Izšel je nekoliko prenovljen ponatis knjige, ki prinaša božične zgodbe, pripovedi in legende, prirejene za branje naglas (lahko za lahko noč)
Prvih šest je tudi adventnih, zato jih lahko beremo že v teh dneh pričakovanja.
Najprej beremo o presenečenju za Zaharija, ki mu je angel povedal, da bosta z Elizabeto dobila otroka, ki mu bo ime Janez.
Potem je tu zgodba iz Nazareta: Angel Gabrijel je obiskal mlado dekle Marijo, ki ji je Gospod namenil prav posebno nalogo ... da bo postala mati Božjega otroka Jezusa ...
Marija v  naslednji zgodbi hiti na jug proti Jeruzalemu, k sorodnici Elizabeti, ki je ob srečanju spoznala (začutila), da Marija nosi  Božjega Sina, spodbuja Marijo, naj zaupa besedam, ki jih je izrekel angel in Marija zapoje najlepšo pesem: Moja duša ...
Potem so na vrsti zgodbe o tem, kako sta Elizabeta in Zaharija izbrala otroku ime ... o Jožefovih sanjah in odštevanju časa do rojstva Jezusa, ki ga je nekoliko "pokvaril" cesarjev ukaz ... treba bo na pot ... proti Betlehemu na dolgo potovanje

Knjiga ima tri dele. V prvem so svetopisemske pripovedi, ki govorijo o dogodkih pred Jezusovim rojstvom, ob njem in kmalu po njem. Te božične zgodbe so dolga stoletja pripovedovali iz roda v rod. Tukaj so na novo povedane ... prinašajo veselje, strmenje, čudenje in vzbujajo razpoloženje za praznovanje, ki je povezano z rojstvom izrednega otroka, Jezusa ...

V drugem so zgodbe o božičnem izročilu iz različnih dežel. Tako bomo v zgodbi iz Nemčije spoznali, kako se je rodila navada postavljanja božičnega drevesca, v zgodbi iz Mehike bomo prebrali, zakaj rožo, ki cveti ob božiču, imenujemo božična zvezda. V avstrijski zgodbi bomo izvedeli, kako je nastala znana pesem Sveta noč, v italijanski pripovedi pa, kako je Frančišek postavil prve jaslice.

V tretjem delu so zbrane božične pripovedi in legende, ki so skozi stoletja nastale med različnimi narodi. Vse pa nam skušajo osvetliti božično skrivnost. Zelo znana je zgodba očka Martina, o štirih letnih časih, o mali jelki ...

Na koncu je tudi nekaj predlogov, kako v pripovedovanje vsake zgodbe vključiti tudi poslušalce, da bo bolj zabavno.

Knjiga, ki nam bo gotovo približala božično praznovanje in ga obogatila z veseljem in dobroto. Z zgodbo Jezusovega rojstva, ki prihaja k nam po legendah z vsega sveta o izročilu in čudežih božične noči. Uživali boste ob branju naglas, očarale pa bodo tudi tistega, ki knjigo preboira sam. Božično branje po tako postalo priljubljen del božičnega praznovanja za otroke vseh starosti.

iz vsebine

Božične zgodbe iz Svetega pisma
Božične zgodbe iz Svetega pisma so dolga stoletja pripovedovali iz roda v rod. Tukaj na novo povedane vzbujajo veselje, strmenje in praznovanje, povezano z rojstvom izrednega otroka, Jezusa.
Presenečenje za Zaharija
Presenečenje za Marijo
Marijina čudovita pesem
Ime za otroka
Jožefove sanje
Odštevanje časa
Dolgo potovanje
Hrupen hlev
Množica angelov
Zvezda, ki je bliskovito vzšla
Potovanje zvezdogledov
Darila za kralja
Hudobni načrt kralja Heroda

Nekaj zgodb o božičnem izročilu:
Po vsem svetu ljudje praznujejo Božič zelo različno. Ponavadi nadaljujejo izročila, ki so se skozi stoletja prenašala iz roda v rod. Pričujoči izbor zgodb - nekaj je starejših in nekaj novejših - nam kaže, kako so se nekateri zelo znani božični običaji začeli.
Lesene figurice brata Froilana (Italija)
Ljubeznivi škof Nikolaj (Turčija)
Božična zvezda (Mehika)
Prvo božično drevo (Nemčija)
Srebrni okras za božično drevo (Ukrajina)
Frančiškova božična procesija (Italija)
Božična pesem kaplana Jožefa (Avstrija)
Božična roža (Švedska)

Božične pripovedi in legende

Od tedaj, ko se je Jezus rodil, pa vse do poznejših vsakoletnih praznovanj božiča, so nastajale vedno nove in nove zgodbe. Tukaj imate nekaj najbolj priljubljenih zgodb, ki so se prenašale iz roda v rod.

Krokar (zgodba iz Francije)
Jagenjčka (zgodba iz Arabije)
Otrok v testu (srednjeveška legenda)
Lakomna žena (zgodba iz Italije)
Božični kralj (zgodba Boba Hartmana)
Božič brata Comgalla (zgodba iz Irske)
Obiski očka Martina (zgodba iz Rusije)
Kristinin božični vrt (zgodba iz Skandinavije)
Mala jelka (zgodba iz Danske)
Štirje letni časi (zgodba iz Češke)
Čevljarjevi sinovi (zgodba iz Avstrije)
Mali žongler (zgodba iz Francije)

Božična pesem kaplana Jožefa

Naj vaša skupina gazi po snegu, otrese sneg s sebe in počasi gre skozi gozd kot kaplan Jožef. Nazadnje naj vsakdo prebere (ali zapoje) eno ali dve vrstici pesmi Sveta noč. Če te pesmi ne poznajo najbolje, jim na začetku razložite, da je ta pesem odigrala pomembno vlogo v zgodovini praznovanja Božiča. Če znate vi ali kdo v skupini igrati na kitaro, naj pojejo ob spremljavi kitare, kar bo res imenitno!

Kaplan Jožef Mohr se je s težavo prebijal skozi gost hribovski gozd. Pokrajina okrog njega je bila čudovita. Sneg je bil po vejah smrek kot sladkorni obliv. Polna luna je s svojo svetlobo pobarvala noč v zimsko senčno modrino. Mladi duhovnik, pa vsega tega ni videl. Z mislimi je bil drugje.
Orgle v cerkvi so se pokvarile. Ni bilo časa, da bi jih popravil. Najhuje pa je bilo to, da se je to zgodilo nocoj, na sveti večer!
Zelo dobro je vedel, kako razočarani bodo ljudje, ko bodo prišli v cerkev in bodo zapeli priljubljene božične pesmi, pa bodo videli, da ni orgel, ki bi spremljale njihovo petje.
Toda kaj naj stori? Posebej zdaj, pozno zvečer, ko je šel na pot, da blagoslovi rojstvo rezbarjevega prvega otroka.
Kaplan Jožef si je otresel sneg z ramen. S cepetanjem je otresel še svoje čevlje. Zaželel si je, da bi mogel tako stresti s sebe tudi skrbi, ki so ga težile.
Ko je odprl vrata rezbarjeve koče, je hipoma pozabil na vse. Pred njim je namreč bila v zlati svetlobi ognja živa slika prvega božiča: mlada mati se je sklanjala nad zibelko, njen mož je visok in vzravnan stal za njo. Novorojeno dete, zavito v robate odeje, je pravkar zaspalo.
Kaplan Jožef je blagoslovil otroka in se odpravil domov. Toda tega prizora ni mogel pozabiti. Iskal je besede, s katerimi bi opisal to tiho lepoto. In te besede so se mu same od sebe spletle v pesem.
Ko je kaplan Jožef prišel domov, je to pesem zapisal. S popisanim listom v roki se je spet odpravil ven v sneg - na dom prijatelja Franca Gruberja.
Bilo je že zelo pozno, toda ko je Franc slišal zgodbo in prebral besedilo pesmi, je začutil, da mora te besede preliti v glasbo. Vzel je v roke staro kitaro in zložil melodijo za pesem kaplana Jožefa.
Ko je prišlo božično jutro, kaplan Jožef ni bil več zaskrbljen. Orgle so bile res še pokvarjene. In tudi nekaj tistih, ki bodo prišli v cerkev, bo morda zato razočaranih. Toda bil je prepričan, da ima zanje nekaj boljšega - novo pesem, ki jo bodo zapeli in ob njej doživeli lepoto prve božične noči.
Skupaj s prijateljem Francem Gruberjem, ki ga je spremljal na kitari, je kaplan Jožef zapel svojo božično pesem. To pesem danes pojemo verni ljudje po vsem svetu. Pesem Sveta noč, blažena noč je ena najlepših božičnih pesmi in gre vsem do srca.

»Sveta noč, blažena noč!
Vse že spi, je polnoč,
le Devica z Jožefom tam
v hlevcu var’je Detece nam
Spavaj, Dete sladko,
spavaj, Dete sladko.

Sveta noč, blažena noč!
Prišla je, nam pomoč:
Dete božje v jaslih leži,
grešni zemlji radost deli;
rojen je Rešenik,
rojen je Rešenik.

Sveta noč, blažena noč.
Radostno pevajoč
angeli Gospoda slave,
mir ljudem na zemlji žele:
človek, zdaj si otet,
človek, zdaj si otet.

 pripravlja: Marko Čuk

Sveta Družina je odgovor vseh treh, Jožefa, Marije in Jezusa, na Očetov načrt, vsi trije pomagajo odkrivati Božji načrt, je dejal papež na praznik svete Družine v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja. Sveta Družina se je dala popolnoma na razpolago: molili so, delali in se med seboj pogovarjali. Prav pogovor je v sodobnih družinah v veliki krizi, saj so tudi pri skupni mizi vsi zazrti v svoj pametni telefon, v svoj svet ... in se sploh ne pogovarjajo. Pri mizi vlada tišina, kot bi bili pri maši. Nujno je treba obnoviti dialog med očetom in materjo, otroci, starimi starši ...to je zelo pomembna naloga, ki jo moramo izpolniti danes, na praznik, in tudi vse dni novega leta. Sveta Družina naj bo tudi vzor našim družinam v tem, da se starši in otroci prizadevajo za skupno rast v svetosti, s sprejemanjem evangelija, in njegovim uresničevanjem v vsakdanjem življenju ...
Ob prazniku Svete Družine vam ponujamo še nekaj misli iz knjige Zakladnica modrosti

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1,27-28)

Družine naj se velikodušno odprejo življenju kot daru ter vzgajajo otroke v pripravljenosti za izpolnjevanje Božje volje. (Benedikt XVI.)

Naj nam Nazaret da razumeti, kaj je družina, kaj je njeno občestvo ljubezni, njena resnobna in sijoča le pota, njena posvečenost in nedotakljivost; naj se od Nazareta naučimo, kako blagodejna in kako povsem nenadomestljiva je vzgoja v družini. (bl. Pavel VI.)

Družine so prvi kraj, v katerem se živijo in posredujejo vrednote ljubezni in bratstva, sožitja in vzajemne delitve, pozornosti in skrbi za drugega. (papež Frančišek)

Družina mora biti vir svetlobe, ki razsvetljuje temo sveta. Ko bi le bilo več družin takšnih, bi svet postal ena velika, srečna družina, polna svetlobe in upanja. (François X. Nguyen van Thuan)

Našim krščanskim družinam manjkata predvsem dve stvari, ki pa sta med seboj tesno povezani: pogovor med zakoncema in pogovor z Bogom. (Vital Vider)

Družina, v kateri ni družinske molitve, je podobna cerkvi, ki je spremenjena v muzej. (Vital Vider)

Družina je srečna, dokler se vsi njeni člani zbirajo okoli družinske mize. Ko jih skrb za zaslužek razmeče na vse strani, da nikoli ne jedo več skupaj, potem splahne tudi sreča in zadovoljstvo v družini. (Janez Oražem)

Bog bi lahko prišel na svet brez družine, brez matere, a je hotel že s prvim korakom na zemljo posvetiti celico naravnega življenja družino. Sveti večer je zato praznik Božje domačnosti. (Janez Oražem)

Človek je vedno družinsko bitje. Mora koga imeti, mora komu pripadati, biti potreben. Tudi ko je star in bolan takrat še najbolj. Hoče ostati v družini. (Miha Žužek)

Družina je tisti prostor, kjer naj bi se uresničevalo, razvijalo in izpopolnjevalo življenje. Tu naj bi bili vsi člani družine v varstvu medsebojne harmonije najbolj deležni lepot in radosti naravnega življenja. (Stanko Janežič)

V družini mora biti živa zavest Božje navzočnosti. Vsa naša dejanja in besede, vsi naši odnosi potekajo pred očmi živega Boga. (Janez Zupet)

Družina, ki se nikoli ne igra, je zelo žalostna družina. Naj se vam ne zdi škoda časa za to, kar ni neposredno koristno. (Bogdan Dolenc)

Danes je zelo moderno govoriti o odprti družini. Žal mnogi razumejo to odprtost kot svobodnjaški, neobvezujoč način medsebojnih odnosov, ki prinaša s seboj razbitost in razvaline pretresljivih razsežnosti. (Lojze Bratina)

Družinske radosti so za človeka najdragocenejše v življenju in veselje, ki ga okušajo starši ob svojih otrocih, je nasvetejše na svetu. (Johann Heinrich Pestalozzi)

Družina je velika šola, ki jo je ustanovil Bog za vzgojo človeškega rodu. (Gotthold Ephraim Lessing)

Družina smo, druži nas ista kri, / družijo iste skrivnostne vezi, / ki jih nihče ne more izničiti, / ne pretrgati, ne zatajiti. // Vsi smo eden drugemu luč. / In če le ena od njih ugasne, / ugasne cele družine luč. (Tone Kuntner)

Kakor vsem stvarem našega časa, tudi družini danes preti nestalnost, ker je zgrajena na temelju uživaštva in ne darovanja, ljubezni, čuta dolžnosti. (Carlo Sgorlon)

Noben stroj vam ne pomaga, če ni v družini ljubezni in resnične pripravljenosti za žrtve ... Če ni vsak člen družinske verige kaljen in zvarjen v ognju ljubezni in žrtev, se bo hiša sesula. (Fran Saleški Finžgar)

Vsaka družina, kjer so dobri otroci in kjer sta dobra oče in mati, je sveta družina. (Karel Mauser)

Napad na družino je napad na najmočnejši okop proti modernemu nihilizmu. Urejena družina hrani človeka z ljubeznijo, s smislom, z življenjsko svetlobo. (Alojz Rebula)

Za okni živi družina. Mogoče se pogovarja in to je zelo lepo. Mogoče pa ljudje gledajo v televizor namesto drug v drugega. To ni prijazno. (Berta Golob)

Kakršen je gospodar, taka je družina. (slovenski pregovor)

Osrečite svojo družino, pa bo na zemlji zavladal trajen red. (kitajski pregovor)

Ako je korenina sveta, svete so trudi veje. (slovenski pregovor)

Družina je ključ k sreči. (azerbajdžanski pregovor)

pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Blagoslov je molitev,
s katero prosim Boga,
naj nekemu določenemu človeku
podari dobroto in ljubezen,
veselje in uspeh, blagor in vse,
kar mu koristi za zveličanje.
Blagoslovi vsakogar,
ki se sreča s teboj.
Pošlji mu misel dobre volje
in naklonjenosti.

Mnogi potrebujejo tvoj blagoslov. 
Če je koga zajelo malodušje
ali se čuti nesrečnega,
ga blagoslovi.
Bog mu bo pomagal,
da se bo razveselil. 

Mnogi se obnašajo tako,
da jih drugi samo odklanjajo
in jih obsojajo.
Blagoslovi takega človeka 
in pojdi mu naproti 
z razumevanjem, 
s pripravljenostjo 
za pomoč in z dobrohotnostjo.

Mnogi neutrudno delajo,
so zasvojeni in ne najdejo časa 
zase in za svoje soljudi.
Blagoslovi jih ter jim izrazi 
zahvalo in priznanje. 
Po tvoji molitvi bo Bog 
tem ljudem podaril
moč in veselje.

P. Haschek, Pogled v nebo, v: Ognjišče 11 (2011), 33.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 pripravlja: Marko Čuk

iz knjige YOUCAT za otroke Katoliški katekizem za otroke in starše, 240 strani, 17,5 x 22,5 cm, integralna vezava, barvne fotografije in grafika

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 19,90 €

Ali vemo, kdo je Marija, kaj se je zgodilo v Nazaretu, kakšno vlogo je pri tem imel Jožef in kaj se je zgodilo v Betlehemu?

Tretje dejstvo o Bogu se glasi: ... spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device ...

Kaj se je zgodilo v Nazaretu? Marija je mladenka iz tega kraja. Tu je Marija dobila sporočilo, ki je spremenilo ves svet.
Angel Gabrijel je prišel k njej in ji rekel: »Bog je izbral ravno tebe. Nekaj namerava in te potrebuje.« ...
Ali prav razume? ... Bog jo po angelu prosi, da bi postala mati njegovega Sina..?
Na svet bo prinesla Jezusa.
To je vendar nekaj najbolj neverjetnega, kar lahko človek sploh kdaj postane: → Božja mati.
Marija je rekla: »Da!« S tem je lahko Božji Sin postal človek....

Kakšno vlogo je igral Jožef? Jožef je bil Marijin zaročenec ... Bil je namreč pravičen mož, ki je poslušal Boga.
Ko je Marija pričakovala otroka, ki je bil od Boga, in ne Jožefov, je ni zapustil, ampak jo je vzel za ženo.

Kaj se je zgodilo v Betlehemu? V Betlehemu je bil prvič Božič. Tam je namreč prišel na svet Jezus.
Rimski cesar je dal ukaz: Vedeti hočem, koliko ljudi je v mojem kraljestvu!

Zato je morala Marija, ki je vsak trenutek pričakovala svojega dojenčka, z Jožefom potovati v Betlehem. Tam pa je bilo vse tako polno, da ni našla nobenega hotela več ...


Tam je bil le še en hlevček. Tam, v noči, se je rodil Jezus. Mama Marija ni imela niti otroške posteljice. Novorojenčka Jezusa je položila v jasli.
V bližini so pastirji varovali svoje ovce. Nenadoma so se prestrašili: angeli so vzklikali na nebu.
Klicali so: »Ne bojte se! Danes vam je bil rojen Odrešenik, na katerega ste že tako dolgo čakali.«
Pastirji so se takoj odpravili. Našli so hlev in otroka. Preprosti pastirji so bili prvi, ki so videli Odrešenika sveta.

→ SMS iz nebes
Skupaj s svojim otrokom premislite, kako bi bilo, če bi dobili SMS s sporočilom: »Pridem v petek, 24. 12., okoli polnoči. Me lahko pride kdo iskat? LP, Jezus« Kaj bi storili?

→ Nazaret je bil majhna, nepomembna vas na severu Galileje. Še v 19. stoletju se je trdilo celo, da Nazaret sploh ni obstajal. V 20. stoletju pa so arheološke izkopanine dokazale nasprotno. Danes predpostavljamo, da je v Jezusovem času tam živelo okoli 200 do 500 ljudi. Med drugim so našli skromno hišo z dvema sobama ter cisterno za oskrbo prebivalcev z vodo.

→ Vsaka krščanska družina lahko – tako kot sta to storila Jožef in Marija – predvsem sprejme Jezusa, ga posluša, se z njim pogovarja, ga varuje, ščiti, z njim raste in tako izboljšuje svet.
V naših srcih in v toku našega vsakdanjika želimo ustvariti prostor za Gospoda. To sta storila tudi Marija in Jožef, in ni bilo lahko. (papež Frančišek)

(se nadaljuje)

YOUCAT za otroke - primerno darilo za prvo sveto obhajilo
Najodločilnejši kraj posredovanja vere ni učilnica, pravzaprav to ni niti cerkev. Morda je to kotiček v otroški sobi, ležalnik ob morju, klopca na vrtu ali rob postelje. Nič ne more nadomestiti pogovora med ljudmi, ki se imajo radi in si zaupajo. Šele v prostoru ljubeče bližine lahko podelimo zaklad vere, po-delimo ali skupaj odkrivamo. – YOUCAT za OTROKE. - ki pomaga odgovarjati na mnoga otroška vprašanja vprašanja, ... in skupaj z YOUCAT-om za OTROKE lahko iščete odgovore. Pa tudi sami lahko izberete to ali ono vprašanje. Najbolj smiselno je slediti predlaganemu vrstnemu redu vprašanj. Kajti vera je rastla skozi dva tisoč let, in počasi se jo je razumevalo vedno globlje; zatorej ne moremo izpustiti nobenega delčka, ne da bi zabredli v nevarnost, da bomo izpustili ali napačno razumeli nekaj pomembnega.

Pri prelistavanju YOUCAT-a za otroke sem naletel tudi na vprašanja, ki jih otroci milijonkrat postavljajo svojim staršem in katehetom, zaradi česar se mi je zazdel ravno tako uporaben kot veliki katekizem, v katerem najdemo odgovore na pomembna vprašanja življenja: Od kod prihaja svet? Zakaj obstajam? Kako in čemu živimo tukaj? Kaj se zgodi po smrti?
YOUCAT za otroke je katekizem, ki je čisto drugačen kot tisti, ki sem ga uporabljal sam. Prirejen je temu, da bi otroci in starši z njim skupaj preživeli čas in hkrati vedno bolj odkrivali Božjo ljubezen.
Dragi starši, imejte ta mali katekizem pri sebi in poiščite čas, da si ga boste ogledali skupaj z vašimi otroki. Stran za stranjo, skrivnost vere za skrivnostjo vere, vprašanje za vprašanjem.
Pomagajte svojim otrokom, da odkrijejo Jezusovo ljubezen! To jih bo naredilo močne in pogumne. Zaupam vam YOUCAT za otroke. Ne postajajte utrujeni za spraševanje in pripovedovanje o vaši veri. Ne ostanite nemi, kadar vprašanja mučijo vaše otroke, ampak imejte vedno moč, da bi bili posredovalci vere, ki ste jo tudi sami prejeli od vaših staršev. Bodite živa veriga, ki omogoča, da je Evangelij nenehno prisoten v naših družinah, skupnostih in cerkvah. Iz vsega srca vas blagoslavljam in prosim, molite zame. (papež Frančišek)

 pripravlja: Marko Čuk

iz knjige ZGODBE IN PRILIKE, zbral in uredil: Božo Rustja,  236 strani, 11 x 20,5 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2018

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 9,90 €, s kartico zvestobe: 8,91 €

Horac je gledal v nebo in rekel prijateljem: »Kako čudovita zvezda! Mislim, da nam namiguje in govori, naj ji sledimo.«
Kamele so živele blizu oaze in njihovo življenje je bilo mirno, preprosto in varno. Vedno so imele veliko trave in datljev ter polno vode.
Zdelo se je, da nič ne vznemirja njihovega mirnega življenja, sedaj pa so zaznale, da je njihovega prijatelja prevzela nenavadno jasna nova zvezda. Zanje pa je bila uganka in želele so vedeti, kaj neki pomeni.
»Spominjam se nekih otroških sanj,« je nadaljeval Horac. »Zagledal sem zvezdo, ki je vzhajala na obzorju, in jasno sem videl njen namig, naj ji vsakdo sledi in poišče novo življenje, novo deželo, novo domovino ... Radoveden sem, ali je to ista zvezda.«
Nekateri prijatelji so se mu sedaj začeli smejati. Tisti, ki niso videli zvezde, so mu pravili neumni videc, bedast sanjač. Tisti, ki so jo videli, pa so se iz njega norčevali.
»Kaj, slediti tej zvezdi? Doslej ni niti pomislil na to! Kje? Kako? Kako dolgo? In nazadnje, čemu slediti?«
»Kam? Kamor bo vodila,« je odgovarjal Horac »in vedno, če bo potrebno! Kajti ona nas vabi. Čutim, da me je pritegnila, ne morem si kaj. Sledil ji bom, naj stane, kar hoče. Odločil sem se in nihče me ne more ustaviti.«
Večina drugih kamel ga je pustila samega in šla spet jest, pit in spat.
Samo nekaj jih je ostalo. Prepirale so se o novi zvezdi, ki je vzšla, in o tem, kako je popolnoma prevzela njihovega prijatelja. Ena izmed njih je vprašala:
»Ali misliš iti v puščavo, Horac, in zapustiti vse udobje in varnost te čudovite oaze?«
»Da, sklenil sem vse zapustiti! Na obzorju že začenja bledeti. Pohiteti moram. Če hoče kdo z menoj, dobrodošel. Nevarno je, da zamudimo. Pridite! Še kakšna minuta in zvezda bo zašla. Lahko izgine in se nikoli več ne vrne. Sedaj ali nikoli: to je življenjska odločitev.«
Skupina kamel je bila resnično presenečena nad Horacovo vnemo in odločenostjo. Odločile so se, da mu bodo sledile.
»Šle bomo. Toda pusti nam, da pripravimo nekaj stvari za potovanje. Potrebujemo nekaj trave, veliko vode, dateljne, žito. Potrebujemo ...«
»Poglejte, čas beži! Zvezda se odmika. Ne moremo čakati niti minute več! Tisti, ki nas kliče, naj mu sledimo, gotovo ne mara gledati, kako čakamo. On nas bo varoval med potjo. Jaz odhajam nemudoma. Kdor se mi hoče pridružiti, naj pride za menoj. Če ne, naj ostane zadaj in se po svoje prebija!«
Začel se je oddaljevati iz oaze v prazno, pusto in brezmejno puščavo. Njegove oči so bile uprte v majhno, sijočo zvezdo, ki je izginjala na obzorju nad oazo.
Samo dve kameli sta pohiteli za njim in se mu pridružili, preden je bilo prepozno. Vse druge so zmajevale z glavami in godrnjale:
»Nore so! Gotovo jih bo konec od lakote, žeje in žgoče vročine, ko bi vendar lahko ostale z nami tu, v oazi, ter uživale vse dobrote, ki nam jih ponuja življenje!«

Sporočila prilike

– Pomen krščanskega poklica
– Vedno moramo imeti dovolj poguma, da se odzovemo Bogu, ko nas kliče
– Božje zahteve so brezpogojne in vztrajne
– Če smo navezani na to, kar imamo, ne bomo nikoli sposobni slediti Bogu in biti deležni bogatega življenja, ki ga ponuja
– Tukaj nimamo stalnega mesta, naše življenje je romanje
– Ko gremo za Kristusom, se moramo osvoboditi vsega, kar imamo
– Rast v zaupanju v božjo previdnost

Ideje in uporabnost zgodbe

– Življenje, posebej kristjanovo, je potovanje. Stalno se moramo ‘premikati’.
– Trdno verujemo, da smo ‘nekam’ namenjeni. Kam gremo? Kako daleč smo že prišli? Kje smo sedaj? Samo verjemimo, da obstaja tisti ‘nekam’.
– Če hočemo živeti, moramo imeti ideale. Če hočemo napredovati, moramo sanjati o nemogočem, o neizrekljivem.
– Pogum, da sem pristen ‘jaz’ in da se ravnam po svoji vesti.
– Imeti pogum biti drugačen od drugih, plavati proti toku, upreti se skušnjavi, da bi sledili spremenljivi modi in nespameti sveta.
– Ne moremo si privoščiti varnega življenja. Kristjan se mora prostovoljno odreči varnosti na tem svetu.
– Notranji nagibi, ‘premiki’ milosti in Božji navdihi.
– Ko služimo Bogu, ne smemo biti preveč razumarski. Bog ni aristotelsko božanstvo.
– Modrost je nasprotje razumarstvu. Bolje naredimo, če opustimo svoje razumske namere in sredi negotovosti iščemo Boga z upanjem in ljubeznijo v srcih.
– Razumsko upravičujemo to, kar ‘želimo’, da bi bilo resnično, ne tega, kar je resnično.
– Skočiti moramo v temo, da pridemo do luči.
– Brezpogojno moramo zaupati v Boga. On nas vodi ‘nekam’.
– Da bi dosegli ‘vse’, se moramo odreči ‘našemu vsemu’.
– Medtem moramo povzdigniti oči k nebu v molitvi in tišini.
– Navezanost nas usužnjuje, ovira, ‘zamrzuje’, preprečuje našo rast.
– Če hočemo rasti, moramo nenehno umirati svojemu ‘danes’ in se rojevati za svoj ‘jutri’.

Svetopisemska besedila, ki se nanašajo na sporočilo zgodbe

1 Mz 12,1-4 - Poklic Abrahama
2 Mz 3,1-6 - Poklic Mojzesa
2 Mz 3,10-12 - Poklic Mojzesa
Jer 1,4-10 - Poklic Jeremija
Mt 2,1-11 - Trije modri
Mt 2,13-15 - Jožef na begu v Egipt
Mt 4,18-22 - Jezus pokliče svoje učence
Mt 6,24-34 - Ne skrbite. Bog bo skrbel za vas
Mt 9,9 - Poklic Mateja
Mt 16,24-26 - Vsakdo, ki hoče svoje življenje rešiti ...
Mr 10,17-31 - Bogati mladenič
Lk 14,25-33 in Mt 10,37-39 - Jezusov učenec
Jn 12,22-25 - Če pšenično zrno ne umrje ...
Apd 9,1-18 - Poklic Savla

Predhodnica zbirke Zgodbe za dušo - trideset zgodb v prenovljeni izdaji
Bil je čas, ko so vso modrost razlagali in posredovali v čisto razumskih kategorijah. Prizadevali so si, da bi svetopisemske prilike predstavljali kot pripomoček za boljše razumevanje življenjskih skrivnosti. Danes se zdi, da smo ponovno odkrili vrednost ‘govorjenja v prilikah’, kakor je govoril Kristus. Največji učitelj na svetu je gotovo imel utemeljen razlog za to, da je učil v prilikah in uporabljal preproste, vsakdanje stvari, ko je razlagal večne resnice.
Prilike, basni, alegorije, celo pravljice so vedno zelo priljubljene, posebno med mladimi poslušalci.
Prilike imajo daleč večjo izrazno moč kot običajen govor ali razumski dokazi s skrbno izbranimi besedami. Vsak, kdor ima duha, odprtega za simbole in prispodobe, bo v priliki našel več ‘resnice’ kot v učeni doktorski disertaciji! Ne pozabimo, da je ‘znanje’ eno in ‘resnica’ nekaj popolnoma drugega. Prvo ima opraviti s kopičenjem dejstev, druga z modrostjo.
Prilike imajo tudi moč, da vzbudijo ‘človekovo vest’ in dvignejo ljudi iz njihovega stanja otopelosti ali zadovoljstva. Prilike izostrijo ‘intuitivno’ oko duha, ki je v današnjih časih – da uporabim pesniški izraz – ‘pomazano z blatom’ pretirane logike in razumarstva.
Prilike nam pomagajo stvari videti, ne le razumeti. Z njimi se dotaknemo ‘bistva’ resničnosti, vodijo nas naravnost v ‘srce’ resnice.
Knjigo so pripravili v poklicno-izobraževalnem centru v indijskem mestu Pune, kjer so prilike uporabljali v tečajih za učitelje in študente iz semenišč in zavodov za versko vzgojo in izobraževanje. Takšne prilike so se pokazale kot uspešno sredstvo za spodbujanje aktivnih razprav in izmenjave mnenj.

Zaradi praktičnosti so prilike v knjigi razdeljene v tri skupine:
a) verske vrednote – (verske teme); b) osebne vrednote (psihološka rast, osebnost); c) družbene vrednote – (ozaveščanje, socialne teme).
Vendar večina prilik ne spada samo v eno skupino. Mnoge segajo na vsa tri področja in se zato lahko uporabljajo pri srečanjih, namenjenih na videz povsem drugačnim temam.
Vsaka prilika je vključena v poglavje, ki obsega: a) besedilo prilike; b) sporočila prilike: c) ideje in uporabnost prilike; in d) navedbe svetopisemskih besedil, ki se navezujejo na ideje prilike.
Prvotno so bile vse te prilike pripravljene kot ‘scenarij’ za avdiovizualno montažo, z igralskimi vlogami in mimiko. Toliko v pojasnilo, od kod njihova posebna oblika, slog in potek dogajanja.

pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Ko kdaj zablodiš
in se znajdeš v slepi ulici,
tedaj pomisli, da velja:
»Nikar se ne boj,
saj sem jaz s teboj!«

Če te tvoji prijatelji
pustijo na cedilu,
tedaj pomisli, da velja:
Nikar se ne boj!

Če te zajame tema
in je naslednji korak negotov,
tedaj pomisli, da velja:
Nikar se ne boj!

Če zaideš v meglo
in ne najdeš poti,
tedaj pomisli, da velja:
Nikar se ne boj!

Na poti od včeraj do jutri
nisi sam. Bog gre s teboj.
Kar ti je Bog obljubil
včeraj, velja tudi za danes
in tudi za jutri velja:
»Nikar se ne boj,
saj sem jaz s teboj.«

A. Pohl, Pogled v nebo, v: Ognjišče 12 (2011), 41.

 Ob zlatem jubileju Ognjišča je nastala knjižica z izbranimi molitvami zadnjih dvajsetih let. »Prava molitev mora biti ponižna, saj je pogovor revne stvari s Stvarnikom; zaupna, ker verujemo, da je Stvarnik naš ljubeči Oče; vztrajna, ker je znamenje zvestobe; in zbrana, ker je izraz spoštovanja prosilca do Dobrotnika. Molitev je lahko prošnja, zahvala, lahko tudi češčenje, občudovanje Božje lepote, dobrote in veličine,« je zapisal knjigi na pot Silvester Čuk, ki molitve od vsega začetka izbira, prevaja in pripravlja.
Lepo pravilo za kristjanovo molitev je dal francoski zdravnik in spreobrnjenec Alexis Carrel. V svoji knjigi o molitvi je zapisal: »Da prav moliš, je odvisno od tega, kako živiš. Da prav živiš, je odvisno od tega, kako moliš.« To se zdi na prvi pogled začaran krog, vendar ni tako. Te besede hočejo povedati, da mora prava molitev izhajati iz življenja in naše življenje oblikovati. Naj tako usmerjajo naše misli in dejanja tudi molitve iz pričujoče knjige.

 izbira in pripravlja: Marko Čuk

»Angelsko petje se sliši v višavi,« poje naša priljubljena božična pesem. Božična zgodba je polna angelov, glasnikov velikega veselja, da Bog prihaja na zemljo kot človeški otrok in svetu prinaša mir. Pater Anselm Grün nam v tej knjigi pripoveduje čudovito božično zgodbo po ‘posredovanju’ angelov.
»Radost oznanjam, nikar se ne bojte,« nagovarja angel preplašene pastirje. Božični angeli hočejo opogumiti tudi nas, hočejo utrditi naše zaupanje, da rojstvo Božjega Sina tudi nam omogoča novo rojstvo. Spremljajo nas ne le v prazničnih dneh, temveč vedno, vse dni, če dopustimo, da se Dete v naših srcih rodi. Po vzgibih našega srca nam angel prišepetava, naj bo vsako jutro za nas novo rojstvo.
Pater Anselm Grün predstavi dramo božične skrivnosti v osmih prizorih, opiše vlogo angelov in nam v kratkih razmišljanjih nakaže, kako naj svojo življenjsko vlogo odigramo mi. Kot so bili angeli poslani, da pastirjem oznanijo veliko veselje, ki bo za vse ljudi, so poslani tudi nam, da bi globlje doživeli pomen božičnih praznikov. Po angelih nam pisatelj izreka osmero božičnih voščil.

 

iz vsebine

Angel, ki te vodi v tišino - naj odpre nove oči, da se naučiš na novo videti sebe
Angel, ki napove rojstvo novega otroka - da bi zaupal izvornemu in resničnemu, pusti, da se v tebi rodi ta otrok

Ko se je Jezus rodil, je Gospodov angel stopil k pastirjem, ki so stražili na prostem pri svoji čredi: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod.« (Lk 2,10–11)
Angel pastirjev ne poziva, naj se veselijo. V njihovo življenje veselje prinaša, ko jim oznani rojstvo Odrešenika. To veselje prinašajo tri besede: Odrešenik, Mesija, Gospod.
Otrok je Mesija, kar pomeni osvoboditelj. On je tisti, ki ohranja in varuje naše pravo bistvo. Je tisti, ki bdi nad tem, da zares postanemo mi sami in se ne upognemo, ker bi želeli ustrezati pričakovanjem drugih. In je tisti, ki nas osvobaja v nas same.
Ljudi osvobaja njihovih priganjačev, ki jih nenehno silijo k temu, da bi delali še več in še hitreje, da bi vedno bolj izpolnjevali pričakovanja drugih.
Želi gospodovati v nas, da nas ne bi več obvladovali ne drugi ljudje ne naše lastne potrebe in želje. Ko je v nas Gospod Jezus Kristus, se osvobajamo gospodarjev, ki jim sicer pogosto služimo. Ko zaupamo temu sporočilu božičnega angela, se nam ni potrebno siliti k veselju. Veselje raste v nas. Ko izkusimo to, kar nam oznanja angel, se naša duša odzove z veseljem.

Angel, ki ti pojasni tvoje življenje - naj ti pokaže, kako je s teboj, povedal ti bo tudi za obljubo, kaj Bog od tebe pričakuje ... spodbuja te, da vzameš življenje v svoje roke ...
Angel, ki v tvoje življenje prinaša veselje - da bi prisluhnil veselju, ki žubori jna dnu tvoje duše, zaupaj sporočilu, da se je tudi zate rodil Odrešenik
Angel, ki v tvoje življenje prinaša lahkost - da boš svoje življenje jemal bolj lahkotno, s poletom, da si življenje ogledaš z druge plati ...
Angel,ki te vodi na novo pot - da boš v resnici prispel na pot k samemu sebi - želi te spremeniti, te privesti v stik z Božjim otrokom v tebi
Angel, ki te varuje - naj varuje Božjega otroka v tebi, naj zavaruje tvoj pravi jaz, da boš lahko postal enkraten, edinstven
Angel, ki te spremlja - na vseh tvojih poteh, naj te napravi občutljivega za to, kar ravno potrebuješ

To je premišljevanje o angelih v božični zgodbi. Spoznamo, da angeli niso le nekoč naznanili Jezusovega rojstva, ga spremljali in varovali, temveč da božični angeli spremljajo tudi nas na naši poti učlovečenja, samouresničenja.
Božič praznujemo kot praznik ozdravljenja, ki naj nas vodi v stik z Božjim otrokom v nas. Bog naj bi se v nas rodil. To pomeni priti v stik z enkratno podobo, ki si jo je Bog naredil o vsakem izmed nas. Če se v nas rodi Bog, se naše življenje prenovi. Začnemo lahko znova. Ne določa nas naša preteklost.
Božični angeli želijo okrepiti naše zaupanje, da smemo vedno znova začeti na novo. Angeli, o katerih pripoveduje božična zgodba, nas ne spremljajo le na božič, pač pa skozi vse leto. Vedno gre za to, da zaupamo tihim vzgibom našega srca, da zaupamo temu, kar želi Bog novega ustvariti v nas. Gre tudi za zaupanje, da bo angel spremljal in varoval to novo, ki ga Bog ustvarja v nas. Na poti našega samouresničenja nas nepušča samih. Bog nam pošilja svoje angele, da nas pri tem podpirajo: varujejo naš pravi jaz. Bdijo nad tem, da se ne izgubimo in ne dovolimo, da bi nas določali številni glasovi, ki nas nenehno preplavljajo. Nasprotno, zaupajmo notranjemu glasu angelov, po katerih nam govori sam Bog in nam obljublja: Tudi tvoje življenje bo uspelo. Si edinstvena in nezamenljiva Božja podoba. Zaupaj tej podobi, saj te vodi v tvojo resnico, v tvojo svobodo in tvojo živost ...

 pripravlja: Marko Čuk

Advent in božič – besedi, ki številnim pomenita le naglico in stres. Božič postaja potrošniško usmerjen ali zgolj družinski praznik. Anselmu Grünu pa božič pomeni veliko več – hrepenenje, da bi drug drugega na novo srečali, da bi drug z drugim stopili v nov dialog. Božična zgodba nam želi pomagati pri tem, da prenovimo naše odnose in poglobimo naša srečanja. To se lahko zgodi le tedaj, »ko se hkrati srečamo z angelom, ki nam ga pošilja Bog, ter z Božjim otrokom v jaslih, in ko dopustimo, da nam v srce posije Njegova luč«.
Z rahločutnimi meditacijami, pesmimi in molitvami mi želi knjiga pomagati, kako bolj doživeto praznovati božič. Da bi ga praznoval tako, da bo božič odrešujoč in osrečujoč praznik. V advent, ki je čas razgledovanja, me povabi z molitvijo Oče naš, da bi postal blagoslovljeni čas, ko pridem do sebe in do trenutka, ko odpiram srce Božjemu detetu. Na poti do sebe mi postavlja zglede: Zaharija in Elizabeta, sv. Barbara, sv. Miklavž, Marija in Jožef ... sledim svojemu hrepenenju in čakam na Božji prihod, ki naj se zgodi najprej v mojem srcu ... sprašujem se, kako se bo to zgodilo, kako naj se odprem za Božje rojstvo v meni, kako naj uresničim polnost Božjega življenja? Spremljajo me besede obljube, vedno znova slišim adventni klic: Vi, oblaki, ga rosite!, pripravi se, puščava je kraj srečanja s samim seboj, advent je čas tišine, v sobi svojega srca vstopaj v prostor tišine ... v najbolj temnem delu leta  ... da bi dočakal rojstvo novega človeka ... Bog se kot otrok rojeva v meni ... otrok v jaslih ... meja med nebesi in zemljo je zabrisana, prihaja angel ... pastirji: in tu sem jaz, moji bližnji, vsak od nas: veselimo se božiča, skrivnosti Božje ljubezni, ki jo vidimo in začutimo v otroku v jaslih, dopušča nam, da smo doma v sebi in drug z drugim ... nebo in zemlja sta se srečala, čudimo se temu, kar so nam povedali pastirji:  svetloba v naši temi ... luč, ki žari v otroku, bo razsvetlila tudi moje oči, s katerimi gledam svoje bližnje. Tako bo srečanje z njim odsev nečesa večjega, ... pojem božične pesmi ... Poslušajte vsi ljudje ...Dete rajsko, dete sveto ... Sveta noč, blažena noč ...  v svojem srcu odkrivam Boga samega in iz tega bom lahko živel vse dni novega leta ... poskrbeti pa je seveda treba tudi "za telo" -.zato kaj dobrega specite, da bo za božič tudi zadišalo - recepti na koncu knjige vam bodo v pomoč ...
Božična knjiga želi biti naša spremljevalka v adventnem in božičnem času, zato je že čas, da jo vzamemo v roke. Da bi praznovali tako, da bo božič za vas odrešujoč in osrečujoč praznik. Želim vam, da bi Božjega otroka v jaslih na božič srečali na nov način in bi vsa srečanja, ki jih v tem času doživite v družinskem in prijateljskem krogu ter po božiču na delovnem mestu, preobrazila božična luč in bi v njih vedno znova zasijala skrivnost učlovečene Ljubezni, ki naša srca združuje in odpira za drugega.

iz vsebine

ADVENT.  Dobri Bog, v adventnem času pričakujemo prihod tvojega Sina. Njegov prihod pričakujemo vsak trenutek, ko bo potrkal na vrata našega srca, da bi jih odprl za tvojo Ljubezen. In pričakujemo njegov prihod ob koncu sveta, ko bo vse napolnil s svojim odrešenjem. Pričakujemo tistega, ki prihaja, in vendar vemo, da je že pri nas. Prosimo, da Jezus pride k nam in tako končno dospemo do sebe. Pogosto namreč nismo s seboj, z mislimi smo nekje povsem drugje. Naj ta advent za nas postane blagoslovljen čas – čas, ko dospemo do sebe in do tega trenutka. Naj se po pričakovanju tvojega Sina naše srce na široko odpre, da bo lahko zares vstopil.
Poveži nas s hrepenenjem po odrešenju, ki je k nam prišlo po tvojem Sinu in želi priti k nam v vsakem trenutku. Naša nagnjenja, ki se nas vedno znova polastijo, spremeni v hrepenenje. Podari nam gotovost, da je v hrepenenju po prihodu tvojega Sina tvoj Sin že prišel v naše srce in ga napolnjuje z Ljubeznijo.

SVETI MIKLAVŽ. Usmiljeni Bog, podaril si nam sv. Miklavža z očetovskimi potezami. Njegov žar sega preko stoletij, tako da otroci še danes pričakujejo njegov prihod, ko jim prinaša darove. Po sv. Miklavžu nas spominjaj, da so v vsakem od nas tudi očetovske poteze: kot bi bil v nas nekdo, ki druge hrabri in zanje skrbi, da lahko živijo lastno življenje – nekdo, na kogar se lahko naslonijo in preko njega izkusijo varnost in trdno oporo. Napolnjuj nas s svojim očetovskim Duhom, da bomo tudi mi izžarevali dobroto sv. Miklavža, da se bodo ljudje čutili obdarjene tudi po nas, že samo z našo navzočnostjo. Daj, da god sv. Miklavža praznujemo kot podobo tvoje dobrotljive skrbi za nas, ki nas usposablja, da drug za drugega očetovsko in materinsko skrbimo.

SLEDI SVOJEMU HREPENENJU.Advent je čas, v katerem se zavemo svojih hrepenenj. Ko v tišini sedimo pred prižgano svečo, ko tiho prepevamo adventne pesmi, se v nas poraja hrepenenje, ki presega ta svet. Hrepenenje širi obzorja srca. A tudi boli. Zato ga mnogi potlačujejo. Advent bi bil lahko čas, ko svoje zasvojenosti ponovno spremenimo v hrepenenja. Ko bomo svojim hrepenenjem v tišini napravili prostor, bomo morda začutili, da nismo zadovoljni s tem, kar zdaj delamo in živimo. V nas živi nepogasljiva žeja po ljubezni, ki je nihče ne more ugasniti. ... Hrepenenje se poraja iz globine. Vendar nam povzroča tudi bolečino. V nas ustvarja toplino in neko širino, hkrati pa nam daje boleče okušati, da smo daleč od tega, kar bi našemu življenju pravzaprav lahko dajalo razpoznavnost. ... Tam, kjer hrepenimo po Bogu, tam smo svobodni, tam ubežimo svojemu urniku, svojim številnim zadolžitvam. Tam pričakovanja okolice niso več pomembna. Tam smo v stiku s samim seboj. Čutimo, kdo smo. Čutimo, da smo nekdo, ki stremi k Bogu, nekdo, v komer sam Bog želi prebivati.

HREPENIMO PO LUČI. V najbolj temnem letnem času hrepenimo po luči. Zaradi tega z adventom povezujemo adventne sveče, ki z vsakim tednom bolj razsvetljujejo adventni venec. V svoji sobi prižgite svečo in molče sedite prednjo. Oglejte si, kako mila svetloba sveče osvetljuje vse, kar je v vaši sobi, kako na vse razliva svoj mili, nežni sij. Predstavljajte si, da na božič Kristus sam pošilja svojo nežno svetlobo v vse prostore vašega srca, v vaš strah, v vaš nemir, v vašo površinskost, v vaš bes, v vaše ljubosumje. Sedaj zaprite oči in s svojimi notranjimi očmi poglejte, kako svetloba sveče žari v vašem telesu, v vaših prsih, v vašem srcu, v vašem vratu, v vaših rokah, v vašem hrbtu, da, kako njeni topli in svetli žarki prodirajo vse do prstov na nogah. Pustite, naj svetloba seže prav tja, kjer jo v tem trenutku najbolj potrebujete Kristusova luč želi obsijati tudi vaše stanovanje, vašo delovno sobo in vse, kar delate, vašo spalnico, v kateri počivate, a se včasih tudi nemirno premetavate, vstopiti želi v vašo dnevno sobo, kjer preživljate čas z družino, v vse konflikte in napetosti v vaši družini. Zaupajte tej navidez tako šibki svetlobi, da bo svetlo obsijala vaše celo življenje, da bo v vaše stanovanje prinesla skrivnost Božje ljubezni, da boste lahko tam, kjer ste, v resnici doma. Kajti doma smo lahko samo tam, kjer prebiva skrivnost. Dom najdemo le tam, kjer nas Bog obiskuje v obliki luči in ljubezni ter tuje v nas spreminja v domače.

BOŽIČ - BOG SE KOT OTROK RODI V NAS. Na božič Bog prihaja v naš svet kot otrok. Ne prihaja kot odrasel človek, pač pa postane otrok, slaboten in nemočen otrok. Kot otrok nas Bog želi osvoboditi naše lastne veličine, s katero želimo biti kot Bog. Bog prihaja v otroški nemoči, da bi razbil oklep naših src, saj otrok celo zakrknjene in zagrenjene ljudi pripravi do smeha. Če prihaja Bog k nam kot otrok, pomeni, da moramo z Njim ravnati skrbno in nežno. Boga ne moremo otipati. Lahko ga samo zaslutimo v tišini našega srca, lahko se ga le nežno dotaknemo na kraju tišine, kamor ne prodreta hrup tega sveta in hrup naših misli. O Bogu ne moremo govoriti z glasnimi besedami, ampak samo nežno in tiho, kot bi govorili otroku. Pri otroku ne uporabljamo učenih besed, ampak le besede, ki prihajajo iz srca. Tako lahko tudi Boga srečamo samo tedaj, ko mu odpremo svoje srce.

Dobri Bog, danes praznujemo božič, praznik našega odrešenja, praznik rojstva tvojega Sina. K nam je prišel kot otrok. Podobe jaslic, podoba Marije, ki svojega novorojenega otroka ljubeče drži v naročju ali kleče moli pred njim, se me dotaknejo. Pokažejo mi tvojo nežno ljubezen. Ta ljubezen ne prihaja z močjo. Kot dete je, ki ga vzamem v naročje in ga pestujem. Božji otrok – tako nam pripoveduje ta praznik – ni le v jaslih v betlehemskem hlevu. Je tudi v naših srcih. Daj mi danes verovati v to in daj mi hkrati izkusiti, da je Božji otrok v meni, da je moje srce napolnjeno z ljubeznijo, ker si v njem rojen ti sam. Ko se v meni rodiš ti, prepoznam lastno vrednost. Drzneš se roditi v hlevu mojega srca, da bi me v moji vsakdanjosti in banalnosti spomnil na to, da v meni prebiva skrivnost, ki je večja od mene. Ta skrivnost tvoje ljubezni, ki jo vidim in začutim v otroku v jaslih, živi v meni in med nami. Dopušča, da smo doma v sebi in drug z drugim. V svoji hiši nismo sami. Ti sam si našo hišo izbral za svoje prebivališče. Daj nam na nov način bivati v naših srcih in naši hiši, kot ljudem, ki so bili vredni postati kraj tvoje navzočnosti.

in še recept ... da bo za božič tudi zadišalo: za VANILIJEVE ROGLJIČKE

Za približno 140 kosov
300 g moke
140 g sladkorja
ščepec soli
4 rumenjaki
sredica 1 vanilijevega stroka
300 g mletih mandljev
300 g masla
200 g sladkorja in
2 zavitka vanilijevega sladkorja
maščoba in moka za pekač
Čas za pripravo:
približno 50 minut
(plus mirovanje in pečenje)

Moko presejemo na delovno površino in v sredini naredimo jamico. Vanjo damo sladkor, sol, rumenjake in sredico vanilijevega stroka. Po robu moke porazdelimo mlete mandlje in maslo v kosmičih. Iz vseh sestavin umesimo gladko testo. Oblikujemo 4 svaljke, dolge približno 35 cm. Za 30 minut jih postavimo na hladno. Pekače malce namastimo in narahlo pomokamo ali pa jih obložimo s papirjem za peko. Vsak svaljek narežemo na 30 do 35 koščkov. Pečico ogrejemo na 200 °C (ventilatorsko na 180 °C). Vsak košček povaljamo z rokami in upognemo v rogljiček. Na pekač jih polagamo z razmikom. V pečici jih pečemo na srednji rešetki 10 do 15 minut.
Rogljički naj nežno porjavijo le na robovih. Pomešamo sladkor in vanilijev sladkor. Še vroče rogljičke poberemo s pekača in jih zelo previdno povaljamo v sladkorju. Pustimo, da se ohladijo, nato jih previdno shranimo v kovinsko škatlo.

 pripravlja (predstavitev knjige, ne rogljičke): Marko Čuk