Ko se sprašujemo, kje je naša moč, varnost in zavetje ..,. zakaj smo zaskrbljeni, nemirni ...kaj prinaša navezanost na denar, bogastvo ... poglejmo v Zakladnico modrosti in si preberimo nekaj modrih misli o bogastvu, ...

BOGASTVO

Kdor zaupa v svoje bogastvo, propade, pravični pa poganjajo kakor zelenje. (Prg 11,28)

Bog pa je rekel (bogatinu): ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹ Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.« (Lk 12,20-21)

(Jezus bogatemu mladeniču) »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje. (Mr 10,20)

Bogastvo ne ustvarja sreče. Veselja ne najdeš v stvareh, ki nas obdajajo, najdeš ga na dnu duše. (sv. Terezija Deteta Jezusa)

Kdor je suženj bogastva, se ga oklepa kakor suženj; kdor pa je zlomil jarem suženjstva bogastvu, ga razdaja kakor gospod. (sv. Hieronim)

Bogastvo ne da modrosti in za denar se poštenje ne kupi; modrost pa poštenje in tudi potrebnega premoženja da. (bl. Anton Martin Slomšek)

Kdor je bogat, naj dela tako, da bo njegovo bogastvo služilo skupnemu dobremu. Obilje dobrin, uporabljenih na sebičen način, je žalostno, odvzema upanje in je izvor vseh oblik pokvarjenostii. (papež Frančišek)

Ni večjega veselja kot ne imeti vzroka za žalost. Ni večjega bogastva kot zadovoljstvo s tem, kar kdo ima. (Anthony de Mello)

Kakor nimamo pravice uporabljati bogastvo, ne da bi ga ustvarjali, tako tudi nimamo pravice uživati srečo, ne da bi jo dajali. (George Bernard Shaw)

Ljudje, ki se ženejo za vedno večjim bogastvom, a si ne vzamejo časa, da bi ga uživali, so podobni lačnim ljudem, ki neprestano kuhajo, a nikoli ne sedejo za mizo. (Marie von Ebner-Eschenbach)

Bogati umrje, reveža pa Bog vzame. (slovenski pregovor)

Moder človek bogastva ne zbira na kup; več ko porabi za druge, več pridobi, več ko da, bolj obogati. (kitajski pregovor)

ZAKLADNICA MODROSTI - Zbirka Za luč in moč 1

[rspot]ZAKLADNICA MODROSTI
256 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, naslovnica Petra Kern
cena: 11,90 €
Prelistajte:

* * *
RAZPRODANO

Ko se je leta 1965 porajalo Ognjišče (sprva Farno kot glasilo župnij Postojna in Koper), je njegov ‘oče’ Franc Bole, takrat župnik v Postojni, imel stike z belgijskim študentskim duhovnikom Fernandom Lelottom. Ta je svoje mlade prijatelje duhovno hranil z drobnim, vsebinsko bogatim lističem Ognjišče naše Gospe. V vsakem je bila tudi Iskra za poživitev plamena: stavek, izrek, misel, vzeto iz Svetega pisma, spisov svetnikov ter del pesnikov in pisateljev, je z nekaj stavki pospremil s spodbudami za razmišljanje. Njegove Iskre so od vsega začetka žarele tudi v našem Ognjišču. Leta 1978 so izšle v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča. »Ta knjižica bi vam rada pomagala, da se za trenutek ustavite, premislite svoja dejanja in naredite načrt za naprej,« je v spremni besedi zapisal urednik Franc Bole. »Vzemite jo v roke zvečer, preden ležete k počitku, ali zjutraj, preden začenjate svoje delo.« Avgusta 1984 smo začeli z rubriko Zajemi vsak dan, ki je na dveh straneh nudila ‘požirke’ duhovnosti: izbrane misli iz knjig Svetega pisma, svetnikov in svetnic, religioznih mislecev, domačih in tujih pesnikov in pisateljev. Rubrika se je bralcem brž priljubila; pognala je globoke korenine in je ‘živa’ že nad trideset let. Misli so sicer oštevilčene – po dnevih meseca, vendar si lahko vsakdo poišče misel, ki ga nagovori in mu ‘polepša dan’. Leta 2001 je izbor življenjskih modrosti za vse dni v letu izšel v knjigi Misel za lepši dan, ki je v kratkem času doživela štiri ponatise. Ob tem toplem sprejemu se je že dalj časa porajala zamisel o novem izboru, ki ga imate zdaj v rokah.

V knjigi je zbranih 930 misli različnih avtorjev (280), urejene so tematsko (82 gesel od A do Ž), pri vsakem geslu je najprej misel iz Svetega pisma, sledijo misli svetnikov, blaženih in svetniških osebnosti, papežev, škofov in drugih učiteljev duhovnosti, na koncu so zlata zrna iz del domačih in tujih pesnikov in pisateljev ter ljudske modrosti v pregovorih. Želimo, da bi pogosto odpirali to malo ‘zakladnico modrosti’, da bodo vaši dnevi čim bogatejši!

pripravlja Marko Čuk

Enajsta knjiga v zbirki Zgodbe za dušo (ponatis 2022), prinaša zgodbe, ki so, pred objavo v knjigi, v letih 2011-2014 izhajale v Ognjišču (Povejmo z zgodbo). V knjigi je 48 zgodb, ki jih je za knjižno izdajo uredil in razvrstil njihov zbiratelj, prevajalec in urednik Božo Rusja, ki je o knjigi zapisal, da je "to nekakšna sestrica knjige Zgodbo ti povem. Največkrat duhoviti zgodbi sledita kratka misel in molitev ob sporočilu pripovedi. Na koncu je dodana domislica, ki jo bomo lahko ponesli v življenje. Barvne ilustracije Petra Škerla nam sporočilo zgodb še bolj približajo."

Rdeča nit: važno je, kdo je naš učitelj in koga poslušamo. Pomembno je, kaj navdihuje naše življenje in kaj hočemo v življenju doseči.
Učitelj usmerja življenje učenca, zato ni vseeno, kaj berem, kaj poslušam in gledam ali kakšne spletne strani obiskujem. Vse to je moj ‘mentor’ za dobro ali za slabo. Če je učitelj dober, bo postal dober tudi učenec.

Knjiga se začne z zgodbo o preizkušnji ... naše živjlenje jih je polno, moramo pa jih znati premagovati, da bi bili srečni, zadovoljni ...lahko so to malenkosti, ki pa morejo narediti veliko hudega ...
zgodbe nam v nadaljevanju spregovorijo prav o tem: - kako moramo biti vedno pripravljeni, budni,  - obdarovani smo s številnimi darovi, vendar niso samo za nas ... kako razumeti, da je večja sreča dajati, kot prejemati ... - ali nam bo uspelo, da si bomo upali priznati svoje napake ... - da bomo strpni, ko bomo trčili ob značaje in izraze, ki nam niso po volji ... - da znamo ceniti poštenost v vsakdanjem življenju in v vseh življenjskih okoliščinah ... - da se zavedamo, da smo tudi mi pomembni, da moramo sprejeti svoje poslanstvo in odgovornost ... - ali naš zgled pelje ljudi v pravo smer? ... - ali smo hvaležni za Božje dotike v našem življenju, ki popravljajo našo smer? ... Jezus uči: bodite ubogi v duhu ...  se zavedamo svojih potreb, in tega, da jih lahko potešimo le v izročitvi Bogu ... - koliko je v nas ponižnosti, da hvaležno sprejmemo pameten nasvet. ... koliko je v nas hrepenenja po božjem kraljestvu, ... - kako je kaj z našo vero, ali prosimo za trdno in globoko vero, za zaupanje v Božjo previdnost ... - vemo, kaj je to skesano srce ... je kaj možnosti, da postane dobrota naša navada ... - ljubimo to življenje in ga živimo kolikor moremo pogumno in vedro ... - kaj pa naše upanje, ki je posebna in morda največja sreča, ki nam jo lahko ponudi ta svet? ... - (MČ o knjigi)

iz vsebine

*** ZGODBE ***

Doktorat
Za grmom je sedel zajec in nekaj pisal. Mimo pride lisica in ga vpraša:
Kaj pišeš?
Doktorsko disertacijo – odgovori zajec.
Kakšna temo pa obravnavaš?
Kako odreti lisico.
Reva, kako si upaš? – zavpije lisica, zgrabi zajca in ga odvleče v grm, iz katerega se zaslišijo obupni kriki.
Kmalu pride zajec iz grma in nadaljuje pisanje. Čez nekaj časa pride mimo volk.
Kaj pišeš? ga vpraša.
Doktorsko disertacijo – odgovori zajec.
O čem?
Kako odreti volka – odgovori dolgouhec.
Kako si upaš? – zakriči volk. Zgrabi zajca in ga odvleče v grm, iz katerega se zasliši obupen krik.
Spet pride iz grmovja zajec in z njim medved, ki mu reče:
»Si videl? Ni važno, kakšno temo imaš. Važno je, kdo je tvoj mentor!«

Kuhar in njegovi pomočniki
Kuhar, ki je delal v gostilni, si je vedno umil roke, preden se je lotil dela.
Nekoč mu je eden od njegovih pomočnikov dejal: »Ni treba, da si tako natančen in si umivaš roke vedno, preden začneš kuhati. Saj nihče ne bo vedel, ali si pripravljal hrano z umitimi ali neumitimi rokami.«
Kuhar je odgovoril: »Čutim, da je to moja dolžnost. Ljudje res ne bodo vedeli, ali sem si roke umil ali ne. Moja vest pa mi govori, da moram to storiti. Sicer pa Bog vidi in ni mi mar, ali ljudje to vedo. Zadovoljen sem, da delam prav in da opravljam svoje dolžnosti, kakor je treba.«

*** MISLI ***

Poštenost je krepost, ki nas spodbuja k resnicoljubnosti do sebe in drugih. Narekuje nam tudi, da držimo dano besedo in izpolnjujemo svoje dolžnosti.
Pošten človek je vreden spoštovanja in zaupanja.
Če smo pošteni, vidimo človeka, kakršen je v resnici, z njegovimi sposobnostmi, pa tudi omejenostmi. Pošten človek to seveda vidi najprej pri samem sebi.

***

Božje odpuščanje lahko dosežemo. Ključ, ki Božjemu odpuščanju na široko odpre vrata, je preprost: da ga prosimo s ponižnim in skesanim srcem. Ljubi nas in zato nam je vedno pripravljen odpuščati.
Brez odpuščanja nismo resnično svobodni. Potrebujemo Božje odpuščanje, pa tudi odpuščanje tistega, ki smo ga s svojim ravnanjem prizadeli.
Tisti trenutek, ko se iskreno kesamo in spovemo svojih grehov, nam Bog, ki je usmiljen, zvest in pravičen, odpusti vse naše krivičnosti.

*** MOLITVE ***

Gospod Bog, pomagaj nam,
da se naučimo iskrene ponižnosti,
kajti bolj ko smo ponižni, bližje smo tebi.
Želimo služiti bratom in sestram zaradi tebe.
Naj to služenje navdihujeta
velika ponižnost in ljubezen!
Kadar bomo čutili,
da moramo biti odločni,
naj ostanemo ponižni in ljubeznivi.
Opogumi nas,
da bomo prav uporabljali talente,
ki si nam jih podaril.
Naj to delamo s hvaležnim srcem,
v zavesti, da smo jih prejeli od tebe.
Naj postanemo vedno bolj podobni tebi,
ki si »krotak in v srcu ponižen«.

***

Gospod Bog,
pomagaj nam gojiti strpnost,
da se bomo izognili
napačnemu razumevanju, sovraštvu in sporom.
Morda se ne znamo znebiti
ali spremeniti stvari ali ljudi,
ki nas motijo ali vznemirjajo.
Prosimo te,
da nam prav v takih trenutkih
pomagaš obvladovati naše reakcije.
Podeli nam moč, da bomo strpni,
ko bomo trčili na značaje in izraze,
ki nam niso po volji.
Naj se takrat rajši obrzdamo,
kakor da bi pokazali svojo nestrpnost in jezo.
Daj nam blag razum in odprto srce,
da bomo premišljeno ravnali v stiku z ljudmi,
ki nam z besedami ali dejanji gredo na živce.
Ne dopusti, da se takrat razjezimo
in krivdo zvračamo na svojo živčnost.
Vodi nas, da bomo moč za strpnost
črpali iz tvoje razumevajoče ljubezni.

*** ISKRICE ***

Hinavščina je huda značajska napaka, ki omreži človeka. Potrebna je stalna čuječnost. To ni napaka kakor jeza ali lakomnost, ki nas napadata občasno. Hinavščina je ‘stalna zaposlitev’.

***

Ni važno, kaj delamo, niti koliko delamo, temveč s kolikšno ljubeznijo opravljamo delo, ki nam je zaupano.  (sv. Terezija iz Kalkute)

pripravlja Marko Čuk

V knjigi Vsako srce potrebuje dom so zbrana besedila Phila Bosmansa, duhovnega pisatelja -  belgijskega duhovnika, ki nam v svojih knjigah deli "vitamine za dušo in srce" ... (vrsto njegovih knjig smo izdali tudi pri Slomškovi založbi in založbi Ognjišče - več o Philu Bosmansu si lahko preberete na naši spletni strani, kjer so tudi predstavitve knjig)
Ta knjiga je nastala iz nagovorov, ki jih je imel Bosmans vsak mesec na radiu. Bili so zelo poslušani, tako je začel izdajati kartice z izreki in kratkimi mislimi - potem pa je razmišljanja zbral v knjigi.. Rdeča nit je sreča ljubezni, ki je sporočilo evangelija in tudi v avtorjevih sporočil. S srčno toplino nas besedila vodijo skozi letne čase, ki so hkrati časi življenja in časi duše.
Pomlad je čas, ko zemlja prejme čudovito darilo z neba - novo življenje: nebo tiho poljubi zemljo, sprašujemo se, kaj bo iz tega žoivljenja ... tisoč razlogov imamo za hvaležnost ... toda potruditi se moramo, kajti ni življenja brez bremena ... to je rojstni dan veselja, ko izpolnimo svoje srce z mirom ...
Poleti ljudje spet verjamemo v svetlobo: najlepši razgledi poplačajo tudi najdaljšo pot, v počitnicah iščemo pot k samemu sebi, mnogi dobijo krila, upajo si iti tudi proti toku in odkrivajo zaklade, ki dremljejo v njih ...
Jesen življenja je polna barve za mlado srce: to je čas za dragocene spomine, hrepenenje daje srcu krila, navdaja nas veselje do življenja, ko se spominjamo lepih dni in iščemo pot domov ... nosijo nas nevidne sile ...
Zimski čas se veseli prodora ljubezni; prihaja božič, čas ko naša srca praznujejo ...Božič posveti v temino, rojeva se življenje. angel miru prihaja nad nas, vsako srce potrebuje dom ... veselimo se in se zahvaljujemo.

iz vsebine

Živiš samo en dan: danes

Čas – v našem času blago, ki ga vedno primanjkuje.
Začne se že pri otrocih: Nimam časa!
Svet dela je kar naprej pod časovnim pritiskom,
njegova neusmiljena dogma se glasi: Čas je denar!
Celo v pokoju vlada vse drugo kot mir.
Zdi se, da čas mineva vse hitreje.
Živimo, kakor da bi bili neprestano na begu,
na begu pred današnjim dnem.
Najraje bi pobegnili. A kam?
Ostaja nam samo sedanjost.
Kaj je čas?
Razdalja med jutrom in večerom,
razdalja med zibelko in grobom.
Prostor za življenje in za užitek;
prostor za sončni vzhod;
za ptička, ki poje v zgodnjem jutru;
za cvetlico, ki cveti le en dan;
za otroka, ki se ti nasmehne;
za lepo besedo, ki ti jo kdo izreče.

Vzemi si čas, da bi bil človek.
Vzemi si čas, da bi bil dober.
Kdor ljubi, ima čas. Danes.

Kaj lepega me čaka?

Neprestano nam nekaj roji po glavi.
Niti trenutka ni, ko naši možgani ne bi bili dejavni.
Celo v sanje nam lahko sledijo skrbi:
Kaj naj naredim, če se zgodi to ali to?
Kaj bo z mojim zdravjem, z mojim delom, z mojim prijateljstvom,
z mojim zakonom, z mojimi otroki? Kaj me čaka?
Glasno odmevajo glasovi prerokov nesreče: Vse je vedno slabše.
Obstaja pa tudi zbor poklicnih optimistov,
ki si neomajno nadevajo sijoč obraz:
Brez panike, vse bo dobro. Kaj bo torej v resnici?
Veselje in žalost, oboje spada v človeško življenje.
Četudi si še tako želimo srečo in veselje,
tukaj na zemlji življenja brez trpljenja ni.
Včasih ne bi mogli vzdržati, če ne bi bilo upanja, da bo bolje,
da bodo strahovi izginili, bolečine prenehale,
da bo moč težave rešiti, da bo vse dobro.
Na to upanje se lahko uglasimo vsak dan.
Ne glejmo toliko na zlo.
Pogosteje poskušajmo odkriti dobro.
Naše razpoloženje se bo izboljšalo.
Če se bomo ozirali k neskončno dobremu,
nas čakajo čudovite stvari.

 pripravlja Marko Čuk

Katekizem katoliške Cerkve (ob Svetem pismu druga najpomembnejša knjiga Cerkve) obstaja že več kot 1000 let in je neke vrste priročnik, v katerem najdemo vse, kar moramo vedeti, da bi globlje spoznavali krščansko vero ter sami razvili živ odnos do Jezusa Kristusa. In Cerkev je tista, ki zagotavlja verodostojnost vsebine. Toda starši in kateheti so pogosto spraševali tudi po katekizmu za otroke, ki bi vsebino krščanske vere predstavil otrokom.
Jeseni 2013 so se starši, učitelji, duhovniki in voditelji otroških skupin iz Avstrije, Slovaške in Nemčije skupaj odpravili na pot, da bi napisali tak priročnik - za otroke in starše..

Tako je nastal YOUCAT za otroke – katoliški katekizem za otroke in njihove starše – razgibana in moderna knjiga v otrokom primerni govorici, ki nagovarja otroke v starosti od 9 do 13 let. Knjigo so avtrorji že med nastajanjem testirali s skupinami otrok. Tako je nastajala knjiga, ki hoče nekaj velikega povedati na preprost in jasen način ... In še nekaj jim je bilo kmalu jasno: knjiga o veri je lahko vedno le pripomoček. Nikakor ni dovolj, da bi otroku potisnili v roke YOUCAT za OTROKE in mu rekli: »Daj, tole preberi,« v upanju, da se bo že sam znašel ... poglobil svojo vero in morda našel pot k Bogu

še več vsebinskih poudarkov:

1. Evharistija
2. Verujem v Boga, Očeta ...

Zato je YOUCAT za otroke knjiga za otroke in njihove starše. Knjige lahko pomagajo – a na koncu ni mogoče prenašati vere preko knjig ali medijev. Vero lahko prebudimo le z najstarejšo metodo na svetu: od srca do srca, od človeka do človeka. Najboljše knjige, najbolj fantastični filmi ne morejo nadomestiti staršev ali starih staršev, ki rečejo: »Verujem v Jezusa. Ti lahko pokažem, kako čudovito je to?« Ali: »Pridi, skupaj se bova odpravila na pot, kjer bova spoznala ljubega Boga.«

Delo je oblikovano kot vprašanja in odgovori pod tem se nahajajo razlage, ki služijo boljšemu razumevanju. Spodnji del strani – nahaja se v obarvanem območju – služi informacijam za starše ter spodbudi za pogovor o veri med odraslim in otrokom. Tam bodo vseskozi tudi smernice na nadaljnje in poglobljene obrazložitve v YOUCAT-u. Na koncu dela je tudi kazalo gesel in stvarno kazalo, s pomočjo katerega bo lažje najti konkretne točke.

Z YOUCAT-om za otroke je odkrivanje in spoznavanje poti vere tudi zabavno in poučno, kajti ne učijo se samo otroci. Kolikokrat so starši že rekli: »Šele ko sem to razložil svojemu otroku, sem dojel tudi sam!«

Primerno darilo za prvo sveto obhajilo

Najodločilnejši kraj posredovanja vere zato ni učilnica, pravzaprav to ni niti cerkev. Morda je to kotiček v otroški sobi, ležalnik ob morju, klopca na vrtu ali rob postelje. Nič ne more nadomestiti pogovora med ljudmi, ki se imajo radi in si zaupajo. Šele v prostoru ljubeče bližine lahko podelimo zaklad vere, po-delimo ali skupaj odkrivamo. – YOUCAT za OTROKE. - ki pomaga odgovarjati na mnoga otroška vprašanja vprašanja, ... in skupaj z YOUCAT-om za OTROKE lahko iščete odgovore. Pa tudi sami lahko izberete to ali ono vprašanje. Najbolj smiselno je slediti predlaganemu vrstnemu redu vprašanj. Kajti vera je rastla skozi dva tisoč let, in počasi se jo je razumevalo vedno globlje; zatorej ne moremo izpustiti nobenega delčka, ne da bi zabredli v nevarnost, da bomo izpustili ali napačno razumeli nekaj pomembnega.

Pri prelistavanju YOUCAT-a za otroke sem naletel tudi na vprašanja, ki jih otroci milijonkrat postavljajo svojim staršem in katehetom, zaradi česar se mi je zazdel ravno tako uporaben kot veliki katekizem, v katerem najdemo odgovore na pomembna vprašanja življenja: Od kod prihaja svet? Zakaj obstajam? Kako in čemu živimo tukaj? Kaj se zgodi po smrti?
YOUCAT za otroke je katekizem, ki je čisto drugačen kot tisti, ki sem ga uporabljal sam. Prirejen je temu, da bi otroci in starši z njim skupaj preživeli čas in hkrati vedno bolj odkrivali Božjo ljubezen.
Dragi starši, imejte ta mali katekizem pri sebi in poiščite čas, da si ga boste ogledali skupaj z vašimi otroki. Stran za stranjo, skrivnost vere za skrivnostjo vere, vprašanje za vprašanjem.
Pomagajte svojim otrokom, da odkrijejo Jezusovo ljubezen! To jih bo naredilo močne in pogumne. Zaupam vam YOUCAT za otroke. Ne postajajte utrujeni za spraševanje in pripovedovanje o vaši veri. Ne ostanite nemi, kadar vprašanja mučijo vaše otroke, ampak imejte vedno moč, da bi bili posredovalci vere, ki ste jo tudi sami prejeli od vaših staršev. Bodite živa veriga, ki omogoča, da je Evangelij nenehno prisoten v naših družinah, skupnostih in cerkvah. Iz vsega srca vas blagoslavljam in prosim, molite zame. (papež Frančišek)

Kako uporabljati YOUCAT za OTROKE?

Predlagamo, da ravnate po petih ali šestih korakih.

• Če se želite pripraviti, si oglejte stran, o kateri želite sedaj premišljevati s svojim otrokom. Za kaj sploh gre? Ali razumete, kaj je mišljeno? Ali imate sami dostop do tega? Ali potrebujete dodatne informacije? Ali obstaja tudi svetopisemsko mesto, ki bi ga morali poiskati? Dovolite, da tudi ilustracije delujejo na vas; otrok bo najprej odkril prav to. Besedila na barvno osenčenem predelu na spodnjem robu strani so spodbude za vas. Nekatere stvari iz tega boste lahko posredovali skozi pogovor.
  
  
• Ko ste skupaj z otrokom, najprej opazujte stran, na kateri je zapisano določeno vprašanje. Tam je polno vsega, tam je mogoče odkriti veliko stvari, pogosto tudi kaj smešnega. Za to skrbita že oba predrzneža, Ema in Luka.
  
  
• Posvetite se vprašanju. Pogosto bodo ilustracije izhodiščna točka za pogovor med vami in otrokom.
  
  
• Morda boste kar zaprli YOUCAT za OTROKE. Otrok ima predstave; vi imate predstave. Pomembno je, da sme vaš otrok najprej oblikovati predhodno razumevanje ali celo oblikovati morebiten odgovor ter izreči mnenje. Če ste sami na določeni točki negotovi, to sploh ni tako slabo. Tudi če se bosta z otrokom skupaj podala na pot odkrivanja, bo to nanj naredilo vtis.
  
  
• Prosimo, šele po tem poglejte v YOUCAT za OTROKE, kakšen odgovor je zapisan tam. To je »skupni« odgovor Cerkve, kakor so ga pridobili iz Svetega pisma in 2000-letne zgodovine vere. Ta odgovor ima torej določeno težo. Včasih odgovor, ki ste ga našli skupaj z otrokom, ne bo povsem usklajen s spoznanji Cerkve. Ni treba vsega takoj pojasniti. Posvetite se naslednjemu
  vprašanju. Nekatere stvari je mogoče razumeti šele v povezavi z drugimi.
  
  
• Če ob koncu vaše izmenjave še uspete z otrokom zmoliti molitev s svojimi besedami, ki pred Boga prinese vsebino vašega pogovora, vam je uspelo nekaj čudovitega!

In še nekaj: molite k Svetemu Duhu za čas, ko se boste pogovarjali s svojim otrokom. Tudi če se vam bo to sprva zdelo tuje, boste opazili, da se vam bo posvetilo …

Sicer pa – mi, avtorji, ob pisanju nismo počeli čisto nič drugega kot vi: delili smo svojo vero. S projektorjem smo na steno projicirali vprašanje, nato pa smo skušali nanj poiskati skupni odgovor, ki je v skladu s Svetim pismom in naukom Cerkve.

Odgovori v YOUCAT-u za OTROKE torej niso nastali izpod peresa enega, ampak vseh avtorjev. Naredili pa smo še nekaj: skozi vsa leta smo molili, da bi nam uspelo nekaj, kar bi otrokom in staršem resnično pomagalo odkriti Jezusovo oznanilo za njihovo življenje.
Avtorji YOUCAT-a za OTROKE

pripravlja in izbira Marko Čuk

Poleti 2018 je izšla nova revija "iz zbirke" Verujem, upam, ljubim!, ki izhaja občasno in ni vezana na določen časovni okvir, saj je tematska.

Tokrat je revija bolj počitniško - razvedrilno naravnana - pravzaprav je to strip s stotimi prigodami Indijančka. Indijančka? Ja, prav ste prebrali, tistega iz Ognjišča, ki že več kot petdeset let - mesec za mesecem - razveseljuje bralce s svojimi iskrivimi vragolijami. Bralci Ognjišča ga dobro poznajo, nekateri pravijo, da še vedno, ko vzamejo v roke novo revijo, najprej pogledajo, kaj je tokrat "ušpičil" Indijanček. Veliko je tudi takih, ki so Ognjišče odkrili in ga začeli brati ... prav zaradi Indijančka in - so kar težko čakali, da bo mesec naokoli in izide nova "indijanska" dogodivščina ... nekaj znanih ljudi pritrjuje temu tudi v svojih spominih, ki so tudi objavljeni v reviji ... Nekateri ljubitelji stripov so Ognjišče že doslej kupovali samo zato, da so lahko izrezali stran z Indijančkom (...) ko se jih je dovolj nabralo, pa so jih dali vezati in imeli svoj strip. Seveda pa se bo našlo tudi nekaj takih, ki zanj še niso vedeli, in je izdaja revije priložnost, da Indijančka odkrijejo "v paketu", potem pa ... morda mu bodo kasneje sledili tudi kot bralci Ognjišča ...

Strip ima tudi danes veliko izrazno moč in je pri mnogih ljudeh različne starosti zelo priljubljen, Indijanček ima francoskega avtorja in prav francoski strip je bil že od nekdaj zelo kvaliteten. Seveda pa ima strip lahko tudi pomembno sporočilno in vzgojno moč, prinaša lahko dragocena življenjska spoznanja ... v izrisani zgodbi in kratkih stavkih v "oblačkih"  V reviji smo vsaki Indijančkovi dogodivščino pripisali še pregovor (večinoma so slovenski, nekaj tudi tujih), ki skuša širše povzeti vsebino ali glavno sporočilo posamezne "indijanske" zgodbe. (...) Vedno se nam morda ni ravno najbolje posrečilo, ker je težko prav za vsako življenjsko zgodbo najti ustrezen pregovor ... morda pa boste bralci odkrili kaj bolj posrečenega (le sporočite nam), dodatno "napenjanje možganov" prav gotovo ne bo škodilo ... sicer pa imajo "vsake oči svojega malarja", kajne? ...

Še izkušnja: ...v začetku letošnjega leta sem dober mesec, dva ... dan za dnem preživljal z Indijančkom ... veliko sem se ukvarjal z njim: iskanje, skeniranje, restavriranje raztrganih originalov, izbiranje, spravljanje v  neko logično "vrsto", celoto, zgodbo ... zamenjave, dodajanje pregovorov in ... zdaj se mi zdi, da sem se pri tem naučil bolj sproščeno gledati na svet, bolj po otroško (kar nam manjka danes, kajne), odkrivati drobne stvari, humor, se veseliti, biti presenečen, se čuditi novemu, neznanemu ...uporabljati zdravo pamet, se šaliti ... vse to nam v svojem "vsakdanu" prinaša tudi Indijanček ... pa še nekaj je: ko čez nekaj mesecev vzamem v roke strip, se mi zdi, da mi spet hoče povedati nekaj novega ... (zdaj bi že marsikaj spremenil, dodal ... lahko verjamete) ... njegova zgodba je zanimiva, "svoja" v vsakem času ...

Še zaradi nečesa se splača vzeti v roke Indijančka (revijo): vse Indijančke smo za to izdajo še enkrat skenirali (iz že natisnjenih francoskih in belgijskih predlog)  in tako smo dobili novo, kvalitetno in tudi za oko privlačno zunanjo podobo  ... za razliko od tistih Indijančkov, ki so v  štiriinpetdesetletni zgodovini Ognjišča izhajali v reviji, ki je bila (predvsem) v osemdesetih letih, natisnjena na slabem papirju in so bile tudi Indijančkove dogodivščine bolj težko "berljive"?

In še: strip lahko tudi naročite - še več: če bi hoteli imeti katero od objavljenih dogodivščin na posterju -
Preprosto! Napišite številko strani iz stripa in želeno število izvodov.
Naročilo pošljite po mailu: ognjisce.narocila@ognjisce.si.
Možni so trije formati:
A4 -  3 €    A3 -  5 €    A2 -  10 €
Za izdelavo plakata je potrebno nekaj dni. Ob naročilu se dogovorimo za točen čas dostave. Pošljemo vam po pošti, plačate po povzetju ali po predračunu (s stroški poštnine).

iz vsebine

Še nekaj o zgodovini Indijančka: prvi Indijanček, ki je doma iz Francije, je bil v Ognjišču objavljen julija leta 1970 in odtlej smo njegove vragolije redno spremljali vsak mesec. Ob prvih objavah oče urednik Franc Bole Indijančka ni omenjal kot kakšno posebno ‘novost’, očitno takrat še ni slutil, kako zelo se bo priljubil bralcem. Kmalu pa je spoznal, kako pomembno vlogo ima Indijanček za prepoznavnost Ognjišča, zato je vsa leta iz svojega ‘indijanskega’ arhiva skrbno izbiral najbolj posrečene in iskrive prigode. Indijanček je imel svoj ‘šotor’ proti koncu revije, kjer je običajno prostor za humor. Ko smo v devetdesetih letih vsebino Ognjišča nekoliko ‘premešali’ in se je selil tudi Indijanček, so bralci takoj klicali, da Indijančka ne najdejo in naj ga vrnemo na njegovo staro mesto.
Doslej (junij 2018) je bilo objavljanih že več kot 500 različnih prigod našega Indijančka. Arhiv očeta urednika se je v teh, skoraj petdesetih letih objavljanja, počasi izčrpal in če hočemo, da še naprej ostane Indijanček prepoznavni znak našega Ognjišča, moramo kakšnega iz tistih prvih časov (ko je bil tisk slabši) ponoviti. Za največje ‘indijanske’  navdušence pa smo pripravili ta ‘strip’ z izborom stotih že objavljenih.

Gotovo vas tudi zanima, kako je Indijanček prišel v naše Ognjišče? Oče urednik Franc Bole se je v petdesetih letih minulega stoletja (in tisočletja), med bogoslovnim študijem, z avtoštopom ‘potepal’ po Franciji, ki je bila tedaj vzor v liturgični obnovi in je imela najbolj sodoben in prodoren verski tisk. Tam je nabral razne časopise, revije in zlasti mladinski verski tisk, računajoč, da mu bo to v pomoč pri bodočem pastoralnem delu na župniji.
Ko se je aprila leta 1965 v Postojni rodilo Ognjišče in je Franc Bole ustanovil uredništvo v Kopru, je med tistim  ‘francoskim gradivom’ našel tudi veliko takega, kar mu je pomagalo pri ustvarjanju mladinskega verskega mesečnika. Dobrodošli sta bili tudi francoski mladinski reviji Formule 1 in Triolo, ki sta leta 1968 začeli objavljati tudi strip Plumoo (Indijanček). Francosko ime naslovnega junaka izhaja iz besede ‘plume’ (fr. pero), kajti njegov razpoznavni znak sta dve okrašeni peresi, zataknjeni v laseh. Omenjeni reviji sta prihajali tudi na uredništvo v Koper in oče urednik se je s francoskimi prijatelji dogovoril, da sme Indijančka objavljati v Ognjišču.

pripravlja Marko Čuk

V knjigi je zbranih 65 pripovedi, ki se morda dogajajo daleč od nas, a se nas vseeno dotaknejo, saj so nam vsaka po svoje blizu.
Pripovedi odlikuje neposrednost, življenjskost in poznavanje človeškega vsakdanjika z vsemi težavami in radostmi, s težkimi in srečnimi trenutki, ki jih doživlja vsak od nas. Marsikateri bralec se bo spoznal v njih ali pa bo pomislil na svoje lastne življenjske dileme, vprašanja, čustva in občutke. Zgodbe namreč govorijo o mladih, starejših, o družinah, naravi, skratka o življenju. Različne so, vse pa povezuje tanka, a močna nit: vera nam pomaga osmisliti življenje in odgovoriti na temeljna življenjska vprašanja. Vrata vere pa lahko človek odpre le sam in samo odznotraj, iz sebe samega.

ocena knjige:
Avtorico kratkih pripovedi, nanizanih pod skupni naslov Blizu in daleč, sem davno tega vpisala v svoj spominski sklad leposlovne proze ob njeni knjigi Preprosto je najlepše. Novo literarno ime, sem rekla tedaj. Ivanka Korošec.
Zdaj je to uveljavljeno ime. Ni namreč nujno, da pozna prav vsakega pisatelja prav vsak zemljan, sicer bi razneslo svet na drobne kosce. Je pa lepo in spodbudno, da obstajajo in da jih ne zmanjka. Onih velikih, znanih tja do mej sveta, in vseh drugih dragocenih, kajti kaj bi brez njih ob tihih večerih in kadar koli nas zažeja po besedi. Prav ta, b/Beseda, da je bila na začetku in brez nje da ni nič, kar je nastalega.
Tako spleta besede v pripovedi in sporočila tudi avtorica vsakovrstnega življenjskega drobirja, pa naj klije iz semenja kresnega večera ali iz njene vneme nad dogodki dneva. Kamor spada navadni vsakdanjik, pa tudi če ona prebira Nobelovo nagrajenko. Utišati šum tega begavega sveta ni mogoče; na notranji mir se moraš uglasiti sam.
Ona počne prav to. Sicer bi njeni registri hreščali, tako pa omogočajo zibelkam podobno tihcenost. Tudi če šine iz kake pripovedi sled kričevitosti, jo ublaži mama; oni čudež, dan siroti, da s tem imenom pokliče novo vodnico otroških korakov.
Kako prijazen drobir dneva: peljati znanko okoli jezera, načrtovati prenovo kuhinje (potem pa ostane taka, kot je), videti v drenovem cvetu trnovo krono in dan končati s svetiangelvaruh moj … Vse, kar je vmes in se je napletlo z dogodki iz neposredne bližine. Nič begavosti, zdravemu duhu je lastna vsesprejetost.
Preprosto je najlepše in krepostno je to, da avtorica ne spreminja svojega pogleda na življenje po zakonitosti prekupčevanja: ti meni toliko, jaz tebi … izklesana je scela, ni zlepljena po načelu kupim-prodam.
Učiteljica iz njene kratke proze ni maščevalna. Izlet v Nemčijo pa daje vedeti, iz kakšnega testa je domoljubje.
Vredno se je čuditi kresnemu večeru, vredno je brati Nobelovo nagrajenko in vredno in lepo je v družini pričakovati novo rojstvo.
Vredno je!
Noben šum, kaj šele ropot iz okolice te ne vrže s tira, če je pogled usmerjen navzgor. Tako visoko, da seže čez.
Pisateljica ima to nebeško srečo. Ostaja pri preprostem z neskaljenim pogledom preko vseh imenitnosti, ki to niso.
Zavezana besedi, saj prav ta je bila na Začetku. (Berta Golob)

O avtorici
Korošec Ivanka (dekliški priimek Jurc) je bila rojena leta 1947 v Lescah, kjer tudi živi in ustvarja. Njen oče se je smrtno ponesrečil pred njenim rojstvom. Njeno otroštvo je bilo zaznamovano z njegovo odsotnostjo, čeprav sta ji mama in teta Tilka, ki je živela z njima, nudili vse, kar sta v tistih časih pač mogli. Njuna ljubezen jo spremlja še danes, čeprav ju že dolgo ni več.
Pisala je rada že v osnovni šoli, saj je bil njen najljubši predmet slovenščina. Dobro se spominja, v kakšen nepopisen užitek ji je bilo pisati šolske proste spise. Bil je božanski občutek, ko se je nagnila nad zvezek in je pero samo steklo.
Po končani srednji ekonomski šoli v Kranju se je leta 1966 zaposlila v leški Verigi, kjer je v komercialnem sektorju delala vse do upokojitve. Veselje do pisanja je ni minilo, čeprav je bil čas, namenjen temu najljubšemu konjičku, odvisen od okoliščin, saj si je zgodaj ustvarila družino z dvema otrokoma. V začetku sedemdesetih let je začela objavljati sestavke v Ognjišču in reviji Otrok in družina. Sledili so daljši podlistki in potopisne reportaže s potovanj, potem pa so prišla na vrsto tudi knjižna dela. Pri kmečkem glasu so ji leta 1984 izdali knjigo, zbirko črtic z naslovom Poti v znano. Druga knjiga, ki prinaša preproste družinske zgodbe, je z naslovom Preprosto je najlepše izšla leta 1990 v zbirki rakovniških knjižic. V Večeru je izhajal podlistek Izza delovne mize, pisala je tudi za Slovenca, 1996 pa z drugimi avtorji sodelovala v knjigi Zlata lestev do nebes. 2001 je pri Mohorjevi družbi izšla njena knjiga Majhna sem bila. Sodelovala je tudi pri zbornikih ljudskih piscev upokojencev Slovenije. Objavljala je – in v nekaterih še zdaj - v Ognjišču, Družini, Planinskem vestniku, Vzajemni, v vsakoletni Družinski pratiki, Poštnih razgledih itd. V Lescah skoraj ne mine dogodek, o katerem ne bi napisala prispevek za lokalni časopis, ki je tudi priloga Gorenjskemu glasu. Njeni prispevki odražajo veliko poznavanje razmer in vpetost v dogajanja v kraju. Poleg tega običajno dogodek opremi tudi z lastnimi fotografijami. Za svoje delo je leta 2015 dobila priznanje - plaketo Krajevne skupnosti Lesce.
Hvaležna je za svojo družino in za vse ljudi v njenem življenju, saj brez njih ne bi bila, to kar je. Hvaležna pa je tudi za tisto drobno zrnce daru, ki ji omogoča opisovati svet in ljudi okoli nje.

Naslovi zgodb


Mama
Lahko ji reče mama
Aleksandrina molitev
Pričakovanje
Krožnik juhe
Saj je čisto v redu dekle
… in me niste sprejeli
Mama bo prišla
Kaj pa ti je?
Prva plača

Družina – otroci, vnuki
Natančno veva, kaj bo
Zakaj?
Telefonski klic
Kje ste sinovi?
Kdo je prijatelj?
Birmanski boter
Škorenjci
Naš župnik je najboljši
Miklavževa nezgoda
Ura botanike
Lonček
Prisluškovanje
Tebi, stric
Mize pa ne!

Starejši
Blagoslov
Jesen
Počakaj še malo
Na koncu bo vse jasno
Stopil je do telefona
Črna torba
Dva šopka teloha
Feliks, vso srečo!
Gospa s klobučkom
Pogrešala te bom

Prazniki
Skupaj za božič
Božič s teboj
Mi smo mi
Prazniki so najlepši doma
Velikonočni ogenj
Vstajenje

Narava
Kresna noč
V nenavadni svetlobi
Razmišljanje na palubi
Čudežni cvet
Na planincah
Zgodaj zjutraj
Kukavičji hribček
Rešeni zvonček
Legenda o drenu
Semenj čudežev
Utrinek
Mavrica

Življenje
Šolski prost spis z napako
Dragan ni bil sam
Ljubezen dela čudeže
Splačalo se je
Izgubljen in najden
Zaobljuba
Pri sv. Bolfenku
Kako si se spremenila
Dva para
Obljubljam, da …
Gotovo se bo maščevala
Blizu in daleč
Moja mamica nima časa
Matic, drži se!

pripravlja in izbira Marko Čuk

Revija Radost zrelih let je druga "iz zbirke" Verujem, upam, ljubim!, ki izhaja občasno in ni vezana na določen časovni okvir, saj je tematska. Namenjena "ljudem v zrelih letih": tistim torej, ki se na starost šele pripravljajo (vsi!) in tistim, ki jo že občutijo - in so morda še zelo pri močeh ... morda pa že delno ali popolnoma odvisni od pomoči domačih ... Tudi za tiste je primerna, ki se trudijo, da bi našli pravi (= zdravi) stik s starostniki, ... in še veliko koristnega prinaša Radost zrelih let. V Sloveniji je namreč že slaba petina starejših od 65 let, do leta 2060 nas bo skoraj še enkrat toliko ... Revijo smo izdali prav zato, da bi bolje razumeli starost, se nanjo pripravili, da bi ustvarili take pogoje, da bomo za ta "zrela leta" lahko rekli, da so radostna, da bo staranje je lahko čas sproščenega, vedrega in enostavnega življenjskega zorenja. Da bi bilo tako, pa je potrebno med mlajšo in starejšo generacijo graditi naraven in dostojanstven odnos ...

Prehod iz aktivnega delovnega obdobja v obdobje starosti je na socialnem, zdravstvenem, ekonomskem in duhovnem področju ... zelo različen. Pomembno je, koliko samostojnosti lahko ohranijo starejši ljudje, koliko so še pri zdravju, ali se v svojem vsakdanjem okolju dobro počutijo, so z mlajšimi našli pravi način sobivanja - ali pa morda vsega tega ni in so vedno bolj odvisni od drugih, domačih ali so morda v domu ostarelih - in so prisiljeni sprejeti pomoč drugih ... Danes različne generacije ne živijo več tako tesno druga ob drugi, ne krepi se več naraven in spontan (=prijazen) odnos med starejšo in mlajšo generacijo, vzorov naravnega in "srečnega" sobivanja je vsak dan manj ... težje je ... mlajša generacija ima vedno manj časa, da bi se okvarjala s starejšimi, da bi bila pripravljena žrtvovati svoj čas. Na stara leta sicer ostane v domači oskrbi še vedno več kot tri četrtine starejših ljudi. Prav zanje je v reviji  Radost zrelih let nekaj izkušenj in smernic, kako se pripraviti, sprejeti in tudi izvajati domačo oskrbo. Pri tem se je treba zavedati, da ne gre le za "servis" ampak gre pri oskrbi starejšega človeka predvsem za odnos, za medčloveški odnos, s katerim gradimo dostojanstvo in spoštovanje. ... In ena najboljših priložnosti, da krepimo svoje socialno zdravje in razvijamo zdravo sodoživljanje s človekom v potrebi, je oskrbovanje onemoglega ali bolnega svojca ... Koliko težav si bomo morda prihranili, če se bomo poučili o tem, kaj "samostojnim in odvisnim" to obdobje prinaša.
Naj bo ta revija pomoč in vodilo, da bo prehod v starost in življenje z drugimi (mlajšimi) ... čim bolj polno in radostno. Dr. Jože Ramovš in Antonija Fink, sta strokovnjaka na področju sobivanja generacij, staranja ... o tej problematiki pišeta zelo poljudno, razumljivo, ... vse z enim samim namenom, da bi lahko čimveč naših starostnikov, ne glede na to, ali so samostojni ali odvisni - ta del življenja preživeli dostojanstveno - radostno. Saj so si to prav gotovo zaslužili.

iz vsebine

S kakšno popotnico se oskrbujemo na poti v samostojno starost?

Upokojitev je v današnji družbi najvidnejši mejnik med srednjimi leti in tretjim življenjskim obdobjem; če rečemo prehod v starost, se sliši trdo, je pa jasneje, da je pred človekom zadnje večje življenjsko obdobje. Kako ravnati, da bo upokojitveni prehod iz srednjih let v starost uspešen?

Kdo naj poskrbi za moje kakovostno staranje? Zakonec? Otroci? Država? Društvo upokojencev? Cerkev? Vsi ti in drugi lahko marsikaj pripomorejo, da se bom staral bolj zdravo, lepše, s trdnejšim človeškim dostojanstvom.

Pri športu šteje končni rezultat. Je tako tudi s človekovim življenjem? Mislim, da imamo v zadnji tretjini – po upokojitvi – nekaj možnosti, da slabo popravimo, dodamo nekaj dobrega, predvsem pa izbrusimo bisere življenjskih izkušenj iz mladosti in srednjih let.

Staranje je lahko čas sproščenega, vedrega in enostavnega življenjskega zorenja

S seboj v starost nosimo tudi bremena, ki so se nabrala v življenju: poraze, nesreče, krivice, zmote, krivdo ... Kako in kam z vsem tem, da nas ne bo vleklo k tlom? Ob upokojitvi je treba v tretje življenjsko obdobje vstopiti spravljen s svojim dosedanjim življenjem. Sprava pa ni lahka naloga.

V starosti se srečujemo z duševnimi, socialnimi in duhovnimi boleznimi, ki niso lažje od telesnih. Naučimo se jih razumeti, da se nam bo ob sitnobi bližnjega prebudilo podobno sočutje kot ob hromem človeku.

Kaj lahko naredim za varovanje in krepitev svojega zdravja v starosti?

Zdravje v starosti je velik blagoslov. Ko pešata telesno in duševno zdravje, nam ostajata veliki rezervi: krepimo zdravo sožitje in duhovno zdravje. Preostane nam vprašanje, kakšen je vpliv v nasprotni smeri. Ali nam telesna bolezen, revščina, slabo počutje in neprimerna oskrba uničijo vso duševno moč in duhovni razvoj?

Kdo pomaga onemoglim, bolnim in invalidnim ljudem? V odgovor bomo navedli stvarne številke. Oskrba, nega in pomoč tem ljudem so zelo stvarne zadeve. Da preživijo, potrebujejo pomoč. Tisti, ki jim pomagajo, opravljajo zanje konkretna vsakdanja opravila, ki morajo biti narejena. Za vsakim primerom je enkratna zgodba, pri njej pa stiske oskrbovalcev in veselje, s katerim pomagajo svojcu.

Oskrbovati svojca, ki mu v starosti pešajo moči ali je bolan, je veliko lažje, če staranje razumemo. Ko upoštevamo, kaj vse je prinesel s seboj iz mladosti in srednjih let, česar ne more več spremeniti, nas mine jeza, ko je siten.

Zakaj je pogovor enkrat lep, drugič ni? Odgovor iščemo zato, ker je komuniciranje z bolnim ali starim svojcem včasih zelo naporno.

Kako ravnati, ko je onemogli svojec težaven in neprijeten? Ko je vse narobe: skriva denar, obtožuje, se zapira vase, sitnari. Ima tistega od domačih, ki ga oskrbuje, za najmanj vrednega. Se loti stvari, ki jih ne zmore več. Hoče nekaj, kar mu škoduje ...

Demenca ostarelega družinskega člana povzroča domačim večinoma hujše stiske kot druge bolezni. Oskrbovanje je lažje, ko to bolezen nekoliko spoznamo in se naučimo osnovnih veščin za komuniciranje z dementnim človekom.

Oskrbovanje težko bolnega, dementnega, onemoglega ali invalidnega svojca je eno od zahtevnejših opravil v življenju. Oskrbovalca izčrpava v celoti in mu poraja hude stiske. Stiska pa je energija, ki daje človeku moč za čudovite ustvarjalne dosežke; če pa je ne uporabi za to, ga pohablja.

V preteklosti so starostno onemogle, bolne in invalidne ljudi oskrbovali samo domači in sosedje. Zadnja desetletja je bila v ospredju javne pozornosti preselitev v dom za stare ljudi. Današnji evropski razvoj gre v oskrbovanje na domu, pri čemer združujejo moči za dostojno življenje onemoglega domači, različne stroke s svojim znanjem ter javna organizacija občinske, pokrajinske in nacionalne politike. Katere strokovne ustanove in programi pomagajo pri oskrbi na domu?

Oskrba starostno onemoglega, dolgotrajno bolnega ali invalidnega svojca je ena od najzahtevnejših življenjskih nalog. Toda ljudje, ki so jo dobro opravili, so tega bolj veseli in na to bolj ponosni, kakor na svoje uspešno podjetje ali hišo, ki so jo zgradili. Velike življenjske naloge pa zahtevajo dobro sodelovanje več ljudi. Malokaj bolj olajša in izboljša oskrbovanje kakor dobro sodelovanje svojcev in povezanost družinskih oskrbovalcev v kraju.

Oskrbovanje starostno onemoglih, kronično bolnih in invalidnih družinskih članov je najboljša pot na vrhove sočutne pomoči drugim, obenem pa tudi na vrhove duhovnega poglabljanja v krščanskem in občečloveškem smislu.

Vsak četrti starostno onemogli, kronično bolan ali invaliden se preseli v dom za stare ljudi; slovenski domovi oskrbujejo skoraj 20.000 ljudi. Pri večini od njih je bila preselitev v dom res nujna, vendar pa neredko tudi zelo boleča tako za starega človeka kakor za njegove svojce.

Ko nekdo umira, je to svet trenutek. Takrat človek potrebuje samo še čuteče spremljanje. Kakor ni boljšega negovalca v onemoglosti od domačih, tako tudi ni boljšega spremljevalca pri umiranju od intimnega življenjskega sopotnika iz domače družine.

Ko človek izgubi nekaj vrednega, mu je žal. Za ljudi so najvrednejša stvar na svetu ljudje. Po izgubi ljubljenega bližnjega – pa tudi stvari, ki nam je pri srcu – je žalovanje domače zdravilo za dušo in telo, ki zdravi srčno rano, srce pa odpira, da bo zmožno videti nove možnosti in življenjske naloge ter se zanje ogreti. Zdravo žalovanje hrani našo povezanost s pokojnim čez mejo tega sveta in z Življenjem, v katerem verujemo, da živi.

Za negovanje starostnika potrebujemo ustrezno znanje. Pridobimo ga z branjem strokovne literature in udeležbo na tečajih. Ena izmed knjig, ki opisuje nego starostnika v domačem okolju, je priročnik Domača nega, ki jo je izdala Celjska Mohorjeva družba. Že utečene tečaje z naslovom Domača nega organizira Slovenska karitas. O izvedbi teh tečajev se pozanimamo v naši župnijski Karitas. Navežimo tudi stike z ljudmi, ki imajo podobne izkušnje, saj dobimo koristne nasvete in potrditev svojega dela.

Zaradi bolezni ali obnemoglosti je bivalno okolje včasih treba prilagoditi potrebam starostnika. Prilagoditev stanovanja omogoča starostniku varnost, neodvisnost, boljše počutje in tudi lažje negovanje. Prilagoditev okolja je še posebno pomembna, kadar živi starostnik sam.

Staranje povzroči napredujoče spremembe, ki vplivajo na zmanjšano telesno zmogljivost in povzročijo pešanje moči. Vse to vodi v večjo izpostavljenost nevarnostim.

Gibanje je pomembno za vsakega človeka, ker izboljša telesno in psihosocialno zdravje. Vpliva na moč mišic, gibljivost ter prožnost sklepov, boljšo prekrvavitev organov in telesa, boljšo prebavo, vzdrževanje primerne telesne mase in dober spanec. Z gibanjem preprečujemo in zmanjšujemo tveganje za nastanek bolezni, kot so osteoporoza, obolenja srca in ožilja, možganska kap, povišan krvni tlak in drugo.

Negibljivi, slabo gibljivi in oslabeli varovanci, ki večino časa preživijo v ležečem, polsedečem ali sedečem položaju, so izpostavljeni različnim zapletom, kot so razjeda zaradi pritiska, otrdelost sklepov (kontrakture), venska tromboza in zastojna pljučnica.

Starostnik pogosto potrebuje pomoč pri vzdrževanju osebne higiene. Poskrbimo za higieno kože, higieno ustne votline, striženje nohtov, urejanje pričeske, britje brade in urejanje brkov pri moških.

Premikanje in dvigovanje varovanca je zahtevno, zato ga moramo izvajati varno in pravilno, da preprečimo poškodbe hrbtenice.

Za zdravje in dobro počutje varovanca je poleg umivanja kože pomembna tudi higiena ustne votline, nega las, urejanje brkov in britje brade pri moških, striženje nohtov ter primerna obleka in obutev.

Kaj si želite za svojo starost? Vsak si želi ostati vitalen in kar se da dolgo in samostojno živeti v domačem okolju. Ko pa preseneti bolezen ali nesreča, pride na obisk v naš dom patronažna sestra. Nekaterim dobrodošla sogovornica v vsakdanji rutini, drugim razlog za nemir. Kdo so patronažne sestre in kakšno delo opravljajo ter zakaj se je vredno potruditi in včasih poklicati številko patronaže? V pogovoru z ekipo patronažnih sester ZD Izola se lahko prepričate, da ni razloga za strah ali sram. Moji sogovornici sta bili Mirjam Fičur in Klavdija Viler, ki je vodja patronažne službe ZD Izola.

Dom sv. Jožef že 20 let bogati družabno in duhovno življenje Celja in širše okolice. Vodi ga lazarist Jože Planinšek, ki še posebej čuti s starejšimi. Kulturne prireditve in bogato življenje duhovno-prosvetnega centra spremlja varstvo starejših – v Martini hiši nad Celjem je doma 121 stanovalcev.

pripravlja Marko Čuk

Kratka pripoved, kako nas Bog vedno spremlja in nam stoji ob strani, v najtežjih trenutkih pa nas celo nosi na rokah. Nauk zgodbe o zaupanju v Boga: ko je stiska največja, nam je Bog najbližje, nič se ne zgodi v našem življenju (trpljenje, sramote, osamljenost, lakota ...), da ne bi bil poleg tudi Bog ... odkar je Bog v Jezusu Kristusu postal - Bog z nami ... odkar nas je poklical po imenu in je vedno z nami in nas spremlja na vseh poteh našega življenja.

Naročite pa lahko tudi komplet: knjižico Stopinje v pesku in obesek na usnjenem traku

vsebina:

Nocoj sem sanjal, da sem hodil po pesku in me je spremljal Gospod. In v teh dolgih sanjah je bilo predstavljeno vse moje življenje. Ozrl sem se nazaj in kakor v filmu videl vsak dan svojega življenja. Vidne so bile dvojne sledi v pesku:
moje in Gospodove. Tako sem šel naprej prav do konca svojih dni. Ustavil sem se in gledal nazaj /.../ Tako govori Gospod, tvoj stvarnik: »Nikar se ne boj, saj sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj si! Ko pojdeš čez vodo, bom s teboj, ko čez reke, te ne poplavijo, ko pojdeš skoz ogenj, ne zgoriš in plamen te ne bo ožgal.

Besedilo zgodbe in misli (J. H. Nouwena) so vzete iz knjige Drobne zgodbe za dušo, 131, Ognjišče 2016.

pripravlja: Marko Čuk