namizna družabna igra
Dinamična družabna igra, pri kateri igralci s figuricami na igralni površini obiskujejo Marijine cerkve. Na lično izdelanem zemljevidu Slovenije so narisana vsa naša Marijina svetišča. Na podobicah pa so zapisane zanimive zgodbe, skupaj jih preberemo, tekmovalec potem odgovarja na vprašanja. Igra se konča, ko uspešno poromamo v osem svetišč.
Kako močno in kje vse je Marija posegala v življenje Slovencev! Otroci bodo navdušeni, kako rada ima Marija Slovenijo in kako radi imamo Marijo mi. Igra je primerna za otroke, stare sedem let ni več, gotovo pa bodo nad njo navdušeni tudi babice in dedki, ki še pomnijo, kako srčen odnos z Marijo imamo Slovenci v genih.

PO MARIJINIH STOPINJAH
škatla 36 x 24,5 x 5 cm,
namizna družabna igra
redna cena 29,90 €
s kartico zvestobe 26,91 €
* * *
Naročite igro
tudi v spletni knjigarni Ognjišča

Škatla z igralno površino, »podobicami« in figuricami

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Posvetimo še še zadnji vrstici speva o stvarjenju človeka.
»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril.«


Ena od lastnosti “vsakega jaza” je moškost ali ženskost. Vsak od nas se rodi kot moški ali kot ženska. Ta danost, ki jo prejmemo ob spočetju, ima svoje posebnosti in vzajemnosti. Človeško življenje je sad srečanja moškega in ženske. Kdor to srečanje zanika, zanika življenje samo.

Vsak moški in ženska morata razumeti, da sta njuna moškost in ženskost posledica Božje odločitve in ‘vodni žig’ njune lepote. Bog ima moške in ženske lastnosti. Moški je Bogu podoben zaradi svoje moškosti, ženska pa zaradi ženskosti.
Moškost in ženskost sta poklica, ki ju razumemo samo v vzajemnem odnosu. Zgornja svetopisemska vrstica me kliče, da sprejmem moškost kot pustolovščino.

Ženske, ki so že po naravi bolj ponotranjene od moških, imajo globoko spoštovanje do življenja, začenši s spolnostjo. Veliko moških je do življenja neobčutljivih, žensk pa zelo malo, ker ga dobesedno nosijo v sebi.

Kakšen bi bil svet, če bi ženske izgubile ljubezen do življenja in ne bi več hotele rojevati otrok? Sploh ga ne bi bilo! In če bi jim zmanjkalo nežnosti do otrok in mož, kje bi jo ti lahko našli? Žensko srce je zmožno neskončne potrpežljivosti in neštetih drobnih pozornosti.
Ženske so po naravi bolj intuitivne, nežne, potrpežljive, skrbne, zveste in vztrajne od moških, ki pa so po drugi strani bolj zagnani, ustvarjalni, inovativni, zaščitniški in še marsikaj.
A tudi ženska lepota je lahko samo površinska in dekorativna, ki nič ne koristi, če je vir samovšečnosti.

Moža in ženo pa je ustvaril za odnos in združitev. Lahko rečemo, da jima je v gene zapisal ‘poročenost’. Kot rečeno, je človeško spočetje sad združitve moškega in ženske.
Če zgoraj omenjenih čudovitih reči ne počnemo kot “poročeni”, postanejo nerodovitne ali celo nevarne. Poročenost in združitev nista le za zakonce, temveč za vse. Vsako stvar lahko delam predano, kot bi bil z njo poročen, ali pa nezainteresirano. Pravimo, da je človek, ki je popolnoma predan svoji službi ali neki ideji, z njima “poročen”.

Kadar nekdo vstopi v zakon, se sozakoncu bodisi preda ali pa ne. Poročiti se pomeni vzeti zakon in vse, kar k njemu sodi, za svoje, ne pa se držati na varni razdalji. Nekateri zakonci skupaj živijo že desetletja, a se nikoli niso resnično predali drug drugemu. Živijo kot “mož ali žena”, ne pa kot “mož in žena”.

Bog nas je torej poklical k poročenosti oziroma vzajemnosti. Drugim se lahko posvetimo, se z njimi zbližamo in združimo, ali pa jim ne pustimo blizu in sebično ohranjamo svojo neodvisnost in nedotakljivost. Taka dejanja nimajo nobene vrednosti.

Vsako človeško dejanje, ki ni odprto ljubezni in občestvenosti, je prazno in lažno. … (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

ŠTIRJE KRIŽEVI POTI

1. Upanje v tretji dan - (Otmar Črnilogar)

Ta križev pot je primeren za meditativno (osebno) molitev
Besede posamezne postaje so sestavljene v treh delih: molivec strmi v nerazumljivo, nevsakdanjo podobo in sprašuje trpečega Kristusa na sliki;
Kristus s slike odgovarja in molivca gane in vodi k čedalje bolj prečiščenemu razmišljanju.
Ker na dvanajsti postaji Kristus umrje, zamrje tudi pogovor med Kristusom in molivcem. Zato v zadnjih dveh postajah odmeva še beganje ‘preostalih’ in skrivnostni odmev tretjega dne.

2. Križev pot za ljudi naših dni (Vincenzo Paglia)

Jezusova ljubezen je tako močna, da je premagala tudi smrt. Z njim je dobro premagalo zlo. In mi smo otroci te zmage, smo otroci vstajenja. Lahko spremenimo svet, lahko vrnemo upanje tistim, ki ne upajo več, lahko naredimo človeško življenje bolj srečno. Pomembno je poslušati angela in sprejeti njegovo sporočilo. Kdor ga sprejme s srcem, teče kot tiste žene, da vsem pove, da je Jezus vstal. In kdor posluša, vstane tudi sam.

3. Križev pot za duhovnike (Franz Puchas)

Prav posebno pa ti darujemo ta križev pot z namenom, da bi z njim izprosili Cerkvi svetih duhovnikov in Božji blagoslov v njihovem delovanju. Želimo pridobiti vse odpustke, ki jih je Cerkev namenila za pobožnost križevega pota. Gospod, pomagaj nam, da jo zbrano opravimo.

4. Križev pot, besede s križa (Tonino Lasconi)

Gospod Jezus, zbrali smo se pri tebi, da bi te spremljali na poti na Kalvarijo.
Sprejmi naše spremstvo, da bi s križem, na katerem si nesel naše grehe,
naše trpljenje in naše napore, tvoja beseda prenovila in okrepila našo odločnost, da vsak dan vzamemo svoj križ in gremo za teboj.
Hočemo združiti naše napore in naše bolečine s tvojimi.
Tako bodo naša šibka ramena od tvojih prejela več odločnosti, več moči in poguma z gotovostjo, da nas vodijo k vstajenju s teboj.

Gospod Jezus, naši nameni so iskreni,
toda ti veš, kako hitro nam upade pogum,
kadar se množijo težave, in veš,
kako hitro se ustrašimo,
kadar so nasprotovanja težka in zlobna.

Gospod Jezus, usmili se nas
v trenutkih slabosti.
Spremljaj nas,
kakor si spremljal dva učenca na poti v Emavs.
Naj bo naše srce goreče z lučjo tvoje Besede
in s toplino tvoje navzočnosti.
Razlomi z nami kruh svoje ljubezni,
da te bomo prepoznali in bomo čutili,
da si nam blizu.
Tako bomo lahko z veseljem
nadaljevali svojo pot proti domovini,
ki je v nebesih,
in bomo živeli,
pričevali in oznanjali tvoj evangelij.
Amen.

izbira in predstavlja Marko Čuk

Prva Jezusova misel na križu je iz Lukovega evangelija.

»Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 23,34)

Zamislimo si, da Jezus te besede govori tudi meni, da prežene moj strah pred lastno krivdo. Prav ta strah muči številne depresivne ljudi, ki se čutijo krivi za vse.
• Če je kdo ob njih žalosten, takoj iščejo krivdo pri sebi. Morda tega človeka niso prijazno nagovorili ali so ga spregledali in je zato žalosten.
• V skupnosti ne prenesejo nobene napetosti. Takoj iščejo krivdo pri sebi in se za vse opravičujejo.
• Negotovi so v svoji drži, sami se delajo majhne in se razvrednotijo.
• Trpinčijo se s predsodki in občutki krivde. Ves čas živijo kot spokorniki, ki se drugim opravičujejo, da sploh živijo.
• Neprestano jih spremlja občutek, da niso dorasli zahtevam življenja, zato se odzovejo z občutkom krivde na vse, kar se jim zdi, da bi morali storiti, pa ne morejo.
• Občutek imajo, da drugemu ne morejo dati tega, kar potrebuje: mater je strah, da bo kriva pred otroki, ker jim ne more nuditi prave ljubezni; in otroci se čutijo krive, da staršem ne vračajo dovolj ljubezni …


Luka poroča, da je Jezus na križu molil za svoje morilce. Na ta način nam sporoča, da lahko s križem dosežemo odpuščanje svojih grehov. ... Bog odpušča, ker je usmiljeni Bog. Križ nam govori o odpuščajoči Božji ljubezni. Pomaga nam, da verujemo v Božje odpuščanje: ko pogledamo Križanega, ki na križu odpusti celo svojim morilcem, lahko zaupamo, da bo tudi nam vse odpuščeno. Potem tudi v nas ni ničesar, kar ne bi moglo biti odpuščeno. Tako Luka gleda na križ kot kraj, na katerem se je najjasneje izkazala odpuščajoča Božja ljubezen. Pogled na Jezusa, ki še na križu moli, nam prinaša upanje, da nas nič ne more ločiti od Božje ljubezni.
(...) Ko gledam Jezusa, ki na križu odpusti svojim morilcem, se izgubi moj strah, da sem kriv za vse in verujem lahko, da me Bog brezpogojno sprejema. V nas so pogosto podzavestne ovire proti odpuščanju. Če nam kdo samo reče, da nam je Bog odpustil, tega ne moremo verjeti, saj se to dotakne samo našega razuma, notranjih ovir proti odpuščanju pa beseda ne more premagati. Krivda nas je ločila od drugih, počutimo se izključeni iz človeške družbe. Te samoizolacije zaradi krivde ne moremo sami razrešiti. Tu pomaga pogled na križ, s katerega se Jezus skloni k meni in mi govori besede odpuščanja, ki jim moram natančno prisluhniti, poslušati jih moram s srcem. Besede morajo prodreti do srca, da lahko verujem, da sem brezpogojno sprejet.

Podoba Križanega nas poveže z lastno pravičnostjo. Dela nas pravičnega. Stotnik pri Luku ne reče “To je bil resnično Božji Sin”, ampak “Zares, ta človek je bil pravičen” (Lk 23,47). Ne počutimo se več krivi, ampak pravični v Bogu.
Prva misel, ki jo Jezus izgovori na križu, nam da tudi moč, da drugim odpuščamo. Namesto da bi si govorili, kako moramo odpuščati, preprosto poskušam ljudem, ki so me ranili, govoriti to Jezusovo misel. Mogoče se v meni kaj upira, ko skušam človeku, ki me je javno prizadel, govoriti Jezusove besede: »Oče, odpusti mu, saj se ni zavedal, kaj počenja.« In v meni se oglasi: »Natančno je vedel, kaj dela. To je storil čisto namerno, saj je poznal mojo šibko točko. Zavestno mi je hotel škodovati.« Vse to lahko drži, toda v globini svoje duše se ni zavedal, kaj v resnici dela, preprosto ga je obvladala potreba po moči. Vodil ga je njegov pohlep. Ni bil v pravem stiku s seboj in z menoj, pustil je, da ga je vodilo sovraštvo. Če nekaj časa govorim temu človeku to Jezusovo misel, se razblinijo moja ranjena čustva in občutim notranji mir. In človeka, ki me je tako ranil, lahko pogledam z novimi očmi. Molim zanj, da se zbudi iz svoje nevednosti:
In tako bom nekega dne sposoben, da mu odpustim. Dokler mu ne morem odpustiti, me to še veže in določa. Z odpuščanjem se rešim negativne energije, ki me zaradi te ranjenosti še razžira. Tako lahko ima ta prva Jezusova misel name zdravilni učinek.
Mnogi ljudje pa ne morejo odpustiti sebi. Neka žena si ni mogla odpustiti, da se ni prav poslovila od svoje umirajoče matere. Materi je zamolčala težo njene bolezni in ji ni dala priložnosti, da bi se poslovila od družine. Dobro je mislila, saj ji je želela prihraniti bolečine. Mislila je, da bi mati obupala, če bi se zavedala svojega stanja. Toda sedaj si nenehno očita, da ji ob slovesu ni povedala, kako zelo ji je hvaležna za vse, kar jim je podarila. Tej ženi sem dal za meditacijo Jezusovo misel: »Oče, odpusti mi, saj nisem vedela, kaj sem storila.« Seveda se je zavedala, kaj je delala, saj je zavestno želela materi prihraniti bolečino slovesa. Šele po smrti ji je bilo jasno, da je s tem ranila sebe in mater. Toda namesto nenehnih očitkov zaradi opuščenega slovesa so ji pomagale te besede: »Oče, odpusti mi, saj nisem vedela, kaj sem storila. Ni mi bilo jasno, kaj sem s tem storila sebi in svoji materi.« In ko si je ta žena vedno znova ponavljala te besede, so se njeni očitki izgubili in lahko si je odpustila.

Osebne vaje
• Glej na križ in dopusti, da vedno globlje prodre vate podoba Jezusa, ki se sklanja k tebi in ti govori besede odpuščanja – dokler končno ne verjameš v svojem srcu: »Da, ničesar ni v meni, česar ne bi mogel odpustiti. Bog mi je vse odpustil.«
• Ob gledanju je pomembno tudi poslušanje: vedno znova si glasno izgovori to Jezusovo misel in jo poglobi v svoj strah, da si za vse kriv. Izgovarjaj jo v svoje občutke krivde, dokler ti ne prodre do srca.
• Če ti pomaga, si izberi primerno glasbo, da ti bo Jezusova beseda prišla do srca. Lahko poslušaš uglasbitev Heinricha Schütza ali instrumentalno glasbo, ki jo je na to misel uglasbil Joseph Haydn. Lahko zaslutiš ljubezen, ki veje iz te melodije. Ko glasba prodira do tvojega srca, ti ni treba misliti na odpuščanje; med poslušanjem se rojeva vera. Naenkrat se čutiš sprejetega in vsi občutki krivde se razblinijo.
Premisli, s kom si trenutno v konfliktu, kdo te je ranil, s kom ti je težko. Nato poskusi za tega človeka petnajst minut govoriti te besede: »Oče, odpusti mu, saj ni vedel, kaj mi je storil. – Oče, odpusti ji, saj ni vedela, kaj mi je storila.« In po teh minutah se poslušaj, kako čutiš do tega človeka. Je molitev spremenila tvoj odnos do njega, so se tvoja občutja spremenila?
In če ne moreš odpustiti sebi, si vedno znova govori: »Oče, odpusti mi, nisem vedel, kaj počnem. Nisem se zavedal, kaj bom s svojo držo sprožil. Nisem se zavedal, da sem odpiral stare rane, da sem drugega za to kaznoval, da v otroštvu niso bile izpolnjene moje potrebe po ljubezni …« Morda boš sčasoma bolj usmiljen do sebe in se bodo umirili tvoji predsodki in tvoj strah zaradi občutka krivde se bo razblinil.

Zakaj sedem Jezusovih misli na križu?
V srednjem veku so združili sedem Jezusovih misli in ob njih meditirali. Sedem je število preobrazbe. Sedem zakramentov spreminja naše življenje, s tem ko nas v sedmih življenjskih obdobjih napolni z Božjim življenjem.
Teh sedem Jezusovih misli bi lahko razumeli tudi kot povzetek njegovega poslanstva, kot dediščino njegove ljubezni.
Lahko pa jih razumemo tudi kot preobrazbo bolečih besed, ki jih nenehno nosimo v glavi. Sam jih razumem kot ozdravitev sedmerih človeških prastrahov.
Jezus nam na križu spregovori tudi zato, da bi premagali naše strahove, da bi našli pogum in se jih rešili. Kajti samo če se v svoj strah ozremo in se z njim soočimo, ga lahko premagamo.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
pripravlja in izbira Marko Čuk

Post ni sam sebi namen. Ob ponovnem od­kritju te dolgo zasute prakse so jo včasih preveč absolutizirali. Vendar je post preizkušeno sredstvo duhovne askeze, ki nas skupaj z molitvijo in dajanjem miloščine lahko postavi v pravo držo do Boga in do ljudi. Odločilno za pravilno razumevanje posta je, da ga ne gledamo izolirano, ampak pred­vsem v povezavi z molitvijo.
Post je molitev s telesom in dušo. Post kaže, da mora naša pobožnost postati telesna, da mora pre­vzeti meso, tako kot je Božja beseda v Jezusu Kri­stusu sprejela meso. Molitev postane meso, zagra­bi tudi naše telo, ko se izrazi v postu. Tedaj naš od­nos do Boga ni več samo v glavi, tedaj Bogu ne go­vorimo več le pobožnih besed, ampak izpovedujemo s svojim telesom, da hrepenimo po njem, da smo brez njega prazni, da smo odvisni od njegove milo­sti, da živimo od njegove ljubezni in da naše lakote končno ne morejo nasititi zemeljske jedi, ampak le Bog sam, vsaka beseda, ki pride iz Božjih ust (Mt 4,4).
Tako uresničujemo v postu svojo eksistenco kot ustvarjena bitja, ki ustvarjena od Božje roke najde­jo šele v Bogu spet svojo izpolnitev, ki ne ostanejo le pri darovih, ampak je cilj njihovega hrepenenja sam Darovalec. S telesom in dušo se stegujemo po Bogu, s telesom in dušo ga molimo. Post je krik te­lesa po Bogu, krik iz globine, iz brezna, v katerem srečujemo svojo najglobljo nemoč in ranljivost in neizpolnjenost, da bi se povsem sprostili v Božjem breznu.
Anselm Grun črpa iz modrosti cerkvenih očetov in starih menihov izkušnje, ki so nepogrešljive, da nam post uspe.Le tako lahko odpovedovanje postane "molitev z dušo in telesom".

iz vsebine

Kje se danes postijo? Skoraj nič tam, kjer bi najprej pričakovali, v samostanih. Tam vam bodo našteli veliko vzrokov, zakaj se danes ne mo­remo več postiti tako, kot je na primer predvidel Benedikt v svojem Pravilu ali kot je prakticiral Frančišek: danes moramo delati več kot včasih, ni­smo več tako zdravi, povrh tega je marsikaj pač ča­sovno pogojeno. Nasprotno pa imajo postne izkuš­nje mnogi mladi ljudje, kristjani in nekristjani. Po­stijo se iz različnih motivov, postijo se za mir, za živ­ljenje. Post je sredstvo in znamenje njihovega an­gažmaja za njihove cilje. Nekateri se postijo, da bi si dokazali, da se lahko obvladajo. Drugi se postijo iz socialnih razlogov. Na svoji koži hočejo občutiti idejo medsebojnega deljenja. Odpovejo se jedi in pi­jači, da bi pomagali drugim. Spet drugi se postijo, da bi intenzivirali svojo molitev in meditacijo. In po­tem so številni, ki se postijo zaradi zdravja.

Kdo so valpti, ki me zatirajo in se jim moram podrediti samo zato, da lahko živim, da sem pri vseh priljubljen?
Kje prodajam svojo svobodo, svojo resnico, svo­jo pristnost, samo zato, da se izognem konfliktu s priganjači?
So to zunanji priganjači, ljudje, ki me s svojimi pričakovanji preobremenjujejo?
Ali so to notranji priganjači, kot perfekcionizem, hotenje biti priljubljen, nezmožnost reči ne?

Kje nimam trdnih tal pod nogami?
Kje se bojim lastne svobode, poguma, da bi hodil po svoji poti?
Kako mi gre z mojim nezavednim?
Se tudi tu bojim, da bi lahko prišlo na plan nekaj, kar bi postavilo pod vprašaj vso mojo samopodo­bo in me naredilo negotovega?
Kje iščem krivce, ko mi ne gre dobro?
Kje ne morem odpustiti Bogu, da mi nalaga to življenje?
Kje se puntam proti Bogu, proti usodi, proti lju­dem, s katerimi moram živeti skupaj, s katerimi moram hoditi svojo pot, podobno kot Mojzes s trmoglavim ljudstvom?

Godrnjam proti vse­mu in nisem z ničimer zadovoljen?
Tarnam, namesto da bi iskal rešitve?
Kje sem obtičal v tarnanju?

Katere izkušnje so me zagrenile?
Poznam občutek zagrenjenosti v sebi?
Poskusi zagrenjenost v sebi v molitvi ponuditi Bogu, da jo spremeni, da bi v tebi nov sladek okus prepojil telo in dušo.

pripravlja: Marko Čuk

Govoriti o postu je danes zelo moderno: presenetljivo pa bolj nagovarja tiste, ki jih zanima predvsem skrb za zdravje, in manj tiste, ki bi morali biti pozorni na njegov izvirni pomen in smisel. Izvirno je namreč post verska praksa in ni namenjen samo zdravljenju telesa. Poleg prehrane, ki vključuje odrekanje, ima post širši smisel, ki mu ga daje njegova verska razsežnost. V tem pogledu je post sredstvo, ki nam odkriva, kaj je človek v svojem najglobljem bistvu. Zato je prav, da o postu govorimo ravno sedaj, ko v celotnem krščanskem svetu poteka velikonočni post. Končni cilj posta je priprava na neko drugo vrsto hrane, neko drugo jed, priprava na zaužitje posebnega in zdravilnega obroka, ki ga sv. Ignacij Antiohijski, mučenec in škof iz 2. stoletja, imenuje zdravilo nesmrtnosti - sveto obhajilo ... Knjiga se najprej dotika prav duhovnega pomena posta, njegovega vpliva pri gradnji naše osebnosti ... pri poglabljanju našega duhovnega življenja ... Med hujšanjem in postom je velikanska razlika: pri hujšanju se odrekamo hrani samo zato, da bi izgubili na teži, medtem ko je izguba telesne teže v postu samo eden od koristnih učinkov te duhovne discipline. Post je namreč prepleten tudi z molitvijo in raznimi oblikami duhovne askeze ...

Za pravilno razumevanje postenja bo slovenskim bralcem lahko v veliko pomoč nova knjiga »Post – pot v življenje« beograjske zdravnice in pisateljice dr. Vesne Dimitrijević Srećković. Osvetljuje nekatera pereča vprašanja, ki so povezana z zdravilnim postom. Mnogi ljudje danes zbolevajo za različnimi boleznimi, katerih skriti vzrok je velikokrat nepravilna in nezdrava prehrana.

Zato avtorica poleg strokovne razlage, zakaj se je dobro postiti, bralcem nudi tudi različne postne (mediteranske) jedilnike, ki jih že stoletja pozna pravoslavna Cerkev. Različne mednarodne študije potrjujejo, da se lahko s postenjem premaga marsikatera nevarna bolezen (rak, arteroskleroza, sladkorna bolezen). Zato knjigo Post – pot v življenje zelo priporočamo vsem, ki si želijo zdrave prehrane. Knjiga se lahko uporablja kot priročnik za zdravo življenje ali pa kot izvrstna zbirka zdravilnih mediteranskih jedilnikov.

Založba Ognjišče – Slomškova založba se zahvaljuje tudi prof. Vladimirju Vukašinoviću z beograjske pravoslavne fakultete, ki je kot soavtor knjige v imenu beograjske založbe dovolil, da knjiga lahko izide tudi v slovenskem prevodu. V Beogradu je knjiga doživela velik uspeh in so jo v kratkem ponatisnili. Tudi druge mednarodne založbe se zanimajo za avtorske pravice. Vsekakor bo odličen slovenski prevod izpod peresa gledališke igralke gospe Milade Kalezić navdušil marsikaterega bralca, ki ima rad lepo slovensko besedo.

Originalno izdajo krasijo ikone in freske Božje Matere Marije in Gospoda Jezusa. Slovenski prevod pa je opremljen s podobami nekaterih svetnikov, ki jih katoliška Cerkev ceni in časti kot zdravnike in ranocelnike (evangelist sv. Luka, škof sv. Blaž, sv. Kozma in Damjan, sv. Anton Puščavnik, sv. Rene Goupil, sv. Jožef Moscato). Mnoge izmed njih so zdravniki, lekarnarji in zdravstveni delavci izbrali za svoje zavetnike. (urednik Stanislav Slatinek v Spremni besedi)

Razlogi za veliko zanimanje za to knjigo so različni. Nekdo jo želi imeti zaradi razlag različnih zdravstvenih težav, ob katerih izve tudi nekaj o pomembnem in zdravilnem delovanju posta v preventivi in zdravljenju različnih kroničnih bolezni. - Tisti, ki si jo želijo imeti zaradi tematike posta, pa lahko istočasno izvejo marsikaj koristnega o predlagani prehrani in njenem vplivu na različne težave in bolezni. Med našimi bralci so taki, ki se že leta držijo posta, kot tudi taki, ki šele začenjajo z njim ali šele razmišljajo o njegovem zdravilnem delovanju. - V knjigi so prvič ponujeni 7-dnevni postni jedilniki za vse štiri poste: božični post, velikonočni post, post Petra in Pavla ter post ob Marijinem vnebovzetju. Jedilniki so se pokazali kot zelo koristni pri praktični uporabi. …. (dr. Vesna Dimitrijević Srećković)

pripravlja Marko Čuk

Misli upanja skozi postni in velikonočni čas

Avtorica knjige nas vabi, da se na začetku poti najprej skušamo zavestno odločiti, kaj v življenju resnično potrebujemo ... V tem smislu je namreč treba razumeti odpoved, post.  Kdor se poda na pot, se odpre za novo, v njem se vse spreminja. Odpreti se življenju pomeni iti v globino – spreminjati vrstni red, postavljati nove prioritete. Ko gremo v globino se ne smemo ustrašiti, dopustiti moramo, da se nas dotakne in tudi mi se moramo nje. Če upamo in zaupamo v svetlobo, se je treba večkrat pogrezniti tudi v temo - če verujemo v življenje, lahko sprejmemo tudi smrt.

V teh dneh priprave se moramo vprašati, ali živimo tako, da smo polni življenja, z vsemi viški in globinami. Da se podam na pot in se odprem. Da se v meni vse spremeni – in da se ne prestrašim globine. Da se pustim dotakniti in se sama dotaknem. Da verujem v življenje … in da verujem v ljubezen

Kdor hoče oditi, mora znati določene stvari tudi  izpustiti. Kdor hoče narediti naslednji korak, mora zbrati pogum, da z eno nogo zapusti trdna tla in »postavi nogo na drug kraj«. In to velja tudi za življenje: do novega si upam le, če staro resnično (iz)pustim.

Kdor ljubi, se odpre, se preda, ničesar ne pričakuje. Ljubiti in trpeti sta dve strani iste medalje. Kdor ljubi, vedno tudi trpi – in povsod tam, kjer trpim, se kaže ljubezen. Ne trpim zaradi nečesa, za kar mi je vseeno.

Velika noč se mora zgoditi v meni in z menoj – ali pa se sploh ne bo zgodila. To je velika noč. Tiha in včasih skoraj nezaznavna – toda vseeno nepremagljiva
…

iz vsebine:

Postni čas – to ni čas mučenja ali samotrpinčenja – preprosto lahko poskusimo, da bi v tem času vsaj malo uresničili svoje sanje in hrepenenja. Tako lahko malo za vajo že doživljamo praznik osvoboditve, praznik življenja … Tako lahko ta čas postane priložnost, da odložimo del bremena, ki nas loči od Boga. To je priložnost, da naredimo nekaj drugega, da lahko nekaj postane drugače.
In rečeno čisto pošteno: skoraj se bojim, da so v mojem življenju čisto druge stvari, ki so me odvračale od živosti in me oddaljevale od Boga, kot pa prav košček čokolade …

Če ne moremo več živeti brez televizije, potrebujemo post brez televizije. Če ne moremo več živeti brez avtomobila, potrebujemo vsaj kak dan brez avta. Če ne moremo več živeti brez radijskega hrupa, potem potrebujemo vsaj kak dan tišine. Če ne moremo več živeti brez dela, potem potrebujemo vsaj kak dan brez dela.
Pustiti moram to, kar me veže, kar me ovira pri preobrazbi – da bi lažje šel resničnemu življenju naproti. predlaga konkretni načrt: Popolnoma zavestno se bom vsak dan odpovedal eni navadi, od katere se doslej še nisem mogel ločiti. Stopimo na pot z lažjo prtljago – življenju naproti.

Ni prav, da samo iz strahu, da bi storili kaj narobe, ne storimo ničesar več … Zakaj pa ne bi česa poskusili, tudi nekaj tvegali? Je nemogoče resnično nemogoče? Mora moje življenje teči natančno tako in tako? Ne bi šlo tudi čisto drugače? Ali res dopustim, da mi resničnost mojih sanj jemlje dih? In s tem smo pravzaprav v bistvu tega, kar pomeni postni čas: poskusiti živeti, postati živ, se odpreti, poskrbeti za nasledstvo. Če je velika noč zmaga življenja nad smrtjo, potem so to tedni, ko se prav to lahko naučimo. To je čas, ko se lahko zavemo, kje in kako smo se »utaborili«, da bi uspešno lahko preprečili svoj odhod. Ti tedni pa so povabilo, da se v zaupanju v Boga, ki hoče od nas življenje, odpremo in gremo na pot življenja. In če takrat – ampak prosim, šele takrat! – ugotovim, da je pot, ki sem jo izbrala, napačna, da sem zašla, takrat sem povabljena k spreobrnjenju. In prav zaradi takšnega povabila se lahko pomirjena podam na pot življenja.

Bog z nami na vseh poteh. nam se daruje, v Jezusu Kristusu je vzel nase vse to, da bi nas ljubil in popeljal v življenje. Zato umiva svojim učencem noge, zato se nam daruje v kruhu in vinu, zato se je pustil pribiti na križ – da nas v novem jutru popelje v luč velikonočnega veselja. In prav to se je začelo z umivanjem nog. In se bo nadaljevalo, če bomo delali tako, kakor nam je storil on. In se bo nadaljevalo, če se bomo pustili spremeniti.

"Velika noč je vprašanje življenja – mojega življenja. Je enkratno povabilo, naj si upam začeti znova. Povabilo, da začnem znova po vseh teminah, žalosti, strahovih in osamljenosti. Velika noč je bleda svetloba nekega jutra, ko se ne bo slišala aleluja – toda prazni grob in odvaljeni kamen vsem mojim smrtim navkljub govorita o življenju.
Veliko noč praznujemo petdeset dni – in se konča šele z binkoštmi in prihodom Svetega Duha. Z njim nam Bog podarja svojo moč in ljubezen – ker hoče življenje, ker hoče moje življenje – da se začne na novo. Novo se začenja. Toda to lahko resnično izkusimo le, če to tudi živimo," pravi avtorica v uvodu te zelo dragocene knjige, ki je naš vodnik skozi postni in velikonočni čas.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Postni čas se začne s pepelnično sredo, na katero se blagoslovi pepel, ki ga potresejo vernikom na glavo. Pokaže nam, kakšen namen ima ta čas: pepel nas spominja na našo minljivost: »Prah si in v prah se povrneš.« Pepel pa je tudi simbol čiščenja, saj lahko z njim pomivamo posodo. Obred pepelnatega križa, s katerim nas na čelu zaznamuje duhovnik, bi nas naj povabil, da očistimo predvsem svoje mišljenje, kajti prav v glavi se začenjajo odkloni s prave poti. Če slabo razmišljamo, bomo tudi neprimerno živeli. Tako nam duhovnik pri podelitvi križa lahko tudi reče: »Spreobrni se in veruj evangeliju.« Grška beseda za spreobrnjenje je ‘metanoia’, kar v resnici pomeni spremembo mišljenja. Drugače bi naj začeli razmišljati o svojem življenju in o soljudeh. S tem se začne spreobrnjenje, kajti naše mišljenje je pogosto polno predsodkov in obsojanj, prav tako pa ga preveč določa javno mnenje. Sprememba mišljenja pa pomeni:

• ustvariti si drugo mišljenje o življenju in o soljudeh;
• ‘metanoein’ lahko tudi pomeni pogledati za stvari, v sebi in v drugih spoznavati dejansko stanje;
• ali pa tudi pogledati nazaj, obžalovati.

Jezus ne odpravi posta, ampak nam naroča, naj se ne postimo s trpečim obrazom kot hinavci, ki hočejo s tem pritegniti pozornost: »Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« (Mt 6,17). Tu ne gre samo za skrivanje posta, ampak za notranjo držo. Post ni nekaj temačnega, noben napad na nas same, nikakršno samokaznovanje, ker smo preveč jedli. Če se postimo, da bi se kaznovali ali da bi shujšali, to ne bo imelo dobrega učinka. To je samo stvar volje in končno temačna stvar. Pravi post pa potrebuje jasnost, lepoto in veselje. Pri postu moram s seboj dobro ravnati: ne postim se, ker se jezim na svojo odvečno težo; postim se predvsem zato, da bi se notranje očistil, da bi bolj čuječe in pazljiveje živel. Samo tako je post zame dragocen in zdravilen.

Post je istočasno maziljenje in umivanje:

• Izmije mi madeže, ki so umazali moje mišljenje in čustvovanje.
• Želi me maziliti – dobro dene mojemu telesu, s katerim ravnam skrbno in pazljivo. V postu veliko bolj občutim svoje roke, s svojim obrazom zaznavam še tako nežen vetrič, moji čuti so mnogo dovzetnejši.

Jezus ne povzame samo treh oblik judovske pobožnosti, ampak jih med seboj tudi poveže. Post je povezan z molitvijo in dobrimi deli: s postom lahko kaj privarčujem, da podarim ubogim; zato post tudi ni čisto naključno čas, ko svoje darove delimo z drugimi (to se kaže tudi v številnih postnih akcijah). Toda post in dobra dela imajo še drug pomen: v času posta se odprem za druge, postajam solidaren. Kadar sem na drugega jezen, se pogosto bašem z jedjo, da ga ne bi čutil ob sebi. Z nažiranjem se zapiram pred drugimi. Post pa me želi napraviti občutljivega za stiske ljudi okoli mene. Enemu pomagam z darom, drugemu s pozornostjo in odprtostjo za njegove stiske in težave.
Post je povezan tudi z molitvijo. Prvi menihi so razumeli post kot predpripravo na molitev:

• Post nas napravi notranje bolj čuječe.
• Mojo molitev očisti in naredi bolj poglobljeno.
• S postom dobi moja molitev krila.

Post pa je povezan predvsem s prošnjo: ko so imeli prvi kristjani kak problem, ali v svoji skupnosti ali tudi v javnosti zaradi preganjanja, so se skupaj postili in molili. Skupna molitev in post naj bi jim pomagala v stiski. Kadar imam postne duhovne vaje, vedno povabim udeležence, da se kak dan zavestno postijo in molijo za katerega človeka. Post me torej odpre za drugega. Lahko si predstavljam, da tega drugega istočasno nosim v sebi in ga podržim pred Bogom. Ko se postim in molim za drugega, ni to le nekaj pobožnih misli o njem ali mimogrede izgovorjena prošnja. Molitev za drugega občutim z vsem telesom; ko lakota narašča, molim zanj z dušo in telesom. Post je mojo molitev poglobil. V tej molitvi priznavam svojo nemoč, da drugemu ne morem sam pomagati. Zaupam ga ozdravljajočemu Božjemu Duhu, ki mu pomaga. Postna molitev me notranje povezuje s tistim, za katerega molim; skoraj telesno ga ves dan čutim ob sebi in v sebi in ga izročam Božjemu usmiljenju.

Cilj treh pobožnosti – dobrodelnost, molitev in post – je zaupanje v Božjo pomoč: »Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« (Mt 6,31–33). Postni čas bi nas naj ponovno vrnil k pravemu vrednotenju. Pred očmi moramo vedno imeti Božje kraljestvo, da lahko v nas vlada Bog. Če pa naše življenje vodi Bog, nas ne bodo obvladovale skrbi in strahovi, potrebe bodo izgubile svojo moč nad nami. Postajamo svobodni in živimo v zaupanju, ne v strahu.
Po Mateju nam Jezus ponuja še drugo utemeljitev za post. Ko Janezovi učenci vprašajo Jezusa, zakaj se apostoli ne postijo, jim odgovori: »Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat se bodo postili.« (Mt 9,15). Post torej pomeni pričakovati ženina: med postom si želimo, da bi se zbližali z Jezusom. To odgovarja razlagi svetega Benedikta, ki pravi, da bi naj svete velikonočne praznike pričakovali z duhovnim hrepenenjem in veseljem (RB 497). Na velikonočno vigilijo so prvi kristjani pričakovali Kristusov ponovni prihod, prihod ženina, ki bi jih odpeljal v kraljestvo ljubezni.

OSEBNE VAJE
Post je čas uvajanja v notranjo svobodo ter čas notranjega in zunanjega prečiščevanja, zato premisli: Kakšen načrt bi si rad zamislil za ta post? (*V slovenščini je zaradi jezikovne posebnosti nagovor samo v moškem spolu, velja pa seveda tudi za ženskega. op. prev.)

• Tvoj načrt je lahko povezan z jedjo in pijačo; v teh štiridesetih dneh se lahko odpoveš alkoholu, sladkarijam ali mesu.
  
  
• Morda pa tvoj problem ni v hrani, ampak v govorjenju o drugih; tako si lahko zastaviš načrt, da v postnem času ne boš govoril o drugih, da ne boš razglašal njihovih napak in se ne boš udeleževal vsesplošnega obrekovanja.
  
  
• Ali pa je tvoj problem v čiščenju nepotrebnega: svoj koledar terminov lahko sprostiš in si ustvariš čas za branje, sprehod, meditacijo, tišino. Kaj bi ti pri tem pomagalo?
  
  
• Bi bil zate smiseln post brez televizije?
  
  
• Ali pa to čiščenje odvečnega zadeva tvoje stanovanje? Se v njem še dobro počutiš ali je založeno s stvarmi, ki jih pravzaprav ne potrebuješ in ti ne dajo dihati?

Sveti Benedikt ob tem svetuje, naj si vsak menih svoj postni program zapiše in se o njem pogovori z opatom. Tak pogovor z drugim, pa naj je to prijateljica, duhovni spremljevalec ali zakonski partner, nam je lahko v pomoč, da se za svoj postni načrt obvežemo. Naši lastni odločitvi da to še poseben poudarek. Kot drugo pa mi tak pogovor lahko pove, če sem se lotil prave teme. Morda pa hrana sploh ni moj problem, ampak je moja težava v stalnem prelaganju odločitev ali dela, ki bi ga moral že zdavnaj opraviti. Potem je treba prav to vključiti v svoj osebni program. Premisli, kaj bi ti v postnem času dobro delo, nato si to zapiši in pokaži nekomu, da ne boš ostal brez vsake obveze. Tako bo post zate res pravi duhovni trening. Menihi govorijo celo o duhovnih tekmovalcih; imenujejo se ‘atleti’, ki se kot športniki s svojim trenerjem dogovorijo za program treninga. Samo tako lahko napredujejo na svoji duhovni poti.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk