Na rdeči strehi velikega bloka je kraljevala televizijska antena, ki je zelo vestno izpolnjevala svojo nalogo. Vsem stanovanjem je morala posredovati televizijsko sliko.
Že leta je bila tam gori in poznala je že vse. Vsak dan je televizorjem v bloku pošiljala slike, ki jih je ujela v zraku. Stalno so jo obdajale barve in zvoki, ki so bili za druge nevidni, ne pa zanjo. Te barve in zvoke je ujela in posredovala televizijskim sprejemnikom.
Njen dan se je začenjal zelo zgodaj. Velik možak Jože iz drugega nadstropja je vstajal že ob šesti uri in je želel gledati poročila. Niko in Marjan, bratca iz tretjega nadstropja, sta hotela gledati risanke ob osmi uri. In gledala sta jih kar leže v postelji.
Kako jima je to antena zavidala! Zlasti pozimi, ko je pihal leden veter in se je nanjo obešal led in se je morala z vsemi močmi držati za strešnike, da je ostala pokonci in da slika ni bila popačena.
Potem so bili tu filmi in televizijske limonade, ki so tudi anteno zelo ganile. Prepovedani zakon za sestri Babič v tretjem nadstropju. Črni biser za bogato gospo Sivec iz pritličja. Bolečina, solze in zmešnjava za upokojenega računovodja, ki je gledal te limonade, a ni hotel, da bi drugi to zvedeli.
Potem še lepotna tekmovanja in pevske tekme za najstnico družine Novak v petem nadstropju. In tako ves dan, pa še lep del noči: tekme, filmi, dokumentarci, videospoti in celo okrogle mize o politiki. Te so bile za anteno najbolj nevarne, saj je bilo nevarno, da med njimi zaspi.
Vedno, ko je bil prižgan kakšen televizor, je antena vstopala v stanovanje. Ni se omejevala na posredovanje samo želenih podob, ampak je izkoristila elektronske oči televizorja, da je pokukala v notranjost. Številni so pustili prižgan televizor, ko so kaj delali. Tako je antena temeljito spoznala prebivalce stolpnice in ne le njihov televizijski okus. Odkrila je, da marsikaj ni tako kot bi moralo biti.
»In če jaz česa ne ukrenem«, je dejala sama pri sebi, »nikoli ne bodo našli rešitve. Niti zavedajo se ne, in prav to je najbolj hudo.«
Odločila se je. Zbrala je vse svoje moči in pripravila najlepši prenos v svojem življenju. Namesto da bi posredovala slike od zunaj, jih je začela snemati iz enega stanovanja in jih posredovati v drugo. Pri tem je imela svoj načrt.
Začela je s sestrama Babič. Namesto da bi na svojem zaslonu videli priljubljeno televizijsko nadaljevanko, se jima je nenadoma prikazala starka, ki je silno žalostno strmela v neko fotografijo.

»To bo najbrž nova nadaljevanka,« je rekla starejša sestra.
»Ampak to je starka iz četrtega nadstropja!« je vzkliknila mlajša.
»Ali je televizijska zvezda?«
»Ne, saj je v svojem stanovanju. Poglej okna!«
Pozorno sta pogledali. Starka je imela solzne oči. Z robom predpasnika si je obrisala solze. Pojedla je kakšno žlico mineštre, a brez volje in s pogledom, ves čas uprtim v fotografijo, naslonjeno ob steklenico vode.
»Jaz je nikoli nisem niti pozdravila,« je rekla starejša sestra.
»Biti mora strašno osamljena,« je dodala mlajša.
»Zakaj je ne bi povabili na kavo?« je vprašala starejša.
»In na piškote,« je dodala mlajša.
»Pojdiva takoj,« je rekla starejša. Sestri sta vstali in prvič v toliko letih pozabili na svojo nadaljevanko.

Niko in Marjan sta se posvečala svoji priljubljeni igri – medsebojnemu prepiru. Televizija je predvajala dokumentarec o živalih, ki se je nenadoma prekinil.
»Poglej,« je rekel Niko. »Nova reklama.«
Na ekranu sta se pojavila dečka, ki sta se igrala v svoji sobi.
»Saj ... saj ...« je zajecljal Marjan. »To sta vratarjeva sinova.«
»In tisto je razbita igrača, ki smo jo včeraj vrgli v smeti.«
»In ono so moji stari stripi.«
»Igrata se s tistim, kar smo mi vrgli stran ...« je rekel Niko.
»Pokličiva ju, naj se prideta igrat z nama,« je dejal Marjan.
»Štirje se lahko kregajo bolje kot samo dva,« je sklenil Niko.
»Mama, pri malici bomo štirje,« sta zaklicala v en glas in odšla ven.

Lepotica Lili se je česala in vzdihovaje občudovala pevce. »Kako so lepi,« si je dejala in srce ji je močneje bilo. »Ne pa one mozoljaste face iz mladinske skupine. Kako so zdolgočaseni.«
Naenkrat se njena priljubljena oddaja prekine in na ekranu se prikaže preprosta, a urejena sobica. In z nečim, kar ji je bilo znano. Nad mizo se je sklanjal fant z bujnimi lasmi in študiral pravo iz debele knjige. Videti je bilo, da ga zmaguje spanec, a stiskal je pesti ter bral in bral.
»Sveta nebesa!« je dejala Lili. »Saj to je fant iz petega nadstropja, ki dela v blagovnici. Vsak dan, vedno me pozdravi, ko se srečava na stopnicah, jaz pa ga še pogledam ne. Joj, kako sem neumna ... Mama,« je na lepem zaklicala, »ali lahko povabim prijatelja na kosilo za božič?«

V vseh stanovanjih stolpnice se je godilo enako. Ljudje, ki so živeli pod isto streho, ki so se tolikokrat na dan srečevali na stopnicah, v dvigalu ali na ulici, ko so celo življenje živeli v istem stanovanju, so se nenadoma prvič ‘videli’.
Visoko na strehi se je antena izčrpana, toda srečna veselila in pripravljala, da bo prenašala 5000. del nadaljevanke Bolečine, solze in zmešnjava.

⨳ ⨳ ⨳

Obstaja skrivnostna bolezen, za katero zbolijo mnogi. Ime ji je sindrom nevidnega človeka. So ljudje, ki živijo z nami, jedo z nami, so z nami morda cele dneve, vendar jih ne vidimo. Koliko ljudi trpi prav zato, ker jih ne vidijo, so kot tapete na stenah: so tam, vidimo jih, a nas ne zanimajo.
Uporna antena nas uči videti »nevidno«. Dobro se vidi samo s srcem in z dušo.
Ali bodo ljudje, ki ne znajo videti niti tistih, ki jih imajo cele dneve pred nosom, znali videti Boga v betlehemskem Detetu?

zgodba Uporna antena je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 33-37. ... objavljena pa je tudi v knjigi  Zgodbe za advent in božič, str. 58. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Pridi,
Gospod Jezus
Gospod Jezus, pridi v našo slabotnost.
Pridi v naše strahove.
Pridi v našo tesnobnost.
Pridi v naše napake.
Pridi v naše poraze.
Pridi v naše razprtije.
Pridi v našo žalost.
Pridi v našo osamljenost.
Pridi v našo temo in obup.
Pridi v naše dvome, bolezen in umiranje.

Pridi v naše veselje in upanje.
Pridi, Gospod Jezus.

Pridi v naše napake in stopi v naše neuspehe.
Pridi v našo žalost in stopi v našo osamljenost.
Pridi v našo temo in stopi v naš obup.
Pridi v naše razprtije in stopi v naše dvome.
Pridi v našo bolezen in bodi z nami v našem umiranju.
Pridi, Gospod Jezus.

molitev Pridi, Gospod Jezus je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 9. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Misli upanja za adventni in božični čas.

Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost. (Andrea Schwarz)

Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

Kdor hoče resnično praznovati božič, potrebuje pustolovščino adventa, da se božič lahko rodi. Advent lahko razumemo in ga primerno predstavimo le tako, če ta čas štejemo nazaj od božiča. In prav tako kot noče biti božič samo datum v našem koledarju, prav tako niso ti tedni pred sveto nočjo samo čas od 1. adventne nedelje do 24. decembra, niso samo tedni božične peke in  nakupov, stresa in božične pošte, priprave tega in onega ...

Pustolovščina adventa je

• čakanje in prisluškovanje, če se kaj dogaja,
• iskanje in odločitev za pot,
• videti zvezdo v temi in ji zaupati,
• imeti sanje in želje, upanje in hrepenenje,
• nezadovoljstvo s tem, kar je - in stremljenje po tem, kar še ni, pa bi lahko bilo,
• hrepenenje po več življenja, po resničnem življenju,
• iskanje Boga v lastnem življenju,
• umetnost čudenja,
• tista svetla budnost, ki opazuje svoje življenje in stvarstvo

In pustolovščina se začenja: ko slišiš neizrečeno, ko zaupaš neverjetnemu, ko se premakneš, ko se odparaviš na pot. Kdor se bliža pustolovščini božiča, se spusti v pustolovščino adventa ...

(se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk

Oskar je imel vse, kar si lahko zaželi enajstleten otrok: tri polne omare oblek, velik televizijski zaslon, playstation zadnje generacije, najboljši pametni telefon ... tablico ... Imel je police polne DVD-jev ter tri I-pade.
»Kaj si želiš za božič?« ga je vprašal oče. »Pomisli na kaj lepega, kar ti pride na misel. Dal ti bom denarja, kolikor ga boš rabil.«
Oskarjevi starši so bili bogati. Denar pri njih ni bil nikoli problem. Mama je dodala: »Mislila sem ti kupiti žametno obleko, ki bi se ti odlično podala. Vsi sošolci bi ti jo zavidali.«
»Jaz pa sem videl pripomočke za mladega astronoma,« se je oglasil dedek. »Mislim, da bi bilo lepo darilo zate.«
Babica pa je dodala: »Jaz sem ti kupila komplet za zobno higieno.«
Oskar jih je pogledal in dejal: »Nočem kompleta za zobno higieno, nočem pripomočkov za astronoma, ne žametne obleke!«
»Česa pa si potem želiš?« je presenečeno vprašala mama.
»Rad bi, da bi bili kdaj skupaj in se lepo pogovarjali, samo to si želim ...«
»Kaj vendar govoriš, Oskar?« mu je vskočil v besedo oče. »Lepo se pogovarjati, biti prijazen, razumevajoč ... Tega ti ne moremo kupiti.«
»Res je,« je odgovoril Oskar, »tega ni mogoče kupiti.«

zgodba Oskarjeva želja je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 48. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

»Kaj je treba še narediti?« je vprašala tajnica. Zelo zaposleni direktor je pogledal na uro in v beležnico.
»Moral bi biti že zunaj. Takoj moram prenehati delo.«
Tajnica se je nasmehnila: »Da ne pozabite, tu je še pismo vašega sina, kakšno darilo si želi za Miklavža. Ne pozabite, da je Miklavž že čez tri dni.«
»Hvala Bogu, da ste se vsaj vi spomnili,« je zavzdihnil prezaposleni direktor. »Bojim se, da je moj sin malo jezen name. Morda ima tudi razlog za to. Tako malo časa imam za svojo družino. Ko se zvečer vrnem domov, je otrok že v postelji. Saj skoraj nikoli ne govoriva. Vsaj za Miklavža bi ga rad razveselil z lepim darilom. A kaj, ko nimam časa … Naredimo tako: vi boste šli kupit darilo. Ne glejte, koliko stane. Preberite pismo in mu kupite, kar si želi.«
Tajnica je odprla pismo in smeje se dejala šefu: »Vedno izpolnim vaša naročila, toda tokrat ne morem.«
»Zakaj pa ne? Mar danes osemletnemu otroku ni mogoče priskrbeti, kar želi? Dajte, pokažite mi pismo!«
Brez besed je tajnica pomolila direktorju sinovo pismo. Sin mu je napisal:
Dragi očka!
Za Miklavževo darilo si želim, da mi v prihodnjem letu vsak dan pokloniš pol ure časa. Nič drugega.
Tvoj sin.

zgodba Darilo za sina je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 37. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Nekdaj smo se 10. decembra spominjali sv. Judite, svetopisemske junakinje, ki je z vojno zvijačo in drzno odločitvijo rešila svoje ljudstvo v veliki nevarnosti ... O tem govori svetopisemska Juditina knjiga, ki pa ne more biti zgodovinsko zanesljivo poročilo, čeprav slavi moč zaupanja v Boga in v Božjo ljubezen do izvoljenega ljudstva. Judite po prenovi koledarja ni več v našem LS niti v Rimskem martirologiju, čeprav se na koledarjih še pojavlja in tudi pri nas je kar razširjeno (626 oseb). Judita je svetopisemsko ime (iz hebr.: ‘judovska, iz Judeje’, tj. ‘Judinja’). Pri nas znane oblike so še Judit (15), Dita (31), Ditka (28), Juta (37). Dekleta in žene s temi imeni lahko godujejo 12. 5. (sv. Juta) ali na god sv. Ivete (13. 1.)

IME in GOD:
Judita je svetopisemsko ime in izhaja iz hebrejskega imena Jehudít v pomenu 'judovska, iz Judeje', tj. 'Judinja'. V vulgati je oblika Iudith, v grščini Júdith. Moška oblika imena Judita je Juda, tj. Jud, hebrejsko Jehúd, ki ga razlagajo iz pridevnika jehudí 'judovski'. Različica Dita je nastala po opustitvi prvega zloga Ju-dita, Ditka pa je tvorjenka na ‑ka iz imena Dita. Ime Juta, nemško Jutta, Jutti, je lahko nastalo tudi po naslonitvi na germansko plemensko ime Juti. Pogosta angleška različica Judy se je posplošila in pomeni 'ženska oseba v lutkovnem gledališču' in pogovorno 'ženska; dekle' (gl. tudi izraz marionéta, ki je nastal po francoski manjšalnici imena Marion – Marionette). (dr. Janez Keber)

S. Čuk, Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - M. Čuk. Koper: Ognjišče, 2018, 330.

 več o sv. Juditi:

"V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova..." Tako se začenja evangeljski odlomek 29. navadne nedelje (letos 21. oktobra). Glavni osebi prilike, s katero Jezus svoje poslušalce (in tudi nas) spodbuja, da morajo vedno moliti in se ne naveličati, sta uboga vdova in brezvesten sodnik. Podoben par najdemo tudi v svetopisemski knjigi, ki nosi ime po glavni "junakinji", pobožni vdovi Juditi (ime je simbolično, pomeni "Judinja" in pooseblja žlahtno bistvo najčistejšega judovstva); njej nasproti stoji Holofern, debel in pohoten vrhovni poveljnik vojske babilonskega kralja Nabukadnezarja, ki oblega mesto Betulijo, kar naj bi bilo "prikrito" ime za Jeruzalem, saj pomeni "Hiša Božja". Svetopisemski avtor ni imel namena pisati zgodovinsko točnega sporočila, čeprav je neko zgodovinsko ozadje obstajalo, hotel je napisati poučno in vzgojno knjigo, versko spodbudno branje.

Pozornost posvetimo Juditi, ki je za Izraelce postala "mati domovine", ker je s svojo krhko žensko močjo, ki jo je podpirala neomajna vera v Boga, premagala silovitega sovražnika. Trdnjava Betulija je bila oblegana, vodnjaki in kapnice so usahnili, mesto bo vzdržalo le še pet dni. Ljudje so bili obupani. Ko je bogata in lepa vdova Judita slišala, da se misli mesto predati sovražnikom, je obljubila svojo pomoč. Najprej se je v iskreni molitvi obrnila k Bogu, potem pa se je po njegovem navdihu odpravila v sovražni tabor, kjer je s svojo lepoto "oslepila" sovražnega vojskovodja Holoferna. "Vendar tudi sredi sovražnega tabora Judita ne pozabi Boga," beremo v uvodu v Juditino knjigo v Slovenskem standardnem prevodu (Ljubljana 1996). "Dan za dnem se posti, noč za nočjo se odpravlja k molitvi in očiščevalnim obredom. Končno nastopi njen trenutek, ko po neki gostiji pijanemu in spečemu Holofernu z njegovim lastnim mečem odseka glavo. Po opravljenem junaškem dejanju se s Holofernovo glavo srečno vrne v Betulijo. Ob novici o uboju svojega poglavarja se sovražna vojska spusti v beg. Zmagoviti Izraelci zasledujejo svoje sovražnike daleč prek meja svoje domovine, Judito pa proslavljajo kot svojo rešiteljico."

Slovenski življenjepisec te svetopisemske junakinje pravi: "Če pozorno beremo zgodbo, vidimo, da vsa svetloba v njej pada na eno osebo -na junaško Judito, ki ni dala knjigi samo ime, marveč ji je bila tudi povod, da je bila napisana. Če prezremo njeno zvijačnost, ki jo je uporabila za to, da je rešila svoje ljudi v največji stiski, to bogato in lepo vdovo označujejo bogaboječnost, zaupanje v božjo pomoč, pogum in hrabrost, zvestoba do pokojnega moža in naposled tudi njena velikodušnost, s katero je svoj bojni plen darovala Gospodu kot zaobljubljeno daritev."

Te lastnosti, zlasti pa njena čistost in njena duševna moč, so bile povod, da so Judito navajali kot predpodobo Jezusove matere Marije: Juditin hvalospev Gospodu za zmago na Holofernom so uporabljali v marijanskih molitvah, kjer Juditino zmago primerjajo z Marijino zmago nad kačo, ki ji je glavo strla.

S. Čuk, Svetopisemski lik, v: Ognjišče 10 (2007),16. in v knjigi ČUK, Silvester. Svetopisemski liki. Koper: Ognjišče, 2014, str. 50.

V nekem samostanu ni bilo vse tako kot bi moralo biti. Redovniki so bili naveličani, ni bilo ognja in navdušenja, svojih dolžnosti niso opravljali vestno, njihove molitve so bile površne. Mladi niso več vstopali v samostan.
Nedaleč od samostana je živel puščavnik. Veliko je molil in ljudje so govorili o njem, da je svetnik. Opat samostana se je nekega dne odpravil k njemu, da bi se z njim pogovoril. Sveti mož je bil opatovega obiska vesel in ga je prisrčno sprejel. Predstojnik je puščavniku potožil o težavah v samostanu. Ob koncu pogovora je puščavnik opatu dejal: »Reci bratom v samostanu, da med vami živi Mesija, Odrešenik!« Opatu je bil silno presenečen. Hvaležen se je poslovil od puščavnika in odhitel domov.
Takoj je sklical brate in jim povedal novico. Tudi bratom je vzelo sapo. Od tega dne se je v samostanu življenje spremenilo. Ko so se bratje srečevali, so si mislili: kaj pa če je on Mesija, Odrešenik. Drug do drugega so bili prijazni, trudili so se, da bi premagali svojo slabo voljo in bili do sobratov ljubeznivi - saj je vendar nekdo od njih Odrešenik.
Kmalu se je glas o nenavadni spremembi v samostanu razširil in ljudje so začeli prihajati k njim. Številni so se odločili za življenje v taki skupnosti. V samostan se je vrnilo življenje in med brati je zavladalo veselje.
⨳ ⨳ ⨳
»Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov,« nas opominja Jezus. Bodimo pripravljeni, kajti ko ga ne pričakujemo in ko najmanj mislimo, bo prišel Sin človekov in nas bo obiskal.
Tudi nam se Bog približuje v vsakdanjih dogodkih, v vsakdanjem delu in obveznostih, v enoličnih opravilih in dolžnostih, v redni molitvi in v ljubezni do sozakonca ali do otrok, do bratov in sester. V vseh in v vsem tem prihaja Kristus neopazno k nam. (Zgodbe za srečo v družini, 83)

zgodba Med vami je Kristus je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 13-14. ... in v knjigi Zgodbe za srečo v družini, str. 83.

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Neki slep mož je z menoj stal sredi množice potnikov v letališki stavbi. »Počakaj me tu,« sem mu dejal. Želel sem mu prihraniti neprijetno prerivanje po ogromni stavbi, zato sem ga pustil v varnem kotičku. Sam sem odšel potrdit vozovnico, oddat pošto ter preverit prihode in odhode letal.
Vračal sem se k njemu in ga iz razdalje opazoval. Mirno je stal tam. Ljudje so hodili okrog njega. Neki otrok je strmel vanj. Nosač je okoli njega znosil prtljago. Fant, ki je prodajal časopise, se je čudil, zakaj časopisov niti ne pogleda. Slepi mož je samo stal.
Odmev korakov, različni ropot in neznani glasovi, ki so jih povzročali ljudje s svojim prihajanjem in odhajanjem, mu niso nič pomenili. On je stal tam in čakal, da se vrnem.
Čakal je potrpežljivo, v prepričanju, da se bom vrnil. Na njegovem obrazu ni bilo niti sence dvoma. Na njem si lahko opazil le pričakovanje: Vrnil se bo, me prijel pod pazduho in me peljal naprej.
Ta pogled slepega moža z zaprtimi očmi, ki je stal sredi vrveža, me je spomnil, kakšno bi moralo biti kristjanovo pričakovanje v adventu: polno vere in zaupanja v Gospoda, ki gotovo pride!

zgodba Pričakovati je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 26. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk