Ambrož

Izjemen pridigar, pošten, preudaren,
nastavljal ogledalo je vladarjem,
bil svetovalec je kar trem cesarjem,
a skromen in med ljudstvom popularen.

Do revnih dobrotljiv in radodaren,
svarilec pa bogatim gospodarjem,
kot škof je kljuboval prav vsem viharjem,
saj se v molitvi je počutil varen.

Naj nas spomin na svetega Ambroža,
ki s silno vnemo je častil svetnike,
v življenju vedno z upanjem poboža.

In kadar gmotne stiske so velike,
naj misel nanj nas s hrabrostjo obkroža;
spreminjajmo obup v prijazne slike.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 9.

Misli upanja za adventni in božični čas.

Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost. (Andrea Schwarz)

Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

Advent je prebujenje v življenje, vabilo, da iščem nekaj več - saj v sebi nosim hrepenenje, zato moram verjeti, da tudi obstaja nekaj več, da so poti, ki me vodijo v življenje. Le poiskati jih moram, se večkrat obrniti, bežati iz slepih ulic, iz skritih pasti, s krivih poti. Večkrat moram kakšno pot tudi ponoviti, poskusiti znova, saj na njej nisem razumel vsega, kar mi je bilo ponujeno, nisem vsega pravilno uporabil, raje sem se prilagajal drugim in govoril: "Saj vedno vsi tako delajo!"

Advent me iz dneva v dan vabi, da se poslovim od krivih poti, od udobja, ki me uspava, od tega, kar je "vedno tako bilo". Čas je, da se odločim za nov začetek. Vem, da je treba veliko tvegati: vse poti ne bodo varne, potrebno se bo tudi izpostaviti, se boriti - zato je advent lahko tudi nevaren. Kdor živi advent se namreč ne skriva, ne živi pod oklepom ... pot tudi ni uhojena, trnje je na njej, nasprotni veter ustavlja.

Družba je pa dobra: tu sta Jožef in Marija, tu so pastirji, tudi Modri so že nekje na tej poti, sledijo zvezdi ...

(se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk

Nikolaj ni še nikoli slišal tako žalostne zgodbe. Že veliko let je bil škof v mestu Mira, učil, vodil in skrbel je za kristjane v tem mestu. Številnim ljudem je pomagal v hudih časih. Ko pa je slišal zgodbo o treh mladih dekletih, mu je to skoraj strlo srce.
»Njihov oče nima denarja!« je povedal njihov sosed. »Če hoče, da družina preživi, mu ne preostane drugega, kot da tri hčerke proda za sužnje.«
»Za sužnje?« je zavzdihnil Nikolaj. »Ne! Tega ne moremo dopustiti!«
»Kaj pa lahko storimo?« je vprašal sosed. »Nimam denarja in tudi nihče od mojih znancev ga nima. Povrh pa bo oče še osramočen, če se bo to razvedelo. Moral sem mu obljubiti, da tega ne bom nikomur povedal. To obljubo sem zdaj prelomil samo zaradi teh deklet!«
»Razumem,« je prikimal Nikolaj. »Prepusti to meni. Videl bom, kaj lahko storim!«

Škof Nikolaj se je tisti večer odpravil domov po daljši poti. Počasi je hodil po ozkih ulicah, ljudje so ga, kot vedno, pozdravljali: »Dober večer, škof Nikolaj!« »Kako ste kaj, škof Nikolaj?« Toda namesto običajnega nasmeha so v odgovor prejeli le vljudno kimanje. Škof je bil globoko zamišljen.
Ko je prišel domov, je bilo časa za razmišljanje konec. Zdaj je napočil čas za dejanja. Škof Nikolaj je natanko vedel, kaj mora storiti. Odprl je skrinjo, posebno blagajno, ki jo je imel skrito pod podom, in vzel iz nje čisto vse zlate kovance.
To je še ostalo od premoženja njegove družine, od premoženja, ki ga je razdajal, zlatnik za zlatnikom, in leto za letom potrebnim ljudem v Miri. Upal je, da je ostalo še dovolj, da obvaruje dekleta, da jih ne bodo prodali za sužnje. S tem pa je bila težava rešena šele napol. Kako naj zdaj ta denar izroči njihovemu očetu, ne da bi ta izvedel, da je Nikolaj odkril njegovo skrivnost? Škof Nikolaj se je zazrl v kup zlatnikov. Potem jih je začel prekladati.
Tri dekleta.
Trije kupčki.
Trije ... mošnjički.
Seveda! Nikolaju se je posvetilo.
Vsak kupček denarja je dal v majhen usnjen mošnjiček in vsakega je na vrhu zavezal. Potem je počakal, da se je stemnilo - tako da ni bilo več nikogar na ulicah. S tremi mošnjički zlatnikov, ki jih je skril pod ogrinjalo, se je odpravil nazaj v mesto.
Nikolaj se je sam pri sebi hihital, ko je hodil po mestu. To je bila res imenitna zamisel! Kmalu je prišel do hiše. Nobena luč ni gorela. Vsi so že spali. Zdaj je škof Nikolaj uresničil svoj načrt. Vzel je mošnjičke denarja izpod ogrinjala in jih vrgel - ena, dve in tri - skozi odprto okno. Potem je smehljaje se pohitel proti domu.Ko se je družina naslednje jutro zbudila, so našli na tleh tri mošnjičke. Od kod so prišli? Kdo jih je položil tja? In kaj je v njih? Nihče jim ni znal odgovoriti na prvi dve vprašanji, ko pa so hotela dekleta na vsak način pogledati, kaj je v njih, so vsi našli odgovor na tretje.
»Bog bodi zahvaljen!« je vzkliknil oče »Naše molitve so bile uslišane! In naša družina lahko še naprej ostane skupaj!«
Nihče ne ve, kako je resnica prišla na dan. Morda jo je razkril njihov sosed. Morda pa je bil kdo drug na temni ulici in je videl, kako je škof metal svoja darilca skozi okno.
Vemo pa, da je Nikolaj postal tako slaven zaradi pozornosti, ki jo je izkazoval otrokom. Zgodbe o njem so se razširile po vsem svetu in veliko let po smrti je bil razglašen za svetnika. Njegovo ime ponekod povezujejo tudi z imenom nekega drugega skrivnostnega nočnega obiskovalca - Božička, ki otrokom prinaša darila in potem izgine v noč.

zgodba Ljubeznivi škof Nikolaj je iz knjige Zgodbe za božič, Ognjišče 2011, 47 ... objavljena pa je tudi v knjigi  Zgodbe za advent in božič, str. 42. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja MČ

Nikolaj

Legende, zgodbe, miti, anekdote
o njem so kakor zvoki harf zvenečih,
najlepša glasba skozi svet molčečih,
svetloba skozi noč človeške zmote.

Popolna poosebljenost dobrote,
prijatelj vseh otrok in vseh trpečih,
kot žarek upanja v očeh ljubečih
je svetil na bolnike in sirote.

Daj, sveti Nikolaj, ti nam pomagaj,
da bomo usmiljeni in dobrotljivi,
oholost in sebičnost v nas premagaj.

Samo v Ljubezni smo resnično živi,
zato modrost nam na srce polagaj,
da bomo z brati v stiskah ljubeznivi.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 160. (RAZPRODANO)

Spomnimo se, kako je pesem Sveta noč nastala. Zgodba je iz knjige Zgodbe za božič (glej spodaj) ... več o nastanku pesmi tudi v prilogi Sveta noč 200 let (01_2019)

(ob obletnici) Kaplan Jožef Mohr se je s težavo prebijal skozi gost gozd. Pokrajina okrog njega je bila čudovita. Sneg je bil po vejah smrek kot bele sveče. Polna luna je s svojo svetlobo pobarvala noč v zimsko modre sence.
Mladi duhovnik, pa vsega tega ni videl. Z mislimi je bil drugje.
Orgle v cerkvi so se pokvarile. Ni bilo časa, da bi jih dal popraviti. Najhujše pa je bilo to, da se je to zgodilo prav zdaj, ko je sveti večer!
Zelo dobro je vedel, kako razočarani bi bili ljudje, ko bi prišli v cerkev, da bi zapeli priljubljene božične pesmi, pa bi videli, da ni orgel, ki naj bi spremljale njihovo petje.
Toda kaj naj stori? Posebej zdaj, pozno zvečer, ko se je odpravil na pot, da bi blagoslovil rojstvo rezbarjevega prvega otroka.
Kaplan Jožef si je otresel sneg z ramen. Z udarci ob tla je otresel še svoje čevlje. Zaželel si je, da bi mogel tako stresti s sebe tudi skrbi, ki so ga težile.
Ko je odprl vrata rezbarjeve koče, je v trenutku pozabil na vse. Pred njim je bila v zlati svetlobi gorečega ognja živa slika prvega božiča: mlada mati se je sklanjala nad zibelko, njen mož, visok in vzravnan je stal za njo in novorojeno dete je, zavito v robate odeje, hitro zaspalo.

Kaplan Jožef je blagoslovil otroka in se odpravil domov. Toda tega prizora ni mogel pozabiti. Iskal je besede, s katerimi bi opisal to tiho lepoto. In te besede so se mu same od sebe spletle v pesem.
Ko je prišel domov, je kaplan Jožef to pesem zapisal. Potem se je s popisanim listom v roki spet odpravil ven v sneg - na dom prijatelja Franza Gruberja.
Bilo je že zelo pozno, toda ko je Franz slišal zgodbo in prebral besedilo pesmi, je spoznal, da mora to besedilo preliti v glasbo. Vzel je v roke staro kitaro in zložil melodijo za pesem kaplana Jožefa.
Na božično jutro kaplan Jožef ni bil več zaskrbljen. Orgle so bile resda še pokvarjene. In tudi nekaj vernikov bo morda zato razočaranih.

Toda bil je prepričan, da ima zanje celo nekaj boljšega - novo pesem, ki jo bodo zapeli in ob njej doživeli lepoto prve božične noči.

Skupaj s prijateljem Franzem Gruberjem, ki ga je spremljal na kitari, je kaplan Jožef zapel svojo božično pesem. To pesem danes pojemo verni ljudje po vsem svetu. Pesem Sveta noč, blažena noč je ena najlepših božičnih pesmi.
“Sveta noč, blažena noč!
Vse že spi, je polnoč,
le Devica z Jožefom tam
v hlevcu var’je Detece nam
Spavaj, Dete sladko,
spavaj, Dete sladko

Sveta noč, blažena noč!
Prišla je, nam pomoč:
Dete božje v jaslih leži,
grešni zemlji radost deli;
rojen je Rešenik,
rojen je Rešenik.

Sveta noč, blažena noč.
Radostno pevajoč
angeli Gospoda slave,
mir ljudem na zemlji žele:
človek, zdaj si otet,
človek, zdaj si otet.

 pripravlja: Marko Čuk

Misli upanja za adventni in božični čas.

Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost. (Andrea Schwarz)

Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

V tem jesenskem času, ko se bliža zima, postaja svet tišji. Vse okoli nas izgublja barve in bledi. Mrazi nas. Manj smo razpoloženiu za različno pohajkovanje in glasni hrup. Mnogo rajhe in lažje kot v drugih letnih časih se zadržujemo doma in tudi v samoti. Zdi se, kot bi svet postal sramežljivejši in kakor da bi izgubil pogum za samopotrjevanje, za trdno prepričanje in ponos na svojo moč in življenje. (...)

Ta čas nam je dan, da zmoremo premagovatri melanholijo, sami sebi tiho in vztrajno dopovedovati, kar nam govori naša vera. To je čas, da besedo vere potrdimo: verujem v večnost Boga, ki prihaja v naš čas, v moj čas. Pod utrujajočimi vzponi in padci življenja že skrito raste življenje, ki ne pozna več smrti

(se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk

Dobri Bog,
rad pojem adventne pesmi
in poslušam besede preroških obljub.
Toda včasih gredo pesmi in besede mimo mene
in se me ne dotaknejo.
Daj, da bodo tvoje besede vstopile v moje srce
in ga bodo odprle miru, ki si ga ti obljubil,
ljubezni, ki jo ti prinašaš na svet,
odrešenju, ki ga ti podarjaš
in modrosti, ki se od tebe razliva na nas.
Obljube prerokov nam slikajo boljši svet.
Včasih se mi zdi, da gre na svetu vse narobe.
Močni izkoriščajo šibke
in vedno več ljudi je v težavah.
Daj, da ne bom obupal nad tem svetom.
Podari mi vero, da ga ti držiš
s svojo dobrotno roko in nas nisi pozabil.
Hočem trdno zaupati vate,
hočem verjeti, da svetu pripravljaš
prihodnost v miru.
Daj, da vidim tvoje delovanje na tem našem svetu,
da bom lahko še trdneje veroval.

Adventni čas naj bo čas odrešenja za našo družbo.
Sveče, prižgane na adventnem vencu,
naj ožarjajo tudi brezbrižna srca.
Pošlji svojo tolažbo obupujočim.
Tvoj mir in tvoja pravičnost
naj vzcvetita na naši zemlji,
po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

molitev Poslušam tvoje obljube je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 11.

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Misli upanja za adventni in božični čas.

Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost. (Andrea Schwarz)

Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

Končuje se november, mesec ko se mešajo različna melanholična občutja: malo žalosti, manj svetlobe, krajši dnevi ... več sivine. Toda ti novembrski dnevi imajo posebno nalogo - so nekakšna lekcija za življenje (ki niso vedno lepe, ljubke in prijetne, saj v življenju ne sije vedno sonce. Tu so žalost, strah, osamljenost, bolezen in smrt. Te lekcije se moramo naučiti - kdo se je ne nauči, obsedi, ne napreduje ...

Potrebujemo temo in žalost, da zrastemo.

Temne ćase svojega življenja doživljamo kot neprijetne - in takoj jih razumemo kot krizo. Toda ti časi so nujne faze življenja, v katerih je treba nekaj predelati, v katerih mora v nas nekaj zrasti in dozoreti. (...) Temni časi so namreč prehod iz enega v drugo. Nočejo nam povedati, da "nič ne gre", ampak nam govorijo da "tako ne gre več in se začenja nekaj novega". November nam pokaže časnost vsega, kar je zemeljsko in nas usmerja v to, kar je edino pomembno. Vse zemeljsko mine, je samo začasno. Kaj pa je to, kar ostane? Kaj nas vodi  skiozi vse vzpone in padce življenja?

November razgali vse, kar naša družba, reklame in TV pogosto prikazujejo kot sila pomembno. Vse to pa je minljivo. In prav november nas sooča z minljivostjo življenja, usmerja k Bogu: sporočilo naše vere lahko svojo svetlobo resnično izžareva šele na tako temnem ozadju.

Usmiljenje Boga, ki svojemu sinu nu prizanesel s temo - ne s solzami, trpljenjem, celo s smrtjo ne - za vse tiste, ki iščejo samo sončne dni, verjetno ne pomeni veliko. Kdor pa sprejme november, ker sprejema resnično življenje, zna Božje usmiljenje prav ceniti. In šele tako dobijo sveče adventnega venca svoj smisel.

Prižgari svečo v temi - in pustiti, da ta svetloba raste - ker nam Bog naše teme ne odvzame, ampak pride sam k nam. (se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk