Trinajsta knjiga v zbirki Zgodbe za dušo
Pri Ognjišču vam že petindvajset let ponujamo zgodbe. Take, ki govorijo o odpuščanju, dobroti, molitvi, o govorjenju in poslušanju. Take, ki nam odpirajo oči, da ne bi bili slepi za svoje napake, in one druge, ki v nas budijo dobrotljivost in ljubezen. To so naše zgodbe, ‘Zgodbe za dušo’. Tudi trinajsta knjiga prinaša kratke zapise, ki na sodoben način prinašajo vsebine, o katerih govori krščanstvo.
Poglavja v knjigi: Usmiljeni, Iskati nebo, Govoriti in poslušati, Dobro seme, Slepi za svoje napake, Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti
Posebna poglavja z zgodbami o dobroti (Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti), namenjena predvsem tistim, ki z dobroto širijo krščanstvo in služijo drugim ljudem in jih razveseljujejo.
Barvne fotografije in molitev ali razmišljanje ob koncu vsakega poglavja.
Vzemite jih v roke in jih berite z odprtim srcem. Naj tudi vam kažejo (novo) pot.

Kako nam Zgodbe kažejo novo pot? • začnimo v svetlobi Božjega usmiljenja: Bog je usmiljeni oče, ki nam vedno odpušča ... le zaupati moramo vanj in spoznali bomo, kako dober je ...on vedno spoštuje človeka in njegovo svobodo ... a človek se mora tudi zavedati svoje odgovornosti za dobro in slabo ... največ lahko naredi z molitvijo, s pravo molitvijo, ki ni samo dobivanje, ampak tudi izgubljanje ... • zgodbe nas v nadaljevanju vabijio, da se ozremo v nebo ... iščimo pa zvezde, ki jih nosimo v svoji notranjosti, Boga, ki živi med nami, v naših mestih ... v njegovem načrtu so vtkane tudi vse naše napake ... odkrivajmo ga, spoznavajmo in se zaradi tega, kar izvemo - tudi spremenimo - če ne gre drugače, se povzpnimo na drevo, za nekaj minut - in začrtajmo smeri svojih poti tako, kakor jih želi Bog ... • beseda je najdragocenejši dar, ki nam ga je zaupal Bog ... je most, ki najbolje poveže duše ... kako, kaj, kdaj  govorimo, ... ali raje molčimo, sodimo, ... znamo poslušati, ... kako govorijo naša dejanja ... nimamo pravice obsojati ... sejati je treba, vreči seme in verjeti, da bo nekaj lepega zraslo ... to drugo prepustimo Bogu ... in ne zakopljimo talentov, ki bi jih lahko uporabili za dobro sebe in drugih ... učimo se pri sveči ... kdor postaja drugim svetloba, se mu svetloba podvoji ... kdor misli sam nase, kmalu ostane sam ... življenje nam je podarjeno, mi pa se moramo odločiti, kaj bomo naredili iz njega ... pa še nekaj je: Bog nas postavlja v življenja drugih, da drug drugega podpiramo, drugim pomagamo ... • veste, kakšna je razlika med Svetim pismom in mobilnim telefonom? ... • brali smo že zgodbe o obsojanju drugih ... v naslednjem poglavju se postavijo pred nas naše napake in ob njih spoznanje, da smo večkrat slepi zanje ... "glavne" osebe so tisti, ki obrekujejo, se hvalijo, si želijo slave, se razkazujejo ... nastopi tudi hudič, ... • kaj lahko zgodbe povedo o ljubezni? ... da se podvoji, če jo podarimo ... ne moremo misliti samo nase ... samo na darila, biti samo potrošniki, brez srca, samo za trebuh in užitke ... tudi samo razum ni dovolj, tudi tehnika ne ... potrebna so tudi čustva, nežnosti ... • odkrijemo, da moramo Boga iskati v mirnih trenutkih, da bo lahko z nami v  težavnih ... takrat je molitev naš rešilni jopič ... kako je ljubezen povezana z dobrotljivostjo? ... krščanska ljubezen je hoja za Kristusom - pri njem se učimo, kako postati dobri in krepostni ...z Bogom se srečujemo po človeku ... in če ljubezen, ki smo jo prejeli po Kristusu prenesemo na druge ... potem vidimo bogastvo, ki ga ima ljubljena oseba ... če pomagamo človeku, mu približamo Boga in še zanesljiv recept za srečo: Najsrečnejši je tisti, ki osrečuje druge.

iz vsebine

DOBRO SE SPOVEJ
Neko dekle je nesrečno zabredlo v grehe, ki se jih ljudje najbolj sramujemo spovedati.
Postajala je žalostna in nemirna. Minilo je več mesecev, toda nobena njenih prijateljic ni zmogla zvedeti vzroka njene žalosti. Kmalu zatem je umrla njena najboljša prijateljica, ki je bila zelo verna in poštena. Nekaj dni po pogrebu je tisto nesrečno dekle v spanju zaslišala, da jo nekdo kliče po imenu in spoznala je glas pokojne prijateljice. Glas je ponavljal: “Dobro se spovej ... O, ko bi vedela, kako dober je Jezus!” Ta glas je sprejela kot sporočilo z neba.
Opogumila se je in se spovedala tudi tistega greha, zaradi katerega je že toliko pretrpela.
Ko je to storila, se je počutila tako olajšano, da je o svoji sreči vsem govorila. Ponavljala je: »Poskusite tudi vi in videli boste, kako dober je Jezus! Poskusite in videli boste, kako dober je Jezus!«

RAD BI BIL TVOJ TELEFON
Ker me potem ne bi nikoli izpustil iz rok.
Ker bi se nasmejal vsakič, ko bi me pogledal.
Ker bi me povsod nosil s seboj.
Ker bi vedno skrbel, da ne padem na tla.
Ker bi redno preverjal, ali
imam zadosti energije.
Ker bi bil prva stvar, ki jo pogledaš, ko zjutraj
odpreš oči, in zadnja, ko greš spat.

ZAKAJ SEM TAKO REVEN?
Učenec je vprašal učitelja:
Zakaj sem tako reven?
Učitelj: Nisi se naučil dajati.
Revež: Kako bi lahko dajal, ko pa nimam nič?
Učitelj: Imaš toliko stvari:
Obraz, s katerim lahko podariš nasmeh.
Usta, s katerimi moreš pokloniti
modrost in tolažbo drugim,
Srce, ko ga lahko odpreš za druge.
Oči, s katerimi lahko opaziš dobro v drugih.
Ti nikakor nisi reven!

zgodbe prebira in ob njih razmišlja: Marko Čuk

Knjižica Rožni venec s podobami nam pomaga moliti rožni venec. Na začetku so podana navodila, kako molimo rožni venec, na koncu pa so osnovne krščanske molitve. Vsaka skrivnost je ilustrirana, pod sliko so svetopisemski navedki, ki se na skrivnost navezujejo. Pred začetkom vsakega od štirih delov je nekaj misli sv. Janeza Pavla II. iz apostolskega pisma Rožni venec Device Marije, ki nas uvedejo v premišljevanje.

iz vsebine:

KAKO MOLIMO ROŽNI VENEC

Apostolska vera.
Oče naš.
Trikrat Zdrava Marija s prošnjami.

Veseli del:

ki nam poživi vero,
ki nam utrdi upanje,
ki nam vžgi ljubezen

Svetli del:

ki nam daj duha pokorščine,
ki nam daj srečo uboštva,
ki nam podeli milost čistosti.

Žalostni del:

ki nam utrdi spomin,
ki nam razsvetli pamet,
ki nam omeči voljo.

Častitljivi del:

ki nam vodi naše misli,
ki nam vodi naše besede,
ki nam vodi naša dejanja.

Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija in skrivnosti. Slava Očetu.
Fatimska molitev:
O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in pripelji v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.

Ob koncu vsakega dela desetkrat Zdrava Marija "ki naj se usmili duš v vicah".

pripravlja Marko Čuk

Knjiga je presenetljiva izpoved človeka, ki ga je - skupaj z družino - strašna usoda (ženine) bolezni pahnila v situacijo, v kateri se dandanes znajdejo mnogi, a ne vedo, kako se upreti »usodi bližajočega se konca«. Avtor in njegov bližnji krog pa ni obupaval. Odločil se je za življenje! In dobil bitko! Občutena pripoved je zgled »uporništva« mnogim, ki bi morebiti klonili pred boleznijo. Je zgled ohranjanja optimizma, čeprav s skromnimi možnostmi za končno veselje, srečo ... A celo »rak« ni nekaj, pred čimer bi morali kloniti. Zlasti, če imamo nekoga, ki nam je pripravljen stati ob strani.

Zdrav človek ima tisoč želja, bolnik ima le eno ... (pregovor)

iz vsebine:

Prišel sem domov.
Na pragu domačije me je obšla neka zla slutnja, ki si je nisem znal razložiti.
A takoj, ko sem zagledal ženo, mi je postalo popolnoma jasno, da je tokrat nekaj zares hudo narobe.
Njene oči so bile žalostne in v kotičkih so se zrcalile solze.
Sedela je kot kip, skrušena, sklenjenih rok in zrla negibno nekam v daljavo …
Vstopil sem in pozdravil:
»Zdravo!«
Besede so se mi zatikale in s težavo šle z jezika: »Kaj ti je povedal zdravnik?«
Povesila je pogled in čutil sem, da komaj zadržuje solze.
Sedel sem poleg nje na zofo in jo prijel za roko. Pogledala me je v oči.
Slednjič je tiho spregovorila:
»Raka imam! Operacija je potrebna, in to takoj!«
Padla sva si v objem.
Privil sem se k njej in čutil, kako njene solze drsijo po mojem licu.
Srce mi je ohromelo in hkrati kričalo.
Oba sva trpela v bolečini, ki jo je prinesla usoda.
Globoko v sebi pa sem kljub vsemu videl svetlobo na koncu dolgega hodnika.
Bil sem popolnoma prepričan, da bova samo s skupnimi močmi našla rešitev in uspela. (...)

Taval sem po mestu in ustavljal ljudi, znance, naključne mimoidoče.
Spraševal sem jih, ali ima kdo znanca ali morda prijatelja v bolnišnici Ljubljana.
Tako sem čisto slučajno naletel na ženinega starejšega brata Ivana. Ker je verjetno že izraz na mojem licu govoril sam zase, me je brez oklevanja ogovoril: »Zdravo, Bojan! Ja kaj se je pa zgodilo?«
Potrto sem prikimal, stopil za korak bližje, pogledal levo in desno ter tiho odvrnil:
»Sonja ima raka, potrebna je nujna operacija! Iščem povezave, da bi ženo spravil v Klinični center v Ljubljano!«
»O, ti sranje!« je kar ušlo svaku.
Malce je pomislil in zatem nadaljeval:
»Veš, jaz poznam zdravnika, ki je zdravil mojo ženo. Lahko poskusiva. Pojdi z menoj, pa ga bova kar takoj poklicala!«
Kanček upanja je kot sončni žarek posijal v temo. (...)

 Drugače topel dom je bil prazen, pust in žalosten.
V sebi sem čutil praznino in bolečino brez primere.
Stal sem sredi dnevne sobe in se počutil kakor tujec v lastnem stanovanju.
Moje globoko razmišljanje je zmotil ropot in stopinje po stopnicah.
Skozi vrata sta pridrvela sinova.
Nekako v zadregi sta stala pred menoj in me vprašujoče gledala s svojimi velikimi očmi. Na njunih licih se je risala zaskrbljenost.
Brez besed sem ju objel.
Nekaj časa smo tako objeti stali sredi dnevne sobe.
Slednjič smo le sedli na zofo in čutila se je naelektrenost ozračja.
Molčali smo.
Bojan se je ojunačil in se obrnil proti meni:
»Ati! Kako je mamica?«
Andrej, ki je sedel na moji levi, je mencal z rokama in zdelo se mi je, da je prestrašen.
Njegov obraz je bil bel, prikupna rdečica je izginila.
Modre očke je imel na široko odprte in me vprašujoče gledal.
S pogledom sem nemirno krožil po sobi in iskal primerne besede:
»Mamico so sprejeli v bolnišnico. Predvidoma naslednji teden jo bodo operirali. Nikar ne skrbita! Klinični center v Ljubljani je ena od najboljših klinik v naši deželi in tudi daleč onstran naših meja!«
Objem je postajal vse tesnejši, glas se mi je tresel in usta so bila suha.
»Prepričan sem, da je v dobrih rokah!« sem dodal po daljšem premoru, ko sem se ponovno zbral.
»Bojan, naredita nalogo, medtem ko bom jaz pripravil večerjo!

»Kako se počutiš, Sonja?«
»Dobro!« se je na hitro zlagala.
Povesila je pogled:
»Nimam teka. Danes so me pripravili za jutrišnjo operacijo.«
Zaskrbljeno sem jo gledal. Držala me je za roko.
Čeprav o svojih besedah nisem bil prepričan, sem prekinil molk in jo skušal bodriti:
»Vse bo še dobro, Sonja, verjemi!«
Prebodla me je s pogledom:
»Kako sta moja fanta?«
»Zelo sta pridna! Veš, Bojan mi veliko pomaga. Skrbi tudi za Andreja in vse je v najlepšem redu. Tudi ta mali je čisto OK!«
»Lepo te pozdravljata!« sem še na hitro dodal.
Nehote je po ženinem obrazu zdrknila solza in padla na bolniško posteljo.
Suho pregrinjalo jo je v trenutku vsrkalo.
Pogledala je v stran, nekam v daljavo, in želela prikriti svoje občutke.
Vendar to ni bilo mogoče.
Ves skrušen sem obsedel na bolniški postelji.
Čutil sem nemoč in samopomilovanje.
Najraje bi zajokal v njenem naročju kot otrok.
Ponovno sem se ugriznil v ustnico in se skušal obvladati.

o avtorju:
Bojan Fekonja se je rodil v Mariboru leta 1951. Težke življenjske prelomnice v preteklih desetih letih so v njemm prebudile željo po ustvarjanju in potrebo po raznovrstnem izražanju. Sprva je pisal pesmi, nato so privreli na plano rokopisi proznih del (Kakor nemirna reka, Temna senca in Skroja kruha), pravljica Skrivnostni obisk in številne črtice. Nadaljeval je z likovnim upodabljanjem svojih občutkov, ki so prihajali iz globine srca. Pri tem je uporabljal tehniko akvarel ter predvsem akril na platno (Kurent je pregnal zimo, Pastir in njegova čreda, Prepad). Njegov slikarski opus šteje več kot 110 slik. Imel je več samostojnih likovnih razstav in sodeloval tudi na več skupnih razstavah.
«

pripravlja Marko Čuk

Ilustriran molitvenik za otroke prinaša kratke jutranje in večerne molitve, molitve pred jedjo in po njej, zahvalne molitve, klasične in dobro znane ter nove in sodobne, tudi domačih avtorjev … S pomočjo staršev ali starih staršev se jih lahko otroci hitro naučijo, potem pa z njimi ali ob slikah tudi samostojno molijo, prosijo za Božje varstvo in se Bogu zahvaljujejo …
Urednik knjige Silvester Čuk je molitve jemal iz svetovne zakladnice, iz znanih slovenskih ljudskih molitev, pa tudi iz besedil sodobnih slovenskih otroških pesnikov.

Božji otroci
se nebeškemu Očetu
z molitvijo izročajo v varstvo
in se mu zahvaljujejo.

iz vsebine:

Gospod, naš nebeški Oče,pomagaj nam da bomo
bolj dobrotljivi drug do drugega.
Jezus nam je povedal,
da ljubimo tebe,
če ljubimo svojega bližnjega.
Pomagaj nam,
da bomo ustavili vojne
in začeli ljubiti drug drugega,
kakor nas ti ljubiš.
Amen.
Joana, 11 let

Pokrižam se, preden sedem h kosilu,pri delu, učenju in razvedrilu;
zvečer se pokrižam, preden zaspim,
da v novem se jutru veselo zbudim.
Berta Golob

O Jezus, blagoslovi me,
odpusti grehe moje;
po svoji ljubi Materi
me sprejmi v srce svoje.
Naj v tvojem svetem varstvu spim,
v ljubezni tvoji se zbudim;
in zadnjo uro milost daj,
da pridem k tebi v sveti raj.
Vse dobro staršem vračaj,
v nebesih jim poplačaj.
In vernih duš usmili se,
da bodo tebe gledale.

Vse stvari Boga časte,
moli verno ga srce,
svetle zvezde svetijo,
Stvarnika oznanjajo.
ritmična pesem

Radost oznanjam, nikar se ne bojte!
Čudo neskončno nocoj se godi:
rojen Zveličar je, molit ga pojte,
v jaslicah revnih na slamci leži.
Bodi češčeno, o Dete preblago;
samo ljubezen do nas te rodi.
Matija Rant

pripravlja Marko Čuk

iz knjige 365 + 1 DAN S TEBOJ, 424 strani, 13 x 21,5 cm, črnobele fotografije, integrirana vezava.
Koper, Ognjišče 2015
Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 12,90 €, s kartico zvestobe: 11,61 €.

In pri priči je bil očiščen gob. Nato mu je Jezus rekel: »Glej, da nikomur ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi dar, ki ga je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje« (Matejev evangelij 8,3-4).

Gospod Jezus, zahvaljujem se ti
za može in žene,
ki se znajo tako kot ti približati tistim,
od katerih vsi bežijo.

Zahvaljujem se ti za vse tiste,
ki živijo med gobavci,
da podarjajo nasmehe in nežnosti ljudem,
ki si jih jaz ne upam niti pogledati.

Zahvaljujem se ti za vse tiste,
ki živijo v terapevtskih skupnostih
in vlivajo mladim pogum,
da bi spet našli veselje do življenja.

Zahvaljujem se ti za vse tiste,
ki živijo z obolelimi za aidsom,
da se ne bi čutili zapuščene
od ljudi in od Boga.

Gospod Jezus, zahvaljujem se ti
za može in žene,
ki brez publicitete in brez hrupa
dokazujejo, da je mogoče hoditi za teboj.

Jaz nisem kakor oni, Gospod,
ne znam iti dlje kakor do prijateljev.
Zahvaljujem se ti za te ljudi.
Dajejo mi upanje,
da te bom uspel bolj ljubiti,
bolj ljubiti vse ljudi.

T. Lasconi, 29. januar, v: 365+1 dan s Teboj, Koper, Ognjišče 2015, 37.

Zdaj imate 366 priložnosti, da o veri ponovno premislite, jo znova odkrijete, bolje spoznate in poglobite.
Niso izbrane zaradi knjige, iz potrebe po predstavitvi celovite vsebine krščanstva, temveč izhajajo iz življenja. Iz želje, da bi našli odgovor na vprašanja, dvome, težave, pomanjkljivo razumevanje ali napačne poglede, na najpogostejše razloge za nejevoljo in odpor do krščanske vere in do tistih, ki jo izpovedujejo in poosebljajo.
Navedki iz Svetega pisma so zelo kratki ne samo zaradi omejenega prostora, temveč predvsem zato, da bi v bralcu vzbudili zanimanje in bi jih prebral v celoti.
Ne služijo kot osnova za razlago, temveč dajo idejo za razmišljanje, prikličejo molitev, ležejo kot kamen na srce ali pa zasijejo v povsem novi luči v primerjavi z že ničkolikokrat slišanim, običajnim, ustaljenim, s tistim, kar govorijo ljudje, kar ustreza splošnemu okusu današnjega časa, in s čedalje bolj razširjenim: »Tako so rekli na televiziji«.
Svetopisemski odlomki so ključ, ki požene motor razmišljanja, osebnega, v družini ali v skupini.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Slovenski Maksimiljan Kolbe Izidor Završnik - pretresljiva zgodba njegovega življenja v knjigi, ki je leta 2017 izšla ob stoletnici Izidorjevega rojstva ... Zgodba o tem, kako je štajerski duhovnik Izidor Završnik dal življenje, vas bo prevzela.

Biografijo tega znamenitega duhovnika je napisal naš znani duhovni pisatelj, zgodovinar in tudi sodelavec Ognjišča, duhovnik Karel Gržan.  Življenjsko zgodbo je obogatiil z mnogimi novimi dokumentiranimi dejstvii in preverjenimi okoliščinami iz življenja Izidorja Završnika, kar bo še močneje približalo in osvetlilo njegovo življenjsko daritev in njegovo svetniško podobo. Knjiga se odlikuje z bogato duhovno vsebino.

Imena pričevalcev se ne smejo pozabiti in izgubiti. To so vsi tisti, ki so postali žrtve različnih vojnih spopadov, krivic in nasilja, posebej na žrtve iz druge svetovne vojne, na žrtve medvojnih in povojnih pobojev pa tudi množice pričevalcev v našem času, ki so v soočenju s terorističnimi izpadi in ideologijami raje šli v smrt, kakor pa da bi bili zatajili vero v Jezusa Kristusa.
Med te pričevalce spadajo tudi mnogi slovenski duhovniki, redovniki, redovnice in lai­ki, ki so veliko pretrpeli za zvestobo veri in domovini, darovali svoje življenje za Jezusa Kristusa in za vrednote krščanskega življenja in njihova imena uvrščamo med mučence in svetniške kandidate.

iz vsebine

(...) »Mladost je čas, ko človek preveri vrednote, ki so mu bile posredovane,« je označil Cukala za samoumevno, kar je Izidor doživljal kot nedopustno. »V mladosti,« je nadaljeval, »se prebudi v nas dvom o svetu odraslih, celo
upre se nam. To se mora dogoditi, da osebno preverimo vrednote, ki so nam bile posredovane.
Ne da jih zavržemo, pač pa da preizkusimo, ali je to, kar nam je bilo posredovano, resnično vredno, da sprejmemo za popotnico v svojem življenju. Le preizkušeno lahko poosebimo.«
V Izidorju se je vzbudilo zanimanje. Kar je govoril kanonik, je bilo tako resnično v njegovem doživljanju.
»In kako preizkusimo?«
»Ni nujno, da vse na lastni koži,« je rekel Cukala. »Mladost je čas, ko privlačijo vzori, zgledi. V njih se človek poosebi in po njihovih zgodbah uravnava svoje doživljanje v ravnanje.« Cukala je umolknil. Zazrl se je v Izidorja in govoril poudarjeno: »Glej, da bodo tvoji vzorniki – tvoji zvezdniki, kakor sedaj pravite, ljudje, ki so dozoreli do osebne žlahtnosti.
Pazi, da ti ne bodo podtaknili takšnih, katerih uspeh je le na videz in ni v njihovi osebni resničnosti. In glej, da bo tvoja druščina dobra. V njej se gnete tvoja prihodnost.«
V Izidorju se je prebudilo prijetno počutje. Tako dobro je, ko nisi sam v tem, kar doživljaš – ko te vsaj nekdo, ki je že pred teboj doživljal in prerasel mladostno vznemirjenost, spoštuje v resničnosti tvojih čutenj, ki ti vzvalovijo razmišljanje in ravnanje. Kako odbojno doživljaš tistega, ki ti brezčutno, kakor da ne bi bil tudi sam prek vzburkanosti dozorel v odraslost, soli pamet mimo tvoje doživljajske resničnosti. (...)

(...) »Pristopi naj tisti, ki bo posvečen v mašnika, « se je oglasil tajnik.
»Tukaj sem,« se je odzval Izidor in stopil pred škofa.
»Ali veš, da je vreden?«
»Povprašali smo vernike in odgovorne može, zato lahko izjavim, da je vreden,« je odvrnil tajnik.
Zvonovi niso naznanili veličastnosti trenutka.
Na trgu pred stolnico so po razglasu zvenele trde besede tujca, ki je kričal svojo oblast nad podjarmljenim ljudstvom. Tam v kapeli škofa pa ... Vse je potekalo tako skromno, preprosto, v duši Bogu posvečenega pa tako veličastno ...
Izidor je zaznal trepet škofovih rok na svojem temenu. Prostor je zajel globok molk.
Celo kričanje prek razglasa je v tistih trenutkih zamrlo. Svete moči so prežele Izidorja in ga posvetile v duhovnika. (...) Tudi ob maziljenju dlani je Izidor začutil utrujenost in nemoč svojega predstojnika, ki je doživljal, kakor bi mu v zaupano mu čredo vdrli volkovi. Kot grabežljivci se niso spravili najprej na zbegane ovčice, ampak so pregnali pastirje, da bi lahko nato sami zagospodovali nad čredo. Večino duhovnikov so izgnali. Toliko vsega je bremenilo domače ljudi in misel njihovega škofa. »Gospod Jezus Kristus /.../ naj te varuje, da boš posvečeval krščansko ljudstvo in daroval Bogu sveto daritev.« (...)

»Dragi župljani, moji dragi domačini,« so Izidorjeve besede ob koncu maše zazvenelev cerkvi. »Mislim, da bodo od danes – upam,da samo za nekaj časa – skrbeli za vas sosednjidušni pastirji. Vidim, da me v zakristijiže čaka spremstvo za moj odhod.« V cerkvije vzvalovilo vznemirjenje. Izidor se je ozrlv zakristijo in videl, kako njegove besedebesnijo gestapovca, ki ga je čakal, kot zverčaka na svoj plen. »Kar bi vam rad ob slovesupoložil na srce, je: Potrpite. Ne obupavajte.Svoboda pride. Amen. – Takobodi, tako naj se zgodi ...« je rekel in odšel vzakristijo.
K njemu je pristopil Niederberger. Srditose mu je zazrl v oči: »Aretirani ste. Obtoženiste, ne le da hujskate ljudi, vaša krivda je tudi,ker ste pomagali prebežnikom s prepustnicamina italijansko ozemlje.«
Izidor je mirno zrl v gestapovca: »Mar nisoza obtožbo potrebni dokazi?«
»Slecite te mašne cunje!« je zakričal podivjanigestapovec. »Tudi talar!«
Izidor je ravnal po zahtevah.
»Preiščita ga!« je gestapovec ukazal vojakoma.
Našla nista ničesar.
»Kje skrivate prepustnice?«
»Kakšne prepustnice?« (...)

(...) Zanka se je pretrgala in mi smo bili osvobojeni (Ps 124).
Maks je skozi solze, kot v žareči kopreni, videl Izidorjevo telo, ki je omahnilo. Preplašene ptice so poletele tja k nebu.
»Ej, ti,« je zaslišal. – Z nekaj sojetniki je bil izbran, da ustreljene odstranijo z dvorišča.
Sklonil se je nad Izidorja. Na njegovem obrazu ni bilo izraza bolečine – bil je smehljaj in v njem odtisnjeno sporočilo: prepustnica za nebesa je ljubezen …
Maks se je s čelom dotaknil njegovega obličja. »O sveti mučenik, prosi zame … Izidor, prosi za nas …« je šepnil. (...)

pripravlja Marko Čuk

Oktobra  2021 je izšel ponatis dvanajste knjige priljubljene zbirke Zgodbe za dušo. Zbiratelj in prevajalec zgodb pronicljivo in z veliko mero humorja niza pripetljaje med zakoncema, med starši in otroci, starimi starši in vnuki ter nam s tem v pozitivnem vzdušju ponuja priložnost, da bi bolje razumeli drug drugega. Bralec težko ostane ravnodušen ob duhovitem pogledu na zakon, na lik matere in očeta, na odnose med sorodniki in sosedi ali na povsem vsakdanje trenutke v življenju družine. Nekatere izmed zgodb lahko najdemo tudi na straneh revije Ognjišče, za pravo mero domislic, ki lahko služijo tudi kot izhodišče za pogovore med zakoncema ali med pari v zakonskih skupinah, pa priporočamo knjige iz zbirke Zgodbe za dušo. Berimo .... in ob zgodbah spoznavajmo sebe, učimo se sprejemati drugega takega kot je ... učimo se darovati ... spoznati, da ni zakona brez boja ... želimo se odpuščati ... in se tudi zavedati, da ne gre le za naju ...

Knjiga pa spregovori tudi o odpuščanju, ki je najvišja oblika ljubezni ... • zgodbe nam svetujejo, naj povemo ljudem, da jih imamo radi ... dokler ne bo prepozno, naj jim podarimo nasmeh, da se jih dotakne in prinese nekaj Božjega med nas ... • kaj vse nam življenje naloži, koliko navlake vlačimo s seboj - odvrzimo vse to in se povzpnimo višje ... zgodbe se dotaknejo tudi ničevosti bogastva in nas učijo tisto že tolikokrat preizkušeno: Bolj je blagoslovljen tisti, ki daje, kakor tisti, ki prejema ... • če ni Boga je vse dovoljeno - se zavedamo tega ... v novo poglavje nas vabijo zgodbe o Božji modrosti v našem življenju, o Božji previdnosti, Kristusovem sredništvu, razlogih za upanje ... spregovorijo nam o poštenosti, veri, pričevanju ...spomnijo nas, da imamo pripomoček, s katerim zagotovo lahko srečamo Boga, tudi če smo se nekoliko oddaljili ... naučimo se zato uporabljati Sveto pismo, spoštujmo Božjo besedo in jo spoznavajmo ... nesmrtna je ta beseda: Gospod, nisem vreden ... reci le besedo ... sami se moramo najprej po njej ravnati - le tako deluje, ne le govoriti drugim ... tudi naše življenje, dejanja so sveto pismo ...  • zgodbe nam za konec ponujajo drugačen zorni kot, svež pogled: preden obsojamo, poglejmo, če smo očistili svoje srce, kolikokrat sodimo, preden poznamo resnico ... smo pripravljeni sprejeti in upoštevati tudi nasvete, ki nam jih delijo zgodbe: da položimo les križa na vznemirjeno srce, da podarimo tisto, kar imamo v srcu, da se ravnamo po otrocih, da smo pripravljeni na žrtve, da jezni in užaljeni ne delamo odločitev ...da se prepuščamo Svetemu Duhu in njegovemu ognju ... da sodelujemo z milostjo ... • ko bomo prišli do zadnjih strani knjige, ko se bomo popolnoma prepustili  zgodbam in njihovim naukom ... bomo morda začutili, da smo močnejši, trdnejši, zanesljivejši ... očiščeni, sveži, lažji, z več ljubezni v  srcu ...  z nami je Gospod bleščečega sonca, ki bo razsvetljeval naše življenje ... za nov začetek, brez strahu, svoboden, širokih obzorij ... (o zgodbah ... Marko Čuk)

iz vsebine

Neki človek je bil zaljubljen v dekle, ki je imela bel madež na očesu. Poročil se je z njo, ne da bi opazil to pomanjkljivost. Minila so leta in njegova ljubezen do nje se je ohladila. Tako ji je nekega dne dejal: »Od kdaj imaš ta madež na očesu?«
Ona mu je odgovorila: »Odkar se je ohladila tvoja ljubezen do mene.«

Molitev v družini
Župnik je obiskoval družine v svoji župniji. Eni od družin je med pogovorom zastavil vprašanje: »Ali kaj molite skupaj?«
»Gospod župnik,« je odgovoril oče, glava družine, »saj nimamo časa za to.«
Duhovnik ni odnehal: »Če bi zbolel kdo od vaših otrok, ali bi potem skupaj molili? Bi v tem primeru našli čas za nekaj družinske molitve?«
»Mislim, da bi,« je odvrnil oče.
»Ali bi molili skupaj, če bi se kateri od družinskih članov za dalj časa odpravil od doma?«
»Gotovo, da bi,« je zatrdil oče.
Župnik je tedaj odgovoril: »Spraševal sem vas samo zato, da bi spoznali, da vaš problem glede molitve ni čas. Težava je v tem, ker mislite, da vam družinska molitev ni potrebna, ko vam gre vse gladko.«

Umazane rjuhe
Mlad par se je po poroki naselil v zelo mirnem predelu mesta.
Nekega dne je žena, ko sta pila kavo, opazovala skozi okno, kako soseda obeša perilo.
Možu je dejala: »Glej, kako umazane so rjuhe naše sosede! Najbrž bi morala uporabiti kakšen drug pralni prašek. Morala ji bom pokazati, kako se perejo rjuhe.«
Mož jo je poslušal, rekel pa ni nič.
Enak prizor in enake besede so se ponovile še nekajkrat, ko je soseda obešala perilo.
Čez mesec dni pa se je žena začudila, ko je videla, da soseda obeša čisto perilo. Možu jedejala: »Glej, naša soseda je končno spoznala, kako se pere perilo. Le kdo jo je naučil?«
»Nihče je ni naučil,« je odvrnil mož. »Danes zjutraj sem bolj zgodaj vstal in medtem ko si se ti ličila, sem pomil okenske šipe.«
Podobno je v življenju: vse je odvisno od čistosti ‘okna’, skozi katero opazujemo ljudi in dogodke. Preden obsojamo, poglejmo, če smo očistili svoje srce, da bi mogli bolje videti in pravilno presojati.

pripravlja Marko Čuk

Da bi se vajina ljubezen vsak dan obnavljala

Zakon je prostran ocean, kjer se v globinah križajo tokovi, se vznemirijo globoke vode, se združujejo in ločujejo valovi in prav takrat ko to najmanj pričakujemo, se lahko znajdemo na zapuščenih obalah.
Vsi, ki si upajo odpluti na neznano morje zakona, se znajdejo ujeti v mreži pustolovščine. Dejstvo je, da se ta pustolovščina lahko spremeni v nesrečo.
In ta knjiga naj bi bila v pomoč, da se to ne bi zgodilo; nasprotno, išče pot, da se ta pustolovščina spremeni v srečno dogodivščino.
Pogosto se zgodi, da se zaljubljenci podajo na zakonsko plovbo, ne da bi dobro premislili o vprašanjih in tveganjih, žene jih le neustavljiva življenjska sila, ki jo imenujemo ljubezen.

Kakšen je namen te knjige?
Prihaja naproti z majhno glineno svetilko, da bi osvetlila pot, v iskanju skrivnosti sreče. S svetlobo želi označiti poti in spremljati pare na njihovem potovanju k vzvišenemu idealu polnosti zakona.
Dobro vemo, da je ta pot polna pasti. Vsako življenje v dvoje je nagnjeno k temu, da se izčrpa. Ker je človeško čustvo, ima ljubezen minljiv značaj. Pot življenja lahko postane mučna in oslabi čar ljubezni.
Kaj je treba storiti, da se ljubezen vsak dan na novo prebudi?
Kako naj ravnamo, da ne postanemo plen razočaranja?
Katero pot naj uberemo, da se zveza dveh neopazno ne spremeni v odnos nadvlada – podrejenost?
Kaj je treba narediti, da zakon postane neprestano praznovanje?
Ne moremo nenehno valovati med nihanji in dilemami ljubezni.
Kako se temu izogniti?
Kako iz boja izločiti glavnega sovražnika ljubezni, to je sebičnost?
Kako preprečiti, da bi se zaprli vase ali bi bežali stran od sebe?
Kako ohranjati vedno živo moč čustev, ki se pretakajo med dvema srcema?
Kako se izogniti temu, da zakonca živita skupaj, a oddaljena drug od drugega, skupaj, a odsotna?
Kako doseči, da bi bil zapleten proces medsebojnega prilagajanja kronan z uspehom?
Kaj narediti, da v dolgih zimskih nočeh ohranimo plamen ljubezni živ in močan?

iz vsebine:

(...) Prava ljubezen vedno ohranja razdaljo med enim in drugim, še več, spodbuja jo. In kolikor se osebnost razvija in izpopolnjuje, v taki meri ljubezen med zakoncema postaja trdna in zrela.
Samo mož in žena, ki sta duševno svobodna, lahko vzpostavita zdrave zakonske odnose. Ne smeta dopustiti, da se ljubezen spremeni v verige, temveč naj odpirata prostore medsebojne svobode in se za vsako ceno izogibata, da bi se njuna ljubezen spremenila v simbiotičen odnos. Naj pojeta in plešeta skupaj, naj bosta v polnosti srečna, a naj dopustita možnost, da je vsak lahko kdaj tudi sam.
V številnih primerih bi bilo za zdrav odnos celo potrebno, da mož in žena ohranita določeno medsebojno razdaljo, da bi tako utrdila svobodo in spet pridobila novost in svežino.

(...) Zakonska zveza bo zdrava, če bo vsak zakonec spoštoval in varoval integriteto in individualnost drugega. Brez spoštovanja ljubljene osebe se lahko ljubezen izrodi v posedovanje in nadvlado. Spoštovati drugega pomeni ravnati previdno in obzirno, da ga ne ranimo in da ne vdremo v posvečeno svetišče njegovih želja. Spoštovati pomeni razumeti, da ima drugi lastno osebnost, in ne zahtevati, da se na vsak način v vsem prilagodi mojemu načinu življenja.
Spoštovati pomeni biti iskren z drugim, mu brezpogojno na stežaj odpreti vrata pozornosti in vdanosti; opreti se drug na drugega, da bi skupaj rasla in se razvijala, si prizadevati za skupne cilje, deliti si sanje in odgovornosti.

(...) Ljubezen nikoli ne zahteva, vedno daje. Boli jo samo, da ne more dati več. Nezamenljivo znamenje ljubezni ni goreča strast, ampak posvečanje drobnim vsakdanjim stvarem.
Ljubiti je sposobnost čutiti skrb, odgovornost, spoštovanje in razumevanje do zakonca v dogajanjih vsakega dne.

(...) Mladi se poročijo. Skupno bivanje, kot tudi življenje samo, je polno nepričakovanih ovir in težav. In mladoporočenca se v intimnosti doma prvič srečata z osornostjo in negativnimi značajskimi potezami, stvarmi, ki si jih drug o drugem ne bi nikoli mislila. Začne se resnično življenje, sanje se razblinijo. Sanjarije odnese veter in ostanemo pred golo resničnostjo: popoln par ne obstaja.
Za mnogo mladih parov je to prebujenje kruto, čeprav nujno in dobrodejno,

(...)  Globina ljubezni se meri z majhnimi radostmi, ki si jih izmenjata zakonca, in tudi z majhnimi ranami, ki jih dobivata, toda ne z ranami, ki prihajajo iz temnih vrelcev egoizma, ampak iz tistih drugih, ki so potrebne za procese adaptacije in integracije. V resnični ljubezni se skrivajo edinstvene moči, ki pomagajo rešiti nadloge življenja, da se ne ustavimo na poti proti vrhu, v iskanju popolnega veselja.
Zaljubljenci uporabljajo jezik, neznan tistim, ki ne ljubijo: pogled, vzdihljaj, trenutek tišine, vedenje, ki je bolj zgovorno od katerekoli človeške besede.

pripravlja in izbira Marko Čuk