Beri, igraj se, pobarvaj
Jezus je govoril v zgodbah, da bi čim bolj preprosto ponazoril skrivnosti božjega kraljestva. V štirih pobarvankah velikega formata so predstavljene štiri Jezusove prilike: Prilika o sejalcu, Prilika o usmiljenem Samarijanu, Prilika o izgubljeni ovci in Prilika o dobrem očetu. V vsaki knjižici je kratko besedilo ter velike ilustracije, ki jih bo lahko otrok pobarval, ter nekaj ugank in nalog, ki bodo pomagale, da si bo otrok prilike in njihovo sporočilo še bolj zapomnil.

Zabavaj se, ko te prilike-igre BEREŠ, JIH BARVAŠ, SE Z NJIMI IGRAŠ in na privlačen način spoznavaš Jezusa.

iz vsebine

Prilika o izgubljeni ovci

PRILIKA O IZGUBLJENI OVCI

 Jezus pripoveduje takole: Neki mož je imel sto ovc. Ko jih neki večer prešteva, odkrije, da ena manjka.

Pusti tistih devetindevetdeset in gre iskat izgubljeno ovco.Išče jo v puščavi. Išče jo v gozdu.

Ko jo najde, jo vesel zadene na rame in jo nese domov. Ko pride domov, zbere prijatelje in sosede ter jim pravi: »Praznujte z menoj, ker sem našel ovco, ki se je izgubila.«

Jezus na koncu pove: V nebesih bo večje veselje nad enim samim človekom, ki se vrne, kot izgubljena ovca, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki se niso izgubili.

Pomagaj pastirju priti do njegove ovčke. Poišči in pobarvaj ovčko, ki je različna od drugih. Uredi po vrsti prizore prilike in jih pobarvaj. Preštej ovce in jih razvrsti po velikosti od najmanjše do največje.

Nariši prizor, ki ti je bil najbolj všeč.

pripravlja Marko Čuk

Gregor nas z Zgodbami iz velike knjige in iz malega predala nagovarja s preprosto in življenjsko govorico ... kot preroki - v prilikah in prispodobah iz davnine ... prihodnjemu rodu ... izvirno in navdihujoče ... potiho - kot Božje šepetanje (stara zaveza) in vzhičeno in glasno, s petjem in ... grmenjem ...

Velikemu pripovedniku iskreno čestitam za izviren pristop in sveže misli, za ustvarjalno in hkrati stvarno obdelavo izbranih besedil, zlasti pa za brezkončno bogastvo duhovnega sveta, ki ga nosi v sebi in iz njega velikodušno nataka vsakemu, ki pride mimo. Kakor prerok Izaija: “O vsi žejni, pridite k vodi! In vi, ki nimate denarja, pridite, kupite žito in jejte! Pridite, kupite žito brez denarja in brez plačila vino in mleko!” (Iz 55,1). (škof Jurij Bizjak)

Sveto pismo, ki je za mnoge knjiga knjig, za nekatere izmišljena, za druge pa resničnejša od resničnega življenja, se začne z besedami: »V začetku je Bog …« In nekoč, pred davnimi časi, je v deželi za devetimi gorami in devetimi vodami živel oče, ki je svojemu sinu vsak večer pripovedoval zgodbe. In njegova prva zgodba se je prav tako začela z besedami: »V začetku je Bog …« Tej prvi zgodbi v knjigi sledi še sedemindvajset (27) drugih - zelo so povezane z drevesi - Bog Oče je logar... najprej je bilo seveda treba vse ustvariti ... že tedaj smo bili vsi v Božji zamisli ... tu je drevo življenja, Adam in Eva ... Kajn, Abel ... pa zgodba o potopu, o Noetu (podiranje dreves) smrti in življenju - novemu začetku (sajenje dreves) - Abrahamova zgodba, obljuba neštevilnega potomstva ... Izak ... začetek Mojzesove poti, rešitev čez Rdeče morje ... zgodba o zlati kravi ... hiša, krona, prestol, zlato ... bogastvo - Salomon ... ne prinaša sreče in rešitve - ta se skriva v Božjem srcu ... prihaja On, ki je Upanje. ki je Bog. Moj Bog. Moje upanje. Moj Odrešenik. Moj sin … Slišiš angele, ki pojejo v višavi? Pojejo in plahutajo s krili … kot liščki … v začetku. Pojejo ubrano. Večglasno. Ni ga med njimi brez posluha. Dobrodošel, Odrešenik. Dobrodošel, moj sin … Dobrodošel, Jezus!

V drugem (novozaveznem) delu pa je dvaindvajset (22) nenavadnih zgodb, ki jih je zapisal neznani evangelist: o mali deklici (Mariji), nenavadnem tesarju (Jožefu), o sanjah, o življenju, ki bo premagalo smrt ...  nenavadnem rojstvu, nenavadni zvezdi in treh modrih, o krstu (umivanju s Svetim Duhom) v Jordanu, o grmenju, ...evangelistu Janezu, o deklici Taliti, Lazarju iz Betanije ... o Petru, ki ni znal plavati (?), pa o blagrih, ki so nova Postava (samo z eno zapovedjo in še eno, ki je tej enaka ... tudi zgodba o mlajšem bratu je tu, o tistem, ki hoče po poti velikih, a se vrača k očetu, ... pa bogati mladenič, ki mu bogastvo ne osrečuje ... prav tako ne pomaga veliko Zaheju ... o sekanju češnje, razbojniku Dizmi in umiranju Jezusa na križu, o prihodu angela in peklenščka in o neki smrti ... On pa prinaša novo življenje, ki že klije ... odmreti je treba staremu in zaživeti na novo ... v zgodbi o Magdaleni in nenavadnem vrtnarju, o Tomažu, ki je videl jato golobov ... učenca Jezusa spoznata po lomljenju kruha ... Jezus prihaja med svoje prijatelje .... Jezus prihaja med nas

Kaj pa zgodba o ilustratorju? Brat Luka Modic sam spregovori o svojem likovnem povezovanju poetike in skrivnostnosti pripovedi: od naslovne zavese pred Najsvetejšim, ki razkriva, kaj se skriva zadaj: kerubina, ki igra na kitaro in prepeva, sedeč na skrinji zaveze, tam je tudi predal, iz katerega so vzeti osnutki za vsebino knjige ... do domačega praga na koncu ... do zlatih domačih vrat. Luka, po mnenju bralca, z ilustracijami zelo dobro sledi zgodbam ....ob marsičem na ilustraciji (drobnem napisu, simbolu ... vinjeti) sem se moral po prebrani zgodbi ... ustaviti, da bi v zgodbi (kot odmev) še enkrat poiskal povezavo (in vse ima neko zvezo - nič ni brezveze) ... nove (prave) poudarke, ki sem jih morda med branjem "preslišal" ali odrival

iz vsebine

ZGODBA O MLEKU IN MEDU
Abrahamovi potomci so po puščavi blodili štirideset let.
Po pripetljaju z zlatim teletom in viharjem je bil Bog namreč tako utrujen, da je za nekaj trenutkov zaprl oči. A kar je pri Bogu kratek hip, je na zemlji lahko cela večnost! Bog je zakinkal, ljudje pa so skrenili s prave poti … na stranpoti …  na kriva pota … Vrteli so se v krogu … nekajkrat prišli spet na začetek in začenjali znova. Bili so tudi taki, ki so se želeli vrniti nazaj, tja, od koder so prišli, med kamnite bogove … pa tudi tja niso poznali poti!
Ljudje so tako šli za nosom in za Mojzesom štirideset let in niso vedeli, kam gredo in kaj jih čaka.
A ko se je pozno popoldne Bog prebudil, se pretegnil in si pomel oči, je rekel: "No, saj ste že tu. Glejte, za onim hribčkom je obljubljena dežela!"
Ljudje so pohiteli na vrh hriba in pogledali na drugo stran.
Zagledali so bujne zelene pašnike, prek katerih se je razlivala reka, zagledali so polja, vinograde, gozdove … in v daljavi gore, ki jih je pokrival sneg … Potem ko so štirideset let okrog sebe gledali samo pesek in pesek in pesek, je bil
to brez dvoma čudovit razgled.
Pa vendar je nekdo rekel: »No … saj je lepo, nič ne rečem … ampak… kje pa sta mleko in med?«
»Točno,« je rekel drugi. »Mar ni Bog rekel, da se bosta v obljubljeni deželi cedila mleko in med?«
»Mojzes, ali si prepričan, da si nas pripeljal prav?«
A še preden je Mojzes lahko odgovoril, je zahajajoče sonce z zadnjimi svojimi žarki poljubilo gore in jih obarvalo z zlato in rumeno, da se je zazdelo, kot da niso več prekrite s snegom, ampak da se z vrhov cedi najslajši med …
Le hip zatem je na drugi strani vzšla luna in v njeni bledi

ZGODBA O NENAVADNEM POGREBU
Jakob je zvedel, da je ponoči umrl Lazar, bogat trgovec iz Betanije.
Poznal ga je sicer le bežno, a z njegovima sestrama Marto in Marijo je včasih hodil skupaj v šolo. V šestem razredu je bil nekaj časa celo malo zaljubljen v Marto.
»Spodobi se, da grem in voščim sožalje!« je rekel. Kupil si je nov črn plašč, črne čevlje in črno kravato. Ko je zagledal svoj odsev v čebru vode, si je bil neznansko všeč.
»Kar škoda me je za na pogreb!«
A v Betaniji ga je namesto pogreba pričakala veselica: Lazar, ki bi moral ležati v grobu, je z razposajenimi pogrebci plesal na mizi, pri kateri je na častnem mestu sedel tesarjev sin, ob njem pa Marija, ki je kar srkala vsako
njegovo besedo. Jakob je poiskal Marto. Našel jo je v kuhinji med lonci.
»Kaj se dogaja? Mar Lazar ni umrl?«
»Je. Pa ga je tesarjev sin poklical iz groba. In namesto sedmine imamo zdaj celo ohcet. A pomiješ krožnike, prosim?! Za vse sem sama. Marija pa spet igra gospo!« je godla Marta med mešanjem omake.
Jakob je bil sicer vesel za Lazarja, žal pa mu je bilo, da se Marta ni kaj dosti zmenila zanj in da ne ona ne nihče drug ni opazil njegove lepe nove obleke.
Za nameček jo je moral pokriti s predpasnikom, da bi je ne umazal.
Ko je torej slišal, da imajo v Nainu tudi pogreb, da je umrl neki mlad fant, je odvrgel predpasnik in pohitel tja … da se pokaže. Pa je naletel na vesel sprevod in na mladeniča, ki je za sabo vlekel prazna nosila.
»A sem zamudil pogreb?!« je, ves zadihan, vprašal Jakob.
»Sploh ga ni bilo!« je ves srečen odgovarjal fant. »Tesarjev sin me je prijel za roko in me zbudil. Živ sem!«
»No, lepa reč!« je bil slabe volje Jakob. »Hočem reči: lepo! Res, lepa reč!« je še dodal, ko je videl, da ga ljudje čudno gledajo.
Na poti domov je pred neko hišo stalo veliko ljudi. Bili so žalostni in mnogi so jokali.
»Kaj se dogaja?«
»To je hiša načelnika shodnice. Hči mu je umrla,« so mu povedali.
»Pa bom le doživel pogreb!« se je Jakob pomešal med ljudi, tedaj pa je iz hiše prišel tesarjev sin in rekel:
"Deklica ni mrtva! Le spala je!"
Ko je Jakob med vriskanjem množice ves poklapan odhajal, ga je dohitel tesarjev sin. Razigrano ga je udaril po rami in mu rekel:
"Jakob, pojdi z mano, pa boš doživel pogreb, kot ga svet še ni videl!"

Čez nekaj mesecev je v jasni zvezdni noči stal na Oljski gori ob tesarjevem sinu, ko so prišli vojaki. Tesarjev sin se je obrnil k njemu in rekel:
"Jakob, glej, pogrebci so prišli pome! Pripravi se!"
Jakob pa se je prestrašil. Segli so po njem, pa se jim je izmaknil. Zgrabili so ga za obleko, pa se jim je iztrgal in nag pobegnil. Vojakom pa pustil svojo lepo črno obleko in kravato. Čevlje pa je obdržal.

 pripravlja Marko Čuk

iz knjige Jarc-Smiljan, J., MARIJA NA KOLENCAH, Žepna knjiga Ognjišča 17),  256 strani, 11,5 x 18,5 cm, mehka vezava, čb fotografije, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 11,90 €, s kartico zvestobe: 10,71 €

»Ali nas bo še dolgo premetavalo po teh ovinkih?« je kar med branjem knjige vprašal David.
»Med vožnjo se ne bere!« ga je, kot že tolikokrat, podučila mamica. Neprestane težave imajo z njim. Vsepovsod samo bere ... In to pri osmih letih. »Sploh pa bomo vsak čas prispeli,« je pristavila mamica Nada.
»Ob Soči ni ravnih poti,« je presodila desetletna Vita, ki je vožnji spremljala po zemljevidu. Žiga pa je iz otroškega sedeža le opazoval okolico in se od vseh najbolj razveselil, ko je očka dejal: »Tu smo!«
Otroci so si v naglici obuli pohodne čevlje, da bi si čimprej ogledali vse, o čemer so se že nekaj dni pogovarjali.
»Kje so pa romarji?« se je začudil Uroš. Na parkirišču je stalo samo nekaj avtomobilov.
»Zgodnji smo še,« je menila žena.
Otroci so se zapodili v smeri kažipota. Zagledali so namreč čuden šopek v lesenem košu. Presenečeni so ugotovili, da so le lepo oblikovane pohodne palice.
»Kar tako so tukaj?« so z vprašanjem pričakali očka in mamico. »Ali jih nihče ne odnese domov?«
»Saj lepo piše: Prinesi nazaj!« je očka pokazal na pritrjeno tablico.
»Vseeno jih lahko odnesejo.«
»Kako bi jih mogel kdo odnesti, ko pa so ponujene na zaupanje,« jim je razložila mamica. Otroci so prikimavali, čeprav niso čisto razumeli te modrosti.
Da bodo šli mimo kapelic križevega pota, so dobro vedeli, in da je mozaike naredil naš znani umetnik. Tekli so, da bi jih čimprej videli. Pa so se kmalu vrnili. »Saj ni nikjer Jezusa, niti Pilata in tudi Jeruzalema ni nikjer, tako kot v naši cerkvi!« je hitel razlagat David.
»Vidiš, to sva vam pa pozabila povedati! Vsebino vsake postaje je umetnik izrazil samo z obrazi. Skrbno si jih oglejte in ugotavljajte, kaj je hotel z njimi povedati.«
Zopet so stekli po stezi navzgor. Kar nekaj časa jih ni bilo nazaj.
»Ampak nekaj ljudi bi pa že vendar moralo prihajati,« je vznemirjalo Uroša. »Da nisi morda obvestila narobe razumela?«
»Ne, ne!« je bila Nada odločna.
»Morda pa je maša šele popoldne?« je ugibal Uroš.
»Točno vem, da je bilo rečeno, da je ob enajstih.«
Otroci so se spet vrnili. Da so pogledali že štiri postaje in da so vse zelo zanimive, mozaikov pa vseeno še ne razumejo. Šli so potem skupaj od postaje do postaje in ugibali, kaj je umetnik hotel povedati, starša sta jim pa potem razlagala po svojih močeh.
»Očka, kakšen pa je kip Marije na kolenih, ali kako si že rekel?« se je oglasil Žiga, ker so štiriletnika pogovori o križevem potu dolgočasili.
»Počakaj, ga boš že v cerkvi videl.«
»Kako lahko drži Marijo v naročju njena mama Ana, ona pa Jezusa?« ni šlo v račun Viti.
»Tako si je pač neki rezbar predstavljal tri rodove skupaj,« je razlagal očka, kot je vedel in znal.
Po stezi je prišla nasproti manjša skupina.
»Ste od devete maše?« je vprašala Nada.
»Od maše?« so se začudili. »Danes ni nobene maše.«
»Je potem cerkev zaprta?« je začudeno vprašal David.
»Seveda!«
»Kaj pa Marija na kolenih?« je hitro vprašal Žiga.
»Marija na kolencah ji rečemo mi. Nekoč je bil ta kip v cerkvi, pa ga je odnesla prva svetovna.«
»Kdo ga je odnesel?« je vprašala Vita.
»Saj se ne ve točno, kdo,« je posegel vmes očka.
»Potem ga ne bom videl?« je zajokal Žiga.
Prišleki so samo odkimali in se na hitro poslovili.
Nada se je usedla na bližnjo klopco. Vzela je v naročje jokajočega Žiga in nemočno pogledala otroka in nato moža. Poznala je njegovo vzkipljivost. »Sedaj bo počilo!« ji je šlo skozi misli.
Nekaj časa je bilo vse tiho. V to napeto tišino se je zaslišal Urošev topel in sproščen smeh. Usedel se je poleg žene, jo objel čez ramena in dejal: »Če prav razumem, nam gre danes vse narobe. Ampak pravkar mi je prišlo nekaj na misel: Mi lahko naredimo kip Marije na kolencah!«
Žiga si je obrisal solze. »Ga bom videl?«
»Seveda ga boš. Ne samo videl. »Ti boš glavna oseba tega kipa: mamica bo, tako kot Ana, držala v naročju Marijo. Vito, ona pa tebe: Jezusa. Razumeš. In imeli bomo Marijo na kolencah.«
»Kaj pa jaz?« se je oglasil David.
»Ti?« se je popraskal očka za ušesom. Ti boš, ne, midva bova pa moška veja svete družine; jaz bom sveti Jožef, ti pa že malo večji Jezus.«
Otroci so gledali, kam se lahko postavijo. »Tam pred cerkev bomo postavili naš kip,« je odločil očka.
Hiteli so. Čisto so pozabili, da so pravzaprav prišli na shod. da so si želeli ogledati Marijino sliko, ki sta jo še pod Italijani naslikala umetnika Tone in Mara Kralj. Pa so se še vedno ustavili pred vsako kapelico in odkrivali misli, ki jih je pater Marko položil v mozaike, v vsak obraz, v vsako potezo obraza.
Proti vrhu so jih ustavile votline, rovi, kaverne, izdolbene v skalo. Da so jih kopali vojaki med prvo svetovno vojno, sta jim razlagala oče in mamica, da bi se zavarovali pred mrazom in sovražnimi kroglami.
Na vrhu jih je sprejela preprosta cerkev. Zaklenjena seveda. Žiga se je takoj spomnil, da je že čas, da postane Jezus. Usedli so se na stopnice pred cerkvijo. Tam ga je Vita nežno vzela v naročje in sama sedla na mamina kolena.
»Tako lepega kipa še nisem videl!« je dejal očka, ko jih je fotografiral z vseh strani. Nato je stopil k Davidu in ga objel.
Še kar nekaj časa bi uživali v toplini svete družine, če se ne bi mali Žiga naveličal svoje vloge in zlezel iz Vitinega naročja. Potem so nekajkrat šli okoli cerkve, si ogledali Zavetišče svetega Jožefa in pritisnili pečat, ki je shranjen v skrinjici v obliki Aljaževega stolpa.
Vsa pokrajina okoli njih, vse v njih, je bila ena sama mogočna katedrala.
»Super dan!« je rekla Vita Davidu, ko so se vračali v dolino.
»No, ja,« se je nekoliko strinjal s sestro.
»Si videl?« je dejala čez čas in ga pogledala z žarečimi očmi.
»Kaj?«
»Kako ima očka mamico rad.«
»Seveda jo ima rad,« se mu je zdela Vitina pripomba nepotrebna.
»Saj tudi sama vem. Ampak danes sem to začutila. Res jo ima rad, sicer se ne bi mogel tako iz srca nasmejati.«
David se je malo zamislil. »To je pa res,« je čez čas dejal.
Stekla sta za drugimi, ki so jima že izginili izpred oči. David je prijel sestro za roko. Morda zato, da ne bi padla, ali pa kar tako, ker je za njimi tako lep dan.

JARC-Smiljan, Janko (zgodbe) Ognjišče (2011) 03, str. 24

 in v knjigi Marija na kolencah

 pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

O Mati čudovita,
daruj me svojemu
ljubljenemu Sinu
kot njegovo večno lastnino!
Po tebi me je Jezus odrešil,
po tebi naj me zdaj sprejme.
0 Mati usmiljenja,
podeli mi milost, da dosežem
od Boga resnično modrost!
Sprejmi me, prosim,
med število tistih, ki jih ti
ljubiš, učiš in vodiš,
hraniš in braniš kakor otroke,
ki so popolnoma tvoji.
0 zvesta Devica, daj,
da bom v vseh rečeh popoln
učenec, posnemovalec in služabnik
učlovečene božje Modrosti,
tvojega Sina Jezusa Kristusa.
Daj me njemu
tako popolnoma v last,
da po tvoji priprošnji
in po tvojem zgledu dosežem
na zemlji polnost Kristusove
starosti in v nebesih
polnost njegove slave.
Amen.

Ludvik Montfortski, Molitev, v: Ognjišče 8 (2011), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

»Smrt se zasluži z življenjem,« je zapisano v uvodu življenjepisa patra Maksimilijana Kolbeja izpod peresa poljske pisateljice Marije Winowske, ki je v slovenskem prevodu izšel pod naslovom Moč ljubezni (Žepna knjižnica Ognjišča 2, Koper 1967). Življenjepis nam predstavlja izrednega človeka, kristjana, redovnika, duhovnika, domiselnega misijonarja in organizatorja sodobnega apostolata.
Minilo je že skoraj osemdeset let od tistega velikega dne (14. avgusta 1941), ko je v peklu človeške zlobe in sovraštva, v koncentracijskem taborišču Oswiecim (Auschwitz), v popolni predanosti Bogu, katerega je ljubil v svojem bratu - kot naroča Kristus - umrl Maksimilijan Kolbe. Njegovo življenje se ni moglo končati drugače. Ta sedeminštiridesetletni mož, ki je na zgleden način uresničeval ideal sv. Frančiška Asiškega, katerega duhovni sin je bil kot član minoritskega reda, je umrl kot duhovnik.

Ko ga je »krvavi Fritsch«, popolnoma razorožen ob tem, ko je videl, da se je prostovoljno javil, da gre v »bunker lakote« namesto družinskega očeta, ves zmeden vprašal: »Kdo si?«, je  Maksimilijan Kolbe preprosto odgovoril: »Katoliški duhovnik.« Kot duhovnik je spremljal skupino devetih soobsojencev. Ni se izpostavil samo zato, da reši desetega; želel je biti v pomoč devetim in jih spremljati v zadnji uri. Od trenutka, ko so se za obsojenimi na strašno počasno umiranje zaprla vrata, pa se je čutil odgovornega ne samo za to deveterico, ampak tudi za vse druge, ki so v grozi in obupu počasi od lakote umirali. Njihovi kriki in nečloveško rjovenje je vsakemu, ki je šel mimo »bunkerja lakote«, pognalo strah v kosti. Dejstvo je, da se od trenutka, ko je bil med temi nesrečniki oče Maksimilijan Kolbe, ti niso več čutili same, zapuščene in brez pomoči. »Krike obupa je zamenjala molitev, pričakovana smrt je pomenila odrešenje in upanje, tako da so celo poskušali zapeti,« je dejal nekoč tedanji krakovski nadškof kardinal Karol Wojtyla. Ko je kot papež Janez Pavel II. 7. junija 1979 obiskal Oswiecim, je svojo homilijo med mašo, pri kateri je sodelovalo okoli milijon ljudi, začel takole: »To je zmaga, ki premaga svet: naša vera. Te besede iz pisma svetega Janeza mi prihajajo na misel in silijo v srce, ko stojim na tem kraju, kjer je dosegel človek posebno zmago z vero. Z vero, ki rodi ljubezen do Boga in bližnjih: edino ljubezen, 'največjo' ljubezen - tako, ki je pripravljena, da 'da svoje življenje za svoje prijatelje'. Torej zmaga po ljubezni, ki oživlja vero do skrajnega pričevanja. To zmago po veri in milosti je izbojeval na tem kraju človek, ki mu je bilo ime Maksimilijan Marija, s priimkom Kolbe, 'po poklicu' (kakor je bilo o njem napisano v taboriščnih registrih) katoliški duhovnik, sin svetega Frančiška, sin preprostih, delavnih, bogaboječih staršev, tekstilnih delavcev iz okolice Lodza, po milosti božji in sklepu Cerkve razglašen za blaženega. To zmago po veri in ljubezni je izbojeval ta človek na tem kraju, ki je bil postavljen, naj bi zanikal vero - vero v Boga in vero v človeka, z namenom, da do kraja poteptajo ne samo ljubezen, marveč tudi vse znake človeškega dostojanstva, človečnosti, ki je bil osnovan na sovraštvu in zaničevanju človeka v imenu blazne ideologije, ki je bil osnovan na krutosti. Kraj, kamor še vedno vodijo vrata s posmehljivim napisom: 'Arbeit macht frei' (Delo osvobaja). Toda ta resničnost je bila v popolnem nasprotju z vsebino tega napisa. Na tem kraju strahovitega mučenja, zaradi katerega je umrlo štiri milijone ljudi različnih narodnosti, je oče Maksimilijan Kolbe izbojeval duhovno zmago, podobno zmagi Kristusa, s tem, da je šel prostovoljno v smrt - za svojega bližnjega. Ta bližnji še danes živi na poljski zemlji...«
Zmagovalca iz Oswiecima je za blaženega razglasil skorajšnji svetnik, papež Pavel VI. 17. oktobra 1971; Janez Pavel II., prvi slovanski papež in svetnik, sad mučeniške krvi Maksimlijana Kolbeja, pa ga je 10. oktobra 1982 slovesno prištel med svetnike katoliške Cerkve. Knjiga vam iz bogate zakladnice Kolbejeve zapuščine ponuja nekaj njegovih misli, ki naj bi pomagale globlje spoznati tega svetnika današnjih dni. Videli bomo, da se je vse, kar je v preroški slutnji zapisal, uresničilo v njegovem življenju, katerega krona je bila mučeniška smrt iz ljubezni do bližnjega. (p. Maks Klajnšek v spremni besedi)

iz vsebine

V poslušnosti smo modri in močni
V poslušnosti Bogu se dvigamo nad lastno omejenost, ker ravnamo po načrtu neskončne Modrosti, božje Modrosti. Gospod Bog nam ponuja svojo neskončno modrost in razumnost, ki naj vodi naša dejanja. S poslušnostjo smo brezmejno močni, kajti kdo bi se mogel upirati božji volji? Samo ta pot - in edino ta - je zares pot modrosti, razumnosti, neomejene moči. Le ta način delovanja daje Bogu najvišjo čast. Ko bi bila možna druga, boljša pot, bi jo Jezus s svojo besedo ali zgledom učil. Toda v Svetem pismu izrecno beremo o tridesetih letih njegovega skritega življenja: »In bil jima je pokoren«; kot tudi iz časa njegovega javnega delovanja večkrat zvemo, da je prišel izpolnjevat voljo nebeškega Očeta.

Božja Mati
Človeške besede ne morejo izraziti, kdo je bila tista, ki je resnično postala Božja Mati. Gotovo, tudi ona je le stvar; toda z božjega vidika je tako vzvišeno bitje, da si moram priklicati v spomin, kdo je Bog, da bi tako lahko razumeli, kdo je Božja Mati. Vera nas uči, da je Marija resnično Božja Mati. Ni pa mogoče biti le mati enega otrokovega dela. Marija je mati celega Jezusa, Boga-človeka, zato je božja Mati. Čeprav je dostojanstvo njenega Božjega materinstva pravzrok vseh njenih prednosti, je vendar kot prvo milost prejela od Boga brezmadežno spočetje, kar pomeni, da je od prvega trenutka svojega življenja prosta vsakega madeža, tudi madeža izvirnega greha.

Genij in svetnik
Genij lahko prinaša človeštvu korist, pogosto pa tudi škodo. Napoleon je bil gotovo genialen vojskovodja, a koliko solza je povzročil, koliko krvi prelil in kako oslabljeno je zapustil svojo državo! Danes se prek tiska in drugih sredstev namesto kulture pogosto seje seme laži in moralne gnilobe. Koliko literarnih talentov se trudi zmešati red in bralce odtujiti njihovemu Stvarniku! Koliko mladih duš zastrupljajo njihove knjige in spisi! Svetnik pa po Jezusovem zgledu hodi okoli in deli dobrote. Kamor koli pride, zaseje resnico in srečo. S svojim zgledom kaže na večno dobroto. Vsak ne more biti genij, pot do svetosti pa je odprta vsakomur.

Kako naj molimo?
Z molitvijo in s trpljenjem si lahko izprosimo veliko milosti. Zunanja dejavnost milosti samo pripravlja pot, milosti same pa ne prinaša. Kako naj torej molimo? Jezus sam nas je učil s temi besedami: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26, 39). Smemo torej moliti za odvrnitev trpljenja, a vedno le tako, da se istočasno vdamo v božjo voljo. Obstaja molitev, ki zanesljivo ustreza božji volji: to je prošnja za lastno posvečenje in za posvečenje drugih. Napoleona so nekoč vprašali, kaj je potrebno, da dobi bitko. Odgovoril je: »Denar, denar in spet denar!« Ko gre za posvečenje duš, bi morali reči: »Molitev, molitev in spet molitev!« Brez molitve duša oslabi. Čim več črpamo iz tega zaklada milosti, tem več milosti bomo imeli. 

Izročitev
Brezmadežna Kraljica nebes in zemlje,
pribežališče grešnikov
in naša preusmiljena Mati,
jaz, nevredni grešnik,
padam k tvojim nogam
in te ponižno prosim:
vzemi me vsega v svojo last
ter stori z menoj
in z vsemi mojimi sposobnostmi
duše in telesa,
z vsem mojim življenjem in smrtjo
in za mojo večnost
tisto, kar je tebi všeč.

Misli »zavetnika našega stoletja«, zbrane v pričujoči knjigi, nam bodo odkrile bogastvo njegovega duhovnega življenja. Življenjepis izpod peresa Silvestra Čuka in izbor fotografij nam bosta približala življenje in delo svetega Maksimiljana.

pripravlja: Marko Čuk

Razumevanje krščanstva – uvajanje v 26 korakih

Biti kristjan pomeni razmišljati globlje in se ne zadovoljiti z nejasnimi odgovori. Tečaj vere (uvajanje v 26 korakih) želi navdušiti ... da bi mi, katoliški kristjani, spet pridobili tisti žar, ki so ga nekoč imeli prvi kristjani. Ti so imeli ugled, imeli so pogum in željo, da bi bili drugačni od sodobnikov, ki so jih poskušali na vse mogoče načine očrniti, ovajali so jih, zapirali, mučili ... z ničemer pa jih niso mogli prepričati, da bi se vrnili na "staro pot".
Glavni razlog je bil prav v njihovem trdnem prepričanju, v njihovi veri. Prvi kristjani so si zelo prizadevali, da bi spoznali svojo vero, da bi jo dobro poznali in bi se po tem razločevali od sodobnikov. Njihova vera ni bila nekaj, kar bi lahko čez kakšno leto, dve ... zamenjali s čim ustreznejšim ... Ne, vera je bila resničnost in zanjo so bili pripravljeni tudi umreti.
Danes je čas, da si kristjani s tako odločnostjo spet pridobimo ugled. Zato moramo dobro poznati vero Cerkve, ki jo prinaša Katekizem katoliške Cerkve (za mlade v razumljivejši obliki kot Youcat - katekizem). Papež Benedikt XVI. je mlade že ob izidu Youcata (2011) pozval, naj berejo katekizem, se vanj poglabljajo. V današnjem svetu je zelo pomembno, da so zakoreninjeni v veri bolj kot generacija njihovih staršev, da se bodo mogli z odločnostjo postaviti po robu izzivom in skušnjavam časa. Da bi z Božjo pomočjo premagali skušnjave potrošništva in druge napade hudobnega duha ...
Tečaj vere nam pomaga razumeti krščanstvo, pelje nas čez vse glavne "vrhove" naše vere ... spremljajo nas ugotovitve iz YOUCAT-a, ki nas s poti peljejo še globlje - v globino vere ...
Tečaj vere lahko opravlja vsak sam, še bolje pa je v skupini, s prijatelji, saj lahko tako prepričanja potrjujemo in bolje osvojimo s pomočjo dialoga. Obstaja pa tudi možnost, da si na pametni telefon naložimo brezplačni vodič YOUCAT (o tem več v knjigi - str. 170)

iz vsebine:

Kaj vemo o Bogu?
Kako se Bog prikaže ljudem?
Kaj pomeni verovati?
Čemu je dobro Sveto pismo?
Kaj pomeni: Bog postane človekj?
Zakaj trpljenje?
Zakaj križ?
Čemu potrebujemo Cerkev?
Zakaj se kristjani dajejo krstiti?
Zakaj se dajejo kristjani birmati?
Kako nas Bog spravi s seboj in z drugimi?
Zakaj je sveta maša osrednji dogodek Cerkve?
Kako Bog kliče?
Kaj pomeni celibatsko življenje v Cerkvi?
Kaj pomeni poročiti se v Cerkvi?
Kaj imajo zapovedi skupnega z ljubeznijo?
Kaj človeka dela človeka?
Kaj me osvobaja in kaj me utesnjuje?
Kaj pomeni "Posvečuj nedeljo!"?
Kaj pomeni "Ne pričaj po krivem!"?
Kako kristjani ravnajo družbeno odgovorno?
Kaj je to - molitev*
Kako se lahko naučimo moliti?
Kaj je češčenje?
Kako nas Jezus uči moliti?
Kako Bogu rečemo DA*

pripravlja: Marko Čuk

Včasih nam že ena sama misel spremeni življenje: odpre nov pogled, prinese tolažbo, žarek upanja, rešitev iz stiske ... prežene tesnobo .... V tej drobni knjižici je nekaj kratkih misli sv. Terezije iz Kalkute. Svetnica pred nas postavlja deset pomembnih življenjskih odločitev, za katere si je treba vzeti čas, da bo življenje postalo lepše in polnejše, svetlejše, vredno ... Čas je najdragocenejši dar ... da poiščemo, kje se skriva izvor moči, največja moč, glasba duše, mladostna moč, sad milosti, zmaga ljubezni ... in pot k sreči ... Fotografija, ki spremlja vsako misel nam pomaga, da razmišljamo še bolj doživeto ... tako je tudi knjižica privlačnejša. Prav primerna je, da jo še komu podarimo ... ali pa priložimo darilom ob raznih priložnostih ... tako bo s spodbudnimi mislimi še bolj osebno ...

vsebina:

Najdi čas

Najdi čas za razmišljanje – to je izvir moči.
Najdi čas za molitev – to je največja moč.
Najdi čas za smeh – to je glasba duše.
Najdi čas za igro – to je skrivnost mladosti.
Najdi čas za ljubezen – to je sad milosti.
Najdi čas za darovanje – to je zmaga ljubezni.
Najdi čas za branje – to je izvir modrosti.
Najdi čas za druženje – to je pot blaženosti.
Najdi čas za delo – to je vrednost prihodnosti.
Najdi čas za dobra dela – ta so ključ večnosti.
sv. Terezija iz Kalkute

pripravlja: Marko Čuk

Knjiga In za pot veste ... je vodnik vračanja k samem sebi in zato k pristnosti v odnosu do Boga, sočloveka, stvarstva... Zgodbe se prepletajo v dogajanju in dialogu avtorja Karla z Nežo in Janezom (ob njih ima pomembno vlogo tudi kuža Toro) na Dolgi njivi tam pod Velikim Zvohom.
Začnejo se z izgubljenostjo (avtor poosebi v sebi najgloblje osebne in družbene stiske našega časa) in se razpletejo v nakazane smeri, ki vodijo bralca iz tesnobnih ujetosti.
Avtor Karel Gržan poudarja, da se je v zgodbah te knjige, ki so izhajale v reviji Ognjišče, napotil najbolj na globoko v človeško doživljanje.

Moji vzponi proti vznožju Velikega Zvoha tja h koči v sredi Dolge njive k Neži in Janezu (pa da ne pozabim na Torota) so bili vedno pogostejši. Na videz sem se vzpenjal na goro, očem nevidno pa so se dogajali še pomembnejši vzponi – tam globoko v meni; tudi tisti dan, ko sem jima zastavil vprašanje: »Kaj vaju je pritegnilo, da sta iskala in našla presežno vrednost življenja?« (...)

Opazoval sem ju, vedno znova sem ves zvedav oprezal kje – od kod pijeta tisto blagost, ki jo delita naklonjena drug k drugemu in k bližnjim. »Človek podarja, kar nosi v sebi. – Iz globine daje v zaznavo osebno resničnost,« sta mi dejala nekoč. In sem uvidel: še preden sta stopala v odnos, sta bila v Odnosu – v zaznavi tiste sprejetosti, ki je objetost v Ljubezni za naše ljubezni. (...

iz vsebine
»Ljubezen je torej najpomembnejša za srečo v življenju,« sem rekel. Janez se je dobrohotno nasmehnil in me izzval v razmislek: »Ali je ljubezen do vožnje že zagotovilo, da smo za vožnjo tudi usposobljeni? In ljubezen do kitare: mar pomeni, da jo že znamo igrati? In ali prebujeno ljubeče čutenje že samo po sebi zadostuje in zagotavlja, da bo ljubezen v odnosu (pre)živela?«
»Katastrofa je, če se gre nekdo ljubezen, pa ni vešč – nima poosebljenih temeljnih pravil in veščin, ki so za pot ljubezni potrebne: spoštljivost, pravičnost, iskrenost, odgovornost, zvestobo … – vse, kar zagotavlja varnost v ljubečem sožitju.« (...)

Skozi majhna okenca nas je Sonce zvabilo na plan. Tako blagodejno nas je v svetlobi zajela toplina. »Zakaj se umikata v gore?« sem ju povprašal. Neža se je ozrla k jasnini neba. »Hrepenenje naju priteguje … – nekje globoko v naju hotenje po tisti bistrini, ki poteši in umiri.« »Ob kalni reki sva se vzpenjala tako dolgo, da sva prišla do čistine njenega izvira,« je dodal Janez.

Neža je negovala v srcu, kar je pestovala v svojem naročju – knjigo/sporočilo evangelijev v zgodbi Življenja. »To, kar je razodel Jezus o medsebojnih odnosih, so poudarjali tudi stari modreci kot vredno(te) v sobivanju,« je rekel Janez. »Platon, Aristotel … Zanje je bila dopustna le takšna skrb za javni blagor, v kateri je dostojno poskrbljeno za vse – ne le ljudi, tudi živali.«

»Kako veličastno se je Lepota podpisala v lepoto stvarstva,« je rekla Neža, ko smo zrli krasoto v osrčju gora. »Le njen delček smo. Pomembno je v spoštljivosti odkrivati in živeti zakon H/harmonije,« je bil sredi spokojnega sozvočja v naravi poetičen celo Janez. »A je Bog vendarle rekel, da smo ljudje gospodarji – da naj nad vsem gospodujemo,« sem pripomnil kot učen teolog.
»Biti vreden oskrbnik vsega, kar nam je zaupano. Nikoli samopašen, sebičen, izkoriščevalski,« je govorila Neža. »Bog ni ustvaril le nas; je Stvarnik vsega, kar nas obdaja. Če je tako in ker je tako, nosi vse Njegov pečat. Po Bogu smo z vsem notranje povezani. Kot bratje in sestre smo …«
V čutenju se je budila zaznava prisotnosti: pisa nih rož z zdravilnimi močmi zoper mnogotere bolezni, pa pomirjajočega zelenja in veličastnih gora, sinjine neba … Iz molka je v nekem hipu zazvenel glas Neže. Zapela je. Pela je Sončno pesem sv. Frančiška Asiškega: »Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi, posebno s Soncem, velikim bratom, /…/ v sestri luni in zvezdah, /…/ v bratu vetru in zraku, v oblačnem in jasnem – sploh vsakem vremenu, /…/ v naši sestri vodi, /…/ v bratu ognju, /…/ v naši sestri zemlji, ki nas kakor mati hrani … Hvaljen bodi, moj Gospod!«

Z Nežo in Janezom smo stopali proti vrhu bližnje gore. Toro nas je poln moči in navdušenja prehiteval – se od nas oddaljeval, pa se zopet približeval in pri tem je za povrh še raziskoval. Tam na vrhu smo sedli v sredo razkošja lepote, ki nas je obdajala z vseh strani. »Takšna krasota, pa smo v njej sami,« sem rekel. »Ne spreglej, da nas obdaja mnogo vrhov,« mi je odvrnil Janez.

Vedno znova smo se srečevali tam na Dolgi njivi pod Velikim Zvohom. Koliko semen za nove uvide v življenju sta Neža in Janez iz pripovedi svojih izkustev na tisti ‘njivi’ spoznavanja posejala vame. In da ne pozabim na štirinožnega prijatelja Torota, ki me je v tisti noči iskanja privedel k njima. Tokrat sem jih povabil k sebi. Bil je čas praznovanja, čas, ki ga delimo s prijatelji srca.

pripravlja in izbira Marko Čuk