V knjigi so opisane nekatere krize in možni načini za soočanje z njimi. Vendarle pa je kriza za vsakogar tudi nekaj popolnoma osebnega. Situacije so si morda podobne, a jih vsakdo doživlja na povsem svoj, njemu lasten način, zato je tudi njihovo reševanje za vsakogar drugačno. Včasih pretvarjanje krize v novo priložnost traja zelo dolgo. Triki, kako kar najhitreje prebroditi krizo, ne obstajajo.

"Poti, ki sem jih opisal v tej knjigi, niso nasveti, ki bi bralcu sugerirali, da lahko na ta ali oni način reši vse probleme," pravi avtor. "Bolj gre za priporočila, kako lahko vsakdo reagira na krize v svojem življenju. Priporočati pomeni: nekomu zaupati, predati. So torej misli, ki jih želim zaupati bralcu ali bralki, v zaupanju, da so lahko v pomoč vsakomur. Kako jih sprejme, pa je naloga in odgovornost vsakega posameznika. Tako bralkam in bralcem želim, da svoje življenje živijo polni zaupanja; da bi bili hvaležni, kadar jim je prizaneseno s krizami. Obstajajo ljudje, ki sploh ne znajo uživati, ko jim gre dobro. Mislijo: enkrat morajo že nastopiti težki časi. Osvobodite se takšnih strahov. Zaupajte in se priporočite Božjemu blagoslovu ter zaupajte, da vas ta blagoslov vedno spremlja, ko vam gre dobro, pa tudi, ko nastopi kriza. Ne bojte se, ko ta nastopi. Lahko pomeni tudi priložnost, da bi življenje osnovali na novi podlagi, da v sebi začnete nekaj novega in pustite, da zacveti. Tako vam želim, da bi skozi vse življenjske faze, od mirnih časov in sreče do obdobij, ki jih zaznamujejo krize in zlomi, čedalje bolj rasli v edinstveno podobo, ki si jo je o vas zamislil Bog."

iz vsebine:

Tudi če poskušamo živeti dobro, paziti nase in živeti duhovno življenje, je možno, da se nenadoma in nesluteno znajdemo v situaciji, v kateri smo nemočni, obupani, zmedeni. Z vsemi močmi smo se trudili, da bi življenje zastavili tako, da nam bo najbolje. Verjeli smo, da imamo vse pod kontrolo, imeli smo skovane trdne načrte za prihodnost. Vse se je zdelo v najlepšem redu. A naenkrat od zunaj pride situacija, s katero nikakor nismo računali in ki nas iztrga iz varnega zavetja. Nič več ne vemo, kako bo naprej. Naenkrat nas doleti diagnoza težke bolezni, katere potek zasenči vse drugo. Na delovnem mestu eskalira konflikt, ki nas močno zadane. Iz malomarnosti smo povzročili nesrečo s posledicami in nas sedaj razjedajo občutki krivde. Partnerski odnos razpade in vse upanje in sanje, ki smo jih kdaj imeli, so pokopane. Umre ljubljena oseba in ostanemo sami. Obupani smo, ne znamo si več pomagati. V takih kriznih situacijah se je težko znajti.
Mnogi jih poskušajo odriniti, potlačiti. Bežijo v delo ali uteho iščejo v alkoholu. Nočejo se zavedati težav, v katerih so se znašli. Nekateri se ob brezizhodnosti položaja vdajo v usodo. Počutijo se v slepi ulici in ne vedo, kako najti izhod iz nje. Drugi poiščejo spremljevalce, ki jim pomagajo prebroditi krizo, a kot na alergijo reagirajo na vse hitre in poceni nasvete. Obstajajo tudi ljudje, ki jim natančno povejo, kaj je treba storiti. Ali pa spet drugi berejo priročnike, v katerih najdejo nasvete, kako premagati različne krize. A ko poskušajo nasvete prenesti v prakso, opazijo, da ti ne pomagajo. Ja, ob dobronamernih nasvetih postanejo še bolj obupani. Včasih dobronamerna pomoč še poglobi stisko človeka.
(... Knjiga je po eni strani namenjena vsem, ki so zašli v krizo in se naenkrat znašli v situaciji, ki jo doživljajo kot brezizhodno, in so obupani. Oris takšnih težkih življenjskih situacij naj bi jim bil v pomoč, da bi se lahko jasneje soočili z lastnim primerom. Če živijo usode drugih ljudi, se v svoji situaciji ne počutijo sami. Čutijo, da trpijo enako usodo kot še kdo drug. In upam, da se ljudje prek opisa tuje situacije čutijo razumljeni. Hkrati naj bi razmišljanja tudi prinašala upanje, da v stiski nismo nemočno prepuščeni samemu sebi, temveč je možno najti izhod iz nje. Ne gre za hitro pot, pač pa za pot, ki jo lahko prehodimo korak za korakom. In naenkrat dobimo občutek, da smo krizo pustili seboj: okrepljeni ter z novim pogledom na svoje življenje.

Poglejmo nekaj kriznih situacij:

Kako naj ravna ženska, pri kateri je prenatalni pregled pokazal diagnozo težko prizadetega otroka? Tudi v tem primeru je pomemben spremljevalec, ki mu lahko ženska zaupa vse svoje misli, skrbi in strahove. Izraziti sme vse misli,
ne da bi bile podvržene ocenjevanju.

Bolečina, ko otrok ni. Z možem nimava otrok. Sva v letih, ko morava sprejeti, da otroka ne bo. To dejstvo naju oba žalosti in naju ubija. Ko sva med drugimi poročenimi pari, imava občutek, da se morava zagovarjati in razlagati, zakaj nimava otrok. Ob tem se počutiva manjvredno.

Ko pari ne vedo več, kako naprej. Žena mi stalno očita. Pravi mi, da jo oviram pri njeni samouresničitvi. Vseeno je, kaj naredim: vedno pravi, da sem jaz vsega kriv. Prijatelji mi pravijo: pusti jo že, naj gre! Jaz pa jo vseeno ljubim. In čutim globoko sočutje. Čutim, da se sama ne počuti preveč dobro. Z njo sem želel iti na partnersko terapijo, vendar jo zavrača. Želi se ločiti. Kaj naj storim?

Ko se trgajo družinske vezi Prav zaradi tesnih vezi, ki predstavljajo družinsko življenje, so prepiri ali spori med sorojenci vedno zelo boleči.
Sestra odklanja vsakršen stik Sestra je zaključila z mano. Odkar sem se enkrat branila pred njeno ostro in ponižujočo kritiko, me ima za psihično bolno in odklanja vsak stik. Ker sicer nimam nobenega družinskega člana več, se počutim zelo osamljeno. Tudi v kraju, kjer živim, nimam veliko prijateljev. Včasih se vprašam, čemu živim. V sebi čutim veliko žalost. Mi lahko pomagate?

Ko starši postanejo naporni. Ko se pogovarjam z ljudmi, ki jih spremljam, pogovor vedno znova nanese na težavne odnose s starši, predvsem z ostarelimi starši. Pogosto poslušam, da starši pri otrocih, še posebej hčerah, skušajo vzbuditi slabo vest in na ta način izkazovati svojo moč nad njimi. Vedno znova se zato vrtimo okrog vprašanja, kako naj bi izpolnjevali zapoved »spoštuj očeta in mater«, ne da bi ob tem šli preko svojih moči ali celo klonili.

Ko otroci prekinejo odnos s starši. Tako boli Pred časom sem prejel pismo obupane matere: »Hčerka je prekinila vse stike z nama. Ne veva niti, kje stanuje. Ni nama povedala, zakaj z nama noče imeti nobenega opravka več. Od naju je zahtevala samo, naj jo pustiva pri miru. Z možem sva obupana. Tako boli, ko misliš nanjo, a ne veš ničesar o njej. Sprašujeva se, kaj sva naredila narobe.« Besede te matere niso osamljen primer. V zadnjem času mi je več starejših ljudi pripovedovalo, da so otroci pretrgali stik z njimi. Včasih prekinitev nastopi kot strela z jasnega, brez vsakršne slutnje. Razlogi so različni, izkušnja pa vsekakor boleča (...)

Zagrizeni prepiri – brezizhoden položaj? Grenkoba in resignacija V pogovorih z zakonci pogosto poslušam o hudih konfliktih in zagrizenih sporih med partnerjema. Oba se zavedata, da ju je povezala ljubezen. A kljub temu sedaj občutita samo še še tisto, kar ju ločuje. Nabralo se je toliko ran in nerazumevanja, da partnerja ne vidita več poti do drugega in nobenih možnosti za izboljšanje zveze. Je v takih situacijah še kaj možnosti? Kaj lahko pomaga?

Občutki krivde – misli, ki se jih ne znebim.  Občutki krivde so vedno neprijetni. Včasih, kadar nas preplavijo, nam lahko celo odnesejo tla pod nogami in komaj se jim lahko ubranimo. Nihče ne more biti čisto prepričan, ne more predpostavljati, da je povsem brez krivde. Nekateri občutki krivde so seveda povezani z vzgojo, pri kateri smo vedno znova poslušali, da je to ali ono greh in da naj bi bili krivi pred Bogom ali ljudmi. V preteklosti se je v Cerkvi oz. v moralno usmerjeni vzgoji tako zelo poudarjalo občutke krivde, da so mnogi od preveč izbrali ravno nasprotno pot: iluzijo, da krivda ne obstaja. Človek pri tem predpostavlja, da krivde sploh ni. A tudi ta miselnost ni realistična, bolj gre za to, da se s krivdo znamo soočiti.

Ko se izgubi vera. Vprašanja in še več vprašanj Ni redko, da med pogovori slišim: »Včasih sem bil vesten ministrant. Sedaj pa mi vse to nič več ne pomeni. V to, kar mi je bilo včasih samoumevno, ne morem več verovati. Med študijem in po vseh razočaranjih sem vero izgubil. « Mnogi potem trpijo tudi, ker so ob tem izgubili občutek gotovosti in varnosti.
Ko mi ljudje pripovedujejo o izgubi svoji vere, ponavadi vprašam: »Kaj pa si veroval pred tem? In v kaj ne moreš več verovati?« Pogosto slišim: »Prej sem veroval, da je Bog ustvaril svet, da je Jezus Kristus postal človek, da ga je rodila Devica Marija, da smo odrešeni po njegovi smrti na križu.« Potem si skupaj po vrsti pogledava te izjave. Prvo vprašanje je: Verujem v Boga? Kaj pa sploh pomeni verovati v Boga? Mnogi pravijo, da ne verjamejo v Boga, ker zavračajo podobo, ki jo v sebi nosijo še od otroštva. Pogosto gre za človeško podobo Boga, kjer je Bog kot superoče, ki skrbi za svoje otroke in jim želi najboljše. Ta podoba se zaradi izkušenj trpljenja razbije. Razložim jim, da je ta podoba morala razpasti. Osnovno vprašanje pa je: Verjamem v nekaj, kar je večje od mene? Verjamem v nekaj čudovitega, kar nas obdaja, v skrivnost, ki deluje v ozadju vsega? Nadalje vprašam: »Kaj vidiš, ko pogledaš čudovito vrtnico? Jo lahko opišeš samo znanstveno? Ali ne simbolizira nečesa, kar je večje od nje: ljubezni, lepote? In kaj je zadnji vzrok ljubezni in lepote? V ljubezni in lepoti že izkušamo Božjo sled na tem svetu. (...)

Ko hudo zboli moj otrok. Porušene sanje Vedno znova spremljam starše, ki imajo hudo bolnega otroka. Pri nekaterih otrocih kljub težki bolezni obstaja upanje na ozdravitev, a seveda starše bolezen tudi v tem primeru šokira. Ko jim zdravnik da upanje, da je bolezen mogoče premagati, se pomirijo. Poskušajo storiti vse, kar bi otroku pomagalo in kar jim priporoča zdravnik. Včasih so to težki časi. Obstajajo pa tudi starši, ki mi pripovedujejo o hudo bolnem otroku, pri katerem prognoza ni preveč spodbudna. Če zdravniško mnenje napoveduje, da otrok verjetno ne bo preživel ali da so možnosti preživetja majhne, starši pogosto izgubijo upanje na ozdravitev. S tem se tudi sesujejo njihove sanje, da bi otroka spremljali, dokler se ne osamosvoji in zakoraka v lepo prihodnost. Mnogim staršem se otrok smili. Ne vidijo samo lastne bolečine, ker ne morejo več pričakovati vnukov, temveč predvsem otrokovo bolečino. A starši otroku vcepijo nekaj, česar sam sploh ne občuti; otroci namreč včasih reagirajo drugače, kot pričakujemo sami. Bolezen sprejmejo. Naenkrat pokažejo precejšnjo zrelost. Dojamejo skrivnost življenja, z boleznijo se mirno soočijo. (...)

Bolezen, ki me vrže s tira. (...) Bolezen nam kaže, da ne moremo načrtovati vsega. Življenje ni popolnoma odvisno od naše volje. V očenašu molimo: »Zgodi se tvoja volja!« Mnogi v svoji bolezni le stežka izgovorijo te besede. Brezpogojno želijo znova ozdraveti. Sam v tem ne vidim izraza resignacije ali upora proti Božji volji. Če te besede izgovorim v svoji bolezni, bi seveda rad bil znova zdrav, a v tej prošnji dosežem tudi notranjo svobodo. Zaupam, da Bog vse dela dobro. V njegovih rokah je morebitna ozdravitev ali smrt. Zaupam, da me Bog ozdravlja. A nisem osredotočen niti na to, da moram brezpogojno ozdraveti, niti, da lahko umrem. Zaupam, da sem v vsakem primeru v dobrih Božjih rokah, ne glede na to, kako se bolezen izteče. Mnogi modri bolezen poimenujejo tudi šola življenja. Tako se moramo vprašati, česa nas želi bolezen naučiti. Morda nas želi naučiti živeti bolj osredotočeno in čuječe, se ne pustiti usmerjati zunanjim rečem ter se odreči stalnemu hektičnemu tempu. Bolezen nas tudi želi naučiti hvaležno sprejeti življenje kot dar ter hvaležno živeti vsak trenutek. Prav zato, ker je čas omejen, bi ga morali izkusiti, morali bi živeti v tem trenutku ter pogovore in srečanja, ki so nam dana, zavestno doživljati. Pogosta reakcija na bolezen je vprašanje: Zakaj prav jaz? Če gre za bolezen, ki pomeni zgodnjo smrt, se postavlja vprašanje: To je bilo vse? To bo to? Zakaj mora biti moje življenje že zdaj odrezano? Tako rad bi še živel. Nekateri se poskušajo pogoditi z Bogom. Če me Bog ozdravi, bom šel v samostan, vsako leto bom šel na romanje, daroval bom ubogim. Mnogi Boga prosijo, naj jim podari vsaj še pet ali deset let, da bi smeli živeti vsaj še tako dolgo, dokler otroci ne zapustijo doma. (...)

Prehuda bolečina, prehudo trpljenje. Najpogostejša vprašanja, ki mi jih vedno znova zastavljajo ljudje, se nanašajo na soočanje s trpljenjem in bolečino. Sprašujejo me po smislu bolečine, po smislu bolezni. In radi bi vedeli, kako naj se s trpljenjem, ki jih je doletelo, soočajo na primeren način. Seveda je vedno težko, kot nekdo od zunaj reče, kako naj se ljudje spoprimejo s svojimi bolečinami. Šele in samo če se poglobim v njihovo trpljenje, lahko poskusim dati spodbude, ki bi jim lahko pomagale pri njihovem soočanju s trpljenjem, a to niso nasveti, ki bi rešili probleme. Trpečega želijo le povabiti k razmisleku, če bi po tej ali drugi poti lahko izkusil pomoč pri soočanju z lastnim trpljenjem.

pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Knjižne izdaje založbe Ognjišče

Neumrljiva duša in sedem glavnih grehov je 900 verzov dolga pesnitev Leona Oblaka, ki o duši in grehu razmišlja pričevanjsko ... s poetičnimi sredstvi nam svetuje, kako naj ravna duša, da bo funkcionalna pri opravljanju vsakodnevnih nalog: naj spreminja navade in vedênje; in kako naj doseže svoj najvišji cilj – združitev z Bogom: naj se ogne vsemu, kar skriva cesto k Bogu, ki bo zanjo, za dušo, večerna zarja ... bralcu odkriva povezave med grehom in njegovimi negativnimi posledicami za naše osebno življenje, za odnose z bližnjimi, pa tudi za kulturo, družino in družbo v najširšem pomenu. O grehu Oblak ne razmišlja samo skozi prizmo razuma, temveč znotraj trikotnika: Bog – človek – svet. Grehov se ni dovolj samo spovedati, iskati je treba tudi njihove korenine ....  Pesnitev je poučna in nas vabi na strmo pot, na kateri naj odlagamo posvetne misli in navlako, ki jo s svojimi grehi navlečemo nase .... Vse, kar o tem pove, je prepričljivo, ker je pričevanjsko in ima v resnici oznanjevalno razsežnost, katere cilj je bralca odpirati za Božjega Duha.

iz vsebine

Leon Oblak, avtor pesnitve, pozna čutenje sodobnega človeka, in se govora o duši ne izogiba in se hoče spoprijeti z eno od stalnic človekovega preizpraševanja lastne biti, s témo o skrivnostni dinamiki duše, ki je nikoli ne bo mogoče preseči. Duša je zanj neubesedljiv, a vendar realen duhovni horizont, v katerega se spušča Bog, da bi se človek, v procesu očiščevanja, lahko povzpel do Njega. (...)

Boj Leona Oblaka z grehom gre onkraj vseh racionalnih razlogov, zakaj je greh škodljiv. (...) Pesnik bi se lahko glavnih grehov lotil tudi v prozi, kakršni koli že, teološko-strokovni ali poljudni. S tem bi si delo precej olajšal, saj je moral v verzificiranje krščanskega moralnega nauka vložiti nemalo truda. Toda krščanski moralni nauk ni etični kodeks, navajanje racionalnih razlogov za moralno ravnanje, temveč je dialog, a ne v smislu iskanja moralnih kompromisov in olajševalnih okoliščin, temveč odnos z Nekom, ki nas nagovarja, odnos z Besedo, ki je od začetka, pred stvarjenjem sveta. Dialog z Besedo pa presega vsak razum, vsako običajno logično sklepanje, ker gre za izročitev tistemu, ki kliče. Zato od pradavnine velja prepričanje, da je najustreznejši pogovor z Besedo lahko samo v verzih, kot v psalmih, z jezikom, ki ni v vsakdanji rabi (...) Boj z grehom po Leonu Oblaku nima za cilj vzvišenega samozadovoljstva, da ne bi bili kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki in hinavci, kakor se je hvalil farizej (Lk 18,11). Pač pa pesnik razčlenjuje greh zato, ker je prepričan, da greh, bolj kot kar koli drugega, hromi in uničuje vertikalno in horizontalno komunikacijo. (...) Oblak, prepričan kristjan, izrecno pove, da je greh nekaj tragičnega, ker prekinja dotok življenja, ki se izliva iz Izvira. (...) Pesnikovo stališče je, da slepo zadovoljevanje želja – h kateremu človeka priganjajo napuh, pohlep, nečistost, jeza, požrešnost, zavist, in lenoba – brez upoštevanja božjih zapovedi in naravnih zakonov, ne vodi v srečo, temveč v nesrečo. (...) Razmislek o grehu, duši in osebni odgovornosti terja spoštovanje nedoumljive in neizrekljive skrivnosti - ohranjanje skrivnosti, ki je onkraj vsake trditve. Božja skrivnost in skrivnost duše, naše najbolj notranje biti, je neizrekljiva, daleč od vsake določenosti in pojmovnega spoznanja (...) Oblakova poezija nas posredno opozarja, naj kategorij našega tuzemskega življenja ne podaljšujemo v večnost, ker večno življenje ne more biti projekcija našega bivanja na zemlji (...) Njegova pesnitev ni zapletena, nima značilnosti nekomunikativnosti, ki je v sodobni poeziji zelo pogosta, vendar ima svojo ontologijo, ker je vpeta v drugost, v transcendenco na eni strani in našo vsakdanjost na drugi strani. (misli Milana Knepa iz Ocene literarnega dela)

 

 

Nečistost, ki človeka razčloveči,
prihaja tiho, skozi skrite misli,
in zamegli pogled k resnični sreči.

Kdor spolnosti pravilno ne osmisli
in dovoli pohoti, da prevlada,
kdor ni preudaren in kdor ne premisli,

kaj je ljubezen, kaj pa le naslada,
postane suženj spolnega užitka,
kar hitro pelje ga na rob prepada.

O, duša, če je tvoja vera plitka
in tvoja volja krhka ter slabotna,
z nečistostjo te čaka huda bitka. (...)

Zakaj in kdaj je tvoja jeza grešna?
Premisli, duša, kaj je v jezi skrito,
da v borbi z njo lahkó boš vedno uspešna.

Ker to je strast, je čustvo ognjevito,
ki nam ga Bog z namenom je podáril
in je v Njegovi luči čudovito.

Saj ko je prvega človeka ustvaril,
je jezo zlil v ljubezen in pravičnost,
a to celoto je hudič pokvaril.

Mogočni Stvarnik je želel različnost,
ob tem pa spoštovanje je zaukazal
in jeza naj krotila bi krivičnost. (...)

Požrešnost, duša, je precej nevarna,
čeprav se včasih ti morda dozdeva,
da močna si in pred tem grehom varna.

Ta greh med glavne grehe se prišteva
in če ga boš preveč podcenjevala,
lahko postane tvoja teža dneva.

Takrat boš začutíla in spoznala,
kako prav nič nedolžna ni požrešnost,
če zate nepomembna je postala.

Takrat priznala sebi boš neuspešnost
v spopadu s tistim, kar ta greh poraja,
kar zdi se le razvada, pa je grešnost. (...)

 

predstavlja Marko Čuk

Kategorija: Knjižne izdaje založbe Ognjišče

iz knjige DRAGOCENO DARILO ZGODB ... 152 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava;

* * *  Prelistajte    * * *  Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 7,90 €; s kartico zvestobe: 6,21 €

Z RAZUMOM
»Ljubi Gospoda, svojega Boga ... z vsem mišljenjem« (Mt 22,37).

NEGUJ misel na Boga in njegovo dobroto: On naj bo središče tvojih misli in načrtov. Z njim in v njem misli nase in na druge.
VARUJ se praznih in sovražnih misli o bratih in sestrah.

Z OČMI
»Če je tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo« (Mt 6,22).

OČIŠČUJ svoj pogled in glej stvari, ljudi in svet s čistimi in dobrohotnimi očmi.
NE GLEJ hudobno in obsojajoče, izogibaj se podob in predstav, ki ti ne pomagajo k rasti.

Z UŠESI
»O Izrael, ko bi me poslušal« (Ps 81,9).

POSLUŠAJ Božjo besedo, prisluhni sestri ali bratu, ki ti želi nekaj povedati, te česa prositi ali pa čuti potrebo, da bi se ti lahko zaupal.
IZOGIBAJ se praznih in nekoristnih pogovorov in zlobnih namigovanj.

Z USTI
»Če boš izrekal tehtne besede, nič plehkega, boš kakor moja usta« (Jer 15,19).

ODPRI svoja usta ter slavi Boga v osebni, družinski in občestveni molitvi. Vsak dan skušaj najti dobrotno besedo za svoje bližnje.
IZOGIBAJ se slabih besed o tistem, ki ti povzroča bolečine.

Z OKUSOM
»Kako sladki so mojemu nebu tvoji izreki,
bolj kakor med mojim ustom« (Ps 119,103).

OKUŠAJ Božjo besedo in uživaj hrano z zmernostjo in hvaležnostjo Bogu in tistemu, ki ti jo je pripravil.
ODPOVEDUJ se vsaj malo hrani, pijači, kajenju, radiu, televiziji, telefonskemu klepetu, GSM sporočilom, internetu ...

Z ROKAMI
»Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1Jn 3,18).

POMAGAJ vsakemu, ki te prosi, pošteno in zvesto opravljaj svoje delo, po svojih močeh pomagaj tistim, ki so v potrebi.
IZOGIBAJ se lenarjenja, brezdelja, zapravljanja časa.

Z NOGAMI
»Moji koraki se držijo tvojih steza,
moje noge ne omahujejo« (Ps 17,5).

HODI po poteh pravičnosti, ljubezni in miru ter skupaj z Marijo prinašaj ljudem radost novega življenja v Kristusu.
IZOGIBAJ se krivičnih poti, ne bodi drugim v spotiko in pazi, da sam ne padeš.

S SRCEM
»Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, ... in svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 22,37).

TVOJE SRCE naj bo čuteče do vsakega človeka, posebej do tvojih najbližjih, domačih. Prisluhni Gospodu, in karkoli ti poreče, stori (prim. Jn 2,5). »Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo«
(Iz 58,8).
IZOGIBAJ se nevarnosti, da tvoje srce zajame zlo ... Če pa se to zgodi, srce čim prej očisti s kesanjem ali spovedjo.

B. Rustja (Povejmo z zgodbo):
v knjigi: Dragoceno darilo zgodb, Ognjišče, Koper, 2014, 107-109.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

16. oktobra leta 1978 je bil za papeža izvoljen Janez Pavel II. Bil je prvi neitalijanski papež po letu 1523 in v nekaj dneh svoje papeške službe se je ljudem zelo priljubil (podobno kot sedanji papež Frančišek), opustil je nekaj protokola in uvedel slog prisrčnosti in domačnosti, slog evangelija. »Kardinali so iskali moža globoke vere, moža molitve in dušnega pastirja. Hoteli so moža dobrote, prisrčnosti, čuječega moža, ki bi mogel svetu razodevati Božjo ljubezen.« (kardinal Wyszinski) ...in živel svetniško - 1. maja 2011 ga je papež Benedikt XVI. razglasil za blaženega, papež Frančišek pa skupaj z  Janezom XXIII., 27. aprila 2014  za svetnika.Njegovo življenje so številni želeli strniti v obširna dela, knjiga Cvetke Janeza Pavla II. pa je se razlikuje od teh, saj novega blaženega prikaže v zgodbah in anekdotah, ki so se razširile o njem. Janusz Poniewierski, avtor številnih knjig o papežu Wojtyłi, je začel zbirati razne domislice in anekdote iz njegovega življenja. Kmalu pa je ugotovil, da imajo Cvetke globlji pomen, da so to zapisi, ki utrjujejo vero v ljubezen in dobroto človeškega srca in odpirajo vrata do skrivnosti človeka, o katerem pripovedujejo. Zato so se v knjigi znašle tudi pripovedi, ki niti niso smešne – se pa nas dotaknejo, nas spodbudijo k premišljevanju ali celo ... k molitvi.
Seveda so tu tudi domislice, anekdote, ki pričajo o sproščenem odnosu Karola Wojtyłe – Janeza Pavla II. do sebe in tudi do vloge, ki mu je bila podeljena.
Tudi te, povečini duhovite pripovedi, odražajo veličino sv. Janeza Pavla II. Knjigi je dodan krajši življenjepis svetnika in nekaj "cvetk" iz zbirke njegovih fotografij.
Cvetke Janeza Pavla II. slikajo ‘običajnega’ človeka, ki je z vsem bitjem odprt za Boga in prav to ga dela ‘neobičajnega’. »Počutim se majhen v rokah mogočnega Boga,« je napisal Janez Pavel II. In v tem je prava papeževa veličina. Kot je zapisano v evangeliju  “kdor bo svojo veličino izgubil, jo bo našel.”

iz vsebine:

Tisti, ki so dobro poznali Janeza Pavla II., pripovedujejo, da papež niti v najtežjih trenutkih ni izgubil smisla za humor. Joaquín Navarro-Valls, nekdanji glavni tiskovni predstavnik Apostolskega sedeža, ga je nekoč vprašal: »Ali Vaša svetost kdaj joče?« »Nikoli navzven,« je odgovoril papež.

Ob začetku slovesnosti na začetku akademskega leta na Katoliški univerzi v Lublinu,« pripoveduje duhovnik Adam Boniecki, »je v množici zbranih zašumelo. V dvorano je namreč stopil postaven duhovnik, ki je nekaj živčno iskal po žepih. Med hitenjem skozi dvorano je iz enega žepa potegnil verižico s križem, in jo obesil okoli vratu, iz drugega žepa pa je potegnil škofovsko čepico ter si jo poveznil na glavo. Čez nekaj trenutkov se je z znamenji škofovske službe usedel na častno mesto. Prihod škofa Wojtyłe je med študenti sprožil val navdušenja ...«

Med prvo novinarsko konferenco so ga vprašali, ali bo tudi kaj smučal. Takrat je odgovoril: »Tega mi najbrž ne bodo dovolili.« Nekaj let pozneje. Papež je sprejel takratnega svetovnega prvakav alpskem smučanju -  Švicarja Pirmina Zurbrigena - ki mu je podaril ... smuči. »Ne spravljajte me v skušnjavo. Ker se bom sicer res zapeljal v dolino in kaj bo potem? Novi konklave.«

Med srečanjem mladih s papežem 18. maja 1996 v Postojni je velika množica (več kot 70.000 ljudi) vzklikala voščilo papežu za 76. rojstni dan: “Happy birthday to you”. Papež je s svojim značilnim nasmeškom v italijanščini pripomnil: »Nisem vedel, da ste Američani. Zmeraj sem mislil, da ste Slovenci.« Ko so mladi slišali to njegovo pripombo, je zadonelo slovensko voščilo: Vse najboljše za te ...

Med zaposlenimi v kuriji je krožila anekdota: »V čem se razlikuje papež od Svetega Duha?« - » ???« - »Sveti Duh je povsod.« - »In papež?« - »Papež je že bil povsod.«

pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Knjižne izdaje založbe Ognjišče

Duhovnik Fabio Rosini nas s knjigo Umetnost novega začenjanja vabi na preproste “duhovne vaje” … da bi se ob premišljevanju SP besedila o šestih dneh stvarjenja poskušali dokopati do duhovnih zakladov, ki nas bodo ponovno postavili na noge in nas prenovili. Z življenjsko modrostjo prežeto besedilo nas nagovarja in postavlja temelje za osebni odnos z Gospodom, odkriva vire zdrave duhovnosti, odpira drugačna obzorja in usmerja na pot novega upanja.

Učimo se ponižno, vztrajno in z nogami na trdnih tleh svoje resničnosti. Pisec v vsakem odstavku izžareva pastirsko ljubezen do človeka, ki išče življenje. Ni le preučevalec Svetega pisma, ampak je bolj duhovni oče, zanj je Božja beseda nekaj živega, kar se je učlovečilo – ponuja nam roko in vse besede potrjuje z osebnimi izkušnjami iz resničnih življenjskih dogodkov.

Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)

To ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in ... prebrali naenkrat … ne, s to knjigo moramo oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”. Hoče nas pripeljati k Očetu, ki daje življenje … preroditi se moremo le z Njim … ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje.
Zato jo bomo tudi na spletu brali vsak dan "po malem" ... da bi tako morda začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja" v nas ...

KRAJŠI POVZETKI BESEDILA IZ KNJIGE (branje za vsak dan)

Prvi dan stvarjenja: DAR ZAČETNIH DANOSTI
1. V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo
2. Sprejmimo življenje ... tudi neurejenost
3. Prva poklicanost
4. Prvi korak
5. Naj bo svetloba!
6. In bila je svetloba

Drugi dan stvarjenja: DAR PRIORITET
7. Kaj vam življenje daje ... in kaj ga uničuje
8. Življenje od nas zahteva poslušnost
9. Moja življenjska simfonija
10. Prednostne naloge
11. Molitveni odnos z Bogom
12.Takoj na začetku v pravo smer
13. Ponovimo poudarke drugega dne

Tretji dan stvarjenja: DAR OMEJITEV
14. Omejitve - za normalno življenje
15. Umevanje dobrega in hudega
16. Brez omejitev ne morem ljubiti
17. Odnosi pred svojimi apetiti
18. Hvala Bogu, da stvari ne gredo po moje
19. Sprejeti moram svoje omejitve
20. Ustvarjanje pogojev za rodovitnost
21. Omejitve naj omogočajo ustvarjalnost
22. Vzdržnost - da se počutimo bolje
23. Odrekanje Bog spremeni v mir in veselje

Četrti dan stvarjenja: DAR NAVDIHOV
24. Kakšna svetloba je v meni
25. Naučimo se prepoznavati svoje misli
26. Misli usmerjam k dobremu
27. Navdihi Svetega Duha me nagovarjajo
28. Nevarno prišepetavanje
29. Luč in tema
30. Ravne in krive črte
31. Razločevanje mkisli in preverjanje vsebine
32. Ponaredki dobrega in "sveta jeza"

Peti dan stvarjenja: DAR BLAGOSLOVA
33. Najboljše življenje - to, ki ga živiš
34. Bog življenje daje in ga vzdržuje
35. Tudi sami moramo nekaj narediti
36. V šoli hvaležnosti
37. Življenje je blagoslovljeno
38. Kako me Bog odrešuje?
39. On hodi z menoj in me blagoslavlja

Šesti dan stvarjenja: I. del - DAR PONIŽANJ
40. Vstajenje iz prahu v življenje
41. Ponižanja odpirajo vrata spremembam
42. Ozka steza ali široka pot
43. Vse hudo bo Bog obrnil v dobro

Šesti dan stvarjenja: II. del - DAR POVELIČANJA
44. Popotnica za razumevanje sebe
45. Moj pravi jaz
46. Moj lažni jaz
47. Ali se splača začeti znova?
48. Kdo sem v Božjih očeh?
49. Moška in ženska lepota
50. Vladati ali služiti?
51. Usposobiti se za posredovanje življenja
52. Oče on mati - dve imeni enega odnosa
53. Rodovitnost je naš končni cilj
54. Za koga živim?
55. Za polno življenje - dar živeža
56. Vredno je biti človek

Začetek vsebuje vse

Življenje se začne z oploditvijo. Vsako živo bitje ima edinstven genetski zapis, ki določa njegov razvoj. V spermiju in oplojenem jajčecu so zapisani vsi podatki, potrebni za nadaljnje razvojne faze – od dojenčka do starčka.
Takoj po združitvi spermija in jajčeca se izoblikuje genom oziroma načrt, ki določa življenjski razvoj bitja sredi zunanjih spremenljivk. Sledi obdobje prilagajanja temu načrtu, ko se izoblikuje osebna identiteta.

Če izdamo začetek, izdamo celoto. Če v celoti nekaj ne deluje, to pomeni, da smo se oddaljili od njene začetne zasnove. Če želimo začeti znova, se moramo vrniti na začetek, k viru svojega življenja – in tam bomo našli nekoga. Nismo namreč nastali iz sebe.

In še nekaj: vsak začetek ima svoj konec oziroma cilj, ki je že zapisan v genomu.

Duhovno razločevanje
Na platnicah knjige je kot podnaslov zapisano: Šest dni stvarjenja in začetek duhovnega razločevanja ... kaj je to to ... duhovno razločevanje? Rosini pravi, da je to "globoka bivanjska usmerjenost, ki narekuje vse naše odločitve in se razodeva pri naših izbirah. Je pot v novo življenje, sad odrešenosti in iskrenega otroškega odnosa do Očeta, ki ga posluša z odprtimi ušesi."
Razločevanje nam pomaga, da v besedilu – če se mu približamo spoštljivo in z zgoraj omenjeno naravnanostjo – odkrijemo neslutene zaklade.

"Meni je ta pot k svetlobi in razločevanju med dobrim in še boljšim zelo pomagala. Razločevanje je namreč ključ do spoznavanja in ohranjanja vsega lepega. Je ključ do osebnega odnosa z Očetom, njegovim Sinom Jezusom Kristusom in Svetim Duhom, ki oživlja. ... Če si spoznal iskrenost in lepoto, te hinavščina in grdota spravljata v zadrego. Če si spoznal ljubezen, se ti greh studi.
In vse to so sadovi duhovnega razločevanja!"

... še nekaj nasvetov ...
- duhovnega potovanja s to knjigo, ne moremo opraviti brez molitve. Zato boste v njej našli tudi nekaj praktičnih nasvetov za pogovor z Bogom. Vendar to niso molitvene tehnike. Kdor pričakuje samo to, lahko spregleda veliko drugega. Do duhovnega razločevanja pridemo v pogovoru z Gospodom; razločevanje namreč ni neka pridobljena spretnost, temveč odnos.

- namen te knjige je, da bi nas pripeljala k Očetu, ki daje življenje, kakršnega nam je razodel Jezus iz Nazareta. Začeti znova pomeni preroditi se. Tega ne moremo narediti sami. Za to potrebujemo Očeta, ki daje življenje.

- Beseda vsebuje dejavno moč, ki se razodeva v zakramentih. Eno je kar tako prebrati besede “pošlji svojega Duha” ali “to je moje telo”, nekaj povsem drugega pa izgovoriti jih v moči zakramentalne liturgije, jih izkusiti. Božjo besedo, ki uresničuje, kar oznanja, - moramo povezati s svojim življenjem. Kadar določen svetopisemski dogodek povežem s svojim življenjem, odkrijem v njem izredno moč. Znajdem se znotraj Božjega delovanja ...

- potrebujemo pa tudi pomoč odraslega kristjana – duhovnega voditelja ali spovednika –, ki je duhovno zrelejši od nas, da preverimo, ali se nismo morda ujeli v past. To je nepogrešljivo. Če se o svojih duhovnih spoznanjih z nekom ne pogovorimo, smo v nevarnosti, da zaidemo v duhovno zmoto. ...

Podajmo se zdaj na začetek: odprimo Sveto pismo na prvih straneh ...

... gotovo boste presenečeni ... to prvo poglavje je bilo napisano veliko kasneje, kot druga šele v babilonskem izgnanstvu začno Izraelci zbirati poročila o svoji zgodovini od Abrahama naprej. Spoznajo, da je njihovo izgnanstvo posledica dejstva, da so zapustili Boga in pot življenja. Po vrnitvi iz izgnanstva ponižani in ‘prizemljeni’ Izraelci na podlagi svojih zgodovinskih in modrostnih izročil napišejo začetna poglavja Svetega pisma. Morda so prvo poglavje napisali kot zadnje? ...

... prvo poglavje Svetega pisma je napisalo ljudstvo, ki se je po neštetih napakah in padcih poskušalo postaviti na noge in svoje potomce podučiti, kako naj živijo. Besedilo izraža bolečino in obenem hvaležnost ljudstva, ki se je naučilo prav ceniti Božje darove šele potem, ko jih je izgubilo in spet dobilo nazaj. Ljudstva, ki se želi z obujanjem preteklosti izogniti podobnim napakam v prihodnosti.
Modrostno poročilo o začetkih predstavlja pot življenja in jo razlaga, da bi lahko po njej vsi varno hodili.

Teme so razvrščene v logičnem vrstnem redu odkrivajo vire zdrave duhovnosti, ‘genom’ človeškega in kozmičnega življenja, da bi lahko zaživeli v skladu z Božjim načrtom.
Poročilo o stvarjenju je najbolj univerzalna podoba vsakega začetka, ker vsebuje začetek vsega. Težko bi našli katerokoli drugo svetopisemsko besedilo, ki je tako urejeno in uravnoteženo. Napisano je v veličastnem, liturgičnem ritmu, ki doseže svoj vrhunec s stvarjenjem človeka ...

pripravlja in izbira Marko Čuk

Kategorija: Knjižne izdaje založbe Ognjišče

Tretja Jezusova misel na križu:

»Žena, glej, tvoj sin!« »Glej, tvoja mati!« (Jn 19,26)

Tretja Jezusova misel na križu je iz Janezovega evangelija. Namenjena je Jezusovi materi in najljubšemu učencu. Besede, ki jih govori obema, so namenjene tudi nam, da bi izgubili strah pred osamljenostjo. Ta strah danes preganja mnoge ljudi, ki ne znajo biti sami. Vedno potrebujejo koga ob sebi, nenehno morajo telefonirati ali izmenjavati misli po računalniku. Kontakt z drugo osebo je zanje edina pot, da pozabijo na strah pred osamljenostjo. Toda to ne reši njihovega strahu. Beg jih ne reši pred njim, ampak ga še poglobi. Venomer jih je strah, da bi se na tem begu morali kdaj ustaviti, zato jih preplavljajo občutki osamljenosti. In kako bi naj te preproste Jezusove besede pregnale naš strah pred osamljenostjo? Poglejmo si natančneje ta prizor.

Vsi razlagalci Svetega pisma so si edini, da ima prizor, v kateri Jezus izroči svoji materi najljubšega učenca kot sina, njemu pa Marijo za mater, simbolni pomen. Vprašanje je samo, kako to simboliko razumemo.

• Ena razlaga je, da je Marija podoba judovske skupnosti, Janez pa poganske.
• Drugi vidijo v Mariji podobo Jezusove družine, ki hodi skupno pot z apostoli.
• V tej sceni pa lahko vidimo tudi združevanje nasprotij: moški je izročen ženski, ona pa njemu. Moški naj vzame žensko v svojo hišo. V grščini je uporabljen izraz ‘eis ta idia’, kar pomeni ‘v svoje’ (Jn 19,27), v notranjost samega sebe, v svoje srce.
• Na križu se združujejo nasprotja: Bog in človek, moški in ženska, Judje in pogani.
• Ne postajajo eno le na zunaj, ampak predvsem notranje. Moško in žensko, judovsko in pogansko, pobožno in posvetno, Božje in človeško postajajo v mojem srcu eno.
  In ta enost v meni je pogoj, da premagam strah pred samoto. Če sem s samim seboj eno, se ne počutim osamljen. Pomirjen sem s seboj. Ljudje, ki čutijo osamljenost, so izgubili stik s samim seboj. Potrebujejo drugega, da se sploh začutijo.

Pri evangelistu Janezu so moški vedno v konfliktu z Jezusom, prizori z ženskami pa so vedno prizori ljubezni:

• Začne se s poroko v Kani, kjer je prisotna Marija. Prizor nam govori, da je Bog z učlovečenjem svojega Sina sklenil z nami ljudmi poroko in da našo neužitno vodo spreminja v vino. Vino v šestih velikih vrčih pomeni polnost ljubezni, ki nam priteka s Kristusom.
• Pogovor Jezusa s Samarijanko se vrti okoli ljubezni.
• Pred vhodom v Jeruzalem mazili Marija Jezusove noge z dragocenim oljem. Jezusu razsipava svojo ljubezen.
• Pod križem stojijo ob Jezusu štiri žene, ki so do križa vztrajale v svoji ljubezni. In tukaj doživijo, kako Križani iz prebodenega srca razliva na vse ljudi svojo ljubezen.

Besede, ki jih Jezus govori Mariji in Janezu, so besede ljubezni, ki v nas objamejo vsa nasprotja. V Janezovem evangeliju je Jezus prikazal križ kot gesto objema: »In ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« (Jn 12,32). Jezus nas objema z našimi nasprotji, ki jih pogosto ne moremo uskladiti. Če se mu pustimo z njimi objeti, se bomo pomirili s seboj in strah pred osamljenostjo se bo izgubil. Potem zaslutimo, da smo v osamljenosti z vsem eno, z vsemi ljudmi in z Bogom. V tej enosti se izgubi strah pred osamljenostjo: nismo več sami, saj smo eno z vsem.
• Jezus izroči svoji materi najljubšega učenca kot sina in njemu Marijo za mater. Mati in sin sta osebi odnosa. Mati si vedno za druge in sin je vedno navezan na mater. Na križu je torej jasno, da smo resnično ljudje šele takrat, ko smo v odnosu z drugimi.
• Istočasno je križ, pod katerim sta združena Marija in Janez, znamenje upanja, da je po njem ozdravljeno tudi naše življenje brez odnosov; da bomo tudi sami sposobni za odnos, v katerem je treba vedno usklajevati nasprotja in tako postajati eno, če bomo pomirili nasprotja v sebi.
Trpljenje zaradi osamljenosti kaže pogosto na pomanjkanje odnosov: nismo v odnosu s samim seboj, ne z Bogom, ne z drugimi in prav zato se počutimo sami. Osamljenost pa ni več boleča, če smo tudi takrat, ko smo sami, v pravem odnosu – s seboj, z ljudmi, ki jih nosimo v srcu, s stvarstvom in z Bogom, Stvarnikom vsega bivajočega.

Osebne vaje
Predstavljaj si križ in prekrižaj roke na prsih. Nato si predstavljaj:

• Kakor me objema Jezus na križu, tako sedaj objemam svoje kreposti in svoje slabosti, zdravo in bolno v sebi, pobožno in brezbožno, svetlo in temno, popolno in razbito, moško in žensko, mlado in staro, živeto in neizživeto, zavestno in podzavestno.
• V tej drži lahko podoživljaš Jezusove besede: »Žena, glej, tvoj sin!« »Glej, tvoja mati!« Morda čutiš ob tem globoko enost. Eno si s preteklostjo – 'tvoja mati'; in eno si z bodočnostjo, ki te čaka – 'tvoj sin’.
• Sedaj si pomirjen, če si podoživel ta trenutek. Čas je resnično izpolnjen, zato se lahko zgodi osvoboditev in ozdravitev. Bog v tebi vse povezuje, ves si ozdravljen.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Dal sem vam roke,
da bi drug drugega objeli.
Odkod so prišle pesti?

Dal sem vam noge,
da bi šli drug k drugemu.
Zakaj se torej ne zganete?

Dal sem vam oči,
da bi se drug drugemu nasmehnili.
Zakaj se tako mrko držite?

Dal sem vam ušesa,
da bi drug drugega slišali.
Zakaj delate toliko hrupa?

Dal sem vam govorico,
da bi si kaj lepega povedali.
Zakaj tako neprijazno molčite?

Dal sem vam srce,
da bi bili drug drugemu blizu.
Zakaj ste se drug
tako oddaljili drugemu?

Dal sem vam svojo ljubezen,
da bi mogli sproščeno živeti.
Zakaj ste postali tako malodušni?

Dal sem vam svobodo,
da bi mogli biti srečni.
Zakaj ste se obdali z zidovi?

Dal sem, da je Jezus postal človek,
da bi vedeli, kaj je človečnost.
Zakaj ste ga pribili na križ?

R. W. Federsel, Molitev, v: Ognjišče 3 (2013), 3.

 

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

 

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

Kratke misli Anselma Grün ... da bi odkrili bogastvo svoje duše.

Duša je podoba za človeško bitje - v dobrem in slabem. Poznamo »brezdušne« ljudi, ki so hladni, brez ljubezni, pohlepni in cinični - pa tudi take, ki so prave »duše«: ki izžarevajo toplino ...in se dobro počutimo v njihovi družbi.
p. Anselm Grün v kratkih besedilih pričujoče knjige razmišlja "kaj povzroča bolezen v duši in kaj je zanjo zdravilno? Kaj jo poživlja, ji daje moči, jo hrani?" Pater ne predpisuje posebnih receptov.
»Vaša duša sama ve, kaj ji dobro dene,« pravi. Človek (duša) potrebuje izvire, iz katerih lahko črpa.... potrebuje korenine in krila. ... svobodo in širjavo in ... Človek zacveti, ko se počuti ljubljenega in ima rad samega sebe ...in bližnjega ...  ko zajema moč, in prihaja v sozvočje s samim seboj ... kadar je v sozvočju z drugimi, kadar najde navdih ...

Spraševati se moram: Kaj je zame pomembno? Kje se v meni pretaka življenjska moč? Ali čutim, da sem povezan z Bogom ... črpam iz svežih izvirov.
Bog je velikodušen, podarja mi ta čas. Jaz pa sem tako majhen, premalo razmišljam o sebi, premalo časa si vzamem zase ... osto tako majhen v odnosu do sebe. Premalo skrbiom zase in privoščim si premalo časa.
Iz miru prihaja moč Dokler sem notranje razrvan, ne morem zaznati moči, ki se pšretaka v meni. Potrebujem miru, da bi odkril moč, ki se skriva v meni.
Ljubezen poživlja ... Ali znam ljudi povezati z njihovo ljubeznijo. Znam pokazati, kej pomeni ljubiti in biti ljubljen
Veselje širi srce, postaja izraz hvaležnosti, omogoča mi, da prepoznam lepoto, ki me obdaja
Globoko v sebi moram najti povezavo s prostorjem tišine.... tu je začetek ozdravitve.
V sebi čutim hrepenenje po odnosu, ki bo obogatil mojo dušo.
Tako bom življenje doživel kot neizmerno moč, nekaj dobrega, za kar se splača truditi in ...ga živeti "na polno" (...)

iz vsebine

Božji dih, vonj ljubezni
Zame je pomembno, da začutim odnos z Bogom, tako kot svoje dihanje. Perzijski sufijski pesnik Rumi je nekoč rekel, da je Božji dih vonj ljubezni. Ta podoba mi je pomagala, da sem v svojem dihanju okusil Božjo ljubezen. Predstavljam si, kako se z dihanjem vame priteka Božja ljubezen in prodira v vse dele mojega mojega telesa in moje duše. S tem ko zavestno spremljam svoje dihanje, telesno čutim odnos do Boga. Božja ljubezen se pretaka vame in z dihanjem jo zaznam, pride v moje spoznanje. Kadar čez dan ne čutim odnosa do Boga, mi pomaga, če ponovno zavestno vdihnem in izdihnem ter si predstavljam, da se tako vame pretaka Božja ljubezen. S primerom dihanja si lahko predstavljam in tudi začutim moj odnos do Boga.

Moliti dobro dene
Boga smemo prositi za vse, zase ali za druge ljudi. Včasih pa smemo izkusiti tudi učinkovitost molitve, tako da gre nam ali drugim bolje, da je neka bolezen ozdravljena. Toda to ni samo po sebi umevno. V vsaki molitvi namreč dodajamo: »Zgodi se tvoja volja!« Boga ne moremo z molitvijo prisiliti, da bi nekaj storil. Lahko ga prosimo. V prošnji se že spreminja naša situacija. In včasih smemo doživeti tudi čudež, da se nekaj resnično spremeni. Če molim za nekoga drugega, dobim več upanja zanj, in tako ga lahko srečam z večjim zaupanjem. Pogosto v molitvi spoznam, kaj bi lahko drugemu rekel. Molitev spreminja mene in moje odnose. Smem zaupati, da Bog v drugem sproža nove misli, ga napolnjuje z mirom in zaupanjem.

Molče pred Bogom
Molk pred Bogom je v tem, da vstopim v notranji prostor molka, v katerem Bog že biva v meni. V tem prostoru molka postanem eno z Bogom in hkrati s samim seboj. Tukaj lahko doživim, kar je Kierkegaard nekoč poimenoval kopanje duše v molku. Moji duši molk dobro dene. Molk je tako kot ležanje v kopalni kadi. Vsa umazanija odpade z mene. Lahko se sprostim. Počutim se objetega z Božjo ljubeznijo.

Darilo
Hvaležnost je temeljna drža v odnosu do Boga, pa tudi v odnosu do lastnega življenja. Hvaležni smo za ljubezen, ki jo smemo čutiti. Spoznavamo, da je ljubezen konec koncev vedno dar, ki si ga ne moremo preračunljivo prislužiti. Je skrivnost, ki nas v globini povezuje drugega z drugim. Ta hvaležnost potrebuje – kot to vedno velja za duhovnost – nek izraz. Gre za to, da vadimo hvaležnost v vsakdanjiku in drugemu skozi majhna znamenja – z besedo ali simbolom – vedno pokažemo, da smo opazili, kaj je storil ali storila za nas. A ne zahvaljujemo se le za to, kar nekdo stori, kar nekdo reče, ampak tudi za njegov obstoj. Včasih drugemu dobro dene, da se preprosto zahvalimo, da je tak, kot je, da je na naši strani, da smeva drug drugega ljubiti.

Edina molitev
Mojster Eckhart je zapisal: »Če je edina molitev, ki jo kdaj izrečeš v svojem življenju: 'Zahvaljujem se ti,' bo to zadostovalo. « Mnogi ljudje prosijo Boga, da bi jih naredil močnejše, bolj zdrave in bolj uspešne. Sprejeli bi se lahko le, če bi postali takšni, kot si sami predstavljajo. Zato hočejo vpreči Boga. Mojster Eckhart pravi, da je najgloblja molitev zahvaljevanje. Eckhart ne pravi, za kaj naj bi se zahvaljevali. Preprost »hvala ti« je dovolj. To lahko izgovarjam vedno in povsod. Če se mi nekaj posreči, molim: »Hvala ti!« Če se mi nekaj ne posreči, je že težje izgovoriti to molitev. Toda kadar jo kljub temu uspem izustiti, bom dogodek doživel drugače. Sredi neuspeha sem vendar v miru s seboj. Zahvaljujem se ti, da sem se osvobodil svojih iluzij. Zahvaljujem se ti, da sem vedno v dobrih, Božjih rokah.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Kategorija: Knjižne izdaje založbe Ognjišče