Pričevanje muslimanke iz Bosne, ki je srečala Kristusa
Življenjska pripoved žene, ki je vse življenje iskala resnico in ljubezen ... kot nezaželena hči trgovca v otroštvu pri starših, v šoli, muslimanski verski šoli, kasneje pri fantih, možu, prijateljih itd. V otroštvu ji je mama ob vsaki napaki ponavljala, da se ne bi smela roditi! Njena mladost se je odvijala v stalnem dokazovanju vsem bližnjim, da lahko veliko naredi in da je vredna življenja; želela je, da bi bili ponosni nanjo. V osnovni in srednji šoli je bila odlična učenka... Vse zaman – začela se je vojna, postala je begunka, kot prostovoljka se je vključila v obrambo obkoljenega Sarajeva ... Po vojni – fakulteta, kariera … Z vsem, kar je počela, je hotela dokazati, da je lahko uspešna. S časom je spoznala, da svoji družini nikoli ne bo dala dovolj, da bi s tem »kupila njihovo ljubezen«. Oče je bil edini, ki je bil zares hvaležen, opozarjal jo je pred prijatelji, ki so hoteli le njen denar .. imela je dobro službo, družbo s katero sem se zabavala, v tako lagodnem življenju ni bilo prostora za Boga. Želela je ugoditi vsem, pozabila pa nase in kar naenkrat ni bila več zadovoljna s sabo ... potem se je začelo: fant, mož, napačne odločitve, vse več pravil, ki so jo spominjale na zapor, ljubezen se je ohlajala ...podiral se je njen svet ... v svojo dušo je pripeljala temo: "Življenje ni nič vredno. Zakaj ne končaš tega svojega bednega življenja? Saj te ne bo nihče pogrešal. To je edina prava rešitev, skrajšati trpljenje in zaustaviti vso svojo bol."
(...)
V triintridesetem letu življenja pa je spoznala, da je resnica Jezus Kristus. "Drugi del" knjige (Moja hoja z Bogom) je nekakšna zbirka njenih osebnih izkušenj z Bogom – lekcij, ki se jih je naučila kot vernica, ki se zaveda, da smo vsi grešniki, treba pa se je priizadevati, da bi bili čim bliže Jezusu. Nekaj lekcij je bilo kar težavnih; trdih, vzponov in padcev, nevere, razočaranja nad ljudmi, jeze. Jezus Kristus ji je zaupal službo, kjer se ukvarja z nosečnicami, ki jih je družba zavrgla. Z ženami, ki so se zaradi svoje odločitve, da ohranijo življenje pod svojim srcem, znašle na sramotilnem stebru in so se jih odrekle družine in prijatelji.

Hvaležna sem, da lahko danes ljudem z največjo gotovostjo govorim, kako lahko naš Gospod pomaga vsakomur, da tudi njegova temna preteklost zasije v Gospodovi slavi ter v blagoslov drugim. In da jim lahko sporočim, da se obrnejo na vsemogočnega Jezusa, da jim s svojo svetlobo razsvetli temo.

Nikjer v Svetem pismu ni zapisano, da bosta v življenju z Jezusom tekla med in mleko. Obstajajo preizkušnje, velike in majhne, toda moč je v Kristusu. Vem, da je On, mogočni, troedini Bog z mano. Pobere me, ko padem, briše solze, kadar jočem in uživa v moji sreči.

Zelo neposredna pripoved, ki bralca pritegne, da knjige kar ne more spustiti iz rok ... To je knjiga o številnih temnih straneh življenja, o pasteh greha, suženjstvu ljubosumja, zakonskem brodolomu, boleči praznini, padanju globlje in globlje ... preživetju na cesti ... Večkrat prav neverjetne dogodke spremljajo razmišljanja, ki so proti koncu knjige vedno svetlejša in ob srečanju z Jezusom postanejo bogate meditacije. Knjigo Pot do Resnice je vredno prebrati, po njenem pričevanju je bil posnet tudi film.

iz vsebine

"Kaj meniš storiti s svojim življenjem? Ti nisi oseba, ki se lahko živa zakoplje – vendar je situacija, v kateri si, točno takšna – ti si živa zakopana. Kako dolgo boš mrtva? Nesrečna? Kje se vidiš čez dvajset let? Nesrečna boš in mrtva. Ni pomembno telo – vendar če se pogledaš, lahko vidiš prazno dušo. Tvoje oči so mrtve. Tvoj duh je zlomljen. Ali te tvoja otroka potrebujeta takšno? Dobro premisli, kaj misliš nadalje storiti s svojim življenjem!"

Bila sem popolnoma zavržena. Ostala sem brez denarja, moja družina pa se me je odrekla. Sovražili so me, zato mi niso hoteli pomagati. Ostala sem povsem sama. To pa še ni bil konec mojih problemov.

Vi pa, vi ste vsi isti! Nihče med vami me nikoli ni imel rad! Samo izkoriščali ste me! Služila sem vam zgolj kot bankomat! Pritisneš in dobiš denar! Mojemu srcu se zlažeš, da me ljubiš in jaz ti dam vse, kar imam! Ne, tako ne bo šlo več! Tega ne zmorem več in nimam vam več kaj dati! Vse, kar mi je ostalo, je življenje, tega vam pa ne dam! Sama si ga bom vzela! Da, moje življenje tako ni vredno nič, vendar nihče več ne bo upravljal z njim ter ga uporabljal le za izpolnitev svojih sebičnih želja in potreb!«

Umrl je tvoj grešni del, da bi zaživela v slavi, kot posejano seme na polju. Da bi obrodilo bogat sad, mora seme, vstavljeno v zemljo, odmreti v obliki, v kateri je do tedaj obstajalo. Podobno se sedaj dogaja s tvojim življenjem. Staro zemeljsko življenje, polno telesnega in materialnega, zastrupljeno s sovraštvom, ponosom, oholostjo, neodpuščanjem, prevarami in lažnivimi sanjami, mora umreti, da bi se lahko rodilo pričevanje o milosti, ljubezni, ponižnosti in odpuščanju, ki so zrasli v milosti edinega pravega – nebeškega Očeta.«

Moj Gospod spremenil tudi moj pogled na vojno in na vse, kar se je zgodilo v moji domovini. S tem mi je dal edino orožje, s katerim se gradi in brani večno kraljestvo – molitev. Gospod je iz mojega srca izbrisal sovraštvo do drugih in mi podaril moč svoje ljubezni, da lahko molim za vse, še posebej za tiste, ki odločajo. Kajti če oni nimajo Božjega vodstva, potem se ve, kdo jih vodi. Odločitve pa, ki jih sprejemajo, vplivajo na vse ljudi tega sveta. Gospod, blagoslovi vse vodje tega sveta! Podari jim milost, modrost in vodstvo Svetega Duha.

Moram priznati, da sedaj, ko sem ob Kristusu in imam drugačen pogled na vso situacijo, vidim drugačno duhovno sliko. Živela sem v grehu, tako sem pristala v neposredni zvezi s Satanom. V grehu sem uživala ter mu s tem ponudila priložnost, da vstopi v moje življenje. Odnos, začet v grehu, pa četudi še tako ljubeč in strasten, ne more biti blagoslovljen. Kjer ni blagoslova, pa je prekletstvo. Občutek zavrženosti, ponižanja, manjvrednostni kompleks....

Ko vam bo težko in boste v težavah, pojdite na neko mirno in tiho mesto, spustite glavo in ne govorite z usti, temveč s srcem. Izjočite se, če vam je težko. On vse sliši in razume. Njegov jezik ni arabski ali latinski niti kak drug jezik tega sveta. Njegov jezik je jezik, s katerim ga nagovarja vaše srce. Verujte s srcem in ne z rituali in vaše molitve bodo uslišane. Edino plačilno sredstvo zanj je vaša ljubezen in vaša iskrena predaja. O tem sem gotova, saj je ravno takšna molitev v moje življenje pripeljala Jezusa Kristusa – Odrešenika. Moje srečanje z Njim je potrdilo to, kar sem verjela in govorila vse svoje življenje: Bog je ljubezen.

(...)

Hodila sem ob Njem ter poslušala razlage in lekcije iz življenja. Dobri Učitelj mi je potrpežljivo odgovarjal, pojasnjeval in razblinjal vse moje dvome, a najbolj zanimivo je bilo to, da mi ni bilo potrebno govoriti. Ves čas, ko sem se pogovarjala s svojim Jezusom, nisem spregovorila niti besede, kajti On je poslušal moje srce. To je bila prva lekcija, ki sem se je naučila o resnični veri. On posluša naše srce.

• Očetove milosti si ni mogoče zaslužiti ali prislužiti. Ni takšnega človeškega dela, ki bi bil le majhen delček tega, kar je neprecenljivo. Njegova milost in dobrohotnost sta dostopni vsem ljudem. Le ozreti se je treba okoli sebe in sprejeti blagoslov. V vsem tvojem življenju, ko si doživljala različne probleme in lepe trenutke, je bil s tabo – ne da bi ti to opazila. Ko si se vsa srečna igrala v gozdu in ko si odšla v šolo, ko si imela zakonske težave … Bila zdrava in bolna … On je bil vedno s tabo. V najtežjih trenutkih ti je brisal solze in previjal rane tvojega srca. Na tvojo pot je pošiljal ljudi, od katerih si se lahko učila in bila srečna z njimi.
• On, ki je vseprisoten v vsem in življenju vsakogar med nami, ni tujec, temveč Tisti, ki je ustvaril življenje. On želi poskrbeti za vse, želi te kot pravi Oče okrepiti, usmeriti. Vendar ti zanikaš njegov obstoj, ker tudi drugi to počnejo. Odrekaš se zaščiti in vodstvu vsemogočnega Očeta samo zato, ker želiš ustreči zahtevam in pravilom tega varljivega sveta pogube.
• Kdo si, da odločaš o tem, kdaj je življenje smiselno in kdaj ni? Ti, ki si spoznala vrednost tega istega življenja in si se odločila ohraniti tisto, ki ti je bilo zaupano, moraš vedeti, da življenje ni človekova last. Življenje in smrt sta v naših rokah – vam sta dani, ko pride čas za to, pa boste zanj odgovarjali.

Imam novo družino, brate in sestre v Jezusu Kristusu, blagoslovljenega moža in dva otroka. Imam službo v Gospodu; v življenju in molitvi zastopam nerojene ter ljudem govorim o vrednosti življenja, ki ga daje nebeški Oče. Vsak dan preživim in vsako delo naredim za njegovo slavo in za brezmejno ljubezen mojega Odrešenika, Jezusa Kristusa. Zanj, ki me tako ljubi, da me njegova ljubezen žene početi le dobra in njemu všečna dela. Na meni je, da mu vsak dan znova kažem, kako ga ljubim in kako zelo mu zaupam.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Sv. Terezija iz Kalkute nas v kratkem razmišljanju spodbuja, naj delamo dobro, naj vztrajamo v dobrem ... Kljub temu, da za svojo dobroto morda ne prejmemo niti zahvale, da nam drugi za to niso hvaležnii. Človek je namreč v svojem razmišljanju in delovanju sebičen, tistemu, ki se trudi, da bi bil dober ... očita sebičnost, si o njem celo izmišlja obtožbe, postane sovražen, nevoščljiv ... vse dobro, ki smo ga storili je hitro pozabljeno, zaradi poštenosti in iskrenosti se nam bodo morda smejali, nas zaničevali, ... potegnili bomo "kratko",  ... toda sv. Terezija iz Kalkute, ki je v svojem življenju vse to tudi sama izkusila - nam pravi, da se splača ... splača se vztrajati v dobrem in ljudem okoli nas dajati boljši del sebe, kljub nagajanju, izkoriščanju dobrote, obtoževanju ... vedno se bo našel kdo (eden od stotih), ki bo pokazal hvaležnost, se za dobroto iz srca zahvalil ... in takrat bomo ugotovili, da se je res splačalo...
Fotografija, ki spremlja vsako misel nam pomaga, da razmišljamo še bolj doživeto ... tako je tudi knjižica privlačnejša. Prav primerna je, da jo še komu podarimo ... ali pa priložimo darilom ob raznih priložnostih ... tako bo s spodbudnimi mislimi še bolj osebno ...

vsebina:

Pomagal si stotim ljudem. 50 te jih ne bo več pogledalo. 25 jih bo menilo, da je bila to tvoja dolžnost.15 jih bo zahtevalo, da narediš še veliko več. 9 ti jih bo nagajalo v zahvalo za dobro, ki so ga prejeli. En sam se ti bo vedno zahvaljeval in prav ta bo od vseh stotih najbolj reven. In sedaj premisli, ali se je splačalo. Mislim, zares mislim, da se je!

Besedilo molitve Nič zato je vzeto iz knjige Mati Terezija, Bog ljubi danes po nas, Molitve in misli, 15, Ognjišče 2009, besedilo Se splača? Se! pa je iz knjige Zgodbe za skladen zakon in družino, 110, Ognjišče 2015..

pripravlja: Marko Čuk

Ponatis knjige, v kateri avtor išče vzroke, zaradi katerih mnogi ljudje zamudijo svoje življenje in razmišlja o različnih držah, ki vodijo v zamujanje. Razmišlja o vzrokih, ki so krivi, da svojega življenja ne živimo tako, kot bi odgovarjalo našemu bitju. Vzrok najde v pomanjkanju smisla ... v krepitvi lastnega narcisizma ... v reševanju problemov z zdravili. - Avtor pogleda obdobje srednjih let in starosti, v katerih se ljudje pogosto srečajo z občutkom, da niso resnično živeli. Pri vseh teh točkah išče tudi Jezusov odgovor. Ne daje nam nasvetov, kako bi lahko obvladali svoje življenje. Želi nam odpreti oči, da bi vadili druge drže za svoje življenje. Jezusove besede nas izzivajo, da bi tvegali svoje življenje in se ne bi zadovoljili z vlogo gledalcev. Jezusove besede niso nikakršne moralizirajoče zahteve, ampak v nas nekaj sprožijo. Pripeljejo nas v stik z bistvom naše lastne duše in z notranjo močjo, ki je že pripravljena v temelju naše duše. V nas prebujajo upanje, ki tako rekoč spi v našem čolnu. ... Le življenje, ki je prežeto z upanjem in lahko samo posreduje upanje, je dragoceno življenje – tako pravi Ernst Bloch.
Grün opisuje naravnanosti, ki jih je opazil v pogovoru z mnogimi ljudi. Nekateri bodo nekaj podobnega prepoznali v sebi - in tem bo knjiga odkrila tudi pot, kako bi lahko življenje vzeli v svoje roke ... Knjiga je primerna tudi za mlade na njihovi življenski poti v obdobje srednjih let in starosti.

Nekaj spodbud iz knjige, ki pridejo zelo prav za postni čas, si lahko preberete tudi v Glavni temi meseca (Mladinska priloga) v Ognjišču.
MEVEC, Janez, Ne zamudi svojega življenja. (Tema meseca. Mladinska priloga). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 52-56.

Žepni seminar
Življenje nam nudi neizmerne možnosti. Pogosto pa se v našem vsakdanjiku, naših lastnih in tujih spodbudah ter pričakovanjih počutimo ujeti in ne najdemo nobenega izhoda, da bi vzeli svoje življenje v svoje roke. Ta knjižica je povabilo, da bi prišli na sled naši poti. V njej najdemo vprašanja iz vsakdanjega življenja in veliko prostora za odgovore nanje. K temu pa je dodano še veliko prostora, da lahko zapišemo lastne rešitve in odgovore za nadaljnje premišljevanje. Tako bo ta knjiga postala pomemben sopotnik, ki vabi k ponovnemu branju, pisanju in rasti – in na koncu pomaga, da si upamo živeti!

iz vsebine:

Veselilo bi me, če bi bralec in bralka misli v tej knjigi razumela kot povabilo, da nehata žalovati za preteklostjo, ampak s pogumom in zanosom stopita v prihodnost. Nikoli ni prepozno začeti. Četudi sem že veliko zamudil, lahko v vsakem trenutku začnem zavestno živeti. Takrat bo tudi zamujeno dobilo svoj pomen. Zame je to smisel preobrazbe: vse sme obstajati, tudi kar je zamujeno, sme biti. Toda moja naloga je, da vse predam Bogu v zaupanju, da bo On vse to prežel in preobrazil s svojim Duhom ljubezni in upanja. Cilj preobrazbe je, da se v meni vedno bolj izraža enkratna podoba, ki si jo je o meni ustvaril Bog. Preobrazba je krščanski odgovor na mrzličen trud za nenehno spreminjanje, ki mnogim ne da miru na njihovi duhovni in terapevtski poti. Spreminjanje ima agresiven prizvok. Postati moram povsem drugačen. V spreminjanju se vedno skriva tudi odklanjanje samega sebe. Takšen, kakršen sem, nisem dovolj dober. Preobrazba je nežnejša. Vse sme biti. Cenim svoje življenje takšno, kakršno je, tudi z vsem, kar sem zamudil. Istočasno pa sem poln upanja, da Božji Duh preobraža vse v meni in me izgrajuje v enkratno
podobo, kakršna sem že od samega začetka.

predstavitev Marko Čuk

"Zgodbe … sejejo upanje, kažejo novo pot, vlivajo pogum. In zdaj, zbrane v novi zbirki, vzbujajo veselje do življenja! Ne ne, ne gre za puhlo vzhičenost ali kratkotrajno pretirano očaranost. Božo Rustja je pod tem naslovom iz svoje bogate zbirke odbral zgodbe, ki nas opomnijo, da so za pristno veselje potrebni služenje, odkrivanje notranje sreče, molitev in ljubezen v družini, prav tako odpuščanje, usmiljenje in trdna odločenost, da živimo za nekoga. Tudi te zgodbe nam pomagajo, da ob njih osebno rastemo, predvsem pa nas želijo voditi do resničnega navdušenja nad življenjem, ki nam je dano. Že štirinajstič povedano in zapisano tako, da pritegne in pusti v človeku sled," je na platnicah knjiged zapisal Božo Rustja, ki je zgodbe prevedel, zbral in uredil.

• Knjiga se začenja z zgodbami o navdušenju, ki ga moramo v življenju "gojiti" in ga ne skrivati. (to je tudi rdeča nit knjige) Naši obrazi bodo razodevali navdušpenje in neselje, če ne bomo povsod iskali le napak, če se bomo odpirali Božjemu klicu, ko bomo pričevalci in bodo ljudje okoli nas videli, v koga verujemo, in kdo nam pomaga do našega navdušenja.
• To se lahko zgodi samo tedaj, ko se odpravimo iskati notranjo srečo. Da bi bilo odkrivanje uspešno, se je treba zavedati, da Bog obstaja, naučiti se je treba moliti in premišljevati, biti potrpežljiv, vzljubiti ljudi, s katerimi živimo, se zbrati, izkoristiti sedanji trenutek, se rešiti predsodkov in biti pravičen, delati z zadovoljstvom, odgovorno, se učiti od življenja, imeti čut za lepoto in zaupati v Boga, ki je edini pravi temelj sreče. Zato se je treba v življenje podati z nasmehom, z optimizmom, ki zdravi vse bolezni in z ljubneznijo, ki je najlepša stvar na svetu - ker je Bog ljubezen.
• Vse našteto in še veliko več si najlažje privzgojimo v družini, ki jo še posebej povezuje in dela trdno molitev. V družinskih odnosih je pomembno predvsem to, koliko ljubezni vložimo v svoje delo in dejanja. Kajti ljubezen se v družini ne deli, ljubezen se množi. In najbolj so pomembne drobne besede: hvala, prosim, pogum, ne predaj se, rad te imam, veliko mi pomeniš, vesel sem te ...
• Pri vsakdanjem življenju v družini in med seboj pa moramo računati z odpuščenjem in usmiljenjem: sovraštvo vedno škoduje, odpuščanje pa nas bliža Bogu, ki se nikoli ne naveliča odpuščati. On naše grehe vpisuje v pesek in jih pozablja, naša dobra dela pa vkleše v kamen. K nam prihaja zato, ker nismo vredni, saj smo grešniki, kajti odrešenje potrebujejo grešniki. V našem duhovnem življenju se velikokrat izgubljamo, nimamo pogleda, uprtega navzgor. Privlači nas samo to, kar imamo pred očmi, zato Kristus, dobri pastir, prihaja k nam, da nas poišče in zadene na rame.
• Toda življenje je polno skušnjav in strahov. Držati se moramo Gospodove roke, da premagamo strah, saj nas sam Gospod opominja, da smo zanj zelo dragoceni.
  Na tej naporni poti iskanja notranje sreče moramo najprej osebno rasti in šele nato vzgajati druge. Veseli in srečni smo samo, če smo nekomu dragoceni in potrebni in Bog je vsakega od naš postavil na mesto, kjer ve, da smo potrebni.
• Dobro moramo prisluhniti. Bog nas kliče na različne načine, ne, da bi vsi postali misijonarji v Afriki, gotovo pa, da bi postali misijonarji v svojem okolju, v svoji družini. Življenje pa je v resnici polno predsodkov, sodb, ... stvari niso preproste in lahke, za dosego cilja si je treba prizadevati, se marsičemu odpovedati. Ko športnik doseže odmeven rezultat, navadsno pove, da je to posledica številnih odpovedovanj ...  Naš življenjski vodnik je Jezus Kristus, ker nam ne kaže smeri z mnogimi besedami, ampak nam zagotavlja: Jaz sem, pot, resnica in življenje.
• In nazadnje se naše iskanje veselja in navdušenja strne v glavno vodilo: živeti moramo za nekoga, pa bomo veseli, navdušeni ... Ja, če živimo za nekoga, če smo se pripravljeni žrtvovati, ... z ljubeznijo, ki je zdravilo za telesne in duhovne slabosti, in je tudi osrednje sporočilo knjige vseh knjig. Vsakdo od nas hoče biti ljubljen ne zaradi tega, ker je uspešen in bogat, ampak zato, ker je enkratna in neponovljiva oseba. Tako ljubi Bog vsakega izmed nas in želi, da ljubimo drug drugega. (ob knjigi je razmišljal Marko Čuk)

iz vsebine: (na spletu objavljene zgodbe iz knjige)

Naj vidijo, v koga verujem
Napaka na sliki
Modri pastir
Pošteno delo
Ne glej ljudi

Imeti za privilegij
Pridigar, ki je govoril samemu sebi
Ti si problem
Glej nase

predstavitve pripravlja Marko Čuk

Izjemen roman o življenju Ireneja Friderika Baraga, misijonarja med Indijanci

Pisatelj Karel Mauser v obliki romana pripoveduje življenjsko zgodbo našega velikega misijonarja, svetniškega kandidata in častitljivega Božjega služabnika škofa Friderika Baraga. Za naslov svojega romana je pisatelj vzel Baragovo škofovsko geslo “Le eno je potrebno” in je njegovo zadnje delo, ki pa ga ni uspel dokončati, ker mu je smrt iztrgala pero iz rok. Od avgusta leta 2017 do junija 2022 smo ga objavljali v nadaljevanjih v Ognjišču, zdaj pa je pred vami tudi v knjižni obliki (1. in 2. del).

Verni ljudje na Slovenskem so že pred drugo svetovno vojno molili "za beatifikacijo škofov Baraga in Slomška", ki sta bila v življenju sodobnika, v junaški hoji za Kristusom pa brata. Slomšek je ta cilj dosegel 19. septembra 1999, ko ga je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega pred množico, zbrano na Betnavski poljani pri Mariboru. Friderik Baraga, neutrudni misijonar med ameriškimi Indijanci in začetnik njihove književnosti, pa na to uradno priznanje še čaka.

Baragovo življenjsko popotovanje se je začelo  29. junija 1797 na gradiču Mala vas pri Dobrniču. Družina se je leta 1799 preselila v grad Trebnje, kjer je Friderik preživel sedem let lepe mladosti. Pisati in brati ga je navadil domači učitelj, potem pa je odšel v šole v Ljubljano, najprej v normalko, nato v gimnazijo. Po smrti matere in očeta je postal zakoniti dedič graščine. Sprva je stanoval pri svojem stricu, zatem pa pri svojem birmanskem botru Juriju Dolinarju, profesorju cerkvenega prava in zgodovine na bogoslovnem oddelku ljubljanskega liceja. Njegova hčerka Anica je veljala za Baragovo zaročenko. Po končani srednji šoli se je Baraga po Dolinarjevem nasvetu odločil za študij prava na dunajski univerzi, ki ga je uspešno končal leta 1821. Med študijem se je srečal s svetniškim duhovnikom Klemenon Hofbauerjem/Dvoržakom, ob katerem je začutil, da bo najsrečnejši, če se odloči za duhovniški poklic. Vstopil je v ljubljansko bogoslovje in 23. septembra 1823 je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je daroval naslednje jutro ob pol petih pri oltarju sv. Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici. Štiri leta je goreče deloval kot kaplan v Šmartinu pri Kranju, zatem pa dve leti v Metliki. Proti koncu leta 1830 je na prošnjo škofa iz Cincinnatija odšel v Ameriko, kamor je prispel 18. januarja 1831. Škofa je zaprosil, naj ga pošlje v najsevernejši del škofije, med Indijance plemena Otavcev. Sprva se je z njimi sporazumeval s pomočjo tolmača, v štirih letih pa se je naučil njihovega težkega jezika. Leta 1835 ga je škof poslal med Indijance rodu Čipeva na južnem bregu Gornjega jezera. Njegova prva misijonska postaja je bila revna indijanska vas Le Point, kjer je postavil leseno cerkvico in ob njej borno stanovanje. V dolgi in ostri zimi 1835/36 je napisal pet knjig: tri indijanske (molitvenik v jeziku Čipevcev ter Življenjepis Gospoda Jezusa v jeziku Čipevcev in Otavcev), eno slovensko (Premišljevanje štirih poslednjih reči) in eno nemško (Zgodovina, značaj, šege in navade severnoameriških Indijancev). Misijonsko delo je terjalo od njega ogromne žrtve, tudi denarne, zato je septembra 1836 šel v Evropo prosit pomoči. V domovini je bil aprila 1837. Ob krstnem kamnu v Dobrniču je celo uro kleče molil in se zahvaljeval za milost svetega krsta, ki jo je kot misijonar še bolj cenil. Po vrnitvi je ob svojem misijonarskem delu veliko pisal: sestavil je obsežno slovnico (1850) in slovar (1853) čipevskega jezika, še prej (pozimi 1849) je za svoje indijanske vernike napisal knjigo premišljevanj o krepostih in dobrih delih kristjanovih; o vseh vrstah grehov in o resnicah naše vere. "Hvala Bogu, da zdaj lahko pišem v indijanščini skoro tako kot v francoščini," je pisal svo­jemu škofu. "To knjigo sem napisal v lahkem slogu, preprosto in razumljivo, da jo bodo razumeli vsi Indijanci, ki znajo brati, in ti jo bodo močno cenili. Knjiga je žepne oblike, ker Indijanci nosijo svoje knjige s seboj, kamor gredo." V izvirniku ima knjiga, ki je izšla leta 1850, naslov Katolik Enamiad (Katoliški vernik, molivec), slovenski prevod, ki smo ga dobili ob 200-letnici Baragovega rojstva (1997), pa ima naslov Krščanski nauk za Indijance (iz njega so vzete spodnje Baragove misli). Čakale so ga še zahtevnejše naloge: poleti 1853 je bil imenovan za apostolskega vikarja novoustanovljene škofije Gornji Michigan, 1. novembra 1853 je bil posvečen za škofa - nadpastirja ljubljenih Indijancev. Po posvečenju še šel znova v Evropo prosit pomoči, predvsem je iskal duhovnikov-sodelavcev. Leta 1857 je postal redni škof škofije s sedežem v mestu Sault St. Marie, maja 1866 je sedež škofije prenesel v mesto Marquette. Oktobra tega leta ga je zadela kap. Za nekaj časa si je opomogel, toda njegove moči so pešale. Do kraja izčrpan je sklenil svoje sveto življenje 19. januarja 1868.

pripravlja Marko Čuk

Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči povojnih dogodkov.
Doslej najobsežnejša znanstvena publikacija o Jožefu Kleklu st. in njegovem prispevku k združitvi Prekmurja z matično domovino izpod peresa dr. Stanislava Zvera, župnika v Bogojini. V monografiji se pred nami zvrstijo dogodki, osebnosti in pričevanja iz dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja, ki Klekla upravičeno označijo kot “velikana s Krajine”. Glavni namen knjige je predstaviti Kleklovo slovenstvo na podlagi medvojnih dokumentov. Nekatere akte, s katerimi se je v konfinaciji zagovarjal pred madžarskimi oblastmi, ker so ga tožili veleizdaje, so povojne komunistične oblasti zlorabljale in Klekla razglašale za narodnega odpadnika.

avtor o knjigi

V knjigi, Tebi, Slovenska krajina, s podnaslovom Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči predvojnih dogodkov, ki je moja nekoliko predelana doktorska disertacija, sama priključitev Prekmurja k matici ni osrednja tema, se je pa nemalokrat dotakne, saj sem hotel bralcu približati resnico o slovenstvu ene najmarkantnejših osebnosti prekmurske zgodovine. To so mu mnogi idejni nasprotniki po drugi svetovni vojni odrekali, in sicer na osnovi nekaterih dokumentov, ki so nastali med njegovo internacijo na Madžarskem. Gre za resnico o tem velikem rodoljubu, o globoko čutečem in zavednem Slovencu, duhovniku, pisatelju, pesniku, publicistu, politiku …, ki nosi prav gotovo tudi eno od vodilnih vlog pri priključitvi Prekmurja k matici. Knjiga na osnovi literature in dosegljivih virov obelodani dogodke in delo različnih oseb, ki so bile za slovenstvo, kot tudi tiste, ki so bili proti temu. Zaradi tega – morda je to nekoliko moteče – je knjiga dokumentirana z več kot 600 opombami. Urednik knjige mi je dejal, da gre praktično za dve knjigi. Samega pa me je pri pripravi te knjige ob obletnici priključitve Prekmurja k Sloveniji vodila želja približati bralca resnici, da očitanje Kleklu, da je separatist, renegat, madžaron ipd., nima z zgodovinsko resnico nič skupnega, kar medvojni akti tudi potrjujejo. Hkrati pa knjiga predstavlja, ob doslej »nevidnih« dokumentih, vidnejše, z globoko ljubeznijo izpolnjeno poslanstvo, ki ga je Klekl (skupaj z drugimi katoliškimi duhovniki) opravil za slovenstvo in priključitev dežele med Muro in Rabo k matici. - več: ERJAVEC, Matej. dr. Stanislav Zver. (Gost meseca). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 7, str. 08-11

iz vsebine:

Pričujoča knjiga govori o Jožefu Kleklu st. (1874–1948), duhovniku, »apostolu dobrega tiska«, pesniku, pisatelju, politiku (…). Torej o eni najmarkantnejših osebnosti Slovenske krajine (Prekmurja), o človeku, ki ima veliko (verjetno največ) zaslug za priključitev pokrajine k Sloveniji leta 1919. Madžarska oblast njegovega rodoljubja izpred prve svetovne vojne in po njej ob okupaciji Prekmurja 1941 ni »pozabila«, kar je Kekla stalo štiriletne internacije v Celldömölku na Ogrskem. Osnovni namen razprave je predstaviti Kleklovo slovenstvo na temelju medvojnih dokumentov, saj je nekatere tovrstne akte (zlasti Odgovor), s katerimi se je Klekl v konfinaciji zagovarjal pred madžarskimi oblastmi zaradi obtožbe veleizdaje, povojna komunistično-socialistična oblast zlorabljala za etiketiranje Klekla kot narodnega odpadnika (renegata). Razprava ima pet poglavij:

I. ZGODOVINSKO OZADJE MEDVOJNIH IN POVOJNIH OBTOŽB
V drugi polovici 19. stoletja se je na Madžarskem pojavil v odnosu do mnogih manjšin šovinostičen nacionalistični duh, okrepljen z liberalizmom, ki je moč črpal iz protestantizma in francoske revolucije ter je grozeče pretil tudi identiteti ogrskih Slovencev. Prekmurskemu ljudstvu, ki je govorilo in čutilo slovensko, je stala ob strani velika večina katoliških duhovnikov pod vodstvom dr. Franca Ivanocyja (1857– 1913): Najvplivnejši Ivanocyjev sodelavec je postal ravno Klekl, zato ni čudno, če je madžarska oblast ozadje in »snov« za medvojne obtožbe iskala že pri »njegovih koreninah«, se pravi: v njegovi narodno zavedni družini, v njegovih študentskih stikih z rojaki onstran Mure, v »slovenskem krožku« prekmurskih bogoslovcev v sombotelskem bogoslovju kot tudi v njegovem kaplanovanju pri Ivanocyju na Tišini (1897–1902). Seveda se je val madžarskih obtožb na račun Kleklovega slovenstva prav tako napajal iz njegovega publicističnega dela (Marijin list, Novine) pred prvo svetovno vojno, s katerim je rojake narodnostno budil in osveščal. Tako so ogrske »zamere« tipale celo v Kleklovem odhodu v pokoj sovražno dejanje z utemeljitvijo, da je Klekl to storil z namenom, da bi vse življenjske sile lažje in odločneje usmeril v pripravo in v samo odcepitev pokrajine od Madžarske. Po letu 1919, torej po priključitvi Prekmurja k Sloveniji, pa madžarska oblast videva v Kleklovem publicističnem, političnem, gospodarskem in duhovniškem delu utrjevanje slovenske narodne zavesti. Povojne obtožbe pripadnikov komunistične oblasti pa koreninijo že v Kleklovem bičanju boljševistične strahovlade iz leta 1919, pred katero si je s pobegom čez Muro moral reševati golo življenje, in se razrastejo posebej na račun tridesetih let, ko se tudi v Prekmurju pojavi komunizem, katerega akterji prihajajo iz vrst študirajoče mladine, ter se začne idejni boj med Kleklom oziroma katoliško orientiranimi Zavedničarji in levičarji, organiziranimi v Klub prekmurskih akademikov in ob glasilih Novi čas in Ljudska pravica. Ker Klekl v svojih publikacijah ostro nastopi proti nosilcem marksistične ideologije (M. Kranjec, Janez Titan …) oziroma proti vzpostavljanju revolucionarnega sistema, ki je ogrožal krščanske, moralne in s tem (po Kleklovem prepričanju) tudi narodne vrednote, mu povojni »zmagovalci« tega nikoli niso pozabili.

II. KLEKLOVA ZVESTOBA SLOVENSTVU TUDI V NAJBOLJ KRIZNEM OBDOBJU (1941–1945)
V drugem poglavju, ki je skupaj s tretjim središče naše razprave, je ob značilnostih madžarske okupacije (težila je k čim hitrejši vzpostavitvi splošnega stanja pred letom 1919) in ob – s protimadžarskimi protesti izraženem – domoljubju prekmurskih katoliških študentov prikazana Kleklova aretacija in konfinacija, iz katere v prid Kleklovemu slovenstvu spregovori vrsta dokumentov, in sicer skozi »Kleklov proces «, ter jih potrdi Odločba madžarskega kraljevega tožilstva v Györu z dne 21. maja 1944 in Kleklov Odgovor na obtožbo skupaj s Kleklovim dolgotrajnim, toda uspešnim prizadevanjem za izid knjižice Kaszap Števan v gajici. Prikaz Kleklovega rodoljubja v medvojnih letih in najtežjih razmerah pa poglavje nadaljuje s predstavitvijo korespondence med Kleklom in dr. Vilmosom Némethyjem, kraljevim notarjem iz Kisspeste, in ga sklene ob prekmurskih bogoslovcih, ki v sombotelskem bogoslovju kljub madžarskemu raznarodovalnemu pritisku ostanejo zvesti »očetnjavi«.

III. SLOVENSTVO V OMENJENIH DOKUMETIH
Nemajhen del jeseni svojega življenja je Klekl preživel ločen od svoje Slovenske krajine, ki jo je skupaj z njenimi prebivalci tako ljubil. Vendar je bil ločen samo fizično, telesno. Duhovno živi, dela in trpi za prekmurskega slovenskega človeka in za živelj na levem murskem bregu, in to kar štiri leta kot bolniški duhovnik v težkih pogojih in razmerah (v vlažni sobici med tifusarji). Duhovna povezanost s Prekmurjem pa izstopa tudi iz njegovih aktov, navedenih v drugem poglavju. »Analitični« pogled vanje nam v tem tretjem poglavju predstavi Klekla kot globoko slovensko čutečo osebnost s prav vzvišeno ljubeznijo do maternega jezika (tudi v doslednem navajanju krajev in izrazov »Szloven« namesto »Vend«) in z osebnimi izpovedmi ljubezni do »malega slovenskega naroda « (Odgovor). Seveda pa na drugi strani madžarski dokumenti izzvenijo v enoglasne obtožbe, da je Klekl delal za odcepitev Prekmurja od Madžarske. Sklepna vsebina poglavja potrjuje »Kleklovo resnico«, ki jo je izpel v pesmi »Kaj je Müra šepetala« ob priključitvi Slovenske krajine matici, kjer pravi:
»(…) ne me Večni záto stvoro,
da bi val moj brate ločo,
jaz vezalje sem za nje,
ki kre strani mi živé.«

IV. POVOJNA OBTOŽEVANJA KLEKLA IN KOT PROTIUTEŽ SPOMINI NJEGOVIH SODOBNIKOV
Četrto poglavje na temelju dosegljivih dokumentov (precej jih je bilo verjetno uničenih) dokaj nazorno prikaže resnico o povojnem »tretiranju « Klekla stani »revolucionarno naprednih« privržencev oziroma oblasti. Klekla sicer ni doletela enaka usoda kot vrsto njegovih somišljenikov in duhovnikov (npr. I. Jeriča), ki so bili zaprti vrsto let, zato pa je postal deležen »revolucionarnega revanšizma«: izseliti se je moral iz svojega stanovanja (v Našem domu) v Črensovcih, ni bil vpisan v volilni register, in kar je najhujše, kmalu po vrnitvi iz konfinacije ga je začel »rdeči« tisk napadati, žaliti in omalovaževati pristnost njegovega SLOVENSTVA. »Napredni« tisk je torej osporaval temu, za kar so ga obtoževali Madžari. Zato kot protiutež komunistični krivici poglavje nudi še spomine na Klekla iz ust njegovih sodobnikov: arhitekta J. Plečnika, pisatelja F. K. Meška, škofa J. Smeja in drugih, ter Kleklovo osebno pričevanje o svojih slovenskih koreninah.

V. ALI JE RES UMESTEN NAZIV ZA KLEKLA: VELIKAN S KRAJNE?
Peto poglavje skuša prikazati Kleklovo veličino pod tremi vidiki:
1. kot duhovnika
2. kot apostola tiska
3. kot narodnjaka
Kot duhovnika ga avtor predstavi pod prizmo njegove ljubezni do evharistije, kar je nedvomno vsestransko odsevalo iz negovega dela in življenja, in skoz ljubezen do bližnjega, katere višek pa je predstavljen v njegovem pristnem odpuščanju nasprotnikom in sovražnikom. Škof Smej pravi, da bi tudi pisalna miza morala biti žrtvenik, oltar. Za Klekla je to res bila, saj izza nje stopa pred nas res kot velikan. Publikacije: Kalendar Srca Jezušovoga, Marijin list, Novine; Marijikin ograček, molitvenik Hodi k Oltarskomi Svestvi (…) niso zgolj izraz njegove zasidranosti v Bogu in bogatega duhovnega življenja ter pastoralne odgovornosti, ampak tudi globokega rodoljubja, ljubezni do domače besede
in prekmurskega človeka, ki je bila mnogokrat spremljana in podprta z žrtvijo. Kot takega, darujočega se, nam ga poglavje približa tudi ob krajši predstavitvi molitvenika Hodi k Oltarskomi Svestvi, Marijikinem ogračeku in navedbi brošur in knjižic, ki jih je napisal, prevedel ali priredil.
Predstavitev Klekla kot velikega narodnjaka pa poglavje prepusti »velikim slovenskim rodoljubom«: Matiji Slaviču, Ivanu Jeriču, Jožef Smeju in Ivanu Škafarju, katerih zapisi se zlijejo v sozvočje misli prej navedene pesmi I. Horvata:
»Eno želel si; da ne bi se vdali,
mi tudi svobodni naj smo gospodar (…)«

pripravlja Marko Čuk

(* ob prazniku) Sredi stisk prve svetovne vojne se je v Fatimi trem pastirčkom od 13. maja do 13. oktobra 1917 vsak mesec prikazovala Devica Marija. Prikazovanja so spremljali nenavadni pojavi, Marija pa je pastirčkom dala tudi posebna naročila. V tretji skrivnosti je Božja Mati napovedala atentat na papeža Janeza Pavla II. Knjižica strnjeno prikazuje te dogodke ter življenje treh vidcev, od katerih sta dva že prišteta med svetnike.

V naši spletni knjigarni najdete še DVD Dan ko je sonce plesalo (resnična zgodba o treh fatimskih pastirčkih, ki jih je Marija izbrala, da povabijo ljudi k molitvi in pokori - redna cena 8,90 €). Knjiga  Klici Fatimskega sporočila (zapisi vidkinje s. Lucije - je pošla.

“Fatima je predvsem plašč Svetlobe, ki nas pokrije tukaj kakor tudi na vsakem kraju na svetu, ko se zatečemo pod varstvo Device Matere.” (papež Frančišek)

V svojem najglobljem dnu, v svojem brezmadežnem Srcu nas okrasi s sijajem  vseh biserov svoje krone in nas napravi za romarje, kot si bila sama romarica. S svojim deviškim nasmehom utrdi veselje Kristusove Cerkve. S svojim blagim pogledom okrepi upanje Božjih otrok. S svojimi rokami, ki jih v molitvi dvigaš h Gospodu, združi vse ljudi v eno samo človeško družino. (papež Frančišek)

iz vsebine:

Ko se je Devica Marija prvič prikazala, je bila Lucija stara deset let, Francek devet, Jacinta pa sedem: nihče od njih še ni hodil v šolo, zato so bili nepismeni.
»Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. ‘Bolje je, da gremo domov,’« sem rekla sestrični in bratrancu, »bliska se. Najbrž bo nevihta.’ In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala ali se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter.
Tedaj nam je Marija rekla: ‘Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.’ ‘Odkod si?’ sem jo vprašala. ‘Iz nebes.’ ‘In kaj želiš od mene?’ ‘Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej
uri šest mesecev zaporedoma.’ ‘Bom šla tudi jaz v nebesa?’ ‘Da, boš.’ ‘In Jacinta?’ ‘Tudi ona.’ ‘Pa Francek?’ ‘Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev’ /.../

13. oktober: čudež s soncem
Ko smo prišli do hrastiča v Irijski globeli, sem po notranjem nagibu prosila ljudi, naj zaprejo dežnike, ko bomo molili rožni venec. Malo zatem smo videli odsev luči in takoj nato Marijo nad hrastičem. ‘Kaj hočeš od mene, o milostljiva?’ sem vprašala kot po navadi. ‘Hočem ti povedati, naj v čast mojega imena, rožnovenske Marije, na tem kraju postavijo kapelo. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojne bo konec in vojaki se bodo kmalu vrnili domov.’ ‘Rada bi te prosila veliko stvari: da bi ozdravila nekatere bolnike in spreobrnila nekatere grešnike in še mnogo drugega ...’ ‘Nekatere bom ozdravila, drugih ne. Morajo se poboljšati in prositi odpuščanja za svoje grehe.’ Vsa žalostna je rekla: ‘Naj ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki so ga že toliko žalili.’ Razprostrla je roke, da so odsevale v soncu. Ko se je dvignila, se je odsev njene luči odbijal od sonca. Zato semzaklicala, naj pogledajo v sonce. Nisem  imela namena, da bi ljudi na to opozorila, saj se nisem zavedala, da so tam. To sem storila le po notranjem nagibu, ki me je k temu spodbudil. Ko je Marija izginila za neizmernim obzorjem, smo videli ob soncu sv. Jožefa z Detetom Jezusom in Marijo v beli obleki z modrim plaščem. Zdelo se je, da sv. Jožef in Dete blagoslavljata svet; z roko sta delala znamenje križa. Ko je ta prikazen izginila, smo zagledali našega Gospoda in Marijo, ki se mi je zdela naša žalostna Mati božja. Prikazen je izginila, in zopet se mi je zdelo, da vidim Marijo, podobno karmelski Materi božji.«

pripravlja Marko Čuk

Naj starše vedno ubogam? Naj učitelje samo poslušam?

Ko je mali kenguru prvič pokukal iz vreče, kjer ga je nosila mama, je poln navdušenja vzkliknil:
"O, kako čudovit je svet! Mami, kdaj mi boš dovolila, da grem ven in uživam med temi čudesi."
Zaskrbljena mama ga je nežno obliznila po glavi in dejala: "Ni ti potrebno, dragi, da me zapustiš. Jaz ti bom povedala vse o svetu, zato ni treba, da greš iz moje vreče. Nočem, da zaideš v slabo družbo. Ne morem si dovoliti, da bi bil izpostavljen nevarnostim hudobnega sveta. Mnoge, premnoge kengurujčke, podobne tebi, je svet pokvaril. Jaz pa sem odgovorna mati, ki svojega otroka ljubi."
Kengurujček je zaprl oči, se skril v vrečo in krotko ubogal ljubečo mater. Dnevi so minevali in mali kenguru je postajal vse večji. Mamin trebuh je postajal premajhen. Končno je začel pokati.
Zato je mama nekega dne ukazala: "Prepovedujem ti, da bi še rasel, ker mi to povzroča velike bolečine. Počutim se neprijetno!"
Ker je bil kengurujček ubogljiv, je nehal rasti, da bi ugajal svoji mami. Ni ji želel povzročati bolečin. Ostal je pridno pri njej, a ji je postavljal veliko vprašanj:
"Mami, zakaj mi ne pustiš, da odidem? Na kakšne nevarnosti bom naletel, če grem ven? Mama, od kje pa pridejo majhni kenguruji?"
Nekega dne se je mama naveličala vprašanj in strogo dejala: "Nehaj me spraševati. Dobri otroci ne postavljajo vprašanj. Bodi priden fantek in delaj, kar ti ukažem. Ni ti treba premišljevati!" Ubogljiv in pokoren kengurujček je nehal spraševati in razmišljati. Mama je bila tega zelo vesela. Toda kengurujček je postajal vse bolj neuk.
Čez dolgo časa je kengurujček odkril majhno kengurujko. Bila je najbolj privlačna mlada kengurujka, kar jih je kdaj videl. Zaklical je:
"O, mama, kako je lepa! Kako očarljiva! Rad bi se poročil z njo!"
Mama pa jezna v solze:
"Kaj slišim? Me nameravaš zapustiti, samo da bi se poročil z mlado kengurujko, ki ni nič posebnega? Ali mi tako vračaš žrtve, ki sem jih naredila zate? Kako si nehvaležen! Zelo si me prizadel!"
Potem je s prosečim in obenem grozečim glasom nadaljevala: "Nikoli ti ne bom dovolila, da bi se poročil z njo ali katerokoli drugo kengurujko. Priden moraš biti in paziti name, dokler ne umrjem."
Ubogljiv in pokoren kengurujček ni mami nikoli več omenil kengurujke, nikoli ni nobene ljubil, nikoli se z nobeno oženil. Ostal je pri svoji mami, dokler ni umrla.
Ko je mama umrla, so vzeli majhnega kenguruja iz trebuha.
Bil je nenavadna pojava! Njegovo telo je bilo majhno in šibko kot je nemočno telo komaj rojenega mladička. Njegov obraz pa je bil zguban kot je zguban obraz starega kenguruja. Ko so ga postavili na tla, na svet, po katerem je tako hrepenel, je padel in takoj umrl.

SPODBUDE ZA RAZMIŠLJANJE

Zgodba se ukvarja s štirimi temeljnimi držami, ki jih imamo do avtoritete:
1. POKORNOST - delam tisto, kar mi naroča avtoriteta in brez pridržkov ubogam, kar mi ukaže. Moj nadrejeni ima pravico, da mi ukazuje, moja dolžnost pa je, da ubogam.
2. PODREJENOST Svojemu nadrejenemu sem podložen tudi, ko ta nima pravice, da mi ukazuje ali ko mi ukazuje, za kar ni pristojen. V vsem se podrejam. Moje pravice so ogrožene. Ni moja dolžnost, da bi ubogal.
3. AGRESIVNOST Svojega nadrejenega ne ubogam, tudi ko ima prav. Izzivam njegovo avtoriteto in ga omalovažujem. Kršim pravice svojega nadrejenega.
4 SAMOZAVESTNOST Odločno in spoštljivo branim svoje pravice, ko jih nadrejeni krši, ali ko mi ukazuje nekaj, kar ni v njegovi pristojnosti. Zagovarjam svoje pravice in prav tako zagovarjam pravice svojega nadrejenega.

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

• Ali je mati kengurujka resnično ljubila svojega sina? Je res skrbela zanj? Razloži, kaj je bila v resnici.
• Ali je bil mali kenguru res poslušen in spoštljiv do mame? Kakšen je bil v resnici?
• Je mali kenguru res ljubil mamo in samega sebe?
• Kako se je počutil kenguru, ko je stalno poslušal ukaze svoje mame? Kaj je čutil do sebe in do nje?
• Kaj se mu je zgodilo, ker je bil vedno pokoren materi?
• Ali moramo vedno poslušati in narediti tisto, kar nam ukažejo naši nadrejeni? Kdaj? Kako? Zakaj? Ali nimamo pravice zagovarjati samih sebe?
• Ali igraš kdaj vlogo kengurujčka (v družini), v šoli, pri igri, v zakonu, v skupini prijateljev? Ali se podrejaš?
• Ali lahko postajamo zrelejši, če nimamo svobode?
• Kaj pomeni "odgovorna svoboda"? Kaj rast v svobodi?
• Ali mi kdaj ravnamo podobno kot mati kengurujka, ko smo v stiku z drugimi? Npr. ne pustimo svobode drugim? Smo lastniški? Ali izkoriščamo druge v svojo korist? Se bojimo kritike? Ali ravnamo tako, da so drugi odvisni od nas?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2001), 36-37.
knjiga: Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 29-31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.