Temelji človeškega samozaupanja so v družini. Otrok se mora soočiti z izzivi in težavami življenja.

Janezek je bil zdrav in popolnoma normalen deček. Bil je prijeten in razigran, kakršni so pač otroci. Rad se je igral, kakor se otroci radi igrajo. Toda njegovi preveč skrbni starši so mu neprestano govorili:
"Janezek, da ne bi šel iz hiše, lahko bi še padel!
Oh, otrok, nikar tako ne divjaj in ne skači, saj se boš še polomil!
Ne igraj se z drugimi otroki. Lahko te pokvarijo!
Ne pogovarjaj se z ljudmi, ki jih ne poznaš," in tako dalje in tako dalje.
Nekega dne so obiskovalci vprašali Janezka: "Kako ti je ime?"
Očka mu je prišepnil: "Ne povej jim, lahko bi se zmotil!" in se obrnil k obiskovalcem ter rekel: "Janezek! Janezek mu je ime. A ni luštno ime?"
Ob drugi priložnosti so otroka vprašali: "Koliko si star? No, povej nam!"
Takoj je priskočila mama in rekla:
"Pet let ima! Oh, saj je še otrok!"
Občasno so sosedje vprašali Janezka:
"A boš bombone?"
Oče in mama sta jih takoj prekinila:
"Ne, hvala! Sploh ne je bombonov!"
In tako Janezek ni nikoli imel priložnosti, da bi sam govoril ali sam nekaj naredil.
Kako bi bilo mogoče, da bi tako dobri in odgovorni starši dovolili Janezku, da bi delal napake in ga tako osmešili? Kako bi ga lahko prepustili nevarnostim? In kako dovolili, da se mu kaj zgodi?
Ko pa je Janezek postal velik fant, so mu starši rekli:
"Od danes boš lahko govoril z drugimi ljudmi, toda seveda samo v naši navzočnosti."
Naslednji dan so dobili obiske. Ko so obiskovalci videli Janezka, so ga vprašali: "Kako pa je tebi ime?" Janezek se je začel tresti in popolnoma negotov se je obrnil k staršem in jih vprašal: "Ali jim lahko povem?"
Staršem je ugajalo, da jim je Janezek tako pokoren. Zato sta odgovorila: "Seveda, dragi, kar povej jim."
Janezek je odprl usta in videlo se je, da se je trudil, da bi spregovoril. Ko je spet poskusil spregovoriti, je bruhnil v jok.
Objokanih oči in jokajočega glasu je Janezek zaprosil starše: "Očka, mama, prosim, povejta jim moje ime!"
Starša sta enoglasno rekla obiskovalcem: "Janezek je njegovo ime! Tako dober, ljubezniv in ubogljiv sinek je!"

SPODBUDE ZA RAZMIŠLJANJE

Otroci potrebujejo svobodo in dovoljenje, da se zmotijo, da izkusijo rane zato, da bi dozoreli. Preveč pokroviteljski in preveč skrbni starši preprečijo rast svojih otrok.
Brez tveganja otroci ne morejo doseči samozaupanja.
Brez svobode otrok v poznejšem življenju ne bo nikoli sposoben odločanja. Ena stvar je voditi otroka, druga pa je zadušiti njegovo svobodo in pobudo.
Preveč skrbni in posesivni starši zmaličijo značaj svojih otrok.
Učimo se tudi s poskusi in na napakah. Otroci imajo pravico, da se zmotijo, da bi se iz tega naučili česa koristnega za življenje.
Rane, kritike in izpostavljanje napakam so potrebni, da bi postajali zrelejši in dosegli življenjsko izkušnjo.
Otrokom stvari ne smemo poenostavljati in preveč olajševati. Soočiti se morajo z življenjem, tudi z njegovo težko stranjo. Moderni starši prevečkrat razvajajo svoje otroke in jih zato pogosto pomehkužijo.
Otrokom moramo pomagati, da se soočijo s svojimi problemi in težavami, ne pa, da pred njimi zbežijo ali se jim izognejo.

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

• Kaj so Janezkovi starši hoteli narediti s svojim otrokom? So uspeli pri tem? Zakaj?
• Kaj so pravzaprav storili svojemu sinu? Razloži. Kako?
  Kaj otroci najbolj potrebujejo za rast in za to, da postanejo pristni, da bodo res oni?
• Kakšno korist imamo od tega, če delamo napake?
• Česa se naučijo otroci, ko se ranijo, ko pogrešijo in doživljajo kritiko?
• Kako vzgajati otroke za odgovorno svobodo?
• Zakaj Janezek ni mogel povedati svojega imena obiskovalcem? Kaj se lahko iz takega dogodka naučimo?
• So s teboj kdaj v življenju ravnati kot z Janezkom? Navedi kakšen primer.
• Kako si se takrat počutil? Kakšne dobre in slabe učinke je to naredilo nate? Lahko te izkušnje poveš tudi drugim?

Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 29-31. (ilustracija Peter Škerl) - knjiga je pošla ... morda se kje najde še kakšen izvod ...

Duhovne vaje za škofe, duhovnike, redovnike in bogoslovce

Knjiga prinaša trideset premišljevanj, ki so sad devetih duhovnih vaj, ki jih je vodil "preprosti" župnik Maks Ipavec. Ognjišče jih je izdalo tudi zato, ker je avtor posamezne meditacije tako sestavil, da bi nekatera razmišljanja lahko vzeli v roke tudi laiki. Spregovori o veri (ob zgledu Abrahama), ki je potrebna ne samo posvečenim osebam, ampak slehernemu človeku. Vsak lahko pride v stisko in se mora odločiti ali za Boga ali za kaj drugega. Pripoveduje o življenju družine, človekovi sreči, smislu življenja (sv. Pavel)… Tudi razmišljanje o svetnikih je namenjeno vsem ljudem.

Razmišljanja iz knjige so ljudem blizu tudi zato, ker je Maks ves čas svoje duhovniške službe deloval na župniji od (nedeljskega) kaplana, prek župnika in dekana. Srečal se je z vsemi sloji vernikov (meščani, podeželani, tržani …). Dodobra je spoznal človeške stiske. 
Temelj vsakega razmišljanja je sicer Sveto pismo, večno živa Božja beseda, kjer so obdelana skoraj vsa človekova izkustva. upošteva cerkvene učitelje, ki so jo praktično razlagali, prinaša aktualni nauk Jezusove Cerkve in vsakdanje izkustvo dušnega pastirja, ki noče zagnati vesla iz rok ampak se izroči v molitvi zgodnji danici – Mariji, ki vodi naš čolnič življenja v večni pristan Božje ljubezni. Iz meditacij je tudi očitno, da Maks veliko bere, saj v svoja razmišljanja vpleta tudi misli pesnikov in pisateljev, domačih in tujih, ki so zelo globoko prodrli v globino človeške duše in njenih problemov.

Ob premišljevanjih z duhovnih vaj bomo bolj pozorni na svoje duhovno stanje in se nam bo z njihovo pomočjo morda lažje pogovarjati z Bogom in s samim seboj. Izdaja knjige Pričevalci vstalega Kristusa bo dosegla svoj namen, če bomo z njeno pomočjo lažje našli pot do sebe, do bližnjega in do Boga. Ta je sicer dolga, zahtevna in večkrat mučna ... vendar te po romanjih skozi pokrajine življenja pripelje najbližje k sebi, v samo kamrico tvojega srca.

več o Maksu Ipavcu, avtorju knjige in voditelju devetih duhovnih vaj v pogovoru za Ognjišče (Gost meseca) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 6-10.

Sveti Avguštin se je mogel dvigniti iz blata mnogih grešnih nagnjenj, ker se je po vztrajnih molitvah svoje mame Monike, po bistroumnih pridigah milanskega škofa Ambroža in po branju Svetega pisma docela odločil za dobroto, ljubezen in lepoto Boga, ki je zažarel v njegovem življenju. V Izpovedih je povsem odkril svoje nemirno srce:

»Pozno sem te vzljubil,
lepota, večno davna, večno nova,
pozno sem te vzljubil!

Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto.
Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto.
Sladko si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj – po tebi koprnim.
Okusil sem te – in sem te lačen in žejen.
Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru.
(Avrelij Avguštin, Izpovedi 10,27).

Naj usmiljeni Bog na duhovnih vajah prebije tudi mojo gluhoto ter prežene mojo slepoto. O, da bi tudi jaz okusil božjo bližino, ko sem duhovno lačen in žejen.
Dotakni se me, o Bog, s svojo milostjo in ljubeznijo, da bom zagorel po tvojem miru. Naj prodre vame tvoj velikonočni mir, da bom odšel v tvoj vinograd poln velikonočnega veselja in novega upanja.
Življenje je močnejše od smrti. Hočem pričevati za večno živega Jezusa iz Nazareta!

pripravlja in izbira Marko Čuk

Leon Véliki

Odločen papež, véliki učitelj,
mogočen lik cerkvene zgodovine
skrbel je za krščanske korenine
kot neizprosen varuh in branitelj.

Pogumen, neustrašen, kot voditelj
je vselej prave poiskal načine,
še Atila je zginil med spomine,
ko se pojavil rimski je rešitelj.

In kje se danes skriva naša smelost,
ko včasih treba vero je braniti?
Zakaj se strah prelije v onemelost?

Se upamo za Njega odločiti?
Želimo z Njim na pot v duhovno zrelost,
ga kakor Leon Véliki ljubiti?

L. Oblak, Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 127.

Zgodbe za dušo 9 - ponatis
Deveta knjiga v zbirki Zgodbe za dušo ima sedem poglavij: Nasmejte se, Zadovoljstvo v življenju, Ne sodi prehitro, Iskreno pred Gospodom, Ti si v tem kruhu, Po žrtvi v svetlobo vstajenja, Kako se pogovarjati s človekom in z Bogom? Krajše zgodbe so kot darilo, ki ga je mlademu kalifu prinesel modrec. Mladeniču je namreč pripovedoval zgodbe o arabskih junakih in ga tako naredil za modrega, poštenega in pravičnega človeka. Naj tudi nas razveselijo in poučijo zgodbe iz te knjige, je ob tretji izdaji devete knjige zgodb zapisal njihov zbiratelj Božo Rustja.

iz vsebine

Kaj pa se skriva za naslovi poglavij, kaj se nam utrne, če preberemo, eno, dve, tri ... zgodbe in se pogledamo v ogledalo?
Zgodbe v knjigi Dragoceno darilo zgodb na začetku pripovedujejo o tem, kaj je potrebno za zadovoljstvo v življenju? ... Zlata sredina med prenagljenim delovanjem in predolgim odlašanjem ... hvaležnost za vse, kar Bog stori za nas - težko je pomagati ljudem, ki so nehvaležni in sebični ter znajo samo sprejemati, ničesar pa ne dajo. ... Ni dovolj novo oblačilo, nova zunanjost. Če želimo spremeniti zunanjo podobo našega življenja, moramo najprej spremeniti notranje drže. Sprememba pomeni, da stare navade zamenjamo z novimi. ... Prevečkrat tudi pozabljamo, da se bo naše življenje končalo. Zato ljudem, ki jih imamo radi in za katere nam ni vseeno, povejmo, da nam veliko pomenijo in so nam dragoceni. Povejmo jim to, preden bo prepozno. Kaj pa z otroki, ki nočejo več uogati, nočejo k  maši, na zanima jih duhovno? Preprosto povedano: Ko mu ne moreš več govoriti o Bogu in veri, moli zanj! Doživel sem že tudi to, da se je kdo vrnil v cerkev po tridesetih, štiridesetih letih ali več in dejal, da se je lahko vrnil, ker se je spomnil na to, kaj so ga učili starši, ko je bil še otrok. Bog ve, kdaj bo obrodilo dobro seme, ki smo ga sejali, in kdaj bodo uslišane naše molitve.

V drugem poglavju se z zgodbami učimo, kako pristopati k svojemu bližnjemu ... In nauk zgodb? - Če kdo stori kaj narobe, je naša dolžnost, da ga na to opozorimo. Posebej je to dolžnost ljudi, ki imajo kakšno odgovorno službo. Ljudje neradi opozarjamo druge na njihove napake, temveč »zaradi ljubega miru« raje molčimo. Ni lahko opominjati druge. Če se človeku približamo na oster način, lahko vse skupaj samo še poslabšamo, če pa se mu približamo prijazno, spoštljivo in ljubeznivo, bomo mogoče omehčali njegovo srce, mu pomagali, da bo uvidel svoje napake in jih popravil. ... “Zmenit’ se je treba,” rečejo včasih ljudje. “Pogovor veliko reši,” bi lahko dodali. Koliko nesporazumov nastopi takrat, ko se ne pogovorimo, ko si stvari ne povemo, ampak trmasto molčimo. Raje ko da kuhamo zamero, se pogovorimo, raje koga kaj vprašajmo. Morda si s tem rešimo kožo.

Zgodbe, ki prihajajo k nam kot darilo nam tudi pomagajo, da si lahko odgovorimo na številna življenjska vprašanja: Kako naj se obnašamo pred Gospodom? Kako naj se pogovarjamo s človekom, kako Bogom? Sem hvaležen, vztrajen, ne neham iskati, poznam jezik, s katerim lahko slavim Boga, se ne izgovarjam ...sem iskrem pred Gospodom, črpam iz molitve moč za svoja dejanja, sem iskreno pred Gospodom, spoznavam Božjo besedo? Zgodbe spregovorijo tudi o kruhu sreče, o evharistiji, ki daje skupnosti moč in je neizmerni čudež ...

Zgodbe nas učijo graditi mostove, povejo nam, kako pomembna je molitev za duhovnika, kako duhovnika ne smemo soditi, obsojati .... Kaj pa postni čas? Kaj naj naredimo, da bo postni čas rodoviten. Bog nas vedno išče in se ne naveliča, moliti moramo, da bomo spoznali znamenja in odprli, ko potrka ...


Beseda je lahko:
most, ki združuje,
ključ, ki odpira,
balzam, ki blaži,
luč v temi,
mavrica upanja,
pozornost, ki umirja,
roka, ki pomaga vstati.

Beseda pa je lahko tudi:
zid, ki ločuje,
ključ, ki zaklepa,
kis, ki razjeda kakor strup,
veter, ki gasi plamene,
klofuta, ki ponižuje,
kamen, ki ubija.

Nauči nas, Gospod,
da bomo razumeli nekoristnost naših besed
in veliko potrebo po tvoji besedi.
Kajti samo ta je:
drevo, ki na vsaki veji rodi dober sad,
skala, izpod katere vedno izvira voda,
luč, ki vodi naše korake,
telo, ki rojeva vero,
hrana, ki nas krepi na poti.

In končno mi daj razumeti pomen tega,
kar si nekoč dejal množici:
»Blagor tistim, ki mojo besedo poslušajo
in jo izpolnjujejo.«

predstavitve pripravlja Marko Čuk

Janko Jarc-Smiljan nas s svojimi zgodbami v Ognjišču spremlja že več kot petdeset let. V njih na občutljiv način opisuje dogodke, ki jih v vsakdanji naglici pogosto niti ne opazimo, bogatijo in obremenjujejo pa naše vsakdanje življenje. Prvi "pehar kratkih zgodb" nam je avtor ponudil že leta 2012, ko je v knjigi Samo še pet minut pri Ognjišču izšlo 55 zgodb (objavljene v Ognjišču v letih 1970-2005). Zgodbe, ki so jim bralci z zanimanjem prebirali že v Ognjišču so povečini iz življenja mladih ljudi, s katerimi se je srečeval kot vzgojitelj in jim je znal prisluhniti ...

V avtorjevi novi knjigi Marija na kolencah se bomo srečali z izborom zgodb, ki so bile v zadnjih desetih letih objavljene v Ognjišču in nekatere tudi v Družini, ter z novimi, ki bodo tokrat prvič prišle med bralce. V mnogih od njih se avtor sprehodi od zgodnjega otroštva do zrelih let in skuša preko lastnega doživljanja sporočiti izkušnje, ki mu jih je naklonilo življenje. Zato bodo po knjigi z veseljem segali tako mlajši, ki se jim življenjska pot šele začenja, do zrelih, modrosti polnih starejših bralcev.

ocena knjige:

 Zdaj, ko sem se naužil druge knjige Janka Jarca Marija na kolencah, lahko o njej kakšno tudi rečem.

Najprej naj poudarim, da mi je blizu v literarnem pomenu besede, saj zame ni literature brez žlahtne besede – izbrane, presejane in prečiščene materne besede, in – seveda – brez temeljnega sporočila ali zgodbe. Velike pripovedi so seveda pomembne, a se za njimi pehajo vsi pisatelji. Z malimi pa je drugače.
Janko Jarc je dobro opravil drugi izpit iz pisanja! S to »izkušnjo« je k prvi dodal še nekaj žlahtnine, ki je sad skrbnega in preudarnega ustvarjanja. Četudi so številni dejali, da je bila prva knjiga – Samo še pet minut – »perla«, moram reči, da tudi ta »drugi otrok« bralcem ponuja zvrhan pehar zavzetega spogledovanja z besedo in njeno skrivnostno močjo. Ponuja nam drobne bisere življenje, ki jih številni ne opazijo.

Kratke, izbrušene zgodbe, odbrani dogodki in odkruški vsakdanjega bivanja zastavljajo tam, kjer drugi po navadi ne vidijo nič posebnega. In vendar! Iz velikih, mogočnih kvadrov je »lahko« zidati daleč naokoli vidne babilonske stolpe. Neizmerno teže pa je iz pisanih, a drobnih, neznatnih kamenčkov življenja in nehanja ustvarjati filigranske dragotine, ki – če pošteno preudariš – ne zaostajajo dosti za velikimi umetninami.
Ja, vem, vse je treba jemati cum grano salis, tudi pohvale, kakršna je tale. Na koncu pa vendarle velja, da gre za bisere, ki so očem in srcem različno blizu. Do nas prihajajo skozi »individualna« sita, občutke in ocene. Pri vseh pa največ šteje, da v njih gostoli tisti slavec, ki mu je Bog grlo ustvaril. Nič zato, če ga številni ne bodo slišali ali se bodo nanj požvižgali. Vrednost lepega petja ni odvisna od števila ušes, ki ga poslušajo, občudujejo in vzljubijo, je pač vrednota sama po sebi. In nekaj podobnega nam ponujajo jezik, metaforika in nevsiljiva modrost Jarčevega pisanja, ki je pristen odsev slovenske majevtike ali vzgojnega procesa.
Slovenci ne ustvarjamo v zamahih kakšnega Dostojevskega ali Tolstoja. Nimamo takšnega zanosa in genija, ki bi odseval prostranstva velike matke Rusije. Smo pa (ali bi vsaj morali biti) odsevniki tistega raja pod Triglavom, ki v svojem mikrokozmosu v ničemer ne zaostaja za velikim svetom.

Gospod Janko zna ujeti trenutke in jih tako opisati, kakor mu je Bog pisalo urezal. Zato njihovi liki živijo tudi po tistem, ko knjigo odložiš. Spremljajo te, s teboj rastejo in zorijo ter s tem krepijo tvojo človeško in duhovno rast.
Vidi se – to moram posebej poudariti – da je avtor izkušen vzgojitelj, ki je mladim tako služil z besedo in zgledom, da so tudi sami prisluhnili njegovi modrosti: slutnjam, mislim in spodbudam. Zato imata obe knjigi tudi »vzgojno moč«. Bralca ne pustita ravnodušnega, bognedaj mlačnega – temveč ga spodbujata in opogumljata.
Moč njegove besede vzpostavlja in krepi vezi z bralcem ter v njen vžiga ognje navdušenja, celo posnemanja. Ko ni tako, dela občemijo na nočnih omaricah in se slednjič preselijo na knjižne police, kjer samevajo ves preostanek zemskega veka.

Iskrene čestitke v upanju na tretje nadaljevanje, na izbrane portrete sopotnikov. To mu ne bo težko, saj zna, dokler je poln energij, iz vsega, kar je doživel, urezati kamen, splesti zgodbo. (Pavle Bratina)

Kazalo

Sprehod skozi leta

I. Ko se vse spreminja

1.1 Ko se vse spreminja
1.2 Otroci Male ulice
1.3 Če bom kdaj učitelj
1.4 Marija na kolencah
1.5 Nevidna črta
1.6 Kaj je letos z našim Žanom?
1.7 Na pol poti
1.8 Nihče me ne mara
1.9 Drobni trenutki
1.10 Skupaj na poti

II. To sem vam moral povedati

2.1 To sem vam moral povedati
2.2 Lonka mi je ime
2.3 Veš kaj si rekla?
2.4 Obljubil mi je, da se bo spremenil
2.5 Na božični dan se srce odpre
2.6 Zakaj je Bog ustvaril mame?
2.7 Neizrečene besede
2.8 Od velike noči do božiča 2020
2.9 Kjer sneg ne škriplje

III. Tvoje poti ne bo konec

3.1 Tvoje poti ne bo konec
3.2 Kje je sedaj naš Andrej?
3.3 Gor ali dol
3.4 Klošarjev pogreb
3.5 Pohitite, oče je slab
3.6 Sosedove tri
3.7 Mamina in njena pot
3.8 Stična je zakon
3.9 Koliko stane ta klobuk?

IV. Vsega se ne vidi

4.1 Vsega se ne vidi
4.2 Tako mimogrede
4.3 Molitev v Betlehemu
4.4 Bogastvo z Madagaskarja
4.5 Fant, čigav si pa ti?
4.6 Kamen iz potoka
4.7 Ta naša čakanja
4.8 Ne, hvala
4.9 Nekdo nam je moral povedati

V. Na obeh straneh zidu

5.1 Na obeh straneh zidu
5.2 Stric Janez
5.3 Kdo bo odstranil kamen?
5.4 Tam nekje se bova srečala
5.5 Odprto okno
5.6 Božična pridiga
5.7 Hostija v njegovih rokah
5.8 Zorenje z božiči
5.9 Sredi sedanjega časa

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZGODBE ZA VESELJE DO ŽIVLJENJA (zbirka Zgodbe za dušo 14), zbral in uredil: Božo Rustja, 144 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 8,90 €, s kartico zvestobe: 8,01 €

Karel Veliki je hotel, da ga pokopljejo v grobnico, sedečega na prestolu. Naročil je, naj mu dajo krono na glavo in žezlo v roke, ogrnejo naj ga s kraljevskim plaščem, v naročje pa mu položijo odprto knjigo.
Skoraj 200 let kasneje se je cesar Oton hotel prepričati, če so se držali Karlove oporoke. Ukazal je odpreti grobnico. Našli so truplo, toda po dvesto letih prizor ni bil preveč prijazen. Krona je bila postrani, plašč je razpadel. Kosti so se sesedle. Samo sveta knjiga, položena v grobnico po kraljevi volji, je bila odprta, kakor je naročil Karel Veliki. Kost kraljevega prsta je kazala na mesto v Matejevem evangeliju: »Kaj človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Ali kaj bo človek dal v zameno za svojo dušo?« (Mt 15,25). (br)

Zgodbe za veselje do življenja, 120
Ognjišče 11 (2022), 69.

Zgodbe … sejejo upanje, kažejo novo pot, vlivajo pogum. In zdaj, zbrane v novi zbirki, vzbujajo veselje do življenja! Ne ne, ne gre za puhlo vzhičenost ali kratkotrajno pretirano očaranost. Božo Rustja je pod tem naslovom iz svoje bogate zbirke odbral zgodbe, ki nas opomnijo, da so za pristno veselje potrebni služenje, odkrivanje notranje sreče, molitev in ljubezen v družini, prav tako odpuščanje, usmiljenje in trdna odločenost, da živimo za nekoga. Tudi te zgodbe nam pomagajo, da ob njih osebno rastemo, predvsem pa nas želijo voditi do resničnega navdušenja nad življenjem, ki nam je dano. Že štirinajstič povedano in zapisano tako, da pritegne in pusti v človeku sled," je na platnicah knjige zapisal Božo Rustja, ki je zgodbe prevedel, zbral in uredil.

izbira Marko Čuk

Knjiga Angeli zate je nadaljevanje predhodnih dveh, ki sta z naslovoma Angeli na poti življenja (2017 - razprodano) in Čisto vsakdanji angeli (2019) že izšli pri Ognjišču. Pater Janez Šamperl je v uvodniku o knjigi zapisal: "Ob 40-letnici duhovništva bi jo rad – v zahvalo Bogu in tolikim ljudem: domačinom, prijateljem, dobrotnikom, asiškim romarjem, Frančiškovemu svetnemu redu, prostovoljcem in še mnogim, katerim sem bil oskrbnik Božjih skrivnosti – tudi tebi, ki bereš – podaril kot skromno darilo v znamenje svoje hvaležnosti.
Želel sem narediti izbor angelov iz prvih dveh knjig in dodati še kakšnega novega, ki je medtem nastal, a je bil odgovor urednice Hedvike Dermol Hvala popolnoma nepričakovan: »Ne, ne, pater, izbor angelov ohranite za kakšen poznejši čas, za kakšno drugo obletnico. Zdaj le pišite, zagotovo se bo nabralo dovolj angelov za novo knjigo.« Nisem bil najbolj prepričan, da bo to uspelo, a prišel je čas koronavirusa, ki je prinesel veliko ‘angelskega časa’ za razmislek, snovanja in navdihe. Število zapisanih angelov se je hitro večalo in močno preseglo načrtovano. Zamislil sem si namreč: če Bog da, naj bo v knjigi simboličnih 40 angelov za 40 let mojega duhovništva – torej za vsako leto po en angel zate, zame, za vse, posebej še za umetnico Miro Ličen, ki je prispevala svoje prekrasne angele na steklu. S svojo tehniko slikanja je dosegla, da angele, ki so po svoji naravi čisti duhovi, lahko ‘vidimo’ in jih občudujemo v njihovi harmoničnosti, drugačnosti in prosojni lahkotnosti. (...)

 V nekoliko neobičajnem letu 2020, ko se je čas začel vrteti malce drugače, je p. Janez ponovno pustil angelom prosto pot. Božji poslanci so tako stopili iz svoje nevidnosti in postali več kot samo črke na papirju. Spregovorili so z jasno mislijo, včasih odmaknjenostjo, predvsem pa z dramečo milino, ki bralca ne pusti ravnodušnega.
Izbrani angeli simbolično ponazarjajo 40-letno duhovniško pot in so razvrščeni v štiri skupine. Sklop prvih desetih angelov z naslovom Odpiranje duhovnih oči nas vodi po poti razmišljanja, iskanja, veselja, trpljenja do spoznanja o življenjskem pomenu vogelnega kamna, opore v Bogu. A še tako močni temelji se lahko zamajejo, ko na pot stopijo nepredvidljive prepreke. So lahko za človeka spodbuda, prebujenje?
Prisluhnimo prhutanju kril in začutili bomo pravo smer. Tudi v Negotovosti jutrišnjega dne angeli ne dopustijo, da bi obstali, obupali. Čeprav žalostni ugotavljajo, da vrednote med nami kopnijo, da so naše oči zatemnjene, naš korak utrujen, človeško drvenje zaskrbljujoče, gre življenje naprej. Napovedana nadloga sicer nekoliko zaustavi naš korak, a angeli solzne doline razpodijo temne oblake. Ponovno se zavemo kamnov ob poti, sonca in lune, bližine ljudi. Asiški sneg očisti naš svet, in v človeku, popotniku skozi življenje, se znova rojeva upanje: »Zaupaj, saj si med brati.«

Štirideset angelov je tako pod prsti p. Janeza zaokroženo spletlo venec pričujoče knjige. Vsak zase in vsi skupaj so Božji poslanci za nas, za ljudi. Odprimo svoja srca in prepustimo se šepetu, dihu in glasbi nevidnih perutnic, ki »nenehno igrajo Božjo melodijo«. (mag. Hedvika Dermol Hvala)

iz vsebine:

Lepi so,
ti angeli,
Božji poslanci.
V neizmernih trumah
in korih se gibljejo.
Njihove peruti se prepletajo,
a nikoli ne zaletajo.
Angelski jezik govorijo,
se nebeško smejijo,
drug z drugim svoj prostor
delijo,
dobri in srečni,
neoporečni,
popolnoma čisti.
Eni s citrami,
drugi s cimbalami,
tretji z angelskimi glasbili
nenehno igrajo
Božjo melodijo.
Drugi kot poslanci
k ljudem na zemljo hitijo,
saj vsak človek ima
svojega angela varuha.
Tu in tam ima kdo tudi
dva ali tri,
odvisno,
koliko potrebuje pomoči.
Tretji so nadangeli,
ki jih Najvišji
pošilja za izjemne stvari.
Tako se ta angelski svet
po Božji dobroti
vrti
v blagor vseh ljudi,
v blagoslov vseh stvari.
Angeli

ANGELSKA HARMONIJA

Angelska harmonija
človeku pota odstira,
ga krepi in opogumlja,
za roko ga vodi,
da ne zablodi.
K sebi ga stiska,
ko življenje nanj pritiska,
ko se netijo dvomi
ali padajo življenja zastori.
Angelska harmonija
je Božja, je večna,
nam, umrljivim ljudem
se na žalost nemalokrat
zdi odvečna,
tečna.
Zato mnogi glasbo
navijajo
do skrajnih meja,
še kaj použijejo, da so kul od sveta.
Angelska harmonija
pa ne popušča,
ker Gospod ljubi vsakega,
tudi če posameznik tega ne dopušča.
Angela – svojega poslanca
mu pošilja na dnevne poti,
da mu nenehno o ljubezni govori.
Zbudi se, človek,
na vrsti si ti –
ljubi Boga, sebe in bližnje ljudi.
Angeli

pripravlja in izbira Marko Čuk

Aprila leta 2002 je izšla četrta "knjiga zgodb", ki ji je zbiratelj, prevajalec in urednik Božo Rustja takrat podelil tudi "družinsko" ime "zbirka Zgodbe za dušo".
"V knjigi Zgodbe za pogovor, ki se uvršča v zbirko uspešnic iz zbirke Zgodbe za dušo, so zbrane zgodbe, ki bodo sodobnemu bralcu pomagale v nekaterih ključnih pa tudi težavnih trenutkih osebnega življenja, življenja z drugim(i), v družini ter v družbi. Vsaki zgodbi so dodana vprašanja, točke za pogovor ter misli, ki bodo lahko usmerila razmišljanje ter poglobile sporočilo zgodbe. Knjigo, ki jo bodo številni bralci prepoznali po nekaterih zgodbah, ki so bile objavljene v Ognjišču, bogatijo izvirne barvne ilustracije Petra Škerla," je zapisal Božo v prvi predstavitvi maja 2002.

Kaj nam prinašajo Zgodbe za pogovor? - Zgodbe za pogovor bralca najprej usmerijo, da se "pogovori" sam s seboj - pomagajo mu spoznavati, da se sreča in bogastvo pravzaprav skrivata v notranjosti vsakega človeka, ... da mora posameznik prepoznati svoje sposobnosti, ... odkrivati svoj značaj, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, ter si odgovoriti na vprašanje: kaj prinaša resnično srečo. Zelo pomemben je pogled v notranjost, ... človek naj se ne ozira samo naokoli, ozre naj se vase in odkrije, kaj je tisto, kar mu pomaga, da je mladosten, živahen ... v svojem doživljanuju, ravnanju ... končno bo našel tudi odgovor, koliko je pristen, ali ni morda  preveč narejen človek ... suženj svojih navad. - V drugem delu pa potem zgodbe bralca peljejo k bližnjemu ... sprašujejo, kako, kako zna pristopiti k človeku ... pomagajo najti drugačno, novo pot, kako stopiti do človeka, ki je v težavah, ki ga prosi, kako naj se obnaša v kočljivih življenjskih situacijah, ko je treba požreti kakšno užaljenost, zamero ... in se ne prepirati ... Svarijo ga, naj ne sodi prehitro ljudi in razmer, dogodkov, raje se nekoliko ustaviti in  res premisliti ... preden koga sodim ... Zelo važno je tudi, kakšen želim biti pred drugimi, ali se morajo drugi meni uklanjati, ravnati po moji meri ... Ali se zavedam, da so potrebna tudi čustva in nisem samo razumsko bitje? ... Zgodbe v tretjem delu spominjajo na notranjo rast osebnosti: sprašujejo, kaj v življenju resnično osrečuje, kdo je srečen človek, kaj je pravzaprav sreča ... kako sprejemati težave življenja in se soočati z nesmislom bivanja ... tudi o delomaniji je govora ... pa o navezanosti na stvari ... koliko sem ujetnik udobja, ali sem pripravljen kaj tvegati, da se osvobodim sužnosti prijetnega počutja? - V četrtem delu nas zgodbe usmerjijo v družino in vzgojo: Kaj je tisto, kar družino osrečuje? ... ali starše ubogam, učitelje poslušam, spoštujem? ... Temelji zaupanja vase so postavljeni prav v družini in otroku ne smemeo vse prinesti na krožniku: soočiti se mora z izzivi in težavami življenja in nanje odgovoriti. Kaj pa zakonska zveza? Kaj je potrebno za razumevanje v zakonu? kako se rodijo zakonske težave. ...Tu so še odnosi v družbi? Tudi o tem nam pripovedujejo zgodbe in nam postavljajo nekaj važnih vprašanj: Kako pravično vladati, kakšne so pravice delavcev in njihovo dostojanstvo, koliko podlegamo čredniški miselnosti, kakoo se soočamo z nepravilnostmi v družbi, ali se zavedamo, da dobrine pripadajo vsem in ne samo vladajoči eliti ... kako odgovorno ravnamo z naravo ... (Marko Čuk v Ognjišču)

že objavljene zgodbe:

Veveričja družina

Kdo je kriv?

Kje je sreča?

Vodnjaki

pripravlja: Marko Čuk