"Zgodbe … sejejo upanje, kažejo novo pot, vlivajo pogum. In zdaj, zbrane v novi zbirki, vzbujajo veselje do življenja! Ne ne, ne gre za puhlo vzhičenost ali kratkotrajno pretirano očaranost. Božo Rustja je pod tem naslovom iz svoje bogate zbirke odbral zgodbe, ki nas opomnijo, da so za pristno veselje potrebni služenje, odkrivanje notranje sreče, molitev in ljubezen v družini, prav tako odpuščanje, usmiljenje in trdna odločenost, da živimo za nekoga. Tudi te zgodbe nam pomagajo, da ob njih osebno rastemo, predvsem pa nas želijo voditi do resničnega navdušenja nad življenjem, ki nam je dano. Že štirinajstič povedano in zapisano tako, da pritegne in pusti v človeku sled," je na platnicah knjiged zapisal Božo Rustja, ki je zgodbe prevedel, zbral in uredil.

• Knjiga se začenja z zgodbami o navdušenju, ki ga moramo v življenju "gojiti" in ga ne skrivati. (to je tudi rdeča nit knjige) Naši obrazi bodo razodevali navdušpenje in neselje, če ne bomo povsod iskali le napak, če se bomo odpirali Božjemu klicu, ko bomo pričevalci in bodo ljudje okoli nas videli, v koga verujemo, in kdo nam pomaga do našega navdušenja.
• To se lahko zgodi samo tedaj, ko se odpravimo iskati notranjo srečo. Da bi bilo odkrivanje uspešno, se je treba zavedati, da Bog obstaja, naučiti se je treba moliti in premišljevati, biti potrpežljiv, vzljubiti ljudi, s katerimi živimo, se zbrati, izkoristiti sedanji trenutek, se rešiti predsodkov in biti pravičen, delati z zadovoljstvom, odgovorno, se učiti od življenja, imeti čut za lepoto in zaupati v Boga, ki je edini pravi temelj sreče. Zato se je treba v življenje podati z nasmehom, z optimizmom, ki zdravi vse bolezni in z ljubneznijo, ki je najlepša stvar na svetu - ker je Bog ljubezen.
• Vse našteto in še veliko več si najlažje privzgojimo v družini, ki jo še posebej povezuje in dela trdno molitev. V družinskih odnosih je pomembno predvsem to, koliko ljubezni vložimo v svoje delo in dejanja. Kajti ljubezen se v družini ne deli, ljubezen se množi. In najbolj so pomembne drobne besede: hvala, prosim, pogum, ne predaj se, rad te imam, veliko mi pomeniš, vesel sem te ...
• Pri vsakdanjem življenju v družini in med seboj pa moramo računati z odpuščenjem in usmiljenjem: sovraštvo vedno škoduje, odpuščanje pa nas bliža Bogu, ki se nikoli ne naveliča odpuščati. On naše grehe vpisuje v pesek in jih pozablja, naša dobra dela pa vkleše v kamen. K nam prihaja zato, ker nismo vredni, saj smo grešniki, kajti odrešenje potrebujejo grešniki. V našem duhovnem življenju se velikokrat izgubljamo, nimamo pogleda, uprtega navzgor. Privlači nas samo to, kar imamo pred očmi, zato Kristus, dobri pastir, prihaja k nam, da nas poišče in zadene na rame.
• Toda življenje je polno skušnjav in strahov. Držati se moramo Gospodove roke, da premagamo strah, saj nas sam Gospod opominja, da smo zanj zelo dragoceni.
  Na tej naporni poti iskanja notranje sreče moramo najprej osebno rasti in šele nato vzgajati druge. Veseli in srečni smo samo, če smo nekomu dragoceni in potrebni in Bog je vsakega od naš postavil na mesto, kjer ve, da smo potrebni.
• Dobro moramo prisluhniti. Bog nas kliče na različne načine, ne, da bi vsi postali misijonarji v Afriki, gotovo pa, da bi postali misijonarji v svojem okolju, v svoji družini. Življenje pa je v resnici polno predsodkov, sodb, ... stvari niso preproste in lahke, za dosego cilja si je treba prizadevati, se marsičemu odpovedati. Ko športnik doseže odmeven rezultat, navadsno pove, da je to posledica številnih odpovedovanj ...  Naš življenjski vodnik je Jezus Kristus, ker nam ne kaže smeri z mnogimi besedami, ampak nam zagotavlja: Jaz sem, pot, resnica in življenje.
• In nazadnje se naše iskanje veselja in navdušenja strne v glavno vodilo: živeti moramo za nekoga, pa bomo veseli, navdušeni ... Ja, če živimo za nekoga, če smo se pripravljeni žrtvovati, ... z ljubeznijo, ki je zdravilo za telesne in duhovne slabosti, in je tudi osrednje sporočilo knjige vseh knjig. Vsakdo od nas hoče biti ljubljen ne zaradi tega, ker je uspešen in bogat, ampak zato, ker je enkratna in neponovljiva oseba. Tako ljubi Bog vsakega izmed nas in želi, da ljubimo drug drugega. (ob knjigi je razmišljal Marko Čuk)

iz vsebine: (na spletu objavljene zgodbe iz knjige)

Naj vidijo, v koga verujem
Napaka na sliki
Modri pastir
Pošteno delo
Ne glej ljudi

Imeti za privilegij
Pridigar, ki je govoril samemu sebi
Ti si problem
Glej nase

predstavitve pripravlja Marko Čuk

Izjemen roman o življenju Ireneja Friderika Baraga, misijonarja med Indijanci

Pisatelj Karel Mauser v obliki romana pripoveduje življenjsko zgodbo našega velikega misijonarja, svetniškega kandidata in častitljivega Božjega služabnika škofa Friderika Baraga. Za naslov svojega romana je pisatelj vzel Baragovo škofovsko geslo “Le eno je potrebno” in je njegovo zadnje delo, ki pa ga ni uspel dokončati, ker mu je smrt iztrgala pero iz rok. Od avgusta leta 2017 do junija 2022 smo ga objavljali v nadaljevanjih v Ognjišču, zdaj pa je pred vami tudi v knjižni obliki (1. in 2. del).

Verni ljudje na Slovenskem so že pred drugo svetovno vojno molili "za beatifikacijo škofov Baraga in Slomška", ki sta bila v življenju sodobnika, v junaški hoji za Kristusom pa brata. Slomšek je ta cilj dosegel 19. septembra 1999, ko ga je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega pred množico, zbrano na Betnavski poljani pri Mariboru. Friderik Baraga, neutrudni misijonar med ameriškimi Indijanci in začetnik njihove književnosti, pa na to uradno priznanje še čaka.

Baragovo življenjsko popotovanje se je začelo  29. junija 1797 na gradiču Mala vas pri Dobrniču. Družina se je leta 1799 preselila v grad Trebnje, kjer je Friderik preživel sedem let lepe mladosti. Pisati in brati ga je navadil domači učitelj, potem pa je odšel v šole v Ljubljano, najprej v normalko, nato v gimnazijo. Po smrti matere in očeta je postal zakoniti dedič graščine. Sprva je stanoval pri svojem stricu, zatem pa pri svojem birmanskem botru Juriju Dolinarju, profesorju cerkvenega prava in zgodovine na bogoslovnem oddelku ljubljanskega liceja. Njegova hčerka Anica je veljala za Baragovo zaročenko. Po končani srednji šoli se je Baraga po Dolinarjevem nasvetu odločil za študij prava na dunajski univerzi, ki ga je uspešno končal leta 1821. Med študijem se je srečal s svetniškim duhovnikom Klemenon Hofbauerjem/Dvoržakom, ob katerem je začutil, da bo najsrečnejši, če se odloči za duhovniški poklic. Vstopil je v ljubljansko bogoslovje in 23. septembra 1823 je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je daroval naslednje jutro ob pol petih pri oltarju sv. Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici. Štiri leta je goreče deloval kot kaplan v Šmartinu pri Kranju, zatem pa dve leti v Metliki. Proti koncu leta 1830 je na prošnjo škofa iz Cincinnatija odšel v Ameriko, kamor je prispel 18. januarja 1831. Škofa je zaprosil, naj ga pošlje v najsevernejši del škofije, med Indijance plemena Otavcev. Sprva se je z njimi sporazumeval s pomočjo tolmača, v štirih letih pa se je naučil njihovega težkega jezika. Leta 1835 ga je škof poslal med Indijance rodu Čipeva na južnem bregu Gornjega jezera. Njegova prva misijonska postaja je bila revna indijanska vas Le Point, kjer je postavil leseno cerkvico in ob njej borno stanovanje. V dolgi in ostri zimi 1835/36 je napisal pet knjig: tri indijanske (molitvenik v jeziku Čipevcev ter Življenjepis Gospoda Jezusa v jeziku Čipevcev in Otavcev), eno slovensko (Premišljevanje štirih poslednjih reči) in eno nemško (Zgodovina, značaj, šege in navade severnoameriških Indijancev). Misijonsko delo je terjalo od njega ogromne žrtve, tudi denarne, zato je septembra 1836 šel v Evropo prosit pomoči. V domovini je bil aprila 1837. Ob krstnem kamnu v Dobrniču je celo uro kleče molil in se zahvaljeval za milost svetega krsta, ki jo je kot misijonar še bolj cenil. Po vrnitvi je ob svojem misijonarskem delu veliko pisal: sestavil je obsežno slovnico (1850) in slovar (1853) čipevskega jezika, še prej (pozimi 1849) je za svoje indijanske vernike napisal knjigo premišljevanj o krepostih in dobrih delih kristjanovih; o vseh vrstah grehov in o resnicah naše vere. "Hvala Bogu, da zdaj lahko pišem v indijanščini skoro tako kot v francoščini," je pisal svo­jemu škofu. "To knjigo sem napisal v lahkem slogu, preprosto in razumljivo, da jo bodo razumeli vsi Indijanci, ki znajo brati, in ti jo bodo močno cenili. Knjiga je žepne oblike, ker Indijanci nosijo svoje knjige s seboj, kamor gredo." V izvirniku ima knjiga, ki je izšla leta 1850, naslov Katolik Enamiad (Katoliški vernik, molivec), slovenski prevod, ki smo ga dobili ob 200-letnici Baragovega rojstva (1997), pa ima naslov Krščanski nauk za Indijance (iz njega so vzete spodnje Baragove misli). Čakale so ga še zahtevnejše naloge: poleti 1853 je bil imenovan za apostolskega vikarja novoustanovljene škofije Gornji Michigan, 1. novembra 1853 je bil posvečen za škofa - nadpastirja ljubljenih Indijancev. Po posvečenju še šel znova v Evropo prosit pomoči, predvsem je iskal duhovnikov-sodelavcev. Leta 1857 je postal redni škof škofije s sedežem v mestu Sault St. Marie, maja 1866 je sedež škofije prenesel v mesto Marquette. Oktobra tega leta ga je zadela kap. Za nekaj časa si je opomogel, toda njegove moči so pešale. Do kraja izčrpan je sklenil svoje sveto življenje 19. januarja 1868.

pripravlja Marko Čuk

Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči povojnih dogodkov.
Doslej najobsežnejša znanstvena publikacija o Jožefu Kleklu st. in njegovem prispevku k združitvi Prekmurja z matično domovino izpod peresa dr. Stanislava Zvera, župnika v Bogojini. V monografiji se pred nami zvrstijo dogodki, osebnosti in pričevanja iz dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja, ki Klekla upravičeno označijo kot “velikana s Krajine”. Glavni namen knjige je predstaviti Kleklovo slovenstvo na podlagi medvojnih dokumentov. Nekatere akte, s katerimi se je v konfinaciji zagovarjal pred madžarskimi oblastmi, ker so ga tožili veleizdaje, so povojne komunistične oblasti zlorabljale in Klekla razglašale za narodnega odpadnika.

avtor o knjigi

V knjigi, Tebi, Slovenska krajina, s podnaslovom Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči predvojnih dogodkov, ki je moja nekoliko predelana doktorska disertacija, sama priključitev Prekmurja k matici ni osrednja tema, se je pa nemalokrat dotakne, saj sem hotel bralcu približati resnico o slovenstvu ene najmarkantnejših osebnosti prekmurske zgodovine. To so mu mnogi idejni nasprotniki po drugi svetovni vojni odrekali, in sicer na osnovi nekaterih dokumentov, ki so nastali med njegovo internacijo na Madžarskem. Gre za resnico o tem velikem rodoljubu, o globoko čutečem in zavednem Slovencu, duhovniku, pisatelju, pesniku, publicistu, politiku …, ki nosi prav gotovo tudi eno od vodilnih vlog pri priključitvi Prekmurja k matici. Knjiga na osnovi literature in dosegljivih virov obelodani dogodke in delo različnih oseb, ki so bile za slovenstvo, kot tudi tiste, ki so bili proti temu. Zaradi tega – morda je to nekoliko moteče – je knjiga dokumentirana z več kot 600 opombami. Urednik knjige mi je dejal, da gre praktično za dve knjigi. Samega pa me je pri pripravi te knjige ob obletnici priključitve Prekmurja k Sloveniji vodila želja približati bralca resnici, da očitanje Kleklu, da je separatist, renegat, madžaron ipd., nima z zgodovinsko resnico nič skupnega, kar medvojni akti tudi potrjujejo. Hkrati pa knjiga predstavlja, ob doslej »nevidnih« dokumentih, vidnejše, z globoko ljubeznijo izpolnjeno poslanstvo, ki ga je Klekl (skupaj z drugimi katoliškimi duhovniki) opravil za slovenstvo in priključitev dežele med Muro in Rabo k matici. - več: ERJAVEC, Matej. dr. Stanislav Zver. (Gost meseca). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 7, str. 08-11

iz vsebine:

Pričujoča knjiga govori o Jožefu Kleklu st. (1874–1948), duhovniku, »apostolu dobrega tiska«, pesniku, pisatelju, politiku (…). Torej o eni najmarkantnejših osebnosti Slovenske krajine (Prekmurja), o človeku, ki ima veliko (verjetno največ) zaslug za priključitev pokrajine k Sloveniji leta 1919. Madžarska oblast njegovega rodoljubja izpred prve svetovne vojne in po njej ob okupaciji Prekmurja 1941 ni »pozabila«, kar je Kekla stalo štiriletne internacije v Celldömölku na Ogrskem. Osnovni namen razprave je predstaviti Kleklovo slovenstvo na temelju medvojnih dokumentov, saj je nekatere tovrstne akte (zlasti Odgovor), s katerimi se je Klekl v konfinaciji zagovarjal pred madžarskimi oblastmi zaradi obtožbe veleizdaje, povojna komunistično-socialistična oblast zlorabljala za etiketiranje Klekla kot narodnega odpadnika (renegata). Razprava ima pet poglavij:

I. ZGODOVINSKO OZADJE MEDVOJNIH IN POVOJNIH OBTOŽB
V drugi polovici 19. stoletja se je na Madžarskem pojavil v odnosu do mnogih manjšin šovinostičen nacionalistični duh, okrepljen z liberalizmom, ki je moč črpal iz protestantizma in francoske revolucije ter je grozeče pretil tudi identiteti ogrskih Slovencev. Prekmurskemu ljudstvu, ki je govorilo in čutilo slovensko, je stala ob strani velika večina katoliških duhovnikov pod vodstvom dr. Franca Ivanocyja (1857– 1913): Najvplivnejši Ivanocyjev sodelavec je postal ravno Klekl, zato ni čudno, če je madžarska oblast ozadje in »snov« za medvojne obtožbe iskala že pri »njegovih koreninah«, se pravi: v njegovi narodno zavedni družini, v njegovih študentskih stikih z rojaki onstran Mure, v »slovenskem krožku« prekmurskih bogoslovcev v sombotelskem bogoslovju kot tudi v njegovem kaplanovanju pri Ivanocyju na Tišini (1897–1902). Seveda se je val madžarskih obtožb na račun Kleklovega slovenstva prav tako napajal iz njegovega publicističnega dela (Marijin list, Novine) pred prvo svetovno vojno, s katerim je rojake narodnostno budil in osveščal. Tako so ogrske »zamere« tipale celo v Kleklovem odhodu v pokoj sovražno dejanje z utemeljitvijo, da je Klekl to storil z namenom, da bi vse življenjske sile lažje in odločneje usmeril v pripravo in v samo odcepitev pokrajine od Madžarske. Po letu 1919, torej po priključitvi Prekmurja k Sloveniji, pa madžarska oblast videva v Kleklovem publicističnem, političnem, gospodarskem in duhovniškem delu utrjevanje slovenske narodne zavesti. Povojne obtožbe pripadnikov komunistične oblasti pa koreninijo že v Kleklovem bičanju boljševistične strahovlade iz leta 1919, pred katero si je s pobegom čez Muro moral reševati golo življenje, in se razrastejo posebej na račun tridesetih let, ko se tudi v Prekmurju pojavi komunizem, katerega akterji prihajajo iz vrst študirajoče mladine, ter se začne idejni boj med Kleklom oziroma katoliško orientiranimi Zavedničarji in levičarji, organiziranimi v Klub prekmurskih akademikov in ob glasilih Novi čas in Ljudska pravica. Ker Klekl v svojih publikacijah ostro nastopi proti nosilcem marksistične ideologije (M. Kranjec, Janez Titan …) oziroma proti vzpostavljanju revolucionarnega sistema, ki je ogrožal krščanske, moralne in s tem (po Kleklovem prepričanju) tudi narodne vrednote, mu povojni »zmagovalci« tega nikoli niso pozabili.

II. KLEKLOVA ZVESTOBA SLOVENSTVU TUDI V NAJBOLJ KRIZNEM OBDOBJU (1941–1945)
V drugem poglavju, ki je skupaj s tretjim središče naše razprave, je ob značilnostih madžarske okupacije (težila je k čim hitrejši vzpostavitvi splošnega stanja pred letom 1919) in ob – s protimadžarskimi protesti izraženem – domoljubju prekmurskih katoliških študentov prikazana Kleklova aretacija in konfinacija, iz katere v prid Kleklovemu slovenstvu spregovori vrsta dokumentov, in sicer skozi »Kleklov proces «, ter jih potrdi Odločba madžarskega kraljevega tožilstva v Györu z dne 21. maja 1944 in Kleklov Odgovor na obtožbo skupaj s Kleklovim dolgotrajnim, toda uspešnim prizadevanjem za izid knjižice Kaszap Števan v gajici. Prikaz Kleklovega rodoljubja v medvojnih letih in najtežjih razmerah pa poglavje nadaljuje s predstavitvijo korespondence med Kleklom in dr. Vilmosom Némethyjem, kraljevim notarjem iz Kisspeste, in ga sklene ob prekmurskih bogoslovcih, ki v sombotelskem bogoslovju kljub madžarskemu raznarodovalnemu pritisku ostanejo zvesti »očetnjavi«.

III. SLOVENSTVO V OMENJENIH DOKUMETIH
Nemajhen del jeseni svojega življenja je Klekl preživel ločen od svoje Slovenske krajine, ki jo je skupaj z njenimi prebivalci tako ljubil. Vendar je bil ločen samo fizično, telesno. Duhovno živi, dela in trpi za prekmurskega slovenskega človeka in za živelj na levem murskem bregu, in to kar štiri leta kot bolniški duhovnik v težkih pogojih in razmerah (v vlažni sobici med tifusarji). Duhovna povezanost s Prekmurjem pa izstopa tudi iz njegovih aktov, navedenih v drugem poglavju. »Analitični« pogled vanje nam v tem tretjem poglavju predstavi Klekla kot globoko slovensko čutečo osebnost s prav vzvišeno ljubeznijo do maternega jezika (tudi v doslednem navajanju krajev in izrazov »Szloven« namesto »Vend«) in z osebnimi izpovedmi ljubezni do »malega slovenskega naroda « (Odgovor). Seveda pa na drugi strani madžarski dokumenti izzvenijo v enoglasne obtožbe, da je Klekl delal za odcepitev Prekmurja od Madžarske. Sklepna vsebina poglavja potrjuje »Kleklovo resnico«, ki jo je izpel v pesmi »Kaj je Müra šepetala« ob priključitvi Slovenske krajine matici, kjer pravi:
»(…) ne me Večni záto stvoro,
da bi val moj brate ločo,
jaz vezalje sem za nje,
ki kre strani mi živé.«

IV. POVOJNA OBTOŽEVANJA KLEKLA IN KOT PROTIUTEŽ SPOMINI NJEGOVIH SODOBNIKOV
Četrto poglavje na temelju dosegljivih dokumentov (precej jih je bilo verjetno uničenih) dokaj nazorno prikaže resnico o povojnem »tretiranju « Klekla stani »revolucionarno naprednih« privržencev oziroma oblasti. Klekla sicer ni doletela enaka usoda kot vrsto njegovih somišljenikov in duhovnikov (npr. I. Jeriča), ki so bili zaprti vrsto let, zato pa je postal deležen »revolucionarnega revanšizma«: izseliti se je moral iz svojega stanovanja (v Našem domu) v Črensovcih, ni bil vpisan v volilni register, in kar je najhujše, kmalu po vrnitvi iz konfinacije ga je začel »rdeči« tisk napadati, žaliti in omalovaževati pristnost njegovega SLOVENSTVA. »Napredni« tisk je torej osporaval temu, za kar so ga obtoževali Madžari. Zato kot protiutež komunistični krivici poglavje nudi še spomine na Klekla iz ust njegovih sodobnikov: arhitekta J. Plečnika, pisatelja F. K. Meška, škofa J. Smeja in drugih, ter Kleklovo osebno pričevanje o svojih slovenskih koreninah.

V. ALI JE RES UMESTEN NAZIV ZA KLEKLA: VELIKAN S KRAJNE?
Peto poglavje skuša prikazati Kleklovo veličino pod tremi vidiki:
1. kot duhovnika
2. kot apostola tiska
3. kot narodnjaka
Kot duhovnika ga avtor predstavi pod prizmo njegove ljubezni do evharistije, kar je nedvomno vsestransko odsevalo iz negovega dela in življenja, in skoz ljubezen do bližnjega, katere višek pa je predstavljen v njegovem pristnem odpuščanju nasprotnikom in sovražnikom. Škof Smej pravi, da bi tudi pisalna miza morala biti žrtvenik, oltar. Za Klekla je to res bila, saj izza nje stopa pred nas res kot velikan. Publikacije: Kalendar Srca Jezušovoga, Marijin list, Novine; Marijikin ograček, molitvenik Hodi k Oltarskomi Svestvi (…) niso zgolj izraz njegove zasidranosti v Bogu in bogatega duhovnega življenja ter pastoralne odgovornosti, ampak tudi globokega rodoljubja, ljubezni do domače besede
in prekmurskega človeka, ki je bila mnogokrat spremljana in podprta z žrtvijo. Kot takega, darujočega se, nam ga poglavje približa tudi ob krajši predstavitvi molitvenika Hodi k Oltarskomi Svestvi, Marijikinem ogračeku in navedbi brošur in knjižic, ki jih je napisal, prevedel ali priredil.
Predstavitev Klekla kot velikega narodnjaka pa poglavje prepusti »velikim slovenskim rodoljubom«: Matiji Slaviču, Ivanu Jeriču, Jožef Smeju in Ivanu Škafarju, katerih zapisi se zlijejo v sozvočje misli prej navedene pesmi I. Horvata:
»Eno želel si; da ne bi se vdali,
mi tudi svobodni naj smo gospodar (…)«

pripravlja Marko Čuk

(* ob prazniku) Sredi stisk prve svetovne vojne se je v Fatimi trem pastirčkom od 13. maja do 13. oktobra 1917 vsak mesec prikazovala Devica Marija. Prikazovanja so spremljali nenavadni pojavi, Marija pa je pastirčkom dala tudi posebna naročila. V tretji skrivnosti je Božja Mati napovedala atentat na papeža Janeza Pavla II. Knjižica strnjeno prikazuje te dogodke ter življenje treh vidcev, od katerih sta dva že prišteta med svetnike.

V naši spletni knjigarni najdete še DVD Dan ko je sonce plesalo (resnična zgodba o treh fatimskih pastirčkih, ki jih je Marija izbrala, da povabijo ljudi k molitvi in pokori - redna cena 8,90 €). Knjiga  Klici Fatimskega sporočila (zapisi vidkinje s. Lucije - je pošla.

“Fatima je predvsem plašč Svetlobe, ki nas pokrije tukaj kakor tudi na vsakem kraju na svetu, ko se zatečemo pod varstvo Device Matere.” (papež Frančišek)

V svojem najglobljem dnu, v svojem brezmadežnem Srcu nas okrasi s sijajem  vseh biserov svoje krone in nas napravi za romarje, kot si bila sama romarica. S svojim deviškim nasmehom utrdi veselje Kristusove Cerkve. S svojim blagim pogledom okrepi upanje Božjih otrok. S svojimi rokami, ki jih v molitvi dvigaš h Gospodu, združi vse ljudi v eno samo človeško družino. (papež Frančišek)

iz vsebine:

Ko se je Devica Marija prvič prikazala, je bila Lucija stara deset let, Francek devet, Jacinta pa sedem: nihče od njih še ni hodil v šolo, zato so bili nepismeni.
»Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. ‘Bolje je, da gremo domov,’« sem rekla sestrični in bratrancu, »bliska se. Najbrž bo nevihta.’ In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala ali se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter.
Tedaj nam je Marija rekla: ‘Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.’ ‘Odkod si?’ sem jo vprašala. ‘Iz nebes.’ ‘In kaj želiš od mene?’ ‘Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej
uri šest mesecev zaporedoma.’ ‘Bom šla tudi jaz v nebesa?’ ‘Da, boš.’ ‘In Jacinta?’ ‘Tudi ona.’ ‘Pa Francek?’ ‘Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev’ /.../

13. oktober: čudež s soncem
Ko smo prišli do hrastiča v Irijski globeli, sem po notranjem nagibu prosila ljudi, naj zaprejo dežnike, ko bomo molili rožni venec. Malo zatem smo videli odsev luči in takoj nato Marijo nad hrastičem. ‘Kaj hočeš od mene, o milostljiva?’ sem vprašala kot po navadi. ‘Hočem ti povedati, naj v čast mojega imena, rožnovenske Marije, na tem kraju postavijo kapelo. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojne bo konec in vojaki se bodo kmalu vrnili domov.’ ‘Rada bi te prosila veliko stvari: da bi ozdravila nekatere bolnike in spreobrnila nekatere grešnike in še mnogo drugega ...’ ‘Nekatere bom ozdravila, drugih ne. Morajo se poboljšati in prositi odpuščanja za svoje grehe.’ Vsa žalostna je rekla: ‘Naj ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki so ga že toliko žalili.’ Razprostrla je roke, da so odsevale v soncu. Ko se je dvignila, se je odsev njene luči odbijal od sonca. Zato semzaklicala, naj pogledajo v sonce. Nisem  imela namena, da bi ljudi na to opozorila, saj se nisem zavedala, da so tam. To sem storila le po notranjem nagibu, ki me je k temu spodbudil. Ko je Marija izginila za neizmernim obzorjem, smo videli ob soncu sv. Jožefa z Detetom Jezusom in Marijo v beli obleki z modrim plaščem. Zdelo se je, da sv. Jožef in Dete blagoslavljata svet; z roko sta delala znamenje križa. Ko je ta prikazen izginila, smo zagledali našega Gospoda in Marijo, ki se mi je zdela naša žalostna Mati božja. Prikazen je izginila, in zopet se mi je zdelo, da vidim Marijo, podobno karmelski Materi božji.«

pripravlja Marko Čuk

Naj starše vedno ubogam? Naj učitelje samo poslušam?

Ko je mali kenguru prvič pokukal iz vreče, kjer ga je nosila mama, je poln navdušenja vzkliknil:
"O, kako čudovit je svet! Mami, kdaj mi boš dovolila, da grem ven in uživam med temi čudesi."
Zaskrbljena mama ga je nežno obliznila po glavi in dejala: "Ni ti potrebno, dragi, da me zapustiš. Jaz ti bom povedala vse o svetu, zato ni treba, da greš iz moje vreče. Nočem, da zaideš v slabo družbo. Ne morem si dovoliti, da bi bil izpostavljen nevarnostim hudobnega sveta. Mnoge, premnoge kengurujčke, podobne tebi, je svet pokvaril. Jaz pa sem odgovorna mati, ki svojega otroka ljubi."
Kengurujček je zaprl oči, se skril v vrečo in krotko ubogal ljubečo mater. Dnevi so minevali in mali kenguru je postajal vse večji. Mamin trebuh je postajal premajhen. Končno je začel pokati.
Zato je mama nekega dne ukazala: "Prepovedujem ti, da bi še rasel, ker mi to povzroča velike bolečine. Počutim se neprijetno!"
Ker je bil kengurujček ubogljiv, je nehal rasti, da bi ugajal svoji mami. Ni ji želel povzročati bolečin. Ostal je pridno pri njej, a ji je postavljal veliko vprašanj:
"Mami, zakaj mi ne pustiš, da odidem? Na kakšne nevarnosti bom naletel, če grem ven? Mama, od kje pa pridejo majhni kenguruji?"
Nekega dne se je mama naveličala vprašanj in strogo dejala: "Nehaj me spraševati. Dobri otroci ne postavljajo vprašanj. Bodi priden fantek in delaj, kar ti ukažem. Ni ti treba premišljevati!" Ubogljiv in pokoren kengurujček je nehal spraševati in razmišljati. Mama je bila tega zelo vesela. Toda kengurujček je postajal vse bolj neuk.
Čez dolgo časa je kengurujček odkril majhno kengurujko. Bila je najbolj privlačna mlada kengurujka, kar jih je kdaj videl. Zaklical je:
"O, mama, kako je lepa! Kako očarljiva! Rad bi se poročil z njo!"
Mama pa jezna v solze:
"Kaj slišim? Me nameravaš zapustiti, samo da bi se poročil z mlado kengurujko, ki ni nič posebnega? Ali mi tako vračaš žrtve, ki sem jih naredila zate? Kako si nehvaležen! Zelo si me prizadel!"
Potem je s prosečim in obenem grozečim glasom nadaljevala: "Nikoli ti ne bom dovolila, da bi se poročil z njo ali katerokoli drugo kengurujko. Priden moraš biti in paziti name, dokler ne umrjem."
Ubogljiv in pokoren kengurujček ni mami nikoli več omenil kengurujke, nikoli ni nobene ljubil, nikoli se z nobeno oženil. Ostal je pri svoji mami, dokler ni umrla.
Ko je mama umrla, so vzeli majhnega kenguruja iz trebuha.
Bil je nenavadna pojava! Njegovo telo je bilo majhno in šibko kot je nemočno telo komaj rojenega mladička. Njegov obraz pa je bil zguban kot je zguban obraz starega kenguruja. Ko so ga postavili na tla, na svet, po katerem je tako hrepenel, je padel in takoj umrl.

SPODBUDE ZA RAZMIŠLJANJE

Zgodba se ukvarja s štirimi temeljnimi držami, ki jih imamo do avtoritete:
1. POKORNOST - delam tisto, kar mi naroča avtoriteta in brez pridržkov ubogam, kar mi ukaže. Moj nadrejeni ima pravico, da mi ukazuje, moja dolžnost pa je, da ubogam.
2. PODREJENOST Svojemu nadrejenemu sem podložen tudi, ko ta nima pravice, da mi ukazuje ali ko mi ukazuje, za kar ni pristojen. V vsem se podrejam. Moje pravice so ogrožene. Ni moja dolžnost, da bi ubogal.
3. AGRESIVNOST Svojega nadrejenega ne ubogam, tudi ko ima prav. Izzivam njegovo avtoriteto in ga omalovažujem. Kršim pravice svojega nadrejenega.
4 SAMOZAVESTNOST Odločno in spoštljivo branim svoje pravice, ko jih nadrejeni krši, ali ko mi ukazuje nekaj, kar ni v njegovi pristojnosti. Zagovarjam svoje pravice in prav tako zagovarjam pravice svojega nadrejenega.

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

• Ali je mati kengurujka resnično ljubila svojega sina? Je res skrbela zanj? Razloži, kaj je bila v resnici.
• Ali je bil mali kenguru res poslušen in spoštljiv do mame? Kakšen je bil v resnici?
• Je mali kenguru res ljubil mamo in samega sebe?
• Kako se je počutil kenguru, ko je stalno poslušal ukaze svoje mame? Kaj je čutil do sebe in do nje?
• Kaj se mu je zgodilo, ker je bil vedno pokoren materi?
• Ali moramo vedno poslušati in narediti tisto, kar nam ukažejo naši nadrejeni? Kdaj? Kako? Zakaj? Ali nimamo pravice zagovarjati samih sebe?
• Ali igraš kdaj vlogo kengurujčka (v družini), v šoli, pri igri, v zakonu, v skupini prijateljev? Ali se podrejaš?
• Ali lahko postajamo zrelejši, če nimamo svobode?
• Kaj pomeni "odgovorna svoboda"? Kaj rast v svobodi?
• Ali mi kdaj ravnamo podobno kot mati kengurujka, ko smo v stiku z drugimi? Npr. ne pustimo svobode drugim? Smo lastniški? Ali izkoriščamo druge v svojo korist? Se bojimo kritike? Ali ravnamo tako, da so drugi odvisni od nas?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2001), 36-37.
knjiga: Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 29-31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Trinajsta knjiga v zbirki Zgodbe za dušo
Pri Ognjišču vam že petindvajset let ponujamo zgodbe. Take, ki govorijo o odpuščanju, dobroti, molitvi, o govorjenju in poslušanju. Take, ki nam odpirajo oči, da ne bi bili slepi za svoje napake, in one druge, ki v nas budijo dobrotljivost in ljubezen. To so naše zgodbe, ‘Zgodbe za dušo’. Tudi trinajsta knjiga prinaša kratke zapise, ki na sodoben način prinašajo vsebine, o katerih govori krščanstvo.
Poglavja v knjigi: Usmiljeni, Iskati nebo, Govoriti in poslušati, Dobro seme, Slepi za svoje napake, Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti
Posebna poglavja z zgodbami o dobroti (Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti), namenjena predvsem tistim, ki z dobroto širijo krščanstvo in služijo drugim ljudem in jih razveseljujejo.
Barvne fotografije in molitev ali razmišljanje ob koncu vsakega poglavja.
Vzemite jih v roke in jih berite z odprtim srcem. Naj tudi vam kažejo (novo) pot.

Kako nam Zgodbe kažejo novo pot? • začnimo v svetlobi Božjega usmiljenja: Bog je usmiljeni oče, ki nam vedno odpušča ... le zaupati moramo vanj in spoznali bomo, kako dober je ...on vedno spoštuje človeka in njegovo svobodo ... a človek se mora tudi zavedati svoje odgovornosti za dobro in slabo ... največ lahko naredi z molitvijo, s pravo molitvijo, ki ni samo dobivanje, ampak tudi izgubljanje ... • zgodbe nas v nadaljevanju vabijio, da se ozremo v nebo ... iščimo pa zvezde, ki jih nosimo v svoji notranjosti, Boga, ki živi med nami, v naših mestih ... v njegovem načrtu so vtkane tudi vse naše napake ... odkrivajmo ga, spoznavajmo in se zaradi tega, kar izvemo - tudi spremenimo - če ne gre drugače, se povzpnimo na drevo, za nekaj minut - in začrtajmo smeri svojih poti tako, kakor jih želi Bog ... • beseda je najdragocenejši dar, ki nam ga je zaupal Bog ... je most, ki najbolje poveže duše ... kako, kaj, kdaj  govorimo, ... ali raje molčimo, sodimo, ... znamo poslušati, ... kako govorijo naša dejanja ... nimamo pravice obsojati ... sejati je treba, vreči seme in verjeti, da bo nekaj lepega zraslo ... to drugo prepustimo Bogu ... in ne zakopljimo talentov, ki bi jih lahko uporabili za dobro sebe in drugih ... učimo se pri sveči ... kdor postaja drugim svetloba, se mu svetloba podvoji ... kdor misli sam nase, kmalu ostane sam ... življenje nam je podarjeno, mi pa se moramo odločiti, kaj bomo naredili iz njega ... pa še nekaj je: Bog nas postavlja v življenja drugih, da drug drugega podpiramo, drugim pomagamo ... • veste, kakšna je razlika med Svetim pismom in mobilnim telefonom? ... • brali smo že zgodbe o obsojanju drugih ... v naslednjem poglavju se postavijo pred nas naše napake in ob njih spoznanje, da smo večkrat slepi zanje ... "glavne" osebe so tisti, ki obrekujejo, se hvalijo, si želijo slave, se razkazujejo ... nastopi tudi hudič, ... • kaj lahko zgodbe povedo o ljubezni? ... da se podvoji, če jo podarimo ... ne moremo misliti samo nase ... samo na darila, biti samo potrošniki, brez srca, samo za trebuh in užitke ... tudi samo razum ni dovolj, tudi tehnika ne ... potrebna so tudi čustva, nežnosti ... • odkrijemo, da moramo Boga iskati v mirnih trenutkih, da bo lahko z nami v  težavnih ... takrat je molitev naš rešilni jopič ... kako je ljubezen povezana z dobrotljivostjo? ... krščanska ljubezen je hoja za Kristusom - pri njem se učimo, kako postati dobri in krepostni ...z Bogom se srečujemo po človeku ... in če ljubezen, ki smo jo prejeli po Kristusu prenesemo na druge ... potem vidimo bogastvo, ki ga ima ljubljena oseba ... če pomagamo človeku, mu približamo Boga in še zanesljiv recept za srečo: Najsrečnejši je tisti, ki osrečuje druge.

iz vsebine

DOBRO SE SPOVEJ
Neko dekle je nesrečno zabredlo v grehe, ki se jih ljudje najbolj sramujemo spovedati.
Postajala je žalostna in nemirna. Minilo je več mesecev, toda nobena njenih prijateljic ni zmogla zvedeti vzroka njene žalosti. Kmalu zatem je umrla njena najboljša prijateljica, ki je bila zelo verna in poštena. Nekaj dni po pogrebu je tisto nesrečno dekle v spanju zaslišala, da jo nekdo kliče po imenu in spoznala je glas pokojne prijateljice. Glas je ponavljal: “Dobro se spovej ... O, ko bi vedela, kako dober je Jezus!” Ta glas je sprejela kot sporočilo z neba.
Opogumila se je in se spovedala tudi tistega greha, zaradi katerega je že toliko pretrpela.
Ko je to storila, se je počutila tako olajšano, da je o svoji sreči vsem govorila. Ponavljala je: »Poskusite tudi vi in videli boste, kako dober je Jezus! Poskusite in videli boste, kako dober je Jezus!«

RAD BI BIL TVOJ TELEFON
Ker me potem ne bi nikoli izpustil iz rok.
Ker bi se nasmejal vsakič, ko bi me pogledal.
Ker bi me povsod nosil s seboj.
Ker bi vedno skrbel, da ne padem na tla.
Ker bi redno preverjal, ali
imam zadosti energije.
Ker bi bil prva stvar, ki jo pogledaš, ko zjutraj
odpreš oči, in zadnja, ko greš spat.

ZAKAJ SEM TAKO REVEN?
Učenec je vprašal učitelja:
Zakaj sem tako reven?
Učitelj: Nisi se naučil dajati.
Revež: Kako bi lahko dajal, ko pa nimam nič?
Učitelj: Imaš toliko stvari:
Obraz, s katerim lahko podariš nasmeh.
Usta, s katerimi moreš pokloniti
modrost in tolažbo drugim,
Srce, ko ga lahko odpreš za druge.
Oči, s katerimi lahko opaziš dobro v drugih.
Ti nikakor nisi reven!

zgodbe prebira in ob njih razmišlja: Marko Čuk

Knjižica Rožni venec s podobami nam pomaga moliti rožni venec. Na začetku so podana navodila, kako molimo rožni venec, na koncu pa so osnovne krščanske molitve. Vsaka skrivnost je ilustrirana, pod sliko so svetopisemski navedki, ki se na skrivnost navezujejo. Pred začetkom vsakega od štirih delov je nekaj misli sv. Janeza Pavla II. iz apostolskega pisma Rožni venec Device Marije, ki nas uvedejo v premišljevanje.

iz vsebine:

KAKO MOLIMO ROŽNI VENEC

Apostolska vera.
Oče naš.
Trikrat Zdrava Marija s prošnjami.

Veseli del:

ki nam poživi vero,
ki nam utrdi upanje,
ki nam vžgi ljubezen

Svetli del:

ki nam daj duha pokorščine,
ki nam daj srečo uboštva,
ki nam podeli milost čistosti.

Žalostni del:

ki nam utrdi spomin,
ki nam razsvetli pamet,
ki nam omeči voljo.

Častitljivi del:

ki nam vodi naše misli,
ki nam vodi naše besede,
ki nam vodi naša dejanja.

Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija in skrivnosti. Slava Očetu.
Fatimska molitev:
O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in pripelji v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.

Ob koncu vsakega dela desetkrat Zdrava Marija "ki naj se usmili duš v vicah".

pripravlja Marko Čuk

Knjiga je presenetljiva izpoved človeka, ki ga je - skupaj z družino - strašna usoda (ženine) bolezni pahnila v situacijo, v kateri se dandanes znajdejo mnogi, a ne vedo, kako se upreti »usodi bližajočega se konca«. Avtor in njegov bližnji krog pa ni obupaval. Odločil se je za življenje! In dobil bitko! Občutena pripoved je zgled »uporništva« mnogim, ki bi morebiti klonili pred boleznijo. Je zgled ohranjanja optimizma, čeprav s skromnimi možnostmi za končno veselje, srečo ... A celo »rak« ni nekaj, pred čimer bi morali kloniti. Zlasti, če imamo nekoga, ki nam je pripravljen stati ob strani.

Zdrav človek ima tisoč želja, bolnik ima le eno ... (pregovor)

iz vsebine:

Prišel sem domov.
Na pragu domačije me je obšla neka zla slutnja, ki si je nisem znal razložiti.
A takoj, ko sem zagledal ženo, mi je postalo popolnoma jasno, da je tokrat nekaj zares hudo narobe.
Njene oči so bile žalostne in v kotičkih so se zrcalile solze.
Sedela je kot kip, skrušena, sklenjenih rok in zrla negibno nekam v daljavo …
Vstopil sem in pozdravil:
»Zdravo!«
Besede so se mi zatikale in s težavo šle z jezika: »Kaj ti je povedal zdravnik?«
Povesila je pogled in čutil sem, da komaj zadržuje solze.
Sedel sem poleg nje na zofo in jo prijel za roko. Pogledala me je v oči.
Slednjič je tiho spregovorila:
»Raka imam! Operacija je potrebna, in to takoj!«
Padla sva si v objem.
Privil sem se k njej in čutil, kako njene solze drsijo po mojem licu.
Srce mi je ohromelo in hkrati kričalo.
Oba sva trpela v bolečini, ki jo je prinesla usoda.
Globoko v sebi pa sem kljub vsemu videl svetlobo na koncu dolgega hodnika.
Bil sem popolnoma prepričan, da bova samo s skupnimi močmi našla rešitev in uspela. (...)

Taval sem po mestu in ustavljal ljudi, znance, naključne mimoidoče.
Spraševal sem jih, ali ima kdo znanca ali morda prijatelja v bolnišnici Ljubljana.
Tako sem čisto slučajno naletel na ženinega starejšega brata Ivana. Ker je verjetno že izraz na mojem licu govoril sam zase, me je brez oklevanja ogovoril: »Zdravo, Bojan! Ja kaj se je pa zgodilo?«
Potrto sem prikimal, stopil za korak bližje, pogledal levo in desno ter tiho odvrnil:
»Sonja ima raka, potrebna je nujna operacija! Iščem povezave, da bi ženo spravil v Klinični center v Ljubljano!«
»O, ti sranje!« je kar ušlo svaku.
Malce je pomislil in zatem nadaljeval:
»Veš, jaz poznam zdravnika, ki je zdravil mojo ženo. Lahko poskusiva. Pojdi z menoj, pa ga bova kar takoj poklicala!«
Kanček upanja je kot sončni žarek posijal v temo. (...)

 Drugače topel dom je bil prazen, pust in žalosten.
V sebi sem čutil praznino in bolečino brez primere.
Stal sem sredi dnevne sobe in se počutil kakor tujec v lastnem stanovanju.
Moje globoko razmišljanje je zmotil ropot in stopinje po stopnicah.
Skozi vrata sta pridrvela sinova.
Nekako v zadregi sta stala pred menoj in me vprašujoče gledala s svojimi velikimi očmi. Na njunih licih se je risala zaskrbljenost.
Brez besed sem ju objel.
Nekaj časa smo tako objeti stali sredi dnevne sobe.
Slednjič smo le sedli na zofo in čutila se je naelektrenost ozračja.
Molčali smo.
Bojan se je ojunačil in se obrnil proti meni:
»Ati! Kako je mamica?«
Andrej, ki je sedel na moji levi, je mencal z rokama in zdelo se mi je, da je prestrašen.
Njegov obraz je bil bel, prikupna rdečica je izginila.
Modre očke je imel na široko odprte in me vprašujoče gledal.
S pogledom sem nemirno krožil po sobi in iskal primerne besede:
»Mamico so sprejeli v bolnišnico. Predvidoma naslednji teden jo bodo operirali. Nikar ne skrbita! Klinični center v Ljubljani je ena od najboljših klinik v naši deželi in tudi daleč onstran naših meja!«
Objem je postajal vse tesnejši, glas se mi je tresel in usta so bila suha.
»Prepričan sem, da je v dobrih rokah!« sem dodal po daljšem premoru, ko sem se ponovno zbral.
»Bojan, naredita nalogo, medtem ko bom jaz pripravil večerjo!

»Kako se počutiš, Sonja?«
»Dobro!« se je na hitro zlagala.
Povesila je pogled:
»Nimam teka. Danes so me pripravili za jutrišnjo operacijo.«
Zaskrbljeno sem jo gledal. Držala me je za roko.
Čeprav o svojih besedah nisem bil prepričan, sem prekinil molk in jo skušal bodriti:
»Vse bo še dobro, Sonja, verjemi!«
Prebodla me je s pogledom:
»Kako sta moja fanta?«
»Zelo sta pridna! Veš, Bojan mi veliko pomaga. Skrbi tudi za Andreja in vse je v najlepšem redu. Tudi ta mali je čisto OK!«
»Lepo te pozdravljata!« sem še na hitro dodal.
Nehote je po ženinem obrazu zdrknila solza in padla na bolniško posteljo.
Suho pregrinjalo jo je v trenutku vsrkalo.
Pogledala je v stran, nekam v daljavo, in želela prikriti svoje občutke.
Vendar to ni bilo mogoče.
Ves skrušen sem obsedel na bolniški postelji.
Čutil sem nemoč in samopomilovanje.
Najraje bi zajokal v njenem naročju kot otrok.
Ponovno sem se ugriznil v ustnico in se skušal obvladati.

o avtorju:
Bojan Fekonja se je rodil v Mariboru leta 1951. Težke življenjske prelomnice v preteklih desetih letih so v njemm prebudile željo po ustvarjanju in potrebo po raznovrstnem izražanju. Sprva je pisal pesmi, nato so privreli na plano rokopisi proznih del (Kakor nemirna reka, Temna senca in Skroja kruha), pravljica Skrivnostni obisk in številne črtice. Nadaljeval je z likovnim upodabljanjem svojih občutkov, ki so prihajali iz globine srca. Pri tem je uporabljal tehniko akvarel ter predvsem akril na platno (Kurent je pregnal zimo, Pastir in njegova čreda, Prepad). Njegov slikarski opus šteje več kot 110 slik. Imel je več samostojnih likovnih razstav in sodeloval tudi na več skupnih razstavah.
«

pripravlja Marko Čuk