Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

iz vsebine

Nekoč so se sestale živali. Lisica je vprašala veverico: »Kaj je zate božič?«
Veverica je odgovorila: »Zame je lepo drevo s številnimi lučkami in sladkarijami, ki visijo z vej in jih lahko pohrustaš.«
Lisica je nadaljevala: »Zame je seveda dobra, velika pečena gos. Brez pečene gosi ni božiča!«
Medved se je vmešal: »Potica! Zame je božič ogromna sladka potica!«
V pogovor se je vključila še sraka: »Jaz pa pravim: svetle igrače in bleščeči biseri. Da, božič je čudovita stvar!«
Tudi vol je hotel nekaj reči: »Peneče se vino naredi božič, peneče se vino! Spil bi ga kar celo vedro!«
Osel ga je strogo zavrnil: »Vol zabiti, ali se ti je zmešalo? Za božič je najvažnejši novorojeni Kristus. Ali si pozabil?«
Vol je osramočen s sklonjeno glavo rekel: »Pa ljudje to sploh vedo?«
⨳ ⨳ ⨳
»Pa ljudje sploh vedo, da je za božič najvažnejši novorojeni Kristus?« bi se lahko vprašali z volom in oslom, ki sta po legendi bila ob Jezusovem rojstvu v betlehemski votlini. Tudi v našem času in našem okolju številni ljudje ne vedo, kaj je bistvo božiča. Lahko bi rekli, da se uresničujejo besede preroka Izaija:
»Vol pozna svojega gospodarja in osel jasli svojega lastnika,
Izrael ne pozna in moje ljudstvo ne razume.« (Iz 1,3).
Da, »ljudstvo ne razume«, kaj je pravi smisel božiča. Tudi zato je nastala ta knjiga, da bi približala vsebino božičnega praznika in pomagala v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški »val« pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
Ta knjiga, ki prinaša zgodbe, molitve in druge sestavke, želi pomagati, da bi bil advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da bi ga doživeto praznovali. Vodi nas vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da bi se božično sporočilo vtisnilo in bi ga ohranili v svojem srcu, podobno kakor je Marija ohranila v svojem srcu dogodke Jezusovega rojstva (Lk 2,19).
Že v adventu preživimo vsak dan nekaj časa, da preberemo odlomek iz knjige, zmolimo iz nje kakšno molitev ali opravimo družinsko bogoslužje. Ti trenutki se nam bodo za božič povrnili, saj bomo s skrbnejšo pripravo lepše in polnejše doživljali božični praznik. Vsi trije sveti večeri kar kličejo po skupni molitvi in blagoslovu domov. V knjižici najdete tudi nekaj molitev in družinskih bogoslužij tudi za te priložnosti.
V knjigi je nekaj novih zgodb in molitev, nekaj pa je že objavljenih sestavkov. Glavno merilo pri izboru je bilo, da nam besedila pomagajo obogatiti adventni in božični čas. Pod besedili, ki so bila že objavljena, je navedeno, od kod so vzeta. Tako si bo bralec lahko poskrbel izvirno besedilo in poglobil tematiko, ki se ga je posebej dotaknila. (Božo Rustja)

Pridi,
gospod Jezus
Gospod Jezus, pridi v našo slabotnost.
Pridi v naše strahove.
Pridi v našo tesnobnost.
Pridi v naše napake.
Pridi v naše poraze.
Pridi v naše razprtije.
Pridi v našo žalost.
Pridi v našo osamljenost.
Pridi v našo temo in obup.
Pridi v naše dvome, bolezen in umiranje.

Pridi v naše veselje in upanje.
Pridi, Gospod Jezus.

Pridi v naše napake in stopi v naše neuspehe.
Pridi v našo žalost in stopi v našo osamljenost.
Pridi v našo temo in stopi v naš obup.
Pridi v naše razprtije in stopi v naše dvome.
Pridi v našo bolezen in bodi z nami v našem umiranju.
Pridi, Gospod Jezus.

pripravlja: Marko Čuk

Misli upanja za adventni in božični čas.

Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost. (Andrea Schwarz)

Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

SKRIVNOST ZA ZAVESO BLEŠČIC IN LUČI

Daj, da bom praznik zmogel pričakovati,
da si ne bom dovolil odvzeti adventnega miru.
Daj da bo v meni umrla želja po popolnosti doma
in namesto nje vzklila želja po Tvoji bližini.
Daj mi božič začutiti z očmi, ušesi, nosom, usti
in Njega objeti z rokami.
Daj, da bi zmogel objeti svoje,
četudi včasih ne čutim njihove bližine.
Daj, da bi videl stisko trpečih
in bil njihov prinašalec miru in hvaležnosti.
Daj, da se običaji in navade ne bodo izgubili
v pompoznem blišču veseljačenja in nakupovanja.
Pomagaj mi odstreti bleščečo zaveso materialnega,
za njo pa najti Tebe. Novorojenega.

(se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk

Otroška vprašanja o veri 2

V novih 27. zgodbah se spet preselimo v vsakdanjik družine, ki smo jo že dobro spoznali v prvi knjigi (Zakajčki). Blaž, Neža in Anton so še bolj nagajivi, še bolj radovedni, in še bolj ustvarjalni! Zrasli so v goreče Jezusove prijatelje, mali kristjani so postali raziskovalci Božje besede, ki uživajo v družinskih običajih.
Blaž hodi v drugi razred, všeč so mi džipi in rakete ... rad gleda zvezde in bere Sveto pismo, je pravi svetopisemski detektiv. Njegova starejša sestra iz vsake malenkosti naredi dober hec. Anton je njun mlajši brat, ki z zabavnimi prebliski spravlja starše v zadrego ...
Otroci so zasidrani v Jezusu, medtem pa se njihova mami in ati pogosto držita za glavo. Zakaj Marija v jaslicah ne doji Jezusa? Kaj je pepelnica? Zakaj ljudje zbolimo in trpimo? Kako premagamo lenobo?
Večji kot so, zahtevnejša so njihova vprašanja. Pa še teta puberteta vse pogosteje prihaja na obisk, prežene strica bontona in vse postavi na glavo.

Dragi starši, če so vprašanja o veri, Jezusu in krščanskih vrednotah tudi vam v izziv, bo knjiga dobrodošla pomoč.
Zgodbe so napisane na osnovi resničnih otroških vprašanj. Gotovo se je kakšna od opisanih prigod že zgodila tudi vam. Morda vam bodo v pomoč, kako vero in Jezusa nevsiljivo vključiti v družinski vsakdan.
So pa zgodbe tudi priročno izhodišče za pogovor. Ob zgodbah je tudi dodatna vsebina: otrokova molitev, namig za starše in didaktični namigi. Tudi druga knjiga je lepo oblikovana, polna igrivih in veselih ilustracij, ki otrokom približajo stvarstvo ....
Preberite, kaj sta o knjigi v Ognjišču (12/2021) povedali avtorici Marjetka Pezdir Kofol in Polona Lisjak.

iz vsebine:

Otroci, prinašalci miru
»Mami, ali so to lučko res prižgali prav tam, kjer se je Jezus rodil?« - Luč miru iz Betlehema daje otrokom možnost, da postanejo raznašalci miru, pričevalci, mali misijonarji … Če jim damo to priložnost, se zgodijo mali čudeži.

Božična puberteta
»Kaj je to puberteta?« - Kako čudovito je, ko ati hčerki pove, da je lepa. Potem je še toliko lažje verjeti, da se tudi Bogu zdi najčudovitejša.

Božični otroci
"Zakaj Marija v jaslicah ne drži Jezusa v naročju?" Ob jaslicah si tudi starši dovolimo biti kot otroci. Obudimo otroške spomine, želje, božična hrepenenja … Pri molitvi vzemimo Jezuščka v naročje ... pripovedujmo otrokom, kako smo praznovali včasih.

Sveti trije kralji
"Kaj res, da ni prav gotovo, če so bili kralji, ali so bili res trije?« Najmodrejši in najbolj spoštovani ljudje tistega časa so zapustili svoje domove in sledili nenavadni zvezdi, da bi se poklonili Božjemu dojenčku. Ob zvezdi so začutili, da je nekje nekaj več ... sledili so svojemu hrepenenju po Bogu.

Tečnoba
"Oh nekaj moramo ukreniti, našo družino so napadli virusi. Ata in mama sta vsa iz sebe ..." V družini so se zapletli v svoje težave, vanje pa niso povabili Jezusa. Zato smo nemirni, tečni … Zmolimo ... da bi imeli odprto srce in bi znali prisluhniti Bogu, ko smo v stiski.

Njega imaš bolj rada kot mene!
"Meni se zdi, da imaš Blaža in Antona bolj rada kot mene …« - Ko otroci niso več malčki, je tudi staršem kar velik izziv odkriti, kdaj si želijo bližine, kdaj pa jim je neprijetno …

Pust in pepelnica
»Čemu tako ... danes praznik norčavosti in veselja… jutri pa nam cel dan kruli v želodcu?« - Pustna naloga otrok je, da ljudem izvabijo na usta nasmeh, da jim prinesejo nekaj veselja. Pepelnica pa je čas spominjanja na naše trpljenje, ki je zaradi Jezusovega trpljenja postalo pot v življenje.

Križev pot
"Kdo si je izmislil križev pot?« - Križev pot je molitev, postaje so se oblikovale, ker so ljudje v njih našli tolažbo, moč … Križev pot nam vzbuja sočutje, na njem tolažimo Jezusa za vse žalitve, ki mu jih povzročamo ...

Opresniki
"Kako je izgledala zadnja večerja, kaj so jedli?" - Prazniku so rekli pasha, dan spomina na odhodiz Egipta. Jedli so jagnje, pečeno na ognju, z grenkimi zelišči in
opresnike.«

Velikonočna košara
"Zakaj mora biti v košari pet jajčk rdečih? - Ker je Jezus imel pet ran in jajčka nas spomnijo nanje.

Pot v Emavs
»Ali smo prav storili, da smo Tomaža, ki je bil sam na igrišču, pripeljali domov?«. - Danes ste bili kot učenca na poti v Emavs, ki sta Jezusa povabila na večlerjo ... Jezus ni z nami samo pri maši, ampak povsod, kjer hodimo!

Ave!
»Zakaj Marijo pozdravljamo po rimsko, če pa ni bila Rimljanka?« - Ave je rimski oz. latinski pozdrav, ki pomeni zdravje ... to želimo vedno tudi drug drugemu

Premagal bom lenobo!
"Kako to misliš, da se mi lenoba obesi za vrat?" - Ko se ti nič ne ljubi, ti daje lažen občutek, da ne moreš. Da je še čas. Da mami in ati še nista dovolj jezna, da bi bilo zares treba kaj pospraviti …

Morska meditacija
"Kako bi bilo hoditi po vodi ... kot Jezus ... da bi nam Jezus pripravil ribe za zajtrk... - Neža Jezusu šepeta o svoji prvi ljubezni. Jezus Blažu razlaga, kako je hoditi po vodi. Mami Jezusu izroča prihodnost svojih otrok in ga prosi, naj jih varuje in ohranja v veri. Ati ga prosi za pomoč, da bi se zmogel opirati nanj, ko je v stiski. Ko zaide v težave, hoče vse rešiti hitro in sam.  Anton pa sanja, da z Jezusom gradita kamnite stolpe.

Sreča se skriva v majhnih stvareh
»Veš, babica, danes sem se naučil, da za veselje in srečo ne potrebujem velikih reči. Moj rojstni dan je bil sestavljen iz drobnih presenečenj in bil je nadvse čudovit.« - Otroci obožujejo drobna presenečenja. Samozavest, vero,
pogum in druge vrednote otrok lahko krepimo tako, da jim vsake toliko napišemo sporočilce.

Šmarni objemi
»Mami, rekla si Šmaren križ, kaj pomeni šmaren?« - Šmaren pomeni Marijin. Šmarna gora je Marijina gora. Šmarnica je rožica, pa tudi vrsta jabolka in vina …

Groba fantovska igra
»Dovoljeno je bunkanje, prerivanje, rokoborbanje, kobacanje, lovljenje, skrivanje, odrivanje, ampak samo, dokler je vsem to zabavno. Ko boli, nehamo …« - ... fantje, ki se veliko ravsajo, postanejo bolj samostojni, med ravsanjem se naučijo veliko socialnih veščin, znanstveniki celo pravijo, da se otroci, ki se v otroštvu ravsajo, kot najstniki ne obnašajo nasilno. Predvsem pa znajo ločiti igro od resničnega nasilja....

Se tudi tebi kdaj zgodi?
»Ali je Jezus tudi govoril prosim, oprosti in hvala?« - Besede oprosti, prosim in hvala so pravi družinski zaklad. Včasih se ta zaklad kje pozabi ali kam skrije. Takrat lahko otrokom pripravimo lov na zaklad ...

O angelih varuhih
»Ati, zakaj imamo angela varuha, če pa je Sveti Duh navzoč okoli nas in v nas? Ali on ni dovolj? - Sveti Duh, angeli, svetniki, naša duša … Vse se zdi skrivnostno. A pri veri je prav to najboljše …če bi vse razumeli, ne bi bilo
treba verovati. Vera se začne tam,kjer ne moremo več dokazovati

Škrat Nemoremspat
»Ati, ali tudi Jezus ni mogel spati?« - »Če želiš živeti kot Jezus, se moraš tudi spočiti. Če ne gre ponoči, počivaš podnevi. To pomeni, da boš jutri popoldne tudi ti šel spat, tako kot Jezus.«

Prav posebna punca
»Kaj pomeni edinstvena?«  - Vsak človek dobi za svoje življenje paket čisto zase. To veliko darilo odkrivamo in se ga vse življenje učimo uporabljati … Bog je vsako stvar naredil posebno, edinstveno.

Spomini
»Ati, prosim, povej nam kaj o svojem očetu …« - Vsi skupaj smo velika družina, živi in tisti, ki so že umrli …Oni so bili družina na zemlji in ostajajo del naše družine, tudi ko jih ni več tu. Nekoč bomo spet vsi skupaj združeni v veliki nebeški družini.

K spovedi
»Dan mrtvih sploh ni praznik, ker dan mrtvih ne obstaja, kajne! ... reče se vsi sveti,« - Ta dan se veselimo vseh, ki so odšli k Jezusu, v nebeško domovino ... hvaležni smo jim, da so ohranili vero in nam jo predali, tudi zato se jih 1. novembra še posebej spomnimo …

Mala dobra dela
»Ali je mami bolna zato, ker sem bil jaz nesramen do nje?« - Mami je bolna zaradi virusov. »Koliko dobrega ste naredili, ko sem jaz počivala!« - Ja, mame so bitja, ki opazijo vsako malo dobro delo in so zanj hvaležne.

Zakaj Bog pusti, da mamico boli, če jo ima pa rad?
»Zakaj Bog dovoli, da našo mamo tako boli?« - Za svoje zdravje se moramo potruditi. Veliko se moramo gibati in zdravo jesti. Odgovorni smo za svoje telo.

Dragi Miklavž, hvala za …
»Poglej no! Miklavž pa je imel ponoči res polno dela! ... pa še presenečenje: teta Ema ... ti si najboljše Miklavževo darilo. Zelo te imam rad, sedaj, ko si noseča, pa te imam še dvakrat raje!« - Ema si je skrivaj obrisala solzo sreče. Otroško navdušenje nad novim življenjem jo je močno prevzelo. Bila je srečna, da je svoje doživljanje končno lahko delila s sorodniki.

Kodri in stvarjenje sveta
"Zakaj je bnila na začetku stvarjenja zmepšnjava?" - Tako nam Bog pokaže, da je možno iz še tako velike zmešnjave narediti nekaj res dobrega, lepega. Vedno lahko začnemo znova. Tudi ko se v življenju vse pomeša, ko ne vemo, kaj se z nami dogaja in kako naprej …

pripravlja Marko Čuk

Dobri in usmiljeni Bog,
blagoslovi naš adventni venec,
da nas bo spremljal
v dneh pričakovanja in upanja.
Poživi ob njem našo vero
in naše življenje usmerjaj k dobremu.
Na začetku tega bogoslužnega časa
te prosimo: združi in ozdravi vse,
kar je potrto in ranjeno.
Sveče tega adventnega venca
naj razsvetljujejo in ogrevajo ne samo našo hišo,
ampak tudi naša srca.
V naših srcih naj sveti tvoja blaga luč
in iz njih prežene mraz, temo in obup.
Pred svetlobo sveč naj se iz našega doma
umakneta prepir in nemir.
Zažarita pa naj tvoja ljubezen in upanje.
Prosimo te v teh adventnih dneh,
bodi z nami v našem domu,
da se bomo v njem počutili varne.
Sij sveč na adventnem vencu naj nas spominja
na tvojo navzočnost med nami.
Naš pravi dom je samo tam,
kjer je prostor tudi za Skrivnost.
Če si ti z nami, če si v nas,
smo sposobni dojeti,
da si neizmerna skrivnost.
Naredi iz naše hiše dom,
v katerem bomo radi prebivali.

Blagoslovi torej ta adventni venec
in z njim vse v našem domu,
ki ga razsvetljujejo njegove sveče.
Dobri in usmiljeni Bog,
Oče, Sin in Sveti Duh. Amen.

molitev je iz knjige Zgodbe za advent in božič, 21

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja MČ

Ob sklepu tedna Karitas (24. - 30. novembra 2025), ki nas je vabil, da pri srečevanju z ljudi v stiski  prižgemo iskrico upanja: s prijazno besedo, nasmehom, stiskom roke ali objemom. Še več pomeni, kadar človeku zares prisluhnemo, ga slišimo in sprejmemo v njegovi resničnosti in stiskah, smo sočutni z njim...... poglejmo v Zakladnico modrosti in si preberimo nekaj modrih misli o sočutju, ...

SOČUTJE

Bodite vsi složni, sočutni, ljubite brate, bodite usmiljeni in ponižni. Ne vračajte hudega za hudo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti. (1 Pt 3,8-9)

Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. (Mt 25,40)

V duši ne sme biti razburjenja, v očeh ne zaničevanja in ne sramotilne besede na jeziku. Za sedanji trenutek naj v vasprevlada sočutje, za prihodnost pa upanje. (sv. Janez Bosko)

Razvila se je globalizacija brezbrižnosti … Skoraj neopazno postajamo nezmožni občutiti sočutje spričo bolečega krika drugih. (papež Frančišek)

Človek brez sočutja ni sposoben sprejeti Božjega usmiljenja, kajti Bog sočustvuje s trpečim. Kristusovo trpljenje in smrt sta znamenje te sočutne Božje ljubezni. (Franc Rode)

Bog je usmiljen do naše telesne in duhovne bede. Nismo Božji, če nismo polni sočutja do svojega bližnjega. (Albin Škrinjar)

Usmiljenega imenujemo človeka, ki ima sočutje s tujo žalostjo, s tujo bolečino. Celo Jezusovo življenje je bilo dejanje sočutja s tujo bolestjo, je bilo dejanje usmiljenja. (Janez Evangelist Krek)

Lastna bolečina človeka uči sočutja do bližnjega. V trpljenju skušan in utrjen človek je dober do vsakogar in želi pomagati. (Stanko Janežič)

S potrpežljivostjo je v sorodu sočutje, ena najlepših človeških lastnosti in znamenje resnične srčne kulture. (Ksaver Meško)

Ti, ki trpiš, česa si želiš? Želiš si, da se sočutni scela postavi na tvoje mesto: On, ki je sočutje, se je ne samo scela postavil na tvoje mesto, ampak je prišel, da neskončno več trpi kakor ti. (Sören Kierkegaard)

Kdor ni svoje dni nesrečen bil, pri tem boš malo sočutja dobil. (slovenski pregovor)

pripravlja Marko Čuk

Božja beseda prve adventne nedelje nas vabi, naj bomo čuječi ... da nas hišni gospodar ne najde spečih, če pride nenadoma. Spanje je ravnodušnost, nečimrnost, nezmožnost vzpostavljanja resnično človeških odnosov, nesposobnost za prevzemanje odgovornosti za osamljenega, zapuščenega ali bolnega brata. Pričakovanje Jezusa, ki prihaja, je zato treba živeti v takšni budnosti, zato si v adventu postavimo zelo konkretna vprašanja: kako in za koga porabimo svoj čas, smo preveč posvetni ... komu dajemo v življenju prvo mesto ... smo pozorni na bližnjega, ki je v težavah, ne da bi čakali, da nas prosi za pomoč ... znamo prehitevati potrebe, jih predvideti, ... da bi očistili naša pota in jih pravilno usmerili, preberimo si za začetek nekaj modrih misli o adventu, ...

ADVENT

Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. (Rim 13,11-12)

Čuj iz višav veseli glas, / ki z upanjem navdaja nas. / Izgini temni mrak noči, / na nebu Jezus se blešči. // Oj, zdrami, tužno se srce, / pogled povzdigni od zemlje. (bogoslužna himna)

Praznovati advent pomeni: biti deležen hrepenenja po božjem prihodu, po spreobrnitvi, ki nas obrača k njemu. Tako doživljamo, da se nam Bog v naši temi vedno bolj približuje. (holandski katekizem)

Verniki, ki iz svetega bogoslužja prenašajo adventnega duha v svoje življenje, premišljujejo neizrekljivo ljubezen, s katero je deviška Mati pričakovala Sina. Njen zgled jih nagiblje, da se po njenem vzoru pripravljajo na prihajajočega Odrešenika in mu gredo naproti v molitvi bedeč in v svojih hvalnicah se radujoč. (sv. Pavel VI.)

Življenje, ki je bilo v nas vsejano s krstom, naj se v vsakem nanovo začetem cerkvenim letom razvije z novo močjo. Vse to velja tudi za advent. (Anton Strle)

Adventni čas nam vrača obzorje upanja, upanja, ki ne razočara, ker je utemeljeno na Božji Besedi. Poklicani smo razširiti obzorje našega srca, da se bomo pustili presenetiti življenju, da ne bomo odvisni od naših gotovosti, od naših ustaljenih shem, kajti Gospod bo prišel tisto uro, ko si ne predstavljamo. (papež Frančišek)

***

Čim bolj se bližamo božičnim praznikom, tem več mora biti v meni svete tišine, nestrpnega pričakovanja, nenehne prošnje: Posveti me, Gospod, s svojo navzočnostjo. (Franc Sodja)

V adventu zvezda repatica, / ljubezni in miru glasnica, / naznanja betlehemski čas / in drobnih strun srebrn glas: / nebeško Dete bo rojeno, / vse stvarstvo bo blagoslovljeno. (Berta Golob)

Sredi med nami Jezus živi, / k njemu naj vodijo naše poti. / “Vekomaj hvaljen, naš Rešenik, / bodi k Očetu nam pot in vodnik.” (Lojze Kozar ml.)

***

Vsak dan je božji poslanec, ki ga moramo dostojno sprejeti. (ruski pregovor)

pripravlja Marko Čuk

Ob 30-letnici Radia Ognjišče in 60 letnici Revije Ognjišče smo izdali namizni  "večni koledar".

Koledar lahko postavimo na mizo, listi so povezani s spiralo. Vsak dan obrnemo list, ki nam ponudi fotografijo s slovenskim motivom: iz narave, s cerkvijo, krajem, s kulturno, stavbno dediščino ... Fotografiji je dodana misel, ki nas nagovori, nas poveže z motivom, svetnikom ... in tako dodatno poskrbi za naše razpoloženje tisti dan. Na vsakem listu koledarja je zapisano tudi ime svetnika, ki se ga tisti dan spominjamo. Koledar ni vezan na točne datume in leta (nima navedenih dni v tednu, ni ponedeljko, torkov ... ), zato ga imenujemo "večni koledar" in ga lahko uporabljamo leto za letom. 

Za izjemne fotografije, ki nagovarjajo slovensko dušo, je poskrbel Janez Medvešek, slikar, pesnik in tudi izjemen fotograf. Njegova "koledarniška" fotozgodba nas vodi iz dneva v dan, skozi mesece ... po poti skozi našo domovino, po vseh njenih pokrajinah ... Njegove fotografije nam ponujajo široke poglede naše krajine, številne zanimive in lepe motive, detajle, ki jih je avtor odkrival na svojih številnih poteh po naši domovini in jih zdaj v tej fotozgodbi skozi "leto in dan" odkriva tudi drugim.

Naj bo koledar ,naš vsakodnevni spremljevalec, ... in lepo darilo za vse, ki imajo radi modro besedo in slovenske razglede in našo naravno in kulturno dediščino ...

VEČNI KOLEDAR OGNJIŠČA
14,5 x 12,5 cm
183 listov povezanih s spiralo
Zasnova in izbor misli: Mateja Subotičanec
Fotografije: Janez Medvešek
Uredil in izbor fotografij: Marko Čuk
Grafična zasnova in oblikovanje: Andrej Jerman

cena 16,90 €
* * *
Naročite koledar
tudi v spletni knjigarni Ognjišča

pripravlja Marko Čuk

Že konec osemdesetih, ko je revija Ognjišče doživljala strmo rast naročnikov in dosegla tudi najvišjo naklado (105.000 izvodov leta 1989) in rekorde branosti, je Franc Bole z velikim navdušenjem govoril o katoliškem radiu. Ko so leta 1989 začeli graditi nove prostore za uredništvo (prizidek škofijske stavbe), je celo predvidel dva prostora za radio, a kasneje se je zgodba razpletla zelo drugače.

Radio sem si predstavljal zelo preprosto. Pri našem Ognjišču smo imeli nekaj novinarjev, ki bi jih lahko uporabili, če bi bilo treba. Ker pa se ni nikamor mudilo, si nisem preveč razbijal glave ob ugotovitvah poznavalcev, da prostora v ‘bildingu’ nikakor nista zadostna in ne primerna. Uporabili smo ju za pisarne … (Franc Bole)

Prizadevanje za radijske frekvence je bilo naporno in dolgo. Ko je leta 1992 izvedel, da sprejemajo prošnje za radijske postaje, je seveda prošnjo nemudoma odposlal, potem pa je hodil v Ljubljano na Oddajnike in zveze in jim razlagal, kako bi radi: da bi Radio Ognjišče pokrival celo Slovenijo, in bi ne bil le lokalni radio. Pozanimal se je, koliko možnosti je za kakšno frekvenco in spraševal in spraševal … Takrat so mu povedali, da bi morda uspelo dobiti eno na Krvavcu – so obljubili, da bodo naredili raziskavo … Franc pa je še naprej spraševal … še za Sveto Goro, kjer je imel državni radio dvanajst let oddajnik v zvoniku in se je šele nedavno preselil na oddajni stolp.

“No, če ste bili vi dvanajst let v zvoniku, bomo pa tudi mi lahko dvanajst,” sem jim rekel … Potem smo se dogovorili še za Tinjan, kjer je bilo tudi še nekaj možnosti. “Kaj pa TV Slovenija?” sem spraševal naprej. “Boč je idealna točka za pokrivanje Štajerske, kako pa kaj s Kumom za Dolenjsko?” – “Tam bo pa težko, tam ni frekvenc in je veliko povpraševanje … Vi kar vložite prošnje, toda to dvoje vam zagotovo ne bo uspelo dobiti.” Vložili smo prošnje in čakali … kar petdeset radijskih postaj je takrat vložilo prošnje … z eno razliko: mi smo bili prvi. Očitno se v tistih prvih letih po osamosvojitvi frekvence niso dodeljevale preveč ‘ideološko’ in tako smo jih dobili pet: Krvavec, Tinjan, Sveta gora, za Kum in Boč pa smo bili pripravljeni plačati najemnino v državnem oddajniku. Za vse te postojanke smo morali kupiti oddajnike, da so se sploh bili pripravljeni z nami resno pogovarjati in tako smo prišli do pokritja večjega dela slovenskega ozemlja. (Franc Bole)

Ko je tako Ognjišče dobilo frekvence in se je vse začelo odvijati bolj zares, je bilo treba poiskati prostor za studio. Franc se je spomnil na novo cerkev Sv. Marka, ki jo je na hribu nad Koprom leta 1990 zgradil oče Bojan (njegov prijatelj in soustanovitelj revije). Pod cerkveno streho je bilo tudi župnišče in pod njim kletni prostori … tako se je Bole pogodil z župnikom, da lahko v kletnih prostorih uredijo studio. Zdaj je potreboval še človeka, ki bo imel nekaj več pojma o radiu, ki bo znal “poiskati, urediti in povezati vse potrebno”. Tako je pri mariborskem škofu Krambergerju ‘prosil’ za mladega duhovnika Francija Trstenjaka, ki je bil imenovan za glavnega in odg. urednika Radia.

Ko je msgr. Franc Bole leta 1993 dobil dovoljenja za pet oddajnih točk in je bila uresničitev ideje o katoliškem radiu videti uresničljiva, sva se srečala na prireditvi Klic dobrote, ki sem jo pripravljali s Slovensko karitas. Vprašal me je, če bi postal urednik Radia Ognjišče. Rekel sem, da lahko, če seveda škof dovoli. In škof Kramberger je po Boletovem prepričevanju dovolil in s Francem Boletom sva lahko začela uresničevati njegove ideje. (Franci Trstenjak)

Septembra leta 1993 je Franc Bole v Ognjišču prvič omenil, da se nekaj pripravlja, ali bolje: da smo pravzaprav tik pred tem, da se oglasi cerkveni radio … Radio Ognjišče.

Mnogi ste že brali v kakšnem časopisu …, da je Ognjišče med prvimi vložilo prošnjo za pridobitev radijskih valovnih dolžin za oddajanje Radia Ognjišče. Do sedaj smo dobili valovne dolžine na štirih oddajnikih … Torej boste v teku nekaj mesecev lahko poslušali oddaje Radia Ognjišče. … Zavedamo se, kako važno je področje javnega obveščanja in zato želimo biti tu prisotni kot alternativni program. To se pravi program, ki bo drugačen od obstoječih. Revija Ognjišče bo v oporo radijski postaji (pozneje tudi TV) in radio bo v oporo Ognjišču. Čeprav bodo imeli verski programi in informacije na našem radiu posebno mesto, bo to na radiu poleg drugega tudi veliko glasbe. (Franc Bole)

Iz studia na hribu sv. Marka (Koper) so prek Tinjana in Svete Gore oddajali poskusno: glasbo, kratka besedila, obvestila. Med tem pa so v Ljubljani v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu (škofijska gimnazija) pripravljali nov glavni studio in računali, da bodo morda že proti koncu junija začeli oddajati z oddajnika Krvavec, ki pokriva zelo široko področje (Gorenjsko in ljubljansko kotlino) … skupaj z oddajnikom na Boču, ki pokriva Maribor (Štajersko in del Dolenjske) in s Kumom (Dolenjsko). Franc Bole je ‘žarel’ od navdušenja … v Ognjišču je navduševal bralce (= bodoče poslušalce) (…)

Zakaj smo se lotili tega načrta? Ko smo se pred tridesetimi leti nekateri odločali za ustanovitev revije Ognjišče, smo to storili zato, ker smo vedeli, kako pomembno je, da se Jezusovo oznanilo, ki smo ga do takrat kot duhovniki oznanjali v glavnem na župnijah s pridigami, z veroukom, zakramenti, širi tudi s tiskano besedo časopis, revija, knjiga. Kako pomembno vlogo igra verski tisk, se je zavedala tudi takratna komunistična oblast, ki je storila vse, da bi nam to preprečila. To ji ni uspelo, ker smo imeli toliko zvestih bralcev. Takrat seveda nismo mogli niti sanjati o radiu, še manj o televiziji. Zdaj je to mogoče in lahko bomo dosegli veliko več ljudi. Ne samo verske oddaje, vse, kar plemeniti, vzgaja in nas navaja k lepšemu življenju, je oznanjevalec Jezusove 'vesele novice', kar pomeni beseda evangelij. (Franc Bole)

6. junij 1994 … blagoslovitev studia v Kopru – začetek prvega cerkvenega radia pri nas
Že od 20. marca 1994 so radijski valovi poskusno ‘nosili’ glas Radia Ognjišče po Primorski, prelomni dan za radio pa je bil 6. junij 1994, ko je koprski škof Metod Pirih blagoslovil novi studio Radia Ognjišče v kletnih prostorih cerkve sv. Marka (Markovec) v Kopru. … Že dan prej so šla v eter prva poročila in obvestila, duhovne misli, življenjepisi svetnikov, v studiu so se zvrstili prvi gostje, posnete so prve kontaktne oddaje.

Veseli smo tega dogodka, saj pomeni samostojni cerkveni radio nekakšno popravo krivice Cerkvi za skoraj polstoletno zapostavljanje na področjih sredstev družbenega obveščanja. Obenem se spodobi, da ima Cerkev, ki je skozi stoletja kulturno delovala in zlasti moralno oblikovala slovenski narod, končno možnost, da postavi svoj radio. (koprski škof Metod Pirih)

Tik pred začetkom oddajanja programa iz ljubljanskega studia, se rojevajo Prijatelji Radia Ognjišče – sponzorji evangelija. Zavedali so se, da reklame ne bodo dovolj za kritje velikih začetnih stroškov.

Zamislili smo si Prijatelje Radia Ognjišče. Prosimo vas, da podprete ta naš radio s svojimi prostovoljnimi darovi. Karkoli boste darovali, nam bo prišlo prav, tudi 'dar uboge vdove'. Vendar bi morali vedeti, koliko nas boste podprli, s čim lahko računamo. V ta namen postavljamo mesečni prispevek, ki se lahko vplača najprej za več mesecev skupaj ali vsak mesec posebej. Ta vsota naj bi ne bila nižja od 500 SIT na mesec. S tem bi postali naši 'pokrovitelji' ali, kot se reče danes, 'sponzorji' – sponzorji evangelija. – Glavno zadoščenje bo to, da ste naredili nekaj dobrega za Cerkev na Slovenskem. (Franc Bole, 1994)

Oče Franc je imel v načrtu tudi lokalne radijske programe (Koper, Maribor), da bi ljudje vedeli, kaj se dogaja v njihovi okolici, četudi to ni pomembno za vso Slovenijo. Oddajali so tri ure lokalnega programa. Dela v studiu Ljubljana v prostorih Škofijske gimnazije sv. Stanislava v Šentvidu, so se zavlekla bolj kot so predvideli.

Bile so težave glede kadra, pa so s pomočjo ljubljanskih župnikov dobiti študente in dijake, ki so prišli na avdicijo in potem se je začelo izobraževanje. Tako da lahko rečem, da preden smo začeli z rednim oddajanjem (28. novembra 1994) smo imeli pripravljeno ekipo voditeljev, ki so lahko suvereno nastopali pred mikrofonom. (Franci Trstenjak)

28. novembra 1994 se je Radio Ognjišče slišal skoraj po vsej Sloveniji! Vključili so glavne oddajnike Krvavec, Boč in Kum in začelo se je redno, 24-urno oddajanje (15 ur vodenega programa) iz glavnega studia Radia Ognjišče v Ljubljani. 15. decembra je ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar studio slovesno blagoslovil.

*************************************************************************************************************

Odlomki so iz knjige Franc Bole uresničevalec evangelija, ki predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo ... Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode ...

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

pripravil Marko Čuk