Vprašanja in odgovori o življenju in onstranstvu

Ali lahko vemo kaj z gotovostjo o življenju onstran groba?
Ali pride po smrti sodba?
Ali je mogoč stik z umrlimi?
Kakšna so nebesa?
Kaj pa pekel?
Ta vprašanja razodevajo, kako bi mnogi ljudje radi verovali v življenje po smrti, vendar si ga ne morejo predstavljati drugače kot izboljšano obliko tega sedanjega življenja – neke vrste novo možnost, a z boljšim izhodiščem. Avtor ne prodaja svoje modrosti, ampak poišče odgovore na vprašanja o življenju in smrti v Svetem pismu in nauku Cerkve. Ti naj nas usmerijo na pot razmišljanja, obenem pa naj tudi utrdijo našo vero.

iz vsebine:

Kakšna so nebesa? Vso večnost sedeti v krogu in igrati na harfe se sliši precej dolgočasno. Ali bomo imeli kaj početi?
Sveto pismo nam zatrjuje, da so nebesa boljša kot naše sedanje življenje. Razen tega nam ponuja vrsto podob, zlasti v obliki videnj, o tem, kakšna so nebesa. To vprašanje je že precej staro. Rečeno nam je bilo, ‘kakšna’ so nebesa, nimamo pa nobenih opisov. Razlog je preprost: nebesa so nam dobesedno nedoumljiva. Ali si lahko mislite, kako brez uspeha bi se trudili, če bi hoteli gosenici razložiti, kakšen je metulj, ki leta s cveta na cvet? Ali dojenčku dopovedati, kaj se pravi igrati na klavir? Nebesa pomenijo drugačen način življenja in nimamo ničesar, s čemer bi jih primerjali. To je popolnoma novo bivanje.
Tako si moramo pomagati z najboljšimi podobami, ki nam jih nudi Sveto pismo.
Poznamo dve vrsti podob. V evangelijih Jezus pogosto govori, da je nebeško kraljestvo ‘podobno’ tej ali oni stvari: mreži, drevesu, dragocenemu biseru. V teh ‘prilikah’ poudarja temeljno resnico božjega kraljestva kot ‘kraja’, kjer bo popolnoma uresničena božja volja.
Nekaj tega lahko seveda okusimo že tu na zemlji, kolikor v svojem življenju upoštevamo načela in pravila kraljestva. »Pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji.« Nebesa pa so tam, kjer božje kraljestvo doseže polnost in zgoraj omenjene Jezusove podobe o kraljestvu merijo na to. Mreža je vržena in zajela je vse, ki bodo uživali nebeško veselje. Na poljih zori žito in bliža se čas žetve. Dragocen biser, kupljen za visoko ceno, je zdaj mogoče pravilno ceniti in občudovati. Kraljestvo se pričenja zdaj, brž ko ljudje sprejmejo božjo voljo, polnost pa bo doseglo šele v nebesih.
Podobe, ki jih je uporabljal Jezus v svojih prilikah, nam povejo, kakšen kraj bodo nebesa in kakšna merila bodo tam veljala.
Druge podobe o nebesih pa so povsem drugačne. To so čudovita in opojna, včasih pa tudi grozljiva videnja, ki jih je zapisal apostol Janez v Razodetju, zadnji knjigi Svetega pisma. V vrsti bežnih vtisov – podobnih sanjskim prizorom v filmu – mu je bilo dano odstreti zaveso in nam za hip omogočiti pogled na to, “kar se ima vsak čas zgoditi”.
Nevarnost je, da bi ta videnja razlagali dobesedno, kot dokumentarno televizijsko oddajo o prihodnosti. Če bi gledali na ta videnja tako, bi jih popolnoma napačno razumeli. Tisti, ki knjigo Razodetja razlagajo površno in dobesedno, zaidejo v veliko zmoto. Brati jo je treba drugače.
Razodetje je del Svetega pisma, ki je za nas kristjane od Boga navdihnjeno. Njegov namen je človeka učiti in vzgajati, odkrivati mu resnice, ki presegajo naš nebogljeni razum. Te podobe moramo torej gledati z očmi vere in se ob njih učiti.
Med temi videnji je tudi veličastna, čudovita in spokojna podoba nebes, ki jo Razodetje imenuje ‘novi Jeruzalem’, popolno božje mesto.
Mnogi ljudje iščejo pomen raznih podrobnosti tega videnja: vrata iz biserov, z zlatom tlakovane ulice, obzidja iz jaspisa in glas ‘kakor zvok harfistov, ki brenkajo na svoje harfe’. Znova poudarjam: nikamor ne gre vse to jemati dobesedno. To je le podoba popolnosti … prikazana z vso razkošnostjo.
Če si to videnje pozorneje ogledamo, ugotovimo, da so vrata vedno odprta. Nikdar ne nastopi noč. V tem nebeškem mestu ni več smrti, žalovanja, solz in bolečine. Po glavni ulici teče reka žive vode, ki izvira izpod prestola Boga, in napaja drevo življenja, katerega listje “je zdravilo narodom”.
Podrobnosti so, kot pri vseh videnjih, najbrž nepomembne in nas lahko celo odvračajo od pravega pomena. Tu ne gre za podobo, ‘kakšna’ so nebesa s stališča zemljepisa, arhitekture ali glasbe, temveč podoba, ‘kakšna’ so nebesa v veliko važnejšem pomenu: kot kraj miru, veselja, neskaljene sreče in lepote. Dvomim, če sta človeška pamet in domišljija zmožna to podobo preseči.
Poleg tega podoba vključuje še misel: »Njegovi (božji) služabniki mu bodo služili.« Imeli bomo veliko dela, ki bo delež pri nenehnem ustvarjanju Boga. Ne bomo torej sedeli na belih oblačkih in igrali na harfe, temveč bomo zaposleni z dobro, koristno in osrečujočo dejavnostjo. Služili bomo Bogu in sicer z vsemi močmi in sposobnostmi.

pripravlja Marko Čuk

KARTONKA Z ZAVIHKI

Knjiga Grem k maši bo pomagala majhnim otrokom razumeti, kaj se dogaja pri maši, in sodelovati pri njej. Otroške ročice bodo odpirale zavihke in odkrivale, kaj se bo zgodilo pri maši. Starši jim bodo lahko prebrali kratke spodbude: zapoj, ... prisluhni, ... pokrižaj se, ... daj svoj dar, ... skleni roke, ... podaj roko ...
Kartonko bodo lahko gledali doma ali v cerkvi. Grem k maši bo osvojila predšolske otroke z barvitimi ilustracijami in preprostim jezikom.

iz vsebine

Otrok gre k maši - skozi vrata lahko pogleda zbrane ljudi v cerkvi
Prihaja duhovnik - pripravljeni smo, da začnemo
Slišiš petje - zapoj tudi ti
Čas je za poslušanje - pazljivo prisluhni Božji besedi
Cerkovnik pobira darove za cerkev - prispevaj tudi ti svoj dar
Zbrano spremljaj mašo med povzdigovanjem
Mir z vami - podaj roko najbližjim
Bog naj te blagoslovi
Spoštljivo pozdravi Jezusa, ko odhajaš iz cerkve

pripravlja Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je pošla

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. (Zelo nam pomaga do pravega razločevanja tudi danes, leta 2022, ko se v tekmi za predsednika države toliko govori o spopadu vrednot, o naših in vaših vrednotah???) V knjigi je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Potrebe se v človeku pojavijo, kadar se poruši neko notranje ravnovesje. Zato delujejo kot nekaka sila, nuja, gnana z neko organizmično potrebo po vnovični vzpostavitvi ravnovesja. Ker je težko razmejevati med tem, katere potrebe so bolj »pomembne« za obstoj organizma, kdaj je torej ravnotežje bolj usodno porušeno, so se vsi poskusi raziskovalcev, da bi ugotovili neko hierarhijo potreb, izkazali kot nepopolni. Neke absolutne hierarhije potreb, ki bi veljala vedno in brez izjem, torej ni. In prav zato lahko človek v dani situaciji »podleže« neki potrebi, ki je lahko za njegov obstoj nepotrebna, nepomembna.

Kaj pa vrednote? Kako delujejo? So pomembnejše ali manj pomembne od potreb?
Vrednote se ne pojavijo ob porušenju notranjega ravnovesja v organizmu, ampak so prisotne vedno. Neko dejanje v skladu z vrednoto sicer prinese zadovoljstvo, pomiritev, toda vrednota se ne umakne kot »zadovoljena«, ampak se, nasprotno, vrednota še okrepi, utrdi! Vrednote torej vodijo k neki rasti, razvoju. Vrednote torej človeka ne silijo, potiskajo k nekim dejanjem, ampak ga prej vabijo, vlečejo. Dejanje v skladu z vrednoto pa je dejanje človekove svobodne izbire.
Ko sem še vodil programe za mlade v Čepovanu, sem zelo rad izvajal lepo in poučno delavnico, ki sem jo poimenoval »Slepa steza«. Po razgibanem delu gozda sem napeljal vrv, ki sem jo pritrdil na drevesa. Vrv je označevala pot, ki naj jo udeleženci prehodijo z zavezanimi očmi. Sam sem ga pripeljal do vrvi, in mu dal vrv v roko. Od tu je šel dalje sam, sam se je držal vrvi – obenem pa pazil na ovire na poti. Po opravljeni vaji smo se z udeleženci pogovorili o njihovih izkušnjah. Vrv so udeleženci povezovali z različnimi viri zunanje pomoči: starši, učitelji, vero… Skupni imenovalec vsemu temu pa so bile prav vrednote. Vrv je bila tam, nič ni »delala«, nikakršne prisile ni delala na udeleženca. Udeleženec je imel možnost vrv tudi izpustiti, če je imel občutek, da ga vrv moti, da je pot speljana preko prevelikih ovir. In pri tem se nič ni zgodilo: še naprej je lahko hodil po gozdu, za hip se je celo počutil svoboden. A kmalu se je začel počutiti izgubljen in brez zunanje pomoči (v delavnici sem to pomoč ponudil sam, ko sem ga vprašal, če želi, da ga popeljem do vrvi) bi le taval po gozdu, do cilja ne bi prišel!
Delavnica lepo, doživljajsko pokaže, kako delujejo vrednote: kot nekaka možnost, ponudba, vabilo, vodilo.. k rasti, k pravi poti razvoja človeka! Včasih se zdi, da vrednote človeka utesnjujejo, omejujejo – kot v naši delavnici vrv. In človek, ki »se otrese bremena vrednot«, kot danes pogosto slišimo od tistih, ki pozivajo k »osvoboditvi«, k »sprostitvi«, k temu, da »delam, kar hočem, kar mi je trenutno najprijetnejše« - a prej ali slej pride občutek izgubljenosti, spoznanje, da je življenje brez vrednot prazno.
In vendar je včasih v življenju zelo težko slediti vrednotam, pa čeprav jih poznamo, čeprav se zavedamo njihovega pomena, čeprav jih priznavamo, čeprav jih celo zavestno želimo upoštevati, spoštovati. Tudi v naši delavnici »Slepa steza« je bilo tako: vsem udeležencem sem pojasnil, da vrv označuje pot. Vsi so vedeli, da je pot prehodna, pa čeprav na posameznih mestih težka. Vsi udeleženci so želeli priti na cilj in so vedeli, da jih lahko le vrv pripelje do cilja. Kljub temu pa jih je bilo kar veliko, ki so vrv v nekem trenutku izpustili! Nekateri celo večkrat v istem poskusu!
To je bila zanimiva vaja. Kaj pa resnično življenje? Z izrecnim dovoljenjem avtorice tu objavljam del pisma, ki mi ga je poslala. Avtorica je še srednješolka, čeprav že polnoletna. V šoli je bila vse doslej uspešna, tudi sicer je »lepo vzgojena«. Poznam jo tudi osebno, in jo zelo cenim, gre za dekle z zelo visoko oblikovanimi krščanskimi vrednotami… Pa vendar – poglejmo, kaj piše! Pisma nisem nič popravljal, izpustil sem le nekaj delov, kjer preveč konkretno govori o sebi in svoji družini, da je ne bi kdo prepoznal. Izpuščena mesta sem označil: (…).
»…Dolgo sem rabila, da sem se spravila za računalnik pisat tale mail. Sem v veliki stiski. Vse mi gre narobe v življenju, najhuje pa mi je, ker vem, da sem sama odgovorna zase in da sem v bistvu jaz sama sebi največji problem. Hočem se rešit vsega tega sranja pa kar nič ne spremenim… počasi dobivam občutek, da mogoče pa sama ne morem nič spremenit... ker, če bi lahko - bi najbrž že, (…) Niti prisilit se ne morem več, da bi hodila v šolo. Cel prejšnji teden sem izostala, danes me spet ni pri pouku (in to kljub temu, da bi danes lahko oddala dva programa, ki sta dobro narejena). Sama pri sebi vem, da je v veliki meri za vse skupaj kriva trava. To vem že eno leto... še več... po moje niti prehrane nimam urejene zaradi tega. Jasno vidim kako počasi nazadujem. Začenjam izgubljati stvari, ki so mi najbolj drage; (…).... da ne omenjam mojega finančnega stanja, ves čas sem zadolžena, ne morem se rešit teh pufov. Že cel mesec nisem bila v nedeljo pri maši, počutim se zelo krivo in bojim se lastnega propada, ki se mi sploh ne zdi več tako daleč. Sovražim se, v bistvu ne sovražim sebe ampak to mojo nesposobnost. Od vsega si najbolj želim normalnega življenja.
(…)
Ne pomagata mi na pravi način... nisem dojenček - potrebujem samo nekoga, ki me bo zbudil iz teh sanj, dremeža, včasih tudi nočne more. Nekoga, ki mi bo pomagal, da se prisilim kaj spremenit. Želim si vstopit v odraslo življenje, z vso odgovornostjo zase. Sanjam o stanovanju, ki bi si ga lahko uredila, kot bi želela in bi vedno vedela, da sem lahko tam, če želim in to rabim, da je tam moje življenje, ki je dobro zastavljeno. Hočem se izboljšat, da bi mi tudi starši bolj zaupali - želim si, da bi jim lahko pokazala, da lahko tudi sama preživim in da nisem več popolnoma odvisna od njih. Nekje v sebi vem, da sem sposobna vse to sfurat še dosti boljše, kot sem napisala tu - samo MOČ rabim. Hočem že enkrat vzeti svoje življenje v svoje roke !!! Vsi bi mi radi pomagali : mama, tata, sestre, razredničarka, vzgojiteljica, projekt človek, sošolke, babica, ...
Jaz pa si od vsega najbolj želim, da bi končno meni nekaj uspelo - da bi lahko sama kaj naredila, s tisto pomočjo, ki bi si jo sama izbrala. Ne zdi se mi, da gre tukaj za neko otroško trmo, da bi ˝rada vse sama˝, ampak bolj za to, da si dokažem, DA ZMOREM. Tako, kot sem sama naredila (…)
Včasih se mi zdi, da je v moji glavi že preveč vsega in da mi ne uspe zato, ker vse zajemam s preveliko žlico. Kadar želim kaj spremenit, sem pregroba in prestroga do sebe in potem kmalu nehote popustim oz. spet padem v svojih slabostih (ker ne zdržim pritiska). Kot da bi bila razpeta med dvema osebama, eno popolno in drugo, ki bi me rada pokopala... Mislim, da je res čas, da se odpravim do spovednice in se osvobodim vsega hudega, v katerega sem ujeta... samo kaj, ko pa me je tako strah, da bo spet vse zastonj in bo na moji duši le še ena brazgotina več. Ne želim več žaliti Boga s tem, da se nekih stvari spovem - potem pa nič ne spremenim... teža je prevelika.... raje ne grem k spovedi, pa čeprav vem, da je točno to tisto, kar zlo hoče od mene. Pa tudi, če ne grem k spovedi, mi nič ni treba spremenit... ne da se mi več - ne morem... sem že poizkušala, pa ni šlo... zakaj bi mi potem uspelo sedaj, če nimam niti volje it do tja... kako bom pole imela voljo, da stvari spet zagrabim resno....? Rabila bi nek plan, za katerega bi bila več kot 90 procentna, da bo uspel, potem me ne bi bilo tako zelo strah. Samo kaj, ko ne vem več niti, kje začet. Če bi imela neke rezultate, bi mi bilo lažje, če bi še naprej pridobivala - kot s Projektom človek bi mi bilo tudi lažje. Samo zanimivo mi je pa to, da že beseda sama (lažje), izgubi celoten prvoten pomen, če jo zapišemo takole LAŽ - JE. Mogoče je vse skupaj res samo še ena laž in bi svoje življenje mogla začet graditi povsem z druge strani - težje. Preveč sem že globoko, da bi se lahko tako lepo spravila ven iz tega, zdi se mi prelahko.
Konec-koncev pa je zaključek vedno enak, spet veliko razmišljam.... to je premalo.. jaz bi konkretne spremembe.«

Kako lepo, odkritosrčno, pošteno pisanje, kako lepo, pravo razmišljanje! Pa vendar, kot tudi sama na koncu sklene: razmišljanje o vsem tem je premalo.
In tu gre za vprašanje vrednot! Pa ne, da jih ta moja mlada prijateljica ne bi imela, ne bi poznala – dobro jih pozna! Za uresničevanje vrednot je potrebno trdna svobodna odločitev, vsakič znova. Vrednote vabijo, mičejo, vlečejo…, Človek se pa mora vedno znova in znova odločati, če jim je pripravljen slediti.
Ob tem pa se srečamo s problemom: svobodna izbira je povezana z odrekanjem. Da bi sledili vrednotam, se je potrebno odrekati nekim potrebam, ki se zdijo pomembne, pa čeprav v resnici niso. Vrednote namreč nikoli ne zahtevajo odrekanja pri temeljnih potrebah, tistih, katerih zadovoljevanje je res potrebno za obstoj. Vrednote zadovoljevanje teh potreb le regulirajo, usmerjajo, uravnavajo. Včasih, v danem trenutku, pa se lahko zdi, da so vrednote v navzkrižju s potrebami.
Da bi pa ljudje zmogli slediti vrednotam, da bi se zmogli znova in znova svobodno odločati, je potrebno, da dobro poznamo sami sebe, svoje potrebe, da dobro prepoznavamo v sebi resnične potrebe od navideznih. V našem času pa je prav teh navideznih potreb tako zelo veliko!
Torej ni dovolj, da poznamo potrebe, da vemo zanje – potrebna je vzgoja v vrednotah in za vrednote, potrebna je osebnostna rast. Ta pojem, ki ga danes tako radi uporabljamo, in zveni tako mistično, pa v bistvu pomeni prav to, kar sem napisal zgoraj: spoznavati samega sebe, svoje resnične potrebe, čistiti sebe navlake nepristnih, nepotrebnih, od zunaj vsiljenih potreb, se zavestno opredeljevati za vrednote – tako, da jih sprejemamo za svoje, jih postopoma »ponotranjimo«.

B. Žorž, Kako delujejo vrednote: Vzgoja za vrednote, v: Ognjišče 3 (2009), 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk

Na dan, ko se spominjamo spodbude sv. Janeza Pavla II. iz Assisija (27. oktobra 1986): "Kar smo opravili danes v Assisiju, ko smo molili in izpričali svoje prizadevanje za mir, moramo nadaljevati vsak dan svojega življenja." ... in papež Frančišek ob tridesetletnici (2016): »V sebi nosimo in pred Boga polagamo pričakovanja in tesnobo mnogih narodov in ljudi. Žejni smo miru, želimo pričevati za mir, predvsem pa potrebujemo molitev za mir, kajti mir je Božji dar in naša naloga je , da zanj prosimo, da ga sprejmemo in vsak dan gradimo z božjo pomočjo … Mi nimamo orožja, verjamemo pa v blago in ponižno moč molitve.« (Duh Assisija)  .... poglejmo v Zakladnico modrosti in si preberimo nekaj modrih misli o miru, ...

MIR

Gospod Bog, nakloni nam tudi mir, ko si nam vendar vse naklonil, mir pokoja, sobotni mir, mir brez večera! (sv. Avguštin)

Prosimo te za pravi mir, mir brez sovraštva, za mir, ki v sebi nima kali nove vojne. Za mir, ki nasprotnika ne ponižuje, ampak združuje v prijateljstvu. (sv. Hieronim)

Mir je treba ustvarjati dan za dnem in vzpostavljati od Boga hoteni red, ki prinaša popolnejšo pravičnost med ljudi. (sv. Pavel VI.)

Miroljuben človek več koristi kot učen. Miroljuben človek obrača vse v dobro. (Tomaž Kempčan)

V prizadevanjih za mir je vedno najpomembnejše spoštovanje sočloveka. Mir najde tisti, ki vzame nase njegov jarem, torej njegovo zapoved: Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. (papež Frančišek)

Mir je v naših rokah: ustvarja se s tisočerimi malimi dejanji vsakdanjega življenja. (Roger Etchegaray)

Biti srečen pomeni živeti v miru. V miru pa živi tisti človek, če ima dobroto v srcu, če ljudem strah izganja. (Anton Trstenjak)

Dokler bomo lačni miru in dokler iz naše družbe ne bomo izruvali nasilja, se Kristus ne bo rodil. (Mahatma Gandhi)

Kdor seje mir, žanje srečo. (ruski pregovor)

Samo v mirni vodi odsevajo zvezde. (kitajski pregovor)

Bolje tanek mir, kakor tolst prepir. (slovenski pregovor)

 več:

ZAKLADNICA MODROSTI - Zbirka Za luč in moč 1

Ko se je leta 1965 porajalo Ognjišče (sprva Farno kot glasilo župnij Postojna in Koper), je njegov ‘oče’ Franc Bole, takrat župnik v Postojni, imel stike z belgijskim študentskim duhovnikom Fernandom Lelottom. Ta je svoje mlade prijatelje duhovno hranil z drobnim, vsebinsko bogatim lističem Ognjišče naše Gospe. V vsakem je bila tudi Iskra za poživitev plamena: stavek, izrek, misel, vzeto iz Svetega pisma, spisov svetnikov ter del pesnikov in pisateljev, je z nekaj stavki pospremil s spodbudami za razmišljanje. Njegove Iskre so od vsega začetka žarele tudi v našem Ognjišču. Leta 1978 so izšle v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča. »Ta knjižica bi vam rada pomagala, da se za trenutek ustavite, premislite svoja dejanja in naredite načrt za naprej,« je v spremni besedi zapisal urednik Franc Bole. »Vzemite jo v roke zvečer, preden ležete k počitku, ali zjutraj, preden začenjate svoje delo.« Avgusta 1984 smo začeli z rubriko Zajemi vsak dan, ki je na dveh straneh nudila ‘požirke’ duhovnosti: izbrane misli iz knjig Svetega pisma, svetnikov in svetnic, religioznih mislecev, domačih in tujih pesnikov in pisateljev. Rubrika se je bralcem brž priljubila; pognala je globoke korenine in je ‘živa’ že nad trideset let. Misli so sicer oštevilčene – po dnevih meseca, vendar si lahko vsakdo poišče misel, ki ga nagovori in mu ‘polepša dan’. Leta 2001 je izbor življenjskih modrosti za vse dni v letu izšel v knjigi Misel za lepši dan, ki je v kratkem času doživela štiri ponatise. Ob tem toplem sprejemu se je že dalj časa porajala zamisel o novem izboru, ki ga imate zdaj v rokah.

V knjigi je zbranih 930 misli različnih avtorjev (280), urejene so tematsko (82 gesel od A do Ž), pri vsakem geslu je najprej misel iz Svetega pisma, sledijo misli svetnikov, blaženih in svetniških osebnosti, papežev, škofov in drugih učiteljev duhovnosti, na koncu so zlata zrna iz del domačih in tujih pesnikov in pisateljev ter ljudske modrosti v pregovorih. Želimo, da bi pogosto odpirali to malo ‘zakladnico modrosti’, da bodo vaši dnevi čim bogatejši!

pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Ločen od tebe
sem kot rastlina brez korenin.
Moja duša bo ovenela.

Ločen od tebe
sem kot golob brez peruti.
Moja duša bo nebogljena.

Ločen od tebe
sem kot jagnje brez ovce.
Moja duša bo brez varstva.

Ločen od tebe
sem kot studenec brez vode.
Moja duša bo vedno žejna.

Ločen od tebe
sem kot svetilka brez olja.
Moja duša ne bo nikomur svetila.

Bodi pri meni, moj Jezus,
zjutraj, opoldne in zvečer.
Bodi pri meni v mojih težkih
kot tudi v vseh lepih dneh.

J. Gnanabaranam, Pogled v nebo, v: Ognjišče 10 (2019), 29.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Duhovnik Fabio Rosini nas s knjigo Umetnost novega začenjanja vabi na preproste “duhovne vaje” … da bi se ob premišljevanju SP besedila o šestih dneh stvarjenja poskušali dokopati do duhovnih zakladov, ki nas bodo ponovno postavili na noge in nas prenovili. Z življenjsko modrostjo prežeto besedilo nas nagovarja in postavlja temelje za osebni odnos z Gospodom, odkriva vire zdrave duhovnosti, odpira drugačna obzorja in usmerja na pot novega upanja.

Učimo se ponižno, vztrajno in z nogami na trdnih tleh svoje resničnosti. Pisec v vsakem odstavku izžareva pastirsko ljubezen do človeka, ki išče življenje. Ni le preučevalec Svetega pisma, ampak je bolj duhovni oče, zanj je Božja beseda nekaj živega, kar se je učlovečilo – ponuja nam roko in vse besede potrjuje z osebnimi izkušnjami iz resničnih življenjskih dogodkov.

Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)

To ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in ... prebrali naenkrat … ne, s to knjigo moramo oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”. Hoče nas pripeljati k Očetu, ki daje življenje … preroditi se moremo le z Njim … ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje.
Zato jo bomo tudi na spletu brali vsak dan "po malem" ... da bi tako morda začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja" v nas ...

KRAJŠI POVZETKI BESEDILA IZ KNJIGE (branje za vsak dan)

Prvi dan stvarjenja: DAR ZAČETNIH DANOSTI
1. V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo
2. Sprejmimo življenje ... tudi neurejenost
3. Prva poklicanost
4. Prvi korak
5. Naj bo svetloba!
6. In bila je svetloba

Drugi dan stvarjenja: DAR PRIORITET
7. Kaj vam življenje daje ... in kaj ga uničuje
8. Življenje od nas zahteva poslušnost
9. Moja življenjska simfonija
10. Prednostne naloge
11. Molitveni odnos z Bogom
12.Takoj na začetku v pravo smer
13. Ponovimo poudarke drugega dne

Tretji dan stvarjenja: DAR OMEJITEV
14. Omejitve - za normalno življenje
15. Umevanje dobrega in hudega
16. Brez omejitev ne morem ljubiti
17. Odnosi pred svojimi apetiti
18. Hvala Bogu, da stvari ne gredo po moje
19. Sprejeti moram svoje omejitve
20. Ustvarjanje pogojev za rodovitnost
21. Omejitve naj omogočajo ustvarjalnost
22. Vzdržnost - da se počutimo bolje
23. Odrekanje Bog spremeni v mir in veselje

Četrti dan stvarjenja: DAR NAVDIHOV
24. Kakšna svetloba je v meni
25. Naučimo se prepoznavati svoje misli
26. Misli usmerjam k dobremu
27. Navdihi Svetega Duha me nagovarjajo
28. Nevarno prišepetavanje
29. Luč in tema
30. Ravne in krive črte
31. Razločevanje mkisli in preverjanje vsebine
32. Ponaredki dobrega in "sveta jeza"

Peti dan stvarjenja: DAR BLAGOSLOVA
33. Najboljše življenje - to, ki ga živiš
34. Bog življenje daje in ga vzdržuje
35. Tudi sami moramo nekaj narediti
36. V šoli hvaležnosti
37. Življenje je blagoslovljeno
38. Kako me Bog odrešuje?
39. On hodi z menoj in me blagoslavlja

Šesti dan stvarjenja: I. del - DAR PONIŽANJ
40. Vstajenje iz prahu v življenje
41. Ponižanja odpirajo vrata spremembam
42. Ozka steza ali široka pot
43. Vse hudo bo Bog obrnil v dobro

Šesti dan stvarjenja: II. del - DAR POVELIČANJA
44. Popotnica za razumevanje sebe
45. Moj pravi jaz
46. Moj lažni jaz
47. Ali se splača začeti znova?
48. Kdo sem v Božjih očeh?
49. Moška in ženska lepota
50. Vladati ali služiti?
51. Usposobiti se za posredovanje življenja
52. Oče on mati - dve imeni enega odnosa
53. Rodovitnost je naš končni cilj
54. Za koga živim?
55. Za polno življenje - dar živeža
56. Vredno je biti človek

Začetek vsebuje vse

Življenje se začne z oploditvijo. Vsako živo bitje ima edinstven genetski zapis, ki določa njegov razvoj. V spermiju in oplojenem jajčecu so zapisani vsi podatki, potrebni za nadaljnje razvojne faze – od dojenčka do starčka.
Takoj po združitvi spermija in jajčeca se izoblikuje genom oziroma načrt, ki določa življenjski razvoj bitja sredi zunanjih spremenljivk. Sledi obdobje prilagajanja temu načrtu, ko se izoblikuje osebna identiteta.

Če izdamo začetek, izdamo celoto. Če v celoti nekaj ne deluje, to pomeni, da smo se oddaljili od njene začetne zasnove. Če želimo začeti znova, se moramo vrniti na začetek, k viru svojega življenja – in tam bomo našli nekoga. Nismo namreč nastali iz sebe.

In še nekaj: vsak začetek ima svoj konec oziroma cilj, ki je že zapisan v genomu.

Duhovno razločevanje
Na platnicah knjige je kot podnaslov zapisano: Šest dni stvarjenja in začetek duhovnega razločevanja ... kaj je to to ... duhovno razločevanje? Rosini pravi, da je to "globoka bivanjska usmerjenost, ki narekuje vse naše odločitve in se razodeva pri naših izbirah. Je pot v novo življenje, sad odrešenosti in iskrenega otroškega odnosa do Očeta, ki ga posluša z odprtimi ušesi."
Razločevanje nam pomaga, da v besedilu – če se mu približamo spoštljivo in z zgoraj omenjeno naravnanostjo – odkrijemo neslutene zaklade.

"Meni je ta pot k svetlobi in razločevanju med dobrim in še boljšim zelo pomagala. Razločevanje je namreč ključ do spoznavanja in ohranjanja vsega lepega. Je ključ do osebnega odnosa z Očetom, njegovim Sinom Jezusom Kristusom in Svetim Duhom, ki oživlja. ... Če si spoznal iskrenost in lepoto, te hinavščina in grdota spravljata v zadrego. Če si spoznal ljubezen, se ti greh studi.
In vse to so sadovi duhovnega razločevanja!"

... še nekaj nasvetov ...
- duhovnega potovanja s to knjigo, ne moremo opraviti brez molitve. Zato boste v njej našli tudi nekaj praktičnih nasvetov za pogovor z Bogom. Vendar to niso molitvene tehnike. Kdor pričakuje samo to, lahko spregleda veliko drugega. Do duhovnega razločevanja pridemo v pogovoru z Gospodom; razločevanje namreč ni neka pridobljena spretnost, temveč odnos.

- namen te knjige je, da bi nas pripeljala k Očetu, ki daje življenje, kakršnega nam je razodel Jezus iz Nazareta. Začeti znova pomeni preroditi se. Tega ne moremo narediti sami. Za to potrebujemo Očeta, ki daje življenje.

- Beseda vsebuje dejavno moč, ki se razodeva v zakramentih. Eno je kar tako prebrati besede “pošlji svojega Duha” ali “to je moje telo”, nekaj povsem drugega pa izgovoriti jih v moči zakramentalne liturgije, jih izkusiti. Božjo besedo, ki uresničuje, kar oznanja, - moramo povezati s svojim življenjem. Kadar določen svetopisemski dogodek povežem s svojim življenjem, odkrijem v njem izredno moč. Znajdem se znotraj Božjega delovanja ...

- potrebujemo pa tudi pomoč odraslega kristjana – duhovnega voditelja ali spovednika –, ki je duhovno zrelejši od nas, da preverimo, ali se nismo morda ujeli v past. To je nepogrešljivo. Če se o svojih duhovnih spoznanjih z nekom ne pogovorimo, smo v nevarnosti, da zaidemo v duhovno zmoto. ...

Podajmo se zdaj na začetek: odprimo Sveto pismo na prvih straneh ...

... gotovo boste presenečeni ... to prvo poglavje je bilo napisano veliko kasneje, kot druga šele v babilonskem izgnanstvu začno Izraelci zbirati poročila o svoji zgodovini od Abrahama naprej. Spoznajo, da je njihovo izgnanstvo posledica dejstva, da so zapustili Boga in pot življenja. Po vrnitvi iz izgnanstva ponižani in ‘prizemljeni’ Izraelci na podlagi svojih zgodovinskih in modrostnih izročil napišejo začetna poglavja Svetega pisma. Morda so prvo poglavje napisali kot zadnje? ...

... prvo poglavje Svetega pisma je napisalo ljudstvo, ki se je po neštetih napakah in padcih poskušalo postaviti na noge in svoje potomce podučiti, kako naj živijo. Besedilo izraža bolečino in obenem hvaležnost ljudstva, ki se je naučilo prav ceniti Božje darove šele potem, ko jih je izgubilo in spet dobilo nazaj. Ljudstva, ki se želi z obujanjem preteklosti izogniti podobnim napakam v prihodnosti.
Modrostno poročilo o začetkih predstavlja pot življenja in jo razlaga, da bi lahko po njej vsi varno hodili.

Teme so razvrščene v logičnem vrstnem redu odkrivajo vire zdrave duhovnosti, ‘genom’ človeškega in kozmičnega življenja, da bi lahko zaživeli v skladu z Božjim načrtom.
Poročilo o stvarjenju je najbolj univerzalna podoba vsakega začetka, ker vsebuje začetek vsega. Težko bi našli katerokoli drugo svetopisemsko besedilo, ki je tako urejeno in uravnoteženo. Napisano je v veličastnem, liturgičnem ritmu, ki doseže svoj vrhunec s stvarjenjem človeka ...

pripravlja in izbira Marko Čuk

Kratke misli Anselma Grün ... da bi odkrili bogastvo svoje duše.

Duša je podoba za človeško bitje - v dobrem in slabem. Poznamo »brezdušne« ljudi, ki so hladni, brez ljubezni, pohlepni in cinični - pa tudi take, ki so prave »duše«: ki izžarevajo toplino ...in se dobro počutimo v njihovi družbi.
p. Anselm Grün v kratkih besedilih pričujoče knjige razmišlja "kaj povzroča bolezen v duši in kaj je zanjo zdravilno? Kaj jo poživlja, ji daje moči, jo hrani?" Pater ne predpisuje posebnih receptov.
»Vaša duša sama ve, kaj ji dobro dene,« pravi. Človek (duša) potrebuje izvire, iz katerih lahko črpa.... potrebuje korenine in krila. ... svobodo in širjavo in ... Človek zacveti, ko se počuti ljubljenega in ima rad samega sebe ...in bližnjega ...  ko zajema moč, in prihaja v sozvočje s samim seboj ... kadar je v sozvočju z drugimi, kadar najde navdih ...

Spraševati se moram: Kaj je zame pomembno? Kje se v meni pretaka življenjska moč? Ali čutim, da sem povezan z Bogom ... črpam iz svežih izvirov.
Bog je velikodušen, podarja mi ta čas. Jaz pa sem tako majhen, premalo razmišljam o sebi, premalo časa si vzamem zase ... osto tako majhen v odnosu do sebe. Premalo skrbiom zase in privoščim si premalo časa.
Iz miru prihaja moč Dokler sem notranje razrvan, ne morem zaznati moči, ki se pšretaka v meni. Potrebujem miru, da bi odkril moč, ki se skriva v meni.
Ljubezen poživlja ... Ali znam ljudi povezati z njihovo ljubeznijo. Znam pokazati, kej pomeni ljubiti in biti ljubljen
Veselje širi srce, postaja izraz hvaležnosti, omogoča mi, da prepoznam lepoto, ki me obdaja
Globoko v sebi moram najti povezavo s prostorjem tišine.... tu je začetek ozdravitve.
V sebi čutim hrepenenje po odnosu, ki bo obogatil mojo dušo.
Tako bom življenje doživel kot neizmerno moč, nekaj dobrega, za kar se splača truditi in ...ga živeti "na polno" (...)

iz vsebine

Božji dih, vonj ljubezni
Zame je pomembno, da začutim odnos z Bogom, tako kot svoje dihanje. Perzijski sufijski pesnik Rumi je nekoč rekel, da je Božji dih vonj ljubezni. Ta podoba mi je pomagala, da sem v svojem dihanju okusil Božjo ljubezen. Predstavljam si, kako se z dihanjem vame priteka Božja ljubezen in prodira v vse dele mojega mojega telesa in moje duše. S tem ko zavestno spremljam svoje dihanje, telesno čutim odnos do Boga. Božja ljubezen se pretaka vame in z dihanjem jo zaznam, pride v moje spoznanje. Kadar čez dan ne čutim odnosa do Boga, mi pomaga, če ponovno zavestno vdihnem in izdihnem ter si predstavljam, da se tako vame pretaka Božja ljubezen. S primerom dihanja si lahko predstavljam in tudi začutim moj odnos do Boga.

Moliti dobro dene
Boga smemo prositi za vse, zase ali za druge ljudi. Včasih pa smemo izkusiti tudi učinkovitost molitve, tako da gre nam ali drugim bolje, da je neka bolezen ozdravljena. Toda to ni samo po sebi umevno. V vsaki molitvi namreč dodajamo: »Zgodi se tvoja volja!« Boga ne moremo z molitvijo prisiliti, da bi nekaj storil. Lahko ga prosimo. V prošnji se že spreminja naša situacija. In včasih smemo doživeti tudi čudež, da se nekaj resnično spremeni. Če molim za nekoga drugega, dobim več upanja zanj, in tako ga lahko srečam z večjim zaupanjem. Pogosto v molitvi spoznam, kaj bi lahko drugemu rekel. Molitev spreminja mene in moje odnose. Smem zaupati, da Bog v drugem sproža nove misli, ga napolnjuje z mirom in zaupanjem.

Molče pred Bogom
Molk pred Bogom je v tem, da vstopim v notranji prostor molka, v katerem Bog že biva v meni. V tem prostoru molka postanem eno z Bogom in hkrati s samim seboj. Tukaj lahko doživim, kar je Kierkegaard nekoč poimenoval kopanje duše v molku. Moji duši molk dobro dene. Molk je tako kot ležanje v kopalni kadi. Vsa umazanija odpade z mene. Lahko se sprostim. Počutim se objetega z Božjo ljubeznijo.

Darilo
Hvaležnost je temeljna drža v odnosu do Boga, pa tudi v odnosu do lastnega življenja. Hvaležni smo za ljubezen, ki jo smemo čutiti. Spoznavamo, da je ljubezen konec koncev vedno dar, ki si ga ne moremo preračunljivo prislužiti. Je skrivnost, ki nas v globini povezuje drugega z drugim. Ta hvaležnost potrebuje – kot to vedno velja za duhovnost – nek izraz. Gre za to, da vadimo hvaležnost v vsakdanjiku in drugemu skozi majhna znamenja – z besedo ali simbolom – vedno pokažemo, da smo opazili, kaj je storil ali storila za nas. A ne zahvaljujemo se le za to, kar nekdo stori, kar nekdo reče, ampak tudi za njegov obstoj. Včasih drugemu dobro dene, da se preprosto zahvalimo, da je tak, kot je, da je na naši strani, da smeva drug drugega ljubiti.

Edina molitev
Mojster Eckhart je zapisal: »Če je edina molitev, ki jo kdaj izrečeš v svojem življenju: 'Zahvaljujem se ti,' bo to zadostovalo. « Mnogi ljudje prosijo Boga, da bi jih naredil močnejše, bolj zdrave in bolj uspešne. Sprejeli bi se lahko le, če bi postali takšni, kot si sami predstavljajo. Zato hočejo vpreči Boga. Mojster Eckhart pravi, da je najgloblja molitev zahvaljevanje. Eckhart ne pravi, za kaj naj bi se zahvaljevali. Preprost »hvala ti« je dovolj. To lahko izgovarjam vedno in povsod. Če se mi nekaj posreči, molim: »Hvala ti!« Če se mi nekaj ne posreči, je že težje izgovoriti to molitev. Toda kadar jo kljub temu uspem izustiti, bom dogodek doživel drugače. Sredi neuspeha sem vendar v miru s seboj. Zahvaljujem se ti, da sem se osvobodil svojih iluzij. Zahvaljujem se ti, da sem vedno v dobrih, Božjih rokah.

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZGODBE KAŽEJO NOVO POT (zbirka Zgodbe za dušo 13), zbral in uredil: Božo Rustja, 192 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 7,90 €, s kartico zvestobe: 7,11 €

Znameniti slikar Pablo Picasso je prišel k mizarju, da mu naroči omaro iz mahagonijevega lesa za svojo hišo. Da bi razložil, kakšna naj bo, je v nekaj potezah narisal načrt na košček papirja, ga izročil mojstru ter vprašal: »Koliko bi to stalo?«
»Čisto nič,« je odgovoril mizar. »Samo podpišite se na skico.«

Zgodbe kažejo pravo pot, 103

Pri Ognjišču vam že 25 let ponujamo zgodbe (od adventa 1997). Take, ki govorijo o odpuščanju, dobroti, molitvi, o govorjenju in poslušanju. Take, ki nam odpirajo oči, da ne bi bili slepi za svoje napake, in one druge, ki v nas budijo dobrotljivost in ljubezen. To so naše zgodbe, ‘Zgodbe za dušo’. Tudi trinajsta knjiga prinaša kratke zapise, ki na sodoben način prinašajo vsebine, o katerih govori krščanstvo.
Poglavja v knjigi: Usmiljeni, Iskati nebo, Govoriti in poslušati, Dobro seme, Slepi za svoje napake, Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti
Posebna poglavja z zgodbami o dobroti (Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti), namenjena predvsem tistim, ki z dobroto širijo krščanstvo in služijo drugim ljudem in jih razveseljujejo.
Barvne fotografije in molitev ali razmišljanje ob koncu vsakega poglavja.
Vzemite jih v roke in jih berite z odprtim srcem. Naj tudi vam kažejo (novo) pot. (Božo Rustja)

izbira Marko Čuk