Skrivaj je pot do Kristusa iskala,
čeprav sta oče, mati ji branila,
a njuni volji ni se pokorila,
prejela moč je v Njem in ni se bala.

Ker kljub prepovedi je verovála,
v zastraženi sta stolp jo zaklenila,
kasneje mučila in umorila,
da kot mučenka v Bogu je zaspala.

Na sveto Barbaro, kristjan, pomisli,
takrat ko od Boga se oddaljuješ,
življenje svoje spet čim prej osmisli.

Saj vse, kar na tem svetu potrebuješ,
je stik z Gospodom in zato premisli,
če ljubiš Ga in če Ga res spoštuješ.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 27.

Adventni in božični čas imata svojo čarobnost in lepoto. Za kristjane je to čas poglobljenega verskega življenja, za krščanske družine pa tudi priložnost za druženje in skupno molitev. V knjižici Družinsko bogoslužje za adventni in božični čas je več bogoslužij, od najbolj preprostih, do nekoliko zahtevnejših, od adventa, preko Božiča do Novega leta. Obenem so v njej tudi predlogi, kako naj se krščanske družine pripravijo na praznike in praznovanje v našem, "sodobnem" času.

iz vsebine

PRIPRAVA PRED PRVO ADVENTNO NEDELJO
V tednu pred prvo adventno nedeljo pripravimo družinski adventni venček. Posvetimo mu dovolj časa, da bo za nas pomemben. Majhni, predšolski otroci in tisti iz prvih razredov devetletke pa sploh morajo biti zraven pri izdelavi venčka.
Ne bi bilo prav, da bi venček kupili, bolje je, da ga pripravimo sami glede na prostor, kjer se bomo v adventu ob njem zbirali.
Dogovorimo se, kdaj bomo imeli to skupno slavje. Izkušnje kažejo, da je najbolje vsak dan ob istem času. Slavja ne smemo nikoli začeti, ne da bi se nanj lepo pripravili.
Zlasti pa ne sme biti izpeljano površno, češ, »samo da je nekaj«.
Pomembno je, kako začnemo! Zato poskrbimo za:
- vzdušje tišine,
- tih pogovor in dogovor o poteku slavja
(bomo kaj zapeli? brali? kdo (ne otroci!) bo prižgal in kdo pogasil svečko?),
Človekova sreča je odvisna od pričakovanja, otroška pa sploh! Slavljenje adventnega in božičnega časa razodeva, ali naši dnevi, tedni in leta minevajo v potrošniški sivini ali jih živimo v žaru pričakovanja.
Tih pogovor o poteku slavja je prav tako pomemben kot samo slavje (upoštevati moramo: število navzočih, starost otrok, morebiten obisk – tudi tak, ki nima stika s krščanstvom, pa mu predlagamo, naj se nam pridruži, posluša, morda
ugasne svečo).
Zmoremo!
Kdor še ni imel družinskih slavij, naj se ne ustraši. Ne prepuščajmo se nemoči ali zadregi zaradi stiske s časom ali zaradi občutka notranje praznine, da slavij ne bi izpeljali.
Če adventnega in božičnega časa ne bomo obogatili tudi s slavjem, bodo siromašni vsi časi našega življenja.
Koliko časa?
Vrednost slavja ni v njegovi dolžini, ampak v miru, zbranosti in ubranem pričakovanju vstopa Božjega v naše življenje. To je smisel slavja.
Morda se bomo pri slavju omejili samo na bistveno, npr. na prižiganje ustreznega števila svečk in na molitev Angel Gospodov. Samo naj bo izpeljano obredno, se pravi, mirno, slovesno in sproščeno.

Poleg adventnega venca so adventna (in božična) znamenja, na katera moramo misliti pravočasno in jih pripraviti, zlasti mah, drevesce ali zimzelena veja, sveče in električna svetila, predvsem pa jaslične figure.
Manjši ko so otroci, bolj naj bo postavljanje jaslic skupno delo vse družine.

pripravlja: Marko Čuk

Slikanica pripoveduje o otroškem pričakovanju sv. Miklavža in sporoča, da je obisk sv. Miklavža najlepši dan v letu tudi zato, ker nas spomni, da sta dobrota in ljubezen najvažnejši v našem življenju. Zato sta bila glavna junaka zgodbe Peter in Miha zelo pridna, ker sta čakala na najčudovitejši dan v letu – prihod svetega Miklavža. Prisrčna zgodba ... za otroke in starše.

o vsebini:

Učiteljica Kristina malčkom pripoveduje o sv. Miklavžu, ki pride vsako leto v noči na 6. december ... in prinaša pridnim otrokom igrače.

Peter je zelo zaskrbljen in sprašuje, če je res, da ne dobiš darila, če nisi priden. Učiteljica ga potolaži ... toda sošolec Luka med odmorom pospravlja,  zbira papirčke in jih meče v koš ...

Tudi Peter sklene, da bo naredil vse, da bo Miklavž videl njegovo pridnost in prizadevanje ... tako zelo, da se spreta, kdo bo pobral več papirčkov...

Ko pride Miklavž v šolo, otroci dobijo darila, toda Peter je neučakan, in doma venomer sprašuje, kdaj bo prišel Miklavž domov ... starejši brat Miha ga nje že sit ... Kdaj ... kdaj ... bo čas za sv. Miklavža ....

pripravlja: Marko Čuk

Nekoč je živel mogočen kralj, najmogočnejši v svojem času. To je bil čas, ko so ljudje še vedeli, kje so nebeška vrata.
Kralj je osvojil vse, kar se je dalo osvojiti, a hotel je priti še do najpomembnejšega: hotel je najti ključe, ki odpirajo nebeška vrata. Toda nihče mu ni mogel ustreči.
Kralj je porabil velik del svojega ogromnega premoženja, da je plačeval ljudi, ki so raziskovali vse kotičke zemlje, da bi našli tiste tako zaželene ključe. Toda vse zaman! Svoje poslance je napotil v najbolj odročne kraje, a brezuspešno.
Tako je nekega dne kralj prijezdil na konju pred vrata. Stegnil je pest proti angelom, ki so jih stražili, in jim zaklical: »Ne bom imel miru, dokler ne pridem do ključev, ki odpirajo ta vrata!«
Eden od angelov je pogledal kralja in mu dejal: »Na zemlji je na tisoče ključev, s katerimi lahko odpreš nebeška vrata. Cvetijo prav pod nogami ljudi, ljudje pa jih teptajo. Tudi ti jih lahko najdeš, če jih boš znal iskati. Tebi so namenjeni trije. Če jih boš našel, boš lahko odprl nebeška vrata.«Kralj je razjahal konja in nemudoma začel iskati ključe. Več let je natančno pregledoval tla pod svojimi nogami, a noben ključ ni tam vzcvetel.
Ko se je nekega dne sprehajal, se je skoraj spotaknil ob revno in skoraj suho drevesce. V letih, ko je iskal ključe nebes, je postal manj ošaben in bolj pozoren na male stvari. Vzel je drevesce domov. Izkopal je jamo, vanjo nasul rahlo zemljo in posadil drevesce ter skrbel zanj.
Nekdo, ki je šel mimo in ga je opazoval, mu je rekel: »Ne muči se s tem ničvrednim drevescem. Tudi če ga rešiš, si prestar, da bi lahko počival v njegovi senci ali užival njegove sadove!«
»Nekega dne se bo le kdo tu usedel in blagroval senco tega drevesa in njegove sadove. Torej bo malo blagroval tudi mene,« je odvrnil kralj. »Že sedaj sem lahko srečen.«
V tistem trenutku je zagledal prvi ključ. Bil je prav pod njegovo desno nogo in zdelo se je, da je pognal iz zemlje. Bil je ključ iz nenavadne kovine: zelen kot smaragd.
Minilo je še nekaj časa. Kralj je še naprej iskal. Nekega zimskega popoldneva, med hudo nevihto, je zagledal razcapano in boso dekletce, ki se je treslo ob starih mestnih vratih. Kralj se je ustavil, vzel plašč in z njim ogrnil deklico. Potem jo je dvignil v naročje in jo odnesel v svojo palačo. Sam ji je pripravil toplo jed in poiskal primerna oblačila.
In tisti trenutek je zagledal pod svojo levo nogo drugi ključ. Tudi ta je bil skovan iz posebne kovine in bil rdeč kakor rubin.
Minilo je še nekaj let. Kralj je postal star in utrujen romar. Težko je hodil, opiraje se na palico, a ni nehal iskati ključa, ki mu je še manjkal.
Neke noči je prispel v majhno mesto na Vzhodu. Iskal je prostor, kjer bi se odpočil, tedaj je njegovo pozornost pritegnil nenavaden vrvež ljudi. Presenečen je zagledal sprevod, ki se je vil iz mesta.
»Kam gredo sedaj, ko bo že skoraj polnoč?« se je spraševal kralj. Šel je za njimi. Prišel je do revne barake, ki je služila za hlev. Ljudje, ki so hodili hitreje kot on, so se že vračali v mesto, ko je on komaj prispel do hleva. Pri medli svetlobi bakle je ugledal mlado mamo, ki je zibala svojega otroka. Tisti trenutek je otrok odprl oči. Ostarelega kralja je tisti pogled prevzel in prvič v življenju je pred nekom pokleknil. Njegovo srce pa je napolnilo veselje, kajti pred njim je kakor iz nič vzcvetel tretji ključ. Čisto zlat ključ.
Našel je vse tri ključe in zdaj je lahko odprl nebeška vrata.
⨳⨳⨳
Kralj v naši zgodbi je našel ključe nebeškega kraljestva, ne z bogastvom, močjo ali oblastjo, ampak tedaj, ko je začel zares živeti vero, upanje in ljubezen, ki jih predstavljajo zlat, zelen in rdeč ključ.
Vsi mi bi radi našli nebeške ključe, rešitev najpomembnejših vprašanj. Vsi nosimo v sebi željo, da bi našli Boga.
Prvo vprašanje, ki ga je Jezus postavil dvema učencema Janeza Krstnika, ki sta hodila za njim, je: »Koga iščeta?« Božič nam govori, da je Jezus prišel bivat na našo zemljo in da ga bo našel, kdor ga iskreno išče.
Iskati pomeni biti na poti, hoditi nekemu cilju naproti. Iskanje je vedno dejanje zaupanja in poguma. Zato malo ljudi zares išče ključe nebes. Iskati pomeni tudi napor, moč volje, ceno, ki jo je treba plačati, kot se je zgodilo kralju v naši zgodbi. ‘Iskati Boga’ pomeni predvsem posvečati pozornost temu, kar je majhno, šibko in skrito. Božič nas hoče naučiti, da so prav te stopinje tiste, ki nas vodijo k Bogu.
Mnogi ne zmorejo najti Boga, ki za večino naših sodobnikov ostaja neznanec. »Med vami stoji on, ki ga ne poznate,« nas opozarja Janez Krstnik.
Zato, ker iščejo na napačen način ali ga sploh ne iščejo.

zgodba Trije nebeški ključi je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 19 ... objavljena pa je tudi v knjigi  Zgodbe za advent in božič, str. 22. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja MČ

Maša je s svojim značajem, otroško skromnostjo in dobrosrčnostjo poseben otrok. Zna marsikaj. Posebej spretna in ustvarjalna je pri igranju klavirja. Je pa nekaj, kar Maši ne gre najbolje od rok: branje in pisanje... a se trudi in zbadanju sošolcev navkljub ohranja svojo pozitivno naravnanost.

Zato si za Miklavževo darilo zaželi nekaj posebnega, nekaj resnično njenega... kaj neki bi to bilo?
Pokukaj v knjigo tudi ti in izvedel/a boš! :) To knjigo bodo zaradi njene oblike, nalog in dodatkov laže brali tudi otroci z bralnimi težavami.

Več o knjigah in drugih izdelkih, primernih za Miklavževo obdarovanje, si lahko ogledate v posebni prilogi, dodani Ognjišču za november 2018.

pripravlja Marko Čuk

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

iz vsebine

Nekoč so se sestale živali. Lisica je vprašala veverico: »Kaj je zate božič?«
Veverica je odgovorila: »Zame je lepo drevo s številnimi lučkami in sladkarijami, ki visijo z vej in jih lahko pohrustaš.«
Lisica je nadaljevala: »Zame je seveda dobra, velika pečena gos. Brez pečene gosi ni božiča!«
Medved se je vmešal: »Potica! Zame je božič ogromna sladka potica!«
V pogovor se je vključila še sraka: »Jaz pa pravim: svetle igrače in bleščeči biseri. Da, božič je čudovita stvar!«
Tudi vol je hotel nekaj reči: »Peneče se vino naredi božič, peneče se vino! Spil bi ga kar celo vedro!«
Osel ga je strogo zavrnil: »Vol zabiti, ali se ti je zmešalo? Za božič je najvažnejši novorojeni Kristus. Ali si pozabil?«
Vol je osramočen s sklonjeno glavo rekel: »Pa ljudje to sploh vedo?«
⨳ ⨳ ⨳
»Pa ljudje sploh vedo, da je za božič najvažnejši novorojeni Kristus?« bi se lahko vprašali z volom in oslom, ki sta po legendi bila ob Jezusovem rojstvu v betlehemski votlini. Tudi v našem času in našem okolju številni ljudje ne vedo, kaj je bistvo božiča. Lahko bi rekli, da se uresničujejo besede preroka Izaija:
»Vol pozna svojega gospodarja in osel jasli svojega lastnika,
Izrael ne pozna in moje ljudstvo ne razume.« (Iz 1,3).
Da, »ljudstvo ne razume«, kaj je pravi smisel božiča. Tudi zato je nastala ta knjiga, da bi približala vsebino božičnega praznika in pomagala v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški »val« pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
Ta knjiga, ki prinaša zgodbe, molitve in druge sestavke, želi pomagati, da bi bil advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da bi ga doživeto praznovali. Vodi nas vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da bi se božično sporočilo vtisnilo in bi ga ohranili v svojem srcu, podobno kakor je Marija ohranila v svojem srcu dogodke Jezusovega rojstva (Lk 2,19).
Že v adventu preživimo vsak dan nekaj časa, da preberemo odlomek iz knjige, zmolimo iz nje kakšno molitev ali opravimo družinsko bogoslužje. Ti trenutki se nam bodo za božič povrnili, saj bomo s skrbnejšo pripravo lepše in polnejše doživljali božični praznik. Vsi trije sveti večeri kar kličejo po skupni molitvi in blagoslovu domov. V knjižici najdete tudi nekaj molitev in družinskih bogoslužij tudi za te priložnosti.
V knjigi je nekaj novih zgodb in molitev, nekaj pa je že objavljenih sestavkov. Glavno merilo pri izboru je bilo, da nam besedila pomagajo obogatiti adventni in božični čas. Pod besedili, ki so bila že objavljena, je navedeno, od kod so vzeta. Tako si bo bralec lahko poskrbel izvirno besedilo in poglobil tematiko, ki se ga je posebej dotaknila. (Božo Rustja)

Pridi,
gospod Jezus
Gospod Jezus, pridi v našo slabotnost.
Pridi v naše strahove.
Pridi v našo tesnobnost.
Pridi v naše napake.
Pridi v naše poraze.
Pridi v naše razprtije.
Pridi v našo žalost.
Pridi v našo osamljenost.
Pridi v našo temo in obup.
Pridi v naše dvome, bolezen in umiranje.

Pridi v naše veselje in upanje.
Pridi, Gospod Jezus.

Pridi v naše napake in stopi v naše neuspehe.
Pridi v našo žalost in stopi v našo osamljenost.
Pridi v našo temo in stopi v naš obup.
Pridi v naše razprtije in stopi v naše dvome.
Pridi v našo bolezen in bodi z nami v našem umiranju.
Pridi, Gospod Jezus.

pripravlja: Marko Čuk

V Tednu Karitas (25. novembra - 1. decembra 2023), nas letos nagovarja geslo: POTI DO SRCA..... poglejmo v Zakladnico modrosti in si preberimo nekaj modrih misli o sočutju, ...

SOČUTJE

Bodite vsi složni, sočutni, ljubite brate, bodite usmiljeni in ponižni. Ne vračajte hudega za hudo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti. (1 Pt 3,8-9)

Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. (Mt 25,40)

V duši ne sme biti razburjenja, v očeh ne zaničevanja in ne sramotilne besede na jeziku. Za sedanji trenutek naj v vasprevlada sočutje, za prihodnost pa upanje. (sv. Janez Bosko)

Razvila se je globalizacija brezbrižnosti … Skoraj neopazno postajamo nezmožni občutiti sočutje spričo bolečega krika drugih. (papež Frančišek)

Človek brez sočutja ni sposoben sprejeti Božjega usmiljenja, kajti Bog sočustvuje s trpečim. Kristusovo trpljenje in smrt sta znamenje te sočutne Božje ljubezni. (Franc Rode)

Bog je usmiljen do naše telesne in duhovne bede. Nismo Božji, če nismo polni sočutja do svojega bližnjega. (Albin Škrinjar)

Usmiljenega imenujemo človeka, ki ima sočutje s tujo žalostjo, s tujo bolečino. Celo Jezusovo življenje je bilo dejanje sočutja s tujo bolestjo, je bilo dejanje usmiljenja. (Janez Evangelist Krek)

Lastna bolečina človeka uči sočutja do bližnjega. V trpljenju skušan in utrjen človek je dober do vsakogar in želi pomagati. (Stanko Janežič)

S potrpežljivostjo je v sorodu sočutje, ena najlepših človeških lastnosti in znamenje resnične srčne kulture. (Ksaver Meško)

Ti, ki trpiš, česa si želiš? Želiš si, da se sočutni scela postavi na tvoje mesto: On, ki je sočutje, se je ne samo scela postavil na tvoje mesto, ampak je prišel, da neskončno več trpi kakor ti. (Sören Kierkegaard)

Kdor ni svoje dni nesrečen bil, pri tem boš malo sočutja dobil. (slovenski pregovor)

pripravlja Marko Čuk

Dobri in usmiljeni Bog,
blagoslovi naš adventni venec,
da nas bo spremljal
v dneh pričakovanja in upanja.
Poživi ob njem našo vero
in naše življenje usmerjaj k dobremu.
Na začetku tega bogoslužnega časa
te prosimo: združi in ozdravi vse,
kar je potrto in ranjeno.
Sveče tega adventnega venca
naj razsvetljujejo in ogrevajo ne samo našo hišo,
ampak tudi naša srca.
V naših srcih naj sveti tvoja blaga luč
in iz njih prežene mraz, temo in obup.
Pred svetlobo sveč naj se iz našega doma
umakneta prepir in nemir.
Zažarita pa naj tvoja ljubezen in upanje.
Prosimo te v teh adventnih dneh,
bodi z nami v našem domu,
da se bomo v njem počutili varne.
Sij sveč na adventnem vencu naj nas spominja
na tvojo navzočnost med nami.
Naš pravi dom je samo tam,
kjer je prostor tudi za Skrivnost.
Če si ti z nami, če si v nas,
smo sposobni dojeti,
da si neizmerna skrivnost.
Naredi iz naše hiše dom,
v katerem bomo radi prebivali.

Blagoslovi torej ta adventni venec
in z njim vse v našem domu,
ki ga razsvetljujejo njegove sveče.
Dobri in usmiljeni Bog,
Oče, Sin in Sveti Duh. Amen.

molitev je iz knjige Zgodbe za advent in božič, 21

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja MČ