Razmišljanja ob novi upodobitvi križevega pota v žup. cerkvi sv. Lovrenca na Stranicah (2020), ki je delo akad. kiparja Viktorja Gojkoviča. Umetniško sveža reliefna upodobitev v umetni glini z minimalno barvno poslikavo omogoča molivcu vstopiti v doživljanje Jezusa na poti na Kalvarijo. Ta pot boja med Dobrim in zlom nam sporoča, da Jezusova pot s križem ni le pot strašnega trpljenja, ampak tudi pot ljubezni, ki pripelje v prazen grob. V knjižici je tudi kratka predstavitev podob in nekaterih podrobnosti, ki lahko pomagajo bolj doživeto moliti. (nekaj misli spodaj)

Gospod, stojim na začetku tvoje poti trpljenja. Želim zreti (kontemplirati) tvojo bolečino in se pustiti dotakniti tvojemu Božjemu usmiljenju, kajti ti si obličje Očetovega usmiljenja, ki se je utelesilo med nami. Želim si, da bi me tvoje odrešenje preželo v vsej celovitosti. Pokaži mi nov slog življenja in mi ga pomagaj zaživeti, slog, ki izhaja iz tvojega križevega pota; iz tvojega trpljenja iz ljubezni do vsakega človeka. Prebudi pri molitvi tega križevega pota mojo duhovno domišljijo in z njeno pomočjo prebudi v meni živ spomin nate. Tako živ, da me bo povezal s teboj, s tvojo človeško in Božjo resničnostjo. Vznemiri me s svojo križano ljubeznijo. Hodiva skupaj z brati in sestrami, sinodalno, to pot tvojega križevega pota. Naj notranje doživim tvoj križev pot in se pustim vneti tvoji Božji ljubezni! (iz vsebine)

Križev pot v župnijski cerkvi sv. Lovrenca na Stranicah
Akademski kipar in restavrator Viktor Gojkovič je oblikoval križev pot za župnijsko cerkev sv. Lovrenca na Stranicah (l. 2020). Uporabil je kremenit (»umetna glina«, keramični prah) v barvi teracote. Podobe križevega pota so izredno harmonično – tako barvno in po izrazu kot po velikosti – umeščene v sakralni prostor straniške župnijske cerkve.

Na upodobitvah križevega pota izrazito izstopata Kristus in križ; vse drugo ostaja obrobno. Kristus je bel, čist in brez vsake sence – povsem Božji, ves v Svetem Duhu, križ skoraj črn. Na križevem potu si jasno stojita nasproti bela in črnorjava – Kristus, Bog, in trpljenje, zlo.
(...) Na ploščah križ dosledno ni upodobljen v celoti: v duhu ga vidimo, kako sega preko njihovega roba. Torej sega k nam, v naš svet, v naš prostor, v naše življenje: s tem nam križev pot sporoča, da Kristus naše življenjske križe spreminja v svojega in postajajo orodje odrešenjske ljubezni … Torej Kristusov križ postaja del našega križa in naš življenjski križ postaja del Kristusovega križa. Pri križevem potu smo
navajeni reči, da mi pomagamo Kristusu nositi križ – v resnici nam On pomaga nositi naše križe.
Opazimo lahko tudi, da Jezus na vsaki postaji drugače objema križ: enkrat z eno roko, drugič z drugo, pa spet z obema, enkrat z ene strani, drugič z druge ... Trpljenje ima veliko obrazov in vsako obliko trpljenja vsak človek sprejema na svoj način; pa tudi isto trpljenje moramo vsak dan na novo sprejeti in nositi kot nekaj novega.

Povabljeni smo, da v podobah odkrijemo kaj novega; nekaj samo nam namenjenega, in to prav v tistem trenutku našega življenja. Zmeraj nam bo povedal kaj novega, kaj izzivalnega … Vedno pa bo njegovo končno sporočilo, da belo premaga črno, ljubezen sovraštvo, življenje smrt … Na koncu zmaga Bog. Zato se zadnja postaja, polaganje Jezusa v grob, z veliko bele, nadaljuje v prezbiterij na župnijski oltar … kjer se pri vsaki evharistični daritvi posedanja Jezusova zmaga nad smrtjo v njegovem vstajenju in se s to Skrivnostjo hrani občestvo Božjega ljudstva ter raste kot Kristusovo skrivnostno telo.
Naj vsakega molivca križevega pota napolni zavest, da je križev pot pot ljubezni, celo pot Ljubezni.

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige Andrea Schwarz: ODVALIMO KAMEN, KI NAM ZAPIRA POT V ŽIVLJENJE 160 strani, 12 x 20 cm, trda vezava;

* * *  Prelistajte    * * *  Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 6,95 €; s kartico zvestobe: 6,26 €

Naše upanje je umrlo. V Jezusovem življenju je bil veliki petek. Bog nam je z vstajenjem podaril večno življenje, a s tem nam ni odvzel velikega petka. »Vse svoje velike petke moramo sprejeti, pomembni so za nas. Naša vera, naš Bog nas ne obvaruje pred velikimi petki našega življenja – ampak jih deli z nami. Sam Jezus prihaja v naše velike petke trpljenja – pa ne samo en dan v letu, ampak 365 dni – in če je prestopno leto, tudi 366 dni, če je potrebno. Usmiljen je z nami, z menoj – moj veliki petek vzame na svoje rame, deli ga z menoj, ne pusti me samega na tleh, v blatu. On sam se poda v vso temo, doživlja bolečino, strah – in to deli z nami. Pozna vse moje zapuščenosti, samote, strahove, mojo nemoč! Ker je vse to izkusil na lastnem telesu, ker ve, kako se človek počuti. Pozna bolečine, solze, popolno zapuščenost. Res je, da nam teh temnih plati življenja ne more odvzeti, toda on sam sprejme nase največje trpljenje, da bi nam bil blizu.«

IZZIV:
»Zgodovina se bo nadaljevala – življenje se nadaljuje. Ne zaključi se z velikim petkom. Ne v cerkvenem koledarju – in ne v mojem življenju. Veliki petek in velika noč sodita skupaj. In bojim se, da tisti, ki noče in ne želi doživljati velikega petka, ker za to ni razpoložen, ker pač ne sodi v njegov okvir, tudi velike noči ne bo prav doživel. Kajti če odvzamem temo velikega petka, bo velika noč malo manj žarela.«
Splača se iti pred grob v tišini velikega petka in velike sobote, splača se pasti čim bolj nizko z Njim, splača se negibno obležati. Globlje kot bomo padli, bolj žareči kristjani bomo na velikonočno jutro.
Poskusi!

M. Pezdir Kofol, Odvalimo kamen, ki nam zapira pot v življenje: (Mladinska priloga. Tema meseca), v: Ognjišče 3 (2020), 60-65.

Misli upanja skozi postni in velikonočni čas
Avtorica knjige nas vabi, da se na začetku poti najprej skušamo zavestno odločiti, kaj v življenju resnično potrebujemo ... V tem smislu je namreč treba razumeti odpoved, post.  Kdor se poda na pot, se odpre za novo, v njem se vse spreminja. Odpreti se življenju pomeni iti v globino – spreminjati vrstni red, postavljati nove prioritete. Ko gremo v globino se ne smemo ustrašiti, dopustiti moramo, da se nas dotakne in tudi mi se moramo nje. Če upamo in zaupamo v svetlobo, se je treba večkrat pogrezniti tudi v temo - če verujemo v življenje, lahko sprejmemo tudi smrt

 izbira in pripravlja: Marko Čuk

»V tvoje roke izročam svojega duha.« (Lk 23,46)

Luka nam poroča kot zadnjo Jezusovo misel na križu njegov zaupni vzdih: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« (Lk 23,46). To so besede iz Psalma 31, ki so ga pobožni Judje molili kot večerno molitev. Ob istem času, ko so Izraelci v templju izgovarjali ta psalm, ga je Jezus molil kot večerno molitev svojega življenja. Luka doda besedam psalma še besedo »Oče«. »Aba, ljubi očka«, to je nežni nagovor Očeta, ki je značilen za Jezusa, k temu pa nagovarja tudi nas. Občudovanja vredno je že to, da je Jezus v tem bolečem trenutku umiranja Očeta nagovoril s to zaupno in obenem tako nežno besedo. To je usmiljeni, ljubeči Oče, ki izgubljenega sina stisne v svoje naročje, ki sinu podarja samo dobro, če ga za to prosi. V umiranju se izpolni Jezusov odnos do Očeta, saj se prepusti njegovim ljubečim rokam. Popolnoma zaupa, da ga bodo objele dobre Božje roke.
Jezus nameni to sedmo misel vsem, ki se bojijo umiranja, ko bodo morali vse spustiti, ko bodo izgubili kontrolo nad seboj in vsem, in predvsem tega, da bo njihova smrt kot padec v nekaj nepoznanega in temačnega. Ko mi ljudje pripovedujejo o svojih strahovih pred umiranjem, jih vedno podrobno sprašujem, česa se resnično bojijo.

• Mnoge je strah bolečin.
• Drugi se bojijo tega, da bodo odvisni od pomoči bližnjih.
• Spet nekateri so prestrašeni, da jih morda začne zapuščati razum in tako se lahko med umiranjem razkrije kaj takega, kar so doslej skrivali.
• Bojijo se, da se bodo morda pred bližnjimi izkazali kot prestrašeni, ker se še močno oklepajo življenja, ali pa bodo govorili o stvareh, o katerih nikoli niso govorili.

Ljudi je strah, da bi se pred drugimi pokazali šibki, nekontrolirani, kot slabiči, nepopolni in nemirni. Do konca bi radi imeli vse v rokah. Spustiti iz rok in se prepustiti, zaupati se drugemu – to ljudem povzroča blazen strah. Razumljivo je, da je mnoge strah neznanega, kamor bodo padli: človeka spremlja prastrah, da bo padel v temno grozo.
Proti temu strahu nam pokaže Luka podobo očetovskega in materinskega naročja, ki nas bo ujelo. Smemo se zaupati dobrim Božjim rokam. Krščanska tradicija je ustvarila podobo pieta, da bi premagali ta strah pred padcem v prazno. Marija drži mrtvega Jezusa v svojem naročju: ta podoba nam govori, da nas v smrti pričakujejo materinske roke. Smrt ni nikakršna groza, ampak pristanek v dobrih in usmiljenih rokah. Luka razlaga smrt z večerno molitvijo: v večerni molitvi se vadimo, da se ponoči izročamo v dobre Božje roke, da bi nas nosile in čuvale njegove očetovske in materinske roke. V čemer se urimo vsak večer, to se bo zgodilo tudi ob smrti. Tudi takrat se zaupamo dobrim Božjim rokam. To zaupanje pa lahko premaga naš strah.
Kar nam govorita pieta in evangelist Luka o zaupnem pristanku v Božje materinske roke, to je pesnik Rainer Maria Rilke izrazil v lepi podobi znane Jesenske pesmi. Naše življenje primerja s padanjem jesenskega listja. »Vsi padamo. /…/ A Eden je, ki neizmerno nežno to večno padanje v rokah drži.« (prev. K. Kovič).
Ob tej sedmi Jezusovi misli je zame pomemben še en pogled: njegove besede so molitev. Jezus umira z molitvijo. Noben evangelist ne govori toliko o Jezusovi molitvi kot Luka. Zanj je Jezus veliki molivec:

• moli pri svojem krstu in vidi nebo odprto;
• moli, preden pokliče svoje učence;
• moli na gori poveličanja;
• moli na Oljski gori –
• in svoje življenje na zemlji zaključi z molitvijo na križu. Njegova poslednja beseda je molitev.

Tako nam Luka kaže pot, kako lahko spremenimo svoje življenje in umiranje. To je pot molitve, ko smo povezani z Jezusovim duhom:

• Samo z molitvijo bomo dojemali, kdo je bil Jezus.
• In v molitvi se vedno bolj poglabljamo v Jezusovo držo življenja in umiranja.
• Dojemamo pa tudi sami sebe.
• V molitvi postajamo podobni Jezusu; urimo se v tem, da bi nas prežemal Duh njegovega zaupanja in pristnega odnosa do Boga.

Če je duhovnost pristna in človeka resnično spreminja, se pokaže v našem odnosu do umiranja. Jezus je umiranje spremenil v molitev. Zanj postane smrt vrhunec molitve: z molitvijo pristane v ljubečih Očetovih rokah. Jezus je izgovarjal judovsko večerno molitev kot molitev za smrt. Tako se lahko vsak večer urimo v zaupanju Jezusu, ki je močnejši od smrti, ko pred spanjem molimo: »V tvoje roke, ljubi Oče, izročam svojega duha.« Tako postane spanje vaja za umiranje, ko se bomo za vedno prepustili Božjim očetovskim in materinskim rokam, da bi bili v njih za vselej varni.

Osebne vaje
Med večerno molitvijo oblikuj svoje roke pred seboj v obliko skodele. Tvoje roke so podoba dobrih Božjih rok, ki te bodo to noč sprejele in nosile in ti podarile varnost. Predstavljaj si, da smrt ni nič drugega kot to, kar se bo zgodilo nocoj, ko se boš počutil varno spravljen v dobrih Božjih rokah.
Poslušaj sedmi stavek Haydnove glasbe na sedem Jezusovih misli na križu. To je nežna glasba. V njej lahko slišiš, kako se Jezus poln zaupanja prepusti ljubečim rokam svojega Očeta. Morda med poslušanjem tudi začutiš, da Božje roke tudi tvoje padanje nežno prestrežejo. Lahko se prepustiš, ker ne boš padel v nekaj temnega in trdega, ampak v blage in nežne roke Boga, ki te bo očetovsko in materinsko stisnil nase. Prepusti se nežnim tonom glasbe, ki ti podarja slutnjo te varnosti. »Poslušanje nas vodi v varnost,« pravi Martin Heidegger.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

izbira in pripravlja Marko Čuk

To je dan tišine. Mnogi se strogo postijo, saj se ob 15. uri spomnimo na Jezusovo smrt. Na veliki petek ni svete maše, v cerkvi so samo slovesni obredi brez pridige. Liturgična besedila in obredi govorijo sami zase. Praznovanje se začne s tiho molitvijo ob skrivnosti, da je Jezus umrl za nas na križu, da se sam Bog poda v nemoč smrti, da bi jo v bistvu preobrazil. Ob vseh teoloških razlagah Jezusova smrt na križu še vedno ostaja skrivnost, pred katero lahko samo strme molčimo. Po tihi molitvi se bere Izaija (53), prav posebno besedilo, ki ga je že zgodnja Cerkev brala ob pogledu na Križanega. Zanj velja, kar je rekel Izaija: »Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni … V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine.« (Iz 53,3–4).
Na veliki petek beremo pasijon po Janezu, lahko ga tudi pojemo, če je to mogoče. Tudi pri Janezu Jezusa primejo, bičajo in zaslišujejo, obsodijo in pribijejo na križ. Toda on je edini delujoči, kralj, ki se na križu zdi kot na prestolu, s katerega bo vladal. O sebi nam Jezus reče: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« (Jn 18,36). Zato mu Pilat končno nič ne more. Jezus gre skozi trpljenje, ne da bi ga to uničilo. Tako nam naj bo ta pasijon za oporo, da lahko tudi mi gremo skozi trpljenje življenja, ne da bi nas uničilo ali premagalo. V nas je kraljestvo, notranji prostor miru, v katerem vlada Bog. Tam bolečina nad nami nima moči, tam nas ne morejo raniti napadalci in sodniki. Tam smo suvereni, ker sam Bog prebiva v nas.
Janezov pasijon je poln simbolike. Vse zunanje dogajanje je vedno tudi podoba za globljo resničnost:

• Tako stojijo štirje vojaki za štiri strani neba, v katere nehote odnesejo sporočilo o Jezusovi smrti in vstajenju.
• Za suknjo mečejo kocko, ker “je bila brez šiva, od vrha scela stkana” (Jn 19,23b). Tkali so vedno od spodaj; toda Jezusova suknja je podoba za to, da Bog v Jezusu obnavlja svet od zgoraj, ločeno zopet celi in ves kozmos obdaja z novim oblačilom, oblačilom ljubezni.
• Ob štirih možeh stojijo pod križem štiri žene. Tu predstavljajo svet, ki Jezusa sprejema. Vzpodbujajo nas, naj iščemo stik s svojo ‘žensko notranjostjo’ (‘Anima-Seite’ je tisti del naše notranjosti, ki je veliko bolj čuteč, zato jo Grün imenuje ženska stran. Op. prev.), da se v svojem srcu odpremo Jezusovi ljubezni, ki želi s križa prepojiti našo notranjost.

Po slovesno prebranem pasijonu sledi obred češčenja križa. Križ, ki je še zakrit s prtičem, prinesejo v cerkev. Duhovnik nato odkriva križ po delih in ob tem prepeva, vedno za ton višje: »Glejte les križa, na katerem je Zveličanje sveta viselo.« In ljudstvo odpeva: »Pridite, molimo!« Vsi verniki tiho pokleknejo. Križ je bil od tihe nedelje zakrit, kajti v prvi Cerkvi niso na križu upodabljali trpečega Kristusa. Križ je bil veliko bolj znamenje zmage, zato je bil okrašen s številnimi dragimi kamni.

Sedaj, ko smo že prebrali pasijon, se križ lahko odkrije. Slavili ga bomo kot “les križa, na katerem je Zveličanje sveta viselo”.
• Križ je simbol upanja, ki lahko preobrazi vse trpljenje tega sveta, da nas nič več ne more ločiti od Kristusa.
• Vedno bolj nam postaja znamenje največje bližine Boga, kraj, ki odseva neskončno Božjo in Jezusovo ljubezen do nas.
Pred križem nato duhovnik zapoje trikratni sveti: »Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni.« In potem se zapojejo improperije, stare žalostinke, v katerih Kristus očita ljudstvu, zakaj ga je pribilo na križ, njega, ki je za svoj narod storil toliko dobrega: »Ljudstvo moje, kaj sem ti storil, ali s čim sem te užalil, daj, odgovori mi!« Nato lahko vsak vernik stopi do križa, ga počasti s tem, da poklekne in poljubi Jezusove noge. V mnogih cerkvah je to čaščenje križa skupni del obreda. Križ ni več trpeče orodje, spremenil se je v znamenje zveličanja. Tako poje stara himnična kitica: »Tvoj križ častimo, Gospod, in tvoje sveto vstajenje hvalimo in poveličujemo: zakaj, glej, zaradi križa je prišlo veselje na ves svet.« Mnogim se zdi protislovno, da bi križ poljubili. Temu se upirajo, ker križ takoj povežejo s trpljenjem ali celo z mazohizmom. Toda ko poljubimo križ, poljubimo Jezusovo ljubezen, ki se je razodela na križu, ljubezen, ki je močnejša od smrti, ljubezen, ki gre skozi trpljenje, da bi nas spremenila. Tako je čaščenje križa izraz zahvale, da je Jezus za nas umrl, da je za nas tvegal svoje življenje, da je izkazal svojo ljubezen do konca. S poljubom odgovorimo na Jezusove besede: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,13).

Osebne vaje
Izberi si križ in ga opazuj. Predstavljaj si, da se je Jezus daroval zate: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,13). Ti si njegov prijatelj, zate je zastavil glavo. Če se v to poglobiš, začutiš lastno vrednost. Tako si dragocen, da je Jezus tudi zate daroval svoje življenje. Zrenje križa nima nobene povezave z mazohizmom ali obsedenostjo s trpljenjem, tudi ne s sočutjem. Nasprotno je bila meditacija križa za mistike srednjega veka opazovanje Jezusove ljubezni. Na križu lahko vidim Jezusovo ljubezen do sebe: to ljubezen začutim, ko opazujem bolečino, ki jo je prevzel nase tudi zame.
Druga vaja ti lahko pomaga, da občutiš skrivnost velikega petka:

• Pojdi sam na sprehod v gozd in si na glavo kot krono položi kamen, ki ti naj ne pade na tla.
• Kamen te prisili, da hodiš pokončno.
• Počasi hodi in si govori: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.«
• Nato si predstavljaj okoliščine, kjer so te zelo ponižali.
• In potem zavestno prehodi te okoliščine šibkosti, ponižanja in ranjenosti z vodilom: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.«

S tem se ne zapreš pred bolečino, kajti ta te ne more oropati tvojega kraljevskega dostojanstva. Ne more te pritisniti ob tla, saj je v tebi prostor, kamor nobena bolečina nima dostopa. Tako lahko začutiš, kaj pomeni za nas Kristusovo odrešenje: ne bo nam odvzeta vsaka bolečina, saj bomo našli pot skozi trpljenje, ne da bi nas uničilo.

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk

Križev pot je pot Ljubezni. Ves čas nam sporoča, da Jezusova pot na Golgoto ni le pot grozovitega trpljenja, marveč ljubezni pot, ki pripelje v prazen grob.

še nekaj drugih izdaj križevega pota ... iz naše spletne knjigarne:

• Marjana Barbarič, Verujem
• Jože Kužnik, V pravičnosti in ljubezni
• Anton Martin Slomšek, Križev pot
• Križev pot za duhovne poklice (I./ Jože Kužnik, II. priredila s. Štefka Klemen)
  Peter Štumpf, Križev pot
• Križev pot za žrtve pobojev
• Nataša Rupena, Križev pot tolažbe (Tukaj sem zate)
• Križev pot - komplet VI. (6 križevih potov SZ)

pripravlja Marko Čuk

iz knjige Pezdir Kofol, M., ZAKAJČKI. Otroška vprašanja o veri, ilustracije: Lisjak P.,  64 strani, 21 x 28 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2019

Prelistajte: *** KNJIGA JE RAZPRODANA (naročite lahko njeno nadaljevanje - "Še bolj radovednimi zakajčki") v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 23,90 €. 

Veliki teden je poseben čas v letu, velika noč je vedno bliže in vsak dan se v cerkvi dogajajo zanimive stvari, rečemo jim obredi. Neža pravi, da so lepe. Blažu pa se zdijo včasih kar malo čudne. Pa še mama in ata sta nekako odsotna te dni …
Otroci so bili vsi pripravljeni na hodniku. Čakali so starše, da gredo k obredom velikega četrtka. Neži se je to zdelo zelo zanimivo: »Blaž, zelo redko se zgodi, da nas ne priganjata. Danes pa ju ni od nikoder …«
»Ata je res dolgo v kopalnici … Dlje kot mama. Ej, Neža, kaj se bo danes dogajalo v cerkvi? Spomni me, vedno pozabim, kaj je v četrtek in kaj v petek,« je Blaž že nekoliko naveličan čakanja vprašal Nežo.
»Danes ima sveta maša rojstni dan! Saj veš, zadnja večerja pa te reči. Spomnimo se, kako je Jezus prvič posvetil kruh in vino. … Joj, poglej, Anton si je narobe obul čevlje. Pomagaj mi, da ga urediva.« Poskrbela sta, da bodo male nogice imele čevlje obute v pravo smer, potem pa se je končno prikazala mama. Hvaležno jih je objela. Kako lepo so se uredili!
»In ati? Ali on ne gre?« je zanimalo Blaža.
»Seveda gre! Le noge si je šel umit,« je pojasnila mami.
»Zakaj pa, saj je rekel, da mu jih bo danes umil župnik!«
»No, saj ravno zato si jih umiva. Da mu ne bodo smrdele,« je bilo Neži spet vse jasno in zelo smešno. Blaž pa je skomignil z rameni in prosil še mamo, da mu nekaj več pove o obredih velikega četrtka.
»Danes se spominjamo zadnje večerje, prve svete maše. Zato bodi še posebej pozoren na lomljenje kruha in mešanje vina z vodo … Ko se to dogaja, odpri svoj srček Jezusu, da vstopi vanj. Ko si otrok, ti je naporno hoditi k maši, ker težko slediš in še ne razumeš, a kmalu se boš zaljubil v sveto mašo in bo postala zate nekaj najpomembnejšega. Vsi, ki radi hodimo k maši, danes praznujemo.«
Pridružil se jim je še ati. Obul si je zloščene čevlje. »Zakaj si obuvaš lepe čevlje, če pa jih boš potem sezul?« Blaž ni razumel, zakaj vse to urejanje, če pa mu bo župnik noge še enkrat umil, čevlje pa tako ali tako sezul.
»Že tako mi bo malo nerodno zaradi obreda samega. In res nočem, da mi ob tem še noge smrdijo ali da so moji čevlji zapackani – potem bi me bilo šele sram!« Ati je pomežiknil, vzel Antona v naročje in so šli.
»Zakaj pa duhovnik umiva noge ljudem?« je vprašal Blaž.
»Tako pokaže, da je služabnik nam ljudem. Veliki četrtek je tudi dan, ko praznujejo vsi duhovniki. Hvaležni so za poklic, ki ga opravljajo. In mi molimo zanje, da bodo pogumni in vztrajni.«

***
Blaž je pri obredu opazoval, kaj se dogaja. Seveda je najbolj radovedno gledal, ko je duhovnik umil atiju noge. Na koncu je duhovnik vzel hostije, jih odnesel in nekam zaklenil. Blaž ni dobro videl, kam, zato je po koncu vprašal: »Kam so odnesli Jezusa?«
Ati je pojasnil: »V ječo. Na veliki četrtek je bil Jezus izdan, odpeljali so ga v ječo. Zato tudi duhovnik položi hostije za rešetke.«
***
Kaj pa se dogaja na veliki petek? To je tisti dan, ko smo kristjani povabljeni na obisk k mrtvemu Jezusu. Tudi Blaž rad gre, saj mama pride ponj in po Antona v vrtec že pred spanjem. Tudi letos ni bilo nič drugače.
Blaž je odprl vrata v cerkev. Tokrat niso nič zaškripala. To pa je nekaj! Župnik je za veliki petek celo podmazal cerkvena vrata, ki vse leto škripajo, da Blaža vsi grdo pogledajo, ko zamudi. No, vsaj njemu se zdi tako. Tokrat pa so se odprla brez hrupa. Mama ju je odpeljala v cerkev k Jezusu, ki leži v grobu. Tam so se tesno stisnili in molili vsak po svoje. Blaž je že vedel, da ni treba početi nič posebnega. Pomembno je, da prideš in nekaj časa preživiš ob mrtvem Jezusu. Temu se reče navzočnost.
Še Anton, ki ni nikoli pri miru, je tokrat začutil, da se dogaja nekaj zares posebnega, ves utrujen od tekanja po pomladnem soncu na vrtčevskem igrišču je kmalu zaspal. Mama je vzela križev pot za otroke in iz knjižice zelo potiho prebrala kratko molitev. Blaž je poslušal in gledal Jezusa v grobu. Naenkrat je zašepetal: »Mami, a smo ljudje vsi tako utrujeni, ko umremo? Jezus je Božji sin, res bi ga lahko bolj lepo narisali, ali se ti ne zdi?«
»Veš kako dolgo so ga mučili, gotovo so ga po trpljenju ljudje komaj še prepoznali,« je zašepetala mami in mu s kretnjo pokazala, da je dovolj klepetanja.
***
Zvečer so prišli spet k obredom. Starši so se v cerkvi pripravljali, da bodo brali pasijon – to je zgodba o Jezusovem trpljenju, kjer se odrasli gredo nekakšno igro vlog. Blažev ati bo Pilat. Letos ima res smolo, je pomislil Blaž. Najprej mu župnik umiva noge, potem bo še obsodil Jezusa na smrt. Nerodna reč. Še dobro, da je samo branje in ni zares. A Blaža je bolj kot atijeve zadolžitve grizlo nekaj drugega. Zapustil je družbo prijateljčkov in poiskal mamo. »Ali res moram poljubčkati Jezusa na križu?« Ni mu bilo do ljubčkanja. »Lepo je, če ga poljubiš. To je zelo lep obred. Če ti je preveč nerodno, pa lahko samo poklekneš in Jezusa pobožaš. Bo šlo?« Blaž je prikimal in k obredu čaščenja križa pogumno korakal v vrsti, pokleknil kot vitez in nežno pobožal Jezusa. Ko se je vračal nazaj k svoji družini, pa je bil tako razburjen, da se mu je pripetila manjša nezgoda.
Pred cerkvijo je pocukal mamo za rokav, preveril, da ga nihče ne sliši, potem pa zašepetal: »Mami, ko sem šel nazaj od križa, sem se zaletel v eno tetico, ona ni gledala, kam gre … no, jaz tudi ne … In tresk!«
Blaž je gledal mamo, če bo huda. Njej pa je šlo na smeh. Dečko je nadaljeval: »A veš, kaj se je zgodilo potem?« »Kaj?« »Objela me je in poljubčkala! Bljaaak.« Blaž se je skremžil, mama pa je smeje se dejala: »No vidiš, ker ti nisi hotel poljubčkati Jezusa na križu, ti je on poslal poljubček po tej tetici.«
»Obljubi, da ne boš nikomur povedala!«
»Obljubim!«

(izbira in pripravlja Marko Čuk)

Zakaj moram k maši? Kakšna je razlika med čudežem in čarovnijo? Zakaj se duhovniki ne poročijo? Zakaj pri obhajilu jemo Jezusa? Tudi vam otroci zastavljajo vprašanja o veri, Jezusu in krščanskem življenju, ki vas spravijo v zadrego? ... in številna druga otroška vprašanja o veri ...
V 27. zgodbah se preselimo v vsakdanjik slovenske krščanske družine. Glavni junak slikanice je Blaž: radovednež, ki rad sestavlja legokocke. Jezus je njegov superjunak. Odkriti hoče, kakšne supermoči ima, in mu poskuša biti podoben, zato neprestano sprašuje in s hudomušnimi domislicami nasmeji vso družino. Mami in ati se trudita odgovarjati in svoje otroke voditi k Bogu ... a velikokrat se znajdeta v zadregi.

5 razlogov, zaradi katerih vam bo slikanica všeč:
1. V njej so zabavne zgodbe iz krščanskega življenja, ki pokažejo, kako vero in Jezusa nevsiljivo vključiti v družinski vsakdan.
2. Napisana je na osnovi resničnih otroških vprašanj. Gotovo se je kakšna od opisanih prigod že zgodila tudi vam.
3. Knjiga pride prav: zgodbe so priročno izhodišče za pogovor.
4. Ob zgodbah so okvirčki (dodatna vsebina) treh tipov: otrokova molitev, namig za starše in didaktični namigi.
5. Knjiga je lična, polna igrivih, a preprostih ilustracij.

Blaž je radovednež, ki rad sestavlja legokocke. Atija in mamo zasipa z vprašanji o Bogu in Jezusu – prav Jezus je njegov superjunak. Odkriti hoče, kakšne supermoči ima, in mu poskuša biti podoben.

Neža je že velika. Zelo rada riše, bere in raziskuje. Ko bo odrasla, bo pisateljica. Vedno rada sodeluje v družinskih pogovorih.

Anton se še uči govoriti. Kmalu bo tudi on zastavil prvo vprašanje.

nekaj že objavljenih vsebin iz knjige

iz knjige Andrea Schwarz: ODVALIMO KAMEN, KI NAM ZAPIRA POT V ŽIVLJENJE 160 strani, 12 x 20 cm, trda vezava;

* * *  Prelistajte    * * *  Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 6,95 €; s kartico zvestobe: 6,26 €

Dan ko se umivajo umite noge. Simbolika služenja duhovnika preprostemu človeku. Kljub temu da imamo umite noge (pa urejene nohte in depilacijo seveda), nam je nerodno, ko duhovnik povabi k sodelovanju pri obredu. V sebi moramo prebuditi ponižnost; potem zmoremo. Poskušam se vživeti v apostole pri zadnji večerji, ki niso imeli umitih nog, bile so umazane od poti. »Bile pa so tudi umazane zaradi izdaje, zatajitve, ljubosumja. Jezus okoli sebe ni zbral izbrancev, ampak ljudi. Ljudi, kot sva jaz in ti. Včasih z umazanimi nogami, včasih z umazanim srcem. Pa vendar pred njimi poklekne, se poniža, umije jim noge, z nežno kretnjo odstrani vso umazanijo – ker nas neskončno ljubi. Odstrani nam umazanijo, ki nam preprečuje, da bi resnično živeli.«
In ko je obred umivanja nog končan, ko se Bog v Jezusu pokaže kot človek pred ljudmi, naredi korak dlje. Popolnoma se nam podari, podari nam svoje telo in svojo kri. »To je evharistija. Bog se nam podarja po svojem Sinu, tako zelo, da nam zleze pod kožo. Zato na ta veliki četrtek sodita skupaj umivanje nog in evharistija. Prvo je zunanje znamenje, drugo notranje. Jezus si naloži tudi smrt, da bi nam bil blizu v naših smrtih, v katerih dnevno umiramo. Božja ljubezen prodre v vse naše smrti, v vse prepade našega življenja.«

Kaj pomeni »živeti v polnosti«?
Živeti živahno življenje je po Jezusovih besedah »živeti življenje v polnosti«. Jezus s tem ne misli dolgega življenja, pač pa kakovost oz. globino življenja. »Sploh ni pomembno, da doživimo zelo veliko, da imamo po možnosti vse, da bi bili po možnosti povsod prisotni. To ni vprašanje po mojem delu in storilnosti, ampak po mojem bitju, po načinu, kako živim svoje življenje: pri tem, kar delam in kakršna sem, sem vsa jaz, se čutim in doživljam. Gre za to, da se še lahko razveselim, ko zacveti prvi žafran (in ga sploh opazim!), gre za to, da znam uživati v vetru, se veseliti bližine ljudi. Gre za to, da sem pri vsem, kar delam, v polnosti prisotna, da sem to vedno jaz.«

PEZDIR KOFOL, Marjetka. Odvalimo kamen, ki nam zapira pot v življenje. (Mladinska priloga. Tema meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 3, str. 60-65.

Misli upanja skozi postni in velikonočni čas
Avtorica knjige nas vabi, da se na začetku poti najprej skušamo zavestno odločiti, kaj v življenju resnično potrebujemo ... V tem smislu je namreč treba razumeti odpoved, post.  Kdor se poda na pot, se odpre za novo, v njem se vse spreminja. Odpreti se življenju pomeni iti v globino – spreminjati vrstni red, postavljati nove prioritete. Ko gremo v globino se ne smemo ustrašiti, dopustiti moramo, da se nas dotakne in tudi mi se moramo nje. Če upamo in zaupamo v svetlobo, se je treba večkrat pogrezniti tudi v temo - če verujemo v življenje, lahko sprejmemo tudi smrt

 izbira in pripravlja: Marko Čuk

Na veliki četrtek zvečer obhajamo slovesno evharistijo, ko se spominjamo postavitve evharistije pri zadnji večerji Jezusa z apostoli. Takrat je Jezus razlomil kruh in ga dal svojim učencem z besedami: »Vzemite in jejte; to je moje telo.« (Mt 26,26). Lomljenje kruha nakazuje Jezusovo smrt: Jezus se pusti za nas na križu zlomiti, da nas ne bi zlomilo to, kar nas čaka, ampak da bi bili vedno bolj odprti za Božjo ljubezen, ki se nam s Kristusovim telesom podarja v evharistiji. In potem je vzel kelih z vinom ter ga ponudil svojim učencem: »Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov.« (Mt 26,27). Tudi ta obred nas spominja na Jezusovo nasilno smrt. Za nas je prelil svojo kri, da bi nam podaril svojo odpuščajočo ljubezen. S Kristusovo krvjo pijemo učlovečeno Božjo ljubezen. Srednjeveški mistiki so jo imenovali Božja sladkost, ki jo smemo piti iz keliha evharistije, da bi naše življenje dobilo nov okus, okus ljubezni.
Henry Nouwen je imel leta 1991 pri blagoslovitvi hiše za duhovne vaje čudovito pridigo o štirih glagolih evharistije. »Jezus je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in dal svojim učencem.« Vsi smo (naj bi) uživali starševsko ljubezen in prav vsi ljubezen našega Boga. Bog nas je sprejel, sprejeli so nas (naj bi nas) starši – zato se poskusimo sprejeti tudi sami. Blagoslovljeni smo, saj je Bog nad nami izrekel ljubeče besede. Pri krstu je nad nami spregovoril: »Ti si moj ljubljeni sin. Ti si moja ljubljena hči. Nad teboj imam veselje.« Življenje pa nas lahko zlomi. Da ne bi bili več ranljivi, si nadenemo oklep okoli srca – tega pa lahko zlomi le ljubezen (Ljubezen), če se ji odpremo. Ponovno bomo odprti za svoj resnični jaz in za naše brate in sestre. In naše življenje postane rodovitno, če darujemo, če se tudi sami podarjamo. Kdor samo daje, se razda, kdor pa samo jemlje, se mu nekje zatakne. Zato moramo med jemanjem in dajanjem najti primerno ravnovesje. Lahko bomo dajali, če nas bo spremljal Božji blagoslov – in sposobni bomo dajati tudi takrat, ko smo sami zlomljeni. Razlomljeni kruh delimo naprej: razdajamo se, četudi je naše srce zlomljeno.
Evharistično slavje na veliki četrtek pa je zaznamovano tudi z obredom umivanja nog. To izhaja iz Janezovega evangelija: Jezus svojim učencem umiva noge. Tudi s tem obredom jim nakaže skrivnost svoje smrti na križu: tam se bo sklonil v prah k nam ljudem, da bi pozdravil in očistil našo bolečo točko, kjer se vedno znova umažemo, če hodimo bosi, nezaščiteni, razgaljeni. Janez ponovno prikaže Jezusovo smrt kot izpolnitev njegove ljubezni. »Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca.« (Jn 13,1). Jezus je odložil svoje vrhnje oblačilo: odpovedal se je svojemu Božjemu dostojanstvu in je postal kot suženj, ki nam umiva noge. Njegova smrt na križu je izraz ljubezni do nas. V svojem življenju nas je očiščeval s svojo besedo (prim. Jn 15,2), sedaj pa svoje očiščevanje dopolnjuje s svojo smrtjo na križu.
Umivanje nog pa za Janeza ni le podoba za dogajanje na križu, ampak tudi podoba evharistije. Tudi tu se skloni Jezus k nam in se nas dotakne s svojim telesom in krvjo. Z nami postane eno, da bi vse v nas prežel s svojo ljubeznijo. Zato praznujemo na veliki četrtek slovesno evharistijo; v nekaterih cerkvah povabijo vse vernike, da pijejo tudi iz keliha: tako lahko vsi pijejo učlovečeno Božjo ljubezen.
Po obhajilu pa se vzdušje spremeni: preostale hostije prenesejo v zaprti tabernakelj, z oltarjev se odstrani ves okras. To bi naj bila noč bdenja ob Jezusu. Apostoli so na Oljski gori zaspali, ko se je Jezus boril z Očetom in se je v molitvi prepustil Očetovi volji. Ne zaspimo, ampak čujmo z Jezusom:

• Prosimo ga za ljudi, ki se danes borijo s svojo bolečino, boleznijo;
• za vse, ki jih na delovnem mestu tako ali drugače izsiljujejo;
• za ljudi, ki se čutijo preobremenjeni s svojim življenjem;
• in za vse, ki trpijo.
• Prosimo ga za Cerkev, da bi (tudi v času praznovanja) ostala čuječa za stiske ljudi in odprta za Svetega Duha.

Osebne vaje
Vzemi si v noči velikega četrtka čas za bedenje z Jezusom:

• Če imate bedenje v cerkvi, prosi ob Jezusu za vse potrebe, ki se jih spomniš.
• Lahko pa greš ponoči (zvečer) sam na sprehod; predstavljaj si, da je bil tudi Jezus po zadnji večerji sam v svojem boju z Očetom za njegovo voljo in da so ga vsi učenci zapustili.
• In v tej noči se lahko sam sprašuješ: Kje so me ljudje zapustili? Kje sem prepuščen samemu sebi? Kakšna je zame Božja volja?

Mogoče boš od utrujenosti zadremal, če boš poskušal z Jezusom dolgo bedeti. Potem mu izroči svojo utrujenost in ga prosi, naj ti odpre oči, da boš videl, kaj pričakuje od tebe.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

izbiora in pripravlja Marko Čuk