iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Gospod, zahvaljujem se ti,
da si me postavil na svet:
pomagaj mi zastaviti svoje življenje
v slavo tebe in mojih bratov.
Zahvaljujem se ti,
ker si mi naklonil ta privilegij,
da si med izbrane delavce
vzel prav mene.

Poklical si me po imenu, da bi
sodeloval s tvojim delom odrešenja.
Gospod, hodim za teboj
bolj od blizu, tesneje povezan.
Hočem živeti v močnejši zvezi,
da bi mogel biti
bolj pripravljen, da ti pomagam,
bolj hiter, da bi moje noge,
ki oznanjajo mir na gorah,
nosile pozdrav onim v dolinah.

Nakloni mi veselje
delati skupaj z drugimi
in navdaj me z žalostjo vsakokrat,
ko se ločim od drugih
in si domišljam, da lahko tečem sam.

Gospod, reši me
domišljavosti, da vse vem,
nadutosti, ki ima vedno prav,
trdosrčnosti, ki ne pozna sočutja,
strogosti, ki ne odpušča napak,
hinavščine, ki se oklepa pravil
in se ne zmeni za ljudi.

Gospod, presuni moje srce
in daj, da bo moje življenje
tako dosledno, da moje besede,
ki jih izgovarjam v tvojem imenu,
na mojih ustnicah ne bodo lažnive.

T. Bello, (Molitev). Ognjišče 6 (2018), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Poslušajmo zgodbo znanstvenika, ki je Bogu obljubil, da bo veroval, če bo postavljen pred dejstvo. Dejstvo čudežnega ozdra­vljenja v Lurdu je dejansko doživel in v svoji poštenosti je priznal, da medicinska veda za to nima odgovora. Toda verovati še ni mogel, kajti vera je milost, milost pa Bog vlije le v odprto posodo ponižnega srca. Njegovo se je že odpiralo. Ni bil kakor znani francoski pisatelj Emile Zola, ki je tudi na lastne oči videl čudežno ozdravljenje v Lurdu, vendar ni veroval, ker je njegovo srce ostalo zaprto. Mož, ki ga bomo spoznali danes, pa je v noči po tistem čudežnem dogodku šel v lurško baziliko in z glavo med dlanmi roteče takole molil: »Premila Devica, ki pomagaš vsem nesrečnim ljudem, ko te ponižno prosijo, ozri se name! Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne morem še jasno videti, še vedno dvomim. Toda moja največja želja, moje najvišje hrepenenje je, da bi veroval.« Moral bo prehoditi še dolgo pot, da bo spet prišel do vere otroštva. Čudež je dejstvo milosti, vendar človeku pušča prosto voljo. Pomeni Božji odgovor: Tukaj sem, ker si me klical; išči me, da me najdeš!

Ta mož je bil Alexis Carrel, ki se je rodil v juniju leta 1873 blizu Lyona, kjer je njegov oče, bogat industrijec, imel vilo in je v njej družina preživljala počitnice. Ko je imel Alexis štiri leta, je ostal brez očeta. Breme vzgoje je padlo na ramena matere, kateri pa so veliko pomagali njeni bratje. Alexis je odraščal v okolju, ki je bilo premožno, kulturno in pobožno. Srednjo šolo je obiskoval pri jezuitih, po maturi pa se je vpisal na medicinsko fakulteto lyonske univerze. Bil je eden najboljših študentov; že takrat je bil zelo samostojen, imel je izreden dar opazovanja, tako da so sošolci o njem govorili, da »ima oči tudi zadaj«. Povsem se je posvetil svoji medicini, čisti znanosti, popolnoma pa je zanemaril svoj notranji, duhovni svet. Za tedanjimi zagovorniki scientizma in pozitivizma (nazorov, da bo znanost dala odgovore na vsa človekova vprašanja in da zato samo čista znanost nekaj velja) je ponavljal: »Resnično je le to, kar je znanstveno dokazano!« Tako je kot študent prišel ob vero. Kasneje je v svoji knjigi Potovanje v Lurd priznal, da sta se njegovo srce in njegova duša upirala biti v tisti puščavi, v katero ju je bil izgnal. Požiral je knjigo za knjigo, delal poskuse, debatiral s profe­sorji, da bi od znanosti dobil čim več. In res je tako napredoval, da je bil s tridesetimi leti ne le doktor medicine, ampak tudi profesor anatomije na lyonski univerzi. To je bilo leta 1903 in takrat je Bog prvič potrkal na zanemarjeno dušo bleščečega mladega profesorja. Kolega zdravnik, ki bi moral v Lurd spremljati bolniški vlak, je bil nujno zadržan in prosil je Carrela, če bi šel namesto njega. Carrel ni skrival svojega negodovanja, vendar pa je prijatelju vse­eno naredil uslugo. »Bom vsaj na lastne oči videl, kakšni so ti čudeži, o katerih govorijo katoličani!« si je mislil. Kolegu na vlaku je dejal: »Živčne bolezni je mogoče bolj ali manj uspešno zdraviti s sugestijo« (s prepričevanjem). Ta, ki je bil v Lurdu že večkrat, mu je pripo­vedoval, da tam popolnoma ozdravijo bolniki z raznimi organ­skimi boleznimi, pri katerih nobena sugestija nič ne pomaga. Vse ozdravljence na posebnem uradu natančno preišče strokovna komi­sija, v kateri so verni in neverni zdravniki iz raznih dežel. »Nesmi­selno je govoriti o čudežih,« je ugovarjal Carrel, »kajti naravni zakoni so nespremenljivi. Če so kakšno ozdravljenje razglasili za čudežno, pomeni, da so bolnika pred ozdravljenjem preveč površno preiskali. No, pred dejstvom se bom uklonil tudi jaz. Po­stavite me pred trdno dejstvo in bom verjel!« Njegovo pozornost je pritegnila mlada umirajoča bolnica Marie Ferrand, ki je imela tuberkulozno vnetje trebušne mrene. Bila je tako brezupen primer, da so vsi zdravniki dvignili roke od nje. Car­rel jo je preiskal in potrdil diagnozo svojih kolegov. Mislil je, da bo dekle izdihnilo v njegovih rokah. »Če bo tale ozdravela, bo to res čudež! Veroval bom in šel bom za meniha,« si je dejal. In Bog je njegovo izzivanje sprejel!

Ko so prišli v Lurd, je Marie že umirala. Njeno stanje je bilo tako kritično, da je dr. Carrel odločno prepovedal kopel pri lurškem čudežnem studencu in Marie so z lurško vodo le umili, nato pa jo odnesli pred votlino. Carrel je bil ves čas ob njej. Ko je gledal množico trpečih in pohabljenih bolnikov, je sam pri sebi - kot je zapisal sam - šepetaje prosil Marijo: »O, kako rad bi, ljuba Gospa, z vsemi temi nesrečniki veroval, da ti nisi le v domišljiji ustvarjeni zdravilni vrelec! Ozdravi torej to dekle, ki je že več kot dovolj trpela! Daj, da še nekaj časa živi, meni pa pomagaj, da bi veroval!« Potem se mu je zdelo, da sanja: umirajoče dekle je pred njegovimi očmi vstalo, njen obraz je dobil zdravo barvo, utrip žile je bil normalen. Carrel je vzel nalivno pero in kar na rokav svoje bele halje zapisal natančno uro: 2,40. »Ozdravljena sem!« je vzkliknila Marie in prosila kozarec mleka. »Nemogoče, nezaslišano! Pred mojimi očmi se je zgodil čudež!« je zapisal Carrel v svojem Potovanju v Lurd, ki ga je podpisal s psevdonimom Dr. Lerrac. Skupaj z dvema drugima zdravnikoma je ozdravljenko natančno pregledal: nobenega dvoma ni bilo - bila je popolnoma zdrava. Na vprašanje, kaj bo storila zdaj, je Marie odgovorila: »Šla bom k usmiljenim sestram sv. Vincencija, da bom stregla bolnikom.«

Kaj bo pa storil dr. Carrel, ki je Bogu obljubil, da bo veroval, če bo postavljen pred dejstvo? Vrnil se je v Lyon in svoje lurško doživetje pošteno opisal, zaradi česar si je onemogočil kariero v Franciji, ki je bila tedaj veri sovražna. Moral se je umakniti v ZDA, kjer so ga imenovali za predstojnika kirurškega laboratorija na Rockefellerjevem medicinskem raziskovalnem institutu v New Yorku. Prišel je do pomembnih odkritij o življenjski odpornosti celic in o zdravljenju tkiva s presajanjem. Za svoja odkritja je leta 1912 prejel najvišje znanstveno priznanje - Nobelovo nagrado za medicino. Leta prve svetovne vojne je preživel v domovini, potem je bil do leta 1939 spet v Ameriki. Ko se je pričela druga svetovna vojna, pa se je vnovič vrnil v Francijo in njej dal na razpolago svoje darove.

Njegova pot k veri otroških let je bila dolga in naporna. Veliko mu je na njej pomagal cistercijanski redovnik Alexis, s katerim ga je povezovalo iskreno prijateljstvo. V domovino se je leta 1939 vrnil že kot vernik in še prej je zapisal: »Hočem verovati vse, kar nas Cerkev uči. Pri tem ne čutim nobenih težav, kajti moj razum ni naletel na nikakršno nasprotje med vero in znanostjo.« O smislu življenja je zapisal: »Odgovor vere je neprimerno bolj zadovoljiv kot odgovor znanosti.« Za božič leta 1939 je zapisal v svoj dnevnik: »Življenje ni v tem, da nekaj razumemo, življenje je v tem, da ljubimo, da pomagamo drugim, da molimo, da delamo ... Moj Bog, da bi ne bilo prepozno ... Daj, da ne bi bila že napisana zadnja stran te knjige mojega življenja. Naj bo tej revni knjigi dodano še kakšno poglavje ...«

Zadnja stran knjige njegovega življenja je bila obrnjena 4. novembra 1944. Pred smrtjo je otroško vdan prejel zakramente za umirajoče. Marija, ki jo v litanijah kličemo Zdravje bolnikov, je velikemu medicincu pomagala k Božjemu Zdravniku.

Čudež v Lurdu

Vsi bolniki v dvorani bolnišnice so na ta trenutek čakali na tleh. Bili so videti mirni in srečni. Neki mlad duhovnik je stopil na prazen prostor sredi bolnikov. Začele so se velike prošnje.Duhovnik je pokleknil, obrnjen proti bolnikom in množici. Povzdignil je proti nebu roke v obliki križa.
»Sveta Devica, ozdravi naše bolnike!« je zaklical.
»Sveta Devica, ozdravi naše bolnike!« je odvrnila množica s silnim klicem, ki je valoval kot morje.
»Sveta Devica, usliši nas!«
- Sveta Devica, usliši nas!
- Jezus, ljubimo te!
- Jezus, ljubimo te!. ..«
»Pridite torej pogledat mojo bolnico!« je dejal Lerrac mlademu internistu iz Bordeauxa.
Lerracov pogled je počival na Marie Ferrand: zdelo se mu je, da se je spremenila, da je njen mrtvaški videz izginil, da je njena koža manj bleda.
»Saj imam privide!« je dejal sam pri sebi. »To je zanimiv psihološki pojav, ki si ga je treba zabeležiti.«
Izvlekel je nalivno pero in je na rokav svoje srajce zapisal natančen čas svoje zaznave: ura je bila dve in štirideset minut.
»Kako to, do danes še nikoli nisem imel prividov?« si je dejal.
Lerrac je stopil bliže ter pomeril utrip žile in dihanje. Čez nekaj trenutkov je dejal mlademu kolegu: »Dihanje se je upočasnilo.«
»Tudi meni se zdi, da bo zdaj zdaj umrla,« je dejal oni, ki je bil brez vere in torej ni mogel spoznati izrednega dejstva - čudeža.
Lerrac ni odgovoril. Pred očmi je imel očitno in naglo izbolj­šanje splošnega stanja. Nekaj se je dogajalo ...
Čez nekaj časa je ponovno stopil k Marie Ferrand, opazoval njeno dihanje. Bitje njenega srca je bilo dokaj hitro, vendar enako­merno.
»Kako se počutite?« jo je vprašal.
»Zelo dobro; sicer sem še slabotna, toda čutim, da sem ozdravljena,« je odgovorila Marie Ferrand čisto potihoma.
Lerrac se je vrnil v svoj hotel in je sam pri sebi sklenil da ne bo nič raziskoval, dokler mu ne bo povsem jasno, kaj se je Zgodilo. Okoli pol osmih je šel nazaj v bolnišnico, poln radoved­nosti in tesnobe. Mislil je: »Ali je nemogoča podmena postala resničnost?« Ko je odprl vrata dvorane Brezmadežnega spočetja, je pohitel proti postelji Marie Ferrand in brez besed obstal. Spre­memba je bila izredna!
Mlado dekle v beli bolniški halji je sedelo na postelji. Njene oči so sijale iz njene postave, ki je bila še medla in izpita, toda okretna in živahna. Na njenih licih se je že zarisala rahla rdečica.
»Gospod doktor, popolnoma sem ozdravljena,« je dejala Lerracu, ko je prišel do nje. »Počutim se še slabotno, toda zdi se mi, da bi mogla hoditi, če bi hotela.«
Lerrac jo je prijel za zapestje. Pod njegovimi prsti je njena žila bila redno in umirjeno. Tudi njeno dihanje je bilo normalno: prsi so se ji dvigale počasi in enakomerno ...
Ozdravljenje je bilo popolno. Umirajoča se je v nekaj urah spremenila v skoraj normalno dekle, le shujšana in slabotna je še bila.
»Dejansko je ozdravljena!« je dejal doktor J., globoko ganjen. »Tega ozdravljenja ni mogoče razložiti po naravni poti.«
»To je velik čudež,« je pripomnil C. »Ali se boste zdaj spreo­brnili, gospod Lerrac? Veliko sem molil za vas.«
Številni glasovi so se dvigali v notranjosti bazilike. Skupina ba­skovskih romarjev je cerkev napolnila vse do vrat.
Lerrac je obstal na pragu. Moral je narediti zadnji korak. Neizpodbitno se je zgodil čudež, kajti to je bil čudež, velik čudež! Kakšna je narava tega čudeža? »To bomo videli kasneje,« si je dejal. »Zaenkrat je gotovo, da gre za ozdravljenje.« To je pač smel trditi. Morda pa je bilo že tedaj na dnu njegovega srca nemogoče ostati pri tem ...
Lerrac je stopil naprej. V bleščavi luči in pozlate se je dviga­la pesem orgel in tisočerih ubranih glasov. Sedel je v klop k nekemu staremu kmečkemu možaku, zakopal glavo med dlani in dolgo ostal negiben. Pozibavala ga je pesem sredi noči, iz globine njegove duše pa se je dvigala tale molitev:
»Blaga Devica, pomočnica nesrečnih, ki ponižno kličejo k tebi, ozri se name! Verujem vate. Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne zmorem ga še videti in še vedno dvomim. Toda moja največja želja in najvišji cilj mojega hrepenenja je, da bi veroval, veroval z vsem srcem in brez pridržka, ne da bi še kaj ugovarjal ali oporekal.
Tvoje ime je milejše kot jutranja zarja. Sprejmi nemirnega grešnika z razdvojenim srcem in nagubanim čelom, ki se izčrpava v blodnjah. Pod globokim in trdim prišepetavanjem mojega razu­marskega ponosa so skrite, žal še vedno potlačene, sanje, najbolj vabljive od vseh sanj, namreč tiste, da bi vate veroval in da bi te ljubil kakor menihi z belimi dušami.«

ALEXIS CARREL (Potovanje v Lurd) (iz knjige ČUK,Silvester, Iskalci in pričevalci : življenjske zgodbe 30 spreobrnjencev novejšega časa, Koper: Ognjišče, 1984).

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Vsi morajo biti eno.
En – dva – tri.
Strumno korakati vštric,
gorje tistemu, ki zapleše iz vrste!
Samo eden ima besedo.
Vsi drugi morajo ubogati.
Ne, ti nisi mislil tako!

Vsi morajo biti eno.
Vsak je drugačen.
Vsak ima lasten obraz.
Vsak ima lastne darove.
Vsak je svoboden,
Ti namreč hočeš imeti ob sebi
svobodne ljudi in ne sužnjev.

Vsi morajo biti eno.
Po vezeh ljubezni
Ne po okovih odvisnosti.
Ljubezen, ki se od tebe
pretaka k nam,
nas povezuje s teboj
in z našimi sestrami
in z našimi brati.
Ljubezen ustvarja edinost
v raznolikosti.

H. Nies, Pogled v nebo, Ognjišče 6 (2016), 51.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MODROSTI (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 2), uredil: Marko Čuk,  256 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2018. RAZPRODANO.

Prelistajte: ***

• Jezus je vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: “To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin.” (1 Kor 11,24)
• Evharistija pomeni razumevajočo ljubezen. Kristus je razumel, da imamo strašno lakoto po Bogu. Razumel je, da smo bili ustvarjeni za ljubezen. Zato je samega sebe napravil za kruh. (sv. Terezija iz Kalkute)
• Evharistija mora za nas postati šola življenja, v kateri se učimo dajati svoje življenje … Dajati ga moramo dan za dnem. (Benedikt XVI.)
• V evharistiji nam Gospod v razdrobljenosti življenja prihaja naproti z ljubečo krhkostjo, ki je evharistija. V Kruhu življenja postane ponižna hrana, živ in tolažilen spomin na Božjo ljubezen. (papež Frančišek)
• V evharistiji je strnjeno veselo oznanilo, ki ga lahko razčlenimo v petih točkah: Bog je, Bog nas ljubi, Bog je prišel k nam, Bog nam odpušča, Bog nas čaka k sebi domov.
  (Jožef Smej)
• Evharistija je velik dar, velika ponudba, velika priložnost, pa tudi velika odgovornost, ker ljubezen zahteva ljubezen, nagovor zahteva odgovor. (Franc Kramberger)
• Vse naše življenje mora biti evharistično. (Franc Sodja)
• Naš oltar, na katerem opravljamo najsvetejšo daritev, moramo raztegniti na vse svoje življenje. (Anton Trstenjak)
• Evharistija je tudi vabilo, ki kristjana zavezuje, da postajamo podobni Kristusu in se kot kruh in vino dajemo drugim v jed in pijačo in smo jim v blagoslov. (Vinko Škafar)
• Evharistija je prelivanje človeka v Boga, Boga v človeka. (Jože Plečnik)

Ko se je leta 1965 porajalo Ognjišče (sprva Farno kot glasilo župnij Postojna in Koper), je njegov ‘oče’ Franc Bole, takrat župnik v Postojni, imel stike z belgijskim študentskim duhovnikom Fernandom Lelottom. Ta je svoje mlade prijatelje duhovno hranil z drobnim, vsebinsko bogatim lističem Ognjišče naše Gospe. V vsakem je bila tudi Iskra za poživitev plamena: stavek, izrek, misel, vzeto iz Svetega pisma, spisov svetnikov ter del pesnikov in pisateljev, je z nekaj stavki pospremil s spodbudami za razmišljanje. Njegove Iskre so od vsega začetka žarele tudi v našem Ognjišču. Leta 1978 so izšle v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča. »Ta knjižica bi vam rada pomagala, da se za trenutek ustavite, premislite svoja dejanja in naredite načrt za naprej,« je v spremni besedi zapisal urednik Franc Bole. »Vzemite jo v roke zvečer, preden ležete k počitku, ali zjutraj, preden začenjate svoje delo.« Avgusta 1984 smo začeli z rubriko Zajemi vsak dan, ki je na dveh straneh nudila ‘požirke’ duhovnosti: izbrane misli iz knjig Svetega pisma, svetnikov in svetnic, religioznih mislecev, domačih in tujih pesnikov in pisateljev. Rubrika se je bralcem brž priljubila; pognala je globoke korenine in je ‘živa’ že nad trideset let. Misli so sicer oštevilčene – po dnevih meseca, vendar si lahko vsakdo poišče misel, ki ga nagovori in mu ‘polepša dan’. Leta 2001 je izbor življenjskih modrosti za vse dni v letu izšel v knjigi Misel za lepši dan, ki je v kratkem času doživela štiri ponatise. Ob tem toplem sprejemu se je že dalj časa porajala zamisel o novem izboru, ki ga imate zdaj v rokah. Pripravljamo pa že novega ...

V knjigi je zbranih 930 misli različnih avtorjev (280), urejene so tematsko (82 gesel od A do Ž), pri vsakem geslu je najprej misel iz Svetega pisma, sledijo misli svetnikov, blaženih in svetniških osebnosti, papežev, škofov in drugih učiteljev duhovnosti, na koncu so zlata zrna iz del domačih in tujih pesnikov in pisateljev ter ljudske modrosti v pregovorih. Želimo, da bi pogosto odpirali to malo ‘zakladnico modrosti’, da bodo vaši dnevi čim bogatejši!

 pripravlja: Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Ne čakaj na srečen dan!
Odpri oči in glej srečo,
ki ti jo lahko podari
prav ta današnji dan.
Ne čakaj na lepo uro!
Odpri oči in prisluhni,
kako lepa je ura,
ki bije prav zdaj.
Ne čakaj na izreden trenutek!
Odpri čutila in zasluti,
kako vznemirljiv je trenutek,
ki se te dotika ta hip.
Ne čakaj na izpolnjeno življenje!
Odpri se za sedanji trenutek
in začutil boš, kako se po njem
tvoje življenje sproti polni.

C. Buck, Pogled v nebo, Ognjišče, 6 (2012), 33.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je RAZPRODANA
O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Ne moremo začeti našega sprehoda skozi vzgojo konkretnih vrednot drugače, kot pri družini. Problem je kar večplasten: v družini otrok dobi prve in najpomembnejše informacije o svetu, dobi temelje vseh vrednot – in si tudi postavlja temelje precej širokemu krogu vrednot, ki mu pravimo kar »družinske vrednote«. Gre za vrednote, ki se tako ali drugače povezujejo z družino, njenim obstojem, pomenom, vlogo, načinom vzpostavljanja, vzdrževanja, prekinjanja medsebojnih odnosov, posebej odnosov do otrok in starejših…

Obče znana resnica je, tudi v naših sestavkih o vrednotah smo jo že nekajkrat ponovili, da je najpomembnejše vzgojno sredstvo zgled. To pomeni, da najpomembnejše temelje družinskih vrednot otrok dobiva – pač s tem, da odrašča v nekem družinskem okolju. Kakršni so odnosi v tem okolju, tak zgled otrok dobiva, in takšne temelje družinskih vrednot si postavlja.
Toda to zveni preveč trdo, togo, nekako deterministično, na način »vdanosti v usodo«. Posebej je to pomembno v našem času, ko dobra tretjina vseh naših otrok ne odrašča v popolnih družinah. Torej odrašča ob zgledu, da je »družina« nekaj nejasnega, neotipljivega, krhkega, neobstojnega… Toda, da ne bom krivičen: tudi med »popolnimi« družinami je zelo velik del takih, v katerih otroci niti slučajno niso deležni »zgleda lepe, dobre, zdrave, varne… družine«. Ali lahko vse te otroke kar »odpišemo«, ker niso deležni dobrih zgledov? Nikakor ne! In še več kot to! Življenje nas uči, da si tudi z odraščanjem v družinah, ki nikakor niso »zgled dobre družine« ,otrok lahko privzgoji zdrave družinske vrednote.
Prav o tem želim spregovoriti – ne na način nekega idealiziranja in izključevanja, ampak z zavedanjem in sprejemanjem resničnosti časa in razmer, v katerih živimo. Pač: v neki »dobri« družini otrok dobi temelje družinskih vrednot nekako »mimogrede«, tako da se zgleduje po svoji družini. Kjer temu ni tako – je pač potrebno, da starši (ali vsaj eden od njiju) nameni vzgoji družinskih vrednot posebno skrb! In o tem želim nekaj spregovoriti!

Splošno o »družinskem zgledu«. Vsak majhen otrok doživlja svoje starše kot idealne, kot najboljše, najpopolnejše starše. Napak svojih staršev preprosto ne vidi. To sicer ne pomeni, da jih ne občuti – občuti, doživlja prav vse, kar se dogaja v družini.
Vzemimo primer nasilja v družini. Tudi otrok, ki s strani svojih staršev, ali enega od njiju, doživlja nasilje, ali je priča nasilju med staršema, to nasilje občuti, doživlja kot nasilje, ob tem trpi, v njegovi osebnosti se oblikuje travma nasilja. Toda kljub temu doživlja tudi tega svojega nasilnega starša kot »najboljšega« - in v njem se počasi oblikuje »zgled« nasilja – nasilje začne sprejemati kot način družinskih odnosov. Podoba družine bo v njem povezana z nasiljem. To je zgled nasilja, ki se na ta način prenaša iz roda v rod. Želel si bo tudi sam ustvariti družino, kasneje se bo morda na razumski ravni celo opredelil za nenasilje. Toda, v nekih kritičnih, obremenjujočih situacijah se bo, zaradi izkušnje (zgleda) nasilja kot načina za reševanje zapletenih problemov – tudi sam zatekel k nasilju. Če se bo hotel tega rešiti, zgolj deklaratorna opredelitev za nenasilje ne zadošča, potrebna je terapevtska predelava izkušnje nasilja – a to je že druga zgodba. Kako pa lahko pomagamo otroku, ki odrašča v takem okolju? Če je eden od staršev nasilen, je zelo pomembna vloga drugega starša. Če je drugi starš (običajno mama) v taki družini pretirano prestrašen, nemočen, ostaja v vlogi žrtve – s tem le utrjuje pri otroku zgled nasilja, saj otrok »vidi, da se na drugačen način nič ne doseže«. Če taka mati grdo govori čez očeta, ga vpričo otroka kritizira in podobno – spet v bistvu pritrjuje izkušnji nasilja (otrok si ustvari lažno sliko, po kateri je očetovo nasilje upravičeno . ker sta z mamo grda v odnosu do njega). Če mati skuša na različne načine otroka zaščititi pred nasiljem, pa to otrok občuti, doživlja kot oporo, varnost, ob mami se počuti varen. Očetovo nasilje mu je še vedno travma, očetovega nasilja ne razume. Vendar bo zmogel kasneje, z odraščanjem, tudi to sprejeti. Imel bo oba zgleda – zgled nasilja in zgled občutka varnosti na nenasilen način. Zato se bo do izkušnje nasilja lahko opredelil – in lahko sam sploh ne bo nasilen, ampak bo znal lepo razreševati družinske konflikte. Zgled nasilja, ki ga je doživljal, mu bo pomembna, koristna (čeprav boleča) izkušnja, ki mu bo pomagala pri oblikovanju svojega življenjskega odnosa do nasilja, torej si bo lahko kljub tako obremenjujočim izkušnjam, zgledom, lahko oblikoval zdrave družinske vrednote.

Zgled je torej vedno celosten odnos, odnos v kontekstu tudi drugih družinskih vrednot. To pa pomeni, da za oblikovanje zdravih družinskih vrednot otroci pravzaprav ne potrebujejo nekih idealnih, popolnih družin brez napak. Škodljiv vliv vzgojnih napak ali »slabih zgledov« je mogoče blažiti, zmanjševati, če se teh napak zavedamo, si jih priznavamo, in se temu primerno odzivamo. Pri tem si lahko izdatno pomagamo z različnimi vzgojnimi pripomočki.

Pravljice. Pravljice so od nekdaj veljale za močno, pomembno vzgojno sredstvo. Še prav posebno so pomembne pri vzgoji vrednot. Zato pa ni vseeno, kakšne pravljice otrok posluša. Družina naj bi bila za otroka prostor, v katerem se počuti varen, sprejet. Delček svojih morebiti nezadovoljenih potreb po varnosti otrok lahko prepoznava in nadomestno zapolnjuje prav s pomočjo pravljic. Otrok se vedno istoveti z nekimi junaki iz pravljice, s tistimi, ki so mu po nekih njegovih merilih najbližji. Pravzaprav bi lahko celo rekli, da majhen otrok še ne loči dobro med neresničnim svetom pravljic in resničnim, svetom – in prav v tem je nekaka moč pravljic. Pomembno je torej, da otrok posluša pravljice, v katerih najde, prepoznava pozitivne junake, s katerimi se lahko istoveti. To velja tudi za družine. Pomembno je, da otrok posluša pravljice, v katerih »nastopajo dobre družine« - pri čemer je čisto vseeno, ali gre za ljudi, živali ali neka pravljična bitja. Pomembni so lepi, dobri odnosi, v katerih se junak, s katerim se on poistoveti, počuti varen, sprejet.

Dobri starši so tisti starši, ki znajo, zmorejo tudi morebitne resne primanjkljaje iz svoje družine do neke mere blažiti s pomočjo pravljic.
Naj to ilustriram z dvema primeroma! Če ostanem pri primeru nasilnega očeta – mama lahko otroku pomaga z različnimi pravljicami: s takimi, pri katerih nastopajo ljubeči, skrbni, nenasilni očetje (drugačna, pozitivna pravljična izkušnja); tudi s pravljicami, pri katerih nastopajo nasilni očetje, a za izbruh nasilja ni kriv »poredni otrok«, ampak kaki drugi, zunanji sprožitelji, in se izbruh za otroka konča ugodno. Vsekakor se mora taka mama izogibati pravljicam, v katerih je vzrok za izbruh očetovega nasilja »poredni otrok«! Drug primer, primer enostarševske družine, matere z otrokom. Tudi ta mati naj otroku pripoveduje pravljice, v katerih nastopajo popolne družine. Naj se izogiba indoktrinarnim pravljicam: takim, v katerih »hudobni oče zapusti družino«, v katerih »je lepo in mirno, ker ni očeta, ki bi delal zgago« in podobno.
Seveda bodo takšne pravljice izzvale pri otroku vprašanja, ki se nanašajo na svojo družino. Mati mora biti na takšna vprašanja pripravljena – že postavitev takšnega vprašanja pomeni, da se otrok počuti dovolj varen! Otroku naj odgovori, starosti primerno – in le to, kar otrok od nje pričakuje. Nikar naj pri tem ne prehiteva, in otroku razlaga stvari, ki jih on ne more razumeti in sprejeti. Otrok se zadovolji tudi z delnim, skopim odgovorom -. Da le ohranja občutek, da JE MATI NJEGOVO VPRAŠANJE SPREJELA, GA RAZUME, MU GA DOVOLJUJE – DA JE TOREJ S SVOJIM VPRAŠANJEM SPREJET!
Pri pravljicah pa ni pomembno le to, da otrok posluša primerne pravljice. Pomembno je tudi, da ima poslušalca, da pravljice lahko tudi sam pripoveduje, da si jih celo sam izmišlja. Dobri starši bodo v teh otrokovih izmišljenih pravljicah vedno lahko prepoznavali svojo lastno družinsko situacijo, sebe, svoje družinske odnose. Seveda, skozi otrokovo doživljanje! Pravljica je sedaj za otroka postala nekak ventil, s pomočjo katerega sprošča svoje napetosti. Pri tem se bo lahko včasih zgodilo, da bo otrok povedal kaj zelo »čudnega«, izkrivljenega, morda celo kaj takega, kar se nam bo zdelo v nasprotju z družinskimi vrednotami. A ga zaradi tega ne kritizirajmo! Če se kak njegov pravljični zaplet ali razplet zdi »prehud«, se poskušajmo sami postaviti v vlogo nekega junaka iz pravljice, morda tistega ki je največja žrtev, in s pomočjo sporočil tega junaka spodbudimo otroka, da išče drugačen razplet, takšen, ki bo tega junaka bolj razveselil! Tudi to je način, kako s pomočjo pravljic otrok oblikuje zdrave nastavke družinskih vrednot, do neke mere pa blaži tudi škodljive vzgojne vplive!

ŽORŽ, Bogdan. Kako delujejo vrednote. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 6, str. 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 € 

Bog Oče,
čelo predstavlja
moj razum,
mojo sposobnost izbiranja,
mojo voljo in
mojo svobodo,
po kateri sem
tvoja podoba.
Za čelom se porajajo
in rastejo moje misli,
moji načrti, moje odločitve.
Bog Oče,
polagam te na svoje čelo,
da bo moje življenje takšno,
kot si si ga zamislil ti.

Bog Sin,
Jezus, moj brat,
prsi predstavljajo
moja čustva:
sposobnost ljubiti Očeta,
kakor si nas ti učil,
veselje, da gremo za teboj
kot svojim Učiteljem;
prizadevanje,
da ljubimo druge,
kot si ti ljubil nas.
Bog Sin,
Jezus, moj brat,
polagam te v svoje prsi,
da bodo moja čustva
vedno utemeljena v tebi.

Bog Sveti Duh,
ramena predstavljajo mojo dejavnost,
moč, ki podpira
moje izbire in moje odločitve,
moje obveznosti in
moje napore,
ki jih terja pravo življenje.
Bog Sveti Duh,
polagam te na svoja ramena,
da mi ne bo manjkala
tvoja pomoč,
da razumem Jezusa
in živim tako,
kot je živel on.

Oče, Sin in Sveti Duh,
polagam vas v svoje življenje
in vam ga izročim. Amen.

T. Lasconi, Molitev). Ognjišče, 2014, leto 47, št. 6, str. 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Sveta Gora pri Gorici je ena naših največjih božjih poti - glavno Marijino svetišče koprske škofije. Leta 2019 smo praznovali 480-letnico prikazanja Urški Ferligoj in takrat, v Urškinem letu, je izšla že tretja izdaja priljubljene pobarvanke (za otroke in tudi starejše)

iz vsebine:

"In kako se je začelo?" se sprašuje pisateljica Berta Golob. Zgodba o cerkvi na Sveti Gori, ki je posvečena svetogorski Materi Božji je tesno povezana z zgodbo o pastirici Urški. In to Urškino zgodbo prikazuje v podobah pobarvanka, ki je pred vami. Začelo se je leta 1539, ko je Urška pasla ovce na pobočju Skalnice ... in videla nenavadno lepo ženo, ki ji pove, naj ljudje tukaj postavijo hišo in jo prosijo milosti ... Urška že hiti domov in pripoveduje, da je videla nebeško Gospo ... nekateri seveda niso verjeli, Urško celo zaprejo v ječo, da ne bi vznemirjala ljudi, posebej kmetov, ki so morali delati za graščaka ...Toda Urško nevidna roka trikrat reši iz ječe, priprave na gradnjo se začno, goriški poglavar Attems je naklonjen gradnji, podari zemljišče, kmetje iz vseh vasi pod Skalnico pomagajo ... 12. oktobra 1544 je cerkev posvečena ... v zgodovini je bila dvakrat porušena, milostna Marijina podoba je morala bežati ... toda še danes stoji na gori kakor nekdaj. Svetogorska kraljica nas blagoslavlja že skoraj pol tisočletja ... Svetogorska kraljica, prosi za nas...

Urški in svetogorski Kraljici lahko zapojete tudi pesem, ki jo je otrokom uglasbil Janez Bitenc

Pastirica sredi jase
na pobočju čredo pase.

Sveta Mati jo pozdravi,
ji o hiši Božji pravi.

Zdaj Marija naše dvore
blagoslavlja s Svete Gore.

Knjižne novosti, v: Ognjišče (2017) 06, str. 130