Nekoč je živel duhovnik, ki so ga imeli radi in so ga spoštovali duhovniki, njegovi sodelavci. Prav tako so ga imeli radi župljani župnij, v katerih je služboval. Bolezen ga je prisilila, da se je iz župnije umaknil v dom za oskrbovance. Svoja leta je preživljal na postelji in na vozičku.
Sprva je imel reko obiskovalcev, z leti pa je začela usihati, dokler ni popolnoma usahnila. Ni bilo več ne pošte ne telefonskih klicev. Popolnoma nič. Samo velika tišina, ogromna praznina. To je doživljal zelo boleče, še posebej ob zavesti, da je on drugim toliko dal, da se je zanje toliko žrtvoval.
Nekega dne ga je obiskal duhovnik, njegov sošolec. Vesel ga je bil in dolgo sta se pogovarjala. V nekem trenutku je pogledal svojega obiskovalca in ga vprašal: »Misliš, da se me še kdo spominja?« Ni znano, kaj mu je odgovoril sošolec. Kaj pa bi mu lahko?

Res, ni lahko biti pozabljen. Zelo boleče je. Kdo lahko v svoji nesreči celo pomisli, da ga je tudi Bog pozabil. Ta misel lahko rodi občutek, da Bog ne skrbi za nas in da nas ne ljubi.
V adventnih berilih slišimo, da so se podobne misli večkrat porajale Izraelcem, zlasti ko je propadalo vse, kar jim je govorilo o navzočnosti Boga in jih spominjalo nanj: prestolnica Jeruzalem, Gospodov tempelj, kralj ... Kraljestvo je propadlo, tempelj je bil porušen, ljudstvo odpeljano v izgnanstvo. Ali se niso v takih okoliščinah v ljudeh upravičeno porajala vprašanja: »Kje je Bog? Kje so njegove obljube?« Ali niso upravičeno pomislili, da jih je Bog zapustil?
Toda Bog je v izraelski zgodovini vedno znova deloval kot Odrešitelj, ki prinaša rešitev tam, kjer je po človeško gledano ni videti. To lepo vidimo v primeru sodnika Samsona. Izraelci so grešno živeli, zato so njihovo deželo zavzeli Filistejci. Sodnika Samsona rodi nerodovitna žena (prim Sod 13). Bog nastopi in rešuje v obupnih razmerah. Tudi preroka Samuela rodi nerodovitna žena, ki je prezirana (prim 1Sam 1). Jezusa, čigar ime pomeni Odrešenik, Marija ne spočne po naravni poti, ampak po Božjem posegu.
Podobno se dogaja v našem življenju: Bog nam pomaga, ko se zdi, da je rešitev nemogoča. Zato je treba zaupno čakati Gospoda. On vselej drži obljubo in nas nikoli ne zapusti!

Gospod je dober tistim,
ki upajo vanj,
duši, ki ga išče.
Dobro je mirno čakati
na rešitev Gospodovo.
Žal 3,25-26

zgodba Kdo se nas spominja je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 54. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Mala Ana je zelo rada šla z babico nakupovat. Še posebej v dneh pred božičem. Predvsem tudi zato, ker je bila babica zelo dovzetna za njene prošnje. Vselej ko je šla z njo, se je vrnila domov s kakšnim darilom, pobarvanko, novo knjigo, s Kinder-jajčkom s presenečenjem.
Ana bi se tudi rada igrala z drugimi otroki, medtem ko je babica nakupovala. Toda otroci, ki jih je srečala, so se kislo držali in jim ni bilo do igranja. Tudi babica je hitro opravila nakupe, saj v trgovinah ni bilo nikogar, ki bi se bil pripravljen ustaviti in malo poklepetati.
Na poti domov sta se babica in vnukinja držali za roke, govorili pa nista, ko je prav počasi začelo snežiti.
Doma je babica sedla v svoj priljubljeni naslanjač. Pravila mu je prostor za razmišljanje. Nekaj časa je ostala v tišini, potem pa je vstala in šla v shrambo. Kmalu se je vrnila s čudovitim darilom, zavitim v zlat papir in povezanim z rdečim trakom.
Ana bi ga rada odprla, da bi videla, kaj je v njem, a babica ji je povedala, da je zavoj pravzaprav skrivnost. Drugo jutro sta se babica in vnukinja že zgodaj odpravili ven in nesli s seboj darilo, zavito v zlat papir in povezano z rdečim trakom.
Najprej sta srečali Franca, neprijaznega čuvaja z zavihanimi brki. To je bil tisti, ki mu ni nihče zaupal in je živel sam. Babica se mu je približala in mu dala zavoj.
»Kaj naj naredim z njim?« je presenečeno vprašal Franc.
»Za vas je,« je dejala Ana.
Čuvaj je začudeno pogledal in vprašal: »Kaj pa je v njem?«
»Prijateljstvo in sreča,« je odvrnila babica in mu stisnila roko.
»Babi, ali si videla, kako je bil zadovoljen?« je vprašala Ana.
»Ali greva domov, da pripraviva še druga darila?« je še vprašala vnukinja.
Babica je odkimala: »Ne, Ana, za začetek je dovolj.«
»Končno imam tudi jaz prijatelje tukaj,« si je mislil Franc, ko je bolj samozavestno in z več topline v srcu stopal po ulici. Spotoma je srečal Boštjana, ki je pometal ulice. Bil je boječ in poredni otroci so se radi norčevali iz njega. Ko je zagledal čuvaja, se je skril za voziček. Toda Franc mu je izročil darilo: »Na, zate je!«
»Hvala,« je izjecljal Boštjan, ki ni mogel verjeti, da je to res, a je bil vseeno vesel. Tako sta čuvaj in pometač postala prijatelja.
Toda Boštjan ni odprl zavoja. »Podaril ga bom Dolores,« je pomislil. Dolores je bila izredno suho dekle s svetlimi kitami. Edino ona ga je vsak dan pozdravila. Sedaj je bila zaradi gripe v postelji. Boštjan je bil malo v zadregi, ko je zavoj izročil njeni mami. Ko je Dolores prejela prelepi zavoj, se je brž počutila bolje. Pobožala je zlati papir in rdeči trak ter pomislila: »To mora biti lepo darilo. Poslala ga bom Suzani, da se spravim z njo.«
Suzana je bila njena najboljša prijateljica, a le nekaj dni prej sta se v šoli sprli. Druga drugi sta izrekli tudi nekaj grdih besed, a jih ne bomo ponavljali.
Ko je Suzana prejela darilo, je stekla k Dolores in jo objela. Skupaj sta odločili, da bi tako lepo darilo osrečilo učiteljico, ki se jima je zdela že nekaj časa tako žalostna.
Učiteljica je kar zažarela, ko je na katedru zagledala svetleč se zavoj. Tisti dan ji pouk ni bil v breme in tudi otrokom so šolske ure minile, kot bi mignil.
Ko je učiteljica prišla domov, je zavoj poklonila gospe Ambrožičevi. Njeni otroci so bili daleč in zato je pogosto jokala. A tudi gospa Ambrožičeva darila ni obdržala zase, ampak ga je odnesla Martinu, ki je bil obziren in vljuden človek, a ker je opravljal poklic mesarja, so vsi mislili, da je brez srca.
Pa tudi Martin darila ni zadržal. Tako je šlo iz rok v roke in vsi, ki so si ga podarjali, so bil veseli in se pogovarjali med seboj.
Kakšen dan zatem sta se Ana in babica vračali z nakupov. Lepo sta se pogovarjali in otroci so se veselo igrali. Neki mož je pozdravil babico in ji pripovedoval, kaj se dogaja: kako so ljudje že nekaj dni srečni zaradi nekega skrivnostnega zavoja. Ko je babica v torbici iskala ključe svojega stanovanja, se ji je približala gospa Emilija. Stanovala je nadstropje niže in je nikoli ni niti ogovorila.
»Rada bi vam voščila vesel božič,« in izročila ji je ... čudovit zavoj v zlatem papirju z rdečim trakom.
»Hvala,« je rekla babica in se nasmehnila. »Zakaj ne pridete kdaj k nam, da bi malo poklepetali?«
»Živio,« je vzkliknila Ana, ko sta bili sami v stanovanju. »Zavoj se je vrnil k nam! Mi boš sedaj povedala, kaj je v njem?«
»Nič posebnega,« je dejala babica. »Samo malo ljubezni.«

⨳ ⨳ ⨳

Znati darovati je najpomembnejša sposobnost, ki se je lahko naučimo. To je, kakor bi se naučili postati sejalci sreče.
V teh dneh obstaja dar za vse, tudi za tiste, ki se zdijo pozabljeni. Toda vsak praznik ali obletnica lahko postane priložnost, da obdarujemo tiste, ki jih ljubimo. Ne darujemo samo stvari: lahko darujemo življenje, veselje, dobroto, nasmeh, besedo ... tako moremo potrditi resničnost svetopisemskih besed: »Večja sreča je dajati kakor prejemati« (Apd 20,35).
Dar, pripravljen z ljubeznijo, je zastonjski dar in nima drugih ciljev. Drugemu izpove našo ljubezen, našo željo, da bi vstopili v skupnost z njim. Tako postane znamenje Božje ljubezni, ki vsak dan daje, da sonce vzhaja nad dobrimi in hudobnimi in ne pričakuje nič v zameno.
Darila, ki si jih te dni podarjamo, so znamenje, da obstaja izvir vsakega daru; Božje srce, ki se nam želi popolnoma darovati v božični skrivnosti in se nam vsak dan daruje v evharistiji.

zgodba Darilo v zlatem papirju je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 48-51. ... objavljena pa je tudi v knjigi  Zgodbe za advent in božič, str. 50. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Advent je čas radostnega pričakovanja.
Je oznanilo svetu, da prihaja Zveličar med nas.
Da so se izpolnile napovedi prerokov o skorajšnjem rojstvu Božjega Maziljenca.
Nebeški Knez vstopa v prostor in čas, da pripravi pot človeškemu odrešenju.
Obljuba predavna postala je res.
Jezus Kristus je tisto betlehemsko noč preobrazil obličje zemlje.
Učlovečil se je v pozabnost zgodovinskega trenutka, da bi ga svet nikoli ne pozabil.
Tako je advent najprej spomin, da ostaja Jezus nepozaben.
Ne moremo mimo njega, če želimo biti sveti.
Nič nam ne uspeva, če ne gradimo na njegovi ljubezni in modrosti.
Ponižani smo v svojem dostojanstvu, če se odpovemo njegovim zapovedim, njegovemu nauku in njegovi resnici.
Advent je hkrati čas, ko smo poklicani, da očistimo svoja srca.
Saj pričakujemo, da nas obišče nebeški Kralj, ki po pričevanju Pisma ostaja z nami do konca sveta.
Blagovest o Božjem poslanstvu med nami je resnična vsebina adventa.
Blagovest o prihodu Sina živega Boga.
Tega ne smemo pozabiti, ko nas obdaja blišč predbožičnega časa.
Ta stavi na lepoto okrašenih ulic in mestnih trgov,  a pozablja na osrednje sporočilo adventa.
Da smo deležni učlovečenja Boga.
Da je čas odpadništva minil.
Da smo povabljeni v posinovljenje.
In da je advent le uvertura v vesoljni čudež, ki je z Jezusovim vstajenjem dosegel svoj trajni vrhunec.

razmišljanje Advent je iz knjige Zasidran v veri, Ognjišče 2018, 64.
izšla je tudi druga knjiga Zasidran v veri, Ognjišče 2021
posebna ponudba: prva in druga knjiga po ugodni ceni.

Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga?
Pred nami je knjiga duhovne proze, ki nam pomaga iskati Boga, resnico, dobroto ... Besede prinašajo uteho, presenečajo, spodbujajo, drezajo ... so pa iskrene, klene in jasne ...To niso pridige, tudi pesmi ne, prav tako ne "reklama" za določeno idejo, še manj enciklopedija, učbenik ... so preprosto izziv k razmisleku, povabilo v mišljenje, ki lahko usmerja življenje. Na eni strani knjige hočejo izluščiti jedro stvari, so jasne, odprte ... njihov edini namen je, da bi ob prebiranju bralec mogel v sebi vzbuditi ali poglobiti ljubezen do Jezusa. Do njegove očarljive privlačnosti in večne resnice. Bog je v njih odkrito navzoč: kot gledalec in poslušalec, kot sogovornik in sodelavec, kot stvarnik in odrešenik, kot dobri Oče in zvesti Brat in vseobjemajoči Duh. Kdor zna in hoče, lahko s temi besedami moli; kdor ne zna, se lahko moliti nauči ...nekaj avtorjevih misli o knjigi:

Pred bralcem je sto različnih pojmov, pojavov in tem, ki jih ponuja življenje in sem jih kot avtor ubesedil tako, da nam spregovori bistvo, gledano skozi prizmo krščanskega navdiha. Med njimi so molitve in hvalospevi srca.  ...
Fotografije, s katerimi so besedila opremljena, so prav tako iz lastne zakladnice;
Moj namen je, da bi prvi knjigi v doglednem času sledili še dve, tako da bi celoten opus obsegal tristo osebnih pričevanj.
Vsebina knjige je nenavadna in svojevrstna. Gre za posebno obliko duhovne proze. Beseda zmore – kot nekakšen manifest življenja – navdihovati, ker je iskrena, klena in jasna. Posamezna spoznanja so zavestno odmerjena, tako da ne presegajo ene strani. Hočejo izluščiti jedro stvari. Tudi z uporabo le najnujnejšega besednjaka.
Knjiga nima skritih namenov. Je odprta, vsem enako dostopna zgodba.
Edini namen je, da bi ob prebiranju opažanj bralec mogel v sebi vzbuditi ali poglobiti ljubezen do Jezusa. Do njegove očarljive privlačnosti in večne resnice. Do njegove karizmatične pojavnosti in odrešenjske sile. (...)

pripravlja: Marko Čuk

Janez od Križa

Vrhovi bogoslovnih učenjakov
so z njim postali žarko obsijani;
v veliki želji po duhovni hrani
je svojo dušo dvignil do oblakov.

Po zgledu svetopisemskih očakov,
ki so le Stvarniku bili predani,
so reformirani karmeličani
sledili razlagalcu Božjih znakov.

Prav vsak, kdor iz ljubezni se poniža,
lahko izvor usmiljenja začuti
in v kontemplaciji se z Bogom zbliža.

Če hočemo v Njegov pristan pripluti,
zgledujmo se po Janezu od Križa,
naj skozi nas ta svet Boga zasluti.

L. Oblak, Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 101.

V Judovski deželi Kanaan je živel deček, ki si je močno želel, da bi videl preroka Elija. Prosil je očeta, naji mu ga pokaže. Oče mu je dejal: "Če se boš pobožno in vztrajno poglabljal v postavo, ti zagotavljam, da ga boš vreden videti."
Sin se je z vso vnemo vrgel v študij svetih knjig in jih nekaj tednov prebiral dan in noč. Potem je stopil pred očeta in dejal: "Storil sem, kar si ahteval od mene, toda Elija se mi ni razodel!"
"Ne bodi neučakan," je odvrnil oče, "če si ga tako želiš, se ti bo zagotovo razodel."
Ko je nekega večera deček sedel pri mizi, je v hišo stopil berač. Bil je blaten od poti in njegova obleka je bila razcapana. Njegov obraz je bil poln gub in na upognjenem hrbtu je nosil težak tovor. Ko je hotel breme odložiti, mu je deček osorno dejal: "Kaj pa delaš? Ali misliš, da si prišel v gostišče?"
"Zelo sem utrujen," je popotnik dahnil s šibkim glasom. "Dovoli, da mi, da si tu vsaj malo odpočijem, potem bom poiskal prenočišče."
"Ne, ne moreš ostati tukaj. Oče ne dovoli, da bi prihajali v našo hišo klateži s svojo umazano ropotijo!"
Popotnik je zazvzdihnil, si oprtal tovor in odšel.

Uro pozneje se je vrnil oče in sina vprašal: "Ali si že srečal preroka Elija?"
"Ne, ne še," je odvrnil sin."Ali ni bilo nocoj nikogar sem?" je vprašal oče.
"O ja, pred kratkim je bil tukaj neki klatež s težko prtljago," je povedal sin.
"In si ga lepo sprejel?"
"Ne, nisem."
"Zakaj pa ne? Mar nisi vedel, da je to Elija? Žal je sedaj prepozno.
Odtlej si je sin vedno prizadeval, da bi sprejel vsakega popotnika, ne glede na to, kakšen je njegov zunanji izgled. Bil je prepričan, da s takim ravnanjem sprejema samega preroka Elija.

* * *

Kristus nam je pokazal, da ga lahko srečamo v svojih bližnjih: naših domačih, sosedih in sodelavcih, v ubogih in vseh, ki so v stiski. Imamo pa še eno nalogo: da z dejavno ljubeznijo Kristusa naredimo vidnega vsem ljudem, s katerimi živimo in se srečujemo.

zgodba Pričakovati Gospoda je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 27-28

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Sredi adventa smo - in sedaj bi se moralo že kaj poznati, da zares živimo adventno sporočilo in se resno pripravljamo na božič, na praznik Kristusovega rojstva - da v nas raste božič. Ti dnevi nam nudijo posebno priložnost, ki jo velja izkoristiti sedaj, ne moremo in ne smemo jo prestavljati na april, julij ali september. Zdaj moram reči DA, saj je Bog tudi zame prav zdaj izrekel svoj veliki DA. Smem stati za svojimi mejami, smem imeti svoje meje - ker imam v Bogu brezmejnega Drugega. Njegova brezmejnost objema mojo omejenost in jo dviga k sebi. Ker je v mojem življenju Bog, sem lahko in smem biti človek z vsemi ostrinami in robovi, z vsemi močmi in slabostmi, z vsemi vzponi in padci - in z vsemi svojimi omejitvami.
Ni se mi treba izgubljati v mislih, da zmorem vse, ni se mi treba delati večje/ga kot sem, toda tudi poniževati se mi ni treba. Moj prostor je omejen in ni neskončen - toda ta prostor si lahko vzamem in smem stati za seboj in svojimi posebnostmi. To, kar je mišljeno kot poslanstvo v svobodnem duhu, lahko marsikoga tudi prestraši - in človek se odpove svoji osebni svobodi in se raje skrije za brezimno množico, da ja ne bi izstopal, samo da ne bi koga užalil in si ne bi nakopal kakšnih problemov.
Ljudje smo danes pripravljeni zatajiti svojo enkratnost, svojo pristnost in identiteto, upogniti svojo hrbtenico, da bi si pridobili vstop v navidez pomembno družbo.
Prilagajamo se, na noben način nočemo biti drugačni od drugih, nočemo izstopati, trudimo se, da ne bi koga užalili in ne bi izpadli iz določenega kroga. Tako izgubljamo svojo identiteto in tonemo v množici. Primerjamo se z drugimi in radi bi prekrili svojo pravo podobo ... izgubili svoj obraz. Blaženi Carlo Acutis je rekel že večkrat slišano: "Človek se rodi kot original, umre pa kot kopija." Podrejamo se diktatu mode, zapeljivosti reklam, počenjamo to, kar je "in", pustimo se določati temu, kar delajo "vsi". Postajamo takšni, kot so vsi - in se pri tem izgubljamo. Vsem se želimo ukloniti, se prilagoditi ... in se pri tem izgubljamo v nič. (Marko Čuk)

Misli upanja za adventni in božični čas. Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

iz vsebine: Božič - to je prestopanje meje. Bog postane človek. In od tistega dne ni več meje med nebesi in zemljo. Delček nebes se je naselil na zemljo. In ta delček nebes je živel z nami - ko pa se je vrnil k Očetu, nam je pustil nebesa odprta. Od takrat je meja odprta. In od takrat vemo: ne konča se s tem, kar je tukaj na zemlji - ampak se nadaljuje, morda se na novo začenja. Smrt je le navidezna meja. Grob je prazen. Kaj iščete živega med mrtvimi?
Božič je prav ta obljuba. Meje so odprte, zidovi so padli, prehodi niso zaprti. Smrt ni konec, je le prestopanje te meje. Za mejo pa se dežela ne konča - samo drugam prideš. Mogoče govorijo tam drug jezik, imajo druge navade - toda meja je vedno samo prehod, nikoli konec.
Jasli in križ - to sta dva mejna prehoda. Bog postane človek - in se vrne v nebo. In od takrat so nam nebesa odprta - če le hočemo ... In to je sporočilo teh dni: ko prestopimo mejo našega življenja, nam ne grozi smrt, ampak nam
zacveti življenje. Ker nam je Bog prišel že zdavnaj naproti, nam odprl mejo, tebe in mene pa vabi v življenje.

Mislim, da se bo v našo dušo vrnil mir prav takrat, ko se bomo osvobodili misli, da moramo nekaj dati, česar sploh nimamo. In šele takrat bomo ta mir lahko delili tudi z drugimi. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da v sebi zbiramo živo vodo, da priznamo to žejo in se pustimo obdariti. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da se osvobodimo nekih pričakovanj - pa naj bodo to naša ali tuja.
Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da prosimo zase Boga prav za to, o čemer poje toliko adventnih pesmi: »Rosite, nebesa, od zgoraj / ... / Gospod naj se spomni ... « Tudi zase smemo prositi - ...
Bog ne zahteva od nas česar ne znamo česar nimamo in kar nismo; želi da to, kar nam je dal, kar nam je podaril v preobilju, podarjamo drugim, da dajemo od tega, kar znamo, kar imamo, kar smo ... (mč)

adventni koledar

1. adventna nedelja
Temni časi našega življenja so prehod in enega v drugo. Nočejo nam povedati, da »nič več ne gre«, ampak nam govorijo, da »tako ne gre več«, da se mora začeti nekaj novega. Poslovimo se, spustimo, da se to novo lahko začne. Kdor pa se ne odpre za slovo, za tistega se tudi ne more začeti kaj novega.
IZZIV: Vprašaj babico ali dedka, kako so včasih molili v adventu. Kaj so peli, kakšni so bili takrat družinski običaji? Iz preteklosti izbrskano molitev ali obred vključi v svoj advent.

ponedeljek 1. adventnega tedna
Ta čas nam je dan, da zmoremo premagovati melanholijo, sami sebi tiho in vztrajno dopovedovati, kar nam govori naša vera. To je čas, da besedo vere potrdimo: verujem v večnost Boga, ki prihaja v naš čas, v moj čas. Pod utrujajočimi vzponi in padci vsakdana že skrito raste življenje, ki ne pozna več smrti.
IZZIV: Kako bom negoval ta kalček življenja, ko pa sem utrujen, izčrpan, prestrašen …? Prav preprosto je začeti: pred Jezusa odložim skrbi, ne razmišljam več o njih. V mislih ponavljam le: »Tukaj sem, vzemi vse.«

torek 1. adventnega tedna
Toliko teme je v človeškem življenju – včasih tudi v mojem. To so ure samote, ko ne zmoreš več naprej, breme skrbi je pretežko – in nikogar ni, ki bi ti pomagal.
IZZIV: Vsak potrebuje ljudi, pri katerih lahko odloži svoje breme. Osebe, ki znajo poslušati, ne da bi le čakale, da povedo svojo zgodbo. Danes želim najprej jaz biti tak bližnji drugim. Gospod, oblikuj me, da bom zmogel.

sreda 1. adventnega tedna
»O pridi, Emanuel, osvobodi svoj ubogi Izrael!« Da bi le prišel Bog v vso to našo temo, jo preplavil, se razlil, da bi vse osušeno v meni prepredel, me poživil in me prepojil z živo vodo!
IZZIV: Sestavim molitev, ki se začne z besedo: Pridi.

četrtek 1. adventnega tedna
O Bog, prepoji sušo mojega življenja! Oživi, kar je v meni umrlo! Preplavi me vsega! Ne dopusti, da otrdim in postanem neobčutljiv! Ne do sebe – in ne do drugih.
IZZIV: Molim za vse, ki v teh časih delajo z ljudmi, da jim strah pred bolečino ne bi vzel občutkov, da bi ostali topli in čuteči.

petek 1. adventnega tedna
»Sredi teme zacveti. Ljudje to imenujejo božič.« Kar se zdi na videz mrtvo, je samo življenju skrito in čaka, da lahko končno zaživi. In to drži za drevje, grmovje in vejice prav tako kot za nas ljudi.
IZZIV: Na sv. Barbaro, pripravim Barbarine vejice: naberem češnjeve vejice in jih položim v vodo. Za božič bodo cvetele.

sobota 1. adventnega tedna
Včasih je treba le malo pozornosti, malo naklonjenosti, malo časa – malo »tople vode« –, in ljudje, ki so na videz brez življenja, na novo »zacvetijo«. Toda: življenja, rasti in cvetenja ne morem prisiliti. Lahko ustvarjam le pogoje za to – ne morem pa tega narediti.
IZZIV: Kakšni so pogoji, ki spodbudijo doživet božič? Čas za ustvarjalnost. – Iskreno obdarovanje. – Mir – Kaj še?

2. adventna nedelja
Pravzaprav poznamo to iz starih pravljic – in te nam v svoji govorici in v podobah
veliko povedo o življenju: Kdor sreča »skrivnost« – in pred to skrivnostjo ne pobegne, pa naj bo to
zaželena princesa, hudobni zmaj ali samorog – ta se lahko spusti v pustolovščino. Kdor v svojem življenju dopušča skrivnosti, ta lahko to doživi. In kdor se spusti v skrivnost Boga, ki je postal človek, kdor je odprt za božično skrivnost, ta lahko to doživi in bo doživel: pustolovščino adventa.
IZZIV: Kakšno opremo so imeli pustolovci? Kaj vse so potrebovali misijonarji, ko so šli med tuja ljudstva? Tudi za pot proti Božiču potrebujemo dobro opremo. In načrt poti. Danes razmislim o svojih adventnih »načrtih« in opremi, ki jo potrebujem.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Našega Boga nič ne moti, da se rodi v hlevu – v hlevu mojega in tvojega življenja, kjer je pogosto umazano in nepospravljeno – in v katerem mogoče včasih tudi neznosno smrdi …
IZZIV: Marsikdaj nam je težko iti do Njega, a On prihaja k nam, ne čaka, da se podamo na pot proti Njemu. Kakšni bodo moji koraki k Njemu?

torek 2. adventnega tedna
Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost.
IZZIV: S prijateljem, bratom ali sestro se pogovorim o adventnih načrtih. Prosim ga, da me opomni, če opazi, da sem v adventu »zašel«.

sreda 2. adventnega tedna
Adventne pesmi so pesmi upanja in hrepenenja. Potrebujemo pesmi, s katerimi izrazimo svoje hrepenenje.
IZZIV: Katera ti je najljubša? Zapojem jo skupaj s svojo družino ali prijatelji.

četrtek 2. adventnega tedna
Potrebujemo mnoge male božične skrivnosti in šelestenje darilnega papirja, potrebujemo mirne ure za pisanje božične pošte, da lahko oddaljenim prijateljem pošljemo prisrčno misel.
IZZIV: Kljub omejitvam poskrbimo tudi za šelestenje darilnega papirja, poskrbimo za lučke. Vzemimo si čas in božično pošto opremimo z res osebnimi zapisi.

petek 2. adventnega tedna
Te adventne tedne potrebujemo, da se vedno znova učimo hrepeneti, slišati obljube in gledati za zvezdo.
IZZIV: Kdo so luči v mojem življenju, kdo so moje »zvezde«? Danes vsem svojim dragim, s katerimi si svetimo na poti k Bogu, pošljem SMS z drobnim iskrivim sporočilom. Prav preprosto naj bo!

sobota 2. adventnega tedna
Bog postane človek, da lahko ljudje končno postanejo človeški.
IZZIV: V korona časih je samota, osamljenost dobila resnične obraze. Ni nam jih treba iskati, tu so, prav blizu. Pokliči v dom upokojencev in prosi socialno delavko, da ti pove, koliko ostarelih nima svojcev. Pripravi voščila zanje.

3, adventna nedelja
Meje med smrtjo in življenjem, med nebom in zemljo, so se z božičem odprle. Delček nebes pride na zemljo, da lahko v sebi nosimo nebesa.
IZZIV: So meje danes odprete ali zaprte? Sem lahko jaz izjema? Toliko se letos govori o mejah. A ključna meja, meja med nebesi in zemljo, se je z Jezusom odprla in ostaja odprta za vedno. Božič nas spomni tudi na to.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Morda ugotovimo, da smo živeli preveč v ospredju in smo pozabljali na ozadje.
IZZIV: Danes stopim iz svoje zgodbe v čevlje nekoga drugega. Prisluhnem mu. Ne razlagam in analiziram, le poslušam. Dogovorim se tudi za adventno spoved.

torek 3. adventnega tedna
Morda smo živeli preveč na veliko – hoteli smo vse imeti, vse biti –, šele zdaj pa se nam odpira globina življenja.
IZZIV: Od danes do božiča ne bom gledal oglasov, listal reklame pošte. Si upam?

sreda 3. adventnega tedna
Morda smo imeli napačne predstave, podobe – o sebi, o drugih, o Bogu – in vse to se je porušilo, ker smo se soočili z drugimi dimenzijami življenja in vere, saj se je naše srce odprlo za pravo resničnost.
IZZIV: Kako je videti/slišati moj advent? Napišem, narišem, uglasbim ga …

 (se nadaljuje - poglejte vsak dan ... to stran)

Marjetka Pezdir Kofol, Moj resnični božič. Adventni koledar 2020. Ognjišče 12/2020.

Gospodar se je odpravil na pot in služabnikom naročil, naj skrbijo za hišo in posestvo. Obljubil jim je, da bo ob prihodu nagradil vse, ki bodo vestno opravljali svoje delo. Služabnik, ki mu je zaupal varovanje hiše, je bil posebej počaščen. Rad je imel svojo stražarsko obleko, znamenje odgovorne službe. Ko jo je oblekel, se je zdel sam sebi pomemben.
Čas je tekel. Odpirati in zapirati glavna vrata obiskovalcem je s časom postalo dolgočasno. Nič novega in vznemirljivega ni bilo na tem. Postajalo je navada. Še vedno pa je vestno opravljal svoje delo, a vse je postajalo že vsakdanje. Ko se bo gospodar vrnil, ga bo našel pri opravljanju zaupane mu dolžnosti. Bil je buden, toda bil je živ mrtvec, ker je njegovo delo in njegovo življenje izgubilo dušo.
Navada nas počasi utruja, ubija. Ljudje se sčasoma navadimo na vse. Žal tudi na slabo in slabe navade jemljejo našemu življenju polet.
Navajenost zapade v bledo vsakdanjost. Navadimo se in potem delamo iz navade. Advent je za nas priložnost, ki nam jo daje Bog, da začnemo znova, da obudimo prvotno navdušenje in se otresemo navad, ki motijo naše življenje.

zgodba Služabnik je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 36. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Lucija

Življenje Rešeniku posvečeno,
na srcu venec sveč prižganih Njemu;
že kot dekle odrekla se je vsemu,
živela Bogu vdano in pošteno.

Navidez brez moči in nebogljeno
brezverci so držali jo v prijemu,
a ona je v Gospodovem objemu
jim vračala svetlobo izgubljeno.

Je trdna vera v Kristusa napaka?
Je res poštenost danes bedarija?
Sta dan in noč po svêtlosti enaka?

Ko svet vse bolj objema hudobija,
bodimo Božje lučke v času mraka,
kot v tistih časih je bila Lucija.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 133.