iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 € 

Za tiste, ki imajo že vse,
ki so brez pričakovanj, brez želja,
brez prihodnosti.
Za tiste, ko znajo vse odgovore,
ne pa več vprašanj,
ki spadajo k njim.
Za tiste, ki poznajo vse vozne rede,
nimajo pa več želje, da bi kam šli.
Za tiste, ki se ne morejo več spominjati
sanj nežnega otroštva,
radovednosti mladosti,
hrepenečih klicev daljav.
Za tiste, ki vztrajajo v zimskem spanju
in so, pomladansko utrujeni,
pozabili na lakoto in žejo po pravičnosti.
Za tiste, ki s svojim življenjem zadovoljni
in nimajo več prostora za kaj takega,
kar je večje kot sebično srce.
Za radovednost. Za nemir. Za hrepenenje.

J. Roeland, Pogled v nebo, v: Ognjišče 3 (2016), 32.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

»Dopolnjeno je.« (Jn 19,30)

V Janezovem evangeliju je poslednja Jezusova misel na križu izražena v grščini samo z eno besedo: ‘Tetelestai.’ – ‘Dopolnjeno je.’ Koren te besede je ‘telos’ – ‘konec, zaključek, popolnost’. Tudi svoj pasijon Janez začenja s to besedo: »Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, (je) tem izkazal ljubezen do konca (eis telos).« (Jn 13,1). Telos je cilj, konec. To je tudi beseda iz besednjaka misterijev; pri teh kultih so jo uporabljali za posvetitev v skrivnost. Jezus pa nas na križu posveča v skrivnost ljubezni, saj nas je ljubil do konca, do popolnosti. Z besedno zvezo ‘Dopolnjeno je’ nam želi povedati: delo ljubezni je izpolnjeno, zaključeno. Na križu je Jezus v svojo ljubezen pritegnil vse človeško, celo nasilje morilcev, da bi nas spremenil. Na križu se je izpolnila njegova ljubezen, obenem pa je izpolnil, kar mu je naročil Oče. Zato Janezu pomeni križ Božje poveličanje Jezusa. Na križu najjasneje zasije njegova ljubezen in v njegovi ljubezni Božje veličastvo. Beseda ‘tetelestai’ zaključuje tudi grške misterijske kulte. Delo ljubezni je zaključeno in zgodila se je posvetitev v skrivnost ljubezni. Sedaj pa gre za to, da napolnjeni s to ljubeznijo zaživimo na nov način.
Z besedami ‘Dopolnjeno je’ ali v latinščini ‘Consummatum est’ preganja Jezus naš strah pred lastno negotovostjo. Mnogi ljudje imajo občutek, da njihovo življenje nima temeljev, na katerih bi lahko gradili.

• Če pogledajo v svoje otroštvo, občutijo to krhkost: manjka jim že osnovno zaupanje. Toliko je bilo negotovosti, da ta občutek krhkosti brez pravega temelja samo narašča.
• Drugi živijo v strahu, da bo njihovo življenje doživelo polom, da se bo njihova zamisel življenja izjalovila: lahko jim spodleti razmerje, življenjsko delo, v katerega so vložili vse, se sesuje. Komur spodleti, ima občutek, da je celota njegovega življenja razpadla v koščke in razpadlih delčkov ne more zbrati.
• Nekateri pravijo: sedim pred razvalinami svojega življenja. Zgradba, ki je bila videti tako lepa, se je sesula. Ni je mogoče več postaviti.
• Strah, da bo vse razpadlo, da ne bo več središča, ki drži vse skupaj, danes preganja številne ljudi. Niso razbite samo družine, tudi posamezniki se počutijo tako raztreščeni, kot da bi bili sestavljeni iz delčkov, ki jih ni mogoče sestaviti.

Tega strahu nas rešujejo Jezusove besede ‘Dopolnjeno je’ ali po latinsko ‘Consummatum est’ – “vse je povezano, vsi deli so sestavljeni”. Razvaline tvojega življenja se lahko obnovijo. Dele, ki jih sam ne moreš povezati, ti povezuje Jezus na križu. Tudi tu nam pomaga podoba objema: Jezus na križu me objema in povezuje v meni vse, kar hoče razpasti, kar že razpada, kar je porušeno. Strah, da moje življenje sestavljajo le koščki, premaga z besedami: »Dopolnjeno je. Končano je. Vse je ponovno celota.« Križ, ki v sebi združuje vsa nasprotja, dopolnjuje Jezusove besede, saj je na njem izpolnil svoje delo ljubezni. Njegova ljubezen vse poveže, kar je v nas razbitega. Skupaj drži vse, kar je razbito in grozi, da bo razpadlo.
Po teh besedah nagne Jezus glavo in izdihne. V svoji smrti se z ljubeznijo skloni k človeku in mu izroči svojega Duha. Skloni se navzdol, k vsem ljudem, ki so na tleh, k padlim, potrtim, razočaranim, obupanim. S svojim trpljenjem je Jezus na novo ustvaril človeka, ko je nanj izlil svojega Duha. Dokončna ljubezen, ki so jo dojeli vsi pod križem, se širi v svet in od takrat spreminja človeško zavest.

• To je moč, ki ozdravlja človeka.
• Iz te ljubezni izhaja gibanje, ki ga nič več ne more ustaviti.
• Duh, ki ga je Križani izlil na nas, je naše mišljenje in čutenje spremenil na tak način, kakor ni ne prej ne kasneje uspelo nobenemu dogodku.
• Jezusov Duh je postal izvir zdravega in ozdravljanja v nas, spreminjanja in poglabljanja naše zavesti.
• Duh, ki ga Jezus v smrti izlije na nas, združuje nebo in zemljo, povezuje Boga in človeka in poveže tudi v nas vse, kar je ločeno in razbito.

Osebne vaje

• Postavi se pokončno in razširi roke v križ. Drži roke vodoravno in si predstavljaj, da si kot Jezus pribit na križ. Pribit si sam nase, ti sam si svoj križ. Pred seboj temu ne moreš ubežati. Toda na križu je vse povezano med seboj, ne boš razpadel.
• Če si Jezusov položaj na križu predstavljaš kot objem, lahko objameš ves svet. Potem boš začutil, da ti v svetu ni nič več tuje. Prav vse: urejenost in kaos, nežno in divje, ljubezen in napadalnost, vse to je v tebi. In ko postaneš sam križ, vse to povezuješ.
• Ta tvoja drža križa je lahko naporna, toda če nekaj časa vzdržiš v njej, boš v sebi začutil veliko širino in osvobojenost. V tebi sme biti vse, vse je povezano z Jezusovo ljubeznijo, s katero te je na križu ljubil do konca – s tem pa je v tebi združil vse razbito. Sedaj lahko zaslutiš, kaj pomeni, da si rešen po križu. Iz razvaline nastaja nova celota, iz kaosa urejenost, iz razbitosti duše v duhovno zdravje.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

pripravlja Marko Čuk

iz knjige DRUŽINSKO SVETO PISMO (Sally Ann Wright), ilustrirana izdaja, 388 strani, 20 x 21 cm, trda vezava, barvne ilustracije, Ognjišče, Koper 2021
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena 23,00 €

odlomek za današnji (81.) dan v letu

Laban ni razmišljal o tem, kaj je dobro za Jakoba  in njegovo družino, ampak samo o tem, kaj je dobro zanj.
Prva Mojzesova knjiga 30,25–43 in 31,17–21

Potem ko je Jakob že dolgo živel pri stricu, se je odločil, da se vrne domov.
Laban je bil zelo sebičen človek; vedel je, da ga je Bog blagoslovil v času, ko je Jakob živel pri njem, in ni hotel, da bi se to spremenilo.
»Počakaj, dokler ne boš imel svoje črede pikastih in marogastih živali,« mu je predlagal Laban.
Potem je Laban skril živali, da jih Jakob ne bi mogel namnožiti. Laban je bil še vedno mož, nevreden zaupanja.
A Jakob je našel način, kako na skrivaj namnožiti ovce in koze, in kmalu je, kamorkoli je pogledal, bilo polno črnih in belih živali in vseh vrst pikčastih in marogastih!

S. A. Wright, Družinsko Sveto pismo. Ognjišče, Koper, 2021, 81.

Knjigo sestavlja 365 zgodb ali odlomkov, vsakega od njih pa spremlja misel ali vprašanje, ki otrokom in odraslim pomaga razumeti svetopisemska sporočila in kako nam ta vlivajo pogum za naše vsakdanje življenje.
Uporabljamo jo lahko kot dnevno pobožnost, saj vsako meditacijo dopolnjuje kratka molitev, ki jo lahko uporabimo tako, kot je zapisana, ali nam služi kot vzorec, ko družina moli skupaj; lahko jo beremo tudi kot knjigo zgodb in na ta način z Bogom začnemo ali končamo svoj dan. Branja se lahko lotimo od začetka do konca, po vrsti od prve do zadnje zgodbe, s pomočjo kazala na zadnjih straneh pa lahko izbiramo celotne zgodbe ali posamezne teme.
Branje Svetega pisma, osebno ali skupno, pa naj smo mladi ali stari, je naša družina majhna ali velika, nam pomaga, da bolje poznamo Boga in razumemo, kaj je Njegova volja za naše življenje.
Ta ilustrirana knjiga omogoča, da je branje Svetega pisma lažje in dostopnejše, in včasih združi več poglavij katere od svetopisemskih knjig, da bi nam olajšala razumevanje.
Čeprav so zgodbe in odlomki iz Svetega pisma na novo napisani za mlade bralce, temeljijo na pristnih prevodih in vedno je navedeno tudi, kje lahko najdemo izvirno zgodbo. Nekateri odlomki izhajajo iz izkušenj vernikov, kot so Job ali psalmisti, ki so vpili k Bogu ali so pisali o svojih izkušnjah življenja po krščanski veri v Pismih.
Ko se pogovarjamo o lastnih strahovih, skrbeh, dvomih ali srečnih dogodkih, lahko skupaj podelimo svoje poznavanje Boga in izkušnje z Njim.

 pripravlja: Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 € 

Gospod, vsako jutro
se napove tvoje sonce.
Žarki svetlobe zasijejo na nebu,
potem pa vzide nad obzorjem
prijazna plošča sonca,
ki vse stvari oblije z zlatom.
Noč je prešla,
tema je pozabljena.
Nov dan se začenja,
novo življenje, novo upanje.
Zvestoba ljubljenega človeka
je kot sončni vzhod,
ki se vedno vrača.
Še bolj trdno pa se lahko
vedno zanesem nate, Gospod.
Nikoli me ne pustiš samega.
Sonce, ki vedno znova
vzhaja in prepodi temo noči,
mi vliva vero in zaupanje
in okrepi moje moči..

N. N., Iskra, v: Ognjišče 4 (2013), 29.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Papež Frančišek je na praznik Brezmadežne, 8. decembra 2020, v spomin na 150-letnico razglasitve sv. Jožefa za zavetnika svete Cerkve, izdal apostolsko pismo Patris corde (Z Očetovskim srcem), s katerim je leto 2021 posvetil sv. Jožefu. Msgr. Jože Kužnik, kancler CE škofije, je pripravil trideset premišljevanja (za vsak dan v mesecu) in jih namenil svetniku, ki mu je nebeški Oče zaupal v varstvo in vzgojo svojega učlovečenega Sina. Razmišljanja je poimenoval "vrtnice", čeprav je pobožnost s tem imenom običajno (junija) namenjena čaščenju presvetega Srca Jezusovega in njegove ljubezni, ki se je dokončno razlila iz njegovega prebodenega Srca na križu.
Sveti Jožef je, poleg Marije, postavil temelje Jezusovi človečnosti, njegovemu čustvovanju in tudi delovanju. V vrtnicah spoznavamo ljubezen svetega Jožefa, rednika in varuha Sina Božjega, da bomo bolje razumeli tudi ljubezen, ki jo Jezus naklanja nam. Kot častimo presveto Srce Jezusovo in brezmadežno Srce Device Marije, tako se radi zatekajmo tudi k prečistemu srcu svetega Jožefa. Iz njegovega srca dobivamo pomoč v svojih potrebah in preizkušnjah. Naj nam vrtnice odpirajo Jožefovo srce, ki je gorelo v ljubezni do Jezusa, Božjega Sina, in se razdalo v skrbi za Sveto družino.

Jožefova poslušnost Bogu, njegova privolitev Božjemu povabilu, njegov »zgodi se« je pomenil varstvo za Marijo in Jezusa in omogočil, da se je Božji načrt odrešenja mogel uresničiti. Zato za Jezusom in Marijo zavzema Jožef prvo mesto med Božjimi izbranci, prvo mesto med svetniki.
Priprošnja sv. Jožefa pa bo tudi nam omogočila, da bomo izpolnili vsak svojo nalogo v odrešenjskem načrtu, da bomo izpolnili svoje poslanstvo na tem svetu.

V Jožefu se je izpolnila Božja obljuba izraelskemu narodu, da bo iz njega izšel obljubljeni Odrešenik. Po Jožefu je torej Jezus vpet v izvoljeno Božje ljudstvo. Jožef je zakoniti zastopnik Jezusa pred Mojzesovo postavo in pred rimsko oblastjo. Po njem je res Bog blagoslovil svoje ljudstvo, kar izraža že njegovo ime.

Marija in Jožef, sta bila posebna Božja izbranca, najprimernejša in najboljša človeka, ki jima je lahko nebeški Oče zaupal človeško življenje in varstvo svojega Božjega Sina. Božja izbranca in zvesta izpolnjevalca Božjih načrtov, sta tudi nam najboljši zgled, kako naj prisluhnemo Bogu in izpolnjujemo Božjo voljo.

Preroki so napovedovali, da bo Bog po tem Mesiji sklenil s svojim ljudstvom novo zavezo, zavezo, ki bo preobrazila izvoljeno ljudstvo in obrnila srce
naroda k Jahveju. Jožef je bil pripravljen pri tem sodelovati z vsem svojim bitjem in Bog je to njegovo odprtost in pripravljenost z veseljem sprejel.

Ko so mnogi izgubili delo, ko mesece in leta ne najdejo zaposlitve, ko je delo mnogih razvrednoteno, nas prav sv. Jožef uči vrednosti in potrebnosti dela
za dostojno vzdrževanje družin. Zato se papež obrača nanj in pravi: »Prosimo svetega Jožefa delavca, da bi mogli najti poti, ki nas bodo obvezale, da bomo rekli: noben mlad človek, sploh noben človek in nobena družina brez dela!«

Sv. Jožef je bil, po mnenju teologov, že v materinem telesu očiščen greha in tako primeren, da postane mož Device Marije ter krušni oče Jezusa Kristusa.

Rednik Sina Božjega nas s svojim zgledom uči, kako moramo tudi mi biti sprejemljivi za Božje načrte in jih uresničevati v svojem vsakdanjem življenju in v odnosu do svojih bližnjih.

Jožef in Marija sta bila idealen par, najpopolnejša in najprimernejša človeka za rojstvo, varstvo in vzgojo Otroka, ki je hkrati pravi Bog in pravi človek. Kljub temu pa jima ni bilo prizaneseno s preizkušnjami in težavami življenja. Zato razumeta težave in preizkušnje naših družin in rada pomagata, če se k njima zatekamo in ju prosimo pomoči.

Jožef je bil izbran, da prevzame vse dolžnosti pravega očeta, da poskrbi za varen dom Mariji in Jezusu, da poskrbi za vzgojo otroka in za njegovo izobrazbo. Dana mu je avtoriteta moža in očeta. Jožef je to nalogo z vso odgovornostjo sprejel in uresničil!
Zato je sv. Jožef zgled vsem krščanskim očetom in njihov priprošnjik v odgovornostih, ki jih imajo do svojih družin.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Oktobra leta 2016 je izšla že osma izdaja "drobnih zgodb" (druge knjige iz zbirke Zgodbe za dušo, ki se je prvič "zgodila" pred dvajsetimi leti) - od leta 2000, ko je izšla prva izdaja, je med ljudmi že okoli 20.000 izvodov te "drobne" knjige.

V prvi "ponudbi" bralcem jo je marca leta 2000 njihov "zbiratelj" in prevajalec Božo Rustja takole predstavil: Knjige zgodb (tri izdaje Zgodb za dušo, Zgodne in prilike  ...) so bralci lepo sprejeli. Tudi zato se je založba Ognjišče odločila za izdajo knjige Drobne zgodbe za dušo. V njej so zbrane drobne, kratke zgodbe, iz različnih časovnih obdobij in civilizacij, ki največkrat na duhovit način odkrivajo globoke življenjske resnice in nam pomagajo odgovarjati na življenjska vprašanja, s katerimi se soočamo, zlasti kadar se znajdemo v stiski. To kažejo tudi naslovi poglavij: Skupaj na poti; Če na poti zgrešim?; Navade in dela na poti; Ovire na poti; Pot k Bogu; Moja pot ima cilj..." ... Tudi kardinal Franc Rode je o knjigi zapisal, da je njen slog prijeten, da je "polna iskrivih misli z globokim sporočilom". Po mnenju Berte Golob so kratke zgodbe "pravšnje za današnjega človeka" ... In knjiga je bila res takoj uspešnica - v letu 2000 so izšle tri izdaje - v dobrem letu je bilo prodanih več kot 8.000 izvodov ... Veliko lepih odzivov je bilo na te kratke, slikovite in zgovorne zgodbe, pa na "komentarje" iz Svetega pisma in drugih duhovnih pisateljev, ki jih spremljajo ... Vsekakor lahko po skoraj dvajsetih letih rečemo, da se v knjigi skriva priljubljena in koristna vsebina ... zato naj drobne zgodbe še naprej iščejo prijatelje med ljudmi ...

iz vsebine

KAMENČKI SREČE
Aron je bil ribič. Živel je na bregu reke. Nekega večera se je po napornem delu vračal domov z napol zaprtimi očmi in sanjaril, kaj bo storil, ko bo postal bogat. Kmalu je z nogo zadel ob usnjen mošnjiček. Zazdelo se mu je, da je poln kamenčkov. Odsotno je pobral mošnjiček in začel metati kamenčke v vodo. »Ko bom bogat,« si je govoril, »bom imel veliko hišo.« In vrgel je kamenček. Nato je vrgel drugega rekoč: »Imel bom služabnike, vino in izbrane jedi.«
Tako je sanjaril, dokler mu ni ostal samo še en kamenček. Aron ga je držal v roki, nanj je posvetil žarek, da se je zasvetil. Uvidel je, da je dragocen dragulj in da je zmetal proč veliko bogastvo, ko je sanjaril o namišljenem bogastvu v prihodnosti.

Pravi kristjan je človek, ki ni zagledan v zvezde, ampak je trdno zasidran v zemlji. In sredi življenja prepoznava Božjo navzočnost.

GRADITI ZA PRIHODNOST
Živel je bogat človek, ki je rad delal dobro. Nekega dne je opazil v kakšni revščini živi ubog tesar. Bogataš ga je poklical k sebi in mu zaupal gradnjo imenitne hiše. »Uporabljaj le najžlahtnejše gradivo in delo zaupaj le najboljšim
mojstrom! Nič naj ti ne bo predrago!« Rekel je še, da gre na potovanje in upa, da bo hiša končana, ko se vrne. Tesar je spoznal v naročilu veliko priložnost. Skoparil je pri gradivu, delo je zaupal nemarnim delavcem, ki jih je slabše plačeval, njihove napake pa prekril z oblogami ali barvami, in kjerkoli se je dalo, je stene skrajšal ali zožil.
Ko se je bogati mož vrnil, mu je tesar prinesel ključ in rekel: »Držal sem se tvojih navodil in zgradil sem tako hišo, kakršno, si mi naročil.«
»Vesel sem,« je rekel bogataš, vrnil ključe graditelju in dejal: »Tu imaš ključe. Tvoji so. To hišo sem dal graditi zate. Poklanjam jo tebi in tvoji družini.«
V prihodnjih letih je tesar vidno obžaloval, ker je tako ogoljufal samega sebe. »Ko bi bil vedel,« si je govoril, »da hišo gradim zase!«

»Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim!« (Mt 7,12)

VSAK DAN ŽIVETI
Zgodba pripoveduje o človeku, ki se je odpravil na romanje, da bi srečal svetega puščavnika in ga vprašal za nasvet. Ko ga je srečal, ga je vprašal: »Če bi ti ostal samo en dan življenja, kako bi ga preživel?«
Stari puščavnik se je pogladil po dolgi beli bradi in odgovoril: »Hm, najprej bi zmolil jutranjo molitev... Potem bi si pripravil čaj ter se odpravil zalivat vrt. Potem bi se najbrž odpravil obiskat soseda Janeza... Najbrž bi potem malo zadremal.«
»Kaj!« ga je prekinil romar, »pa saj tako preživiš vsak dan.«
»Seveda,« je odgovoril puščavnik »in zakaj bi moral biti zadnji dan drugačen od drugih?«

Delajmo, kakor da bi večno živeli, in molimo, kakor da bomo jutri umrli. (slovenska modrost)

 pripravlja: Marko Čuk

Povest o učitelju častitljivega Božjega služabnika škofa Baraga
Med največje sinove našega naroda štejemo Slovenci velikega misijonarja škofa Friderika Baraga. Ponesel je slavo našega imena daleč po svetu in trdno upamo, da ga bomo nekoč častili na naših oltarjih. V letu ko se spominjamo 150-letnice njegove smrti je zelo primerno, da se spomnimo tudi življenjske zgodbe njegovega učitelja in vzgojitelja sv. Klemena Dvořaka, pri katerem se je Baraga učil, da postane duhovnik, in se navzel tistih kreposti, ki so bile za tedanji čas najbolj važne.
Ko je Baraga prišel študirat na Dunaj pravo (1816), so ga kmalu seznanili z »apostolom Dunaja« in za Barago se je začelo novo življenje, kot nam razodene opomba, ki si jo je zapisal v dnevnik: »Dne 25. julija popoldne sem opravil pri č. o. Hofbauerju dolgo spoved. Ta dan mi mora ostati v vednem spominu zaradi nedopovedljive milosti, katero mi je Bog tam podelil.« Baraga je tudi poslej hodil k o. Dvořaku k spovedi ter se mu je vsega zaupal. Ob večernih urah ga je z drugimi vseučiliščniki obiskoval na njegovem stanovanju, kjer mu je svetnik delil iz lastnega duhovnega bogastva, kakor tudi iz zakladnice svojega učitelja sv. Alfonza Ligvorija.
Življenjski roman Klemena Marije Dvořaka je umetniško napisal Wilhelm Hünermann. Zgodovinski okvir te povesti je točen, saj Klemen Dvořak ni izmišljena osebnost, kakor smo že videli, ampak svetnik, ki se je rodil 26. decembra 1751 v Tasovicah na južnem Moravskem, ki je po dolgih zapetljajih svojega mladega življenja v starosti 33 let le dosegel svoj cilj, ko je meseca marca leta 1785 napravil redovniške obljube in bil deset dni pozneje posvečen v duhovnika. Kot Slovan nam je sveti Klemen Dvořak še posebno blizu. Njegovega blagoslovljenega delovanja je bila najprej deležna slovanska Poljska, zlasti njeno glavno mesto Varšava. Od tam je moral na Dunaj, kjer je med neštetimi dobrimi deli podaril tudi nam Slovencem Friderika Barago. Umrl je na Dunaju 15. marca 1820. Leta 1876 ga je Pij IX. prištel med blažene, Pij X. pa ga je 20. maja 1909 razglasil za svetnika.

iz vsebine

V cerkvi Marije ob Stopnicah (Maria am Gestade) na Dunaju je dragocena rakev. V njej pričakuje vstajenja o. Klemen Dvořak.
Iz pekarine na Moravskem ga je poklical Gospod. Stopil je iz nje in pogledal v stisko, ki so jo skrivale kleti in jame Varšave in Dunaja, ter oznanil veselo oznanilo potrtim.
Bil je ubog kakor sv. Frančišek Asiški, umazan je bil njegov plašč, strgani njegovi čevlji - in vendar je mnoge obogatil. Jedel je to, kar ubogi - in vendar so njegove roke tisočkrat čudežno pomnožile kruh.
Bil je brez doma; iz vseh mest so ga izgnali - in vendar je mnogim vrnil dom. Kakor gobavca so ga gnali iz kraja v kraj, opljuvali in tepli - on pa se je smehljal in blagoslavljal.
Preprosto je bilo njegovo srce - in vendar je bil učitelj modrih in svetovalec knezov in kardinalov.
Vsak dan mu je bil desetkrat težak - a njegovo srce se ni utrudilo nikoli. Na kamnita tla in med trnje je sejal božje seme, ki je rodilo tisočeren sad.
Kdo je oče Dvořak?
Svet mož! Še več! Svetnik!
Bi radi kaj zvedeli o njem, ki čaka na vstajenje v marmorni skrinji?
Berite to povest! Berite jo počasi, stran za stranjo!
O, da bi bili po njej bolj veseli, ponosni in dobri!
Zato je bila napisana.
Bog z vami!

(...) Za Dvořakovega fantiča je bil ves božji svet vrisk in pesem in nepretrgano veselje. Na eno struno v dečkovi duši sta pa igrala samo ljubi Bog in Marija! In ta je donela v mladem srcu še vse drugače mogočno in blaženo kakor tista veselo razposajena. Kaj je bilo vse zemeljsko veselje v primeri s tiho, globoko srečo, kadar je smel klečati v svitu bleščečih oltarnih luči, tik za zlatim mašnikovim plaščem!
Če je smel biti čisto blizu, ko se je dvigalo kadilo k beli hostiji, če je smel sveti sij zlatega keliha z najsvetejšo božjo krvjo gledati prav od blizu. Tedaj je deček v rdečem oblačilcu klečal in se ni ganil in je sklepal roke vso mašo, četudi so ga kolena bolela in ga je zeblo v prste.
»Božji oproda si, Janezek, kadar klečiš pred oltarjem,« je rekel župnik. (...)

(...) »Prišel je tvoj čas, Janez,« je rekel mojster Dobš, »da te odpustim kot pridnega in poštenega pekovskega pomočnika. Odpravi se v častitljivo samostansko pekarno, iz starega testamenta v novi testament, iz Egipta v Obljubljeno deželo. Pa bi te rad obdržal v pekarni!«
Nato je šel Dvořak v Tasovice k svoji materi, ji prinesel za odpustek križec iz večnega Rima, si izprosil od matere doma in od ljube Matere božje v cerkvi blagoslova, pobral vse svoje stvari in se preselil k belim menihom in k belim pekovskim pomočnikom brata Martina.
Od zgodnjega jutra do pozne noči je sedaj stal Janez ob nečkah in ob peči. Pogosto je bil truden do onemoglosti. Nato pa se je spomnil, kako mu je pokojni župnik nekoč doma ob težki uri rekel:
»Janez, kadar bo ljubezen na vsem svetu večja kakor greh, tedaj bo konec stiske na naši zemlji.«
In nato se je spet dvignil in dalje pekel kruh za lačne in stiskane na tem svetu. (...)

(...) V katedrali v Alatri ležijo tisto uro pred oltarnimi stopnicami v snežnobeli albi diakoni, ki čakajo na sveto mašniško posvečenje. Med njimi sta dva redemptorista: Klemen Marija Dvořak in Tadej Hübl. Ko ju škof pokliče po imenu, odločno in veselo zakličeta svoj »adsum - tu sem«. Iz Klemenovega glasu zveni tolika sreča, ki prihaja iz globine srca, da se škof začuden ozre na skoro petintridesetletnega novoposvečenca in ceremonijar nejevoljen strese z glavo. Toda ljubi Bog, če človek že tako dolgo posluša božji glas in sme zdaj končno izgovoriti svoj »adsum«, potem je pač težko vso srečo utesniti v tih, skromen odgovor.
Adsum! Gospod, tu sem! Mar ni Dvořak glasu, s katerim ga je sedaj škof poklical, poslušal že vse življenje? Da, tako ga je Bog klical, do kamor seže njegov spomin. Ta glas je slišal v vsaki dobri, pobožni besedi, ki mu jo je govorila mati doma ali stari župnik v Tasovicah. Ta glas je slišal, kadar je v vroči molitvi klečal pred tabernakljem, prav ta glas mu je zvenel pri delu, na tihih in samotnih potovanjih marsikatero prečuto noč. Najglasneje pa ga je klical iz stiske in revščine trpečih bratov in sestra.

(...) Dvořakova setev je šla počasi, a vztrajno v klasje. Dunajčani, od preprostega voznika do univerzitetnega profesorja, so čutili novo pomlad, ki je polagoma premagala ledeno zimo jožefinizma. Reveži so začutili, da je na svetu še usmiljena ljubezen; mladina se je otresla meščanske verske mlačnosti in spet visoko dvignila križ. Okoli Dvořaka so se zbirali spreobrnjenci in njih število je stalno raslo.
Evangeljska ljubezen je uresničevala človečanske ideje. Pater iz samostana sv. Uršule je vsemu rodu izžareval pravega verskega duha. Svobodomisleci so obupavali; dunajska loža je patru prisegla pogin. Tudi nekateri duhovniki so z nezaupanjem spremljali delo ravnatelja uršulink.
Njegove pridige jim niso bile pogodu. Kje je ostal čisti razum, ki ga je oznanjal hladni čas. Dvořak je govoril preprosto in s toplo besedo, govoril je o usmiljenju božjem in o odpustkih, o večnosti in sodbi, pa tudi o zaupanju v božjo pomoč in v priprošnjo svetnikov. »Ne, to je pa že preveč,« je dejal kanonik Gruber, Dvořakov največji nasprotnik, ki je z vsemi sredstvi hotel onemogočati patrov vpliv. (...)

(...) Tačas pa je svetniški pater obnavljal na Dunaju kraljestvo božje ljubezni. Bil je oče vsem, ki jih je težilo gorje sveta na duši ali na telesu in kdor je bil žalosten, je odhajal od njega potolažen in kdor je bil lačen, je odšel nasičen... In kakor nekoč sveti Lovrenc pred sodnikom, tako je Dvořak kazal na svoje siromake in na otroke, rekoč: »Glejte, to je moje bogastvo!« In vedno znova je ponavljal, kjer je bila stiska največja: »Zaupajte v Boga; tudi takrat, ko ne vidite več rešitve, saj je neskončno dober in vsemogočen.«
Trume mladih ljudi so se zgrinjale okoli njega in vsakemu je vedel dober nasvet. Med njimi je bil tudi študent, ki se je posvetil pravu: »Oče,« mu je dejal, »kaj naj storim? Ali nisem zgrešil svojega poklica? Bog me kliče v svojo službo, jaz pa tratim čas s pustimi paragrafi. Toliko duš čaka na nas!«
»Prijatelj, zaupajte se Bogu. Prepričani bodite, da bo ukrenil z vami tisto, kar je za vas najbolje. Vztrajajte pri svojem delu, dokler vas Bog ne pokliče na drugo mesto. In mnogo molite ter obiskujte Jezusa v najsvetejšem Zakramentu.« (...)

pripravlja Marko Čuk

»Žejen sem.« (Jn 19,28)
V Jezusovem trpljenju se izpolni Pismo. Njegova smrt zato za Janeza ni poraz, ampak izpolnitev. In smrt na križu je izpolnitev ljubezni, po kateri žeja človeka. Jezusova žeja pa ima še druge pomene:

• V žeji postane Jezus solidaren s človeštvom.
• Jezus se počuti eno s Samarijanko, ki ji je za njeno žejo obljubil, da ji bo dal vodo, ki jo bo za vedno potešila: » Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« {Jn 4,14). Na križu izpolni žejni Jezus človeško žejo po ljubezni, ki ne mine.
• In še en pomen ima Jezusova žeja. Žeja ga po človeku. Hrepeni po tem, da bi se človek odprl njegovi ljubezni, da bi prenehal svojo žejo tolažiti z nadomestki, ki ne morejo potešiti njegovega hrepenenja.
• Jezusova žeja pa ima še tretji pomen. Na križu mu dajo piti kis, s katerim izpije grenkobo življenja do dna. In prav s tem osvobodi človeštvo strupa njegovih zagrenjenih občutkov.
• Cerkveni očetje so to sceno primerjali z zgodbo, ko je Mojzes s svojo palico spremenil grenko vodo. Po njihovem mnenju nam je Jezus na križu grenko vodo naše jeze, razočaranja, strahu in resignacije spremenil v zdravo vodo, ki nas lahko odžeja.
• Gobo s kisom mu ponudijo na hizopovi veji: sinoptiki tega ne omenjajo, Janez pa s tem nakazuje pashalni obred, kamor sodi tudi hizop.
  V Jezusu se izpolnjuje to, kar pasha pomeni za Jude, to je 'transitus; prehod.

Na križu se zgodi pravi prehod k Bogu: od zemeljske žeje k hrepenenju po Bogu, od odtujenosti v domovino, iz ujetništva v svobodo, od nebistvenega k bistvenemu, iz grenkobe našega življenja v Božjo ljubezen.
Na križu (in ob njem) izgubi svet s svojimi merili za nas svojo moč. Tu izgubi svojo moč poželenje, saj ga še s toliko pitja ne moremo potešiti. Prestopimo v Božje okolje, v svet ljubezni, ki v nas vse spremeni.
Peta Jezusova misel na križu rešuje naš strah pred tem, da bi lahko umrli od žeje, da bi bili v življenju prikrajšani:

• Mnogo ljudi je strah, da njihova 'žeja' nikoli ne bo potešena in bodo s tem morali umreti.
• To je za mnoge strah, da v življenju ne bodo dobili tega, kar bi radi imeli, da jih bodo spregledali ljudje in Bog. V sebi nosijo otroka, ki je bil za marsikaj prikrajšan; in sedaj se vedno znova oglasi, če ga ne upoštevajo dovolj.

Jezus se s svojimi besedami 'žejen sem' sklanja k nam, da bi nam povedal: »Moja ljubezen ti zadostuje.
"Tvoje razočaranje, tvojo bolečino, da si neupoštevan ali da ne bi bil upoštevan, tvojo zagrenjenost zaradi vseh udarcev življenja bom spremenil v radost.
Jezus pa govori te besede tudi tistim, ki se bojijo, da bi pregoreli. Mnogi ljudje veliko delajo, toda nič jim ne izda. Občutek imajo, da njihovo življenje ne rodi sadov, da se ne morejo razcveteti. Vse je prazno, brez življenja, samo gola rutina. Sicer so vedno zaposleni, toda za vsemi aktivnostmi zija neskončna praznina, ki jih napolnjuje s strahom. Ta njihov strah lahko Jezus prežene s svojimi besedami, ko jih napolnjuje s svojo ljubeznijo. Njegova ljubezen želi napolniti našo izpraznjeno dušo. Jezus na križu izpolni, kar nam je obljubil prerok Izaija: »Kajti razlil bom vodo po žejni deželi, potoke po izsušeni zemlji.« (Iz 44,3 ).

Osebne vaje:
Poglej vase in se vprašaj:

• Kakšne občutke imam, kaj mi leži na duši?
• Kako me nagovarja življenje?
• Čutim v sebi zagrenjenost?
• Kdaj se v mojih besedah čuti grenkoba - mogoče takrat, ko govorim o ljudeh, ki me ne upoštevajo dovolj, ki so me ranili, ki me nočejo opaziti?
• Se me loteva zagrenjenost, če sem razočaran, če me spregledajo ali me ne upoštevajo?
  Podrži svojo zagrenjenost pred Jezusom in si predstavljaj: Jezus je izpil s kisom na gobi tvojo zagrenjenost, da bi jo spremenil v radost ljubezni. Dopusti, da se te dotakne ta Jezusova ljubezen in prežene iz tebe vso grenkobo.
• Poznaš v sebi strah pred tem, da bi se iztrošil, da bi pregorel, da bi te spregledali?
• Te preganja strah, da ne boš dobil tega, kar potrebuješ, da se ti ne bo uresničila ljubezen, po kateri tako hrepeniš?
  Potem si predstavljaj, kako se Jezus s križa nagne k tebi in s temi besedami prežene tvoj strah: »Žejen sem. Žeja me po tebi. Močno si želim, da bi te napolnil z ljubeznijo, ki bo prepojila tvojo dušo, da boš resnično zaživel Naj te moja ljubezen vsega prežame, da se boš razcvetel in postal blagoslov tudi za druge.«

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

pripravlja Marko Čuk