V času, ko še kako potrebujemo svetlih zgledov, stopa pred nas sv. Leopold Mandić, apostol spovedi in apostol enotnosti. Življenjepis sv. Leopolda Mandića v tretji, prenovljeni izdaji, v prvem delu prinaša štiri temeljna sporočila tega skromnega in ponižnega kapucina. V nadaljevanju nam knjiga, z jasno besedo in fotografijami krajev, kjer je živel in deloval, slika njegovo življenje od rojstva do poti na oltar vesoljne Cerkve. Vzemite v roke knjigo Sv. Leopold Mandić in spoznajte svetnika, ki more navdihniti tudi vas, da po njegovem zgledu oblikujete svoje življenje.

iz vsebine

Molitev k sv. patru Leopoldu

Za duhovno pomoč

Sveti pater Leopold. Bog te je obdaril
s tolikimi zakladi milosti
v korist vernikov,
ki so se zatekali k tebi po duhovno pomoč.
Prosim te, izprosi mi milost ... in tudi, da se
bom pogosto
in vredno spovedoval, vedno
živel v božji milosti ter se tako združen
z Bogom ločil s tega sveta. Po Kristusu,
našem Gospodu.
Amen.

V življenjski stiski

Sveti pater Leopold, za vsakogar, ki je
trpel, si imel zelo sočutno
srce, rad si tolažil
in pomagal. Ozri se name, ki se zatekam
k tebi v svoji težavi ... Prosim te, posreduj
zame pri Bogu, da se me usmili in me usliši.
Ali mi pa vsaj izprosi potrebno moč in tolažbo,
da bom mogel, ob misli na trpečega
Zveličarja in žalostno
Mater božjo, svoj
križ potrpežljivo nositi. Po istem Kristusu,
našem Gospodu. Amen.

Oče naš, Zdrava Marija

pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Vstali Gospod,
ti si pastir mojega življenja.
Ti si moj pastir,
zato nobenega koraka
ne napravimo v neznano.
Ti si moj pastir,
zato nismo vesoljske sirote,
prepuščeni samim sebi.
Ti si moj pastir,
zato ne blodimo v življenju
na slepo in brez cilja.
Ti si moj pastir,
zato nismo niti vódeni,
še manj pa prisiljeni.
Ti si moj pastir,
podarjaš nam zaupanje,
krepiš našo samozavest,
vlivaš nam pogum in radost.
Vstali Gospod,
o pastirju nisi le govoril,
dobri pastir si tudi postal.
Nisi me odpravil z nasveti,
ampak si za nas življenje dal.

R. Ruthe, (Molitev), v: Ognjišče 4 (2021), 2

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Slikanica s preprostim besedilom prikaže življenje tega velikega junaka dejavne ljubezni. Ime mu je bilo Jožef, rojen je bil v leta 1840 v flamski vasi Tremelo (Belgija), v družini se je skupaj s številnimi brati in sestrami naučil ‘brati’ iz molitvenika božjega stvarstva in svojega srca. Kazalo je, da bo postal kmet, šel je v francoske šole, toda med pridigo je slišal božji klic. Postal je član reda Presvetega Srca Jezusovega in Marijinega z redovnim imenom Damijan. Namesto obolelega rodnega brata je odpotoval v misijone na Havaje, kjer je bil posvečen v duhovnika. V ‘Kristusovih letih’ je prostovoljno odšel med gobavce na Molokaj, kraj groze in smrti, ki ga je z delom spremenil v znosno bivališče. Po šestnajstih letih dela med njimi je postal njim enak tudi v bolezni. Umrl je leta 1889 star komaj devetinštirideset let. Papež Janez Pavel II. ga je leta 1995 razglasil za blaženega, med svetnike pa ga je prištel papež Benedikt leta 2009. Takoj po razglasitvi očeta Damijana za svetnika je Barack Obama predsednik Združenih držav Amerike, rojen na Havajih, papežu napisal, da se še iz otroštva spominja mnogih zgodb o veliki skrbi očeta Damijana za gobavce. Morda se bodo tudi slovenski mladi bralci spominjali, kaj so v otroških letih slišali o misijonarju med gobavci, zato jim preskrbimo to knjižico ...
Besedilo dopolnjujejo risbe, narejene po dokumentarnih fotografijah iz tistega časa, ki jih bodo otroci lahko pobarvali in tako sami dali ton knjižici.

iz vsebine:

Štiri mesece se ladja ziblje na valovih oceana. Josef izkoristi ta čas tudi za učenje. Pogovarja se s potniki. Nekateri se mu čudijo. V misijon da odhaja? On pa je poln pričakovanj. Oddahe si, ko stopi na trdna tla. Pred njim je mesto Honolulu.

Daleč od svoje domovine je Josef posvečen v duhovnika. Postane oče Damijan. Pošljejo ga na njegovo prvo misijonsko postajo prav tja pod vulkan Kilauea. Z vso vnemo se vrže na delo. Kmalu sezida cerkev, nato še hišo za bivanje. Oznanja evangelij. Uči se jezika domorodcev. Kmalu odide na drugo misijonsko postajo. Tudi tam je tako zelo osamljen. Včasih piše bratu Pamfilu. Ah, sam je; sredi vseh ljudi tako sam!

priporavlja in izbira Marko Čuk

Življenjepisni roman o p. Damijanu de Veustru (1840-1889), apostolu gobavcev, pregnanih na otok Molokaj v Havajskem otočju, je eden najboljših življenjepisnih romanov nemškega pisatelja Wilhelma Hünermanna. S svetlimi barvami naslika življenjsko pot tega junaka krščanske ljubezni do bližnjega. Po šestnajstih letih dela med gobavci, ko je postal njim enak tudi v bolezni, je leta 1889 umrl, star komaj devetinštirideset let. Papež Janez Pavel II. ga je razglasil za blaženega leta 1995, čast svetništva pa je sv. Damijan z Molokaja dosegel 11. oktobra leta 2009.

Kaj? Mož s cvetočim obrazom, krepke postave, hoče ostati pri njih? Ta beli mož, zdrav pri živih mrličih? Prostovoljno, neprisiljeno prihaja! Prihaja iz ljubezni! Ne, Molokaj ne bo več pekel! Kajti človek je radovoljno prišel k izobčencem. Prišel je iz ljubezni! To je čutil vsak. Pst! Pater bi rad govoril.
»Otroci moji!« je počasi začel pater. »Prihajam k vam, da bom z vami delil usodo. Moje življenje je vaše. Vaš kruh, moj kruh! Vaš sem z dušo in srcem! Vaš v življenju in v smrti! In če je božja volja, da postanem kakor eden izmed vas, ako mi hoče nebeški Oče vaš križ naložiti na rame, otroci moji, potem sem pripravljen, da postanem vam enak, gobavec med gobavci na Molokaju.« - »Aloha, makua Kamijano!« so kričali gobavci, kristjani in pogani, celo oni, ki so mu še pred malo minutami stali nasproti s stisnjenimi pestmi. Tako so klicali gobavci iz Galileje, ko so srečali Gospoda ...

Nemški pisatelj Wilhelm Hünermann, ki ga poznamo kot mojstra številnih življenjepisnih romanov o svetnikih, nam v tej knjigi, ki spada med njegova najboljša dela, na izredno privlačen način naslika podobo blaženega p. Damijana de Veustra (1840-1889), apostola gobavcev. Ta flamski redovnik je deloval kot misijonar na Havajskih otokih. Zadnjih šestnajst let svojega življenja je posvetil službi gobavcem na Molokaju, otoku smrti. V vsakdanjem stiku s temi ljudmi, ki so gnili in razpadali pri živem telesu, je tudi sam postal gobav. S tem dejstvom je računal, ko je stopil na otok, vendar je bila Kristusova ljubezen, ki ga je gnala k tem "najmanjšim" med božjimi otroci, močnejša od strahu pred to strašno boleznijo.
Njegova življenjska pot se je pričela 3. januarja 1840 v vasi Tremelov na Flamskem, v severozahodnem delu Belgije. Ob strogem in modrem očetu ter pobožni materi si je mladi Jožef, kakor so pri krstu poimenovali kasnejšega misijonarja, skupaj s številnimi brati in sestrami brusil značaj. Predvsem pa se je doma ob zgledu svojih staršev naučil "brati" iz molitvenika božjega stvarstva in iz svojega srca. Vse je kazalo, da bo postal kmet, očetov naslednik, kajti zemljo je ljubil s slehernim vlaknom svoje biti. Oče ga je poslal v francoske šole, da bi se usposobil za umno kmetovanje, a prav tam je med neko misijonsko pridigo zaslišal v sebi Gospodov klic, naj ne misli na očetove njive, temveč naj pride na njegovo. Temu klicu se ni mogel upreti. Postal je član reda Presvetega Srca Jezusovega in Marijinega z redovnim imenom Damijan. Namesto obolelega brata Pamfilija, svojega rodnega brata, je leta 1863 odpotoval v misijone na Havajske otoke. Tam je bil kmalu po prihodu posvečen v duhovnika. Ta krepki flamski mož je brž z navdušenjem nastavil plug in globoko zaoral v srca otočanov, ki so ga vzljubili. Leta 1873, ko je bil v "Kristusovih letih" - dopolnil jih je triintrideset - je prostovoljno odšel med gobavce na Molokaj, otok smrti. Ta kraj groze je s svojo silno ljubeznijo, ki ga je gnala k delu, kmalu spremenil v znosno, celo prijetno bivališče za tiste, ki so se jih vsi zdravi izogibali. Po šestnajstih letih dela med gobavci, ko je postal njim enak tudi v bolezni, je 15. aprila 1889 umrl, star komaj devetinštirideset let. K zadnjemu počitku so ga položili najprej na Molokaju, leta 1936 pa so ga prepeljali v domovino. Vsa Belgija je bila na nogah, ko je sprejemala svojega velikega sina - flamskega kmečkega fanta, ki je hotel postati junak in je to tudi postal, vendar drugače, kakor je kot otrok sanjal. Njegovo telo počiva v kripti cerkve sv. Jožefa v Leuvenu. Na plošči iz črnega marmorja je napis v flamščini: "Moja največja sreča je, da morem služiti Gospodu v njegovih ubogih in bolnih bratih, ki so jih drugi ljudje zavrgli."
Že dve leti po njegovi "vrnitvi" v domovino so začeli postopek za njegovo beatifikacijo. Po uspešno zaključenem postopku je papež Janez Pavel II. tega junaka ljubezni do bližnjega razglasil za blaženega 4. junija 1995, na binkoštni praznik, v Bruslju, glavnem mestu Belgije, ob drugem obisku te dežele. "Cerkev danes po mojih besedah priznava in potrjuje, da je oče Damijan vzornik na poti k svetosti," je dejal. "Z veseljem premišljuje, kaj more Bog uresničiti po človeški krhkosti, kajti On je tisti, ki nam daje svetost." (sč)

iz knjige:
(...) Gobavi duhovnik na videz sploh ni poslušal. Končno pa se je vzravnal, žalostno pogledal prijatelja in rekel: »Pojdi, prijatelj, ne moreš mi pomagati!« Valonec je brez besede stal pred svojim nesrečnim prijateljem. Ne, ni ga mogel pustiti samega. Poiskati mora novo mesto iz svetega pisma, ki naj govori ter ranjeni duši o božjem usmiljenju. A ko je hlastno prelistaval, je padla iz svete knjige podobica. Conrady jo je pobral, jo pogledal in jo podal patru:
»Na, prijatelj, vzemi! Pozdrav od doma!«
Pater Damijan je obotavljaje se segel po že na pol orumeneli sliki. Nato pa je z razprtimi očmi gledal na malo svetinjo. Roke so se mu začele tresti.
»Mati božja iz Scherpenheuvela!« se je razveselil.
»Tolažnica žalostnih!« je potrdil Conrady.
»Naša ljuba Gospa iz Flamske prihaja k meni!« Damijan de Veuster je nepremično gledal sliko Matere božje v kraljevskem oblačilu. V levici je držala božje Dete in v desnici žezlo vseh milosti. Iz obličja pa ji je sijala materinska dobrota.
»Domovina je prišla k meni!« je šepetal Damijan. »Tolažnica žalostnih! To je domovina!«
»Ave Maria ...« je molil Conrady naprej in Flamec je z drhtečimi ustnicami odgovarjal. Solze so mu zalile oči. Razdvojeno srce je začutilo božajočo materino dlan.
»Hvala ti, prijatelj! Tisočkrat se ti zahvalim!« je jecljal Damijan. »A zdaj te prosim, pusti me samega!«
»Da, Jožef, zdaj grem. Pustil te bom pri Tolažnici žalostnih.«
Zgodil se je čudež! Vsa bojazen, vsa žalost se je umaknila iz duše pred sliko nebeške Gospe. Tolika sreča in tolažba je napolnila duhovnikovo srce, da bi najraje zakričal od veselja:
»Hvala ti, Mati, hvala. hvala! Dala si mi mir, ki ga človek potrebuje ob smrti!«
V cerkvi pred zlato monštranco pa je klečal Lambert Conrady in tudi njegovo srce je prekipevalo v hvaležnosti. Skozi na stežaj odprta okna je slišal patra Damijana, ki je pel s hripavim glasom: »Nunc dimittis!« ...
»Zdaj, o Gospod, odpuščaš svojega služabnika v miru, zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje!«
»In jaz, bedak, da se nisem prej spomnil na Mater božjo iz Scherpenheuvela!« je mrmral Valonec.
Popoldne je prišel pater Vendelin Moellers iz Kalaupape, da bi bolnika spovedal. Našel ga je žarečega od veselja. Na smrt se je pripravljal kakor na praznik.
»Poglejte moje roke, pater!« je rekel. »Vse rane se celijo. Naznanjajo smrt. Bog me kliče, da bom veliko noč praznoval v nebesih! Bog bodi za to slavljen!« (...)

 pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Če pšenično zrno
ne pade v zemljo
in ne umre,
ostane samo.
Če pa umre,
obrodi obilo sadu
(Jn 12,24).
Gospod, daj, da se bo
naše življenje
kakor pšenično zrno,
ki je padlo v zemljo,
v tebi znova rodilo.

Gospod, pomagaj nam
v tvojem križu in vstajenju
videti zgled, kako moramo
v bojih in napetostih
vsakdanjega življenja.
vztrajati do konca.

Pomagaj nam razumeti,
da samo z umiranjem sebi
postajamo sposobni
živeti polneje – za druge,
kajti samo če s teboj
umiramo, bomo mogli
s teboj vstati.

sv. Terezija iz Kalkute, (Molitev), v: Ognjišče 4 (2020), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

- Kdo je papež?
- Kaj dela papež?
- Kako papeža izvolijo?
- Zakaj si je papež Frančišek izbral prav to ime?
- Kako poteka papežev dan?
- Kakšen je bil papež Frančišek kot otrok?

S podobnimi zanimivimi vprašanji odkrivamo lik papeža.
Iskriv jezik in številne ilustracije, ki predstavijo tudi nekatere doslej neznane podrobnosti iz življenja papežev.
Vse to v knjigi predstavlja vlogo papeža kot rimskega škofa, voditelja katoliške Cerkve in duhovno orientacijo za ves svet. Odstira nam pogled na dvatisočletno zgodovino in na 266 papežev, ki so si sledili na Petrovem prestolu.
Še posebej nam knjiga približa lik papeža Frančiška, njegove simbolične geste in sporočila, med katerimi je tudi čudovita Molitev petih prstov.

iz vsebine

KDO JE LAHKO IZVOLJEN ZA PAPEŽA?
Za papeža je lahko izvoljen kateri koli moški, ki je krščen in ni poročen, ki ima vsaj petintrideset let in je na dobrem glasu. Že stoletja papeža izvolijo škofje, običajno so to kardinali. Zadnji papež, ki je v trenutku izvolitve bil preprost diakon, je bil Giovanni di Lorenzo de’ Medici (1513), ki je najprej postal papež z imenom Leon X., nato pa je bil imenovan za škofa.

NAVIJAČ IN LJUBITELJ GLASBE
Bergoglio je navdušen navijač moštva San Lorenzo iz Almagra. To je nogometna ekipa, ki igra v argentinski Primera división (prvi ligi). Rad ima umetnost in glasbo (njegov najljubši skladatelj je Beethoven) in v mladosti je tudi plesal tango, značilen argentinski ples. Med njegove priljubljene knjige spadata tudi dve mojstrovini italijanske književnosti: Dantejeva Božanska komedija in roman Zaročenca pisatelja Manzonija. Poleg italijanskega, francoskega, angleškega in nemškega jezika zna tudi govorico svojih prednikov: piemontsko narečje.

ALI JE PAPEŽ KAJ TEHNOLOŠKI?
V našem času je eden najbolj razširjenih jezikov prav tehnološki jezik: računalniki, splet, družabna omrežja in različna sredstva za komunikacijo lahko dosežejo veliko število ljudi. Tudi Sveti sedež ima svoje uradne spletne strani (med katerimi je tudi www.vatican.va), uporablja Pinterest (omrežje, namenjeno fotografijam). Papež pa ima svojo osebno domeno na Twitterju, @Pontifex. S tega mesta vsak dan pošlje sporočilo mnogim vernim sledilcem, ki prebirajo njegove tvite v devetih jezikih, med katerimi je tudi latinščina. Zanimivo pa je, da so njegovi sledilci v latinščini (ta jezik vsekakor je in ostaja univerzalen) številčnejši od tistih, ki papeževe tvite prebirajo v nemščini.
Kratka sporočilca vere, upanja in ljubezni, kot na primer tale tvit: »Kako lepo bi bilo, če bi vsakdo izmed nas rekel: 'danes sem storil dejanje ljubezni do drugih, danes sem razveselil nekoga'.« Papež tako močno verjame v moč interneta in njegove uporabe, da je ob svetovnem srečanju mladih v Rio de Janeiru naklonil popolni odpustek tudi vsem tistim vernikom, ki niso mogli osebno priti v Brazilijo, ki pa so vseeno redno in zavzeto sledili obredom in mašam v
neposrednih prenosih (direct streaming), torej na daljavo, preko računalnika.

POLETI S HELIKOPTERJEM
Papež za potovanja (tudi za krajša, kot na primer ko se poleti preseli v Castel Gandolfo) najpogosteje uporablja helikopter Augusta Westland VH-139 bele barve, ki pripada 31. eskadri italijanskega vojaškega letalstva. Helikopter uporabljajo tudi drugi visoki državni funkcionarji, še posebno predsednik republike. Prejšnji model, SH-3D, je odslužil in je sedaj na ogled v Zgodovinskem muzeju v kraju Vigna di Valle nad Bračanskim jezerom.

DVA PAPEŽA IN TANGO
Kot vsak pravi Argentinec je tudi Jorge Bergoglio v mladosti plesal tango ter postal občudovalec te glasbe in tega plesa. Veliko prej, na začetku 20. stoletja, je še nek drug papež »imel opraviti« s tem plesom.
To je bil Pij X. (pozneje je bil razglašen za svetnika), ki je zato, da bi se seznanil s tem novim argentinskim plesom, ki je v Cerkvi povzročal tolikšno razburjenje – tako, da so ga nekateri cerkveni dostojanstveniki hoteli celo prepovedati – dva plesalca tanga zaprosil, naj ga zaplešeta. Ko je bil ples končan, je papež Pij X. vzkliknil: »Meni se zdi lepši ples furlanka (ljudski ples iz Veneta, od koder je papež izhajal); vendar pa ne vidim, kakšni hudi grehi bi lahko bili v tem novem plesu!« In tako so tudi katoličani smeli plesati tango.

NAJBOLJ NENAVADNA DARILA
Med avdiencami preprosti verniki, pa tudi politiki ali znane osebnosti, pogosto prinesejo papežu kakšno darilo. Sveti predmeti, knjige, medalje, pa tudi splošno uporabne stvari, včasih zelo neobičajne. Naštejmo nekatere: volan ferrarrija, dirkalno kolo, traktor, avtodom, policijski zvežček s plačilnimi nalogi, nogometni dresi s papeževim imenom, kokoši, želva, kubanski krokodil (podaril ga je Bioparku v Rimu). Če željo preprosti verniki, da bi podarili papežu darilo, ki ni ravno primerno, morda še lahko razumemo, pa je manj razumljivo, kako si nekatere osebe iz političnega življenja lahko omislijo tako ekstravagantna darila: Janez Pavel II. je iz rok jemenskega predsednika dobil krivo sabljo, ali pa celotno zbirko videokaset televizijske serije iz rok takratnega iranskega predsednika. Najdragocenejše darove namenijo Vatikanskim muzejem ali pa Vatikanski knjižnici. Druga darila pa dobijo svoje mesto v posebnem skladišču in
jih podarijo naprej (papež dobi v dar tudi belo poročno obleko in poročne prstane!). Hrano pa – in tu je največ ‘kolomb’ (tipičnih italijanskih slaščičarskih izdelkov iz kvašenega testa v obliki golobice) in čokoladnih pirhov, namenijo cerkvenim ustanovam ali kuhinjam za revne.

MLADI Z VSEGA SVETA
Od leta 1985 naprej vsako leto na cvetno nedeljo poteka SDM (svetovni dan mladih), na katerem se papež sreča z mladimi z vsega sveta, ki poromajo v Rim. Približno na vsaka tri leta to srečanje postane mednarodno (in traja več dni). Vedno je prisoten tudi papež, odvija pa se vsakokrat v drugem kraju. Zadnja srečanja so bila v Kölnu (Nemčija), Sydneyju (Avstralija), Madridu (Španija), Rio de Janeiru (Brazilija), Krakovu (Poljska) ... Naslednji SDM (34. po vrsti) se načrtuje za leto 2020 v Panami.

pripravlja Marko Čuk

Ob volitvah novega papeža ... se spominjamo papeža Frančiška, ... poglejmo v Zakladnico modrosti (knjiga je razprodana)in si preberimo nekaj njegovih misli (53 jih je v knjigi, po ena za vsak teden leta ....), ki smo jih uvrstili v Zakladnico

BLAGOSLOV: Ne vrtimo se okrog lastne popolnosti, odpravimo se na pot ljubezni do bližnjega in v odnosih, polnih zdrave skrbi za drugega zaživimo Jezusove blagre. Pustite, naj vas napolni Očetova nežnost, da jo boste lahko širili okoli sebe!

BLIŽNJI: Če v našem srcu ni Božjega ognja, njegove ljubezni, njegove miline, kako naj mi, ubogi grešniki, ogrejemo srca bližnjih?

BOG: Bog ni čakal, da bi mi šli k njemu, ampak On sam nam je šel naproti, brez zadržkov, brez mere. Bog je takšen: vedno stori prvi korak. On nam gre naproti.

BOGASTVO: Kdor je bogat, naj dela tako, da bo njegovo bogastvo služilo skupnemu dobremu. Obilje dobrin, uporabljenih na sebičen način, je žalostno, odvzema upanje in je izvor vseh oblik pokvarjenostii.

CERKEV: Cerkev ni carinska postaja. Cerkev je Očetova hiša, z vselej odprtimi vrati, v kateri je prostor za vsakega z njegovim težavnim življenjem.

ČISTOST: Čisto srce išče pot, po kateri se lahko srečuje z najboljšim v drugih, ponuja mir in spravo ter ostaja čuteče do konca.

DAR: Največji dar, ki ga je Bog namenil vsakemu med nami, je življenje. In življenje je del nekega drugega izvornega Božjega daru, kar je stvarstvo.

DOBROTA: Če bo naša vera bolj pristna in globlja, potem bo rastla tudi naša plemenitost, naša dobrota, bomo bolj usmiljeni in bolj odprti do sočloveka.

EVANGELIJ: Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje.

(...)

ŽALOST: Poznamo tudi žalost, ki pride takrat, ko se napotimo po napačni poti. Kadar gremo ‘kupit veselje’, tisto veselje, ki prihaja od sveta, greha; na koncu je v nas praznina,
je žalost. To je žalost slabega veselja ...

še več kratkih razmišljanj papeža Frančiška je zbranih tudi na naši spletni strani

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je razprodana

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja uza vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga razprodana, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

V našem času zelo pogosto slišimo besedo »vrednote«. Slišimo jo v najrazličnejših pomenih in povezavah, kjer je to povsem na mestu – in tudi, kjer to ni. Zdi se, da je beseda »vrednote« postala še ena od »modnih« besed. A kaj, ko se z besedami dogaja nekaj podobnega kot z denarjem: če je preveč denarja v obtoku – začne izgubljati svojo vrednost, pride do inflacije. Vse kaže, da tudi tu doživljamo nekako inflacijo; zdi se, da že kar preveč lahkotno uporabljamo besedo »vrednote« - in zato izgublja svoj pravi pomen!

O čem pravzaprav govorimo, kadar govorimo o vrednotah? Govorimo o enem najpomembnejših gibal v človekovem življenju! V psihologiji poznamo besedo »motiv«, ki označuje vse vrste teh človekovih gibal. »Motiv« je torej tisto gibalo, ki človeka žene k neki dejavnosti, ki ga požene v dejavnost, »motivacija« pa proces tega poganjanja v dejavnost. A moramo vendarle – zaradi jasnosti – povedati, da pravzaprav niti okrog tako »enostavnih« pojmov, kot sta »motiv« in »motivacija« - v psihologiji ni nekega popolnega soglasja. V povezavi z motivi in motivacijo pa so vselej človekove potrebe.
Tudi o potrebah in zadovoljevanju potreb veliko govorimo – morda več, kot so naši predniki. In vendar moramo tudi tu ugotoviti, da je kljub navidezni jasnosti pojma – tudi v pogledu potreb veliko nejasnosti, strokovnega neskladja in laične zmede. Tudi s tem zapisom ne bom te zmede razjasnil – a poskušal bom svoje razmišljanje uokviriti tako, da zmede ne bo, predvsem pa – da ne bo zavajajoča!
V strokovnih razpravah o potrebah in raziskavah potreb najdemo zelo različne pristope. Strokovnjaki so poskušali delati najrazličnejše sisteme potreb, razvrščali so potrebe po najrazličnejših merilih, pri tem so, zaradi jasnosti, uvajali tudi različne izraze. Tako, na primer, že v zelo zgodnjih psiholoških raziskavah zasledimo ločevanje na prirojene, gensko zasnovane potrebe, ki naj bi bile usmerjene predvsem v zadovoljevanje bioloških funkcij organizma, v ohranjanje biološkega ravnotežja, v preživetje. Vendar je že ta pojem »preživetja« od samega začetka razširjen – med prirojene potrebe sodijo tudi spolne potrebe, potrebe po razmnoževanju – ki pa niso usmerjene v ohranjanje posameznega življenja, posameznega organizma, ampak v ohranjanje, obstoj vrste, človeštva. Nekateri so tem potrebam rekli tudi »nižje« potrebe, ker jih lahko prepoznavamo pri vseh živih bitjih – od potrebe po hrani, zraku, tekočini…, do potrebe po razmnoževanju.
Raziskovalci so potem odkrivali še druge potrebe, za katere ni tako jasno, v kolikšni meri so prirojene in v kolikšni meri priučene, privzgojene. Sem sodi cela vrsta tako imenovanih »socialnih« potreb, ki usmerjajo človekovo obnašanje v družbi, v človeški skupnosti. Pravimo, da je človek socialno bitje, saj v socialnem okolju v družbi, v skupnosti z drugimi udejanja večji del svojega življenja. Seveda pa bi lahko naštevali še cel kup drugih potreb, še bolj pa je očitno, da so tudi tiste zares »prvobitne« biološke potrebe v socialni družbi, v socialnem okolju, zelo socializirane, torej spremenjene s človeškimi navadami, običaji – torej z vsem tistim, kar ni prirojeno, gensko določeno, ampak privzgojeno. Potreba po tekočini je zelo očitno in jasno prirojena, gensko določena, saj človek, kot druga živa bitja, nujno potrebuje preživetje. Brez tekočine zelo hitro, že po nekaj dneh (odvisno od zunanjih okoliščin), umre. Toda, potreba po tekočini je le delno povezana z vso množico človeških navad, povezanih s pitjem. Potrebo po tekočini zadovoljimo z dobro, čisto vodo – ljudje pa pijemo najrazličnejše pijače, vse do zelo škodljivih! Prav tako je s potrebo po ohranjanju telesne temperature, zaradi katere ljudje nosimo oblačila – a ljudje nosimo tudi oblačila zaradi mode, celo oblačila, ki nas utesnjujejo, nam škodujejo, nas ne ščitijo pred zunanjimi škodljivimi vplivi…
Že od samih začetkov raziskovanja potreb govorimo tudi o potrebah, ki sploh niso povezane z biološkim preživetjem: govorimo o kulturnih, intelektualnih… in govorimo tudi o duhovnih potrebah. Strokovnjaki so v zgodnjih obdobjih psihologije razne kulturne in podobne potrebe še nekako sprejemali, večinoma pa so zavračali duhovne potrebe. Ko so o njih govorili, so jih uvrščali med privzgojene, torej »umetno« ustvarjene potrebe, ki so torej za človeka manj pomembne. Prav tu je prišlo do razhajanja med psihologijo in vero, religijami. Religije namreč že od nekdaj učijo, da so prav človekove duhovne potrebe najpomembnejše. Toda, kako naj bodo najpomembnejše, če pa so umetno privzgojene, kar torej pomeni, da bi človek mirno živel tudi brez njih – tako kot bi lahko mirno živel brez filmskih predstav ali brez kokakole in brez pice! Prav takšno gledanje na duhovne potrebe in s tem na duhovnost nasploh, je bilo v veliki meri povod za omalovažujoče poglede na vero in na religijo sploh!
Toda sodobne raziskave takšno gledanje v veliki meri spreminjajo. Sodobna nemška psihologinja, psihoterapevtka Elizabeth Lukas je s svojimi raziskavami potrdila, dokazala obstoj »potrebe po smislu« kot prvobitne, izvirne potrebe, ki se pri človeku pojavlja neodvisno od kulturnega, socialnega okolja – torej neodvisno od vzgoje. Mogli bi torej reči, da je tudi potreba po smislu na neki način človeku prirojena, zapisana v genih! Pa, saj to spoznamo lahko tudi brez znanstvenih raziskav, Dovolj je, da spremljamo otrokov razvoj, da ga opazujemo. In zelo jasno bomo ugotovili, da otrok zelo zgodaj začne postavljati vprašanja »Kako sem prišel na svet?«, »Zakaj sem se rodil?«…, pa tudi »Zakaj je treba umreti?« in tako naprej. Ta vprašanja se otroku porajajo neodvisno od vzgojnega okolja. Še več, opažamo lahko celo nasprotno. Zlasti v novejšem času. Ta vprašanja se otroku porajajo, spontano – okolje pa jih s svojo neodzivnostjo, ko jih zavrača, ko jih ne sprejema, ko jih otroku ne dovoljuje – pač zavre, zatre!
Če začnemo o teh vprašanjih razmišljati nekoliko širše, antropološko, potem zelo hitro začnemo prihajati do sklepov, da je tudi s človekovo potrebo po svobodi tako, da človek že »po naravi« teži k svobodi. In s potrebo po ljubezni je prav tako!
Tu se pa nenadoma znajdemo v zelo zamegljenem prostoru. Kaj so torej »potrebe«, če med potrebe prištevamo tudi tako zelo nejasne pojme z duhovnega področja človekovega bivanja, kot so potreba po smislu, potreba po svobodi, potreba po ljubezni….
Potrebe so torej tista gibala, ki težijo k zadovoljitvi, ki človeka silijo k izpolnitvi, potešitvi. Potreba se pojavi, kadar se poruši neko ravnotežje, harmonija v človeku – pa naj gre za biološko ravnotežje ali za ravnotežje, povezano z življenjem v socialnem okolju, ali za duhovno ravnotežje. Potreba se torej pojavi neodvisno od posameznikove volje, od njegove zavestne odločitve. Šele zadovoljevanje potrebe je povezano s človekovo voljo, s svobodno izbiro. Seveda je pri tem človekovo odzivanje zelo različno ob različnih potrebah. Pri nekih potrebah lahko človek ravna zelo avtomatično, rekli bi »nagonsko«, torej je tudi zadovoljevanje potrebe zelo prvobitno. Pri drugih potrebah pa je njegovo vedenje zelo zavestno uravnavano. Tu prihaja do izjemno velikih razlik, tako od posameznika do posameznika, kot tudi od situacije do situacije. Tudi posameznik se v različnih okoliščinah na svoje potrebe odziva zelo različno.
V psihologiji je znan rek, da »brez motiva ni spremembe«. Šele potreba spravi posameznika, človeka v gibanje, v dejavnost. Potrebe torej človeka potiskajo (kot je temu rekel naš psiholog Musek) v dejavnost. Če bi ostali pri tem osnovnem, biologističnem gledanju, bi torej lahko sklenili, da je človek na neki način »žrtev«, »suženj« svojih potreb. Stara, biologistična gledanja na človeka so pogosto vsiljevala takšno pojmovanje. Vendar nas že zgornji odstavek usmeri na drugačno pojmovanje. Že res, da so potrebe pač potrebe in se pojavljajo neodvisno od volje, razuma, izobrazbe, vere…, torej ne glede na človekovo »svobodo«. Človekova svoboda se začne tu! In tu se začne razlikovanje med resnično in navidezno svobodo. Človekova svoboda je v tem, da lahko izbira načine zadovoljevanja svojih potreb; še več: človek lahko s svojo svobodno voljo celo odloči, da neke svoje potrebe ne bo zadovoljil. Sodobni ideal, ki se tako zelo vsiljuje v naši potrošniški družbi kot ideal svobode, »delam, kar hočem«, je torej lažna svoboda. V tem »delam, kar hočem« se namreč človek neopazno, ne da bi se tega prav zavedal, spremeni le še v bitje, ki slepo zadovoljuje svoje potrebe, v sužnja potreb. Še več, v sodobni potrošniški družbi posameznik – potrošnik niti ne zadovoljuje več »svojih« potreb, ampak nenadzorovano privzema za »svoje« potrebe, ki mu jih na najrazličnejše načine, pogosto zelo prefinjene, vsiljuje »potrošniška mašinerija«. ...(se nadaljuje)

ŽORŽ, Bogdan. Med potrebami in vrednotami. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 1, str. 72-74 .

priporavlja in izbira Marko Čuk