Phil Bosmans bralca s svojim razmišljanjem neposredno nagovarja: v svojih trditvah je prepričljiv, pogosto tudi duhovit. Govori iz izkušnje, iz zgodb resničnih ljudi, ki so v življenju šli skozi preizkušnje in ... radosti, doživljali nemoč in ... moč ... Iz besed odseva hrepenenje po varnosti in sreči, ... na določene življenjske izkušnje odgovarja odkrito, velikokrat pa jih ovije z duhovitostjo ...  Bosmansova besedila so vedno kratka in enostavna, stvari se vselej loti s prave strani ... je izjemen pripovedovalec, njegova beseda seže do srca ....

»Živi vsak dan, 365 vitaminov za srce«: za to knjigo izbrana in prirejena besedila so vedno nove melodije človeškega srca, življenjsko nujno potrebni vitamini. Naj vam postanejo spremljevalec za vsak dan v letu, spodbuda za srčnost: »Sreče ne moreš kupiti. Samo Ljubezen je zastonjska.«

365 vitaminov za srce je darilo za vsak dan v letu.

Sreča te obišče kot čudovit občutek,
ko pozabiš nase, da bi živel za druge.
Sreče ne moreš kupiti za noben denar tega sveta.
Sreča je kot odmev, ki odgovori samo takrat,
ko se sam razdajaš.
Darovati se pomeni ljubiti.

Phil Bosmans v preprostih podobah mojstrsko izrazi bistvo, ki nam seže do srca.

365 vitaminov za srce je darilo za vsak dan v letu.

izbira in pripravlja Marko Čuk

V osemdesetih letih je papež Janez Pavel II. kardinalu Raztingerju naročil, naj skupaj z izbranimi strokovnjaki pripravijo Katekizem katoliške Cerkve, ki bo povzemal vse tisto, kar kristjani dejansko verujejo, kaj Cerkev uči ... in to naj zapišejo na tak način, da bo to zanimivo in moderno tudi v prihajajočih novih časih. Tako je nastala in izšla (1997) knjiga Katekizem katoliške Cerkve (KKC); rojena iz katehetskih izkušenj stoletij odgovarja na vprašanja: kaj verujemo, kako obhajamo krščanske skrivnosti, kako imamo v Kristusu življenje, kako naj molimo ... Že v tistem času pa so se tudi mladi srečevali na svetovnih dnevih mladih - to so bili mladi z vsega sveta, ki hočejo verovati, iščejo Boga, ljubijo Kristusa in hočejo hoditi skupaj. Tako se je prav na takih srečanjih rojevala misel: ali ne bi Katekizem katoliške Cerkve skušali prevesti v jezik mladih? Ali ne bi velikih trditev Katekizma vnesli v svet današnjih mladih ljudi?
Tako je pod zanesljivo dirigentsko paličico dunajskega nadškofa Christopha Schonborna nastal Youcat za mlade ljudi ... knjiga, ki prav tako obravnava celoto katoliške vere, kakor jo prinaša Katekizem katoliške Cerkve ... vendar v govorici, ki ustreza mladim. Knjiga je pripravljena v obliki vprašanj in odgovorov. številke ob vsakokratnem odgovoru kažejo na nadaljnje in bolj poglobljene predstavitve v KKC. Dodana razlaga naj bi bila v pomoč boljšemu razumevanju, bolj življenjskemu obravnavanju vprašanj. Ob robu ponuja še dodatne vsebine: slike, strnjene opredelitve, navedke iz Svetega pisma, navedke svetnikov in cerkvenih učiteljev, prav tako pa tudi drugih duhovnih pisateljev in tudi mnenja tistih, ki niso verni. Slovenska izdaja je posebna po tem, da je dopolnjena tudi z mislimi domačih blaženih in svetniških kandidatov ... s fotografijami slovenskih avtorjev. Na koncu knjige je stvarno kazalo, ki nam hitro pomaga najti posamezne točke.

Nekateri ljudje mi govorijo: današnjih mladih ljudi to ne zanima. Jaz to zanikam in sem prepričan, da imam prav. Današnji mladi ljudje niso tako površni, kakor jim podtikajo. Hočejo vedeti, za kaj v življenju v resnici gre. Kriminalni roman je napet, ker nas potegne v usodo drugih ljudi, ki bi utegnila biti tudi naša. Ta knjiga je napeta, ker govori o naši lastni usodi in se zato najgloblje tiče vsakega od nas. ... Zato vas vabim: Vzemite v roko Youcat, katekizem za mlade! To je moja srčna želja. Ne govori vam tako, da bi vam bil všečen, nič ne olepšuje in olajšuje, zahteva novo življenje . Ponuja vam evengeljsko sporočilo kot »dragoceni biser« (Mt 13,46), za katerega mora človek dati vse. Zato Vas prosim: zavzeto in vztrajno berite Youcat ... žrtvujte zanj svoj čas ... v tihoti svojih sob, v dvoje, med prijatelji, v veroučnih skupinah, izmenjujte si misli z današnjimi modernimi sredstvi komunikacije ... po internetu.
Vedeti morate, kaj verujete. Svojo vero morate razumeti kakor dober glasbenik svojo skladbo. Da, v veri morate biti še bolj zakoreninjeni kakor generacija vaših staršev, da se boste mogli z močjo in odločnostjo postaviti po robu izzivom ter skušnjavam tega časa. ... Vi ste Kristusovo telo, Cerkev! Prinašajte neokrnjen ogenj svoje ljubezni v to Cerkev, pa naj so ljudje še tako iznakazili njeno obličje! »Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu in služite Gospodu!« (Rim 12,11). (iz predgovora papeža Benedikta XVI.)

1. Kaj verujemo?
Zakaj lahko verujemo
Ljudje smo odprti za Boga
Bog nam prihaja naproti
Ljudje odgovarjamo Bogu
Krščanska veroizpoved
Verujem v Boga Očeta
Verujem v Jezusa Kristusa
Verujem v Svetega Duha

Verovati - kako to gre?
Kdor veruje, išče osebni stik z Bogom in je pripravljen Bogu verjeti vse, kar pove (razodene) o sebi. [150-152]
Na začetku vere je pogosto pretres ali nemir. Človek čuti, da vidni svet in normalni potek stvari ne more biti vse. čuti, da se ga je dotaknila skrivnost. Gre za sledove, ki ga opozarjajo na obstoj Boga, in postopno najde zaupanje, da bo govoril z Bogom ter se končno v svobodi povezal z njim. V Janezovem evangeliju piše: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil« (Jn 1,18). Zato moramo verjeti Jezusu, Božjemu Sinu, če hočemo vedeti, kaj bi nam Bog rad povedal. Verovati zato pomeni pritrditi Jezusu in vse živijenje staviti na njegovo karto.

2. Kako obhajamo krščanske skrivnosti
Bog deluje v nas po svetih znamenjih
Bog in sveta liturgija
Kako obhajamo Kristusove skrivnosti
Zakramenti uvajanja (krst, birma in evharistija)
Zakramenti ozdravljanja (pokora in bolniško maziljenje)
Zakramenti služenja občestvu in poslanstva (posvečenje in zakon)
Druga liturgična opravila

Kaj se zgodi pri birmi?
Pri BIRMI je duši krščenega kristjana vtisnjen neizbrisni pečat, ki ga lahko prejmemo le enkrat in ki tega človeka za vedno zaznamuje kot kristjana. Dar Svetega Duha je moč od zgoraj, s katero ta človek uresniči milost svojega krsta in postane 'priča' za Kristusa. [1302-1305,1317]
Prejeti birmo pomeni skleniti z Bogom 'pogodbo'. Birmanec reče: »Da, verujem vate, moj Bog, daj mi tvojega Svetega Duha, da ti bom povsem pripadal, da se nikoli ne bom ločil od tebe in bom vse svoje življenje pričeval zate s telesom in dušo, v dejanjih in besedah, v dobrih in slabih dnevih.« In Bog reče: »Da, tudi jaz verujem vate, moj otrok - in podaril ti bom svojega Duha, celo samega sebe. Popolnoma ti bom pripadal. V tem življenju in v večnem življenju se ne bom nikoli ločil od tebe. V tvojem telesu in v tvoji duši, v tvojih dejanjih in besedah bom. Celo, če me pozabiš, bom vendar tu - tako v dobrih kot v slabih časih.«

 3. Življenje v Kristusu
Čemu smo na svetu, kaj moramo storiti in kako nam pri tem pomaga Sveti Duh
Človekovo dostojanstvo
Človeško občestvo
Cerkev
Deset zapovedi
Ljubi Gospoda, svojega Boga
Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe

Kaj je sploh greh?
Greh je beseda, dejanje ali namera, s katero človek zavestno in hote zavrže tisti pravi red stvari, ki ga je predvidela Božja ljubezen. [1849-1851, 1871-1872)
Grešiti pomeni več kot zgoij kršiti kakršnakoli pravila, ki jih je postavil človek. Greh se svobodno in zavestno obrača proti ijubezni Boga in ga ignorira. Greh je nenazadnje »ijubezen do sebe, ki se stopnjuje do zaničevanja Boga« (sv. Avguštin), in tako v zadnjem, ekstremnem primeru grešno bitje reče: »Biti hočem kakor Bog« (1 Mz 3,5). Kakor greh mene samega obremenjuje s krivdo, ranjuje in v svojih posledicah uničuje, tako zastruplja in škoduje tudi mojemu življenjskemu okolju. V bližini Boga postane greh s svojo težo zaznaven.

4. Kako naj molimo
Molitev v krščanskem življenju
Molitev: kako nam Bog podarja svojo bližino
Izviri molitve
Pot molitve
Gospodova molitev - »očenaš«

Ali je mogoče vedno moliti?
Moliti je vedno mogoče. Molitev je življenjskega pomena. Molitve in življenja ni mogoče ločevati. [2742-2745, 2757]
Boga ne moremo odpraviti z nekaj besedami zjutraj ali zvečer. Naše življenje mora postati molitev in naše molitve morajo postati življenje. Vsaka krščanska življenjska zgodba je tudi molitvena zgodba, je en sam, dolg poskus vedno globljega zedinjenja z Bogom. Ker v mnogih kristjanih živi hrepenenje, da bi bili v srcu stalno pri Bogu, posegajo po tako imenovani »Jezusovi molitvi«, ki jo že od nekdaj molijo zlasti v vzhodnih Cerkvah. Najbolj znani obrazec Jezusove molitve se glasi: »Jezus Kristus, Božji Sin, Gospod, usmili se nas grešnikov!« Molivec poskuša preprost molitveni obrazec tako vključiti v svoj potek dneva, da postane stalna molitev.

Moja skrivnost je povsem preprosta: molim. V svoji molitvi se povsem zedinim s Kristusovo ljubeznijo. Vidim: moliti pomeni ljubiti Jezusa, moliti z njim pa pomeni živeti. In to pomeni uresničevati njegove besede ...
Molitev mi pomeni, da sem 24 ur na dan zedinjena z Jezusovo voljo, da živim zanj, po njem in z njim. (sv. Terezija iz Kalkute)

izbira in pripravlja: Marko Čuk

»Zgodbe v nas zaživijo. Zato bi vam Mali princ in jaz rada povedala svojo zgod­­bo o usmiljenju. Ne gre za teološko razpravo, temveč za pripoved o telesnih in duhovnih delih usmiljenja: vsako poglavje govori o enem izmed njih.
Kot ‘dober’ oznanjevalec lahko iz lastne izkušnje potrdim, da teološke razprave in pridige ljudi dolgočasijo in morijo, medtem ko jih zgodbe, pripovedi in prilike nagovarjajo in spodbujajo. Zato tudi Mali princ govori v prilikah.
Da vas ne bom dolgočasil, vas kar prepuščam njegovi pripovedi o usmiljenju! Želim vam, da bi Malega princa resnično spoznali in se mu pustili ‘udomačiti’. Tako bo vaše življenje postalo živa pripoved o usmiljenju, ki ji bodo radi prisluhnili.«
Tako zapiše avtor na začetku svojih dogodivščin z Malim princem. Po njih bo lahko gledal na resničnost – zlasti takšno, ki jo je najtežje sprejeti – z drugačnimi očmi, brez tistih debelih notranjih očal, ki postavljajo oviro med nami: »Če ne postanete kakor otroci …«
Ta knjižica nam želi pomagati, da bi zagledali v novi luči telesna in duhovna dela usmiljenja, ki jih vedno bolj potre­buje­mo v boju proti sebičnosti in dvoličnosti našega časa.

iz vsebine:
Da je Bog vsemogočen, se ne čudim, pač pa temu, da je usmiljen … Še več, svojo vsemogočnost razodeva ravno z usmiljenjem! Nič ni bolj vsemogočnega kot odpuščati … Odpuščanje je največji dar!
V Svetem pismu je usmiljenje izraz moči: če nekdo odpušča, pomeni, da je močan! Po drugi strani pa naša družba gleda na usmiljenje kot na znamenje nemoči; tisti, ki odpuščajo, veljajo za slabotne. Zato je tako težko odpuščati.
Podoba dobrega pastirja, ki gre iskat izgubljeno ovco in jo nosi na ramenih, ali očeta, ki potrpežljivo čaka na izgubljenega sina in mu po vrnitvi pripravi gostijo, je za našo družbo čista fantazija, utvara ali utopija. Posledice tega doživljamo vsak dan: sovraštvo, nasilje, vojne, holokavst, terorizem. Preteklo stoletje sta zaznamovali dve svetovni vojni, ki sta terjali na milijone življenj samo v koncentracijskih taboriščih, začetek novega stoletja pa terorizem.
Če se vprašamo, zakaj, je odgovor jasen: zato, ker v naši družbi ni prostora za usmiljenje!
Človeški rod je slaboten, krhek, poln omejitev in napak. Čeprav vedno znova ponavljamo iste napake, smo ‘preveliki’ oziroma preveč ‘odrasli’, da bi jih priznali.
Kdor pa ne priznava lastnih napak, tudi tujih ne odpušča … zato vojne! Veliki so pokvarjeni in hudobni; pa ne samo oni … tudi majhni.
(Mali princ je za trenutek izpustil mojo roko.) Skratka, greh nas je vse naredil ogabne!
»Lepo razmišljanje o usmiljenju … toda brez usmiljenja!« me je prekinil Mali princ.
»Pa mi ti povej, kaj je usmiljenje?« sem rahlo užaljeno odvrnil.
Na moje vprašanje je spet odgovoril na svoj način:
»Usmiljenje je Božje bistvo, tako kot ljubezen, a še več kot to … Usmiljenje je ljubezen z dodatkom odpuščanja! Usmiljenje ni le ena od Božjih lastnosti, ampak njegova identiteta, njegova bit, njegova Oseba. Bog je usmiljen! Usmiljen pa je zato, ker je Bog!« Nato je še dodal: »Žal so odrasli na Božje usmiljenje pozabili. Zato usmiljenja tudi sami ne znajo več izkazovati.«
Ostal sem brez besed … Nisem vedel, kaj naj rečem. Počutil sem se osramočenega pred otrokom, ki je bil modrejši od mene. To se odraslim pogosto dogaja! Izpustil sem prinčevo ročico in v znamenje prizadetosti prekrižal roki na prsih … Če bi me v tistem trenutku kdo narisal, bi bil precej podoben tistemu na naslednji strani.
Znova sem dokazal, da nisem majhen: »Če ne postanete kakor otroci …« Predvsem pa sem pozabil, da tudi najbolj strokovno govorjenje o usmiljenju človeka še ne naredi usmiljenega, kakor je Oče.
Na veliko sem modroval o usmiljenju, nisem pa bil sposoben odpustiti najmanjše žalitve. “Odpuščati žalitve” je eno od duhovnih del usmiljenja, šesto po vrsti, če smo natančni. Morda je na nek način od vseh najbolj zahtevno, a tudi najpomembnejše … ker nas naredi Bogu podobne!
Za trenutek sem povesil pogled in s kotičkom očesa zagledal prste ročice, ki jo je Mali princ v znamenje sprave stegoval proti meni! Kretnjo je pospremil z očarljivim nasmehom, ki me je v hipu razorožil in sem mu zlahka odpustil.

(...) To, kar sem želel povedati Malemu princu, vendar se nisem znal prav izraziti, je, da ljudje v življenju preveč kompliciramo. Življenje odraslih pogosto spominja na gledališko dramo, kjer vsi komaj čakajo na razplet! Tako postane življenje prava tragedija, zaradi česar spregledajo najlepše stvari, ki pa so preproste! V tem je skrivnost trpljenja! Odrasli ves čas iščejo skrivnost sreče, a je nikoli ne najdejo … ker ne iščejo skrivnosti trpljenja. Pravo trpljenje nam povzroča vse, česar imamo preveč, kot na primer dobrine, ki jih kopičimo samo zase.
Nismo bili ustvarjeni, da bi imeli, ampak da bi bili:
da bi bili svobodni …
da bi bili iskreni …
da bi bili ljubljeni …
da bi bili deležni odpuščanja!
Tedaj je Mali princ s svojimi ročicami prijel moje roke, jih sklenil v znamenje molitve in rekel:
»Dovolj sva klepetala. Čas je za molitev.«
Odrasli radi klepetamo … tudi kadar molimo … še zlasti, kadar molimo. Pogosto zamenjujemo molitev z molitvicami. Ne zavedamo se, da molitev ni ponavljanje obrazcev, temveč vstop v Božje srce. Zato si tisti, ki moli, ne sme domišljati, da “ima Boga v svojem srcu, ampak da je sam v Božjem srcu!”
Mali princ je padel na kolena s sklenjenimi rokami in začel tiho moliti. Lepo ga je bilo opazovati. Pokleknil sem zraven njega in sva skupaj molila.

o avtorju
MAURIZIO DE SANCTIS je italijanski duhovnik iz reda pasijonistov, doktor dogmatične teologije in diplomirani psiholog in filozof. Napisal je več del s področja duhovnosti in pedagogike, ukvarja pa se tudi z novinarstvom. Po uspešnici z naslovom Mali princ usmiljenja, ki jo je izdal v svetem letu usmiljenja, je napisal še eno knjižico na temo vere, namenjeno predvsem mladim. Njen prevod z naslovom BOG JE … prav zares je pred kratkim izdala založba Ognjišče.

ANDREA BULZOMÌ je študent Likovne akademije v Aquili, ki se posebej rad posveča ilustraciji in kiparstvu. Leta 2014 je za eno od svojih skulptur prejel prvo nagrado na natečaju “Skupaj za zakonitost”.

pripravlja Marko Čuk

Prvo otrokovo Sveto pismo je knjiga svetopisemskih zgodb, molitev in spominska knjiga s podatki o otrokovem prvem letu življenja. Posebno posrečene in privlačne so ilustracije, tako da bi ga lahko imenovali kar Sveto pismo v slikah. Priljubljene in dobro znane svetopisemske zgodbe so povedane s preprostimi besedami in zelo na kratko, velik poudarek pa je na prisrčnih ilustracijah, tako da si lahko otrok zgodbo hitro zapomni. V tem otrokovem prvem Svetem pismu je 25 svetopisemskih zgodb iz Stare zaveze in 60 iz Nove zaveze.
Krstno sveto pismo pa je tudi svojevrstna spominska knjiga, zelo osebna, saj lahko že na prvi strani (v okence) nalepite otrokovo sliko, napišete njegovo ime, kdo mu je knjigo podaril, kdaj je bil pri krstu ... Vse podatke spremlja tudi molitev, s katero se starši zahvaljujejo za čudež novega življenja in za skrivnost človeške ljubezni. Ko pa otrok odraste, lahko sam izpolni podatke na naslednjih straneh: napiše imena svojih staršev, naslov in s pomočjo staršev vstavi tudi podatke na družinskem drevesu, ter vpiše nekaj pomembnih dogodkov na poti njegove rasti in napredovanja. Na koncu knjige je še nekaj molitev, tistih najbolj preprostih, ki jih starši z otrokom molijo zjutraj in zvečer.
Pripravljeni sta dve različni izdaji, Sveto pismo za dečke (v modri barvi) in Sveto pismo za deklice (v roza barvi).

iz vsebine:

Nebeški Oče, Stvarnik vsega dobrega,
hvala ti za dar tega dragocenega otroka,
za čudež tega ljubega otroka,
za čudež novega življenja
in za skrivnost človeške ljubezni.

Otroci so blagoslov in dar
od Gospoda.
Psalm 127,3

Povabilo na svatbo
Marija je bila povabljena na svatbo in prišel je tudi Jezus ter nekaj njegovih prijateljev. Jezus je bil že mož. Marija je vedela, da mora opraviti posebno nalogo za Boga.
Na svatbi je kmalu zmanjkalo vina. Povabljenci so ostali brez pijače. Marija je šla k Jezusu.
»Vina nimajo,« je rekla. »Ali lahko kaj narediš? Sicer bo slavje pokvarjeno.«
»Napolnite vrče z vodo,« je Jezus mirno rekel strežnikom. »Napolnite jih do vrha, potem pa nesite pokušat tistemu, ki skrbi za slavje.«
»Kakšno presenečenje!« je rekel mož, ki je pokušal pijačo. »To je čudovito vino! To je najboljše vino!« Jezusovi prijatelji so strmeli. Jezus je spremenil vodo v vino – v res najboljše vino!

Pod tvoje varstvo pribežimo,
o sveta Božja Porodnica,
ne zavrzi naših prošenj
v naših potrebah,
temveč reši nas
vselej vseh nevarnosti,
o častitljiva in blagoslovljena Devica,
naša gospa, naša srednica,
naša besednica!
S svojim Sinom nas spravi,
svojemu Sinu nas priporoči,
svojemu Sinu nas izroči.

 Marko ČUK

Depresija je za mnoge poleg medicinske obravnave tudi bivanjska in duhovna preizkušnja. Anselm Grün nas vabi, da bi našli način, kako se tej bolezni približati z duhovne strani. Na pomoč pokliče svetopisemske zgodbe in z njimi vodi na pot ozdravitve. Odpira pomembna vprašanja: Kako se obnašati in kako postavljati meje? Ali je mogoče učinkovito pomagati? Pa ne samo to ... Anselmova novost pa je v tem, da sprašuje tudi o tem, kaj nam ima depresija povedati, kako in "kam" se lahko preobrazi ... Zelo pomembno je vprašanje: ali smem zaupati, da ima tudi moja depresija smisel, da me želi moja duša po tej poti usmeriti k moji lastni resnici?

iz vsebine

Pogled v Sveto pismo in duhovno tradicijo nam pokaže, da lahko tudi tam najdemo pomembne vidike o naravi depresije in o ravnanju z njo. Spodbuja nas, da si upamo resno sprejeti vso razpoložljivo medicinsko in psihološko pomoč, pa tudi duhovno obravnavanje depresije. Duhovno obravnavanje ne preskoči psihološke dimenzije. Vodi pa nas skoznjo. Vsaka bolezen ima tudi svojo duhovno plat. Depresija je vsekakor eden največjih izzivov za našo vero in našo duhovnost. Osvobaja nas iluzij o naši duhovni poti. Očiščuje našo samopodobo in našo podobo o Bogu.
Duhovna tradicija puščavskih očetov nam odpre oči za iluzijo, da bi lahko depresijo preprosto »odmolili «. Kadar religiozno pot izrabimo zgolj za bojno sredstvo proti bolezni, nas bo to vodilo še globlje v bolezen. Če pa bolezen vključimo v svojo duhovno pot, se spremeni in zelo pogosto je lahko tudi ozdravljena.
Puščavski očetje nam prepovedujejo pot duhovnih bližnjic, s katerimi bi najraje preskočili psihološke in medicinske vidike depresije. Meni je bilo srečanje s puščavskimi očeti v veliko pomoč, da sem med seboj povezal duhovne in psihološke metode. Kajti menihi v puščavi so se soočili s svojo resničnostjo in so na svoji duhovni poti vedno upoštevali tudi psihološka in medicinska znanja svojega časa. To je zame postalo izziv, da tudi danes pri ukvarjanju s telesnimi in psihičnimi obolenji upoštevam vse dimenzije. Včasih srečam ljudi, ki hočejo svojo depresijo ozdraviti zgolj duhovno, ker se nenazadnje bojijo, da bi se prepustili neki terapiji in bi tam spoznali resnico o sebi. Jezus nam pravi, da nas bo le resnica osvobodila (Jn 8,32). Potrebna je ponižnost, da se spustimo do dna depresije, se soočimo z boleznijo ter sprejmemo tudi psihološko in medicinsko pomoč, ki nam jo ponuja današnja znanost. Toda če to psihološko dimenzijo vzamemo resno, moramo vedno upoštevati tudi duhovno dimenzijo pri obravnavi depresije.
Pri tem ne gre za to, kaj bo doprineslo več pri zdravljenju: duhovna pot, zdravila ali psihoterapija. Vse tri poti skupaj lahko pomagajo depresivnemu človeku in prispevajo k njegovi ozdravitvi, pri čemer se vzajemno podpirajo in krepijo.
Sveto pismo in duhovna tradicija puščavskih očetov ter prvih cerkvenih očetov so nam pokazali možnosti zdravljenja in pomoči, s katerimi se lahko soočamo s svojo depresijo. Odločilno je, da do Boga ne moremo priti mimo depresije, ampak skoznjo. Pri tem smemo vedno tudi upati, da nas bo Bog osvobodil depresije. Toda osvoboditev se nikoli ne zgodi v smislu golega odvzema. Jezus v zgodbah o ozdravljenju bolnikom nikoli ne odvzame njihove bolezni kot nekakšen čarovnik. Nasprotno, sooči jih z boleznijo in z njihovo naravnanostjo do življenja. Lahko bi rekli: Jezus nas prisili, da si ogledamo svojo depresijo, da prepoznamo svoje življenjske vzorce, ki se izražajo v depresiji, ter predenj postavimo svojo resničnost, da bi se nas lahko dotaknil tam, kjer je v nas ključna točka ranjenosti. Če dovolimo, da se nas dotakne tam, kjer smo depresivni, lahko to spremeni našo bolezen.
Kajti narava depresije je tudi v tem, da jo skušamo skriti pred samimi seboj, pred drugimi in pred Bogom. Toda bolj kot jo skrivamo, močneje nas zalezuje. Le to, kar se odkrije, je lahko razsvetljeno in ozdravljeno. Tam, kjer dovolimo Jezusu, da se nas dotakne, in kjer imamo dovolj poguma, da sami pridemo v stik s seboj in svojo boleznijo, se lahko zgodi ozdravljenje.

S knjigo želim opogumiti bralce in bralke, da bi se soočili s svojo žalostjo, obupom in depresijo, si jih ogledali, se spravili z njimi, se povprašali o njihovem smislu ter se z depresijo predali Božji ljubezni in upanju, da bo Božja ljubezen sprostila okamenelost in s svojo lučjo razsvetlila notranjo temo. In tudi če se bo depresija spet vrnila, naj se ne počutijo kot nesposobneži, ampak naj se spravijo z njo. Če jim bo to uspelo, bodo s tem doprinesli tudi svoj delež k bolj človeškemu in usmiljenemu svetu. (Anselm Grün)

pripravlja Marko Čuk

Fabio Rosini nas v svoji novi knjigi vabi na osebno potovanje k duhovni in čustveni ozdravitvi. Svojo osebno pripoved o umetnosti ozdravitve začne z analizo poročila o krvotočni ženi iz Markovega evangelija, ki se Jezusa, vir ozdravitve, dotakne in mu po svoji ozdravitvi pove “vso resnico”. Na tem potovanju s tremi etapami – diagnostiko, ozdravitvijo in ohranjanjem zdravja – nas usmerja z vprašanji, na katera naj bi iskreno odgovorili pred Božjo usmiljeno ljubeznijo. Najbogatejši vir na poti pa je Rosinijeva življenjska zgodba – zlasti izkušnje z boleznijo, s katero se ta rimski duhovnik bori že veliko let.

Živeti zdravo pomeni ohranjati vero v besedo odrešenja, ki nam je bila oznanjena, vedno znova obrezovati svoje srce in se dotikati Kristusa, kadar nam je dana ta milost.

Rosinijeva knjiga je zelo praktičen pripomoček za očiščevanje srca, za urjenje v tišini, za poslušanje besede in za osebno pričevanje, ki more pritegniti sodobnega človeka. (Andrea Monda)

Če želimo ozdraveti, moramo najprej prepoznati bolezenske znake: zmote in strahove, zaradi katerih trpimo in povzročamo trpljenje drugim. Še bolj pomembno pa je poiskati njihove povzročitelje. Kmalu nam je tudi jasno, da so bile doslej naše terapije neučinkovite in celo škodljive in moramo – če želimo resnično ozdraveti – nehati živeti v utvarah in se zanašati samo na človeško pamet. Prepoznati moramo svoje malike (povezane z ugodjem, kopičenjem imetja, raznimi načrti, projekti, pričakovanji, tekmovalnostjo, družbenimi omrežji ...), v življenju razlikovati in ločevati dobro in slabo in zahrepeneti po ozdravitvi in osvoboditvi.

Kje se začne ozdravitev? Najprej je treba prisluhniti oznanilu o Jezusu, ki v nas vzbudi gorečo željo, da bi se ga dotaknili z vero in z njim vzpostavili osebni stik. Samo tako lahko iz njega izvabimo zdravilno moč oziroma Življenje, ki nas preraja. Naše slabosti niso nekaj, česar bi se morali znebiti, zakopati v zemljo …, ampak nekaj neprecenljivega, ker nas učijo ponižnosti in usmiljenja. Ozdravitev je nasprotje bolezenskega stanja: če smo prej zaradi hudičevih laži in prevar živeli v strahu ter obupovali nad seboj in svojo zgodovino, zdaj na svoje življenje gledamo z upanjem in hvaležnostjo. Zavedamo se Božje potrpežljivosti, usmiljenja in drugih milosti, ki so nas duhovno ozdravile. Če smo Bogu hvaležni za vse prejeto dobro, lahko ljudem povemo »vso resnico«.

Končni cilj tega potovanja pa je umetnost ohranjanja pridobljenega zdravja z zdravim načinom življenja, ki je v stalnem nadzorovanju samega sebe, prizadevanju za notranji mir in ponižnem sprejemanju svojih slabosti. Ozdravljeni bomo takrat, ko bomo na vse ljudi okoli sebe gledali z usmiljenjem in jih imeli za boljše od sebe; ko se ne bomo več imeli za nezmotljive in bomo lahko mirno priznali svoje napake; ko nas ne bo več strah zavrnitve in ne bomo več prosjačili za naklonjenost drugih, ker bomo vedeli, da je edini vir naše sreče Božja ljubezen.

Duhovno zdravje temelji na veri v odrešenje, v veselo novico, ki se je v vsakem od nas utelesila na svoj način; naša ozdravitev izvira iz luči, ki sveti v globini srca in razblinja uničujočo temo sugestij. Ta luč je Sveti Duh, ki nas odpira usmiljenju, ljubezni in zaupanju ter nas uči hoditi za Gospodom.

Knjiga Umetnost ozdravitve je povabilo na pot zdravega življenja … da bi sneli masko “dobrega kristjana” in sprejeli evangeljski izziv, ki od ljudi ne pričakuje udobne vere, ampak takšno, ki temelji na “osebnem odnosu”. Jezus se ne zadovolji s čudežem, ampak želi ozdravljeno ženo videti iz oči v oči. Na tem temelji tudi slog papeža Frančiška, ki opominja, da je bistvo krščanstva srečanje z Nekom, ki nam prihaja naproti, da bi nas objel ter tako ozdravil vseh ran; od nas pričakuje samo to, da mu svobodno in ustvarjalno odgovorimo.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Usmiljenje nam omogoča, da ljudi okoli sebe ne prepoznavamo in ne sprejemamo kot tiste, ki nas ogrožajo, kot tiste, ki jih je treba premagati ali se pred njimi varovati. Omogoča tudi, da ljudi okoli sebe ne prepoznavamo kot tiste, ki jih je treba sebično izkoristiti za doseganje svojih ciljev in uresničevanje svojih načrtov. Usmiljenje odpira oči in mehča srce, da v ljudeh okoli sebe spoznamo brate in sestre ter jih vzljubimo.
Pravzaprav usmiljenje pomaga, da stopimo iz brezdušne urejenosti, v kateri ima zadnjo besedo črka postave, ki se ne ozira ne na posameznika in ne na skupnost. Na ta način so delovali totalitarni sistemi preteklosti in tako delujejo še danes. Presunljivo je, da za njimi ostajajo samo žrtve, nešteto žrtev, oni pa gradijo svetlo bodočnost.
Taki lahko postanemo tudi mi, če naš odnos do človeka, do skupine, do skupnosti, do cerkvenega občestva in do družbe ne sloni na usmiljenju.
Hodimo po žrtvah in mislimo, da služimo Bogu in ga slavimo.
Na to temeljno potezo naše krščanske drže nas ves čas svojega papeževanja opozarja papež Frančišek. Pred nami je knjiga njegovih misli in razmišljanj, ki nosi pomenljiv naslov: Cerkev, hiša usmiljenja. Kako močno je povabilo, da moramo kristjani po Jezusovem zgledu živeti usmiljenje in na ta način Cerkev spreminjati v dom, v katerem sicer spoštujemo vse, kar vanj prinašajo nauk, zapovedi in zakoniki, zadnjo besedo pa ima vedno zgled dobrega in usmiljenega Očeta.
Knjiga je bila napisana za izredno sveto leto usmiljenja (2015-2016), vendar pa smo takrat prosili in molili, da mora usmiljenje postati naša vsakdanja drža. Če je to uresničljivo, potem bo usmiljenje postalo naše osnovno bogoslužje, in bomo tako v polnosti deležni sadov izrednega svetega leta usmiljenja, s katerim je želel sveti oče Frančišek prebuditi kristjane in celotno Cerkev, da bi skupaj z Jezusom postala ena sama nenehna molitev in prošnja pred Očetom: »Oče, odpusti jim.«

Oznanjevanje evangelija je v prvi vrsti proces spreobrnjenja, izhod in pot, ki jo Frančišek do onemoglosti priporoča vsem: začenši pri duhovnikih, »združenih, da bi mazilili«, poklicanih, da bi sprejemali in služili, spodbujenih, naj se ne bojijo isti do meja in obrobij življenja, tja, kjer so ubogi, obrobni, zadnji.
Pozornost do ubogih – gmotno, duhovno ali človeško ubogih – se ne rojeva predvsem iz dejstva, da pomenijo težave v gospodarskem ali družbenem ali pastoralnem smislu, temveč iz temeljne zavesti, da jim je Bog-Ljubezen, ki je postal ubog med ubogimi, v svojem življenju in poslanstvu zagotovil posebno mesto. »Revna Cerkev za reveže« je torej za papeža Frančiška temeljno vodilo, ki usmerja in v evangeljskem pomenu opredeljuje izbiro uboštva in službo ubogim. V tem nadaljuje občudovanja vredno zgodovino cerkvene dobrodelnosti, ki je bila stoletja orodje osvobajanja, vključevanja in napredovanja revežev v zvezi s svobodo in Kristusovo ljubeznijo. Le-ta ne naklanja samo resnične, trajne in velikodušne solidarnosti, temveč si tudi dejavno prizadeva za pospeševanje osebnega dostojanstva, zasledovanja pravičnosti in vzpostavljanja omike, ki naj bi se po pravici ponašala s pridevnikom »človeška«, »humana«.
Tu se Frančiškovo gledanje na Cerkev in dušno pastirstvo neizogibno ujema z njegovo zamislijo o človeku in družbi. Njegov kleni nagovor vleče vzporednice in se povezuje z drugim; neposredni in močni nagovor pretrese zavest, da bi zadel »okamenelo« srce družbe, zaprte pred kulturo srečanja in dobrega, kar je nujno za bratstvo in mirno življenje. Dokler namreč ne padejo idoli, ki jih imenujemo moč, denar, pokvarjenost, stremuštvo, samoljubje, vsegliharstvo, skratka »duh sveta«, je nemogoče napredovati v zaželeni smeri boljšega sveta.
Vse te do danes pogosto ponovljene misli, ki jih s široko in učinkovito sintezo osvetljuje tudi apostolska spodbuda Veselje evangelija, kažejo na ravnanje, ki ga je treba opustiti, in na pastoralne naloge, ki jih je treba vzeti za prednostno obzorje cerkvenega dela. Papež je v tem prizadevanju s svojo besedo in zgledom predtekmovalec, ki narekuje vedno hitrejši ritem hoje po tej poti. Želi nam dopovedati, da pristnega in verodostojnega krščanstva ni mogoče živeti v duhu evangelija, če je vera posameznikov in krščanskih skupnosti zaspana in utrujena, če ni živahnega življenjskega utripa; če se zadržuje znotraj obzidja srca in svetišč; če Cerkev boleha ali se stara, ker je preveč zaverovana vase, namesto da bi na široko odprla vrata in se spopadla z izzivi sveta, tudi z nevarnostjo, da pade ali se zaplete v kakšen neprijeten dogodek. Od tod njegovi neprestani pozivi, da se je treba znebiti okorelosti in otrdelosti, licemerstva in  pomanjkljivosti, ki spodkopavajo verodostojnost krščanskega pričevanja, hkrati pa tudi njegova trdna odločenost po preoblikovanju in prenovi cerkvenih struktur, da bi postale primernejše za cilje, ki jih morajo zasledovati, in naloge, ki jih morajo opravljati. V bistvu gre za očiščenje, prenovo in poživitev cerkvenega življenja, za cerkveno in pastoralno razsodnost, kar vse bo Cerkvi pomagalo zopet najti bistvo misijonskega poslanstva, ožarjeno s Svetim Duhom in s priprošnjo Marije, matere evangelizacije.

Znebiti se posvetnega duha
Ko sem za praznik sv. Frančiška obiskal Assisi, so se časopisi in druga sredstva obveščanja prepustili domišljiji. »Papež gre slačit Cerkev!« »Kaj bo snel s Cerkve?« »Slekel bo škofe, kardinale, samega sebe.« Da, bila je lepa priložnost, da povabim Cerkev, naj se sleče. Toda Cerkev smo mi vsi!
Vsi! Od prvega krščenca naprej, vsi smo Cerkev, in vsi moramo stopati za Jezusom, ki je prehodil pot slačenja. On sam. Postal je suženj, služabnik; ponižan je hotel biti do križa. In če želimo biti kristjani, tudi za nas ni druge poti. Ne bi mogli narediti krščanstva nekoliko bolj človeškega – pravijo – brez križa, brez Jezusa, ne da bi se slekli? Tako bi postali sladki kristjani, kakor torta, kakor slaščice!
Zelo lepo, a ne bi bili pravi kristjani! Morda bo kdo rekel: »Kaj pa naj Cerkev sleče, česa naj se znebi?« Danes se mora znebiti zelo hude nevarnosti, ki grozi vsakemu kristjanu, prav vsem – posvetnosti. Kristjan ne sme živeti v sožitju s posvetnim duhom. Posvetnost vodi v nečimrnost, objestnost, oholost. To je malik, ne Bog. Malik je! In malikovalstvo je najhujši greh!
Ko mediji govorijo o Cerkvi, mislijo, da so Cerkev duhovniki, redovnice, škofje, kardinali in papež. Ne, Cerkev smo, kakor sem dejal, mi vi. In vsi mi se moramo znebiti te posvetnosti: duha, ki nasprotuje duhu blagrov, duhu, ki je nasproten Jezusovemu duhu. Posvetnost nam škodi. Zelo žalostno je srečati posvetnega kristjana, ki prisega na trdnost, ki mu jo zagotavlja vera, in hkrati na tisto, ki mu jo daje svet. Ni mogoče sedeti na dveh stolih. Cerkev – vsi mi – mora sleči posvetnost, ki jo vodi v nečimrnost in oholost, kar je malikovanje. Jezus sam nam je rekel: »Ne morete služiti dvema gospodarjema: ali služite Bogu ali pa denarju« (prim. Mt 6,24). V denarju je ves ta posvetni duh; denar, nečimrnost, oholost, pot ... ne moremo ...  žalostno je z eno roko brisati, kar z drugo pišemo.
Evangelij je evangelij! Bog je en sam! Jezus je postal naš služabnik in za posvetnega duha tu ni prostora. Danes sem z vami. Veliko vas je sleklo ta divji svet, ki ne ponuja dela, ki ne pomaga; ki se ne zmeni za otroke po svetu, ki umirajo od lakote; ki se ne zmeni za to, da številne družine nimajo kaj jesti, nimajo priložnosti, da bi zaslužile za hrano; ki se ne zmeni, da morajo tolikeri bežati pred suženjstvom, lakoto in si z begom iskati svobodo.
Kako hudo je gledati, ko srečajo smrt, kakor se je pogosto dogajalo na Lampedusi. To počne duh posvetnosti.
Naravnost smešno je, če kristjan – pravi kristjan –, če duhovnik, redovnica, škof, kardinal, papež želi stopiti na pot te posvetnosti. To je morilsko obnašanje. Duhovna posvetnost ubija! Ubija duha! Ubija človeka! Ubija Cerkev!

pripravlja Marko Čuk

Avguštin

Izprijen, častihlepen in prevzeten,
ujétnik greha in strasti temine,
telesno srečen, v duši poln praznine,
spoznal je, da je v bistvu strahopeten.

A zbral je moč in slekel plašč posveten;
v spokojnosti Gospodove bližine
postal je vrč duhovne zapuščine,
v globôkosti duha prav neverjeten.

Spremeni nas, o Bog, po svojem Sinu
in daj nam v Tvoji milosti živeti,
preteklost grešna naj bledi v spominu.

Pomagaj odločitev nam sprejeti,
tako kot si pomagal Avguštinu,
prvaku med cerkvenimi očeti.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 25.