Fabio Rosini nas v svoji novi knjigi vabi na osebno potovanje k duhovni in čustveni ozdravitvi. Svojo osebno pripoved o umetnosti ozdravitve začne z analizo poročila o krvotočni ženi iz Markovega evangelija, ki se Jezusa, vir ozdravitve, dotakne in mu po svoji ozdravitvi pove “vso resnico”. Na tem potovanju s tremi etapami – diagnostiko, ozdravitvijo in ohranjanjem zdravja – nas usmerja z vprašanji, na katera naj bi iskreno odgovorili pred Božjo usmiljeno ljubeznijo. Najbogatejši vir na poti pa je Rosinijeva življenjska zgodba – zlasti izkušnje z boleznijo, s katero se ta rimski duhovnik bori že veliko let.

Živeti zdravo pomeni ohranjati vero v besedo odrešenja, ki nam je bila oznanjena, vedno znova obrezovati svoje srce in se dotikati Kristusa, kadar nam je dana ta milost.

Rosinijeva knjiga je zelo praktičen pripomoček za očiščevanje srca, za urjenje v tišini, za poslušanje besede in za osebno pričevanje, ki more pritegniti sodobnega človeka. (Andrea Monda)

Če želimo ozdraveti, moramo najprej prepoznati bolezenske znake: zmote in strahove, zaradi katerih trpimo in povzročamo trpljenje drugim. Še bolj pomembno pa je poiskati njihove povzročitelje. Kmalu nam je tudi jasno, da so bile doslej naše terapije neučinkovite in celo škodljive in moramo – če želimo resnično ozdraveti – nehati živeti v utvarah in se zanašati samo na človeško pamet. Prepoznati moramo svoje malike (povezane z ugodjem, kopičenjem imetja, raznimi načrti, projekti, pričakovanji, tekmovalnostjo, družbenimi omrežji ...), v življenju razlikovati in ločevati dobro in slabo in zahrepeneti po ozdravitvi in osvoboditvi.

Kje se začne ozdravitev? Najprej je treba prisluhniti oznanilu o Jezusu, ki v nas vzbudi gorečo željo, da bi se ga dotaknili z vero in z njim vzpostavili osebni stik. Samo tako lahko iz njega izvabimo zdravilno moč oziroma Življenje, ki nas preraja. Naše slabosti niso nekaj, česar bi se morali znebiti, zakopati v zemljo …, ampak nekaj neprecenljivega, ker nas učijo ponižnosti in usmiljenja. Ozdravitev je nasprotje bolezenskega stanja: če smo prej zaradi hudičevih laži in prevar živeli v strahu ter obupovali nad seboj in svojo zgodovino, zdaj na svoje življenje gledamo z upanjem in hvaležnostjo. Zavedamo se Božje potrpežljivosti, usmiljenja in drugih milosti, ki so nas duhovno ozdravile. Če smo Bogu hvaležni za vse prejeto dobro, lahko ljudem povemo »vso resnico«.

Končni cilj tega potovanja pa je umetnost ohranjanja pridobljenega zdravja z zdravim načinom življenja, ki je v stalnem nadzorovanju samega sebe, prizadevanju za notranji mir in ponižnem sprejemanju svojih slabosti. Ozdravljeni bomo takrat, ko bomo na vse ljudi okoli sebe gledali z usmiljenjem in jih imeli za boljše od sebe; ko se ne bomo več imeli za nezmotljive in bomo lahko mirno priznali svoje napake; ko nas ne bo več strah zavrnitve in ne bomo več prosjačili za naklonjenost drugih, ker bomo vedeli, da je edini vir naše sreče Božja ljubezen.

Duhovno zdravje temelji na veri v odrešenje, v veselo novico, ki se je v vsakem od nas utelesila na svoj način; naša ozdravitev izvira iz luči, ki sveti v globini srca in razblinja uničujočo temo sugestij. Ta luč je Sveti Duh, ki nas odpira usmiljenju, ljubezni in zaupanju ter nas uči hoditi za Gospodom.

Knjiga Umetnost ozdravitve je povabilo na pot zdravega življenja … da bi sneli masko “dobrega kristjana” in sprejeli evangeljski izziv, ki od ljudi ne pričakuje udobne vere, ampak takšno, ki temelji na “osebnem odnosu”. Jezus se ne zadovolji s čudežem, ampak želi ozdravljeno ženo videti iz oči v oči. Na tem temelji tudi slog papeža Frančiška, ki opominja, da je bistvo krščanstva srečanje z Nekom, ki nam prihaja naproti, da bi nas objel ter tako ozdravil vseh ran; od nas pričakuje samo to, da mu svobodno in ustvarjalno odgovorimo.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Usmiljenje nam omogoča, da ljudi okoli sebe ne prepoznavamo in ne sprejemamo kot tiste, ki nas ogrožajo, kot tiste, ki jih je treba premagati ali se pred njimi varovati. Omogoča tudi, da ljudi okoli sebe ne prepoznavamo kot tiste, ki jih je treba sebično izkoristiti za doseganje svojih ciljev in uresničevanje svojih načrtov. Usmiljenje odpira oči in mehča srce, da v ljudeh okoli sebe spoznamo brate in sestre ter jih vzljubimo.
Pravzaprav usmiljenje pomaga, da stopimo iz brezdušne urejenosti, v kateri ima zadnjo besedo črka postave, ki se ne ozira ne na posameznika in ne na skupnost. Na ta način so delovali totalitarni sistemi preteklosti in tako delujejo še danes. Presunljivo je, da za njimi ostajajo samo žrtve, nešteto žrtev, oni pa gradijo svetlo bodočnost.
Taki lahko postanemo tudi mi, če naš odnos do človeka, do skupine, do skupnosti, do cerkvenega občestva in do družbe ne sloni na usmiljenju.
Hodimo po žrtvah in mislimo, da služimo Bogu in ga slavimo.
Na to temeljno potezo naše krščanske drže nas ves čas svojega papeževanja opozarja papež Frančišek. Pred nami je knjiga njegovih misli in razmišljanj, ki nosi pomenljiv naslov: Cerkev, hiša usmiljenja. Kako močno je povabilo, da moramo kristjani po Jezusovem zgledu živeti usmiljenje in na ta način Cerkev spreminjati v dom, v katerem sicer spoštujemo vse, kar vanj prinašajo nauk, zapovedi in zakoniki, zadnjo besedo pa ima vedno zgled dobrega in usmiljenega Očeta.
Knjiga je bila napisana za izredno sveto leto usmiljenja (2015-2016), vendar pa smo takrat prosili in molili, da mora usmiljenje postati naša vsakdanja drža. Če je to uresničljivo, potem bo usmiljenje postalo naše osnovno bogoslužje, in bomo tako v polnosti deležni sadov izrednega svetega leta usmiljenja, s katerim je želel sveti oče Frančišek prebuditi kristjane in celotno Cerkev, da bi skupaj z Jezusom postala ena sama nenehna molitev in prošnja pred Očetom: »Oče, odpusti jim.«

Oznanjevanje evangelija je v prvi vrsti proces spreobrnjenja, izhod in pot, ki jo Frančišek do onemoglosti priporoča vsem: začenši pri duhovnikih, »združenih, da bi mazilili«, poklicanih, da bi sprejemali in služili, spodbujenih, naj se ne bojijo isti do meja in obrobij življenja, tja, kjer so ubogi, obrobni, zadnji.
Pozornost do ubogih – gmotno, duhovno ali človeško ubogih – se ne rojeva predvsem iz dejstva, da pomenijo težave v gospodarskem ali družbenem ali pastoralnem smislu, temveč iz temeljne zavesti, da jim je Bog-Ljubezen, ki je postal ubog med ubogimi, v svojem življenju in poslanstvu zagotovil posebno mesto. »Revna Cerkev za reveže« je torej za papeža Frančiška temeljno vodilo, ki usmerja in v evangeljskem pomenu opredeljuje izbiro uboštva in službo ubogim. V tem nadaljuje občudovanja vredno zgodovino cerkvene dobrodelnosti, ki je bila stoletja orodje osvobajanja, vključevanja in napredovanja revežev v zvezi s svobodo in Kristusovo ljubeznijo. Le-ta ne naklanja samo resnične, trajne in velikodušne solidarnosti, temveč si tudi dejavno prizadeva za pospeševanje osebnega dostojanstva, zasledovanja pravičnosti in vzpostavljanja omike, ki naj bi se po pravici ponašala s pridevnikom »človeška«, »humana«.
Tu se Frančiškovo gledanje na Cerkev in dušno pastirstvo neizogibno ujema z njegovo zamislijo o človeku in družbi. Njegov kleni nagovor vleče vzporednice in se povezuje z drugim; neposredni in močni nagovor pretrese zavest, da bi zadel »okamenelo« srce družbe, zaprte pred kulturo srečanja in dobrega, kar je nujno za bratstvo in mirno življenje. Dokler namreč ne padejo idoli, ki jih imenujemo moč, denar, pokvarjenost, stremuštvo, samoljubje, vsegliharstvo, skratka »duh sveta«, je nemogoče napredovati v zaželeni smeri boljšega sveta.
Vse te do danes pogosto ponovljene misli, ki jih s široko in učinkovito sintezo osvetljuje tudi apostolska spodbuda Veselje evangelija, kažejo na ravnanje, ki ga je treba opustiti, in na pastoralne naloge, ki jih je treba vzeti za prednostno obzorje cerkvenega dela. Papež je v tem prizadevanju s svojo besedo in zgledom predtekmovalec, ki narekuje vedno hitrejši ritem hoje po tej poti. Želi nam dopovedati, da pristnega in verodostojnega krščanstva ni mogoče živeti v duhu evangelija, če je vera posameznikov in krščanskih skupnosti zaspana in utrujena, če ni živahnega življenjskega utripa; če se zadržuje znotraj obzidja srca in svetišč; če Cerkev boleha ali se stara, ker je preveč zaverovana vase, namesto da bi na široko odprla vrata in se spopadla z izzivi sveta, tudi z nevarnostjo, da pade ali se zaplete v kakšen neprijeten dogodek. Od tod njegovi neprestani pozivi, da se je treba znebiti okorelosti in otrdelosti, licemerstva in  pomanjkljivosti, ki spodkopavajo verodostojnost krščanskega pričevanja, hkrati pa tudi njegova trdna odločenost po preoblikovanju in prenovi cerkvenih struktur, da bi postale primernejše za cilje, ki jih morajo zasledovati, in naloge, ki jih morajo opravljati. V bistvu gre za očiščenje, prenovo in poživitev cerkvenega življenja, za cerkveno in pastoralno razsodnost, kar vse bo Cerkvi pomagalo zopet najti bistvo misijonskega poslanstva, ožarjeno s Svetim Duhom in s priprošnjo Marije, matere evangelizacije.

Znebiti se posvetnega duha
Ko sem za praznik sv. Frančiška obiskal Assisi, so se časopisi in druga sredstva obveščanja prepustili domišljiji. »Papež gre slačit Cerkev!« »Kaj bo snel s Cerkve?« »Slekel bo škofe, kardinale, samega sebe.« Da, bila je lepa priložnost, da povabim Cerkev, naj se sleče. Toda Cerkev smo mi vsi!
Vsi! Od prvega krščenca naprej, vsi smo Cerkev, in vsi moramo stopati za Jezusom, ki je prehodil pot slačenja. On sam. Postal je suženj, služabnik; ponižan je hotel biti do križa. In če želimo biti kristjani, tudi za nas ni druge poti. Ne bi mogli narediti krščanstva nekoliko bolj človeškega – pravijo – brez križa, brez Jezusa, ne da bi se slekli? Tako bi postali sladki kristjani, kakor torta, kakor slaščice!
Zelo lepo, a ne bi bili pravi kristjani! Morda bo kdo rekel: »Kaj pa naj Cerkev sleče, česa naj se znebi?« Danes se mora znebiti zelo hude nevarnosti, ki grozi vsakemu kristjanu, prav vsem – posvetnosti. Kristjan ne sme živeti v sožitju s posvetnim duhom. Posvetnost vodi v nečimrnost, objestnost, oholost. To je malik, ne Bog. Malik je! In malikovalstvo je najhujši greh!
Ko mediji govorijo o Cerkvi, mislijo, da so Cerkev duhovniki, redovnice, škofje, kardinali in papež. Ne, Cerkev smo, kakor sem dejal, mi vi. In vsi mi se moramo znebiti te posvetnosti: duha, ki nasprotuje duhu blagrov, duhu, ki je nasproten Jezusovemu duhu. Posvetnost nam škodi. Zelo žalostno je srečati posvetnega kristjana, ki prisega na trdnost, ki mu jo zagotavlja vera, in hkrati na tisto, ki mu jo daje svet. Ni mogoče sedeti na dveh stolih. Cerkev – vsi mi – mora sleči posvetnost, ki jo vodi v nečimrnost in oholost, kar je malikovanje. Jezus sam nam je rekel: »Ne morete služiti dvema gospodarjema: ali služite Bogu ali pa denarju« (prim. Mt 6,24). V denarju je ves ta posvetni duh; denar, nečimrnost, oholost, pot ... ne moremo ...  žalostno je z eno roko brisati, kar z drugo pišemo.
Evangelij je evangelij! Bog je en sam! Jezus je postal naš služabnik in za posvetnega duha tu ni prostora. Danes sem z vami. Veliko vas je sleklo ta divji svet, ki ne ponuja dela, ki ne pomaga; ki se ne zmeni za otroke po svetu, ki umirajo od lakote; ki se ne zmeni za to, da številne družine nimajo kaj jesti, nimajo priložnosti, da bi zaslužile za hrano; ki se ne zmeni, da morajo tolikeri bežati pred suženjstvom, lakoto in si z begom iskati svobodo.
Kako hudo je gledati, ko srečajo smrt, kakor se je pogosto dogajalo na Lampedusi. To počne duh posvetnosti.
Naravnost smešno je, če kristjan – pravi kristjan –, če duhovnik, redovnica, škof, kardinal, papež želi stopiti na pot te posvetnosti. To je morilsko obnašanje. Duhovna posvetnost ubija! Ubija duha! Ubija človeka! Ubija Cerkev!

pripravlja Marko Čuk

Avguštin

Izprijen, častihlepen in prevzeten,
ujétnik greha in strasti temine,
telesno srečen, v duši poln praznine,
spoznal je, da je v bistvu strahopeten.

A zbral je moč in slekel plašč posveten;
v spokojnosti Gospodove bližine
postal je vrč duhovne zapuščine,
v globôkosti duha prav neverjeten.

Spremeni nas, o Bog, po svojem Sinu
in daj nam v Tvoji milosti živeti,
preteklost grešna naj bledi v spominu.

Pomagaj odločitev nam sprejeti,
tako kot si pomagal Avguštinu,
prvaku med cerkvenimi očeti.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 25.

Dvanajstletni Angelo iz sedmega razreda jih je že veliko ušpičil, na šoli se govori samo o njem in njegovih podvigih ... Nekoč pa gre v svoji želji, da bi bil hudoben, predaleč: hudo ga polomi in doživi kruto izkušnjo ... Zato mora preživeti določeno obdobje v poboljševalnem domu na podeželju, ki ga vodi duhovnik, oče Costantin. ... Angelo je sprva zelo nejevoljen in besen na duhovnika, ki jim govori o radosti, potrpljenju in sreči, ... on pa hoče biti še naprej hudoben in vsak dan skrbi za kondicijo: razdira gnezda, muči kuščarje, vsaj malo škode hoče povzročiti, da ga le ne bi imeli za  pridnega ... Obnašanje očeta Costantina pa Angelu iz dneva v dan daje misliti, in počasi mora priznati, da ima zelo pozitiven vpliv na te mlade ljudi, ki živijo v popravnem domu ... odkriva pa tudi, da zelo vpliva tudi nanj saj počasi usiha tudi njegova hudobija ... želi si biti nekdo drug, drugačen in sposoben.

Pripoved je tekoča, jezik je sodoben blizu mladim. Zgodba je realistična in brez moraliziranja kljub tegobam odraščanja ustvarja pozitivni pogled na svet.

iz vsebine

Stvari niso vedno take, kot se nam zdijo. Včasih ljudje nosijo skrivnosti. Te so včasih nedolžne, včasih grozljive. Nicolova skrivnost je bila grozljiva. Povedal mi jo je nekega sobotnega popoldneva, ko je rosilo in je bila ozka cesta, ki je sekala polja, vlažna od dežja. Bil sem na vrtu. Bil sem sam in to je bilo dobro, a ker sem se dolgočasil, sem začel ciljati zvon na vrhu zvonika. Nabral sem nekaj kamnov in ga skušal zadeti. Že petkrat mi ga je uspelo zadeti, ko je k meni pritekel Nicola, me zgrabil za zapestje in rekel, naj neham.
Nato sva se drug poleg drugega usedla na stole, ki so bili pod stebriščem, in se pričela pogovarjati. Rosenje je dajalo pravo ozračje najinemu pogovoru.
Prižgal sem cigareto in dvakrat potegnil. Nato sem jo podal Nicoli, a je odkimal in jo tako odklonil.
Pripovedoval mi je o času, ko je živel v mestu, v problematični četrti. Tam je bil nekdo, ki so se ga vsi bali. Dovolj je bilo že samo izreči njegovo ime, da so glasovi na ulicah potihnili. Sonce je potemnelo in listje je začelo odpadati.
Povedal je, da se je njegov oče temu tipu zoperstavil. Že nekaj dni ga ni bilo domov, vendar to ni skrbelo nikogar v njegovi četrti. Življenje je pač teklo naprej z vso svojo pestrostjo. Njegova mati je prejela sporočilo, da mora h kanalu za hišo, če želi ponovno videti svojega moža. Med pripovedovanjem je Nicola vstal in pričel hoditi sem ter tja pod stebriščem, med mizico in stolom, težko je dihal skozi nos, kakor bi imel v njem zataknjen kamenček.

pripravlja Marko Čuk

Aprila leta 2008 je izšla osma "knjiga zgodb", ki jih zbira, prevaja in ureja Božo Rustja ("zbirka Zgodbe za dušo").
Božo je v uvodu zapisal: "To, kar vam želim povedati, vam bom povedal z zgodbami. Najvažnejše pa je, da boste v vsaki zgodbi odkrili nekaj, kar vam bo vlilo poguma za življenje, bogato življenje, tàko, ki se bo darovalo za druge."

Tudi ta knjiga je šla hitro med bralce in že maja leta 2009 je bil potreben ponatis ...

Kaj nam prinašajo Zgodbe za pogum? - V prvem so zgodbe, katerih sporočilo bogatijo izreki iz Svetega pisma, v drugem pa so zbrane kratke zgodbe, uglašene na posamezne teme: Jaz in drugi, Kaj lahko naredim iz svojega življenja, Molitev, Nepopolna bitja smo, žalost in rane, Sreča se začne v družini, Če bi imeli vero. Na začetku smo potolaženi z mislimi, ki nas navdajajo s pogumom: tudi če se nam zgodi karkoli, nikoli ne bomo izgubili vrednosti v Božjih očeh; ni nas strah, saj je Bog naš oče ... tudi v težkih trenutkih bomo s to mislijo ohranili veselje in vedrino ... zakonca se bosta odpirala drug drugemu, iškala in želela odkriti Božje vodstvo v njunem zakonu, družini ... le z Božjo pomočjo se bomo lahko izvili iz ujetništva sebičnosti ... pri tem pa moramo še vztrajno in zaupno moliti ... nenehno prositi Boga, naj napolni naše življenje s Svetim Duhom ... da bomo znamenje Božje ljubezni za ljudi okrog nas ...tako bomo spoznali, da je največ, kar lahko storimo v svojem življenju to, da odsevamo  svetlobo v temine tega sveta ... . (Marko Čuk v Ognjišču)

iz vsebine

ODPRI SVETO PISMO, ...
Veliko ljudi se ustraši debele knjige Svetega pisma in je zato tudi rajši ne vzame v roke, je ne bere in ne zajema iz nje. Da bi premagali ta strah, vzemimo Sveto pismo v roke ob različnih priložnostih, ki so spodaj naštete. Skratka, odpri
Sveto pismo, ...
• ko iščeš mir: Ps 1; 4; 34; 46; 85; 131; Lk 10, 38-42; Jn 14; Ef 2,13-22; Rim 5, 1-2;
• ko ti gre dobro: Ps 33, 1 Tim 6, Jak 2,1-17;
• ko si hvaležen: 1 Tes 5,18; Heb 13,15;
• ko se moraš lotiti neke nove naloge: Ps 1, Prg 16;
• ko moraš na potovanje: Ps 107, 23-31; 121;
• ko imaš težave z najbližjimi: Ps 121, Iz 40;
• ko potrebuješ spodbudo in pogum: Joz 1; Ps 125; 139; 144; 146; Jer 1,5-10;
• ko te obtožujejo: 2 Tim 3, Heb 13;
• ko te krivično obtožujejo: Ps 3; 26; 55; Iz 53,3-12;
• ko nas zapuščajo prijatelji: Mt 5; 1 Kor 13;
• ko pridejo skušnjave: Ps 15; 19; 139; Mt 4, Jak 1;
• ko si v težavah: Ps 34; 71; Jn 14,1-4; Heb 7,25;
• ko ne moreš zaspati: Ps 4; 56; 130;
• ko bi rad kritiziral: 1 Kor 13;
• ko je nevarnost prepira: Mt 18; Ef 4; Jak 4;
• ko si utrujen: Ps 75, 1-7; Mt 11, 28-30;
• ko si žalosten: Ps 25; 34; 40; 42; 43; 46; 52; 123; Mt 5,4; Jn 14; 2 Kor 1,3-4; 1 Tes 4,13-18;
• ko si obupan: Ps 23; 42; 43; Mt 5,11-12; 2 Kor 4, 8-18; Flp 4,4-7;
• ko si zaskrbljen: Mt 6,19-34; 1 Pt 5,6-7;
• ko te je strah ali si negotov: Ps 31, 86; 91; 107; 121; 125; Lk 8, 22-25; Mt 10,28; 2 Tim 1,7; Heb 13, 5-6;
• ko si preizkušan: Mt 26,41; 1 Kor 10,12-14; Flp 4,8; Jak 4,7; 2 Pet 2,9; 2 Pet 3,17;
• ko se prijatelji izneverijo: Lk 17,3-4; Rim 12, 14:17:19:21;
• ko si v nevarnosti: Ps 20; 70; 91; Lk 8,22-25;
• ko si bolan ali trpiš: Ps 6; 32; 38; 39; 41; 67; 102; Iz 26; 38,10-20; Mt 26,39; Rim 5,3-5; 2 Kor 12,9-10; Heb 12, 1-11; Tit 2,11; 1 Pt 4,12: 13: 19;
• ko si obremenjen: Mt 11,28-30; 1 Kor 15,58; Gal 6,9-10;
• ko iščeš odpuščanja: Lk 15;
• ko ti peša vera: Ps 126; 146; Heb 11;
• ko se ti zdi, da je Bog daleč: Ps 25; 60; 125; 138; Mt 6,25-34; Lk 10;
• ko si osamljen in negotov: Ps 27; 91; Lk 8; Heb 13, 5-6;
• ko ti nekdo umre: Mt 5,4; 2 Kor 1,3-4;
• ko se bojiš smrti: Jn 11; 17; 20; 2 Kor 5;

KER TE LJUBIM
Opazoval sem te, ko si se zjutraj prebudil. Upal sem, da mi boš namenil vsaj besedo, me vprašal za svet ali pa se mi zahvalil za kakšno dobro stvar, ki si jo doživel včeraj. Toda videl sem, da si bil zaposlen s premišljevanjem, kaj si boš oblekel za v službo. Še naprej sem čakal, ko si ti hitel po stanovanju, se oblačil in se odpravljal, da greš ven. Vedel sem, da imaš toliko časa, da bi mi lahko rekel: »Živio!«, a si bil preveč zaposlen. Zate sem razsvetlil nebo, ga ozaljšal z barvami in petjem ptic, da bi videl, če boš vsaj na ta način zaslutil mojo bližino, a ti tega nisi niti opazil.
Opazoval sem te, ko si se odpravljal v službo in potrpežljivo sem te čakal ves dan. Najbrž si bil zaradi številnih obveznosti tako zaseden, da mi ves dan nisi mogel reči niti besedice.
Ko si se vrnil domov, sem na tvojem obrazu zaznal utrujenost. Pomislil sem, da te osvežim z blagim dežjem, ki ti bo pregnal utrujensot. To je bilo moje darilo, a ti si se razjezil in žalil moje ime.
Zelo sem si želel, da bi govoril z menoj. Mislil sem si, da je za to še veliko časa. Potem si prižgal televizor. Povečerjal si in se potopil v svoj svet in se spet pozabil pogovarjati z menoj.
Videl sem, da si utrujen in razumel sem, da si želiš tišine. Zato sem spustil sonce in na njegovo mesto razsejal nebo, polno zvezd. Kako čudovitprizor je to bil! A ti nisi ničesar, prav ničesar
opazil.
Preden si šel spat, si zaželel lahko noč svojidružini. Ko si legel, si brž zaspal. Tvoj sen semspremljal z glasbo in blagimi mislimi in moji angeliso bedeli nad teboj. A to sploh ni važno, sajtako ne bi opazil, da sem vedno s teboj.
S teboj potrpim bolj kot si misliš, in bilo bi mizelo lepo, če bi te naučil vsaj to, da bi tudi ti potrpelz drugimi.
Tako te ljubim, da vsak dan pričakujem tvojomolitev. Darove, ki sem ti jih danes dal, so sadmoje ljubezni do tebe.
Dobro, spet si se zbudil in še enkrat sem tu ter te čakam s svojo ljubeznijo do tebe v upanju, da mi boš morda danes posvetil vsaj delček svojega časa.
Dober in lep dan ti želim!
Bog, tvoj Oče.

pripravlja: Marko Čuk

Nova zbirka duhovitih zgodb
»Smeh strežem le na svoj račun. Štiri leta v smešnicah na straneh Ognjišča in sedaj v drugi knjigi, v kateri je zbran snop štiriindvajsetih novih smešnih prigod. Če je bila prva knjiga naslovljena Jaz, Čarli Čeplin, kar pomeni Jaz, Karli kaplan (sem namreč kaplan v Lučah in Solčavi), nosi druga naslov Jaz, Čeplin Čarli – poslovenjeno: Jaz, kaplan Karli. Naj smešne prigode začinijo vaše dni z radostjo, optimizmom in vas krepijo v zdravju – kot pravi ljudska modrost: Smeh je pol zdravja,« je avtor predstavil svojo knjigo.

POSEBNA PONUDBA
Duhovitost duhovnih – dve knjigi p. Karla Gržana vam ponujamo za samo 24,75 €
(sicer bi stali 33,00 €)

Besedila so dve leti (2020-21) izhajala v Ognjišču v rubriki Duhovitost - duhovnost, zdaj pa so zbrane v knjigi.

Že kot otrok sem ozavestil, da se ni spodobno smejati na račun drugih. Takšen smeh ne bodri duha, pač pa ga zamori. Smeh ni posmehovanje; osvobajajoča ironizacija in smeh tudi nista slaboumno hahljanje; sta umetnost, ki omogoča preraščanje iz utesnjujočih stanj tako posameznika kot družbe. Če je ironiji – smehu – komediji posvetil svoj razmislek celo Aristotel v drugem delu Poetike (nastanek v letu 335 pr. Kr. – žal se ta del njegovega zapisa ni ohranil), pomeni, da sta ironija in smeh (med)osebno in družbeno izjemno pomembna, ker omogočata preraščanje iz duhamorne ujetosti. Ironizacija v pripovedovanju smešnih prigod ni (samo)poniževanje, je pa ponižnost. Temelji na (samo)zavesti. – Šele na osnovi zavesti tega, kar je v nas in v družbi vredno, izpostavimo v ironijo kar želimo v smehu osvoboditi. Tudi na tem področju je zdravilno razmerje 5 : 1. Na pet ozaveščenih odličnosti izpostavimo eno področje, ki ga je za kvaliteto (so)bivanja vredno spremeniti – izpostavimo, kar želimo z močjo ironije in smeha prerasti. Samo takšen smeh zagotavlja zdrav razvoj tako posameznika kot družbe in omogoča duhovno osvobajanje. Kot ste opazili, v smešnicah ironiziram predvsem svoj ego, ali pa neprimeren odnos do bližnjih in potem izpostavim lekcijo, ki je sicer za moj ego bridka, a je osvobajajoča. Saj veste: šola uči, izuči pa nas življenje. Za marsikaj. Tudi za medsebojno spoštljivost. (Karel Gržan v uvodni zgodbi)

Podpirajmo se med seboj, da bomo življenje lažje zaznavali tudi iz lepe in vedre strani. Takšen pogled je milost(en) in zanj je potrebno tudi prositi. Zgled za to nam je lahko sv. Tomaž More (1477–1535), ki je imel radosten odnos do življenja celo v času preganjanja. Kako je to zmogel? Morda bomo odgovor zaznali v njegovi molitvi, ki jo je naslovil Molitev za dobro voljo:
O Gospod, nakloni mi dobro prebavo
in kaj za prebavljanje.
Daj mi zdravo telo
in dovolj dobre volje, da bom zanj skrbel.
Nakloni mi, o Gospod, preprosto dušo,
ki bo ohranila vse, kar je dobro,
ki se ne bo zlahka prestrašila
in bo znala stvari postaviti na pravo mesto.
Daj mi dušo, ki ne bo poznala dolgčasa,
godrnjanja, vzdihovanja in pritoževanja,
in ne dopusti, da bi se vrtel okrog svojega ega.
Nakloni mi, Gospod, smisel za humor
in milost, da se bom znal pošaliti;
tako bom v življenju
našel nekaj radosti
in bom zmogel razveseliti tudi druge. Amen.

iz vsebine

Mmm, kisla repica!
»Naj vam postrežem krvavico s kislo repo?« me je povprašala gospodinja tam na Razborju pod Lisco.
»Neeee!« sem se ponudbe ubranil z odločnostjo, v kateri se je okušala panična bojazen.
»Čudno, drugod jo pa tako radi jeste,« je bolj zabrundala, kot rekla. »Bi raje kislo zelje?«
“Lahko bi si ga privoščil, glede na to, da močno sneži in je zato večerno predavanje odpovedano,” sem pomislil, a kljub temu za vsak slučaj predlagal: »Če se strinjate, bi za prilogo raje krompirjevo solato.«
In med tem, ko se jaz (se ve, da samo v spominu) prestavljam iz kuhinje v župnijsko pisarno, si vi gotovo zastavljate vprašanje: »Zakaj panična bojazen pred kislo repo in čemu pomislek pred kislim zeljem in to v povezavi s predavanjem?«
Samo še pri nekaj pisarniških opravkih se pomudim (v spominu, seveda), pa vam pojasnim.
Tako! Urejeno je.
Torej: bilo je v Trebnjem. Večerno predavanje. Prisotni so me zavzeto poslušali, ko se je vzbudilo ali prebudilo – kakor hočete (z izrazom si postrezite sami). Kaj se je vzbudilo oziroma prebudilo? Kaj, le kaj? Kislo zelje v delovanju! Kje? V mojem črevesju! Kako? Kaj sprašujete, kako, saj menda veste, da kislo zelje ni le odličen diuretik, pač pa tudi odvajalo!
Najprej sem pomislil: “Pa menda ja ne.” Misel sem hitro povrnil k predavanju od dogajanja tam globoko v meni (tokrat ne mislim na mojo duhovno, pač pa mislim na telesno razsežnost). Pa ne za dolgo. Tema predavanja se je v moji glavi vedno bolj mešala z mislijo na stranišče in z vprašanjem: ali je mogoče, da vzdržim do konca. “Moram!” sem si zabičal. “Bila bi sramota! Tega si kot ugleden človek nikakor ne morem privoščiti!”
A se je misel na skromni prostorček, v katerem bi mi odlegla vedno bolj nujna potreba, bolj in bolj vsiljevala in kmalu celo prevladovala. “Kako naj prekinem predavanje, da ne bodo uvideli, da gre za straniščno potrebo?” sem panično iskal rešitev, medtem, ko sem razlagal vzgojna napotila. (Pa naj še kdo reče, da lahko samo ženske mislijo naenkrat na dve stvari. Tudi moški to zmoremo! – No, vsaj občasno. Zagotovo takrat, ko je sila. In v tistem trenutku je sila vsekakor bila – tam v črevesju!)
Zamencal sem in uvidel: Odštevajo se mi sekunde, v katerih lahko zadevo še opravim dostojno v WC sobici, ki mi zagotavlja intimnost in ne kar javno in to celo na odru.
»Oprostite!« sem zaječal. »Pavza!« sem nato kriknil v sili in brez razlage, zakaj odmor, pospešeno odracal iz dvorane. (Saj veste, kako se hodi po račje takrat, ko lahko na tem svetu upaš in razmišljaš le o eni stvari: Ali bom uspel priti do stranišča še v pravem času. – Seveda v upanju, da ne bo zasedeno.) In sem doživljal relativnost časa: vsak, čeprav še tako hiter stopicljaj, sem doživljal kot v upočasnjenem posnetku. (Saj poznate domislico, s katero razlagajo fiziki relativnost časa: čas teče popolnoma drugače za tistega, ki doživlja čas olajšanja na stranišču, kot pa za tistega, ki stoji v veliki potrebi pred vrati. Na WCju v mojem domu je od tistega dogodka med Trebanjci napis: V življenju so trenutki, ko ni nič bolj pomembno kot doseči stranišče. – Seveda mora biti prosto!)
Res, v življenju so trenutki, ko ni na tem svetu nič bolj pomembno, kot to, da odkriješ, kje je WC in ga seveda dosežeš še v pravem času. Meni je takrat, Bogu hvala, uspelo! Kako mi je odleglo. Kako olajšan sem se povrnil v dvorano. Na svetu je bilo kar naenkrat manj problemov – celo vzgojnih! Zame največja težava se je srečno rešila. In življenje se mi je prikazalo v lepši luči.
»Konec pavze!« sem naznanil in z osvobojeno mislijo nadaljeval predavanje. Prav nič me ni vznemirjala misel: Le kaj si mislijo? “Pa naj si mislijo!” sem pomislil sproščeno. (Morda tudi zato, ker kislo zelje ne vpliva ugodno le na črevesno floro in zato (lahko tudi neugodno) deluje kot odvajalo, pač pa deluje tudi kot blago pomirjevalo: je pomagalo zoper živčno napetost, celo tesnobo in potrtost. – Torej, le jejmo kislo zelje! Samo, bodimo pozorni kdaj.
+++
»Kosilo!« je zakričala gospodinja tam iz kuhinje.
»Že grem,« sem naznanil in se iz pisarne prestavil v kuhinjo in sedel za mizo.
Kako lep prizor: skleda krompirjeve solate in seveda na krožniku tri prečudovite krvavice: ena za gospodinjo in seveda dve zame – po tiho sem upal, da ta veliki.
»Bova zmolila!« sem rekel pred jedjo, ko je pozvonilo na vratih župnišča.
»Kdo je pa zdaj! Pa ravno, ko je kosilo!« je bila gospodinja očitno nejevoljna.
»In v takšnem vremenu!« sem dodal in se ozrl skozi okno. Zunaj je veter vrtinčil snežinke.
»Bom jaz pogledala kdo je,« je rekla in že hitela k vratom.
Prisluhnil sem:
»Bog daj!«
»O, vi ste, Franc. Bog daj! Kaj bi pa radi?«
»Župnika.«
»Gospod so ravno pri molitvi.«
»Bom pa počakal.«
»Franc, kar pridite v kuhinjo. Sem že končal molitev,« sem zatulil preko ovinkov do gosta, se pobožno pokrižal in se zazrl h krvavicam, ki so me vse bleščeče vabile, da se jih lotim – no vsaj tisti dve, ki sta bili namenjeni meni. K sebi sem vzel seveda ta največjo.
»Kar k peči sedite. Saj ste čisto mokri,« je rekla gospodinja.
»Peš?« sem bil radoveden, čeprav sem vedel, da je pripešačil, če pa je cesta neprevozna.
»Peš, peš,« je potrdil Franc. »Dobro uro sem gazil. So zameti, ki jih človek komaj premaga!«
»Dobri ste,« sem rekel in pri tem pomislil, kako dobra je krvavica. Bogu hvala: gospodinja si je dala na krožnik ta najmanjšo, torej bo ostala zame še srednje velika.
»Je kaj novega tam v Polani?« sem povprašal in si s prtičkom popivnal mastne ustne kotičke.
»Ah, nič posebnega, gospod župnik.«
»Res, čisto nič?« sem bil ob krvavici željan še kakšne sveže novice.
»No, to je že novost, da je naša koza skotila kar tri mladiče.«
»Tri?« se je začudila gospodinja. »Ja, kako pa pol zizajo. Koza ima samo dva seska.«
Globoko sem vzdihnil in obračajoč oči proti nebu pomislil: “Kako banalni pogovor. In to za župnijsko mizo.”
»Ja, takole je: dva zizata, eden pa gleda,« je razložil Franc.
»Ja, kako se pa sirotek počuti?« sem bil sočuten s ta tretjim kozličkom. »Med tem, ko ona dva jesta, on samo gleda …«
»Kako se počuti? Le kako? Tako kot jaz, ki vaju samo gledam, med tem, ko se vidva mastita,« je bil jasen Franc. In jaz sem v hipu uvidel, da tista srednje velika krvavica tokrat ne bo namenjena meni.
+++
Vem, vem! – Na dolgu imam pojasnilo, zakaj sem se, kot priloge h krvavici, kisle repe tako silno ubranil.
Razlog je v posledici. Ne, ne … – Ne v odvajalni. Razlog je v posledici dogodka, ki vam ga opišem.
Bil sem novinec na neki župniji. (Nikar ne razmišljajte, na kateri – to bi se mi lahko zgodilo na katerikoli.) Življenje me takrat še ni izučilo – vsaj na tistem področju. Saj veste: Šola nas uči, življenje pa izuči. Takšne napake danes vsekakor ne bi naredil.
Napaka – kakšne je bila napaka? Pravzaprav ni bila napaka, bila je usodna izjava!
Prišel sem na eno izmed domačij, ravno ob času kosila.
»Saj bi vas povabili k mizi, pa imamo kislo repo. Saj veste, petek je …« se je kakor opravičevala gospodinja.
»Jaz imam kislo repo zelo rad. Četudi ni petek,« sem rekel, da bi sprostil nelagodje, a sem s tem zapečati svojo kulinarično usodo na tisti župniji.
»Če mu postrežete s kislo repo – četudi ni petek – se ne morete zmotiti. Nadvse jo ima rad,« se je razširila novica po fari in kamorkoli sem prišel mi je bila postrežena v izobilju.
No, bila je izjema: Nekje so mi (končno, vendar le!) postregli kosilo brez zakisane repe. Pred odhodom pa mi je izročila gospodinja posodo z naročilom: »Tu je kisla repa. Pogrejte si jo za večerjo, da se boste malce posladkali.«
In sem se kislo nasmehnil.

pripravlja Marko Čuk

Če kdo misli, da nam vera nima več kaj povedati – žal se najdejo tudi taki – vendar je ta tudi nekdo, ki razmišlja, to je, ne verjame na prvi pogled, temveč hoče jasno sliko.
Če kdo misli, da je Sveto pismo stvar za v antikvariat – žal se najdejo tudi taki – vendar je ta tudi nekdo, ki razmišlja, in ne zaupa temu, kar sliši okoli sebe.
Če kdo misli, da Jezus ni več zanimiv, da ne more več izzvati današnjega človeka – žal se najdejo tudi taki – vendar je ta tudi nekdo, ki razmišlja, to je, osebno preverja.
Prav! Če je kdo tak, potem mu 365 + 1 dan s Teboj lahko koristi!

Od osemnajstega do petintridesetega leta se zgodi marsikaj: matura, iskanje zaposlitve, univerzitetni študij, diploma, izbira partnerja, služba, politična stranka, sindikat, poroka, nov dom, otroci.
Ta temeljna razdobja v življenju mlad človek pogosto preživi brez vsake povezave s krščansko vero.
Ali zato, ker opusti vero takoj po birmi v prepričanju (h kateremu prispeva svoje tudi takšen verouk, ki zgolj posreduje znanje!), da vera nima nič opraviti s konkretnimi problemi v življenju.
Ali zato, ker se skromno znanje, ki si ga je pridobil pri verouku, ni  moglo kosati s srednješolskim znanjem in univerzitetnim študijem.
Ali zato, ker so študijske in službene obveznosti počasi odrinile in stlačile vero v vedno tesnejši kotiček povsem obrobnega pomena.
Ali zato, ker se je kaj drugega, kar ponuja življenje, zdelo bolj zanimivo in pomembno.
Ali zato, ker se mu zdijo duhovniki, redovnice in tisti, ki hodijo k maši, zoprni, dvolični leporečniki, zaostali in nazadnjaški.
Ali zato, ker je v župnijski skupini, v katoliškem društvu ali gibanju doživel razočaranje.
Ali zato, ker mislili, da bo lahko shajal brez vere tako kot mnogi njegovi prijatelji in kolegi.
Ali zato, ker se mu dozdeva, da Jezus Kristus nasprotuje volji in veselju do življenja.
Ali zato, ker ...

Zdaj imate 366 priložnosti, da o veri ponovno premislite, jo znova odkrijete, bolje spoznate in poglobite.
Niso izbrane zaradi knjige, iz potrebe po predstavitvi celovite vsebine krščanstva, temveč izhajajo iz življenja. Iz želje, da bi našli odgovor na vprašanja, dvome, težave, pomanjkljivo razumevanje ali napačne poglede, na najpogostejše razloge za nejevoljo in odpor do krščanske vere in do tistih, ki jo izpovedujejo in poosebljajo.
Navedki iz Svetega pisma so zelo kratki ne samo zaradi omejenega prostora, temveč predvsem zato, da bi v bralcu vzbudili zanimanje in bi jih prebral v celoti.
Ne služijo kot osnova za razlago, temveč dajo idejo za razmišljanje, prikličejo molitev, ležejo kot kamen na srce ali pa zasijejo v povsem novi luči v primerjavi z že ničkolikokrat slišanim, običajnim, ustaljenim, s tistim, kar govorijo ljudje, kar ustreza splošnemu okusu današnjega časa, in s čedalje bolj razširjenim: »Tako so rekli na televiziji«.
Svetopisemski odlomki so ključ, ki požene motor razmišljanja, osebnega, v družini ali v skupini.

iz vsebine

1. september

Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini (Markov evangelij 4,37-38).

Kadar v meni raste nemir,
ker so valovi visoki
in piha močen veter.

Kadar izgubim svoj mir,
ker se mi zdi,
da težave presegajo
moje opešane moči.

Kadar ničesar več ne razumem,
ko mi krmilo uhaja iz rok
in jadro ponori.

Kadar moje roke
ne obvladujejo več vesel
in čoln pluje po svoje ...

Gospod Jezus,
spomni me, da si ti tu,
na krmi
in mirno spiš na blazini.

In tvoj mir
bo tudi moj mir.

In tvoja moč
bo tudi moja moč.

19. september

Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen (Janezov evangelij 13,35).

Kristjani so si izmišljali in si izmišljajo marsikaj, da bi iznašli kakšno drugo osebno izkaznico.
So taki, ki hodijo k maši, taki, ki hodijo okoli z rožnim vencem v rokah, taki, ki se za nekaj časa umaknejo v kakšen samostan ali živijo kot puščavniki, taki, ki organizirajo slovesne procesije ...
Vendar osebna izkaznica kristjanov ostaja vedno le medsebojna ljubezen.
Duhovniki v talarjih, redovnice v oblačilu podeželank izpred sto in več let, križ okoli vratu, križ na reverju suknjiča, zlati križi na prsih, črna oblačila z rdečo ali vijolično rdečo obrobo, čudna pokrivala na glavi, prstani ...
Vendar pa razpoznavni znak kristjanov ostaja vedno le medsebojna ljubezen.

»Kaj pa maše, zakramenti, molitve, rožni venci?«
So vir, iz katerega je treba črpati to ljubezen, ki ni ljubezen po meri človeka, temveč Kristusova ljubezen do nas: popolna ljubezen vse do žrtvovanja samega sebe.

»Kaj pa oblačila, pokrivala, prstani?«
Ta res ne služijo ničemur.

4. oktober

Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil ves svet križan zame, jaz pa svetu (Pismo Galačanom 6,14).

Frančišek, toliko stoletij po tvojem kratkem bivanju na zemlji (1182-1226) je tvoje izpričevanje vere še vedno sveže, kakor da se je pravkar pojavilo.
Med tistimi, ki te poznajo, ni človeka – moškega ali ženske, mladega ali starega, vernega ali nevernega – ki ne bi občutil tvoje privlačnosti in te ne bi iskreno občudoval.
Frančišek, ti nam kažeš, kakšno veličino lahko doseže človeško bitje, če v celoti sprejme Kristusa, iskreno in brez dvoličnosti.
Ti si dokaz, da resnična vera premika ne samo gore, temveč ves svet.
Včasih nas zavaja misel, da nam bo svet prisluhnil, če bomo paktirali s feministkami, s homoseksualci, z okoljevarstveniki in z ne vem kom vse.
Ti vpiješ, da nas svet ne posluša ne zato, ker smo preveč kristjani, ampak ker smo premalo kristjani.
Frančišek, kaj bi se zgodilo na svetu danes, če bi bilo deset takšnih kristjanov kakor ti?
Če samo pomislim, me kar spreleti.
Frančišek, in če bi bil jaz vsaj malo podoben tebi, kaj bi se zgodilo tam, kjer živim in delam?

29. oktober

Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti ... (Matejev evangelij 25,35).

Če se moram peljati z vlakom v Benetke, mi nič ne koristi vozovnica za Neapelj.
Če moram delati izpit iz matematike, mi nič ne koristi, da zelo dobro znam geografijo.
Če ne morem hoditi bos, nič ne pomaga, da nataknem rokavice.
Jezus je določil pravila, pogoje, da pridemo v kraljestvo njegovega Očeta:
»Lačen sem bil, žejen sem bil, tujec sem bil, nag sem bil, bolan sem bil, v ječi sem bil ... in ste mi pomagali.«
Vse drugo ne odpre vrat Božjega kraljestva.

»Kaj pa molitve? In maše? In zakramenti? In procesije? In romanja? In verouk? In večerna srečanja bibličnih skupin? In poletni tabori? In duhovne vaje? In post? In življenje v samostanu? In odpoved poroki in lastni družini? In odkrivanje čudežev in svetniških ljudi?«
Ne pomagajo, da pridemo v Božje kraljestvo.

Molitve, maše, zakramenti torej ne pomagajo?

Pomagajo nam, da imamo moč in vidimo Jezusa v tistem, ki je lačen, tistem, ki je žejen, tistem, ki je nag, tistem, ki je bolan, tistem, ki je tujec, tistem, ki je v ječi, in mu pomagamo.

pripravlja Marko Čuk

Biblija za mlade katoliške Cerkve s predgovorom papeža Frančiška
Sveto pismo za mlade, ki ste ga odprli, je bogato s pričevanji - pričevanji svetnikov in pričevanji mladih -, ki kar vabijo, da bi ga prebrali od prve do zadnje strani v enem dahu.
Človek, ki ni bil kristjan, Mahatma Gandhi, je nekoč rekel: »Vi, kristjani, imate v posesti dokument, ki v sebi skriva dovolj dinamita, da bi lahko celotno civilizacijo razstrelil na koščke in svet postavil na glavo ter temu svetu, raztrganemu zaradi vojn, prinesel mir. Vi pa z njim ravnate, kot da bi bil le primerek dobre literature - in nič drugega.«
Ne, po Božji besedi je na svet prišla Luč. In nikoli ne bo ugasnila. V dokumentu Evangelii Gaudium (175) je papež Frančišek zapisal: »Ne tavamo v temi in ni nam treba čakati, da bi nam Bog naklonil svojo besedo, kajti, Bog je že govoril, ni več veliki, neznani, ampak se je razodel'. Sprejmimo ta vzvišeni zaklad razodete Besede v nas.«
V rokah torej držite nekaj Božjega: knjigo, ki je kot ogenj! Knjigo, po kateri govori Bog. Zapomnite si: Biblija ni na svetu zato, da bi jo postavili na knjižno polico, ampak da bi jo imeli pri roki ter pogosto brali iz nje, vsak dan, tako sami kot v skupinah. Saj se vendar tudi s športom ukvarjate skupaj z drugimi, ali pa greste skupaj po nakupih.
Zakaj ne bi po dva, trije ali štirje skupaj brali iz Svetega pisma? Zunaj, v naravi, v gozdu, na obali, zvečer ob soju sveče ... Pridobili boste neverjetno izkušnjo! Ali pa se bojite, da bi se s takšnim predlogom osramotili drug pred drugim?
Berite pozorno. Ne ostajajte na površju kot pri kakšnem stripu!
Božje besede nikoli ne berite tako, da bi jo le preleteli! Vprašajte se: »Kaj to pove mojemu srcu? Ali mi Bog po teh besedah govori? Se me dotika v globinah mojih hrepenenj? Kaj moram storiti?« Le na ta način lahko Božja beseda razvije svojo moč. Le tako lahko spremeni naša življenja, postane velika in lepa.

Rad bi vam povedal, kako berem svoje staro Sveto pismo. Pogosto ga vzamem v roke, v njem nekaj malega preberem, nato ga odložim ter dovolim Gospodu, da me opazuje. Ne opazujem sam Gospoda, ampak ON opazuje mene. ON je vendar tu. Dovolim mu, da me gleda. Nato začutim - in to ni nikakršna sentimentalnost-, najgloblje začutim stvari, ki jih Gospod govori v meni. Včasih tudi on ne spregovori.
Takrat ničesar ne čutim, le praznino, praznino, praznino ...
Toda potrpežljivo vztrajam in tako čakam. Berem in molim. Molim sede, kajti boli me, če pokleknem. Včasih pri molitvi celo zaspim. A nič zato. Sem kot sin pri Očetu, in to je pomembno.(papež Frančišek)

Kako lahko bereš Sveto pismo
Sveto pismo je napisano zate. Lahko ga bereš in pri tem dovoliš, da Božja beseda postane beseda tvojega življenja. Pri tem ti lahko pomaga naslednjih deset pravil za branje.

Beri Sveto pismo ...
1 ... in moli.
Biblija je Sveto pismo. Zato je dobro, da pred branjem prosiš Boga za njegovega Svetega Duha ter se mu po branju zahvališ. Kako lahko moliš? Začni preprosto s to kratko molitvijo: »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi« (Ps 119,105).

2 ... in se pusti presenetiti.
Sveto pismo je knjiga, polna presenečenj. četudi si nekatere pripovedi že slišal: daj jim še drugo priložnost. In tudi sebi! Sveto pismo ti kaže vse presegajočo širino in veličino Boga.

3 ... in se veseli.
Sveto pismo je velika ljubezenska zgodba s srečnim koncem: Smrt nima nobene možnosti. Življenje zmaga. To veselo sporočilo najdeš vedno znova v vseh svetopisemskih besedilih. Išči jih - in se veseli, ko jih najdeš.

4 ... in delaj to redno.
Sveto pismo je knjiga za tvoje življenje. če vsakodnevno bereš iz nje, četudi je to le ena vrstica ali kratek odlomek, lahko spoznaš, kako dobro ti ta knjiga dene. Tako kot šport in glasba: le redna vadba omogoča napredek - in ko si že nekoliko utečen, postane vse skupaj resnično zabavno

5 ... in ne beri preveč.
Sveto pismo je ogromen zaklad. Podarjen ti je brezplačno. Ni ti treba takoj odpreti vsega. Beri le toliko, kot lahko dobro sprejmeš. Če te nekaj še posebej nagovori, si to zapiši in se nauči na pamet.

6 ... in si vzemi čas.
Sveto pismo je prastara knjiga, ki je večno mlada in nova. Noče biti prebrana v eni sapi. Dobro je pri branju narediti premor. Tako lahko pri sebi razmisliš in začutiš, kaj ti želi Bog povedati. In ko enkrat prebereš celotno Sveto pismo, začni preprosto spet od začetka. V njem boš ponovno odkril povsem nove strani.

7 ... in bodi potrpežljiv.
Sveto pismo je knjiga, polna globoke modrosti, občasno pa se zdi tudi nerazumljiva in tuja. V prvem trenutku ne boš razumel vsega. Nekatere stvari je mogoče razumeti le na podlagi časovnega konteksta ali zgodovinske situacije. Bodi potrpežljiv s seboj in s Svetim pismom. Če ti kaka stvar noče postati jasna, jo poglej glede na kontekst ali pa glede na druga mesta, kjer je obravnavana ista tema. Tvoje Sveto pismo ti ponuja veliko točk za pomoč
.
8 ... in beri ga skupaj z drugimi.
Z drugimi lahko podeliš, kaj ti pove Sveto pismo. To, kar v Svetem pismu odkrivajo drugi, pa lahko pomaga tebi, da ga boš bolje razumel. Če z drugimi govoriš o Svetem pismu, bodi pozoren na to, da v središču ostane Božja beseda in da je ne boste ubili z besedičenjem. Sveto pismo ni nikoli orožje proti drugim; je most za graditelje miru.

9 ... in odpri svoje srce.
Sveto pismo je stvar srca. Kdor bere Sveto pismo, ne more ostati zgolj pri golem prebiranju. Bog bo odprl tvoje srce. Njegova beseda se bo pisala naprej v tvojem življenju in lahko jo obhajaš pri bogoslužju. Brati Sveto pismo z odprtim srcem - k temu si povabljen.

10 ... in se odpravi na pot.
Sveto pismo je kompas tvojega življenja. Kaže ti smer, po kateri je treba hoditi. Sam hodiš po svoji poti življenja. A po njej ne hodiš osamljen. Pomisli na učenca iz Emavsa (Lk 24,13-35). Najprej nista spoznala Jezusa, ki ju je spremljal v njuni žalosti. Kasneje pa sta se spraševala: »Mar ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« (Lk 24,32)

,, Živi to, kar si razumel v evangeliju. Pa tudi če je še tako malo. Toda živi to! (brat Roger Schutz)

Biblija je najbolj razširjena knjiga na svetu. Nobena druga knjiga ni bila večkrat prevedena v različne jezike. Nobena druga knjiga ni imela večjega vpliva v zgodovini človeštva. Za vse kristjane je Biblija Sveto pismo.
Sveto pismo je svetovna literatura. Vsebuje čudovite pripovedi. Mnogi deli Svetega pisma imajo v sebi izredno poetično lepoto, npr. Jobova knjiga in cela vrsta Psalmov iz Stare zaveze ali pa Visoka pesem ljubezni (1 Kor 23) ter Janezovo Razodetje iz Nove zaveze. Sveto pismo je pogosto moteče . Je kritično . Včasih deluje tuje. Lahko se zgodi, da kdo potrebuje leta in leta, da razume določen odlomek iz Svetega pisma. Toda splača se začenjati z vedno novim zagonom. Za vse kristjanke in kristjane je Sveto pismo temeljni dokument vere.

Še več: Sveto pismo je »Božja beseda«. Zapisana je s človeškimi besedami in v človeški govorici. Toda v resnici je razodetje. Napisana je bila, ker so ljudje prisluhnili Božjim besedam in jih zapisali s svojimi besedami. Ohranila se je, ker so drugi tem ljudem verjeli, da si niso ničesar izmislili, ampak da so resnično prenesli sporočilo Boga. Sveto pismo nas želi premakniti. Želi nas motivirati za življenje, ki hrepeni po Bogu.

To življenje naj bi združevalo ljubezen do Boga in ljubezen do ljudi. Zato ne moremo ostati zgolj pri prebiranju. K temu spada tudi molitev, pomoč drugim, premišljevanje o veri - in predvsem veselje, da imamo Boga, ki nam podarja življenje.

pripravlja Marko Čuk