Zgodbe o upanju ob izgubi najdražjih (PONATIS 2022)

V knjigi so nove (pa tudi nekaj že znanih) pripovedi upanja ob slovesu naših najdražjih. V prvem delu se sprašujejo in odgovarjajo na vprašanje, kaj bo ostalo, ko se konča zemeljsko bivanje naših dragih? ... Le tisto, kar smo združili s Kristusovo ljubeznijo - ljubezen in njena dela bodo ostala, moramo se samo prepustiti bitju, ki nam želi dobro. Pomembno je, da smo blizu ljudem v preizkušnji, da dajemo upanje, jih krepimo v zavesti, da je Jezus prinesel pravo luč življenja ...
Kaj pa zdravilo za žalost, tolažba, kako nam odgovarja in kaj svetuje knjiga? Potrebno je iti skozi obdobje žalovanja, ko umre ljubljena oseba, le Bog pa je gospodar življenja, ki ga daje in jemlje ... vera je čudovita tolažba in moč v času izgube najbližjih, saj nam pomaga, da žalujemo z upanjem v srcu, z upanjem, da se bomo s pokojnimi nekoč srečali.

o knjigi

»Večkrat me kdo vpraša, katero knjigo bi priporočila, da dajo prijatelju ali znancu, ki žaluje. Prav nobene knjige tako ne priporočam. Samo osebni stik in poslušanje. S to knjigo zgodb pa je malo drugače. Upala bi si jo dati vsakemu žalujočemu. Lahko jo odpre kjerkoli. Vse zgodbe v knjigi pa so zgodbe konkretnih ljudi. ... V knjigi se mi zdijo izredno dragoceni citati iz Svetega pisma in vsa navedena mesta v Svetem pismu, kjer je govora o žalovanju. Vse to je lahko ljudem v veliko pomoč. Sveto pismo je sploh neizčrpen vir bogastva zgodb konkretnih ljudi, ki so o svojem življenju razmišljali v luči vere.« (Metka Klevišar)

iz vsebine

Obrisal bo solze z njihovih oči in smrti ne bo več ...
Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.«
Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: »Glej, vse delam novo!« Rekel je tudi: »Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!« (Raz 21,1-7)

Dejanje vere je, da ‘skočimo’ v negotovost, da se vržemo v temo, ker vemo, da bomo pristali v objemu neskončno ljubečega Očeta. Samo v tej zavesti smo sposobni negotovih korakov in velikih tveganj.

Znamo ‘pomagati jokati’ ljudem – jim biti blizu v njihovi bolečini, preizkušnji? Koliko ljudi se boji stopiti k človeku, ki trpi. »Kaj bomo delali?« rečejo. Nič. Samo stopimo k njim in jim bodimo blizu. V neki šoli je eden izmed otrok vedno nosil s seboj dva robčka. Učiteljica ga je nekoč vprašala, zakaj. »Enega, da si obrišem nos, drugega pa imam za brisanje oči tistih, ki jočejo.«
Koliko robčkov nosimo s seboj mi?

Molitev
Gospod Bog, zavedamo se,
da imajo občutki velik vpliv na nas.
Pomagaj nam,
da bomo njihovi gospodarji,
ne pa njihovi sužnji.
Zdi se nam, da ti nismo všeč
zaradi naših molitev,
ampak po tem, kako se počutimo
med molitvijo.
Mislimo si, da smo svetniki,
ko se počutimo svetnike,
in grešniki, ko se počutimo grešnike.
Najbrž pa je prav narobe res.
Vemo, da se trenutki,
ko ne moremo ukazovati svojim občutkom.
Večkrat nemočni opazimo,
da morejo drugi ljudje
bolj nadzorovati svoja čustva,
kot to zmoremo mi.
Laže si ukažejo, da jočejo,
smejejo, ljubijo, sovražijo.
Okrepi nam razum in voljo,
da nas ne bodo nosila ta čustva.

Zgodba: Ljubezen do konca
Zgodba govori o indijanskem plemenu, ki živi v bližini niagarskih slapov. Vsako leto so možje iz plemena metali žreb, da bi izbrali mladenko, ki bi jo žrtvovali kot ‘nevesto slapov’. Nekega leta je žreb zadel najmlajšo in najljubšo hčerko starega plemenskega poglavarja. Novico je sprejel, ne da bi trznil, ko je sedel v šotoru in kadil pipo. Bližalo se je usodno praznovanje. Iz debla so izdolbli čoln in ga pobarvali v belo. Dekle so položili v čoln skupaj z dragocenimi  predmeti. Štirje možje so potem porinili čoln v vrtinčasto reko tako daleč, do koder so si upali iti. Nato so se vrnili na breg. Ko so ljudje gledali, kako se neznatno plovilce bliža smrtno nevarnim slapovom, so na drugem bregu reke zagledali drug kanu. Ko se je približal, so v njem spoznali starega poglavarja. Hitro, kolikor je mogel, je veslal proti čolnu z mlado žrtvijo. Ko je prispel do nje, se je oprijel njenega čolna. Z zadnjim ljubečimpogledom sta skupaj odšla med slapove.

Naše lastno trpljenje nam pogosto onemogoča, da bi vstopili v svet trpljenja drugih ljudi. Za nas bo velikokrat zdravilno, da pokažemo sočutje z drugimi. Sočutja ne moremo doseči, ne da bi ‘stopili’ v trpljenje drugih. Drugega ne moremo tolažiti, če ne stopimo v njegovo trpljenje in sami nismo okusili trpljenja na lastni koži. Če sami nismo nikoli jokali, ne moremo brisati solz drugih. Če sami nismo bili nikoli v temi, ne moremo drugim pokazati poti iz nje.
Rane drugih nam morejo pomagati, da ozdravimo naše lastne. V tem duhu lahko razumemo besede iz pisma apostola Petra: »Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni« (1 Pt 2,24). Kristus je moral biti ranjen, da razume naše rane. Bil je ranjen, da bi mi lahko ozdraveli.

Na smrt se je treba pripraviti ... na dolgo zadnje potovanje ... zato moramo biti čuječi ... vsak človek razmišlja o svoji prihodnosti. Mora si postavljati vprašanja: “Kaj potem?” Tudi vprašanje o zadnjem ‘potem’. Človek, ki si tega vprašanja ne bi postavljal in ne iskal odgovorov nanj, bi osiromašil svoje življenje. Človekov odnos do življenja je v veliki meri odvisno od tega, kakšen je njegov odnos do«zadnjega potem«.

pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Gospod,
zahvaljujemo se ti
za kruh na mizi,
ki nam ga daješ vsak dan,
za hrano in pijačo,
za obleko in stanovanje.

Zahvaljujemo se ti
za luč naših oči,
za zrak, ki ga dihamo,
za glas, s katerim govorimo,
za sonce in dež ob svojem času.

Zahvaljujemo se ti
za simpatijo in naklonjenost
ljudi okoli nas,
za zvestobo naših prijateljev,
za velikodušnost tistih,
ki nam odpuščajo.

Zahvaljujemo se ti
za smeh otrok,
za razumevanje starejših,
za zadovoljstvo pri našem delu,
za tvojo bližino vse naše dni.

H. Oosterhuis, Pogled v nebo, v: Ognjišče 10 (2021), 91.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige YOUCAT za otroke Katoliški katekizem za otroke in starše, 240 strani, 17,5 x 22,5 cm, integralna vezava, barvne fotografije in grafika

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 19,90 €

Evharistija je srečanje, kjer se ti Bog daje v hrano. Sprejmeš njegovo telo in postajaš del njegove Cerkve.

74. Kaj je evharistija?
Sveta evharistija  je zakrament,  v katerem se nam podarja Jezus Kristus.  V evharistiji sprejmemo Njegovo telo.  Ko ga zaužijemo, postajamo Kristusovo telo, to pomeni: Cerkev.  Brez evharistije ni Cerkve.
Ker je Jezus v vseh, ki ga sprejemajo, spadajo skupaj: Kot ljubezenski par. Kot bratje in sestre ali najboljši prijatelji. Kot velika družina. Kar se je začelo s Kristusom v krstu, se tukaj znova obhaja: za vedno spadamo skupaj. In to imenujemo CERKEV.

Nedelja in evharistija
Cerkev se ni začela tako, da bi se zbralo nekaj kristjanov in bi nekaj počeli. Cerkev se je začela pri Jezusu – in pri vsakem evharističnem slavju, še zlasti nedeljskem. Jemo Kristusovo telo. To je izvorna oblika Cerkve. »Udeležba pri Kristusovem telesu in krvi noče ničesar drugega kot to, da se spreminjamo v to, kar prejemamo« (papež Leon I.; okoli 400–461). Zato je evharistija "izvir in vrhunec vsega krščanskega življenja« (drugi vatikanski koncil) in nič je ne more nadomestiti.

→ Grška beseda za zahvalo je » eucharistie«. Evharistija je drugo ime za sveto mašo.

→ Praznik pashe je največji judovski praznik, ob katerem se spominjajo izhoda izraelskega ljudstva iz Egipta. Preberite Drugo Mojzesovo knjigo, poglavje 12.

(se nadaljuje)

YOUCAT za otroke - primerno darilo za prvo sveto obhajilo
Najodločilnejši kraj posredovanja vere ni učilnica, pravzaprav to ni niti cerkev. Morda je to kotiček v otroški sobi, ležalnik ob morju, klopca na vrtu ali rob postelje. Nič ne more nadomestiti pogovora med ljudmi, ki se imajo radi in si zaupajo. Šele v prostoru ljubeče bližine lahko podelimo zaklad vere, po-delimo ali skupaj odkrivamo. – YOUCAT za OTROKE. - ki pomaga odgovarjati na mnoga otroška vprašanja vprašanja, ... in skupaj z YOUCAT-om za OTROKE lahko iščete odgovore. Pa tudi sami lahko izberete to ali ono vprašanje. Najbolj smiselno je slediti predlaganemu vrstnemu redu vprašanj. Kajti vera je rastla skozi dva tisoč let, in počasi se jo je razumevalo vedno globlje; zatorej ne moremo izpustiti nobenega delčka, ne da bi zabredli v nevarnost, da bomo izpustili ali napačno razumeli nekaj pomembnega.

Pri prelistavanju YOUCAT-a za otroke sem naletel tudi na vprašanja, ki jih otroci milijonkrat postavljajo svojim staršem in katehetom, zaradi česar se mi je zazdel ravno tako uporaben kot veliki katekizem, v katerem najdemo odgovore na pomembna vprašanja življenja: Od kod prihaja svet? Zakaj obstajam? Kako in čemu živimo tukaj? Kaj se zgodi po smrti?
YOUCAT za otroke je katekizem, ki je čisto drugačen kot tisti, ki sem ga uporabljal sam. Prirejen je temu, da bi otroci in starši z njim skupaj preživeli čas in hkrati vedno bolj odkrivali Božjo ljubezen.
Dragi starši, imejte ta mali katekizem pri sebi in poiščite čas, da si ga boste ogledali skupaj z vašimi otroki. Stran za stranjo, skrivnost vere za skrivnostjo vere, vprašanje za vprašanjem.
Pomagajte svojim otrokom, da odkrijejo Jezusovo ljubezen! To jih bo naredilo močne in pogumne. Zaupam vam YOUCAT za otroke. Ne postajajte utrujeni za spraševanje in pripovedovanje o vaši veri. Ne ostanite nemi, kadar vprašanja mučijo vaše otroke, ampak imejte vedno moč, da bi bili posredovalci vere, ki ste jo tudi sami prejeli od vaših staršev. Bodite živa veriga, ki omogoča, da je Evangelij nenehno prisoten v naših družinah, skupnostih in cerkvah. Iz vsega srca vas blagoslavljam in prosim, molite zame. (papež Frančišek)

 pripravlja: Marko Čuk

Moč in upanje ob izgubi ljubljenega človeka
Prej ali slej moramo vsi skozi proces žalovanja, in dokler ga sami ne izkusimo, ga ne moremo popolnoma razumeti. Vendar ima potek žalovanja nekatere splošne značilnosti in dobro je če vemo, kaj nas čaka.
Pričujoča knjižica je pomagala že tisočim na poti skozi posamezna obdobja žalovanja in v prizadevanju, da bi se naučili znova živeti. Zajema iz posebne tolažbe in iz virov moči, ki jih lahko daje krščanska vera, in kaže pot do ozdravljenja in upanja.

iz vsebine:

Sprejemanje smrti
Številni dejavniki vplivajo na to, kako vsak izmed nas doživlja bolečino ob izgubi in kako jo preboleva.
Eden izmed dejavnikov so pričakovanja in navade ob smrti v skupnosti, v kateri živimo.
V pripovedi o Lazarjevi smrti v enajstem poglavju Janezovega evangelija beremo, da so mnogi Judje prišli k Mariji in Marti in ju tolažili.
Tudi danes imamo določene navade, kako sočustvujemo z žalujočimi.
Ena izmed njih je ta, da žalujočega obiščemo na njegovem domu. To je mnogo bolje, kakor da pošljemo vizitko s sožaljem, čeprav je tudi to primerno. Stisk roke ali objem in kakšna preprosta beseda pomenijo mnogo več kot nekaj, kar pošljemo od daleč.
Ko stojimo skupaj pred resničnostjo smrti in ko je pred preizkušnjo naše upanje za prihodnost, lahko v žalovanju drug drugega podpiramo.
Drug dejavnik, ki pogojuje naše doživljanje izgube, je naš odnos do smrti. Če mislimo, da je smrt napaka, ki se ne bi smela zgoditi, lahko postane naša bolečina nestvarna.
Doumeti moramo, da smrt doleti vsakega človeka. Smrt ni napaka. Pride, ker smo del življenja na zemlji, ki je urejeno tako, da se telo stara in umre.

Ljudje smo tudi omejena bitja. Imamo svoje meje. Človek vozi po cesti, ne opazi vlaka in se smrtno ponesreči. Zelo dolgo se lahko mučimo z vprašanjem: »Ali je bila to Božja volja?«
Lahko se odločimo za prepričanje, da Bog dopušča posledice človekove končnosti in omejenosti in jih ne zadržuje s čudežnimi posegi.
Z resničnostjo smrti se lahko soočimo na način, ki nam pri tem pomaga.
V današnjem času skušamo omiliti resničnost smrti s tem, da izbiramo bolj blage izraze (‘odšel je’, ‘zaspal je’) in take načine pokopavanja, s katerimi skušamo zastreti pravi pomen smrti.
Če namreč prej ali pri pogrebu vidimo pokojnega, to pogosto pomaga, da se začne proces zdravljenja.
Naše gledanje na smrt se mora zgledovati po Jezusovem gledanju in mora vključevati spoznanje, da notranja oseba ne umre, temveč gre po svoje večno plačilo.
Telo človeka, ki smo ga ljubili, je zdaj mrtvo in izguba nas boli in žalosti. Toda, če je ta človek zaupal svojo prihodnost Bogu, potem vemo, da je pri njem. Žalujemo zaradi svoje izgube, vendar se veselimo, da je naš ljubljeni našel mir. Žalostni smo, toda ne tako kot tisti, ki nimajo nikakršnega upanja. Mi imamo trdno upanje, ki ga je Jezus dal svojim prijateljem v Betaniji.
Tretji dejavnik, od katerega je odvisno, kako bomo prebolevali izgubo, je globina našega odnosa s človekom, ki je umrl. Če smo bili nanj močno navezani, bo izkušnja mnogo težja, tako kot je bila za Marijo in Marto. Če mu nismo bili tako blizu, bo žalovanje manj boleče.

pripravlja Marko Čuk

Na praznik vseh svetnikov, na veliki dan vere, upanja in ljubezni (za kristjane nikakor ni to ‘dan mrtvih’, ampak dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: “Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje!”)  odprimo  Zakladnico modrosti in si preberimo nekaj modrih misli o svetništvu, ...

Med napisano evangeljsko besedo in svetniškim življenjem ni nobene druge razlike kakor med napisanimi notami in glasbeno izvedbo. (sv. Frančišek Saleški)

Bog si je zasadil v svojem vrtu velike svetnike, prave rože in lilije; a poleg njih si je vzgojil tudi drobcene, neznatne marjetice in vijolice. Vse pa imajo eno in isto nalogo: da razveseljujejo Božje oko, kadar zre zemljo … (sv. Terezija Deteta Jezusa)

V svetnikih postane vidno: kdor gre k Bogu, ne gre proč od ljudi, marveč jim je šele resnično blizu. Nikjer tega ne vidimo bolj kakor pri Mariji. (Benedikt XVI.)

Ni nobenega svetnika brez preteklosti in niti grešnika brez prihodnosti.(papež Frančišek)

Pravo češčenje svetnikov, torej tistih, ki so eno s Kristusom, nas ne more oddaljevati od Boga, ampak je nasprotno edina pot, ki vodi navzgor. (Tomáš Špidlík)

Biti svetnik pomeni biti to, kar sem. Zato je vprašanje svetosti dejansko vprašanje, kako ugotoviti, kdo sem, in odkriti moj pravi jaz. (Thomas Merton)

Ne moremo postati svetniki kar čez noč. Bodimo potrpežljivi sami s seboj! Zanesimo pa se na življenjsko moč Božje besede, ki deluje polagoma, pa zagotovo. (Albin Škrinjar)

Naši domači svetniki so nam lahko resnični učitelji modrosti in poštenja … Imeli so radi našo preteklost ljubili so sedanjost, v kateri so bivali, obenem pa so z velikim zaupanjem zrli v prihodnost. (Vinko Kobal)

Če vas Bog ne bi potreboval tam, kjer ste, vas ne bi postavil tja. (Paul Claudel)

Svetniki, to so pristni ljudje, mlajši bratje Odrešenikovi. Vse svoje življenje smo na poti k njim, z vsakim dobrim dejanjem, z vsako pogumno mislijo, z vsako ljubeznijo. (Hermann Hesse)

Ustvarjeni smo po Božji podobi in sličnosti, ker smo sposobni ljubiti. Svetniki so geniji ljubezni. (Georges Bernanos)

Boljši kot gospostvo nad svetom, so prvi koraki k svetosti. (orientalski pregovor)

pripravlja Marko Čuk

Vprašanja in odgovori o življenju in onstranstvu

Ali lahko vemo kaj z gotovostjo o življenju onstran groba?
Ali pride po smrti sodba?
Ali je mogoč stik z umrlimi?
Kakšna so nebesa?
Kaj pa pekel?
Ta vprašanja razodevajo, kako bi mnogi ljudje radi verovali v življenje po smrti, vendar si ga ne morejo predstavljati drugače kot izboljšano obliko tega sedanjega življenja – neke vrste novo možnost, a z boljšim izhodiščem. Avtor ne prodaja svoje modrosti, ampak poišče odgovore na vprašanja o življenju in smrti v Svetem pismu in nauku Cerkve. Ti naj nas usmerijo na pot razmišljanja, obenem pa naj tudi utrdijo našo vero.

iz vsebine:

Kakšna so nebesa? Vso večnost sedeti v krogu in igrati na harfe se sliši precej dolgočasno. Ali bomo imeli kaj početi?
Sveto pismo nam zatrjuje, da so nebesa boljša kot naše sedanje življenje. Razen tega nam ponuja vrsto podob, zlasti v obliki videnj, o tem, kakšna so nebesa. To vprašanje je že precej staro. Rečeno nam je bilo, ‘kakšna’ so nebesa, nimamo pa nobenih opisov. Razlog je preprost: nebesa so nam dobesedno nedoumljiva. Ali si lahko mislite, kako brez uspeha bi se trudili, če bi hoteli gosenici razložiti, kakšen je metulj, ki leta s cveta na cvet? Ali dojenčku dopovedati, kaj se pravi igrati na klavir? Nebesa pomenijo drugačen način življenja in nimamo ničesar, s čemer bi jih primerjali. To je popolnoma novo bivanje.
Tako si moramo pomagati z najboljšimi podobami, ki nam jih nudi Sveto pismo.
Poznamo dve vrsti podob. V evangelijih Jezus pogosto govori, da je nebeško kraljestvo ‘podobno’ tej ali oni stvari: mreži, drevesu, dragocenemu biseru. V teh ‘prilikah’ poudarja temeljno resnico božjega kraljestva kot ‘kraja’, kjer bo popolnoma uresničena božja volja.
Nekaj tega lahko seveda okusimo že tu na zemlji, kolikor v svojem življenju upoštevamo načela in pravila kraljestva. »Pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji.« Nebesa pa so tam, kjer božje kraljestvo doseže polnost in zgoraj omenjene Jezusove podobe o kraljestvu merijo na to. Mreža je vržena in zajela je vse, ki bodo uživali nebeško veselje. Na poljih zori žito in bliža se čas žetve. Dragocen biser, kupljen za visoko ceno, je zdaj mogoče pravilno ceniti in občudovati. Kraljestvo se pričenja zdaj, brž ko ljudje sprejmejo božjo voljo, polnost pa bo doseglo šele v nebesih.
Podobe, ki jih je uporabljal Jezus v svojih prilikah, nam povejo, kakšen kraj bodo nebesa in kakšna merila bodo tam veljala.
Druge podobe o nebesih pa so povsem drugačne. To so čudovita in opojna, včasih pa tudi grozljiva videnja, ki jih je zapisal apostol Janez v Razodetju, zadnji knjigi Svetega pisma. V vrsti bežnih vtisov – podobnih sanjskim prizorom v filmu – mu je bilo dano odstreti zaveso in nam za hip omogočiti pogled na to, “kar se ima vsak čas zgoditi”.
Nevarnost je, da bi ta videnja razlagali dobesedno, kot dokumentarno televizijsko oddajo o prihodnosti. Če bi gledali na ta videnja tako, bi jih popolnoma napačno razumeli. Tisti, ki knjigo Razodetja razlagajo površno in dobesedno, zaidejo v veliko zmoto. Brati jo je treba drugače.
Razodetje je del Svetega pisma, ki je za nas kristjane od Boga navdihnjeno. Njegov namen je človeka učiti in vzgajati, odkrivati mu resnice, ki presegajo naš nebogljeni razum. Te podobe moramo torej gledati z očmi vere in se ob njih učiti.
Med temi videnji je tudi veličastna, čudovita in spokojna podoba nebes, ki jo Razodetje imenuje ‘novi Jeruzalem’, popolno božje mesto.
Mnogi ljudje iščejo pomen raznih podrobnosti tega videnja: vrata iz biserov, z zlatom tlakovane ulice, obzidja iz jaspisa in glas ‘kakor zvok harfistov, ki brenkajo na svoje harfe’. Znova poudarjam: nikamor ne gre vse to jemati dobesedno. To je le podoba popolnosti … prikazana z vso razkošnostjo.
Če si to videnje pozorneje ogledamo, ugotovimo, da so vrata vedno odprta. Nikdar ne nastopi noč. V tem nebeškem mestu ni več smrti, žalovanja, solz in bolečine. Po glavni ulici teče reka žive vode, ki izvira izpod prestola Boga, in napaja drevo življenja, katerega listje “je zdravilo narodom”.
Podrobnosti so, kot pri vseh videnjih, najbrž nepomembne in nas lahko celo odvračajo od pravega pomena. Tu ne gre za podobo, ‘kakšna’ so nebesa s stališča zemljepisa, arhitekture ali glasbe, temveč podoba, ‘kakšna’ so nebesa v veliko važnejšem pomenu: kot kraj miru, veselja, neskaljene sreče in lepote. Dvomim, če sta človeška pamet in domišljija zmožna to podobo preseči.
Poleg tega podoba vključuje še misel: »Njegovi (božji) služabniki mu bodo služili.« Imeli bomo veliko dela, ki bo delež pri nenehnem ustvarjanju Boga. Ne bomo torej sedeli na belih oblačkih in igrali na harfe, temveč bomo zaposleni z dobro, koristno in osrečujočo dejavnostjo. Služili bomo Bogu in sicer z vsemi močmi in sposobnostmi.

pripravlja Marko Čuk

KARTONKA Z ZAVIHKI

Knjiga Grem k maši bo pomagala majhnim otrokom razumeti, kaj se dogaja pri maši, in sodelovati pri njej. Otroške ročice bodo odpirale zavihke in odkrivale, kaj se bo zgodilo pri maši. Starši jim bodo lahko prebrali kratke spodbude: zapoj, ... prisluhni, ... pokrižaj se, ... daj svoj dar, ... skleni roke, ... podaj roko ...
Kartonko bodo lahko gledali doma ali v cerkvi. Grem k maši bo osvojila predšolske otroke z barvitimi ilustracijami in preprostim jezikom.

iz vsebine

Otrok gre k maši - skozi vrata lahko pogleda zbrane ljudi v cerkvi
Prihaja duhovnik - pripravljeni smo, da začnemo
Slišiš petje - zapoj tudi ti
Čas je za poslušanje - pazljivo prisluhni Božji besedi
Cerkovnik pobira darove za cerkev - prispevaj tudi ti svoj dar
Zbrano spremljaj mašo med povzdigovanjem
Mir z vami - podaj roko najbližjim
Bog naj te blagoslovi
Spoštljivo pozdravi Jezusa, ko odhajaš iz cerkve

pripravlja Marko Čuk