iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 14,60 €

Bog, vsemogočni Oče,
s čudežem si ustvaril svet
in vse, kar je na njem.
Dal si nam razum,
da bi te spoznali.
Prosim, sprejmi me
pod svoje varstvo.
Daj mi sreče, zdravja,
zadovoljstva in miru.
Naj bom uspešen v tem dnevu.

Tvoj blagoslov naj spremlja
vsa opravila in naj me varujejo
angeli na vseh mojih poteh.
Kar je tebi po volji,
naj se zgodi,
vendar te prosim, bodi z menoj
v lepem in hudem
in ne dopusti,
da bi te kdaj zapustil.
Amen.

 K. Gržan: Molitev, v: Ognjišče 9 (2012), 2

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

 pripravlja: Marko Čuk

Vrstica za spomin
V kartonski knjigi z ročajem je dvaindvajset (22) zgodb, enajst jih je iz stare zaveze, trinajst pa iz nove. Najprej nam avtor razloži, kako naj ravnamo, da bi si otroci svetopisemske vrstice lažje zapomnili. Vsako zgodbo nam najprej predstavi živahna ilustracija, ki pomaga pri lažjem razumevanju in pomnjenju zgodbe. Na drugi strani je najprej vrstica, ki si jo morajo otroci čimbolj vtisniti v spomin (Vrstica za spomin), jo povezati s sliko ... spodaj pa je še kratek del zgodbe iz Svetega pisma in povabilo, da si zgodbo v celoti preberemo iz Svetega pisma. Priporočilo: starši, ki bodo otrokom brali te vrstice za spomin, naj zgodbe sami poiščejo v Svetem pismu. Morda je najboljša izbira prav naše Kratko Sveto pismo s slikami, kjer je vsebina celotnega Svetega pisma prirejena za otroke.  (pri naši založbi so izšle še nekatere druge izdaje SP in zgodb - poiščite v spletni knjigarni)

iz vsebine

Zgodbe iz te knjige so osnova naše vere. Zato je prav, da jih otroku večkrat preberemo, da si jih bo vtisnil v spomin. To je najprej zgodba o stvarjenju, potem Noetova zgodba o vesoljnem potopu, pa Abrahamova odločitev in Božji načrti ... izvemo, kako je Bog pomagal Mojzesu ... Samuel je odgovoril na klic, David je zaupal v Boga, ki mu daje moč, , prav tako Elija ... Daniel je strah pred levi premagal z molitvijo, Jonu je Gospod pokazal, da ne  bo nikoli nikogar zapustil ...V drugem delu so zgodbe o Jezusvem delovanju: kako je Jezus pomiril vihar (pri Bogu je vse mogoče), obudil mrtvo deklico, kako ima rad otroke (Bog je ljubezen), uči nas, naj se ravnamo po zgledu usmiljenega Samarijana (storite drugim kar hočete, da bi storili vam) ... Zahej se spreobrne (bodite med seboj dobrosrčni in usmiljeni) ... Jezus prihaja v Jeruzalem in pred trpljenjem mu izkažejo hvalo in čast ... učencem umivga noge on nas je prvi ljubil) Jezus  hoče izpolniti Božjo voljo, v uri stiske prosi Očeta za pomoč ... Jezus umrje za nas ... toda tretji dan je spet z nami ... vse do konca sveta in apostoli pričujejo zanj in razširijo veselo sporočilo po vsem svetu ...

Kako si zapomnimo vrstice Svetega pisma:
Na glas preberemo vrstico s te strani ali iz Svetega pisma.
Vsebino vrstice pojasnimo s spodnjim odlomkom iz Svetega pisma in s sliko na levi strani.
Razložimo vsako važno besedo.
Vrstico še enkrat ponovimo.
Ponovimo vrstico večkrat na teden.
Svetopisemski odlomek je zelo pomemben, da si otrok vrstico vtisne v spomin, zato ga preberimo pred vrstico
in za njo.

 pripravlja Marko Čuk

Modrost, ki nam jo podarja Sveto pismo, nam želi odgovoriti na vprašanja, ki nam jih zastavlja življenje: kdo pravzaprav sem; kako naj se soočam s pritiski, ki sem jim izpostavljen z vseh strani; kako naj pridem do notranjega miru v tem nemirnem svetu; kako naj se soočam s trpljenjem in stisko, svojimi čustvi in mislimi, s svojimi potrebami in strastmi, s svojo krivdo in svojimi neuspehi; kako naj se odzivam na neskončnost življenja; kako naj smrt združim z življenjem ...

Sveto pismo nam na ta vprašanja ne odgovarja tako, kot številni, danes tako zelo moderni, svetovalci, terapevti ... Sveto pismo nam pripoveduje zgodbe, v katerih se prepoznamo in v katerih lahko odkrivamo pot za skozi svoje življenje. Podarja nam besede, ki se nam na prvi pogled zdijo tuje. Toda če o teh besedah nekoliko razmišljamo, če jim dovolimo, da se udomačijo v našem srcu, nam bodo pomagale, da bomo na življenje gledali drugače - dobili bomo odgovore in rešitve, do katerih sami ne bi nikoli prišli ...

iz vsebine:

V tej knjigi si ogledujemo svoje življenje v luči svetopisemskega odlomka. Svetopisemski odlomki nam ne dajejo nikakršnega dokončnega odgovora na vprašanja našega življenja. Pokažejo pa nam poti, kako bi lahko ravnali s temeljnimi področji človeškega bivanja. Toda ne zadostuje le videti poti, na katere nas opozarja Sveto pismo. Po teh poteh moramo tudi hoditi. Sveto pismo lahko razvije svojo preobražajočo in zdravilno moč šele takrat, kadar gremo po poteh, kadar besede, ki jih beremo, preprosto preizkusimo. Dnevno ali tedensko živimo s to ali ono svetopisemsko besedo. Niti nam ni treba, da jo razumemo. Vzamemo jo kot spremljevalca, ki nam ob vsem, kar doživimo, svetuje in nas spodbuje, da se odločimo za ta ali oni korak. Treba je stopiti na pota modrosti in jih prehoditi. Sicer nas ne vodijo k življenju.

Izberite svetopisemski odlomek, ki najbolj ustreza vaši izkušnji, ki govori o podobnem problemu, težavi .... Z branjem in premišljevanjem tega besedila, z razmišljanjem o tem, kaj vam hoče povedati, boste vašo težavo že začeli reševati in lahko pričakujete, da se bo vse vaše življenje spremenilo ... En teden vztrajajte pri premišljevanju tega odlomka, vsak trenutek dneva naj vas spremlja. Razlage patra Anselma bodo le v pomoč, da boste svetopisemsko besedilo uspešno povezali z lastnim življenjem Zaupajte lastnemu uvidu. Vzemite Besedo in živite z njo in ob njej vsak dan.

Tako bo Beseda na novo osvetlila vaše dneve. In vaše vsakodnevne izkušnje vam bodo pomagale, da boste razumeli svetopisemski odlomek. Tako se bo iz dneva v dan odvijal dialog med svetopisemskim besedilom in vašim življenjem. In ta dialog bo naredil vaše življenje rodovitno.

Zgodnji menihi so razvili »antiretične (nasprotne) metode«. V besede, ki povzročajo bolezni, so vsakič izrekli zdravilne besede iz Svetega pisma. Pri tem so prišli do spoznanja, da so svetopisemske besede resnično zdravilne besede. Toda svoj ozdravljajoči učinek razvijejo šele takrat, ko jih vedno znova meditiramo in jih zavestno izgovarjamo v svojo konkretno situacijo. Svetopisemske besede nam ne dajejo nikakršne hitre rešitve naših problemov. Toda vsebujejo moč, ki lahko preobraža, spreminja. Draga bralka, dragi bralec, iz vsega srca vam želim, da bi odkrili in izlkusili v svojem življenju to zdravilno moč svetopisemskih besed, ki vse dela novo.

Med uspešnicami Anselma Grüna, ki so izšle pri Slomškovi založbi so: Duhovne vaje za vsak dan, Duhovnost od spodaj (2006), Srednja leta kot duhovni izziv, S čim sem si to zaslužil, Duhovno spremljanje pri puščavskih očetih, Post, Postavljajmo meje in jih spoštujmo. Duhovni impulzi za uspešne odnose, Mir srca. Biti v sozvočju s seboj (2009), Spremeni svoj strah. Duhovne vzpodbude za popolnejše življenje (2010), Mistika, Odkrivanje notranjega prostora, Jezus - podoba človeka. Evangelij po Luku (2012), Oče, odpusti jim (2014), Angel stresa in drugi nebeški glasniki. 33 angelov za vse okoliščine, Razvijanje lastne vrednosti (razprodano), Duhovne poti v notranjost (2015), Ne zamudi svojega življenja (2016).

pripravlja Marko Čuk

O sveti Tereziji iz Kalkute, je bilo napisanih že veliko knjig. Predstavljamo delo duhovnika Lusha Gjergjija, rojaka matere Terezije, ki je nekaj posebnega:

‘Življenje matere’ spremlja od blizu, saj je od leta 1962 “tekal za materjo svojih sanj”. Zgodbo začenja daleč v preteklosti, raziskuje zgodovino albanskega naroda in družine Ganxhe Bojaxhiu (Gondže Bojadžiju). Snuje portret ‘materine’ matere. Njeno otroštvo in deklištvo spremlja do glavne življenjske odločitve. Korak za korakom sledi tej poti odraščanja: slovo od Skopja, Zagreb, Dublin in končno od decembra 1928 naprej Indija. (...) Novinka in bolniška sestra, profesorica, redovnica z večnimi zaobljubami, šolska ravnateljica, redovnica s ‘podvojenim klicem’: to je bleščeče ‘napredovanje’ mladega življenja, ki ga vodi božja roka, to je Ljubezen. Življenje matere Terezije je bilo pogumno ‘izzivanje ljubezni’. Bolni in ubogi so bili njena stalna, vsakdanja, ljubeča skrb. Takoj za njimi so bili zapuščeni otroci in sirote, umirajoči v Hiši čistega srca. Mati trpečega sveta je Cerkvi in svetu dala neizbrisen pečat. Pred petnajstimi leti se je vrnila k Bogu, za katerega je živela z vsem svojim bitjem. Papež Janez Pavel II. jo je za blaženo razglasil leta 2003 in že od takrat se 5. septembra v koledarju spominjamo ‘deviške žene in matere’, ki je v svojem srcu globoko čutila vse stiske sveta. Glas ljudstva o njeni svetosti je potrdil papež Frančišek, ki ji je 4. septembra 2016 slovesno priznal čast svetništva.

»Smo kapljica v oceanu bede in človeškega trpljenja,« je ponavljala mati Terezija, »a če ne bi bilo te kapljice,« je nadaljevala, »bi bila človeška beda še večja in trpljenje še strašnejše ...« (sv. Terezija iz Kalkute)
Blažena Terezija iz Kalkute ostaja čudovit zgled in privlačno znamenje za naš čas, kako je življenje, prežeto z blagri, lahko zvrhano ljubezni in podarja svetu luč, ki je Kristus. (Lush Gjergji)

več o sv. Tereziji iz Kalkute tudi na spletni strani Ognjišča:

iz vsebine

Na vigilijo Marijinega vnebovzetja, 14. avgusta 1928, se je Ganxhe Bojaxhiu, znana kot mati Terezija, v božjepotnem središču naše Gospe, v Letnici, odločila za duhovni poklic in odšla v misijone. Po šestih letih molitev, iskanj, posvetovanj, bojev se je predala Gospodu: »Bog je končno 'zmagal', sama pa sem srečna in hvaležna za ta svoj 'poraz'.«
Segla je po sveči, jo prižgala, z njo še bolj razplamtela svoje deviško srce, pokleknila pred kipom nebeške Matere in sklenila: »Biti želim sestra misijonarka in služiti revežem po svetu!«
O tem osemnajstletnem dekletu bi lahko dejali, da sanja, da ima velike ideje in ideale, iluzije in utopije. Vendar to ni več njena odločitev, temveč božja volja, za katero želi zvesto hoditi in jo z ljubeznijo izpolnjevati po vsem svetu.
Na večer pred 25. septembrom 1928 se v skopski družini Bojaxhiu z občutki sreče, veselja, ponosa, strahu, negotovosti in usode prepletajo pogovori in ugibanja ... saj je poslovilni večer. Številni jo obkrožajo, zlasti mladi kristjani. Vlivajo ji poguma, jo spodbujajo in podpirajo na njeni življenjski poti. Zjutraj jo čaka potovanje z vlakom do Zagreba, do kamor jo spremljata mati Drane in sestra Age.
V Zagrebu ostanejo do 13. oktobra, nato Ganxhe s Slovenko Betko Kajnč nadaljuje potovanje do Irske, kjer je materna hiša sester loretink.
Prvega decembra istega leta nadaljuje pot v Indijo, kamor prispe za sv. tri kralje, 6. januarja 1929. Tako se začenja njena »božja pustolovščina«.
Trije odseki tega dolgega in napornega potovanja: Skopje–Zagreb, Zagreb–Irska in Irska–Kalkuta nekako nakazujejo tri življenjska obdobja.
- Ganxhe Bojaxhiu (1910–1928);
- sestra Terezija, loretinka (1929–1948);
- mati Terezija (1950–1997).
Tudi njen svet je imel tri poglavja: družina, skopska župnija Srca Jezusovega ter duhovni poklic in poslanstvo v svetu. Prvi življenjski učitelji so ji bili družina Bojaxhiu, zlasti oče Kolë in mati Drane, ki so v njeno življenje zasadili vero, trdno upanje in dejavno ljubezen do Boga, Cerkve, človeka, zlasti do ubogih in trpečih.
Drugi krog je bila skopska župnija Srca Jezusovega, so bili jezuiti, ki so spremljali vsak njen korak in jo navduševali za misijone. Med ljudmi, ki so se globoko vtisnili v njen spomin in srce, sta vsekakor bila nadškof Lazer Mjeda in škof Janez Gnidovec.
Večkrat je povedala: »Imela sem veliko srečo, božjo milost, da sem se rodila in bila vzgojena v dobri krščanski družini. Prav tako sem imela dobre, svete duhovnike in škofe, ki so mi pomagali pri prvih korakih do duhovnega poklica ...«
O škofu Janezu Gnidovcu mi je povedala: »Bil je 'svetnik'. Ljudje so mu tako pravili. (Katoliški verniki se ga še danes spominjajo kot 'suhega škofa', kot spokornika in svetnika. Ko sem odhajala iz Skopja, je zame maševal, me obhajal in blagoslovil ter mi dejal: 'V misijone greš. Vse daruj Jezusu. Živi samo zanj. To naj bo tvoj življenjski namen ...«
In res je bilo táko vse njeno življenje in delovanje v svetu. Osemnajst let, ki jih je preživela v Skopju, v družini in župniji Srca Jezusovega, in osemnajst let, ki jih je preživela v družni sester loretink, je podlaga, temelj temu, kar je postala
mati Terezija, misijonarka ljubezni, ki je gnana od božje ljubezni dokazala, da Ljubezen-Bog živi, da je med nami, da deluje v svetu in objema ves človeški rod.
Z močjo vere in z navdihom ljubezni je mati Terezija presegla meje prostora in časa, delitev, kast, vere, rase, barve kože in tako dokazala, da je ljubezen ključ za odpravo delitev, razločkov, težav. Bila je in je še vedno mati, »svetnica« dejavne Ljubezni.
Njeni sporočili: »Življenje brez ljubezni in odpovedi nima smisla«, in »Samo Ljubezen bo odrešila svet« sta duhovna oporoka nam vsem, možnost za sedanjost, priložnost za prihodnost, večnost in nesmrtnost.

Novinka in bolniška sestra, profesorica, redovnica z večnimi zaobljubami, šolska ravnateljica, redovnica s »podvojenim klicem«: to je bleščeče »napredovanje« mladega življenja, ki ga vodi božja roka, to je Ljubezen.
Življenje matere Terezije je bilo pogumno »izzivanje ljubezni «. Bolni in ubogi so bili njena stalna, vsakdanja, ljubeča skrb. Takoj za njimi so bili zapuščeni otroci in sirote. Pa umirajoči v Nirmal Hriday, v Hiši čistega srca.
Kakor sv. Frančišek se je tudi mati Terezija srečala z gobavci. In njeno ljubeče geslo: »dotakniti se gobavega s svojo dobroto« povzema celoto njenega z vero prežetega življenja.
Na mater trpečega sveta – tako jo upravičeno imenuje Lush – je gledal ves svet. Od Kube do Rusije, od Afrike do Evrope, od Azije do Amerike so prihajali izrazi naklonjenega odobravanja do te »deviške žene in matere«, ki je v svojem srcu globoko čutila vse stiske sveta.

Ni dovolj, da mater Terezijo le častimo, spoštujemo, molimo in občudujemo, veliko bolj moramo tej usmiljeni samarijanki našega časa – tudi slediti.
Ne pozabimo njenega preprostega in življenjskega sporočila: »Drobna dela z veliko ljubezni!« To je bil njen »recept«, lahko bi bil vodník, smer, spodbuda in navdih za nas vse.

Vse življenje matere Terezije je bilo eno samo pričevanje veselja, ki se rodi iz ljubezni, spoštovanja dostojanstva slehernega človeškega bitja, vrednosti malih dejanj, storjenih z veliko ljubeznijo, in izrednega prijateljstva z Bogom. Obstaja pa še druga junaška podoba te velike žene, ki se je razodela šele po njeni smrti, ko so bila objavljena njena pisma. Skrita je bila vsem, celo tistim, ki so ji bili najbližji: njeno duhovno, notranje življenje je bilo zaznamovano z izkustvom globokega, bolečega in nenehnega občutka, da je od Boga ločena ali celo zavržena, hkrati pa je čutila vse večje hrepenenje po Njem. To svojo notranjo preizkušnjo je imenovala temina. ‘Bridka noč’ njene duše, ki je nastopila ob začetku njenega apostolata med ubogimi in je trajala vse življenje, je mater Terezijo privedla do še globlje povezanosti z Bogom. Po tej temini duše je skrivnostno doživljala Jezusovo žejo, njegovo bolečo in gorečo željo po ljubezni in občutila zapuščenost ubogih. Na to spominja napis Žejen sem, ki je ob križu v vseh kapelah misijonark ljubezni.
»Sveti oče, ki je tako dobro poznal mater Terezijo, želi, da bi bil ta pogrebni obred velika zahvalna molitev Bogu, da je Cerkvi in svetu dal to ženo,« je dejal kardinal Angelo Sodano, ki je kot odposlanec papeža sv. Janeza Pavla II. 13. septembra 1997 vodil veličastno pogrebno slavje na mestnem stadionu v Kalkuti. »Njen grob je postal romarsko svetišče,« je povedal p. Jože Cukale, njen dolgoletni prijatelj in sodelavec. »Vsak mesec grem na Materin grob. Terezijino molitev pa zelo čutimo vsi, ki jo imamo radi in ki čakamo na poveličanje, ki prihaja iz nebes.« To poveličanje je Cerkev potrdila z razglasitvijo za blaženo 19. oktobra 2003, od 4. septembra 2016 pa se ji v molitvi priporočamo: »Sveta Terezija iz Kalkute, prosi za nas!«

Marko Čuk

Kovačnica je zadnje objavljeno delo sv. Jožefmarija Escrivá de Balaguerja (ki je umrl leta 1975). Bl. Álvaro del Portillo je o njej zapisal, da je to “ognjena knjiga, katere branje lahko mnoge duše privede v kalilnico božje ljubezni in jih vžge v hrepenenju po svetosti in apostolatu, kajti to je bila želja msgr. Escrivája”. (več o svetniku na spletni strani Ognjišča)
Knjiga je zgrajena podobno kot prejšnji (Pot in Brazda) in vsebuje 1055 točk za meditacijo, razdeljenih v trinajst poglavij. Mnoge izmed teh misli, ki jih je ustanovitelj Opus Dei zapisal v tridesetih letih prejšnjega stoletja, so avtobiografskega značaja, četudi so običajno podane v tretji osebi. Rdeča nit knjige je postopno upodobljenje človeka po Jezusu Kristusu, kar predstavlja bistvo krščanskega življenja. Vsak posameznik si mora prizadevati, da bi odgovoril na milost: da bi spoznaval in ljubil Gospoda, gojil ista čustva kot On. Tako bi znova uresničil njegovo življenje v svojem vsakodnevnem ravnanju do te mere, da bi mogel vzklikniti z apostolom: "Ne živim več jaz, temveč v meni živi Kristus. To je program svetosti, ki ga Gospod predlaga vsem, brez izjeme. To pa ne pomeni, da smo obsojeni na neki togi kalup notranjega življenja - brez svobode - ne ... vsaka duša lahko hodi po svoji poti ob spodbudah Svetega Duha. Te točke za premišljevanje so prej prijateljski namigi, očetovski nasveti nekomu, ki se je odločil resno vzeti svojo krščansko poklicanost.

»Le kako ne bi vzel tvoje duše – iz čistega zlata – da jo postavim v kovačnico ter jo obdelujem z ognjem in kladivom, dokler iz te zlate rude ne napravim bleščeče dragocenosti, ki bo izročena mojemu Bogu?« (razlaga naslova)

o vsebini:

Prvo poglavje (Preblisk) govori o poklicanosti: ob Božjem namigu, da smo njegovi otroci, da smo vredni krvi njegovega edinorojenega Sina ... nas prevzame svetloba.
Odgovor na božji poklic zahteva stalen boj. v katerem ne bo manjkalo porazov in na človeka lahko preži nevarnost malodušja. Toda iz ponižnega zaupanja v Božjo vsemogočnost lahko rečemo: mi zmoremo!
S ponižnostjo in vztrajnostjo oslička ob črpalnem kolesu je namreč tesno povezana pokorščina. Kajti ubogati človeka, ki v imenu Boga vodi našo dušo in usmerja apostolat, pomeni odpreti se božji milosti, pustiti, da deluje Sveti Duh; to je ponižnost. Torej pokorščina Bogu samemu.
Bralca nenehno spominja, da je za pobožanstvenje človeškega potrebno globoko notranje življenje: v nasprotnem primeru bi tvegali, da počlovečimo, kar je božje (...)
Kristjan pridobi veliko srce, kot Kristusovo, v katerem je prostor za vse.
Ker želji po Bogu ne more biti zadoščeno na tem svetu, nastopi hrepenenje po dokončni zedinjenosti v večnosti. To je tema zadnjega poglavja Kovačnice.

Če ti in jaz, dragi bralec, vstopiva v to kovačnico božje ljubezni, ti lahko zagotovim, da bosta najini duši postali boljši, da se bosta nekoliko znebili odvečnosti, ki jih nosita s sabo. Msgr. Escrivá nas bo z varnim korakom vodil po poteh notranjega življenja kot nekdo, ki pozna pokrajino do potankosti, ker jo je sam mnogokrat prehodil. Če se resnično odpravimo po tej stezi, tako da začnemo in znova začnemo, kolikorkrat bo potrebno (prim. št. 384), bomo tudi mi prispeli na konec svojega popotovanja mirni in veseli, z gotovostjo, da nas bodo sprejele roke našega nebeškega Očeta.
Ne pozabi, da nas varuje presveta Devica Marija; k njej se obračamo ob zaključku teh vrstic z besedami iz Kovačnice, da bi branje in premišljevanje te knjige po božji milosti v nas doseglo cilj, s katerim se je msgr. Escrivá lotil pisanja teh misli: Mati! Daj, da iščem tvojega Sina; da najdem tvojega Sina; da ljubim tvojega Sina ... z vsem svojim bitjem! (št. 157). (Álvaro del Portillo)

nekaj misli iz knjige:

Dobro pomisli: na svetu je mnogo moških in žensk, a med njimi ni nikogar, ki ga Učitelj ne bi poklical. Kliče jih h krščanskemu življenju, k življenju svetosti, k življenju izvoljenosti (št. 13).

Ljubezen doseže vse. Brez ljubezni ni mogoče storiti ničesar. Ljubezen torej! To je skrivnost tvojega življenja ... Ljubi! Tŕpi z veseljem. Utrdi svojo dušo. Okrêpi svojo voljo. Zagotôvi svojo izročitev božji volji in s tem bo prišla učinkovitost.

Žívi krščansko življenje z naravnostjo! Vztrajam: s svojim vedênjem predstavi ljudem Kristusa, tako kot sliko odseva normalno ogledalo, ki ne skazi, ki ne naredi karikature. — Če si normalen kot tisto ogledalo, boš odseval Kristusovo življenje in ga pokazal drugim.

V življenju kristjana mora biti “vse” za Boga: tudi osebne šibkosti, ko jih popravimo! Gospod jih razume in odpušča.

Če ni težav, potem stvari nimajo človeške privlačnosti ... niti nadnaravne. — Le kaj boš lahko obesil na žebelj, če ni nobenega upora, ko ga zabijaš v steno?

Pusti se voditi Bogu. Peljal te bo po “svoji poti” in se pri tem posluževal neštevilnih zaprek ..., morda pa celo tvojega lenarjenja, da bi bilo vidno, da tvojo nalogo uresničuje On.

Dober boš samo, če znaš videti dobre stvari in kreposti drugih. — Zatorej, kadar moraš koga popraviti, stori to z ljubeznijo, v primernem trenutku, brez poniževanja ... in z željo, da bi se ti sam učil in se izboljšal v tem, kar popravljaš.

Svetnik je za mnoge ljudi in za njihov način življenja “neprijeten”. Toda to ne pomeni, da mora biti neznosen. — Njegova gorečnost nikoli ne sme biti grenka; pri opominjanju nikoli ne sme raniti; njegov zgled nikoli ne sme biti ošabna moralna klofuta v obraz bližnjega.

Svetujem ti, da ne iščeš lastne hvale, niti tiste, ki si jo zaslužiš: bolje je, da ostaneš neopažen in da tisto, kar je najlepšega in najplemenitejšega v našem življenju, ostane skrito ... Kako velika reč je to, da postanemo majhni! »Deo omnis gloria!« — Vsa slava Bogu.

pripravlja: Marko Čuk

Phil Bosmans bralca s svojim razmišljanjem neposredno nagovarja: v svojih trditvah je prepričljiv, pogosto tudi duhovit. Govori iz izkušnje, iz zgodb resničnih ljudi, ki so v življenju šli skozi preizkušnje in ... radosti, doživljali nemoč in ... moč ... Iz besed odseva hrepenenje po varnosti in sreči, ... na določene življenjske izkušnje odgovarja odkrito, velikokrat pa jih ovije z duhovitostjo ...  Bosmansova besedila so vedno kratka in enostavna, stvari se vselej loti s prave strani ... je izjemen pripovedovalec, njegova beseda seže do srca ....

»Živi vsak dan, 365 vitaminov za srce«: za to knjigo izbrana in prirejena besedila so vedno nove melodije človeškega srca, življenjsko nujno potrebni vitamini. Naj vam postanejo spremljevalec za vsak dan v letu, spodbuda za srčnost: »Sreče ne moreš kupiti. Samo Ljubezen je zastonjska.«

365 vitaminov za srce je darilo za vsak dan v letu.

Sreča te obišče kot čudovit občutek,
ko pozabiš nase, da bi živel za druge.
Sreče ne moreš kupiti za noben denar tega sveta.
Sreča je kot odmev, ki odgovori samo takrat,
ko se sam razdajaš.
Darovati se pomeni ljubiti.

Phil Bosmans v preprostih podobah mojstrsko izrazi bistvo, ki nam seže do srca.

365 vitaminov za srce je darilo za vsak dan v letu.

izbira in pripravlja Marko Čuk

V osemdesetih letih je papež Janez Pavel II. kardinalu Raztingerju naročil, naj skupaj z izbranimi strokovnjaki pripravijo Katekizem katoliške Cerkve, ki bo povzemal vse tisto, kar kristjani dejansko verujejo, kaj Cerkev uči ... in to naj zapišejo na tak način, da bo to zanimivo in moderno tudi v prihajajočih novih časih. Tako je nastala in izšla (1997) knjiga Katekizem katoliške Cerkve (KKC); rojena iz katehetskih izkušenj stoletij odgovarja na vprašanja: kaj verujemo, kako obhajamo krščanske skrivnosti, kako imamo v Kristusu življenje, kako naj molimo ... Že v tistem času pa so se tudi mladi srečevali na svetovnih dnevih mladih - to so bili mladi z vsega sveta, ki hočejo verovati, iščejo Boga, ljubijo Kristusa in hočejo hoditi skupaj. Tako se je prav na takih srečanjih rojevala misel: ali ne bi Katekizem katoliške Cerkve skušali prevesti v jezik mladih? Ali ne bi velikih trditev Katekizma vnesli v svet današnjih mladih ljudi?
Tako je pod zanesljivo dirigentsko paličico dunajskega nadškofa Christopha Schonborna nastal Youcat za mlade ljudi ... knjiga, ki prav tako obravnava celoto katoliške vere, kakor jo prinaša Katekizem katoliške Cerkve ... vendar v govorici, ki ustreza mladim. Knjiga je pripravljena v obliki vprašanj in odgovorov. številke ob vsakokratnem odgovoru kažejo na nadaljnje in bolj poglobljene predstavitve v KKC. Dodana razlaga naj bi bila v pomoč boljšemu razumevanju, bolj življenjskemu obravnavanju vprašanj. Ob robu ponuja še dodatne vsebine: slike, strnjene opredelitve, navedke iz Svetega pisma, navedke svetnikov in cerkvenih učiteljev, prav tako pa tudi drugih duhovnih pisateljev in tudi mnenja tistih, ki niso verni. Slovenska izdaja je posebna po tem, da je dopolnjena tudi z mislimi domačih blaženih in svetniških kandidatov ... s fotografijami slovenskih avtorjev. Na koncu knjige je stvarno kazalo, ki nam hitro pomaga najti posamezne točke.

Nekateri ljudje mi govorijo: današnjih mladih ljudi to ne zanima. Jaz to zanikam in sem prepričan, da imam prav. Današnji mladi ljudje niso tako površni, kakor jim podtikajo. Hočejo vedeti, za kaj v življenju v resnici gre. Kriminalni roman je napet, ker nas potegne v usodo drugih ljudi, ki bi utegnila biti tudi naša. Ta knjiga je napeta, ker govori o naši lastni usodi in se zato najgloblje tiče vsakega od nas. ... Zato vas vabim: Vzemite v roko Youcat, katekizem za mlade! To je moja srčna želja. Ne govori vam tako, da bi vam bil všečen, nič ne olepšuje in olajšuje, zahteva novo življenje . Ponuja vam evengeljsko sporočilo kot »dragoceni biser« (Mt 13,46), za katerega mora človek dati vse. Zato Vas prosim: zavzeto in vztrajno berite Youcat ... žrtvujte zanj svoj čas ... v tihoti svojih sob, v dvoje, med prijatelji, v veroučnih skupinah, izmenjujte si misli z današnjimi modernimi sredstvi komunikacije ... po internetu.
Vedeti morate, kaj verujete. Svojo vero morate razumeti kakor dober glasbenik svojo skladbo. Da, v veri morate biti še bolj zakoreninjeni kakor generacija vaših staršev, da se boste mogli z močjo in odločnostjo postaviti po robu izzivom ter skušnjavam tega časa. ... Vi ste Kristusovo telo, Cerkev! Prinašajte neokrnjen ogenj svoje ljubezni v to Cerkev, pa naj so ljudje še tako iznakazili njeno obličje! »Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu in služite Gospodu!« (Rim 12,11). (iz predgovora papeža Benedikta XVI.)

1. Kaj verujemo?
Zakaj lahko verujemo
Ljudje smo odprti za Boga
Bog nam prihaja naproti
Ljudje odgovarjamo Bogu
Krščanska veroizpoved
Verujem v Boga Očeta
Verujem v Jezusa Kristusa
Verujem v Svetega Duha

Verovati - kako to gre?
Kdor veruje, išče osebni stik z Bogom in je pripravljen Bogu verjeti vse, kar pove (razodene) o sebi. [150-152]
Na začetku vere je pogosto pretres ali nemir. Človek čuti, da vidni svet in normalni potek stvari ne more biti vse. čuti, da se ga je dotaknila skrivnost. Gre za sledove, ki ga opozarjajo na obstoj Boga, in postopno najde zaupanje, da bo govoril z Bogom ter se končno v svobodi povezal z njim. V Janezovem evangeliju piše: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil« (Jn 1,18). Zato moramo verjeti Jezusu, Božjemu Sinu, če hočemo vedeti, kaj bi nam Bog rad povedal. Verovati zato pomeni pritrditi Jezusu in vse živijenje staviti na njegovo karto.

2. Kako obhajamo krščanske skrivnosti
Bog deluje v nas po svetih znamenjih
Bog in sveta liturgija
Kako obhajamo Kristusove skrivnosti
Zakramenti uvajanja (krst, birma in evharistija)
Zakramenti ozdravljanja (pokora in bolniško maziljenje)
Zakramenti služenja občestvu in poslanstva (posvečenje in zakon)
Druga liturgična opravila

Kaj se zgodi pri birmi?
Pri BIRMI je duši krščenega kristjana vtisnjen neizbrisni pečat, ki ga lahko prejmemo le enkrat in ki tega človeka za vedno zaznamuje kot kristjana. Dar Svetega Duha je moč od zgoraj, s katero ta človek uresniči milost svojega krsta in postane 'priča' za Kristusa. [1302-1305,1317]
Prejeti birmo pomeni skleniti z Bogom 'pogodbo'. Birmanec reče: »Da, verujem vate, moj Bog, daj mi tvojega Svetega Duha, da ti bom povsem pripadal, da se nikoli ne bom ločil od tebe in bom vse svoje življenje pričeval zate s telesom in dušo, v dejanjih in besedah, v dobrih in slabih dnevih.« In Bog reče: »Da, tudi jaz verujem vate, moj otrok - in podaril ti bom svojega Duha, celo samega sebe. Popolnoma ti bom pripadal. V tem življenju in v večnem življenju se ne bom nikoli ločil od tebe. V tvojem telesu in v tvoji duši, v tvojih dejanjih in besedah bom. Celo, če me pozabiš, bom vendar tu - tako v dobrih kot v slabih časih.«

 3. Življenje v Kristusu
Čemu smo na svetu, kaj moramo storiti in kako nam pri tem pomaga Sveti Duh
Človekovo dostojanstvo
Človeško občestvo
Cerkev
Deset zapovedi
Ljubi Gospoda, svojega Boga
Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe

Kaj je sploh greh?
Greh je beseda, dejanje ali namera, s katero človek zavestno in hote zavrže tisti pravi red stvari, ki ga je predvidela Božja ljubezen. [1849-1851, 1871-1872)
Grešiti pomeni več kot zgoij kršiti kakršnakoli pravila, ki jih je postavil človek. Greh se svobodno in zavestno obrača proti ijubezni Boga in ga ignorira. Greh je nenazadnje »ijubezen do sebe, ki se stopnjuje do zaničevanja Boga« (sv. Avguštin), in tako v zadnjem, ekstremnem primeru grešno bitje reče: »Biti hočem kakor Bog« (1 Mz 3,5). Kakor greh mene samega obremenjuje s krivdo, ranjuje in v svojih posledicah uničuje, tako zastruplja in škoduje tudi mojemu življenjskemu okolju. V bližini Boga postane greh s svojo težo zaznaven.

4. Kako naj molimo
Molitev v krščanskem življenju
Molitev: kako nam Bog podarja svojo bližino
Izviri molitve
Pot molitve
Gospodova molitev - »očenaš«

Ali je mogoče vedno moliti?
Moliti je vedno mogoče. Molitev je življenjskega pomena. Molitve in življenja ni mogoče ločevati. [2742-2745, 2757]
Boga ne moremo odpraviti z nekaj besedami zjutraj ali zvečer. Naše življenje mora postati molitev in naše molitve morajo postati življenje. Vsaka krščanska življenjska zgodba je tudi molitvena zgodba, je en sam, dolg poskus vedno globljega zedinjenja z Bogom. Ker v mnogih kristjanih živi hrepenenje, da bi bili v srcu stalno pri Bogu, posegajo po tako imenovani »Jezusovi molitvi«, ki jo že od nekdaj molijo zlasti v vzhodnih Cerkvah. Najbolj znani obrazec Jezusove molitve se glasi: »Jezus Kristus, Božji Sin, Gospod, usmili se nas grešnikov!« Molivec poskuša preprost molitveni obrazec tako vključiti v svoj potek dneva, da postane stalna molitev.

Moja skrivnost je povsem preprosta: molim. V svoji molitvi se povsem zedinim s Kristusovo ljubeznijo. Vidim: moliti pomeni ljubiti Jezusa, moliti z njim pa pomeni živeti. In to pomeni uresničevati njegove besede ...
Molitev mi pomeni, da sem 24 ur na dan zedinjena z Jezusovo voljo, da živim zanj, po njem in z njim. (sv. Terezija iz Kalkute)

izbira in pripravlja: Marko Čuk

»Zgodbe v nas zaživijo. Zato bi vam Mali princ in jaz rada povedala svojo zgod­­bo o usmiljenju. Ne gre za teološko razpravo, temveč za pripoved o telesnih in duhovnih delih usmiljenja: vsako poglavje govori o enem izmed njih.
Kot ‘dober’ oznanjevalec lahko iz lastne izkušnje potrdim, da teološke razprave in pridige ljudi dolgočasijo in morijo, medtem ko jih zgodbe, pripovedi in prilike nagovarjajo in spodbujajo. Zato tudi Mali princ govori v prilikah.
Da vas ne bom dolgočasil, vas kar prepuščam njegovi pripovedi o usmiljenju! Želim vam, da bi Malega princa resnično spoznali in se mu pustili ‘udomačiti’. Tako bo vaše življenje postalo živa pripoved o usmiljenju, ki ji bodo radi prisluhnili.«
Tako zapiše avtor na začetku svojih dogodivščin z Malim princem. Po njih bo lahko gledal na resničnost – zlasti takšno, ki jo je najtežje sprejeti – z drugačnimi očmi, brez tistih debelih notranjih očal, ki postavljajo oviro med nami: »Če ne postanete kakor otroci …«
Ta knjižica nam želi pomagati, da bi zagledali v novi luči telesna in duhovna dela usmiljenja, ki jih vedno bolj potre­buje­mo v boju proti sebičnosti in dvoličnosti našega časa.

iz vsebine:
Da je Bog vsemogočen, se ne čudim, pač pa temu, da je usmiljen … Še več, svojo vsemogočnost razodeva ravno z usmiljenjem! Nič ni bolj vsemogočnega kot odpuščati … Odpuščanje je največji dar!
V Svetem pismu je usmiljenje izraz moči: če nekdo odpušča, pomeni, da je močan! Po drugi strani pa naša družba gleda na usmiljenje kot na znamenje nemoči; tisti, ki odpuščajo, veljajo za slabotne. Zato je tako težko odpuščati.
Podoba dobrega pastirja, ki gre iskat izgubljeno ovco in jo nosi na ramenih, ali očeta, ki potrpežljivo čaka na izgubljenega sina in mu po vrnitvi pripravi gostijo, je za našo družbo čista fantazija, utvara ali utopija. Posledice tega doživljamo vsak dan: sovraštvo, nasilje, vojne, holokavst, terorizem. Preteklo stoletje sta zaznamovali dve svetovni vojni, ki sta terjali na milijone življenj samo v koncentracijskih taboriščih, začetek novega stoletja pa terorizem.
Če se vprašamo, zakaj, je odgovor jasen: zato, ker v naši družbi ni prostora za usmiljenje!
Človeški rod je slaboten, krhek, poln omejitev in napak. Čeprav vedno znova ponavljamo iste napake, smo ‘preveliki’ oziroma preveč ‘odrasli’, da bi jih priznali.
Kdor pa ne priznava lastnih napak, tudi tujih ne odpušča … zato vojne! Veliki so pokvarjeni in hudobni; pa ne samo oni … tudi majhni.
(Mali princ je za trenutek izpustil mojo roko.) Skratka, greh nas je vse naredil ogabne!
»Lepo razmišljanje o usmiljenju … toda brez usmiljenja!« me je prekinil Mali princ.
»Pa mi ti povej, kaj je usmiljenje?« sem rahlo užaljeno odvrnil.
Na moje vprašanje je spet odgovoril na svoj način:
»Usmiljenje je Božje bistvo, tako kot ljubezen, a še več kot to … Usmiljenje je ljubezen z dodatkom odpuščanja! Usmiljenje ni le ena od Božjih lastnosti, ampak njegova identiteta, njegova bit, njegova Oseba. Bog je usmiljen! Usmiljen pa je zato, ker je Bog!« Nato je še dodal: »Žal so odrasli na Božje usmiljenje pozabili. Zato usmiljenja tudi sami ne znajo več izkazovati.«
Ostal sem brez besed … Nisem vedel, kaj naj rečem. Počutil sem se osramočenega pred otrokom, ki je bil modrejši od mene. To se odraslim pogosto dogaja! Izpustil sem prinčevo ročico in v znamenje prizadetosti prekrižal roki na prsih … Če bi me v tistem trenutku kdo narisal, bi bil precej podoben tistemu na naslednji strani.
Znova sem dokazal, da nisem majhen: »Če ne postanete kakor otroci …« Predvsem pa sem pozabil, da tudi najbolj strokovno govorjenje o usmiljenju človeka še ne naredi usmiljenega, kakor je Oče.
Na veliko sem modroval o usmiljenju, nisem pa bil sposoben odpustiti najmanjše žalitve. “Odpuščati žalitve” je eno od duhovnih del usmiljenja, šesto po vrsti, če smo natančni. Morda je na nek način od vseh najbolj zahtevno, a tudi najpomembnejše … ker nas naredi Bogu podobne!
Za trenutek sem povesil pogled in s kotičkom očesa zagledal prste ročice, ki jo je Mali princ v znamenje sprave stegoval proti meni! Kretnjo je pospremil z očarljivim nasmehom, ki me je v hipu razorožil in sem mu zlahka odpustil.

(...) To, kar sem želel povedati Malemu princu, vendar se nisem znal prav izraziti, je, da ljudje v življenju preveč kompliciramo. Življenje odraslih pogosto spominja na gledališko dramo, kjer vsi komaj čakajo na razplet! Tako postane življenje prava tragedija, zaradi česar spregledajo najlepše stvari, ki pa so preproste! V tem je skrivnost trpljenja! Odrasli ves čas iščejo skrivnost sreče, a je nikoli ne najdejo … ker ne iščejo skrivnosti trpljenja. Pravo trpljenje nam povzroča vse, česar imamo preveč, kot na primer dobrine, ki jih kopičimo samo zase.
Nismo bili ustvarjeni, da bi imeli, ampak da bi bili:
da bi bili svobodni …
da bi bili iskreni …
da bi bili ljubljeni …
da bi bili deležni odpuščanja!
Tedaj je Mali princ s svojimi ročicami prijel moje roke, jih sklenil v znamenje molitve in rekel:
»Dovolj sva klepetala. Čas je za molitev.«
Odrasli radi klepetamo … tudi kadar molimo … še zlasti, kadar molimo. Pogosto zamenjujemo molitev z molitvicami. Ne zavedamo se, da molitev ni ponavljanje obrazcev, temveč vstop v Božje srce. Zato si tisti, ki moli, ne sme domišljati, da “ima Boga v svojem srcu, ampak da je sam v Božjem srcu!”
Mali princ je padel na kolena s sklenjenimi rokami in začel tiho moliti. Lepo ga je bilo opazovati. Pokleknil sem zraven njega in sva skupaj molila.

o avtorju
MAURIZIO DE SANCTIS je italijanski duhovnik iz reda pasijonistov, doktor dogmatične teologije in diplomirani psiholog in filozof. Napisal je več del s področja duhovnosti in pedagogike, ukvarja pa se tudi z novinarstvom. Po uspešnici z naslovom Mali princ usmiljenja, ki jo je izdal v svetem letu usmiljenja, je napisal še eno knjižico na temo vere, namenjeno predvsem mladim. Njen prevod z naslovom BOG JE … prav zares je pred kratkim izdala založba Ognjišče.

ANDREA BULZOMÌ je študent Likovne akademije v Aquili, ki se posebej rad posveča ilustraciji in kiparstvu. Leta 2014 je za eno od svojih skulptur prejel prvo nagrado na natečaju “Skupaj za zakonitost”.

pripravlja Marko Čuk