iz knjige Karel Gržan, JAZ, ČEPLIN ČARLI, 200 strani, 13 x 21 cm, trda vezava, ilustracije Marjan Rožen, Koper, Ognjišče 2022
Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 16,50 €, s kartico zvestobe: 14,85 €.

POSEBNA PONUDBA
Duhovitost duhovnih – dve knjigi p. Karla Gržana vam ponujamo za samo 24,75 €
(sicer bi stali 33,00 €)

»Gobe nabiraš?« me vedno znova sprašujejo, saj domujem na jasi sredi gozdov.
»Nabiram jih le iz avtomobila,« hudomušno odvrnem. »Če zagledam gobo, ko se vozim po gozdnih poteh, se ustavim in jo poberem, sicer pa mi je gobarska strast popolnoma tuja,« pojasnim, da se kot človek, osvobojen zemeljskih privlačnosti, povzdignem nad človeško povprečje.
V gobah – še posebej v jurčkih, je nedvomno neka pritlehna privlačnost. Ne le zato, ker rastejo pri tleh (z dreves vsekakor ne visijo), pač pa tudi zato, ker lahko tako silovito razvnamejo naše strasti. Samo predstavljajte si situacijo (če že ne sebe, pa kakšnega izmed razvnetih gobarjev): Najprej opreza za plenom – previdno kot ris stopa po gozdnih tleh in opazuje, opreza – oprezno opreza …; in ko ga zagleda – jurčka namreč – samo kratek postanek v prevzetosti, a hip za tem že plane na plen. In ko ga drži v rokah – za tisti kocen, kolikšna potešenost v užitku!
Se strinjam. Seveda je razlika med človekom in risom; človek je zagotovo prerasel mačji rod. Risu zadostuje en zajec, strastnemu gobarju, samo en goban pač ni dovolj. Ko ga čisti na mestu, kjer ga je izruval iz zemlje (samo zato, ker upa, da iz ostankov požene nov plen), že opreza, če morda v bližini ne moli iz zemlje še dvojček žrtve, ki je pod nožem. In če zagleda še kakšnega jurčka – morda ne le dvojčka, pač pa na kupu kar celo družino in za povrh še sorodstvo, se vrže na tla in ves trepetajoč, s povišanim srčnim utripom, izruje enega za drugim prav vse gobane, pri čemer so mu gobarske omejitve prav malo mar. “Saj me nihče ne vidi”, si misli in polni košaro in mu je pri tem žal, da ni prišel v gozd kar s košem.
Ne, ne! Jaz vsekakor nisem takšen!
Vem… Kar čutim… Zastavlja se vam vprašanje: Če me ne prevzema gobarska strast, od kod tako natančno poznam simptome gobarske odvisnosti.
No, saj priznam… Pravzaprav, moral si bom priznati … Morda pa je sedaj priložnost, da se izpovem, kdaj in kako se je tudi v meni vzbudila strast, ki je lastna mnogim gobarjem.
***
Takrat, ko sem se preselil v dom sredi gozdov, sem bil ravnodušen, če se je sosed mimo mojih vrat odpravljal v gozd, »ker so tu blizu tebe dobri ‘placi’ za gobe,« kot je rekel.
Zaželel sem mu srečo in sem mu tudi privoščil tiste lepe gobane, ki jih je potem mimo mene ves žareč od prevzetosti in ponosa nesel k sebi domov. “Naj bo srečen,” sem si mislil, “če mu je to v veselje.” In sem vedel, da sem jaz takšne pritlehnosti že zdavnaj prerasel.
Toda … Sosedu sem privoščil gobarsko srečo ob njegovem prvem, pa tudi še drugem mimohodu z gobani. Pri tretjem pa … Nekje v meni se je dobrohotnost skalila. Kakor da mi je nekdo prišepnil v dušo: »Vsaj kakšnega gobana bi ti pa lahko ponudil.« “Saj res,” sem pomislil. »V tvojem gozdu jih nabira, pa jih nese k sebi domov,« je odzvanjalo v meni. »To ni pošteno. To ni pravično!« In me je zagrenilo.
Ko je šel sosed naslednjič v gozd tam mimo mene, sem vedel, da gre nabirat moje gobe in mi je bilo tudi zelo jasno, da je toliko sebičen, da mi ne privošči niti deleža in to od mojih gob iz mojega gozda.
»Bog dej, sosed!« me je pozdravil.
Če sem mu še prejšnjič odzdravil: »Bog dej, da bi našel dovolj gob,« sem mu tokrat namenil le hladno formalen: »Dober dan!«
Soseda je zdrznila zadržanost in tudi sam sem zaznal, da sem bil v pozdravu preveč suhoparen, čeprav je bil dan zelo soparen. Iz se je zopet oglasil tam v nemi tisti neznani nekdo: »V tej sparini gotovo rastejo gobe. Spet ti jih bo odnesel. Vse tvoje gobe bo pobral.«
Kolikor sem zmogel, sem prikril zamorjenost in se skušal uravnati v prijaznost, ko sem izustil: »Sem razmišljal, da bi šel kdaj s tabo po gobe.«
Sosed je zastal v koraku. »A, ja?« je izrekel, kar pa še zdaleč ni pomenilo, da ja. Prav nasprotno. »Ne bi rad, da ‘greš po gobe’ (v pomenu, da bi me pobralo), ker te še nucamo,« se je slaboumno pošalil. »Teren, kjer rastejo, je sila zahteven,« se je začel opravičevati, zakaj me noče vzeti s sabo in sem vedel, da mi mojih gob ne privošči.
Naslednje jutro sem se že ob prvem svitu odpravil ponje, a našel nisem nobene. Sosed jih je kakšno uro za mano nesel iz gozda polno košaro. In je bilo tako kar nekaj dni zapored, dokler ni nastopila suša in soseda ni bilo v gozd, ker pač gobe v suši ne rastejo. Pa še luna ni bila ta prava.
***
V tistih vročih dneh sem imel opravke v Ljubljani. Sprehodil sem se po (vsaj zame) najlepši ulici, ki je med stolnico in bogoslovjem polna cvetja. Na koncu te cvetne poti sem jih zagledal. Tam na mizi prodajalke: čudovite jurčke. In dobil sem navdih!
Kupil sem nekaj najlepših primerkov.
Doma sem vzel v roke največjo košaro. Z lubjem sem jo napolnil skoraj do roba. Nato sem na vrh položil čudovite jurčke s tržnice in se odpravil po ovinku čez gozd do hiše soseda. Sedel je na klopi pred hišo.
»Bog dej, sosed,« sem ga pozdravil.
»Bog dej,« mi je odzdravil. »Kaj pa je tebe pripeljalo tod mimo.«
»Tokrat me ni pripeljalo. Sem kar peš. Malce sem šel pogledat za gobami.«
»V našo hosto? Saj v njej ne rastejo! Pa še v takšni suši … In luna ni ta prava …«
»Res je, pri vas ne rastejo. Pri meni pa …,« sem rekel in privzdignil košaro, da so se v vsej krasoti zableščali tja k sosedu kupljeni jurčki. »Očitno je, da so dobri placi za jurčke le v moji hosti. Tudi v takšnem vremenu.« In sem z užitkom zaznal, kako je soseda zajela gobarska zavist. »Saj jih nisem nabral bogve koliko. Samo eno košaro,« sem razlagal in potem sem nastavil še vabo: »Vse polno malih gobanov sem moral pustiti v hosti. Je bila košara premajhna. Me bodo že počakali do jutra in med tem rasli.«
***
Prikrit za skalo sem ga pričakoval. Stopil je v moj gozd, da bi pobral moje jurčke – gotovo je računal na tiste mladičke, ki naj bi jih pustil rasti do jutri. Iz ravnine, kjer sem jaz iskal gobe, se je vzpel po strmini in skrbno pregledoval prostor. “A tu je ta plac,” sem ugotovil z zadovoljstvom in si ga vstavil v spomin.
Sosed ni našel nič. Potem se je po pobočju prestavil na sledeče mesto, ki si ga je bilo vredno zapomniti. Tudi tu ni imel sreče. Na naslednjem placu pa se je sklonil. In ga je pobral. Jurčka! In potem se je kljub suši in nepravi luni sklanjal in jih pobiral. Pri vsaki gobi, ki jo je odrezal me je zarezalo tam globoko pri srcu.
S precej napolnjeno košaro se je spretno spustil po pobočju in stopil iz gozda.
Ves prežet z zavistjo in poln strastnega upanja, da mi je pustil vsaj kakšnega jurčka, sem se zagrizel v kolena in vzel v zakup strmino. Še nikoli se nisem vzpenjal po tako strmem pobočju. Gnala me je misel na jurčka, ki me čaka tam zgoraj. Oprijemal sem se rastlinja in se vlekel navkreber. Sopihal sem in se vlačil tja k mojim gobicam. Končno sem prilezel na ravnino. Skrbno sem oprezal za plenom. Potem pa … Silovito sem kriknil. Noge mi je dvignilo v zrak in sem telebnil na tisto mesto, ki je malce višje od zadnje plati in zelo boli. (Ne vem zakaj pravijo temu mestu trtica, saj nima s trto prav nobene zveze.) V bolečini sem pretresljivo zacvilil. A nisem cvilil predolgo, ker mi je sapo pobralo. Osupel sem se kotalil po pobočju. Kot plaz, ki ne pusti za sabo nič kar bi bilo še stoječe, sem zarisal tudi sam sled na terenu.
Končno sem se ustavil. Zajavkal sem v bolečinah. “Ali bom lahko prilezel do doma?” sem pomislil in bi o tem še kaj mislil, če bi nekdo ne lomasti tja k meni. “Je medved, je volk?” (Od nedavna so tudi volkovi, ne le medvedje, moji sosedi.) “Takole ležeč, sem kot pečenka na pladnju,” sem vedel.
Ne, ni bil volk in ne medved. Bil je sosed.
»Pa sem ti rekel, da ne hodi po gobe, da ne boš ‘šel po gobe’,« je najprej izrekel.
»Zdrsnilo mi je,« sem zajavkal iz pritlehnosti tja gor k sosedu.
»Pa ne, da ti je zdrsnilo na jurčku, ki sem ga pustil gozdnemu lazarju, ki je lezel po njem.«
Nobenega lazarja nisem videl, kaj šele jurčka. Jaz bi mu ga gotovo vzel, če bi ga našel. Tako velikodušen kot sosed pač nisem.
Potlej je sosed pobiral iz tal – ne jurčke, pač pa je dvigoval mene. Kot mlado mače sem (m)javkal – ne vem, če samo od bolečine tam na trtici, morda bolj od obžalovanja, ker nisem našel vsaj enega jurčka – še tistega z lazarjem sem spregledal.
»Sem šel mimo tvojega doma in videl pred vrati košaro,« je rekel sosed. »Upam, da nimaš nič proti, ker sem vzel iz nje lubje in jo napolnil z jurčki, ki sem jih našel. Tiste tri uvele in črvive – gotovo jih nisi nabral danes v gozdu – pa sem postavil na stran.«
***
Ko razmišljam o sebi, je pošteno, če priznam: Ja, je v meni! Ta gobarska strast v meni še vedno pritajeno ždi in renči na vsakogar, ki si drzne vstopiti kraj mene v gozd in nabrati slastne gobane. No, je ena izjema. Sosedu mirno prepustim, da pobere tiste, ki jih sam ne dosežem. V svoji okroglini se pač ne bi rad še enkrat kotalil po strmini.v

K. Gržan, Oh, ta gobarska strast, v: Jaz, Čeplin Čarli, Koper, Ognjišče 2022, 79-85

Že kot otrok sem ozavestil, da se ni spodobno smejati na račun drugih. Takšen smeh ne bodri duha, pač pa ga zamori. Smeh ni posmehovanje; osvobajajoča ironizacija in smeh tudi nista slaboumno hahljanje; sta umetnost, ki omogoča preraščanje iz utesnjujočih stanj tako posameznika kot družbe. Če je ironiji – smehu – komediji posvetil svoj razmislek celo Aristotel v drugem delu Poetike (nastanek v letu 335 pr. Kr. – žal se ta del njegovega zapisa ni ohranil), pomeni, da sta ironija in smeh (med)osebno in družbeno izjemno pomembna, ker omogočata preraščanje iz duhamorne ujetosti. Ironizacija v pripovedovanju smešnih prigod ni (samo)poniževanje, je pa ponižnost. Temelji na (samo)zavesti. – Šele na osnovi zavesti tega, kar je v nas in v družbi vredno, izpostavimo v ironijo kar želimo v smehu osvoboditi. Tudi na tem področju je zdravilno razmerje 5 : 1. Na pet ozaveščenih odličnosti izpostavimo eno področje, ki ga je za kvaliteto (so)bivanja vredno spremeniti – izpostavimo, kar želimo z močjo ironije in smeha prerasti. Samo takšen smeh zagotavlja zdrav razvoj tako posameznika kot družbe in omogoča duhovno osvobajanje. Kot ste opazili, v smešnicah ironiziram predvsem svoj ego, ali pa neprimeren odnos do bližnjih in potem izpostavim lekcijo, ki je sicer za moj ego bridka, a je osvobajajoča. Saj veste: šola uči, izuči pa nas življenje. Za marsikaj. Tudi za medsebojno spoštljivost. (Karel Gržan v uvodni zgodbi)

izbira in pripravlja: Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Vsaka cvetlica ima svojo barvo,
in jaz?
Katero barvo si izbral zame,
moj Bog?

Vsaka zvezda ima svoj prostor na nebu,
in jaz?
Kateri prostor si pripravil zame,
moj Bog?

Vsak kolešček ima svojo nalogo v stroju,
in jaz?
Katero nalogo si mi dodelil,
moj Bog?

Vsak člen je potreben v verigi,
in jaz?
Kje me potrebujejo, moj Bog?

A. Rotzetter, Molitev, v: Ognjišče 9 (2010), 2

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja: Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 14,60 €

O Bog,
o tebi, ki si nas prvi ljubil,
govorimo, kot da bi nas
prvi ljubil samo enkrat,
v preteklosti.
Dejansko pa nas vse dni
in vse življenje ti ljubiš prvi.

Ko se zjutraj zbudimo
in ko obrnemo svojo dušo proti tebi,
nas prehitevaš, nas ti ljubiš prvi.
Če vstanem pred svitom
in isto sekundo proti tebi
obrnem svojo dušo in svojo molitev,
me ti prehitevaš,
si me ti ljubil prvi.

Kadar sem zamišljen in raztresen,
pa zberem svojega duha
in se v mislih vrnem k tebi,
si ti spet prvi.

O Bog,
odpusti nam našo nehvaležnost:
ne samo nekoč enkrat
si nas ti ljubil prvi –
vsak trenutek našega življenja
si nas ti ljubil prvi.

S. Kierkegaard: Molitev, v: Ognjišče 9 (2020), 2

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja: Marko Čuk

Pri Ognjišču Slomškovi založbi - je v zadnjih letih izšlo veliko knjig blaženega Antona Martina Slomška, nekaj pa tudi knjig o slovenskem blaženem in njegovem delu. Nazadnje je izšel kratek življenjepis Blaženi Anton Martin Slomšek, posodobljena in strnjena priredba Kosarjevega, Grafenauerjevega in Gspanovega življenjepisa. Avtorica Majda Strašek Januš verodostojno predstavi bogato življenje svetniškega prvega škofa v Mariboru, ki bi ga, zaradi vsestranskega delovanja svetniškega škofa, morali poznati vsi Slovenci. To je predvsem opis njegovega življenjskega pričevanja, povezanosti vere z vsakdanjim življenjem in delovanjem. ...

Slomšek o veri ni le govoril, ampak jo je tudi vsak dan živel: zasajena je bila v veri njegove družine, v družinski molitvi, v katero ga je vpeljala mati, ... ta vera je rodila duhovniški poklic (Mihi sancta et clara: Posvečena so tvoja usta, govori sveto! Posvečene so tvoje roke, delaj sveto! Posvečene so tvoje oči, glej na nebeško!) ... v njegovem delovanju je vse povzemal njegov rek "Sveta vera bodi vam luč!" ... avgusta leta 1862, ko je posvečeval cerkev sv. Križa nad Belimi vodami pa je tam izpovedal svojo vero s pesmijo o križu: "O, sveti križ, življenja luč, o, sveti križ, nebeški ključ.... Na prigovarjanje duhovnikov, da naj prekine delo in ga bo kdaj drugič nadaljeval, je izrekel: »Ni potrebno, da živim; potrebno je, da izvršim svoje poslanstvo.« In če pogledamo v njegovo praktično zadnjo objavljeno pridigo, je v njej spet ves z vero zazrt v najbolj potrebno: »Naj stane, kar hoče , nebesa morajo biti naša! Bog nam pomagaj - Bog nam jih daj!«

Tako živi in umira vernik, tako živi in umira svetnik. In če si bomo ob prebiranju tega življenjepisa bi. Antona Martina zaželeli, da bi tudi naša vera tako oblikovala naša življenja, da bodo ob koncu zemeljskega popotovanja vsaj približno tako dozorela za nebesa, kot je Slomškovo, potem bo ta kratek življenjepis bl. Slomška več kot dosegel svoj namen. ... (Marjan Turnšek)

Veliko novega o bl. Antonu Martinu Slomšku tudi na spletni strani,

pripravlja Marko Čuk

Pri Ognjišču smo izdali več knjig o sv. Piju iz Pietrelcine. Vsaka na svoj način osvetljuje življenje tega priljubljenega svetnika. Ta, Pater Pij – sveti, ponižni in ljubljeni, je strnjen opis njegovega življenja, kraja San Giovanni Rotondo, kjer je svetnik najdlje živel in je danes priljubljeno božjepotno središče, obenem pa opisuje tudi dogodke, povezane z osebnostjo p. Pija, ki so se godili po njegovi smrti.

Sv. Pij iz Pietrelcine
»Jezus mi je dal videti kakor v zrcalu, da vse moje življenje v prihodnosti ne bo nič drugega kot mučeništvo,« je leta 1913 zapisal kapucinski pater Pij iz Pietrelcine. Vzdevek ‘iz Pietrelcine’ je dobil po svojem rojstnem kraju v srednji Italiji, kjer se je rodil 25. februarja 1887 kot Francesco Forgione. Leta 1903 je vstopil h kapucinom in dobil redovno ime Pij (Pio), leta 1910 je prejel mašniško posvečenje. Od leta 1916 je živel v hribovskem kraju San Giovanni Rotondo. Tam je mladi redovnik prejel znamenja Kristusovih ran (stigme). Cerkveni predstojniki so mu naročili, naj te rane skrije in nosi rokavice (brez prstov). Kmalu po prihodu v San Giovanni Rotondo je zaslovel kot spovednik. V več kot petdesetih letih bivanja v tem samostanu je v svoji spovednici sprejel na sto tisoče ljudi. Na spoved pri njem se je bilo treba temeljito pripraviti. Imel je dar, da je videl v srca spovedancev, če ni opazil prave pripravljenosti, je znal biti zelo odločen. »Kot je ravnal Jezus s pismouki in farizeji ter drugimi svojimi sodobniki, tako delam jaz s svojimi spovedanci! Treba jih je pripraviti do tega, da se spreobrnejo in spokorijo; če tega ni mogoče doseči zlepa. jih je treba tudi bolj trdo prijeti!« Na splošno so bile spovedi pri patru Piju zelo kratke: tri minute ali malo več. Pater je poslušal izpoved, drugo je videl, dal čisto kratek nauk za življenje in vsi so zadovoljni odhajali iz spovednice. Mnogi so prihajali k njemu vedno znova, ker so si ga izbrali za svojega duhovnega voditelja. »Ko mi Gospod zaupa neko dušo, si jo naložim na ramena in je ne izpustim,« je dejal. »Vsakdo lahko reče: pater je ves moj!« Svojih duhovnih otrok se je spominjal pri vsaki maši, zato se je zelo dolgo ustavljal pri spominu živih in rajnih. Njegovo življenje se je izteklo 23. septembra 1968. Za verne ljudi je bil pater Pij svetnik že za življenja, Cerkev pa mu je ta naslov priznala po rednem postopku. Papež Janez Pavel II. ga je 2. maja 1999 razglasil za blaženega, 16. junija 2002 pa za svetnika.

nekaj njegovih misli

V duhovnem življenju je treba vedno hoditi z dobro vero, brez nemira, pobitosti in zagrenjenosti. Če delaš dobro, slavi Boga in se mu zahvaljuj, če pa storiš kaj slabega, se ponižaj, prosi odpuščanja in pojdi naprej po poti dobrega.

Poljubite v duhu rano Jezusove odprte strani in govorite: Ti si moje upanje, Ti si živi vir moje sreče.

Ne ljubim trpljenja samega po sebi. Od Boga ga prosim, si ga želim zaradi njegovih sadov. Daje slavo Bogu, rešuje brate v tem izgnanstvu in osvobaja duše iz ognja vic. In kaj hočem več?.

Mislite, da je greh samo prelomitev neke zapovedi? Ne! Greh je izdajstvo ljubezni. Kaj je Gospod storil zame, kaj pa jaz storim zanj?.

Kdor je dobrega srca, je vedno močan; trpi, vendar skriva svoje solze. Tolažbo najde v tem, da se iz ljubezni do Boga daruje za svojega bližnjega.

Kako tolažljiva je misel, da je blizu nas angel varuh, duh, ki nas od zibelke do groba niti trenutek ne zapusti, niti takrat, ko si drznemo grešiti.

Gospod, postavi me blizu sebe, tako da bom čutil tvojo navzočnost, kot si ti blizu mene po bistvu, potem pa naj se tudi razbesni zoper mene ves pekel in ne bom se bal, ne bo me strah.

Po smrti bom dvigal še več prahu, kot sem ga živ. V nebesih bom delal z obema rokama.

molitev sv. Janeza Pavla II.

Prosimo te
nauči tudi nas ponižnosti srca,
da bi bili prišteti
k evangeljskim najmanjšim,
ki jim je Oče obljubil,
da jim bo razodel
skrivnosti svojega Kraljestva.
Pomagaj nam moliti,
ne da bi se kdaj utrudili,
v prepričanju, da Gospod ve,
kaj potrebujemo, še preden
ga za to prosimo.
Izprosi nam pogled vere,
ki bo zlahka prepoznal
v ubogih in trpečih obličje samega Jezusa.
Podpiraj nas v uri boja in preizkušnje,
in če pademo,
daj, da bomo okusili
veselje zakramenta odpuščanja.
Prenesi na nas
svojo prisrčno pobožnost do Marije,
Jezusove in naše Matere.
Spremljaj nas
na zemeljskem romanju proti blaženi
domovini, kamor upamo,
da bomo prispeli tudi
mi in večno zrli slavo
Očeta in Sina in Svetega Duha.
Amen.
sv. Janez Pavel II.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Molitve iz knjižice Dotakni se me želijo pomagati mladim, da bi Bogu lažje izrazili svoje misli. Napisane so v preprostem jeziku, ki je vsakomur blizu. Namenjene so posamezniku, pa tudi molitvi v skupini, saj v vsakem od mladih povzročijo drugačen odziv, pa kljub temu ustvarjajo skupnost.

Mlada srca odpirajo za skrivnost Boga, s katerim se mladi pogovarjajo, in za skrivnostno navzočnost Jezusa med njimi. Tako lahko besede, ki jih mladi skupaj poslušajo ali skupaj molijo, povežejo in jih privedejo do spoznanja: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20).

iz vsebine

V dotiku

Dobri Bog,
zahvaljujem se ti za novi dan.
Ne počutim se še čisto buden/na,
da bi lahko začutil/a vse izzive,
ki me čakajo danes.
Toda močno zaupam,
da me bodo varovale tvoje roke
in da mi boš podaril spodbudo,
ki jo potrebujem za novi dan.

Brez predsodkov

Dobri Oče, današnji dan
je kar nekako zbežal mimo mene.
Ne da bi se zavedal/a.
Živel/a sem kar tako v en dan.
Tako ti bi rad/a vsaj zvečer izročil/a ta dan.
Vzemi ga takšnega, kot je.
Če ga ti sprejmeš,
se lahko tudi sam/a z njim sprijaznim.

ti
ti si cilj
pot
moč
v tebi
sem jaz
se ti podarjam
se ti prepustim
in nenadoma
me preplavi
življenje
brez upanja
ujet sem
od vsepovsod
sklonjena je glava
rodi se
novo veselje

Andrea Schwarz

izbira in pripravlja Marko Čuk

Mašna knjiga za otroke – razlaga maše za otroke

Če česa ne razumemo, je to kaj hitro lahko odveč in prav pošteno dolgočasno. Se strinjamo? Da se otrokom in vnukom to ne bi dogajalo pri maši, ampak bi jo lahko bolje razumeli in globlje doživljali, nam pisec naproti pošilja prijaznega župnika Mirana. Ta z veliko mero potrpežljivosti in jasnosti, korak za korakom razloži, kje imajo mašni deli svoje mesto in zakaj prav tam, kaj pomenijo določeni simboli ter opravila in kaj izrečene besede naučenih obrazcev. In to opravi na način, da z zanimanjem prisluhnejo tudi starejši! Tukaj sta še Špelca in Zala, ki poskrbita, da je vse skupaj še bolj stvarno in zanimivo. “Dolgčas pri maši? – Mašna knjiga za otroke” ni suhoparni priročnik z razlago reda svete maše, ampak čudovita ura verouka, ki je zdaj lahko vedno pri roki.

iz vsebine

»Nedelja je, gremo k maši!« reče oči. »Spet ta maša,« zatarna Špelca. »Tam je dolgčas.« »Tako rada si šla k prvemu svetemu obhajilu, kako lahko rečeš, da je maša dolgčas?« vpraša mamica.

Se tudi pri tebi doma pogosto dogaja tako? Potem ti bo morda ta knjižica pomagala, da bo maša manj dolgočasna. Dolgočasne so nam ponavadi tiste stvari, ki jih ne razumemo, ali pa tiste, ki jih samo gledamo. Ko boš mašo razumela in pri njej sodelovala, bo postala zelo zanimiva.

»Danes bo pa maša čisto drugačna,« jo na vrhu stopnic pred cerkvijo pozdravi Zala. »Menda bo župnik razlagal otrokom, kaj dela pri maši.« »No, niti nama to ne bo škodilo,« rečeta mamica in oči, ki zasopla prideta za Špelco. Skupaj vstopijo v cerkev. Pojdimo z njimi še mi!

»Dragi prijatelji in posebej dragi otroci, dobro jutro! Veseli me, da ste kljub počitnicam in dopustu pri maši. Bog ni nikoli na dopustu, vedno je tu za nas. In tudi mi vedno, tudi med dopustom, potrebujemo Boga. Danes bo maša nekoliko drugačna: kakor sem napovedal, bo pridiga krajša, nekaj več pa bom povedal za otroke, kaj se pri maši sploh dogaja. Morda bom kdaj drugič nekaj podobnega naredil še za odrasle.« ... »Z znamenjem križa začenjamo molitve, tudi mašno molitev. Saj maša je v bistvu molitev, prav posebna molitev. In potem smo se na prav poseben način pozdravili, na svetopisemski način. Nisem rekel samo 'dobro jutro', ampak sem želel z besedami 'Gospod z vami' reči, da se vsi spomnimo, da je Gospod z nami, da smo zbrani v njegovem imenu. Ob tem se lahko spomnite, da je na podoben način angel pozdravil Marijo, ko ji je prišel povedat, da bo dobila dojenčka Jezusa. Spomnite pa se lahko tudi na to, da je Jezus dejal, da tam, kjer se zbereta vsaj dva z mislijo nanj – rekel je 'v mojem imenu' – da je tam navzoč tudi on. Zato ste mi vi odgovorili 'in s tvojim duhom', kar pomeni, da smo povezani v Božjem duhu, ki bo prek mene spremenil kruh in vino v Jezusa.«

 »Ali je bila maša predolga?« vpraša župnik Miran. »Ne, ful je bila zanimiva,« se oglasi Aljoša, vsi v cerkvi pa se zasmejejo. Potem župnik Miran še pove, kdaj bodo maše med tednom in katerih umrlih se bomo pri njih spominjali in zanje molili, pa da v sredo odpade verouk (hura! se veseli Špelca), ker mora na škofijo. Pove tudi, da je zadaj verski tisk, nova Družina in novo Ognjišče in nova Mavrica. Ja, pa tudi nova revija Rad te imam – Zala je rekla, da je to za zaljubljene, se pravi, da ona, Špelca, tega že ne bo kupila. Bo pa pri Zali pogledala notri.
»No, zdaj pa naj nas vse spremlja še blagoslov. Kaj je pravzaprav blagoslov? Izhaja iz stare besede naših prednikov za besedo – slovo. Kdo je blag, pa vemo, ali ne? Torej z blagoslovom izrekamo blago, dobro besedo. Kogar  blagoslavljamo, mu z besedami želimo vse dobro od Boga. No, zdaj pa spet ponovimo tisti svetopisemski pozdrav:«
Gospod z vami. In s tvojim duhom.

pripravlja Marko ČUK

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.
Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Gospod, Stvarnik vsega sveta,
živimo od tvoje dobrote in modrosti.

Svet pripada tebi, ne nam.
Naša znanost sledi tvojim mislim.
Naša tehnika se opira na tvoje zakone.
Naše gospodarstvo živi od tvojih zalog.
Naša politika je odgovorna tebi.
Zahvaljen za človeškega duha in moč,
zakaj duh in moč prihajata od tebe.

Zaupal si nam mir,
radost in srečo vseh ljudi.
Prosimo te za slehernega človeka
na tej naši nemirni zemlji,
čigar mir in sreča sta ogrožena.
Prosimo te, ohrani nam mir
in varuj nas, da ne ogrozimo miru:
miru svojih otrok, prijateljev, sosedov
in vseh, s katerimi se srečujemo.

Gospod, veliko si nam zaupal!
Kar je ustvarila tvoja modrost,
je zaupano nam, nespametnim ljudem.
Kar si nam izročil, da bi lahko živeli,
je postalo nevarno za življenje vseh.
Radi bi se ti zahvalili za tvoj svet.
Radi bi drug drugega obvarovali
pred nasiljem in sovraštvom.
Radi bi ohranili tvoje darove:
ljudi in njihovo srečo.

Gospod, Stvarnik vsega sveta,
pomagaj nam, da bi v tem uspeli.

J. Zink, Molitev, v: Ognjišče 2 (2018), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk