iz knjige YOUCAT za otroke Katoliški katekizem za otroke in starše, 240 strani, 17,5 x 22,5 cm, integralna vezava, barvne fotografije in grafika

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 19,90 €

Evharistija je srečanje, kjer se ti Bog daje v hrano. Sprejmeš njegovo telo in postajaš del njegove Cerkve.

74. Kaj je evharistija?
Sveta evharistija  je zakrament,  v katerem se nam podarja Jezus Kristus.  V evharistiji sprejmemo Njegovo telo.  Ko ga zaužijemo, postajamo Kristusovo telo, to pomeni: Cerkev.  Brez evharistije ni Cerkve.
Ker je Jezus v vseh, ki ga sprejemajo, spadajo skupaj: Kot ljubezenski par. Kot bratje in sestre ali najboljši prijatelji. Kot velika družina. Kar se je začelo s Kristusom v krstu, se tukaj znova obhaja: za vedno spadamo skupaj. In to imenujemo CERKEV.

Nedelja in evharistija
Cerkev se ni začela tako, da bi se zbralo nekaj kristjanov in bi nekaj počeli. Cerkev se je začela pri Jezusu – in pri vsakem evharističnem slavju, še zlasti nedeljskem. Jemo Kristusovo telo. To je izvorna oblika Cerkve. »Udeležba pri Kristusovem telesu in krvi noče ničesar drugega kot to, da se spreminjamo v to, kar prejemamo« (papež Leon I.; okoli 400–461). Zato je evharistija "izvir in vrhunec vsega krščanskega življenja« (drugi vatikanski koncil) in nič je ne more nadomestiti.

→ Grška beseda za zahvalo je » eucharistie«. Evharistija je drugo ime za sveto mašo.

→ Praznik pashe je največji judovski praznik, ob katerem se spominjajo izhoda izraelskega ljudstva iz Egipta. Preberite Drugo Mojzesovo knjigo, poglavje 12.

(se nadaljuje)

YOUCAT za otroke - primerno darilo za prvo sveto obhajilo
Najodločilnejši kraj posredovanja vere ni učilnica, pravzaprav to ni niti cerkev. Morda je to kotiček v otroški sobi, ležalnik ob morju, klopca na vrtu ali rob postelje. Nič ne more nadomestiti pogovora med ljudmi, ki se imajo radi in si zaupajo. Šele v prostoru ljubeče bližine lahko podelimo zaklad vere, po-delimo ali skupaj odkrivamo. – YOUCAT za OTROKE. - ki pomaga odgovarjati na mnoga otroška vprašanja vprašanja, ... in skupaj z YOUCAT-om za OTROKE lahko iščete odgovore. Pa tudi sami lahko izberete to ali ono vprašanje. Najbolj smiselno je slediti predlaganemu vrstnemu redu vprašanj. Kajti vera je rastla skozi dva tisoč let, in počasi se jo je razumevalo vedno globlje; zatorej ne moremo izpustiti nobenega delčka, ne da bi zabredli v nevarnost, da bomo izpustili ali napačno razumeli nekaj pomembnega.

Pri prelistavanju YOUCAT-a za otroke sem naletel tudi na vprašanja, ki jih otroci milijonkrat postavljajo svojim staršem in katehetom, zaradi česar se mi je zazdel ravno tako uporaben kot veliki katekizem, v katerem najdemo odgovore na pomembna vprašanja življenja: Od kod prihaja svet? Zakaj obstajam? Kako in čemu živimo tukaj? Kaj se zgodi po smrti?
YOUCAT za otroke je katekizem, ki je čisto drugačen kot tisti, ki sem ga uporabljal sam. Prirejen je temu, da bi otroci in starši z njim skupaj preživeli čas in hkrati vedno bolj odkrivali Božjo ljubezen.
Dragi starši, imejte ta mali katekizem pri sebi in poiščite čas, da si ga boste ogledali skupaj z vašimi otroki. Stran za stranjo, skrivnost vere za skrivnostjo vere, vprašanje za vprašanjem.
Pomagajte svojim otrokom, da odkrijejo Jezusovo ljubezen! To jih bo naredilo močne in pogumne. Zaupam vam YOUCAT za otroke. Ne postajajte utrujeni za spraševanje in pripovedovanje o vaši veri. Ne ostanite nemi, kadar vprašanja mučijo vaše otroke, ampak imejte vedno moč, da bi bili posredovalci vere, ki ste jo tudi sami prejeli od vaših staršev. Bodite živa veriga, ki omogoča, da je Evangelij nenehno prisoten v naših družinah, skupnostih in cerkvah. Iz vsega srca vas blagoslavljam in prosim, molite zame. (papež Frančišek)

 pripravlja: Marko Čuk

Janko Jarc-Smiljan nas s svojimi zgodbami v Ognjišču spremlja že več kot petdeset let. V njih na občutljiv način opisuje dogodke, ki jih v vsakdanji naglici pogosto niti ne opazimo, bogatijo in obremenjujejo pa naše vsakdanje življenje. Prvi "pehar kratkih zgodb" nam je avtor ponudil že leta 2012, ko je v knjigi Samo še pet minut pri Ognjišču izšlo 55 zgodb (objavljene v Ognjišču v letih 1970-2005). Zgodbe, ki so jim bralci z zanimanjem prebirali že v Ognjišču so povečini iz življenja mladih ljudi, s katerimi se je srečeval kot vzgojitelj in jim je znal prisluhniti ...

V avtorjevi novi knjigi Marija na kolencah se bomo srečali z izborom zgodb, ki so bile v zadnjih desetih letih objavljene v Ognjišču in nekatere tudi v Družini, ter z novimi, ki bodo tokrat prvič prišle med bralce. V mnogih od njih se avtor sprehodi od zgodnjega otroštva do zrelih let in skuša preko lastnega doživljanja sporočiti izkušnje, ki mu jih je naklonilo življenje. Zato bodo po knjigi z veseljem segali tako mlajši, ki se jim življenjska pot šele začenja, do zrelih, modrosti polnih starejših bralcev.

ocena knjige:

 Zdaj, ko sem se naužil druge knjige Janka Jarca Marija na kolencah, lahko o njej kakšno tudi rečem.

Najprej naj poudarim, da mi je blizu v literarnem pomenu besede, saj zame ni literature brez žlahtne besede – izbrane, presejane in prečiščene materne besede, in – seveda – brez temeljnega sporočila ali zgodbe. Velike pripovedi so seveda pomembne, a se za njimi pehajo vsi pisatelji. Z malimi pa je drugače.
Janko Jarc je dobro opravil drugi izpit iz pisanja! S to »izkušnjo« je k prvi dodal še nekaj žlahtnine, ki je sad skrbnega in preudarnega ustvarjanja. Četudi so številni dejali, da je bila prva knjiga – Samo še pet minut – »perla«, moram reči, da tudi ta »drugi otrok« bralcem ponuja zvrhan pehar zavzetega spogledovanja z besedo in njeno skrivnostno močjo. Ponuja nam drobne bisere življenje, ki jih številni ne opazijo.

Kratke, izbrušene zgodbe, odbrani dogodki in odkruški vsakdanjega bivanja zastavljajo tam, kjer drugi po navadi ne vidijo nič posebnega. In vendar! Iz velikih, mogočnih kvadrov je »lahko« zidati daleč naokoli vidne babilonske stolpe. Neizmerno teže pa je iz pisanih, a drobnih, neznatnih kamenčkov življenja in nehanja ustvarjati filigranske dragotine, ki – če pošteno preudariš – ne zaostajajo dosti za velikimi umetninami.
Ja, vem, vse je treba jemati cum grano salis, tudi pohvale, kakršna je tale. Na koncu pa vendarle velja, da gre za bisere, ki so očem in srcem različno blizu. Do nas prihajajo skozi »individualna« sita, občutke in ocene. Pri vseh pa največ šteje, da v njih gostoli tisti slavec, ki mu je Bog grlo ustvaril. Nič zato, če ga številni ne bodo slišali ali se bodo nanj požvižgali. Vrednost lepega petja ni odvisna od števila ušes, ki ga poslušajo, občudujejo in vzljubijo, je pač vrednota sama po sebi. In nekaj podobnega nam ponujajo jezik, metaforika in nevsiljiva modrost Jarčevega pisanja, ki je pristen odsev slovenske majevtike ali vzgojnega procesa.
Slovenci ne ustvarjamo v zamahih kakšnega Dostojevskega ali Tolstoja. Nimamo takšnega zanosa in genija, ki bi odseval prostranstva velike matke Rusije. Smo pa (ali bi vsaj morali biti) odsevniki tistega raja pod Triglavom, ki v svojem mikrokozmosu v ničemer ne zaostaja za velikim svetom.

Gospod Janko zna ujeti trenutke in jih tako opisati, kakor mu je Bog pisalo urezal. Zato njihovi liki živijo tudi po tistem, ko knjigo odložiš. Spremljajo te, s teboj rastejo in zorijo ter s tem krepijo tvojo človeško in duhovno rast.
Vidi se – to moram posebej poudariti – da je avtor izkušen vzgojitelj, ki je mladim tako služil z besedo in zgledom, da so tudi sami prisluhnili njegovi modrosti: slutnjam, mislim in spodbudam. Zato imata obe knjigi tudi »vzgojno moč«. Bralca ne pustita ravnodušnega, bognedaj mlačnega – temveč ga spodbujata in opogumljata.
Moč njegove besede vzpostavlja in krepi vezi z bralcem ter v njen vžiga ognje navdušenja, celo posnemanja. Ko ni tako, dela občemijo na nočnih omaricah in se slednjič preselijo na knjižne police, kjer samevajo ves preostanek zemskega veka.

Iskrene čestitke v upanju na tretje nadaljevanje, na izbrane portrete sopotnikov. To mu ne bo težko, saj zna, dokler je poln energij, iz vsega, kar je doživel, urezati kamen, splesti zgodbo. (Pavle Bratina)

Kazalo

Sprehod skozi leta

I. Ko se vse spreminja

1.1 Ko se vse spreminja
1.2 Otroci Male ulice
1.3 Če bom kdaj učitelj
1.4 Marija na kolencah
1.5 Nevidna črta
1.6 Kaj je letos z našim Žanom?
1.7 Na pol poti
1.8 Nihče me ne mara
1.9 Drobni trenutki
1.10 Skupaj na poti

II. To sem vam moral povedati

2.1 To sem vam moral povedati
2.2 Lonka mi je ime
2.3 Veš kaj si rekla?
2.4 Obljubil mi je, da se bo spremenil
2.5 Na božični dan se srce odpre
2.6 Zakaj je Bog ustvaril mame?
2.7 Neizrečene besede
2.8 Od velike noči do božiča 2020
2.9 Kjer sneg ne škriplje

III. Tvoje poti ne bo konec

3.1 Tvoje poti ne bo konec
3.2 Kje je sedaj naš Andrej?
3.3 Gor ali dol
3.4 Klošarjev pogreb
3.5 Pohitite, oče je slab
3.6 Sosedove tri
3.7 Mamina in njena pot
3.8 Stična je zakon
3.9 Koliko stane ta klobuk?

IV. Vsega se ne vidi

4.1 Vsega se ne vidi
4.2 Tako mimogrede
4.3 Molitev v Betlehemu
4.4 Bogastvo z Madagaskarja
4.5 Fant, čigav si pa ti?
4.6 Kamen iz potoka
4.7 Ta naša čakanja
4.8 Ne, hvala
4.9 Nekdo nam je moral povedati

V. Na obeh straneh zidu

5.1 Na obeh straneh zidu
5.2 Stric Janez
5.3 Kdo bo odstranil kamen?
5.4 Tam nekje se bova srečala
5.5 Odprto okno
5.6 Božična pridiga
5.7 Hostija v njegovih rokah
5.8 Zorenje z božiči
5.9 Sredi sedanjega časa

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZGODBE ZA VESELJE DO ŽIVLJENJA (zbirka Zgodbe za dušo 14), zbral in uredil: Božo Rustja, 144 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 8,90 €, s kartico zvestobe: 8,01 €

Karel Veliki je hotel, da ga pokopljejo v grobnico, sedečega na prestolu. Naročil je, naj mu dajo krono na glavo in žezlo v roke, ogrnejo naj ga s kraljevskim plaščem, v naročje pa mu položijo odprto knjigo.
Skoraj 200 let kasneje se je cesar Oton hotel prepričati, če so se držali Karlove oporoke. Ukazal je odpreti grobnico. Našli so truplo, toda po dvesto letih prizor ni bil preveč prijazen. Krona je bila postrani, plašč je razpadel. Kosti so se sesedle. Samo sveta knjiga, položena v grobnico po kraljevi volji, je bila odprta, kakor je naročil Karel Veliki. Kost kraljevega prsta je kazala na mesto v Matejevem evangeliju: »Kaj človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Ali kaj bo človek dal v zameno za svojo dušo?« (Mt 15,25). (br)

Zgodbe za veselje do življenja, 120
Ognjišče 11 (2022), 69.

Zgodbe … sejejo upanje, kažejo novo pot, vlivajo pogum. In zdaj, zbrane v novi zbirki, vzbujajo veselje do življenja! Ne ne, ne gre za puhlo vzhičenost ali kratkotrajno pretirano očaranost. Božo Rustja je pod tem naslovom iz svoje bogate zbirke odbral zgodbe, ki nas opomnijo, da so za pristno veselje potrebni služenje, odkrivanje notranje sreče, molitev in ljubezen v družini, prav tako odpuščanje, usmiljenje in trdna odločenost, da živimo za nekoga. Tudi te zgodbe nam pomagajo, da ob njih osebno rastemo, predvsem pa nas želijo voditi do resničnega navdušenja nad življenjem, ki nam je dano. Že štirinajstič povedano in zapisano tako, da pritegne in pusti v človeku sled," je na platnicah knjige zapisal Božo Rustja, ki je zgodbe prevedel, zbral in uredil.

izbira Marko Čuk

Knjiga Angeli zate je nadaljevanje predhodnih dveh, ki sta z naslovoma Angeli na poti življenja (2017 - razprodano) in Čisto vsakdanji angeli (2019) že izšli pri Ognjišču. Pater Janez Šamperl je v uvodniku o knjigi zapisal: "Ob 40-letnici duhovništva bi jo rad – v zahvalo Bogu in tolikim ljudem: domačinom, prijateljem, dobrotnikom, asiškim romarjem, Frančiškovemu svetnemu redu, prostovoljcem in še mnogim, katerim sem bil oskrbnik Božjih skrivnosti – tudi tebi, ki bereš – podaril kot skromno darilo v znamenje svoje hvaležnosti.
Želel sem narediti izbor angelov iz prvih dveh knjig in dodati še kakšnega novega, ki je medtem nastal, a je bil odgovor urednice Hedvike Dermol Hvala popolnoma nepričakovan: »Ne, ne, pater, izbor angelov ohranite za kakšen poznejši čas, za kakšno drugo obletnico. Zdaj le pišite, zagotovo se bo nabralo dovolj angelov za novo knjigo.« Nisem bil najbolj prepričan, da bo to uspelo, a prišel je čas koronavirusa, ki je prinesel veliko ‘angelskega časa’ za razmislek, snovanja in navdihe. Število zapisanih angelov se je hitro večalo in močno preseglo načrtovano. Zamislil sem si namreč: če Bog da, naj bo v knjigi simboličnih 40 angelov za 40 let mojega duhovništva – torej za vsako leto po en angel zate, zame, za vse, posebej še za umetnico Miro Ličen, ki je prispevala svoje prekrasne angele na steklu. S svojo tehniko slikanja je dosegla, da angele, ki so po svoji naravi čisti duhovi, lahko ‘vidimo’ in jih občudujemo v njihovi harmoničnosti, drugačnosti in prosojni lahkotnosti. (...)

 V nekoliko neobičajnem letu 2020, ko se je čas začel vrteti malce drugače, je p. Janez ponovno pustil angelom prosto pot. Božji poslanci so tako stopili iz svoje nevidnosti in postali več kot samo črke na papirju. Spregovorili so z jasno mislijo, včasih odmaknjenostjo, predvsem pa z dramečo milino, ki bralca ne pusti ravnodušnega.
Izbrani angeli simbolično ponazarjajo 40-letno duhovniško pot in so razvrščeni v štiri skupine. Sklop prvih desetih angelov z naslovom Odpiranje duhovnih oči nas vodi po poti razmišljanja, iskanja, veselja, trpljenja do spoznanja o življenjskem pomenu vogelnega kamna, opore v Bogu. A še tako močni temelji se lahko zamajejo, ko na pot stopijo nepredvidljive prepreke. So lahko za človeka spodbuda, prebujenje?
Prisluhnimo prhutanju kril in začutili bomo pravo smer. Tudi v Negotovosti jutrišnjega dne angeli ne dopustijo, da bi obstali, obupali. Čeprav žalostni ugotavljajo, da vrednote med nami kopnijo, da so naše oči zatemnjene, naš korak utrujen, človeško drvenje zaskrbljujoče, gre življenje naprej. Napovedana nadloga sicer nekoliko zaustavi naš korak, a angeli solzne doline razpodijo temne oblake. Ponovno se zavemo kamnov ob poti, sonca in lune, bližine ljudi. Asiški sneg očisti naš svet, in v človeku, popotniku skozi življenje, se znova rojeva upanje: »Zaupaj, saj si med brati.«

Štirideset angelov je tako pod prsti p. Janeza zaokroženo spletlo venec pričujoče knjige. Vsak zase in vsi skupaj so Božji poslanci za nas, za ljudi. Odprimo svoja srca in prepustimo se šepetu, dihu in glasbi nevidnih perutnic, ki »nenehno igrajo Božjo melodijo«. (mag. Hedvika Dermol Hvala)

iz vsebine:

Lepi so,
ti angeli,
Božji poslanci.
V neizmernih trumah
in korih se gibljejo.
Njihove peruti se prepletajo,
a nikoli ne zaletajo.
Angelski jezik govorijo,
se nebeško smejijo,
drug z drugim svoj prostor
delijo,
dobri in srečni,
neoporečni,
popolnoma čisti.
Eni s citrami,
drugi s cimbalami,
tretji z angelskimi glasbili
nenehno igrajo
Božjo melodijo.
Drugi kot poslanci
k ljudem na zemljo hitijo,
saj vsak človek ima
svojega angela varuha.
Tu in tam ima kdo tudi
dva ali tri,
odvisno,
koliko potrebuje pomoči.
Tretji so nadangeli,
ki jih Najvišji
pošilja za izjemne stvari.
Tako se ta angelski svet
po Božji dobroti
vrti
v blagor vseh ljudi,
v blagoslov vseh stvari.
Angeli

ANGELSKA HARMONIJA

Angelska harmonija
človeku pota odstira,
ga krepi in opogumlja,
za roko ga vodi,
da ne zablodi.
K sebi ga stiska,
ko življenje nanj pritiska,
ko se netijo dvomi
ali padajo življenja zastori.
Angelska harmonija
je Božja, je večna,
nam, umrljivim ljudem
se na žalost nemalokrat
zdi odvečna,
tečna.
Zato mnogi glasbo
navijajo
do skrajnih meja,
še kaj použijejo, da so kul od sveta.
Angelska harmonija
pa ne popušča,
ker Gospod ljubi vsakega,
tudi če posameznik tega ne dopušča.
Angela – svojega poslanca
mu pošilja na dnevne poti,
da mu nenehno o ljubezni govori.
Zbudi se, človek,
na vrsti si ti –
ljubi Boga, sebe in bližnje ljudi.
Angeli

pripravlja in izbira Marko Čuk

Aprila leta 2002 je izšla četrta "knjiga zgodb", ki ji je zbiratelj, prevajalec in urednik Božo Rustja takrat podelil tudi "družinsko" ime "zbirka Zgodbe za dušo".
"V knjigi Zgodbe za pogovor, ki se uvršča v zbirko uspešnic iz zbirke Zgodbe za dušo, so zbrane zgodbe, ki bodo sodobnemu bralcu pomagale v nekaterih ključnih pa tudi težavnih trenutkih osebnega življenja, življenja z drugim(i), v družini ter v družbi. Vsaki zgodbi so dodana vprašanja, točke za pogovor ter misli, ki bodo lahko usmerila razmišljanje ter poglobile sporočilo zgodbe. Knjigo, ki jo bodo številni bralci prepoznali po nekaterih zgodbah, ki so bile objavljene v Ognjišču, bogatijo izvirne barvne ilustracije Petra Škerla," je zapisal Božo v prvi predstavitvi maja 2002.

Kaj nam prinašajo Zgodbe za pogovor? - Zgodbe za pogovor bralca najprej usmerijo, da se "pogovori" sam s seboj - pomagajo mu spoznavati, da se sreča in bogastvo pravzaprav skrivata v notranjosti vsakega človeka, ... da mora posameznik prepoznati svoje sposobnosti, ... odkrivati svoj značaj, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, ter si odgovoriti na vprašanje: kaj prinaša resnično srečo. Zelo pomemben je pogled v notranjost, ... človek naj se ne ozira samo naokoli, ozre naj se vase in odkrije, kaj je tisto, kar mu pomaga, da je mladosten, živahen ... v svojem doživljanuju, ravnanju ... končno bo našel tudi odgovor, koliko je pristen, ali ni morda  preveč narejen človek ... suženj svojih navad. - V drugem delu pa potem zgodbe bralca peljejo k bližnjemu ... sprašujejo, kako, kako zna pristopiti k človeku ... pomagajo najti drugačno, novo pot, kako stopiti do človeka, ki je v težavah, ki ga prosi, kako naj se obnaša v kočljivih življenjskih situacijah, ko je treba požreti kakšno užaljenost, zamero ... in se ne prepirati ... Svarijo ga, naj ne sodi prehitro ljudi in razmer, dogodkov, raje se nekoliko ustaviti in  res premisliti ... preden koga sodim ... Zelo važno je tudi, kakšen želim biti pred drugimi, ali se morajo drugi meni uklanjati, ravnati po moji meri ... Ali se zavedam, da so potrebna tudi čustva in nisem samo razumsko bitje? ... Zgodbe v tretjem delu spominjajo na notranjo rast osebnosti: sprašujejo, kaj v življenju resnično osrečuje, kdo je srečen človek, kaj je pravzaprav sreča ... kako sprejemati težave življenja in se soočati z nesmislom bivanja ... tudi o delomaniji je govora ... pa o navezanosti na stvari ... koliko sem ujetnik udobja, ali sem pripravljen kaj tvegati, da se osvobodim sužnosti prijetnega počutja? - V četrtem delu nas zgodbe usmerjijo v družino in vzgojo: Kaj je tisto, kar družino osrečuje? ... ali starše ubogam, učitelje poslušam, spoštujem? ... Temelji zaupanja vase so postavljeni prav v družini in otroku ne smemeo vse prinesti na krožniku: soočiti se mora z izzivi in težavami življenja in nanje odgovoriti. Kaj pa zakonska zveza? Kaj je potrebno za razumevanje v zakonu? kako se rodijo zakonske težave. ...Tu so še odnosi v družbi? Tudi o tem nam pripovedujejo zgodbe in nam postavljajo nekaj važnih vprašanj: Kako pravično vladati, kakšne so pravice delavcev in njihovo dostojanstvo, koliko podlegamo čredniški miselnosti, kakoo se soočamo z nepravilnostmi v družbi, ali se zavedamo, da dobrine pripadajo vsem in ne samo vladajoči eliti ... kako odgovorno ravnamo z naravo ... (Marko Čuk v Ognjišču)

že objavljene zgodbe:

Veveričja družina

Kdo je kriv?

Kje je sreča?

Vodnjaki

pripravlja: Marko Čuk

Prvo otrokovo Sveto pismo je knjiga svetopisemskih zgodb, molitev in spominska knjiga s podatki o otrokovem prvem letu življenja. Posebno posrečene in privlačne so ilustracije, tako da bi ga lahko imenovali kar Sveto pismo v slikah. Priljubljene in dobro znane svetopisemske zgodbe so povedane s preprostimi besedami in zelo na kratko, velik poudarek pa je na prisrčnih ilustracijah, tako da si lahko otrok zgodbo hitro zapomni. V tem otrokovem prvem Svetem pismu je 25 svetopisemskih zgodb iz Stare zaveze in 60 iz Nove zaveze.
Krstno sveto pismo pa je tudi svojevrstna spominska knjiga, zelo osebna, saj lahko že na prvi strani (v okence) nalepite otrokovo sliko, napišete njegovo ime, kdo mu je knjigo podaril, kdaj je bil pri krstu ... Vse podatke spremlja tudi molitev, s katero se starši zahvaljujejo za čudež novega življenja in za skrivnost človeške ljubezni. Ko pa otrok odraste, lahko sam izpolni podatke na naslednjih straneh: napiše imena svojih staršev, naslov in s pomočjo staršev vstavi tudi podatke na družinskem drevesu, ter vpiše nekaj pomembnih dogodkov na poti njegove rasti in napredovanja. Na koncu knjige je še nekaj molitev, tistih najbolj preprostih, ki jih starši z otrokom molijo zjutraj in zvečer.
Zdaj v novi izdaji,  vezani v belo usnje s srebrnim napisom. V prodaji pa sta tudi obe prejšnji izdaji, Krstno Sveto pismo za dečke (v modri barvi) in Krstno Sveto pismo za deklice (v roza barvi).

iz vsebine:

Nebeški Oče, Stvarnik vsega dobrega,
hvala ti za dar tega dragocenega otroka,
za čudež tega ljubega otroka,
za čudež novega življenja
in za skrivnost človeške ljubezni.

Otroci so blagoslov in dar
od Gospoda.
Psalm 127,3

Povabilo na svatbo
Marija je bila povabljena na svatbo in prišel je tudi Jezus ter nekaj njegovih prijateljev. Jezus je bil že mož. Marija je vedela, da mora opraviti posebno nalogo za Boga.
Na svatbi je kmalu zmanjkalo vina. Povabljenci so ostali brez pijače. Marija je šla k Jezusu.
»Vina nimajo,« je rekla. »Ali lahko kaj narediš? Sicer bo slavje pokvarjeno.«
»Napolnite vrče z vodo,« je Jezus mirno rekel strežnikom. »Napolnite jih do vrha, potem pa nesite pokušat tistemu, ki skrbi za slavje.«
»Kakšno presenečenje!« je rekel mož, ki je pokušal pijačo. »To je čudovito vino! To je najboljše vino!« Jezusovi prijatelji so strmeli. Jezus je spremenil vodo v vino – v res najboljše vino!

Pod tvoje varstvo pribežimo,
o sveta Božja Porodnica,
ne zavrzi naših prošenj
v naših potrebah,
temveč reši nas
vselej vseh nevarnosti,
o častitljiva in blagoslovljena Devica,
naša gospa, naša srednica,
naša besednica!
S svojim Sinom nas spravi,
svojemu Sinu nas priporoči,
svojemu Sinu nas izroči.

 Marko ČUK

Zgodbe o upanju ob izgubi najdražjih (PONATIS 2022)

V knjigi so nove (pa tudi nekaj že znanih) pripovedi upanja ob slovesu naših najdražjih. V prvem delu se sprašujejo in odgovarjajo na vprašanje, kaj bo ostalo, ko se konča zemeljsko bivanje naših dragih? ... Le tisto, kar smo združili s Kristusovo ljubeznijo - ljubezen in njena dela bodo ostala, moramo se samo prepustiti bitju, ki nam želi dobro. Pomembno je, da smo blizu ljudem v preizkušnji, da dajemo upanje, jih krepimo v zavesti, da je Jezus prinesel pravo luč življenja ...
Kaj pa zdravilo za žalost, tolažba, kako nam odgovarja in kaj svetuje knjiga? Potrebno je iti skozi obdobje žalovanja, ko umre ljubljena oseba, le Bog pa je gospodar življenja, ki ga daje in jemlje ... vera je čudovita tolažba in moč v času izgube najbližjih, saj nam pomaga, da žalujemo z upanjem v srcu, z upanjem, da se bomo s pokojnimi nekoč srečali.

o knjigi

»Večkrat me kdo vpraša, katero knjigo bi priporočila, da dajo prijatelju ali znancu, ki žaluje. Prav nobene knjige tako ne priporočam. Samo osebni stik in poslušanje. S to knjigo zgodb pa je malo drugače. Upala bi si jo dati vsakemu žalujočemu. Lahko jo odpre kjerkoli. Vse zgodbe v knjigi pa so zgodbe konkretnih ljudi. ... V knjigi se mi zdijo izredno dragoceni citati iz Svetega pisma in vsa navedena mesta v Svetem pismu, kjer je govora o žalovanju. Vse to je lahko ljudem v veliko pomoč. Sveto pismo je sploh neizčrpen vir bogastva zgodb konkretnih ljudi, ki so o svojem življenju razmišljali v luči vere.« (Metka Klevišar)

iz vsebine

Obrisal bo solze z njihovih oči in smrti ne bo več ...
Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.«
Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: »Glej, vse delam novo!« Rekel je tudi: »Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!« (Raz 21,1-7)

Dejanje vere je, da ‘skočimo’ v negotovost, da se vržemo v temo, ker vemo, da bomo pristali v objemu neskončno ljubečega Očeta. Samo v tej zavesti smo sposobni negotovih korakov in velikih tveganj.

Znamo ‘pomagati jokati’ ljudem – jim biti blizu v njihovi bolečini, preizkušnji? Koliko ljudi se boji stopiti k človeku, ki trpi. »Kaj bomo delali?« rečejo. Nič. Samo stopimo k njim in jim bodimo blizu. V neki šoli je eden izmed otrok vedno nosil s seboj dva robčka. Učiteljica ga je nekoč vprašala, zakaj. »Enega, da si obrišem nos, drugega pa imam za brisanje oči tistih, ki jočejo.«
Koliko robčkov nosimo s seboj mi?

Molitev
Gospod Bog, zavedamo se,
da imajo občutki velik vpliv na nas.
Pomagaj nam,
da bomo njihovi gospodarji,
ne pa njihovi sužnji.
Zdi se nam, da ti nismo všeč
zaradi naših molitev,
ampak po tem, kako se počutimo
med molitvijo.
Mislimo si, da smo svetniki,
ko se počutimo svetnike,
in grešniki, ko se počutimo grešnike.
Najbrž pa je prav narobe res.
Vemo, da se trenutki,
ko ne moremo ukazovati svojim občutkom.
Večkrat nemočni opazimo,
da morejo drugi ljudje
bolj nadzorovati svoja čustva,
kot to zmoremo mi.
Laže si ukažejo, da jočejo,
smejejo, ljubijo, sovražijo.
Okrepi nam razum in voljo,
da nas ne bodo nosila ta čustva.

Zgodba: Ljubezen do konca
Zgodba govori o indijanskem plemenu, ki živi v bližini niagarskih slapov. Vsako leto so možje iz plemena metali žreb, da bi izbrali mladenko, ki bi jo žrtvovali kot ‘nevesto slapov’. Nekega leta je žreb zadel najmlajšo in najljubšo hčerko starega plemenskega poglavarja. Novico je sprejel, ne da bi trznil, ko je sedel v šotoru in kadil pipo. Bližalo se je usodno praznovanje. Iz debla so izdolbli čoln in ga pobarvali v belo. Dekle so položili v čoln skupaj z dragocenimi  predmeti. Štirje možje so potem porinili čoln v vrtinčasto reko tako daleč, do koder so si upali iti. Nato so se vrnili na breg. Ko so ljudje gledali, kako se neznatno plovilce bliža smrtno nevarnim slapovom, so na drugem bregu reke zagledali drug kanu. Ko se je približal, so v njem spoznali starega poglavarja. Hitro, kolikor je mogel, je veslal proti čolnu z mlado žrtvijo. Ko je prispel do nje, se je oprijel njenega čolna. Z zadnjim ljubečimpogledom sta skupaj odšla med slapove.

Naše lastno trpljenje nam pogosto onemogoča, da bi vstopili v svet trpljenja drugih ljudi. Za nas bo velikokrat zdravilno, da pokažemo sočutje z drugimi. Sočutja ne moremo doseči, ne da bi ‘stopili’ v trpljenje drugih. Drugega ne moremo tolažiti, če ne stopimo v njegovo trpljenje in sami nismo okusili trpljenja na lastni koži. Če sami nismo nikoli jokali, ne moremo brisati solz drugih. Če sami nismo bili nikoli v temi, ne moremo drugim pokazati poti iz nje.
Rane drugih nam morejo pomagati, da ozdravimo naše lastne. V tem duhu lahko razumemo besede iz pisma apostola Petra: »Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni« (1 Pt 2,24). Kristus je moral biti ranjen, da razume naše rane. Bil je ranjen, da bi mi lahko ozdraveli.

Na smrt se je treba pripraviti ... na dolgo zadnje potovanje ... zato moramo biti čuječi ... vsak človek razmišlja o svoji prihodnosti. Mora si postavljati vprašanja: “Kaj potem?” Tudi vprašanje o zadnjem ‘potem’. Človek, ki si tega vprašanja ne bi postavljal in ne iskal odgovorov nanj, bi osiromašil svoje življenje. Človekov odnos do življenja je v veliki meri odvisno od tega, kakšen je njegov odnos do«zadnjega potem«.

pripravlja Marko Čuk

Moč in upanje ob izgubi ljubljenega človeka
Prej ali slej moramo vsi skozi proces žalovanja, in dokler ga sami ne izkusimo, ga ne moremo popolnoma razumeti. Vendar ima potek žalovanja nekatere splošne značilnosti in dobro je če vemo, kaj nas čaka.
Pričujoča knjižica je pomagala že tisočim na poti skozi posamezna obdobja žalovanja in v prizadevanju, da bi se naučili znova živeti. Zajema iz posebne tolažbe in iz virov moči, ki jih lahko daje krščanska vera, in kaže pot do ozdravljenja in upanja.

iz vsebine:

Sprejemanje smrti
Številni dejavniki vplivajo na to, kako vsak izmed nas doživlja bolečino ob izgubi in kako jo preboleva.
Eden izmed dejavnikov so pričakovanja in navade ob smrti v skupnosti, v kateri živimo.
V pripovedi o Lazarjevi smrti v enajstem poglavju Janezovega evangelija beremo, da so mnogi Judje prišli k Mariji in Marti in ju tolažili.
Tudi danes imamo določene navade, kako sočustvujemo z žalujočimi.
Ena izmed njih je ta, da žalujočega obiščemo na njegovem domu. To je mnogo bolje, kakor da pošljemo vizitko s sožaljem, čeprav je tudi to primerno. Stisk roke ali objem in kakšna preprosta beseda pomenijo mnogo več kot nekaj, kar pošljemo od daleč.
Ko stojimo skupaj pred resničnostjo smrti in ko je pred preizkušnjo naše upanje za prihodnost, lahko v žalovanju drug drugega podpiramo.
Drug dejavnik, ki pogojuje naše doživljanje izgube, je naš odnos do smrti. Če mislimo, da je smrt napaka, ki se ne bi smela zgoditi, lahko postane naša bolečina nestvarna.
Doumeti moramo, da smrt doleti vsakega človeka. Smrt ni napaka. Pride, ker smo del življenja na zemlji, ki je urejeno tako, da se telo stara in umre.

Ljudje smo tudi omejena bitja. Imamo svoje meje. Človek vozi po cesti, ne opazi vlaka in se smrtno ponesreči. Zelo dolgo se lahko mučimo z vprašanjem: »Ali je bila to Božja volja?«
Lahko se odločimo za prepričanje, da Bog dopušča posledice človekove končnosti in omejenosti in jih ne zadržuje s čudežnimi posegi.
Z resničnostjo smrti se lahko soočimo na način, ki nam pri tem pomaga.
V današnjem času skušamo omiliti resničnost smrti s tem, da izbiramo bolj blage izraze (‘odšel je’, ‘zaspal je’) in take načine pokopavanja, s katerimi skušamo zastreti pravi pomen smrti.
Če namreč prej ali pri pogrebu vidimo pokojnega, to pogosto pomaga, da se začne proces zdravljenja.
Naše gledanje na smrt se mora zgledovati po Jezusovem gledanju in mora vključevati spoznanje, da notranja oseba ne umre, temveč gre po svoje večno plačilo.
Telo človeka, ki smo ga ljubili, je zdaj mrtvo in izguba nas boli in žalosti. Toda, če je ta človek zaupal svojo prihodnost Bogu, potem vemo, da je pri njem. Žalujemo zaradi svoje izgube, vendar se veselimo, da je naš ljubljeni našel mir. Žalostni smo, toda ne tako kot tisti, ki nimajo nikakršnega upanja. Mi imamo trdno upanje, ki ga je Jezus dal svojim prijateljem v Betaniji.
Tretji dejavnik, od katerega je odvisno, kako bomo prebolevali izgubo, je globina našega odnosa s človekom, ki je umrl. Če smo bili nanj močno navezani, bo izkušnja mnogo težja, tako kot je bila za Marijo in Marto. Če mu nismo bili tako blizu, bo žalovanje manj boleče.

pripravlja Marko Čuk