Misli upanja za adventni in božični čas. Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

iz vsebine: Božič - to je prestopanje meje. Bog postane človek. In od tistega dne ni več meje med nebesi in zemljo. Delček nebes se je naselil na zemljo. In ta delček nebes je živel z nami - ko pa se je vrnil k Očetu, nam je pustil nebesa odprta. Od takrat je meja odprta. In od takrat vemo: ne konča se s tem, kar je tukaj na zemlji - ampak se nadaljuje, morda se na novo začenja. Smrt je le navidezna meja. Grob je prazen. Kaj iščete živega med mrtvimi?
Božič je prav ta obljuba. Meje so odprte, zidovi so padli, prehodi niso zaprti. Smrt ni konec, je le prestopanje te meje. Za mejo pa se dežela ne konča - samo drugam prideš. Mogoče govorijo tam drug jezik, imajo druge navade - toda meja je vedno samo prehod, nikoli konec.
Jasli in križ - to sta dva mejna prehoda. Bog postane človek - in se vrne v nebo. In od takrat so nam nebesa odprta - če le hočemo ... In to je sporočilo teh dni: ko prestopimo mejo našega življenja, nam ne grozi smrt, ampak nam
zacveti življenje. Ker nam je Bog prišel že zdavnaj naproti, nam odprl mejo, tebe in mene pa vabi v življenje.

Mislim, da se bo v našo dušo vrnil mir prav takrat, ko se bomo osvobodili misli, da moramo nekaj dati, česar sploh nimamo. In šele takrat bomo ta mir lahko delili tudi z drugimi. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da v sebi zbiramo živo vodo, da priznamo to žejo in se pustimo obdariti. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da se osvobodimo nekih pričakovanj - pa naj bodo to naša ali tuja.
Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da prosimo zase Boga prav za to, o čemer poje toliko adventnih pesmi: »Rosite, nebesa, od zgoraj / ... / Gospod naj se spomni ... « Tudi zase smemo prositi - ...
Bog ne zahteva od nas česar ne znamo česar nimamo in kar nismo; želi da to, kar nam je dal, kar nam je podaril v preobilju, podarjamo drugim, da dajemo od tega, kar znamo, kar imamo, kar smo ...

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

O Brezmadežna, mnogi ne poznajo niti tvojega imena.
Drugi tičijo v močvirju nemoralnosti
in si ne upajo povzdigniti oči k tebi.
Spet drugi menijo, da te za dosego
svojih življenjskih ciljev ne potrebujejo.
Obstajajo tudi mnogi, katerim satan,
ki te sam noče priznati za Kraljico
in je zato iz angela postal satan,
prepoveduje poklekniti pred teboj.
Mnogi te ljubijo, toda le malo je takih,
ki so pripravljeni za tvojo ljubezen
vse pretrpeti in sprejeti vsako delo,
vsako trpljenje, celo žrtvovati življenje.
Kdaj, o Gospodarica,
boš zavladala v vseh srcih?
Kdaj te bodo vsi prebivalci Zemlje
priznali za svojo Mater in Očeta v nebesih
za svojega Očeta,
da se bodo potem čutili
kot bratje med seboj?

sv. Maksimilijan Kolbe, v: Ognjišče 8 (2010), 2

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja: Marko Čuk

Mesto je nenadoma zajela čudna epidemija. Začela se je kot prehlad: okuženi so začeli kihati, potem jim je koža malo posivela, dokler ni bolezen udarila z vso močjo. Oboleli so najprej postali pohlepni, potem predrzni, celo tatinski in drug do drugega strašno nezaupljivi. Misel na denar je prevladala nad vsemi drugimi mislimi.
»V življenju je pomemben samo denar. Z denarjem lahko dosežeš vse,« so trdili.
Z mislijo na denar je prišel tudi strah. Prodajalci blagajn in varnostnih ključavnic niso mogli ustreči naročilom.
V družinah so starši kradli denar iz hranilnikov svojih otrok. Otroci pa so samo še spraševali: »Koliko mi boš plačal?« Ne samo zato, da so pomili posodo, ampak tudi za to, da so se šli v park igrat.
Lekarnar je poskušal bolnikom razdeliti knjige o velikodušnosti in dobroti. Toda bolniki so knjige hiteli prodajat. Neke sobote popoldne je nastal velik pretep na glavni ulici zaradi enega samega kovanca.
Življenje v mestu je postalo neznosno. Skoraj vsi so hodili okrog oboroženi, bogatejši so najeli telesne stražarje. Bolnikom se je videlo, da so nesrečni. Predvsem pa so delali nesrečne tiste, ki so z njimi živeli. Slišal si lahko samo besede: denar, menjava, obresti ... Župan in občinski svetniki so sklenili, da se gredo posvetovat k Barnabu, ki je bil samotar pa tudi malo čarovnika. Prosili ga bodo za zdravilo ali vsaj za nasvet.
Puščavnik z dolgo belo brado jim je pozorno prisluhnil. Bolezen je poznal, prav tako virus, ki jo povzroča. »To je strašen virus. Kdor se okuži, postane vedno bolj neobčutljiv, njegovo srce okameni, njegovi možgani pa se spremenijo v računalnik. Virus je mogoče za nekaj časa zatreti, če opravljamo dobra dela in smo velikodušni, a za stalno ozdravljenje obstaja samo eno zdravilo: voda s Pojoče gore. Najti morate močnega in pogumnega mladeniča, popolnoma duhovnega, ki bo to nalogo opravil samo iz ljubezni do ljudi. Voda velikodušnosti deluje samo, če jo res želimo, pričakujemo in sprejmemo. To je razumljivo, mar ne? Tudi če boste našli primernega mladeniča, ki se bo lotil te naloge – in ta ne bo tako lahka – bo zdravilo učinkovito samo, če ga bo kdo pričakoval.«
»Vsi ga bomo pričakovali!« so v en glas zagotavljali župan in svetniki.
Naslednji dan so po vseh zidovih v mestu viseli plakati: »Iščemo pogumnega mladeniča za junaško dejanje.«
Dva tisoč mladeničev se je odzvalo na razpis. Ko so zvedeli, da za to ne bodo dobili nikakršnega plačila, pa so odstopili vsi, razen enega. To je bil velik, prijeten fant, predvsem pa zaskrbljen zaradi nenavadne bolezni, ki je razsajala v mestu. Ime mu je bilo Jože.
Župan in svetniki so mu razložili, kakšna je njegova naloga, čeprav niso imeli pojma, kje naj bi bila Pojoča gora. Jože jim je mirno dejal: »Poiskal jo bom!«
»Čakali te bomo,« so obljubili ljudje. »Na okna bomo vsak večer postavili luč. Tako boš vedel, da te čakamo.«
Jože se je odpravil na pot. Tri dni je odločno korakal proti goram daleč na obzorju. “Ko pridem do njih, bom samo še poiskal Pojočo goro,” si je mislil. A se je motil. Po desetih dneh hoje se je zdelo, da so gore še bolj daleč. Vendar Jože ni odnehal. Mislil je na meščane, ki ga gotovo čakajo. Minilo je še deset dni in potem še deset mesecev.
V mestu so prve noči res na številnih oknih bile prižgane luči. Bila je prava paša za oči. Prižgane luči so bile zares znamenje upanja: pričakovali so vodo velikodušnosti, ki naj bi jo prinesel Jože. Bolj ko je mineval čas, manj luči je gorelo. Nekateri so na luči preprosto pozabili, drugi pa so zaradi svoje bolezni varčevali. Večina meščanov pa je po kakšnem mesecu menila, da Jožetu ni uspelo in ga ne bo več nazaj.
Toda po enem letu je Jože prišel do gora. Te so od začetnih nizkih vzpetin postajale vse višje, bolj strme in težko prehodne. Fant je pozorno prisluškoval, da bi zaslišal Pojočo goro. Toda kakšna je piskala, ko je zavel veter, druga je bobnela, ker so po njenem pobočju tekle vode, pela pa ni nobena.
V majhni koči pod gorami je srečal starega pastirja in ga vprašal za Pojočo goro. Pastir mu je ponudil skodelico svežega mleka in dejal: »Pojoča gora? Seveda vem, kje je. Ne da mi spati, ko v tistih krajih pasem ovce. Strma je kot steber in ob njej je velikan Pihač«
»Kdo je to?«
»To je velikan, ki se zabava, da odpihne dol tiste, ki se skušajo povzpeti na goro.«
Toda Jože je bil trdno odločen, da se povzpne nanjo. Stari pastir ga je pospremil do vznožja in mu zaželel srečo.
Gora je res pela z mogočnim glasom, a nekoliko razglašeno. Mladenič se je začel vzpenjati. Stene so bile strme in ostre, da je kmalu imel krvave roke. Bil je že skoraj na sredi stene, ko je zapihal močan veter in plezalec je padel precej metrov nižje.
Ko je padel, je slišal smeh velikana Pihača, ki se je naslajal nad mladeničevim padcem. Toda tudi to hrabremu Jožetu ni vzelo poguma. Napolnil si je žepe s kamni. Naložil si jih je tudi pod srajco in se začel znova vzpenjati. Sedaj je bil težji in vsak centimeter je terjal večji napor. Velikan je zopet zapihal, a tokrat mu plezalca ni uspelo niti premakniti. Zato je kmalu odnehal z neslano šalo.
Ko je Jože stopil na vrh, je tam zagledal izvir kristalno čiste vode velikodušnosti. Gora je štiriglasno pela Händlovo Alelujo. Vračal se je veliko hitreje. Izpolnil je nalogo in njegovo srce je bilo zadovoljno, saj bodo meščani spet srečni, kot so bili nekoč. Na hrbtu je nosil sodček z dragoceno vodo. Tudi če je ne bo dovolj za vse, sedaj ve pot do nje.
Do hriba, od koder se je videlo njegovo mesto, je prispel prav v noči, ko niso sijale ne zvezde ne luna. Zadnjih nekaj metrov do razgledišča je pritekel, a pogled ga je razžalostil in razočaral. Mesto je bilo zavito v trdo temo. Na nobenem oknu ni bilo luči. Nihče ga ni pričakoval: »Vse je bilo zaman. Ves moj trud! Nihče me ne pričakuje. Voda ne bo imela učinka!« Najraje bi zlil vso vodo, za katero se je toliko namučil. Sedaj pa ga je nekaj zaustavilo. Tam zgoraj je luč! Drobna trepetajoča lučka se je bojevala s temo med mestnimi zidovi.
»Nekdo me pričakuje!« se je od sreče zasmejal Jože in stekel proti svetlobi. Prepoznal je hišo in okno. V globini srca pravzaprav ni nikoli podvomil. Močno je potrkal in zaklical ime svoje zaročenke: »Rožamarija!«
Zaročenca sta se objela in dekle je zašepetalo: »Jaz sem te vedno čakala.«
⨳ ⨳ ⨳
Voda velikodušnosti, ki more ozdraviti mesto sebičnosti, učinkuje, samo če jo pričakujemo. Kdor ničesar ne pričakuje, običajno tudi ničesar ne dobi. Prav naša pričakovanja nam pomagajo živeti in nam dajejo moč za upanje in usmerjajo naše življenje. Zato ni vseeno, koga pričakujem.
Samo zaročenka je do konca čakala na Jožeta, ker ga je ljubila. Imeti moramo koga radi, da ga res pričakujemo.
Kaj danes ljudje pričakujemo? Ali še pričakujemo Božje odrešenje? Kaj pričakujemo v teh adventnih dneh? Počitnice, darila, praznovanje ...?
So v našem mestu, v naši župniji ljudje, ki pričakujejo Kristusa in njegovo sporočilo?
Če pričakujemo pomembnega človeka ali osebo, ki jo ljubimo, potem se pripravljamo na njegov prihod. Koliko pa se pripravljamo na Kristusov prihod?

zgodba Pričakovati je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 11. ... objavljena pa je tudi v knjigi  Zgodbe za advent in božič, str. 28. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja MČ

Pred božičem je učiteljica vprašala otroke: »Kdo od vas je reven? Kdo bi moral dobiti darilo za božič?«
Učenci, ki so se imeli za revne, so dvignili roke. Vas ni bila velika in vsi ljudje so se poznali med seboj. Pa ne samo po imenu, vedeli so tudi, kje kdo živi, kaj dela, kdo so njegovi starši in koliko denarja imajo.
Po pouku je učiteljica poklicala k sebi osemletnega Dana. Njegovi starši so pred kratkim prišli iz Afrike in vsi so vedeli, da je družina zelo revna.
Vprašala ga je, zakaj ni dvignil roke.
Dan je odgovoril: »Ker nisem reven.«
»Kdo pa je potem reven? Kaj misliš?«
»Otroci, ki nimajo staršev.«
Učiteljico je odgovor zmedel, da dečku ni znala odgovoriti in ga je poslala domov.
Naslednji dan je Danov oče prišel domov ves nasmejan. Povedal je, da ga je učiteljica obiskala na delu. »Ponosni moramo biti na našega Dana,« je dejal in povedal, kaj mu je rekla učiteljica.
Za božič se je Dan razveselil darila. V njem sta bila dva para novih športnih copat: en par zanj, drugi pa za sestrico. Nikoli še nista imela novih čevljev.
Pa tudi če ne bi dobila darila, bi Dan vedel, da je njegova družina bogata, ker imajo očeta in mamo.

zgodba Razlika ali kdo je res reven? je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 123. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Dobrotljivi nebeški Oče,
v tem svetem adventnem času
obhajamo spomin tistih časov,
v katerih so ljudje
s prisrčnimi željami
pričakovali
obljubljenega Odrešenika.

Očisti v tem svetem
adventnem času naša srca
in razsvetli zmoto našega duha
z milostjo svojega obiskanja,
da pripravimo tvojemu
edinorojenemu Sinu
pot v svoje srce
in ostanemo vedno
z njim združeni.
Amen.

BARAGA, Friderik bs.(Molitev). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 12, str. 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

 izbira in pripravlja: Marko Čuk

Brezmadežna ... v svoje deviško naročje je sprejela Njega, ki je neizmeren in neskončen. Po njej se časti in moli Sveta Trojica, po njej se veselijo nebesa in radujejo angeli in nadangeli. Po njej se umikajo hudi duhovi, po njej je skušnjavec hudič padel iz nebes. Po njej je bil padli človek spet vzet v nebesa in je zasužnjeno človeštvo prišlo do spoznanja resnice. Po njej je bil dan vernikom sveti krst in olje veselja, po njej so poganski narodi prišli do spreobrnjenja ... nekaj misli o Njej ... o Mariji Brezmadežnii na njen praznik iz Zakladnice modrosti ...

• Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Bila je noseča in je vpila od porodnih muk in bolečin.
• Nato se je na nebu prikazalo drugo znamenje: glej, velik zmaj, rdeč kot ogenj ... Zmaj se je ustopil pred ženo, ki je bila pred porodom, da bi požrl njenega otroka, ko bi porodila (Raz 12,1–4).
• Nobeno človeško življenje ni brez napak, le brezmadežna Božja Mati stoji popolnoma čista pred Božjim veličastvom. Kakšno veselje, če pomislim, da je ta Devica naša Mati!. (sv. Terezija Deteta Jezusa)
• O Brezmadežna, vsa dobrotljiva, / sladka, čista Devica! / Greha oteta, Mati presveta, / bodi nam pomočnica!. (Peter Hicinger)
  
• Bog Oče je zbral vse vode in jih imenoval morje, prav tako je zbral vse milosti in jih imenoval Marija. (sv. Ludvik Montfortski)
• Marija je knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo. (sv. Katarina Sienska)
• Prosite Marijo! Ničesar ne odkloni tistim, ki jo prosijo. Nikamor ne moremo vstopiti, če nas vratar ne pusti mimo. Marija pa je vratarica pri nebeških vratih. (sv. Janez Vianney)
• Marija je moja učiteljica: ona me vedno uči, kako naj živim za Boga. Moj duh se razžarja v tvojem molku in ponižnosti, o Marija! (sv. Favstina Kowalska)
• Marija, naša Gospa, je začetek našega veselja. To je njena vloga, ki jo zvesto izpolnjuje. Ali se res zavedamo, zakaj jo tako zelo ljubimo? Zato, ker je neomadeževano ogledalo Božje ljubezni. (sv. Terezija iz Kalkute)
• Marija, Kraljica ljubezni, čuj nad ženami in njihovim poslanstvom v službi človeštva, miru in razširjanja Božjega kraljestva. (sv. Janez Pavel II.)
• Marija, nova Žena, stoji zraven Kristusa, novega Človeka, v čigar skrivnosti edinole res v jasni luči zažari skrivnost človeka. (sv. Pavel VI.)
• Marija je velika vernica, ki se polna zaupanja izroča v roke Bogu in se tako prepušča njegovi volji. (Benedikt XVI.)
• Marija je podoba človeka, ki ga je Kristus popolnoma odrešil. Kdor torej hoče videti, kakšen je učinek Kristusovega odrešenja, naj se ozre na Marijo. (Tomáš Špidlík)
• Marija je kakor okence, skozi katero ujame zemljan prvi bežni žarek Boga. Morda pa je bolj povečevalno steklo, ki povečuje našo ljubezen do njenega Sina, da ga molimo bolj iskreno in z večjo vnemo. (Fulton Sheen)
• Samo Marija v polnosti dojema veličino ure, ko se je Božje usmiljenje v podobi njenega Otroka sklonilo k grešnemu človeštvu. (Dominik Thalhammer)
• Gospod, pokaži mi svojo mater Marijo; v očeh ljudi je brez pomena in brez pomoči, v očeh Boga pa soodrešiteljica ... Daj, da nikoli ne zaprem svojega srca, da bom, ko bom sprejemal trpljenje sveta, trpel in zadoščeval kot Marija, tvoja Mati. (Michel Quoist)
• Marija, ki je bila brez vsakršne sebičnosti, brez slehernega greha, je bila tako čista kakor steklo zelo očiščenega okna, ki nima druge naloge, kot da sprejme sončno svetlobo. Če se veselimo te svetlobe, s tem obenem hvalimo čistost okna. (Thomas Merton)
• Marija, žena vsakdanjega kruha, daj nam razumeti, da kruh ni vse, da bančni račun ni dovolj, da nas napravi zadovoljne. Da miza, preobložena z jedili, človeka ne nasiti, če je srce prazno resnice. Da tudi najbolj začinjene jedi nimajo okusa, če v duši ni miru. (Tonino Bello)
• Brezmadežna! Tvoj Božji Sin je že v tvojem telesu posvečeval druge duše. Spomni se, da sem tvoj otrok in spolni mi moje prošnje!. (Cvetana Priol)

***

• Kdor iz srca časti Devico in Mater Marijo, trdno stoji v kraljestvu Božjem. Kjer vlada Marija, noče vladati sama, ampak hoče, da z njo in nad njo vlada Gospod Jezus Kristus. Ona se mu je prva klanjala, klanjala kot Bogu in svojemu kralju. (Anton Bonaventura Jeglič)
• Marija se je zavedala, da Jezus ni samo njen, ampak da ga je prejela kot Odrešenika vseh ljudi. S tem spoznanjem se je podala na pot, ki jo je vodila na Kalvarijo, pod križ. (Gregorij Rožman)
• Marija je “veliki katekizem za odrasle”, ker nam kaže, kako je treba Kristusa Odrešenika prinašati svetu. (Stanislav Hočevar)
• Marija je križišče, kjer sta se za večno srečala in zedinila Bog in človek in kjer se kristjan v polnosti sreča s Kristusom. (Jožef Smej)
• Marija je najkrajša in najbolj zanesljiva pot h Kristusu in po njem k Očetu in v tem je obsežena vsa naša svetost. (Josip Šimenc)
• Marija nas uči pravega odnosa do skrivnosti življenja. Vseskozi se je živo zavedala, da je resnični podarjevalec življenja Bog. (Janez Zupet)
• Marija posebej želi, da tisti, ki so v njeni bližini in jih ožarja Božja milost, v žrtveni ljubezni rešujejo tiste, ki so daleč od misli na Boga in Božje kraljestvo. (Stanko Janežič)

***

• Marija je Prasila v vesolju nevidnega, je Mati v urah teme v Cerkvi in v nas, je Dobrotnica, ki jo vsak dan kličemo, da bi prosila za nas “zdaj in ob naši smrtni uri”. (Alojz Rebula)
• Marija, o sladko ime, / v bridkosti nade žar! / Ozdravljaš žalostno srce, / razveseliš vsekdar. / Zatorej ne prenehamo / in vedno k tebi kličemo: / Marija, varuj nas! (Andrej Praprotnik)
• Marija iz raja zdaj gleda na nas, / prosi Boga za otroke ves čas; / usmiljenje sije iz njenih oči, / srce ljubezni do nas ji gori. (Jožef Virk)
• Tvoje srce počastimo, / o Marija milostna! / V tvoje srce pribežimo / Mati božja usmiljena. (Marko Glaser)
• Marija, Božja Mati, je bila vseskozi moja zvezda vodnica. V mojem srcu in v mojem življenju je Marija zavzemala tisto mesto, ki ga ima v načrtu Božjega odrešenja. (Pavel Berden)
• Mojemu srcu brezmejno si ljuba in draga. / S soncem obdana ti mojih si dni plamenica, / sredi viharnih noči moja zvezda vodnica. / Misel mi nate, Marija, živeti pomaga. (Ljubka Šorli)
• Marija, Mati ljubljena, / izprosi Ti nam milosti, / da vsi Boga poslušamo / z življenjem čast mu dajemo. (Zdenka Serajnik)
• Mati Marija, usmeri nas v Boga! / in dušam, ki so v temi, v senci smrti, / pokaži pot v Očetov dom odprti. (Alojz Kocjančič)
• Poslušaj naše klice, / izprosi nam modrost, / da iščemo pravice, skrbimo za svetost. / Da bi Boga ljubili / in tebe prav častili: / Marija, hiti na pomoč! (Luka Jeran)
• Marija, stvarjenja si dika zares, / med nebom in zemljo vse milosti vez. (ljudska)
• Vodi, Marija, po pravi nas poti, / da nas nobena skušnjava ne zmoti; / varuj in brani nas vse dni, / da nas sovražnik ne dobi. (srednjeveška ljudska)
• Marija, ki ponižna vsa / Bogu si izročila se / in zdaj Kraljica si neba, / ti bodi nam Zavetnica. (Bogoslužni molitvenik)

pripravlja Marko Čuk

Z Marijo in Jožefom v Betlehem
Marija je živela v vasici Nazaret. Imela je zaročenca Jožefa. Nekega dne jo je obiskal od Boga poslani angel Gabriel. Rekel ji je: »Veseli se, Marija, rodila boš otroka, ki mu bo ime Jezus …«
To zgodbo že vsi poznamo, kajne? Pa vendar je najboljša zgodba vseh časov. Nepozabna je!

Adventni koledar Ognjišča ne skriva slaščic, no, vsaj tistih iz sladkorja ne. Pod kartonastimi okni so drobni ‘bonbončki’ za spodbudo, ki gradijo božično pričakovanje.

Z adventnim koledarjem otroci odkorakajo v Jožefom in Marijo v Betlehem: vsak dan odprejo okence, pod katerim se skriva droben izziv: objemi mamo; pomagaj očetu nabrati mah; 1, 2, 3, koliko svečk že gori? ... (Marjetka Pezdir Kofol)

ADVENTNI KOLEDAR
42 x 30 cm,
ilustrirana kartonasta plošča
s perforiranimi okenci
cena 4,90 €
* * *
Naročite koledar
tudi v spletni knjigarni Ognjišča

foto: Benjamin Pezdir

pripravlja Marko Čuk

Misli upanja za adventni in božični čas.

Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost. (Andrea Schwarz)

Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

Toliko teme je v človeškem življenju - včasih tudi v mojem. To so ure samote, ko ne zmoreš več naprej, breme skrbi je pretežko - in nikogar ni, ki bi ti pomagal. To je stara mama, ki je zbolela za Alzheimerjevo boleznbijo, in ne ve več, da jo je sin obiskal pred eno uro. To je starec, ki bi rad umrl - pa ne more umreti. Pred seboj vidim jokajoče starše, ki so izvedeli za sinovo smrt ... Spomnim se Barbare, ki jo je mož pustil samo s tremi majhnimi otroki in se komaj prebija ... Simonin prijatelj je naredil samomor - in Peter, mali ministrant, ne ve, če bi se odločil za gimnazijoi ...

Želim si, da ne bi ob vsem naštetem trpljenju in bolečini ostal trd in brezsrčen, da ne bi duše zaprl v oklep. Da bi drugega in njegove probleme videl kot človeka in ne le kot primer, problem ta reševanje, kot številko na seznamu.

Ne smem pa se izogibati tudi srečanju s samim seboj in svojimi teminami, da v sebi ne otrdim in samo še funkcioniram, pa nič več resnično ne živim. Kako bom potem razumel bolečino, če več ne vem, kaj je bolečina? Kako se bom podal v temine drugega, če te je strah lastne teme? Kako boš dal piti živo vodo, če so v tebi presahnili vsi studenci in izviri?

O, pridi, Emanuel, osvobodi svoj ubogi Izrael!

Da bi le prišel Bog v vso našo temo, jo preplavil, se razlil, da bi vse osušeno v meni prepredel, me poživil in me napojil z živo vodo.

(se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk