Janko Toplikar je uredil knjigo in z njo hoče izraziti "svojo hvaležnost človeku, ki ni zaznamoval le njegovega življenja, ampak od druge polovice 60. let prejšnjega stoletja tudi življenja mnogih posameznikov in skupin, ki so skupaj z njim živeli svojo ‘človeško avanturo’. Zajeti vanjo, so med seboj delili zelo različne stvari: nešteta srečanja, načrte, težave, nerazumevanje, različne (ob)sodbe, zadovoljstvo, mnogo veselja, še prav posebej pa ozračje vzajemnega spoštovanja in poslušanja. ..."
Vinko Kobal je bil duhovnik, ki je imel, včasih tudi za visoko ceno osebnega preganjanja, diskriminacije, konfinacije, političnega nadzora, za eno prvih skrbi ohranjanje narodnih in krščanskih korenin zaupanega mu ljudstva in različnih posameznikov, ki jih je srečeval pri svojem delu. Bil je človek, ki je spoštoval osebno svobodo vsakega človeka, ljudje, ki je govoril razsodno in odločno, pa tudi z bogato vsebino, saj so se njegove besede vedno dotikale tistega, kar je bistveno za človekovo osebno dostojanstvo. "Vinko Kobal je bil duhovnik, ki je že zelo mlad zaslišal klic, se odločil, da mu bo sledil, in tej svoji življenjski izbiri ostal zvest do konca. Znal je biti neizmerno pozoren do materialnih in duhovnih potreb človeka. Bil je vzgojitelj mnogih generacij mladih, ki jih je znal sprejemati zelo odprto in v njihovi celoviti življenjski resničnosti, a vedno v službi Cerkve. V Cerkvi je zelo cenil vse, kar je bilo dobrega, kar pa je opazil problematičnega ali slabega, mu je postalo izziv za razmišljanja, iskanja, za soočenja z različnimi sogovorniki. Tudi njegove negativne presoje so bile izraz njegove vizije človeka, njegovega služenja Kristusu in Cerkvi, njegovega vzgojnega predloga, ki mu je pogumno, neomajno, včasih tudi trmasto sledil in ga posredoval v oblikah in na načine, ki so bili skladni z njegovim značajem. Tudi njegove človeške pomanjkljivosti in slabosti – le kdo jih nima! – niso zadosten razlog ne za to, da ne bi priznali in spoštovali vsega dobrega, kar je naredil, še manj pa za to, da ne bi z enako vnemo nadaljevali poti, ki nam jo je pokazal za našo človeško, versko in kulturno rast – osebne poti, ki pa je vključena v nepogrešljivo stvarnost – skupnost. Ko bi le čim več ljudi srečalo takega učitelja ..."

Knjiga je sestavljena iz dveh različnih delov. V prvem, ki je iz petih poglavij, so Kobalova avtobiografija (tri poglavja), poglavje o metodi ter poglavje o ključnih besedah/izrazih, s pomočjo katerih je on evangeljsko oznanilo posredoval mladim. V drugem delu je Vinkov osebni dnevnik, ki se začne 20. januarja 1993 in zaključi 25.maja 1998 z zapisom predavanja, ki ga je Vinko imel za študente prav malo zatem, 1. junija. Poleg teh dveh delov pa se mi je zdelo zelo primerno v tej knjigi objaviti dodatek, v katerem so, po kratkem uvodu, dnevnik sedemnajstletnega semeniščnika Vinka, ki je bil od 10. maja do 15. julija 1945 begunec, in sicer v italijanskem kraju Fano (v deželi Marche), ter še dva druga dokumenta.

iz vsebine

Vinko Kobal, vzgojitelj mladih in glasnik novih časov (Jože Kurinčič knjigi na pot)

Vinko Kobal je bil rojen leta 1928 v Vrhpolju pri Vipavi, v času, ko je bila Primorska pod fašistično Italijo, v času vladavine skrajnega nacionalističnega režima. Ta se je predstavljal kot nadaljevalec visoke rimske civilizacije, ki se mora čim bolj razširiti in ‘odrešiti’ tuje, barbarske narode iz priključenih pokrajin. Visoka rimska civilizacija se mora v ‘odrešenih’ pokrajinah zato čim prej znebiti alogenih, ‘tujerodnih’ jezikovnih (barbarskih) in kulturnih prvin. Tako je bila že eno leto po pohodu na Rim sprejeta Gentillijeva reforma, po kateri je bilo najprej v šolah, potem pa tudi sicer v javnosti dovoljeno uporabljati samo italijanski jezik. “Qui si parla soltanto italiano!” (Tukaj se govori samo italijansko!) je postala parola ‘odrešenikov’ z ‘gorkega juga’. Temu jezikovno-kulturnemu imperializmu se je tedanji primorski človek instinktivno uprl. Npr. tako, da so duhovniki ob poučevanju verouka po župniščih učili otroke tudi slovenščino. Ko je dosegel raznarodovalni pritisk skrajne oblike, je bil tudi odgovor nanje skrajen. O enem takih dogodkov pripoveduje V. Kobal: »Pred njo (učiteljico) je (v Vrhpolju) učil učitelj Sottosanti, zagrizen fašist, ki je nekemu otroku, ki je govoril v šoli po slovensko, pljunil v usta. To je pretreslo celo vas. Nekdo, verjetno kdo od dečkovih sorodnikov, ga je nekaj tednov kasneje ubil. In to je izzvalo velike pritiske nad vso vasjo.«

V takem vzdušju je odraščal Kobal. Poleg tega pa ga je močno zaznamovala pristna in globoka pobožnost njegovih bližnjih. Prav narodno-kulturni in seveda verski vzgib sta ga vodila na pot v duhovništvo. Njegovo gimnazijsko šolanje je potekalo tik pred drugo svetovno vojno in med njo, skoraj vseskozi v italijanskem jeziku.
Po vojni se je odločil za študij v ljubljanskem bogoslovju in s tem za stalno izpostavljenost preganjanju komunističnega režima. Kakor je hotel fašizem iz ljudi izkoreniniti njihovo narodnostno jedro, tako je hotel komunizem iz njih iztrgati
vero in vsakršno duhovnost. Vinko Kobal je bil med pogumnejšimi in najbolj dejavnimi duhovniki; o takih je režim menil, da jih je treba prestrašiti in utišati. Zato je bil kar dvakrat zaprt, in sicer leta 1949 kot bogoslovec in tik pred novo mašo 1951 kot semeniški duhovnik. O svojem zaporu zapiše: »V teh trenutkih nam je bila edina uteha dejstvo, da smo vedeli, zakaj trpimo, saj nam je bilo jasno, da samo zato, ker smo si izbrali duhovniški poklic.«
Po novi maši je postal župni upravitelj v Ročinju, kasneje je župnikoval v Desklah, bil duhovni pomočnik v Novi Gorici in nazadnje župnik v Godoviču. Že na začetku duhovniškega delovanja se je začel intenzivno ukvarjati z vzgojo mladih.
Pri tem delu pa je takoj presegel župnijske meje; ob njem so se zbirali najprej mladi z Goriške, kasneje pa tudi iz širšega slovenskega prostora.

Vinko Kobal je kot duhovnik deloval v času, ko sta na slovenskega človeka in na njegovo osebnost pritiskali dve ideologiji: komunizem in potrošništvo. V boju zoper njiju je poskušal v mladih najprej vzgojiti pokončne in močne osebnosti. O svojem delu z mladimi je v nekem intervjuju izjavil: »Glavni razlog za delo z mladimi je bil: vzgojiti celovito človekovo osebnost; tako osebnost, ki bo samostojna, trdna, uravnovešena, osebnost, na katero se lahko zaneseš. Velikokrat sem namreč naletel na cele generacije ljudi, ki so bili pripravljeni spreminjati svoje mnenje, svoje trditve in mišljenje, kakor je pač naneslo, kakor je veter pihal. Želel sem vzgojiti človeka, ki bo celovita in trdna osebnost. In v krščanstvu sem videl prostor za uresničitev te možnosti, zato sem potem celotni krščanski nauk usmeril v vzgojo take celovite in trdne osebnosti. Temu sem rekel kar ‘novi človek’. Tak novi človek je res sposoben živeti, zaživeti v novi družbi, oblikovati tako skupnost. In skupnost takih ljudi ni samo masa, ampak je res skupnost zrelih, zdravih ljudi. In iz takih ljudi se seveda v novi skupnosti poraja tudi res nova kultura. Ta trinom ‘novi človek’, ‘novo občestvo’ in ‘nova kultura’ je postal nosilec vsega našega dela z mladimi.«

Vinko Kobal se je prizadeval, da bi v mladih prebudil vero v človekovo dostojanstvo. Samo tako prebujeni ljudje bodo lahko gradili tudi nove odnose, bodo kvas nove družbe. Uprl se je razčlovečenju, kakršnega je zaznal v ideološko nasilni vzgoji, ki mladega človeka ne razume kot subjekt in skrivnost z lastnim poslanstvom, ampak kot objekt osebne ali ideološke manipulacije: »To poskušajo storiti razni pedagoški sistemi, ki ne izhajajo iz vere v Stvarnika. Stvarnik je namreč v človeka odtisnil svojo podobo. Tako je oseba nosilec te vrhunske podobe. Zato sem globoko prepričan, da bo uspel samo tisti vzgojni šolski sistem, ki gradi na svetlem spoznanju o nezamenljivosti človeške osebe od otroških let naprej.«
Njegova metoda je bila predvsem zbiranje mladih na dnevih zbranosti, taborjenjih, pohodih. Značilen zanj je bil osebni nagovor. »Mladih ljudi ne moremo nagovarjati na splošno, neosebno tudi ne zgolj z razumskimi oziroma iz knjig pobranimi predlogi. Mlad človek se odzove, ko je osebno nagovorjen, ko sliši, da nekdo njegovo ime izgovarja z resnobo in spoštovanjem do njegove skrivnosti, ki jo je Bog vanj položil.«
Osebno je poznal in znal poklicati po imenu na tisoče mladih. To svojo držo je zavestno gojil in jo takole utemeljil: »Vsakdo je v zadregi, če ga dolgo časa nihče ne pokliče po imenu. Zdi se mu, kakor da nikomur nič ne pomeni ali ni nikomur potreben.
Vsak človek, posebno pa mlad, si želi, da ga kdo opazi, pokliče in povabi v dogajanje. Pripravljen se je odzvati vsakemu povabilu, ki upošteva njegovo dostojanstvo.«
V. Kobal je bil izredno razgledan po sodobni teološki literaturi, prav tako pa je bral tudi druge strokovne knjige in leposlovje. Bil je človek silne kulturne širine, a kulture ni razumel elitniško, v smislu neke dejavnosti, ki je namenjena samo posvečenim sladokuscem. Zanj je bila kultura celota človekove duhovne dejavnosti in način življenja. Enega osnovnih sredstev za gradnjo kulture oziroma kultiviranja je videl v odprtem pogovoru. »Pogovor (...) gre za poslušanje vsega, kar se dogaja. Za držo poslušanja: tako ostaja človek odprt za Skrivnost; skrivnost pa je dejansko vse, kar se dogaja okrog nas, vsi ljudje, ki jih srečujemo, vse neznano, toda zaželeno. Tudi šola mora biti zgrajena predvsem na poslušanju, drugače bodo zrasle generacije mladih, ki bodo vse znali, toda ostali bodo zaprti za vse, kar bi lahko še sami odkrili.«
In vedel je, kakšne vzgojitelje potrebujejo mladi. Ne toliko naučenih pedagogov, doktorjev znanosti, ne psihologov in gurujev. »Predvsem pa mladim manjka mojstrov resnične človečnosti, okrog katerih bi se zbirali.« Za take pedagoge je značilno tudi to, da živijo tako in tisto, kar govorijo in to, da morajo učenci, če hočejo res usvojiti posredovano znanje, tega tudi sami preizkusiti in ga poglabljati s pomočjo izkušenj oz. doživetij, v katere jih popelje pravi pedagog. »Počasi sem prišel do spoznanja, da kar govorim, ne more poslušalec izkusiti, ne more postati njegova osebna izkušnja, dokler mu ne ponudim pogojev za skupno doživljanje. Če molim in me otrok le gleda, ne more priti do osebne molitvene izkušnje, ko pa začne z menoj odpirati ustnice, postaja molitev njegova izkušnja. Krščanstvo je v celoti zaživelo, ko je postalo ob Kristusu izkušnja vseh njegovih prijateljev apostolov. Vse, kar so drugim povedali, so povedali kot osebno izkušnjo. Janez je to najbolj živo zapisal: “Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja” (1 Jn, 1,1).«

Vinko Kobal je bil izredno čustvena osebnost. Pogosto je bil zelo prizadet, ko je videl, da njegove besede ne padejo na plodna tla. Zelo ga je jezila apatičnost, predvsem pa nezaupanje, previdnost, ‘ziheraštvo’, neodločnost, capljanje na mestu, to, da poslušalci niso razumeli njegovih besed kot predloga, ampak le kot zanimivo misel, ki pa nima praktičnih posledic. »Do vseh smo silno nezaupljivi ali pa tavamo od enega do drugega predloga, nobenega pa ne sprejmemo dovolj zavzeto in z neko dokončno resnobo. Sam sem že 32 let vsak teden med letom na poti, da bi ponudil tisto, kar me je prevzelo, pa se moram vedno znova sprijazniti s tišino, ki zavlada ob koncu mojih besed, ali pa z nezaupljivostjo, ki se pokaže na obrazih, ali s praznino, ki nastaja od tedna do tedna. Vem sicer, da bo nekdo drug zapolnil prazen prostor, da bo stopil na mesto poslušalcev, ki so odšli, nekdo drug. A kaj ko bodo tudi ti spet izginili in pustili prostor novim in tako naprej. Nič bolje se ne godi v drugih skupinah, posebno tistih, ki slovenskega študenta ali dijaka ne želijo pridobiti v cerkveno skupnost zgolj s cenenimi ponudbami, tam, kjer se zahteva od njih osebno zavzetost oziroma se pričakuje celovito duhovno pripadnost.«
Ni maral intelektualizma. Hotel je, da poslušalci presežejo zgolj debatiranje, da jim postane spoznanje navodilo za dejanje in za zavzeto delo v skupnosti. Govoril je o tem, da nič velikega ne nastane brez zaveze in zvestobe.
»Ko sem v otroških letih prebiral Zgodbe Svetega pisma, sem izraz Stara in Nova zaveza dojel bolj površno. Šele kasneje, ko sem prebiral zgodbe Karla Maya o zavezništvu med Winnetoujem in Old Shatterhandom, sem razumel pojem zaveze nekoliko globlje. Posebno me je nagovoril prizor, ko sta moja junaka ob ognju sredi gozda s prerezanima zapestjema, ki sta ju položila drugega nad drugo, kadila pipo miru in nato slovesno izgovorila besedilo krvne zaveze: Odslej bom jaz branil tebe zato, ker se moja kri pretaka v tvojih žilah. To je bila krvna zaveza. Polagoma sem pričenjal razumevati tudi Staro in Novo zavezo kot dogodek, ko je Bog po Jezusu Kristusu sklepal s človeštvom zavezo v svoji krvi. Zavezo sem razumel kot ponudbo Boga človeku, ki ni sposoben ostati zvest in držati obljube.«
Kobal se ni nikoli zadovoljil z naivnim humanizmom, z ideologijo ‘dobrega človeka’. Dobro je vedel, kaj vse je v človeku in da se ne moremo popolnoma zanesti nanj, da je Bog zadnja garancija, da na koncu lahko le vanj brezpogojno zaupamo.
Posebno proti koncu življenja se je v njegovih govorih vse pogosteje pojavljala govorica o ‘dogodku Kristus’, o središčnosti tega dogodka za človeka posameznika in za človeško zgodovino. »Kristus, kje se nam boš pokazal, da nas boš resnično povezal? Kaj naj storimo, da bomo tebe resnično razodevali ljudem, h katerim nas vsak dan pošiljaš? Rad bi več naredil, kot lahko naredim v tej moji majhni župniji, rad bi tudi več naredil z vsemi mladinskimi skupinami, s študenti, z duhovniki, s katerimi se srečujemo.«
Z naivnim in intimističnim humanizmom, ki se zapira v svet lepe duše, dobrega človeka, lepe narave in ga ne zanimajo globalna verska in družbena vprašanja, je zavračal tudi vase zaprti nacionalizem. Kljub boleči izkušnji fašistične raznarodovalne politike je ohranjal in gojil tesne stike z italijanskimi prijatelji, predvsem v gibanju Comunione e Liberazione, se bogatil ob italijanski teološki misli in sploh ob italijanski kulturi.
Ob koncu tega zapisa lahko z gotovostjo zapišem, da je bil Vinko Kobal eden tistih mož, ki so najodločilneje oblikovali slovenskega človeka v drugi polovici 20.stoletja. S svojim pedagoškim delom je pripravljal slovenske katoličane, da smo bili dovolj zreli, da v času velikih družbenih sprememb nismo bili nepripravljeni. Še več, da smo bili njihovi akterji. Pa ne toliko navzven, na političnem področju, ampak tam, kjer se rojevajo vzgibi za dejanja, v duhovni in kulturni podstati, na kateri v resnici temelji vse, kar se velikega zgodi med ljudmi. Pa ne gre le za pripravljenost na čase demokratične družbene spremembe, pač pa tudi za odpornost zoper skušnjavepotrošniške družbe.
Pričujoča knjiga njegovih spominov in dnevnikov ter drugih spisov nam daje možnost vpogleda v Kobalovo intelektualno in duhovno delavnico in kot taka predstavlja dragoceno duhovno dediščino ne le za tiste, ki nam je bilo dano, da smo
skupaj z njim hodili po Poti, ampak tudi za druge, ki jih zanima duhovna podoba slovenstva v 2. polovici 20. stoletja. Seveda ta vpogled v njegovo delo ni popoln. Že zato ne, ker se Vinko Kobal, ta veliki garač, ni mogel odtegniti svojemu osnovnemu poslanstvu, vzgoji mladih, in si za pisanje vzeti več časa, tako da je marsikaj zapisanega ostalo fragmentarno in nedorečeno. Vsekakor pa objavljeni teksti pričujejo o neki silni prizadevnosti, energičnosti in ljubezni. (Jože Kurinčič)

pripravlja: Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je RAZPRODANA.
O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Naše prvo razmišljanje  - Med potrebami in  vrednotami (1) je bilo namenjeno potrebam, tistemu osnovnemu gibalu, ki človeka – posameznika sili, žene, potiska v neko dejavnost, ne kakršnokoli – ampak dejavnost, ki naj bi privedla do zadovoljitve potrebe. Potreba, ki se pojavi v človeku, namreč pomeni porušitev ravnotežja, harmonije v organizmu – in organizem teži k ponovni vzpostavitvi tega ravnovesja. Zadovoljitev potrebe pomeni prav to vzpostavitev ravnotežja, harmonije – torej zadovoljstvo. Na koncu smo ugotovili, da sodobni človek v potrošniški družbi vse manj zadovoljuje svoje resnične potrebe in vse bolj neke navidezne potrebe, ki mu jih kot »njegove« vsiljuje »potrošniška mašinerija«, kot rad označim celoten sistem, s katerim se (zaenkrat še vedno zelo uspešno) utrjuje in širi potrošniška miselnost. Ob tem smo si zastavili vprašanje človekove svobode – in se takoj znašli ob vrednotah.

Kaj pravzaprav so vrednote? Na to vprašanje ni tako lahko odgovoriti, kot na vprašanje, kaj so potrebe. Tu si bom izposodil kar misli našega psihologa Janeka Museka. V svoji knjigi »Ljubezen, družina, vrednote« pravi: »V osebnostnem razvoju posameznika imajo poseben pomen življenjski cilji, ideali in vrednote. Njihove zasnove se pojavljajo že v otroštvu, trdneje se uveljavijo v adolescenci, a v bistvu jih zgrajujemo in oblikujemo vse življenje. Pomenijo nam merilo, s katerim ocenjujemo svoje ravnanje in ravnanje drugih. In pomenijo nam smernice, po katerih uravnavamo svoja dejanja. Še več, z njimi naravnavamo in načrtujemo svoje življenje tudi dolgoročno – tudi in predvsem pri najpomembnejših odločitvah v zvezi z našim izobraževanjem, poklicem, v zvezi z našimi življenjskimi partnerji. Z njimi osmišljamo svoje življenje. Življenjski cilji in vrednote so resnično svojevrstni življenjski kažipoti. V današnjem dinamičnem in protislovnem času je to še posebej pomembno.«
Musek torej ločuje vrednote od življenjskih ciljev in idealov, vendar pa vse to troje neločljivo povezuje. Vrednote so pravzaprav same po sebi neki ideali, ki pomenijo nekaj dobrega, privlačnega, nekaj »več vrednega« v smislu človekovih dosežkov. Ko pa poskušamo ta »nekaj« jasneje opredeliti, se znajdemo v težavah. Zelo pogosto je ta »nekaj« v resnici nekaj, kar pripada človekovi duhovni bivanjski dimenziji in je zato tako težko opredeljivo v razumskih izrazih. Poznavalci se zato tu ponavadi izogibajo definicijam, celo opisom – in se raje zatekajo k metaforam, k nekim prispodobam. Tako skorajda drugače kot s prispodobami ne moremo opredeliti pojmov, kot so: svoboda, ljubezen, pravica, dobrota, lepota … In prav to so pojmi, ki so pravzaprav nekake temeljne človeške vrednote! Tu se torej pojma »ideal« in »vrednota« zelo približata!
Posamezniki pa svoje osebne življenjske cilje zelo pogosto uravnavajo v skladu s svojimi vrednotami. Pogosto ti življenjski cilji tudi niso nekaj zelo jasnega, konkretnega – ampak neka zelo splošna naravnanost. Pogosto slišimo izjave kot n.pr.: »Moj življenjski cilj je živeti pošteno!«, »Moj življenjsko cilj je delati dobro!« V obeh primerih pravzaprav zopet prepoznamo vrednote. Torej vrednote, ki jih posameznik sprejme za svoje, zanj najpomembnejše, postanejo ne le življenjsko vodilo, ampak tudi življenjski cilj!
Naš že omenjeni psiholog Musek je s svojimi raziskavami poskušal ugotavljati, kako se grupirajo vrednote. Ugotavljal je, da obstaja neka hierarhija vrednot, oziroma grupiranja vrednot. Na vrhu sta dve tako imenovani velekategoriji vrednot, ki ju je Musek poimenoval »apolonske« in »dionizične« vrednote. Vsaka od teh se deli še na dve veliki skupini, vrednostne tipe. Dionizične vrednote se tako delijo na hedonske in potenčne vrednote, apolonske pa na moralne in izpolnitvene vrednote. Nato se navzdol delijo še na vrednotne kategorije in na koncu so posamezne vrednote.
Musek je proučeval tudi razvoj vrednot in ugotavlja, da so vrednote nekaj najbolj stalnega, trajnega v človekovem življenju. Kljub temu pa obstaja neka razvojna hierarhija, razvojna pot. Na dnu te hierarhije, so hedonske vrednote, torej tiste, ki so najbolj tesno povezane s človekovimi resničnimi življenjskimi potrebami. V procesu rasti in oblikovanja osebnosti se torej najprej pojavijo hedonske vrednote in v zgodnji mladosti so tudi najpomembnejše. Sledijo potenčne vrednote, povezane z ugledom, uspehom, močjo, slavo, položajem… Te postanejo najpomembnejše v naslednjem obdobju, ko je nekako človekova ustvarjalnost na vrhuncu. Kasneje pričnejo pridobivati vse večjo težo moralne vrednote in na koncu izpolnitvene, ki so povezane s kulturo, lepoto, znanjem, naravo, resnico, upanjem, modrostjo…
Nekoliko bolj preprosto povedano: nekako naravno je, da so mlajši bolj usmerjeni k vrednotam, ki so povezane z ugodjem, v srednjih letih so bolj usmerjeni k vrednotam, ki so povezane z močjo, ugledom, položajem ustvarjalnostjo.., v poznejših letih pa bolj usmerjeni v vrednotam, ki so povezane s kulturo, lepoto, naravo, resnico, modrostjo…
Seveda pa so to neki statistični okviri, ki nikakor ne pomenijo, da mora iti pri vsakem posamezniku razvoj vrednot ravno po tem zaporedju. Še vedno najdemo tudi zelo mlade, ki so izrazito usmerjeni n.pr. v vrednote, povezane s kulturo…, pa tudi stare ljudi, ki so (še vedno) priklenjeni na vrednote uživanja…
Vrednote pa niso trdne, trajne le pri posamezniku. Vrednote so nekaj najbolj trdnega, najbolj trajnega nasploh v človeški zgodovini! Vrednote so brezčasne, vedno, v vseh časovnih (zgodovinskih) obdobjih so veljale bolj ali manj iste vrednote. Ob tem, ko se v človeškem razvoju vse spreminja – vrednote ostajajo iste! Pogosto slišimo trditev, da so vrednote večne. Lahko bi torej rekli, da to drži!
Vrednote so torej tudi univerzalne – torej veljajo iste vrednote v vseh okoljih, v vseh kulturah. Razlike so le v tem, katere vrednote so bolj »cenjene«, katere vrednote so v posameznem kulturnem okolju višje na hierarhični lestvici in katere so nižje!
Velikokrat tudi govorimo o vrednotah, ki si jih lastijo določene skupine (recimo »gasilske« vrednote«, »naravovarstvene« vrednote, ali, recimo »«lovske« vrednote, pa »planinske« vrednote…). Tudi tu gre za neko površnost v izražanju: ni nekih posebnih vrednot, ki bi bile gasilske ali lovske ali naravovarstvene ali planinske…, so le obče vrednote. Res pa je, da posamezna skupina ljudi, posamezna skupnost, gibanje … lahko bolj izrazito poudarja, neguje določene vrednote in je zato v tej skupini hierarhija vrednot, ki jo omenjam, nekoliko drugačna, prilagojena področju, s katerim se ukvarja. Tudi s »krščanskimi vrednotami«, ki jih tako radi poudarjamo kristjani, ni nič drugače. Res pa je, da krščanstvo svoj nabor vrednot, svojo hierarhijo vrednot zelo izrazito poudarja, pri čemer je v krščanstvu jasno postavljeno versko prepričanje, verska resnica, da so vrednote od Boga, da torej niso »človeški izum«, ampak Božji dar, milost!
Kaj je torej s trditvami, ki jih danes tudi tako pogosto slišimo: s trditvami o »krizi vrednot«, o »razpadu vrednot«, o tem, da »stare vrednote umirajo, novih pa ni« in podobno?
Take trditve pomenijo mešanje pojmov. Prav zanimivo je: danes, v času, ko tako zelo (slepo) verjamemo znanosti, verjamemo stroki – s tako lahkoto povsem ignoriramo strokovna spoznanja, kadar gre za vrednote! O vrednotah pač še najlažje govorijo tisti – ki se nanje ne spoznajo!
Vrednote prav nič ne razpadajo, skorajda se niti spreminjajo ne! Spreminja se le človek, in spreminja so človekov odnos do vrednot. Potrošniška družba sistematično in zelo agresivno vsiljuje vrednote užitka, zadovoljstva, torej »nižje« hedonske vrednote, kot nekaj edino pomembnega. Na drugi strani pa tudi poveličevanje strokovnosti, znanja, prava (iluzija »pravne države« kot nekaj idealnega, ki nam jo tako vneto vsiljujejo politiki!) prav tako vsiljuje nekakšno mišljenje, da so vrednote nepotrebne, nekaj »preživelega«, »zastarelega«… Trditve in ocene o »razpadu vrednot« torej smemo obravnavati kar kot del te splošne, vulgarno materialistične in potrošniške ideologije, ki se lahko razširja le tako, da izrinja vrednote!
Če danes torej vse bolj jasno spoznavamo, da potrošniška miselnost, da vulgarno materialistična in vulgarno liberalistična miselnost vodi proti propadu civilizacije – potem je torej za preusmeritev tega toka potrebna usmeritev k vrednotam!

ŽORŽ, Bogdan. Med potrebami in vrednotami. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 2, str. 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Zgodba o Adamu in Evi, ki sta jedla prepovedani sad z drevesa spoznanja dobrega in hudega, je zgodba o zavračanju omejitev – o človekovem “ne” Bogu. Njeno temeljno sporočilo si večina ljudi razlaga povsem napačno: češ da Bog človeku prepoveduje izkustveno spoznanje dobrega in hudega zato, da bi ga ohranil nevednega in sebi podvrženega, in želi uveljaviti svojo tiransko samovoljo.Take površne in neduhovne razlage so očitno za lase privlečene.

Sporočilo Geneze je namreč neizmerno globoko in trajno veljavno. Težava je v napuhu in duhovni plitvosti sodobnega človeka, ki ne sprejme svoje podrejenosti Bogu. Zgodba o Adamu in Evi nam osvetljuje vprašanje omejitev:
Bog ustvari človeka in ga postavi v bujno cvetoč vrt z mnogimi drevesi, ki so vsa čudovita in dobra. Med temi besedilo omenja drevo življenja, ki je človeku na razpolago, in drevo spoznanja dobrega in hudega, ki mu je prepovedano.

Kaj to pomeni?
Spoznanju raje recimo umevanje, saj človek “umeva” to, kar lahko zajame s svojim omejenim umom. In kaj pomeni “dobrega in hudega”? V hebrejščini in v grščini “dobro” označuje vse, kar je pravilno, lepo in pravično – brez estetskih in etičnih omejitev –, “hudo” pa vse, kar je slabo, grdo in nepravično.
Razumeti dobro in hudo pomeni razumeti vse. Kadar pa človek poskuša razumeti vse ... (Vse moram razumeti!)  mu življenje postane nekaj, kar se mora ujemati z njegovo logiko – živi površno in zavrača vse, česar si ne zna pojasniti.

Kaj pa skuša doseči lažnivi plazilec, ko se pogovarja z Evo?
Pravi: prestopi to omejitev, ki ti jo je Bog naložil samo zato, da bi te držal v nevednosti! Prestopi svojo mejo ustvarjenega bitja in se postavi na isto raven z Bogom. Potem boš kakor On in boš vse razumela. Poskušati razumeti vse ni nevarno, temveč tvoja pravica … Zavrni svojo ustvarjenost! Prestopi svojo omejitev! Prekrši prepovedi!

Ali je omejitev nekaj resničnega ali namišljenega? Ali smo res omejeni ali ne? Ali res ne moremo vsega razumeti?
V življenju obstaja tudi “ne”. Kdor to zanika, uničuje samega sebe.
Otrok, ki mu starši dovolijo vse in mu ne postavljajo nobenih omejitev, se bo razvil v neotesanega in nesrečnega človeka.

Če nimamo pravega ravnovesja med svobodo in omejitvami, med dovoljenim in prepovedanim, postane naše življenje popolna laž. ... (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Oglejmo si še enkrat prve korake stvarjenja, s katerimi Bog omogoči življenje na zemlji.
Najprej razodene začetne danosti, nato pa določi prioritete. Prva dva dni poročilo zelo na splošno govori o vodah, ki jih loči z nebesnim obokom.
Še vedno pa manjka zemlja, kopno, življenjski prostor za bitja, prehod od splošnega k posamičnemu.

Ko začnemo prepoznavati svoje prioritete, se nam marsikaj razjasni. Bog zemljo, ki jo potrebujemo za življenje, iztrga morju.
Zato pravi: »Vode, ki so pod nebom, naj se zberejo na enem kraju in naj se prikaže kopno.«
Zlo (v podobi morja) se pod nebesnim svodom ne more prosto sprehajati, ampak se mora zbrati na enem samem kraju. Tako se pojavi nov kraj, kamor zlo nima vstopa (...) ki omogoča življenje.

Pojavijo se nasipi, razmejitve. Prednostne naloge nam pomagajo pri njihovem prepoznavanju Toda za normalno življenje človek potrebuje omejitve.
Brez njih ne more napredovati, kot tudi ne brez prostora, ki ga ima za svojega. Omejitve so naravna posledica prednostnih nalog.

Brez omejitev ne moremo normalno živeti. Pa ne samo to. Brez omejitev nimamo identitete.
Nekje se moram omejiti in s tem opredeliti svojo istovetnost. Brez omejitev ne vem, kdo sem.

In tako se pojavlja vprašanje našega odnosa do omejitev, ki je ključnega pomena na vseh področjih življenja.
Sprejemanje ali zavračanje omejitev odločilno vpliva na naše delovanje, razmišljanje in občutke. Zavračanje omejitev ima hude posledice, kot vidimo v tretjem poglavju Geneze. ... (se nadaljuje)

izbira, komentira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

- Kdor dane prednostne naloge sprejme in na njihovi osnovi izloča ‘nujne’, gradi na trdnih temeljih, ki ostanejo. Kdor pa izbira prednostne naloge, ki izhajajo iz strahu, si uničuje življenje.

- Prioritetna opravila v našem življenju naredijo red in obenem prostor za vsa druga. Če pa ni tako, je to znamenje, da naše prioritete niso realne, ampak lažne.

- Tisti, ki se najprej posvečajo svojim prednostnim nalogam, večinoma dobro opravijo tudi drugotne; tisti pa, ki dajejo prednost drugotnim, največkrat te opravijo slabo, prednostnih pa sploh ne.

- Kdor pri svojem delu upošteva najprej prednostne naloge, ugotavlja, da mu ostane dovolj časa tudi za druge in da lahko svobodno diha …

Lahko rečemo, da si je veliko ljudi uničilo življenje zaradi napačnih prioritet. Izgubili so se v neodložljivih opravilih.
O tem bi lahko vsak od nas povedal kako izkušnjo. To se dogaja vsem.

Tudi nebeški Oče ima svojo prednostno nalogo, ki je v tem, da nas vse pripelje v nebesa. V ta namen nam na zemlji postavlja cilje, da bi jih dosegali.. ... (konec drugega dne)

izbira, komentira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Tiho stopaj, duša mlada,
tiho čez polje zoreče,
kaj mi jokaš, kaj bi rada,
mar ljubezni tople, sreče.
Rahlo polje pošumeva,
ptiček poje kar v poletu,
vse v višavi izgoreva,
kar od sonca je na svetu.
Duša v polja zre široka,
vidi, sliši in umeva,
vse okrog ji razodeva,
da nad njo je božja roka.
Zdaj ni sama več v samoti,
brez ljubezni vsa nesrečna.
Bog se sklanja k njej v tihoti,
Sreča in Ljubezen večna.

bl. L. Grozde, Pogled v nebo, v: Ognjišče 6 (2011), 28.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 € 

Bog Oče,
čelo predstavlja
moj razum,
mojo sposobnost izbiranja,
mojo voljo in
mojo svobodo,
po kateri sem
tvoja podoba.
Za čelom se porajajo
in rastejo moje misli,
moji načrti, moje odločitve.
Bog Oče,
polagam te na svoje čelo,
da bo moje življenje takšno,
kot si si ga zamislil ti.

Bog Sin,
Jezus, moj brat,
prsi predstavljajo
moja čustva:
sposobnost ljubiti Očeta,
kakor si nas ti učil,
veselje, da gremo za teboj
kot svojim Učiteljem;
prizadevanje,
da ljubimo druge,
kot si ti ljubil nas.
Bog Sin,
Jezus, moj brat,
polagam te v svoje prsi,
da bodo moja čustva
vedno utemeljena v tebi.

Bog Sveti Duh,
ramena predstavljajo mojo dejavnost,
moč, ki podpira
moje izbire in moje odločitve,
moje obveznosti in
moje napore,
ki jih terja pravo življenje.
Bog Sveti Duh,
polagam te na svoja ramena,
da mi ne bo manjkala
tvoja pomoč,
da razumem Jezusa
in živim tako,
kot je živel on.

Oče, Sin in Sveti Duh,
polagam vas v svoje življenje
in vam ga izročim. Amen.

T. Lasconi, Molitev). Ognjišče, 2014, leto 47, št. 6, str. 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Bog, ki ti je v življenju določil vlogo, te je zanjo tudi ustrezno usposobil in opremil. Če vama je dal otroka – in sta tako postala oče ali mati –, se ni treba spraševati, ali sta res dolžna zanj skrbeti.

Edina prava pot k razsvetljenju in sreči je, da svojo resničnost sprejmemo in si naredimo seznam prednostnih nalog, ki iz nje izhajajo. Kako pa, konkretno?
Če smo upoštevali nasvet prvega dne ter si zapisali začetne danosti – bomo lahko zdaj sestavili tudi seznam prednostnih nalog. Tudi tu je koristno, če si jih zapišemo.

Končati moram fakulteto – vse drugo lahko počaka.
Pri 32 letih se morem in moram osamosvojiti in odseliti od staršev. Konec izgovorov in izmikanja!
Zame so najpomembnejši moja žena, moj mož in moji otroci.
V najinem zakonu ni prostora za najine starše in njihove zahteve.
Iskreno si povejva, kar nosiva v sebi, da se ne bova več žrla.
Ne bom več počel stvari, o katerih nisem prepričan, da so dobre, samo zato, da bi ugajal drugim.

Tak seznam je koristno vedno imeti pri sebi. Lahko ga sproti dopolnjujemo. (...) ne naredimo ga enkrat za vselej, ampak ga moramo v luči novih spoznanj vsak dan znova potrjevati in dopolnjevati. Tako postajamo vedno bolj razsvetljeni.

Na ta način se odpiramo Božjemu očetovstvu. Gre za to, da svoje življenje preverjamo in usmerjamo v luči Svetega Duha in da sprejemamo vse, kar je skladno z vlogo, ki nam jo je dodelil Bog. To je le začetek dolgotrajne poti. Potrebujemo namreč veliko časa, da svoje prioritete poenostavimo.  Moramo se naučiti prisluhniti nagovorom svojega nebesnega oboka, o njih premišljevati in dovoliti Božji previdnosti, da usmerja naše odločitve.

Kako pa naj prednostne naloge uresničujemo?
Preprosto: tako, da jim dajemo prednost pred vsemi drugimi. Če jih upoštevamo šele naknadno – morda zato, da ne bi več ponavljali enih in istih napak – je to največkrat premalo. Ne gre samo za to, da bi prenehali ponavljati stare napake.

V umetnosti ponovnega začenjanja (...) razlikujemo dva načina upoštevanja prednostnih nalog. Prvi, slabši, je naknadno upoštevanje, ko se v luči Božje milosti zavemo narejenih napak in sklenemo, da jih ne bomo več ponavljali.
Toda edini pravi način je vnaprejšnje upoštevanje prioritet, pri katerem že na začetku zakorakamo v pravo smer. S tem se postavimo pod nebesni obok in mu pustimo, da loči zgornje vode od spodnjih. Vnaprej, ne šele potem! ... (se nadaljuje)

izbira, komentira kin pripravlja: Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.