Med največjimi osebnostmi druge polovice 20. stoletja in začetka tretjega tisočletja je bil Janez Pavel II., prvi slovanski papež, ki je Cerkev vodil skoraj 27 let (1978-2005). V tej knjižici je na kratko predstavljeno njegovo življenje in apostolsko delovanje. Kot potujoči oznanjevalec evangelija je prepotoval ves svet in se srečeval z milijonskimi množicami. Njegovi najljubši sogovorniki so bili mladi.Papež Wojtyla je šel v zgodovino, ki jo je s svojo veliko osebnostjo pomagal spreminjati. Prav gotovo je bil papež, ki ga je videlo največ ljudi, ki so ga največkrat fotografirali in snemali, tudi papež, ki so se ga največkrat dotaknili. Njegove knjige so izšle v milijonskih nakladah v vseh glavnih svetovnih jezikih. Spodobi se, da na kratko prikažemo življenje in delo tega 264. papeža katoliške Cerkve, ki je “prišel od daleč”, kot je dejal 16. oktobra 1978 zvečer, ko se je prvič pokazal v srednji loži vatikanske bazilike. Ta kratki življenjepis podaja bistvene značilnosti njegove dolge papeške službe.

iz vsebine:

"Stražarji jutra" so njegovi ljubljenci

Vsem je bila znana posebna ljubezen Janeza Pavla II. do mladih, ki jih je med nočnim bedenjem na univerzitetnem kampu Tor Vergata pri Rimu 19. avgusta 2000, med svetoletnim romanjem mladih, imenoval “stražarji jutra”. “Papež ima rad vse, vsakega človeka in vse ljudi,” je dejal na začetku svoje papeške službe, “posebno ljubezen pa čuti do mladih.” To je dokazoval na nešteto načinov: prijateljsko se jim je izpovedoval (“Tudi jaz sem nekoč imel dvajset let, kot vi,” je dejal v Bernu 5. junija 2004. “Čutil sem veselje do športa, smučanja, igranja na odru. Študiral sem in delal, iskal sem smisel svojega življenja. Našel sem ga v hoji za Jezusom”); objemal jih je, ne meneč se za ceremonial; prepeval je z njimi “Alé ooo, alé ooo”. Na svetovnem dnevu mladih v Manili leta 1995 jim je v šali rekel: “Recite mi Karol.” Želel je, da se na vsakem apostolskem potovanju sreča posebej z mladimi. To mu ni bilo dovolj: leta 1985 je dal pobudo za “svetovne dneve mladih”, ki se naj bi obhajali v krajevnih Cerkvah (škofijah) na cvetno nedeljo, vsako drugo leto pa v vnaprej izbranem kraju, kamor bi se sešli mladi z vsega sveta. “Svetovne dneve mladih sem si zamislil kot močan trenutek, kjer bi mladi lahko srečali Kristusa, večno mladega, in se od njega naučili biti oznanjevalci evangelija za druge mlade.”
Janez Pavel II. je mlade izbral za svoje najljubše sogovornike, vendar se jim ni dobrikal, še manj pa jih varal s tem, da bi “omilil” evangeljsko oznanilo. Pred nje je postavljal velike zahteve in jih vabil, naj imajo svoj pogled vedno uprt v Kristusa. “To poletje znova odkrite čistost” (Rim, 8. julija 2003). “Iskreno priznajte, da niste gospodarji samih sebe, in odprite se Njemu, ki vas je ustvaril iz ljubezni in hoče iz vas napraviti dostojne in svobodne osebe” (Kazahstan, 22. septembra 2001). Predvsem pa jim je kazal Kristusa kot edini vir prave sreče. “On vas čaka, ko vas ne zadovolji nobena stvar, ki jo odkrijete; on je lepota, ki vas tako privlači; on vas izziva s tisto žejo po poštenosti, ki ne dopušča kompromisov; on vas spodbuja, da odložite maske, ki napravijo življenje lažno; on bere v srcih najbolj pravilne odločitve, ki bi jih drugi radi zadušili” (Tor Vergata, Rim, 19. avgusta 2000).
Ti njegovi najljubši sogovorniki so se vedno navdušeno zgrinjali okrog njega, v urah zadnjega trpljenja in smrti so bili ob njem še bolj kot kdaj prej. Malo pred koncem svojega življenja jim je izrekel zadnjo
zahvalo: “Iskal sem vas. Zdaj ste pa vi prišli k meni. Zahvaljujem se vam.”

pripravlja Marko Čuk

Križev pot za mulce, je zapisala avtorica Eva Slivka za podnaslov "zgodb" o Tadeju in njegovih sošolcih, ki s kaplanom spremljajo Jezusa na poti na Golgoto ... Križev pot za mulce?. Ta stavek daje slutiti, da to ni "običajen" križev pot, kjer bi bile zbrane molitve in razmišljanja, s katerimi bi spremljali Jezusa na poti od postaje do postaje, ne ... to ni molitvenik, čeprav lahko ob sklepnih mislih postaj (glej spodaj) tudi molimo in razmišljamo. Avtorica je križev pot napisala v obliki zgodbe ... deklet in fantov z vsemi njihovimi čisto običajnimi razmišljanji, dvomi, doživetji, težavami ... "Glavni junak" je Tadej, ki skupaj z drugimi sošolci pomaga pri pripravi velikega križa, katerega bodo v postnem času "opremili" z razmišljanji s križevega pota ... in ga pred veliko nočjo prinesli v cerkev. Na poti z Jezusom so se Mojca, Ana, Tadej, Simon, Sonja ... Jaka, David ... vsakokrat ustavili pri eni od štirinajstih postaj križevega pota ... ob njej so se pogovarjali, razmišljali ... in jo ob "usmerjanju" kaplana skušali povezati s svojim življenjem ... Te svoje misli so na koncu strnili v nekaj besed, stavkov, ... ki so jih ob vsaki postaji zapisali na križ.
V začetku so mislili, da križev pot nima veze z današnjim življenjem. Saj se vendar danes nikogar več ne pribija na križ. Jezusovo trpljenje in smrt in vstajenje, vse to se jim je vedno zdelo tako oddaljeno … Tako kot križarske vojne ali francoska revolucija – nekaj, kar se je zgodilo nekoč davno nekim ljudem, ni se pa moglo dotakniti njih. Jezusov križ se jim je zdel najbolj ‘abstrakten’, neoprijemljiv del krščanstva.... Toda na koncu so se zavedeli, da ima tudi križ, smrt in celo vstajenje svoje mesto, ne samo v današnjem času ampak tudi v njihovem življenju. V vsakdanjih dogodkih lahko doživijo, kar je doživljal Jezus na "poti križa". In na koncu vedno lahko odpustijo in ponovno zaživijo. Na koncu vedno pride velika noč!

Knjiga za mulce – najstnike toda še kako primerna tudi za njihove družine ... pa tudi za stare mame in očete, da bodo laže razumeli svoje vnuke in njihov svet ter pri tem odkrili, da smo v življenju vsi na križevem potu. Pa ne sami, ampak z Jezusom!

iz vsebine:

1.postaja
Ljudje tako hitro in tako zlahka obsojamo. Obsojamo čudake in potem obsojamo ljudi, ki obsojajo čudake. Premalo se zavedamo, kako nevarne so lahko takšne sodbe, ne glede na to, kako upravičene se nam zdijo.

2. postaja
Kaplan je lepo rekel: vaše naloge, vaše obveznosti so vaš križ. Od vas samih pa je odvisno, kako ga boste nosili. Ali boste pod njegovo težo obupali in se sesedli ali si ga boste naložili s pogumom in odločnostjo.

3. postaja
Pri spovedi ... gre za to, da se soočiš s svojimi najšibkejšimi trenutki, s padcem, ki te je presenetil po desetih metrih, ne takrat, ko bi ga vsakdo že upravičeno pričakoval. Gre za to, da zbereš dovolj poguma in moči, da si padec priznaš – kajti samo iz padca, ki si ga priznaš, se lahko nekaj naučiš.

4. postaja
»Pusti, mami, bom jaz zložil posodo v pomivalca in ... Mami je presenečeno obstala in se zazrla v svojega sina. Potem ji je na obrazu zaigral nasmeh, olajšan in sproščen.... Njuno srečanje je bilo drugačno kot srečanje Marije in Jezusa. Ni bilo boleče in trpeče, bilo je srečanje, ki v srcu pusti dober občutek.

5. postaja
»Saj ni treba, da smo Simoni iz Cirene za vsakega, ki ga kjerkoli naključno srečamo. Najprej se naučimo biti Simoni drug drugemu, svojim najbližjim. Pomagati brez slabe volje, brez da bi drugemu obtežili vest in mu dali vedeti, da smo se morali žrtvovati. Vse drugo bo že še prišlo.«

6. postaja
Bil je ponosen nase, ker se je potegnil za sošolca, ... Bi si drznil sam stopiti pred tri nasilneže? Veronika si je upala med vojake in množico in bilo ji je vseeno, če jo poteptajo. Bi bil on enako pogumen? Ni si znal odgovoriti. Mogoče niti ni bilo pomembno. Pred oči mu je stopil Benjaminov obraz, ves žareč in sijoč. Še nikoli ga ni videl takega. ... ta dan pa je stopal poleg njih, kot bi bil ves svet njegov, kot da je ni stvari pod soncem, ki bi se je moral bati.

7. postaja
»Postna odpoved je lahko tudi, ko se odpoveste igranju igric in se za tisti čas posvetite nekomu, ki je osamljen ali potrebuje vašo pomoč. To lahko primerjamo z Jezusovim padcem pod križem ali s padcem ... kako težka postna naloga bo odreči se užitku, da bi povedala mlajšemu bratu vse, kar mu gre … Biti cel postni čas prijazna z malo pošastjo? Takšna misel je dala postni odpovedi čisto drugo dimenzijo …

8. postaja
»Ozrite se okoli sebe, bodite strpni in prijazni drug do drugega, do tistega, ki ga imate pred nosom. Če bi bil vsak prijazen samo do ljudi, ki so v njegovi neposredni bližini, ljudje v Afriki ne bi potrebovali pomoči od nas, ker bi jim pomagali tisti, ki so v njihovi neposredni bližini. Je to sploh izvedljivo? Ali se ne bo prej ali slej našel nekdo, ki bo prekinil ta krog? Verjetno. Toda to ni naša skrb. Naša skrb, naša odgovornost so naša dejanja.«

9. postaja
Odnehal je že mnogokrat v življenju. Mnogokrat je bil poražen. Zdaj, se je odločil, bo zavzel držo zmagovalca. Vztrajal bo, tudi ko mu ne bo šlo, ko mu bo težko, ko ne bo mogel več.... kako ga je podžgal Jezusov padec pod križem. Namreč, če je lahko On kot Bog padal in se pobiral s tal, kako bi lahko katerikoli človek pričakoval, da bo njemu šlo vse gladko, brez zapletov in padcev.

10. postaja
Jezus se je pustil razgaliti, da bi ohranil naše dostojanstvo. Zdaj pa je na vas, da ohranite svoje dostojanstvo in dostojanstvo svojih prijateljev, svoje družine, vseh ljudi. ... S tem, ko ste všečkali in delili Matjažev posnetek, ste trgali obleko z njega, ste ga pomagali razgaliti. Preden nekaj objavite, pa ne glede na to, če je vaše ali od koga drugega, se spomnite, da bo to ostalo na internetu za vse večne čase.

11. postaja
Hočem vam povedati to: ni prav, da se dogaja bullying. Nikomur ni potrebno tega trpeti, povejte doma, kaj se dogaja, dovolite, da se vam pomaga, če ste kdaj žrtev zasmehovanja in posmehovanja je to nekaj, kar boste nosili s sabo za vedno. To so vaše rane. Toda imate moč vstati in iti dalje. Jezus je bil zasmehovan in mučen. Tisti, ki so ga zasmehovali in ga mučili, so se ob njegovem vstajenju razbežali in nihče ne ve, kaj je bilo potem z njimi.

12. postaja
Problem je, ker je treba 40 dni vztrajati. Prijetnejša ko je navada, bolj se je treba truditi, da se je znebite. Včasih se vam bo čisto zares zdelo, da umirate, ko se boste trudili, da ne bi podlegli starim navadam. ... Jezus ni umrl in vstal v čisto enaki obliki. Spremenil se je. Tako kot se spremenimo mi, ko svoje stare navade pribijemo na križ in jih pustimo tam umreti.

13. postaja
Jožef iz Arimateje je vedel, da truplo ne more kar ostati viseti na križu, ker bi se ga lotili mrhovinarji. Ne glede na to, ali je še verjel, da je Jezus Božji Sin ali ne, ga je smatral za prijatelja in odločil se je narediti, kar je prav, kljub temu, da bi mogoče s tem lahko sam sebe spravil v nevarnost.... Narediti, kar je prav, kljub temu, da bi mogoče s tem lahko sam sebe spravil v nevarnost? To mi je od nekod znano,« je šepnil Tadej.

14. postaja
Jezus je občutil vso bedo in ponižanje, prestal izdajo, trpljenje, smrt in grob. Toda odpustil nam je, vrnil se je, da bi nas vse odrešil smrti. Sami za veliko manjše stvari kuhamo mulo in ne odpustimo. Ne zavedamo se, da s tem držimo vrata svojega groba tesno zaprta. Raje ždimo v temni, zatohli luknji in se smilimo sami sebi, kot da bi odrinili vrata groba in stopili v nov dan.

Jezusove rane po vstajenju niso čudežno izginile. Tudi naše rane, ki so nam jih hote ali nehote prizadejali naši bližnji, ne bodo izginile v trenutku, ko jim odpustimo. Tvoje rane te spominjajo na to, kje si bil, kaj vse si prestal. So del tvoje zgodovine, tvoje osebne življenjske zgodbe. Ne smejo pa postati tvoj grob, jama, v kateri boš obležal.«

pripravlja in izbira Marko Čuk

Zgodbe svetnikov in živali
Otroci so navadno navdušeni nad knjigami, v katerih nastopajo gozdne ali domače živali: medvedi, volkovi, jeleni, ... osli, psi, gosi, ptice, ribe ... In ko živali spregovorijo, njihove oči zažarijo. V tej knjigi so zbrane zgodbe (ne basni), ki pripovedujejo o izkušnjah prijateljstva in bratstva med svetimi možmi in ženami ter živalmi. Opisujejo odnos svetnikov (Anton Puščavnik, Anton Padovanski, Martin Porres, Egidij, Frančišek Asiški, Janez Bosko …) do živali in njihovo neizmerno ljubezen do Božjega stvarstva.
Naj vas in vaše najmlajše kratke zgodbe v knjigi Košuta, miš in lišček očarajo ter vas pospremijo k srečanju s svetniki in spoznavanju njihovih kreposti.

V knjigi Košuta, miš in lišček najdemo zgodbo o sv. Antonu, opatu in zaščitniku živali, ki pripovedujejo o svetniku, o prašičkih zdravilcih in o pujsku, ki se je spustil v pekel, da bi napravil nered. Sledi ji zgodba o sv. Karilefu in samici liščka (osatica), o nekem čudnem gnezdu, o potrpežljivem svetniku, pesmih in hvalnicah. Potem je tu zgodba sv. Martina iz Porresa, zdravnika živali, ki zna poskrbeti za odrezan rep, zmečkano tačko, zdelan uhelj, nenadno vročino ... Tu je tudi veliki zaščitnik živali sv. Frančišek Asiški, o njem v tej prvi njegovi zgodbi spregovorijo ptice, ki so zraven pri slavni pridigi. Med junaki zgodbe se pojavijo ribice, dva osla in vol. Sv. Frančišek nastopa tudi v zgodbi z volkom, ki je simbol strahu, podoba slabega, neusmiljen ... srečanje s svetnikom pa vse spremeni. Tudi zgodbo o medvedu najdemo na straneh te knjige, jezen je, lačen ... toda spet je vse drugače po srečanju s sv. Romedijem ... odslej bo na hrbtu nosil svetnika. V knjigi lahko preberemo tudi zgodbo sv. Serafina, o katerem se pogovarjajo živali ... zgodba sv. Egidija pripoveduje o velikodušni košuti, njenem mleku, lovcih, puščicah in božanju, ki premaga nasilje in krutost. Sveti Rok nastopa v zgodbi o gradu, strašni bolezni, vojni in najboljšem človekovem prijatelju ... Zgodba o sv. Riti je povezana s čebelami, ki prinašajo med za majhno punčko, sv. Farailda z zgodbo o gosi, ki je oskubljena, med oljem, soljo, žajbljem in rožmarinom - preživela ... zelo znana je tudi zgodba o ribah in sv. Antonu Padovanskem ... tu je še Antonova pripoved o lačni muli, ki zavrne svoj obrok hrane, in njenem gospodarju, ki je pravi osel. ... pa pripoved o reki, ki je ni mogoče prečkati, o skrivnostni živali, zvitem svetniku (sv. Frančišku iz Paole) in hudiču zidarju - zgodba presenečenja. ... zgodba sv. Garizima pa je že znana: kako majhen trn zaustavi močnega, strašnega leva. ... Za konec je tu še zgodba o sv. Janezu Bosku in sivčku ... (mč)

avtorja o knjigi

V zadnjih desetletjih se je pozornost do sveta narave, še posebno do živali, občutno povečala. Nastale so številne skupine in društva, ki nas vabijo k zaščiti in spoštovanju vsake oblike življenja. Njihovi opomini so vedno pogostejši in velikokrat zvenijo kot novost. Toda od nekdaj so ljudje, ki so prehodili duhovno pot, doživljali, razglašali in potrjevali skladnost, povezanost in ljubezen do vseh bitij. V krščanstvu je bila ta razsežnost vedno prisotna in je danes še bolj aktualna. To potrjuje tudi veliko dogodkov iz življenja svetnikov. Na teh straneh vam želiva ponuditi nekaj zgodb, ki pripovedujejo o izkušnjah prijateljstva in bratstva med svetniki in živalmi. Odločila sva se, da prvoosebne pripovedi zaupava živalim, bitjem, ki so zaznavala in razbirala univerzalni jezik svetnikov in zmorejo vzpostaviti preprost in neposreden stik z najmlajšimi. Med zbiranjem podatkov in kasneje med pisanjem besedila sva opazila, da je veliko zgodb prepletenih z domišljijo in čeprav temeljijo na trdnih in jasnih zgodovinskih odkritjih, se zdi, kot da bolj sodijo v svet pravljic. Zagotovo vas bodo očarale in vas pospremile k srečanju s svetniki in spoznavanju njihovega značaja, ki ga označujejo moč, zvestoba, nežnost, odločnost, iskrenost, nedolžnost in preprostost.

iz vsebine:

SVETI FRANČIŠEK ASIŠKI IN PTICE

Jaz sem golob.
Živim tu zgoraj, v zvoniku. V zvoniku, ki se dviga nad mestom Assisi.
Poznam vsako streho, vsako palačo, vsako cerkev, vsako hišo, vsako bedno kočo. Od tod nadzorujem ceste, trge, ulice.
Vidim ljudi, kako se premikajo, hodijo gor in dol. Neprenehoma gor in dol. Smešni so, zabavni, zanimivi. V meni zbujajo radovednost, a med njimi je nekdo, ki najbolj pritegne mojo pozornost.
On.
»Frančišek, Frančišek!«
Slišite? Kličejo ga. Njegov oče je. Peter Bernardone.
Peter je trgovec.
Težko je zapustiti sanje in posteljo s toplimi odejami, a glas njegovega očeta je močan, krepak. Z njim se ne razpravlja.
Frančišek se hitro spusti po dolgih kamnitih stopnicah. V trenutku vstopi v trgovino. Stranke ga že čakajo. Frančišek se sklanja, nasmiha, svetuje, prodaja. Prodaja dragoceno blago, prodaja mehke in pisane tkanine.
Zadaj za hišo ga ponosno opazuje oče.
Prepričan je: Frančišek bo postal spreten trgovec.
Ampak ali je to res zanesljivo?
Jaz sem golob, poznam vse skrivnosti tega mesta.
Od zgoraj opazujem vse stvari.
Ko nihče ne opazi, vidim Frančiška, kako naskrivaj zapusti trgovino. Vidim ga, kako teče po temnih ulicah, se vzpne na mestno obzidje. Vidim njegove oči. Sledim njegovemu pogledu, ki se dviga nad polja, gozdove, griče, ki sega daleč, ki gre vedno dlje, vedno dlje, da bi dosegel nevidno.
Kaj iščeš, Frančišek?
O čem sanjaš?
Frančišek zavzdihne. Počasi sestopa z obzidja, vrne se v trgovino.
In jaz? Jaz mu sledim.
Jaz sem sova.
Prebudim se v mraku, ko gredo vsi spat. Sem zadržana. Mir in tišino najdem ponoči. Resnici na ljubo bi bilo bolje reči sem ju našla, saj je kar nekaj časa, kar sta se mir in tišina preselila drugam. Zakaj? Ker je trušč neznosen, ko gredo iz hiše trgovčev sin in njegovi prijatelji.
Poglejte jih, tam so, zbrani okrog mize v gostilni.
Na ognju pražijo meso, pijejo vino, se smejijo, pojejo.
Vpijejo, da bo prihodnost čudovita, da bodo svet imeli v rokah. Nad glasovi vseh se dviga glas Frančiška. Pripoveduje o svojem orožju, svojem konju, svojih podvigih. Kmalu bo odšel v vojno, postal bo zavojevalec, slava
bo njegova.
In kriči in se smeji.
Potem luč v gostilni ugasne. Veselje, luč in prijatelji se izmuznejo vzdolž ulic.
Končno malo tišine!
V temi je ostal samo Frančišek. Sliši se njegovo dihanje in bitje njegovega srca. Gleda v nebo. Še nikoli se mu ni zdelo tako veliko. Na milijone zvezd trepeta, utripa, sije.
Kaj se dogaja, Frančišek? Se čutiš majhnega?
Frančišek skloni glavo in gre v noč.
In jaz? Jaz mu sledim.

(...)

Frančišek se je vrnil k svojim bratom. Bratom, ki so pogosto boječi, negotovi, omahljivi. Vrnil se je k tem bratom, ki imajo srce vedno polno vprašanj. Kam moramo iti? Kaj lahko naredimo? Kakšni moramo biti?
Frančišek išče odgovor. Obrne se. In nas vidi.
Vidi nas, ki smo mu sledili vse življenje.
Golob, sova, vrana, vrabec, lastovka, štorklja, brglez, kukavica, vodomec, stržek, taščica in sokol.
In z nami je še veliko drugih: golobice, črne vrane, sredozemski kupčarji, liščki, meniščki, grlice, šoje, srake, kljunači, sove, čuki, ščinkavci, galebi, kosi, slavčki, rjavi škarniki, gosi, jerebice, race, prepelice, kanje, škorci, fazani,
drozgi, čopasti ponirki, skobci, orli, strnadi, škrjanci.
Veliko nas je. Zelo veliko. Prekrijemo ves travnik.
Frančišek pride k nam. Hodi med nami. Ko gre mimo, nas boža s svojo kuto in nam govori: »Sestre ptice, slavite in ljubite svojega Stvarnika, saj vam je dal perje, da se lahko oblečete in letite. Iz vas je naredil posebna bitja, ki lahko svobodno letajo po zraku. Ve ne sejete, ne žanjete, pa vendar vaš Stvarnik skrbi, da vam ničesar ne manjka. Pojdite zdaj, poletite!«
In kot velik oblak se dvignemo s tal.
Hitri vzponi, nenadni spusti, kroženje, visoki poleti.
Nebo napolnimo z letenjem in petjem.
Potem se jata razdeli in vsaka od nas odide po svoji nevidni poti. Svojo hvalnico, svojo pesem ponesemo po vsej zemlji.
Zdaj ima Frančišek odgovor za svoje brate: »Pojdite po svetu praznih rok. Bodite kot one. Svobodni kot ptice.«

Vsa bitja so ustvarjena iz nežne ljubezni Očeta,
ki vsakemu dodeli svoj prostor na svetu.
Celo kratkotrajno življenje najbolj nepomembnega
bitja je predmet njegove ljubezni.
papež Frančišek: Hvaljen bodi. Okrožnica o skrbi za skupni dom, 77

pripravlja Marko Čuk

16. oktobra leta 1978 je bil za papeža izvoljen Janez Pavel II. Bil je prvi neitalijanski papež po letu 1523 in v nekaj dneh svoje papeške službe se je ljudem zelo priljubil (podobno kot sedanji papež Frančišek), opustil je nekaj protokola in uvedel slog prisrčnosti in domačnosti, slog evangelija. »Kardinali so iskali moža globoke vere, moža molitve in dušnega pastirja. Hoteli so moža dobrote, prisrčnosti, čuječega moža, ki bi mogel svetu razodevati Božjo ljubezen.« (kardinal Wyszinski) ...in živel svetniško - 1. maja 2011 ga je papež Benedikt XVI. razglasil za blaženega, papež Frančišek pa skupaj z  Janezom XXIII., 27. aprila 2014  za svetnika.Njegovo življenje so številni želeli strniti v obširna dela, knjiga Cvetke Janeza Pavla II. pa je se razlikuje od teh, saj novega blaženega prikaže v zgodbah in anekdotah, ki so se razširile o njem. Janusz Poniewierski, avtor številnih knjig o papežu Wojtyłi, je začel zbirati razne domislice in anekdote iz njegovega življenja. Kmalu pa je ugotovil, da imajo Cvetke globlji pomen, da so to zapisi, ki utrjujejo vero v ljubezen in dobroto človeškega srca in odpirajo vrata do skrivnosti človeka, o katerem pripovedujejo. Zato so se v knjigi znašle tudi pripovedi, ki niti niso smešne – se pa nas dotaknejo, nas spodbudijo k premišljevanju ali celo ... k molitvi.
Seveda so tu tudi domislice, anekdote, ki pričajo o sproščenem odnosu Karola Wojtyłe – Janeza Pavla II. do sebe in tudi do vloge, ki mu je bila podeljena.
Tudi te, povečini duhovite pripovedi, odražajo veličino sv. Janeza Pavla II. Knjigi je dodan krajši življenjepis svetnika in nekaj "cvetk" iz zbirke njegovih fotografij.
Cvetke Janeza Pavla II. slikajo ‘običajnega’ človeka, ki je z vsem bitjem odprt za Boga in prav to ga dela ‘neobičajnega’. »Počutim se majhen v rokah mogočnega Boga,« je napisal Janez Pavel II. In v tem je prava papeževa veličina. Kot je zapisano v evangeliju  “kdor bo svojo veličino izgubil, jo bo našel.”

iz vsebine:

Tisti, ki so dobro poznali Janeza Pavla II., pripovedujejo, da papež niti v najtežjih trenutkih ni izgubil smisla za humor. Joaquín Navarro-Valls, nekdanji glavni tiskovni predstavnik Apostolskega sedeža, ga je nekoč vprašal: »Ali Vaša svetost kdaj joče?« »Nikoli navzven,« je odgovoril papež.

Ob začetku slovesnosti na začetku akademskega leta na Katoliški univerzi v Lublinu,« pripoveduje duhovnik Adam Boniecki, »je v množici zbranih zašumelo. V dvorano je namreč stopil postaven duhovnik, ki je nekaj živčno iskal po žepih. Med hitenjem skozi dvorano je iz enega žepa potegnil verižico s križem, in jo obesil okoli vratu, iz drugega žepa pa je potegnil škofovsko čepico ter si jo poveznil na glavo. Čez nekaj trenutkov se je z znamenji škofovske službe usedel na častno mesto. Prihod škofa Wojtyłe je med študenti sprožil val navdušenja ...«

Med prvo novinarsko konferenco so ga vprašali, ali bo tudi kaj smučal. Takrat je odgovoril: »Tega mi najbrž ne bodo dovolili.« Nekaj let pozneje. Papež je sprejel takratnega svetovnega prvakav alpskem smučanju -  Švicarja Pirmina Zurbrigena - ki mu je podaril ... smuči. »Ne spravljajte me v skušnjavo. Ker se bom sicer res zapeljal v dolino in kaj bo potem? Novi konklave.«

Med srečanjem mladih s papežem 18. maja 1996 v Postojni je velika množica (več kot 70.000 ljudi) vzklikala voščilo papežu za 76. rojstni dan: “Happy birthday to you”. Papež je s svojim značilnim nasmeškom v italijanščini pripomnil: »Nisem vedel, da ste Američani. Zmeraj sem mislil, da ste Slovenci.« Ko so mladi slišali to njegovo pripombo, je zadonelo slovensko voščilo: Vse najboljše za te ...

Med zaposlenimi v kuriji je krožila anekdota: »V čem se razlikuje papež od Svetega Duha?« - » ???« - »Sveti Duh je povsod.« - »In papež?« - »Papež je že bil povsod.«

pripravlja Marko Čuk

V knjigi so opisane nekatere krize in možni načini za soočanje z njimi. Vendarle pa je kriza za vsakogar tudi nekaj popolnoma osebnega. Situacije so si morda podobne, a jih vsakdo doživlja na povsem svoj, njemu lasten način, zato je tudi njihovo reševanje za vsakogar drugačno. Včasih pretvarjanje krize v novo priložnost traja zelo dolgo. Triki, kako kar najhitreje prebroditi krizo, ne obstajajo.

"Poti, ki sem jih opisal v tej knjigi, niso nasveti, ki bi bralcu sugerirali, da lahko na ta ali oni način reši vse probleme," pravi avtor. "Bolj gre za priporočila, kako lahko vsakdo reagira na krize v svojem življenju. Priporočati pomeni: nekomu zaupati, predati. So torej misli, ki jih želim zaupati bralcu ali bralki, v zaupanju, da so lahko v pomoč vsakomur. Kako jih sprejme, pa je naloga in odgovornost vsakega posameznika. Tako bralkam in bralcem želim, da svoje življenje živijo polni zaupanja; da bi bili hvaležni, kadar jim je prizaneseno s krizami. Obstajajo ljudje, ki sploh ne znajo uživati, ko jim gre dobro. Mislijo: enkrat morajo že nastopiti težki časi. Osvobodite se takšnih strahov. Zaupajte in se priporočite Božjemu blagoslovu ter zaupajte, da vas ta blagoslov vedno spremlja, ko vam gre dobro, pa tudi, ko nastopi kriza. Ne bojte se, ko ta nastopi. Lahko pomeni tudi priložnost, da bi življenje osnovali na novi podlagi, da v sebi začnete nekaj novega in pustite, da zacveti. Tako vam želim, da bi skozi vse življenjske faze, od mirnih časov in sreče do obdobij, ki jih zaznamujejo krize in zlomi, čedalje bolj rasli v edinstveno podobo, ki si jo je o vas zamislil Bog."

iz vsebine:

Tudi če poskušamo živeti dobro, paziti nase in živeti duhovno življenje, je možno, da se nenadoma in nesluteno znajdemo v situaciji, v kateri smo nemočni, obupani, zmedeni. Z vsemi močmi smo se trudili, da bi življenje zastavili tako, da nam bo najbolje. Verjeli smo, da imamo vse pod kontrolo, imeli smo skovane trdne načrte za prihodnost. Vse se je zdelo v najlepšem redu. A naenkrat od zunaj pride situacija, s katero nikakor nismo računali in ki nas iztrga iz varnega zavetja. Nič več ne vemo, kako bo naprej. Naenkrat nas doleti diagnoza težke bolezni, katere potek zasenči vse drugo. Na delovnem mestu eskalira konflikt, ki nas močno zadane. Iz malomarnosti smo povzročili nesrečo s posledicami in nas sedaj razjedajo občutki krivde. Partnerski odnos razpade in vse upanje in sanje, ki smo jih kdaj imeli, so pokopane. Umre ljubljena oseba in ostanemo sami. Obupani smo, ne znamo si več pomagati. V takih kriznih situacijah se je težko znajti.
Mnogi jih poskušajo odriniti, potlačiti. Bežijo v delo ali uteho iščejo v alkoholu. Nočejo se zavedati težav, v katerih so se znašli. Nekateri se ob brezizhodnosti položaja vdajo v usodo. Počutijo se v slepi ulici in ne vedo, kako najti izhod iz nje. Drugi poiščejo spremljevalce, ki jim pomagajo prebroditi krizo, a kot na alergijo reagirajo na vse hitre in poceni nasvete. Obstajajo tudi ljudje, ki jim natančno povejo, kaj je treba storiti. Ali pa spet drugi berejo priročnike, v katerih najdejo nasvete, kako premagati različne krize. A ko poskušajo nasvete prenesti v prakso, opazijo, da ti ne pomagajo. Ja, ob dobronamernih nasvetih postanejo še bolj obupani. Včasih dobronamerna pomoč še poglobi stisko človeka.
(... Knjiga je po eni strani namenjena vsem, ki so zašli v krizo in se naenkrat znašli v situaciji, ki jo doživljajo kot brezizhodno, in so obupani. Oris takšnih težkih življenjskih situacij naj bi jim bil v pomoč, da bi se lahko jasneje soočili z lastnim primerom. Če živijo usode drugih ljudi, se v svoji situaciji ne počutijo sami. Čutijo, da trpijo enako usodo kot še kdo drug. In upam, da se ljudje prek opisa tuje situacije čutijo razumljeni. Hkrati naj bi razmišljanja tudi prinašala upanje, da v stiski nismo nemočno prepuščeni samemu sebi, temveč je možno najti izhod iz nje. Ne gre za hitro pot, pač pa za pot, ki jo lahko prehodimo korak za korakom. In naenkrat dobimo občutek, da smo krizo pustili seboj: okrepljeni ter z novim pogledom na svoje življenje.

Poglejmo nekaj kriznih situacij:

Kako naj ravna ženska, pri kateri je prenatalni pregled pokazal diagnozo težko prizadetega otroka? Tudi v tem primeru je pomemben spremljevalec, ki mu lahko ženska zaupa vse svoje misli, skrbi in strahove. Izraziti sme vse misli,
ne da bi bile podvržene ocenjevanju.

Bolečina, ko otrok ni. Z možem nimava otrok. Sva v letih, ko morava sprejeti, da otroka ne bo. To dejstvo naju oba žalosti in naju ubija. Ko sva med drugimi poročenimi pari, imava občutek, da se morava zagovarjati in razlagati, zakaj nimava otrok. Ob tem se počutiva manjvredno.

Ko pari ne vedo več, kako naprej. Žena mi stalno očita. Pravi mi, da jo oviram pri njeni samouresničitvi. Vseeno je, kaj naredim: vedno pravi, da sem jaz vsega kriv. Prijatelji mi pravijo: pusti jo že, naj gre! Jaz pa jo vseeno ljubim. In čutim globoko sočutje. Čutim, da se sama ne počuti preveč dobro. Z njo sem želel iti na partnersko terapijo, vendar jo zavrača. Želi se ločiti. Kaj naj storim?

Ko se trgajo družinske vezi Prav zaradi tesnih vezi, ki predstavljajo družinsko življenje, so prepiri ali spori med sorojenci vedno zelo boleči.
Sestra odklanja vsakršen stik Sestra je zaključila z mano. Odkar sem se enkrat branila pred njeno ostro in ponižujočo kritiko, me ima za psihično bolno in odklanja vsak stik. Ker sicer nimam nobenega družinskega člana več, se počutim zelo osamljeno. Tudi v kraju, kjer živim, nimam veliko prijateljev. Včasih se vprašam, čemu živim. V sebi čutim veliko žalost. Mi lahko pomagate?

Ko starši postanejo naporni. Ko se pogovarjam z ljudmi, ki jih spremljam, pogovor vedno znova nanese na težavne odnose s starši, predvsem z ostarelimi starši. Pogosto poslušam, da starši pri otrocih, še posebej hčerah, skušajo vzbuditi slabo vest in na ta način izkazovati svojo moč nad njimi. Vedno znova se zato vrtimo okrog vprašanja, kako naj bi izpolnjevali zapoved »spoštuj očeta in mater«, ne da bi ob tem šli preko svojih moči ali celo klonili.

Ko otroci prekinejo odnos s starši. Tako boli Pred časom sem prejel pismo obupane matere: »Hčerka je prekinila vse stike z nama. Ne veva niti, kje stanuje. Ni nama povedala, zakaj z nama noče imeti nobenega opravka več. Od naju je zahtevala samo, naj jo pustiva pri miru. Z možem sva obupana. Tako boli, ko misliš nanjo, a ne veš ničesar o njej. Sprašujeva se, kaj sva naredila narobe.« Besede te matere niso osamljen primer. V zadnjem času mi je več starejših ljudi pripovedovalo, da so otroci pretrgali stik z njimi. Včasih prekinitev nastopi kot strela z jasnega, brez vsakršne slutnje. Razlogi so različni, izkušnja pa vsekakor boleča (...)

Zagrizeni prepiri – brezizhoden položaj? Grenkoba in resignacija V pogovorih z zakonci pogosto poslušam o hudih konfliktih in zagrizenih sporih med partnerjema. Oba se zavedata, da ju je povezala ljubezen. A kljub temu sedaj občutita samo še še tisto, kar ju ločuje. Nabralo se je toliko ran in nerazumevanja, da partnerja ne vidita več poti do drugega in nobenih možnosti za izboljšanje zveze. Je v takih situacijah še kaj možnosti? Kaj lahko pomaga?

Občutki krivde – misli, ki se jih ne znebim.  Občutki krivde so vedno neprijetni. Včasih, kadar nas preplavijo, nam lahko celo odnesejo tla pod nogami in komaj se jim lahko ubranimo. Nihče ne more biti čisto prepričan, ne more predpostavljati, da je povsem brez krivde. Nekateri občutki krivde so seveda povezani z vzgojo, pri kateri smo vedno znova poslušali, da je to ali ono greh in da naj bi bili krivi pred Bogom ali ljudmi. V preteklosti se je v Cerkvi oz. v moralno usmerjeni vzgoji tako zelo poudarjalo občutke krivde, da so mnogi od preveč izbrali ravno nasprotno pot: iluzijo, da krivda ne obstaja. Človek pri tem predpostavlja, da krivde sploh ni. A tudi ta miselnost ni realistična, bolj gre za to, da se s krivdo znamo soočiti.

Ko se izgubi vera. Vprašanja in še več vprašanj Ni redko, da med pogovori slišim: »Včasih sem bil vesten ministrant. Sedaj pa mi vse to nič več ne pomeni. V to, kar mi je bilo včasih samoumevno, ne morem več verovati. Med študijem in po vseh razočaranjih sem vero izgubil. « Mnogi potem trpijo tudi, ker so ob tem izgubili občutek gotovosti in varnosti.
Ko mi ljudje pripovedujejo o izgubi svoji vere, ponavadi vprašam: »Kaj pa si veroval pred tem? In v kaj ne moreš več verovati?« Pogosto slišim: »Prej sem veroval, da je Bog ustvaril svet, da je Jezus Kristus postal človek, da ga je rodila Devica Marija, da smo odrešeni po njegovi smrti na križu.« Potem si skupaj po vrsti pogledava te izjave. Prvo vprašanje je: Verujem v Boga? Kaj pa sploh pomeni verovati v Boga? Mnogi pravijo, da ne verjamejo v Boga, ker zavračajo podobo, ki jo v sebi nosijo še od otroštva. Pogosto gre za človeško podobo Boga, kjer je Bog kot superoče, ki skrbi za svoje otroke in jim želi najboljše. Ta podoba se zaradi izkušenj trpljenja razbije. Razložim jim, da je ta podoba morala razpasti. Osnovno vprašanje pa je: Verjamem v nekaj, kar je večje od mene? Verjamem v nekaj čudovitega, kar nas obdaja, v skrivnost, ki deluje v ozadju vsega? Nadalje vprašam: »Kaj vidiš, ko pogledaš čudovito vrtnico? Jo lahko opišeš samo znanstveno? Ali ne simbolizira nečesa, kar je večje od nje: ljubezni, lepote? In kaj je zadnji vzrok ljubezni in lepote? V ljubezni in lepoti že izkušamo Božjo sled na tem svetu. (...)

Ko hudo zboli moj otrok. Porušene sanje Vedno znova spremljam starše, ki imajo hudo bolnega otroka. Pri nekaterih otrocih kljub težki bolezni obstaja upanje na ozdravitev, a seveda starše bolezen tudi v tem primeru šokira. Ko jim zdravnik da upanje, da je bolezen mogoče premagati, se pomirijo. Poskušajo storiti vse, kar bi otroku pomagalo in kar jim priporoča zdravnik. Včasih so to težki časi. Obstajajo pa tudi starši, ki mi pripovedujejo o hudo bolnem otroku, pri katerem prognoza ni preveč spodbudna. Če zdravniško mnenje napoveduje, da otrok verjetno ne bo preživel ali da so možnosti preživetja majhne, starši pogosto izgubijo upanje na ozdravitev. S tem se tudi sesujejo njihove sanje, da bi otroka spremljali, dokler se ne osamosvoji in zakoraka v lepo prihodnost. Mnogim staršem se otrok smili. Ne vidijo samo lastne bolečine, ker ne morejo več pričakovati vnukov, temveč predvsem otrokovo bolečino. A starši otroku vcepijo nekaj, česar sam sploh ne občuti; otroci namreč včasih reagirajo drugače, kot pričakujemo sami. Bolezen sprejmejo. Naenkrat pokažejo precejšnjo zrelost. Dojamejo skrivnost življenja, z boleznijo se mirno soočijo. (...)

Bolezen, ki me vrže s tira. (...) Bolezen nam kaže, da ne moremo načrtovati vsega. Življenje ni popolnoma odvisno od naše volje. V očenašu molimo: »Zgodi se tvoja volja!« Mnogi v svoji bolezni le stežka izgovorijo te besede. Brezpogojno želijo znova ozdraveti. Sam v tem ne vidim izraza resignacije ali upora proti Božji volji. Če te besede izgovorim v svoji bolezni, bi seveda rad bil znova zdrav, a v tej prošnji dosežem tudi notranjo svobodo. Zaupam, da Bog vse dela dobro. V njegovih rokah je morebitna ozdravitev ali smrt. Zaupam, da me Bog ozdravlja. A nisem osredotočen niti na to, da moram brezpogojno ozdraveti, niti, da lahko umrem. Zaupam, da sem v vsakem primeru v dobrih Božjih rokah, ne glede na to, kako se bolezen izteče. Mnogi modri bolezen poimenujejo tudi šola življenja. Tako se moramo vprašati, česa nas želi bolezen naučiti. Morda nas želi naučiti živeti bolj osredotočeno in čuječe, se ne pustiti usmerjati zunanjim rečem ter se odreči stalnemu hektičnemu tempu. Bolezen nas tudi želi naučiti hvaležno sprejeti življenje kot dar ter hvaležno živeti vsak trenutek. Prav zato, ker je čas omejen, bi ga morali izkusiti, morali bi živeti v tem trenutku ter pogovore in srečanja, ki so nam dana, zavestno doživljati. Pogosta reakcija na bolezen je vprašanje: Zakaj prav jaz? Če gre za bolezen, ki pomeni zgodnjo smrt, se postavlja vprašanje: To je bilo vse? To bo to? Zakaj mora biti moje življenje že zdaj odrezano? Tako rad bi še živel. Nekateri se poskušajo pogoditi z Bogom. Če me Bog ozdravi, bom šel v samostan, vsako leto bom šel na romanje, daroval bom ubogim. Mnogi Boga prosijo, naj jim podari vsaj še pet ali deset let, da bi smeli živeti vsaj še tako dolgo, dokler otroci ne zapustijo doma. (...)

Prehuda bolečina, prehudo trpljenje. Najpogostejša vprašanja, ki mi jih vedno znova zastavljajo ljudje, se nanašajo na soočanje s trpljenjem in bolečino. Sprašujejo me po smislu bolečine, po smislu bolezni. In radi bi vedeli, kako naj se s trpljenjem, ki jih je doletelo, soočajo na primeren način. Seveda je vedno težko, kot nekdo od zunaj reče, kako naj se ljudje spoprimejo s svojimi bolečinami. Šele in samo če se poglobim v njihovo trpljenje, lahko poskusim dati spodbude, ki bi jim lahko pomagale pri njihovem soočanju s trpljenjem, a to niso nasveti, ki bi rešili probleme. Trpečega želijo le povabiti k razmisleku, če bi po tej ali drugi poti lahko izkusil pomoč pri soočanju z lastnim trpljenjem.

pripravlja Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je RAZPRODANA

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Vrednote od nekdaj povezujemo z vero. Morda je prav s tem povezano tako razširjeno pisanje in govorjenje o »krizi vrednot«. Takšno razmišljanje prihaja predvsem od tistih, ki pojem »sodobnega« in »naprednega« povezujejo z ateizmom, antiteizmom, zavračanjem sleherne vere in duhovnosti… Če je vera nekaj »nazadnjaškega«, potem so nujno »nazadnjaške tudi vrednote«, seveda tiste, ki so tesno povezane z vero. In zato ti sodobni ateisti govorijo o potrebi po oblikovanju »novih« vrednot, ker – bojda – stare ne veljajo več… Seveda, saj je to tudi razumljivo: človek izvor vrednot vedno in povsod, v vseh verskih sistemih tega sveta, povezuje z nadnaravnim, večnim, izvornim. Vrednote po vseh verovanjih niso nekaj, kar bi si človek preprosto izmislil, ampak prihajajo od Boga, ali od bogov, božanstev, višjih sil – od tam pač, od koder tudi vse prihaja in izvira… Človek, ki ne verjame v ne-materialni izvor vsega materialnega, ne more kar tako sprejemati tudi vrednot, ki imajo – ali naj bi imele tak nadnaravni, presežni, transcendentni, večnostni izvor… Ti materialistično usmerjeni ljudje sodobnega časa zato skušajo izumljati neki drugačen sistem vrednot – takšen, ki bo »čisto človeški«…

Pa vendar se nam ponuja tudi še drugačno gledanje in razmišljanje. Vsi raziskovalci vrednot prištevajo med vrednote tudi – vero! Kako to? Je res vera le ena izmed vrednot? Kaj potem sploh je vera? In v kakšnem razmerju so vrednote do vere?
Zavedam se, da pri takšnem razmišljanju presegam okvire čisto psihološkega in segam na področje teologije. Pa kljub temu ne nameravam pametovati z nekimi teološkimi temami, ki jim nisem kos. Ne nameravam odpirati nikakršnih polemik s teološkimi pogledi in razlagami. Kljub poseganju na teološko polje, bom poskušal ostajati v okvirih psihologije, ali še ožje, v okviru psiholoških tem, ki so pomembne za vzgojo. S tem teoloških pogledov niti ne zavračam, niti jih ne skušam po svoje obračati. Preprosto menim, da se teološko polje začne tam, kjer se moje, psihološko – ustavi!
Tudi s psihologi – raziskovalci vrednot ne nameravam polemizirati. Če raziskovalci uvrščajo vero med vrednote – to sprejemam! Vera je vrednota, ker je vera eno izmed vodil, ki človeka usmerjajo, vodijo skozi življenje, mu kažejo pot…
Tudi če pogledamo v preteklost, najdemo nešteto lepih zgledov, ki nam izpričujejo vero kot vrednoto. Poglejmo si samo tisti znani avstroogrski rek, ki je tako zelo zaznamoval naš kulturni prostor: »Vse za vero, dom, cesarja!« Rek torej v neko sistemsko celoto povezuje tri vrednote, ki naj bi v tedanji dobi najbolj odločilno usmerjale človekovo življenje in delovanje. Ljudje so za vero živeli, za vero so se vojskovali – ne samo za obrambo vere, ampak tudi za širitev vere; za vero so umirali, se žrtvovali… in če se za hip zaustavimo ob tem, hitro ugotovimo, da so vero v vseh zgodovinskih obdobjih tudi zlorabljali – v politične, ekonomske ali kakršnekoli namene pač. Tako, kot je mogoče zlorabiti tudi katerokoli drugo vrednoto, pri čemer se vrednota, seveda sprevrže v nekaj nasprotnega, v »antivrednoto«, kot včasih slišimo…
Toda vera ni samo in zgolj vrednota. Vprašanje je, kje je črta ločnica, če sploh je, vprašanje je, kako razlikovati med vero kot vrednoto in vero kot »veliko več«, kot bistvo in izvor vrednot – če je takšno razlikovanje sploh potrebno in smiselno.
V vseh verstvih in verskih sistemih poznamo tako imenovani fundamentalizem – gre za zelo ozko, nestrpno, izključujoče pojmovanje verskega sistema, ki vodi v konflikte z drugimi, z drugače mislečimi. Kaj hitro v takšnem fundamentalizmu prepoznamo ozkost, ki se kaže v tem, da posameznik (ali še bolj običajno skupina) priznava in slepo izpolnjuje le del vrednot, ki jih oznanja ta njegova vera, druge pa zanemarja, spregleda. Toda tu se lahko vprašamo, če je to sploh še vera – jaz bi temu raje rekel ideologija! Kako se lahko to zgodi? Je to vprašanje vzgoje?
Da bi to razumeli, je potrebno odpreti neko čisto posebno vprašanje človekove osebnosti - človekovo radovednost. Prav to radovednost nekateri misleci označujejo kot najpomembnejše gibalo človekovega življenja. Človek želi vedeti, spoznati, odkriti, raziskati… vse, kar mu je še neznano. Radovednost je človeka v zgodovini silila v odkrivanje neznanih dežel, radovednost ga sili v odkrivanje skrivnosti našega planeta in vesolja, v odkrivanje skrivnosti življenja… radovednost poganja vso znanost.
Radovednost je res nekaj, kar je človeku »zapisano v genih«, kar je človeku dano, ne priučeno ali privzgojeno. Poglejmo dojenčka: komaj začne zaznavati svet okrog sebe, že se v njem zbudi radovednost in začne odkrivati svet okoli sebe – pač na način, ki ga s stopnjo svoje razvitosti zmore. Okolje začne raziskovati s pomočjo svojih čutov – vid, sluh, tip, sledita vonj in okus. Ko osvoji govor, se začne najbrž najlepše obdobje v otrokovem razvoju: obdobje neskončnih otroških »zakaj«, obdobje neskončnega spraševanja. Je sploh še kdo, ki se ob teh neskončnih in neskončno lepih otroških vprašanjih ni znašel v zadregi, ker ne bi znal odgovoriti? Kot je tako lepo zapel Lado Leskovar s tisto čudovito Ježkovo pesmico, v kateri potoži: »…ah, saj veš, tale tvoj ati tako malo ve…«.
In v tem otroškem spraševanju se skriva bistvo: človekov um drvi naprej v neskončna prostranstva. Misli, razmišlja, postavlja si vprašanja. Na nekatera uspe dobiti odgovore – še več pa jih ostane brez pravega odgovora. Vendar sla po odgovoru, po vedenju, po RESNICI – ostaja. Torej potrebuje nekaj, v kar verjame, da je resnica. Človek torej potrebuje vero, da v njej najde neki svoj notranji mir!
In kje so tu sedaj vrednote? Ja, prav tu so: v tej brezmejni človeški radovednosti. Ostanimo še nekoliko pri nedolžni otroški radovednosti! Ko otroku rečemo, da nekaj ni lepo – bo vprašal: »Zakaj?«. In ko mu rečemo, da nekaj ni dobro, bo enako vprašal. In ta zakaj se pojavi prav povsod. Tudi pri vrednotah.
V svoji psihoterapevtski praksi, še posebej pri delu z mladimi, sem se s tem velikokrat srečal. Naj tu omenim le nekaj takšnih »čudnih« vprašanj, s katerimi sem se srečal!
Ko sem se z mladimi pogovarjal o drogah, sem pogosto slišal vprašanje: »Saj vse vem, kar pravite, ampak zakaj jaz tega ne bi smel poskusiti?«
Ko sem se pogovarjal o zdravem življenju, sem pogosto slišal vprašanje: »Zakaj si pa jaz sploh moram želeti biti zdrav?«
Ko sem se pogovarjal o poklicnem usmerjanju, sem slišal vprašanje: »Zakaj pa je sploh treba delati?«
Ko sem se pogovarjal o glasbi, o dobri glasbi, sem se ob komentiranju kake res sporne in slabe skladbe, srečal z vprašanjem: »Zakaj pa je to slabo, zakaj ne bi bilo to lahko dobro?«
Ko sem se pogovarjal o dobrodelnosti, sem pogosto slišal vprašanje: »Zakaj bi pa jaz sploh moral drugemu nekaj delati, če on tega meni ne dela?«
Ko sem se pogovarjal o dobrih medsebojnih odnosih, sem pogosto slišal vprašanje: »Zakaj je pa sploh dobro, da živimo v dobrih odnosih z drugimi?«
In tako naprej, in tako naprej!

No, nekomu se zdijo morda ta vprašanja neresna. In v tem je problem! Ne, niso neresna, ampak so zelo resna. Mladi jih postavljajo zelo resno. In če smo pošteni, tudi odrasli, le da si jih mladi upajo postaviti odkrito in glasno, odrasli pa se ob teh vprašanjih – sprenevedajo!
Tudi takšna vprašanja so resna, saj vsa izhajajo iz človekove brezmejne radovednosti! Da ne govorimo o čisto temeljnih bivanjskih vprašanjih: kdo sem, od kod sem, zakaj sem na svetu, zakaj je treba trpeti, zakaj je treba umreti, kaj bo po smrti… In tista, na videz »brezvezna« gornja vprašanja – so pravzaprav še kako povezana s temi temeljnimi bivanjskimi vprašanji.
Da, od kod so vrednote? Kdo jih je postavil? Zakaj jih je treba spoštovati? Kdo jih lahko spremeni?...
Vse to so vprašanja, na katera za gotovo ni znanstvenega odgovora, na katere znanost ne zna in brez dvoma tudi nikoli ne bo znala odgovoriti! Na to vprašanje odgovarja vera! In zato je vera veliko več kot le vrednota: vera je temelj, izvor vrednot! Če pade vera – padejo tudi vse vrednote, pade človeška civilizacija!
Brez temeljev vere so vrednote le nekak skupek pravil, predpisov. V življenju res srečujem tudi ljudi, ki niso verni v smislu pripadnosti neki verski skupnosti, živijo pa zelo v skladu z vrednotami. Vendar če jih spoznamo pobliže, bomo takoj ugotovili, da v te vrednote zelo – verjamejo! Torej SO verni! Tako kot, resnici na ljubo, srečujemo tudi ljudi, ki sami sebe razglašajo za verne – jim je pa njihova vera le skupek predpisov in običajev – z vero vred pa imajo zanje tako vrednost tudi vrednote!

ŽORŽ, Bogdan. Kako delujejo vrednote. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 4, str. 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk

Si kdaj opazoval obnašanje otroka, kadar mu starši nečesa ne dovolijo (npr. da bi vtaknil prst v vtičnico ali pojedel preveč čokolade)? Začne jokati, vpiti in jezno cepetati z nogami. Prepričan je, da se mu godi strašna krivica in da ga starši ne marajo, ker mu nekaj odrekajo. Podobno se dogaja tudi z nami.
Tako kot smemo Boga zaupno prositi za vse, kar potrebujemo, moramo z zaupanjem sprejeti tudi njegov odgovor na našo molitev. Če nas ne usliši, to pomeni, da to, za kar ga prosimo, za nas ni dobro ali vsaj ne ta trenutek in v teh okoliščinah … Bog najbolje ve, kdaj nekaj resnično potrebujemo.
Poleg tega molitev očiščuje naše srce. Ob njej se učimo želeti in ljubiti to, kar se zdi dobro in ugaja Bogu. Že to je odličen sad molitve, če uporabimo ta izraz.
Preveč smo omejeni, da bi vedeli, kaj je za nas najbolje. Če bi Bog ugodil vsaki naši želji, nam to ne bi koristilo.
To velja za stvari, ki se nam zdijo dobre. Seveda pa nas Bog nikoli ne bo uslišal, če ga prosimo za nekaj, kar bi škodovalo nam ali drugim!
Jezus nas uči, naj prosimo za Svetega Duha. To je zagotovo najboljša prošnja, ker je v njej zaobjeto vse, kar resnično potrebujemo.

Vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite (Mt 6,8).

Bog hoče, da bi bilo naše hrepenenje preizkušeno v molitvi. Tako nas pripravlja za sprejemanje tega, kar nam je pripravljen dati (sv. Avguštin, KKC 2737).

Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi (Rim 8,26).

VINERBA, Roberta. Sto in eno vprašanje o Bogu. Koper: Ognjišče, 2019, str. 206–207.

Vprašanje in odgovor je iz knjige Sto in eno vprašanje o Bogu, v kateri avtorica skušala odgovoriti na vprašanja o Bogu in Božjem. Vsak dan se namreč soočamo z neskončno uganko Boga in človeka, o kateri nam je več neznanega kot znanega (čeprav si morda domišljamo, da nam je vse jasno). V svoji zmedenosti, zapletenosti in razpetosti med zemeljsko omejenostjo in hrepenenjem po neskončnem se nam vprašanja porajajo kar sama od sebe: Upam, da bodo vprašanja na teh straneh vzbudila tudi tvojo radovednost in te spodbudila k razmisleku. Morda se boš z nekaterimi od njih srečal prvič. Tp niso matematične enačbe z eno samo pravilno rešitvijo, ampak lahko na vsako od njih odgovorimo na več načinov. Zato odgovori v tej knjigi niso nekaj dokončnega, ampak bolj namigi, smernice in iztočnice za nadaljnje preučevanje, ki se ga bo vsakdo lotil na sebi lasten način.

Odgovore dopolnjujejo navedki iz Svetega pisma, Katekizma katoliške Cerkve in drugih cerkvenih dokumentov pa tudi komentarji svetnikov, pesnikov, pisateljev in drugih vidnih osebnosti.

S to knjigo se boš podal na duhovno potovanje – vase. Na njem boš odkril samega sebe takega, kakršen si, brez mask. Odkril pa boš tudi znamenja in sledove Nekoga, ki te že od nekdaj ljubi in išče, Nekoga, ki si mu tako dragocen, da je zaradi tebe umrl.

Kako naj to knjigo uporabljam?
Lahko jo prebereš od začetka do konca, ali uporabljaš kot priročnik in odpreš po potrebi. Posamezna vprašanja lahko obravnavate v veroučni skupini in jih morda uporabite pri kakšnem kvizu.
Ugotovil boš, da te bo knjiga spremenila, ti razširila obzorja, dala nova spoznanja in navdihnila sveže zamisli – predvsem pa te bo utrdila v veri in poglobila tvoj odnos z Bogom.
Ker vsebuje odgovore na najpogostejša vprašanja o Bogu in Božjem, je lepo darilo za vsakogar.

pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Vsakdo se mora sprostiti,
vsi potrebujemo dneve in tedne,
ko odložimo vsakdanje skrbi.
Za to niso nujno potrebna
kakšna dolga potovanja.
Tudi preprosti sprehodi
nas lahko lepo razvedrijo.
Pomembno je predvsem to,
da znamo, kjer koli že smo,
zadihati v utripu narave,
da odpremo svoja srca
za zelena prostranstva gozdov,
za skalno belino gorskih vrhov,
za razkošno cvetje travnikov,
za mehko preprogo polj in njiv,
za šumljanje gorskih potokov,
za veseli ples morskih valov,
za zvezdni sijaj nočnega neba.

Želim ti srečo in blagoslov
za vse počitniške tedne;
želim ti srečno vožnjo -
bodisi z avtom ali z vlakom,
bodisi po zraku ali po morju.
Želim ti ubranost in sozvočje
z vsem božjim stvarstvom.

Želim ti prijetne počitnice,
miren in poživljajoč dopust,
poglobljene, a hkrati vesele
dneve zdravilne sprostitve.
Želim ti, da se med svoje
vrneš poln novih moči
in veselja do življenja.

A. Bailling, Molitev,  v: Ognjišče 8 (2011), 31.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk