Osemdeset kratkih zgodbic, v vseh je glavna oseba papež Frančišek, zato, da bi povedal, od kod pogum, priljubljenost, doslednost, moč, vera ... moža, ki je bil leta 2013 poklican za vrhovnega voditelja Cerkve in je predvsem v teh časih svetovne krize vodenja edini pravi moralni voditelj sveta. Edine besede o smislu, večnosti, obrambi najšibkejših in revežev, ki jih človek v življenju sliši, namreč prihajajo od papeža. To vedo tudi neverni.
Če bi bil papež povprečnež, kakor velja za toliko osebnosti, ki se gnetejo v javnosti, bi bili najbolj razočarani prav neverni, ki so navajeni na to, da naj se zgodi karkoli, papež je. Da vsaj papež je.
V knjigi boste našli temeljne misli in posledične odločitve papeža Frančiška: revščina, treznost, doslednost, mehkoba, brezhibnost Cerkve, bližina ljudem, skrb za to, da jim gremo naproti.
Vse to je razloženo, od zgodbe do zgodbe, iz življenja, ki ga živi in ga je živel.

6. Č – čustva
Poglejmo si še enkrat film tistega večera, nepozabnega 13. marca 2013! Kardinal Tauran ima nalogo naznaniti Habemus papam.
Formula je ista stoletja, spreminja se le ime izvoljenega. Nekaj trenutkov po zadnjem stavku, “qui sibi nomen imposuit Franciscum”, pride kot v odlični koreografiji procesija in pojavi se novi papež. Poskusite tukaj povečati prizor.
Se spomnite? Bergoglio stoji nepremičen, trden, kot okamnel. Nekaj sekund nobenega giba z glavo. Ne trene z očmi. Roke mirne, usta zaprta. Potem reče v mikrofon: »Bratje in sestre,« obmolkne, dvigne levo roko. »Dober večer.« In se sprosti Le kaj se je zgodilo v tistih štiridesetih, petdesetih, morda stotih sekundah blokade?
Zgodilo se je to, kar se mu dogaja vedno, ko ga prevzamejo čustva. Bil je ohromljen.
Zgodilo se je že nekega drugega 13. – maja 1992. Takratni apostolski nuncij msgr. Ubaldo Calabresi ga je povabil na pogovor in mu ob koncu vprašanj, ki jih je Bergoglio označil za zelo resna, pred slovesom povedal, da je
imenovan za pomožnega škofa v Buenos Airesu.
In on? »Bil sem ohromljen.« Potem doda: »Če pride kaj nepričakovanega, pa naj bo lepo ali grdo, je vedno tako. Prvi odziv je negativen.«

8. D – drža
Papež Frančišek vlada v znamenju mehkobe. Njegov vzornik je sv. Jožef. Jezusov rednik “se zdi močan, pogumen, delaven mož, njegovo dušo pa preveva mehkoba, ki ni odlika slabotnega, nasprotno, nakazuje trdnost duha in sposobnost zbranosti, sočutja, resnične odprtosti do drugega, sposobnost ljubiti. Ne smemo se bati dobrote, nežnosti.” Ne čudite se torej njegovim poljubom, njegovemu kroženju v papamobilu, ki lahko traja celo uro; ne čudite se, ko avto zapusti Trg sv. Petra, ker želi papež videti in pozdraviti vse, res vse, zapelje na Cesto sprave in se vozi po njej do konca; tu na koncu pa se pred gospo, ki je vsa ganjena, ker pozdravlja papeža, skloni in pobere torbico, ki ji je bila padla iz rok. Tudi to se je zgodilo.

72. T – trinajst
V Bergoglievem življenju se številka trinajst nenavadno in pomenljivo ponavlja. Trinajstmesečen je začel hoditi v varstvo k stari mami Rosi, ki mu je bila glavna opora za človeško in duhovno rast. Trinajstega decembra 1969 je po rokah nadškofa Ramóna Joséja Castellana prejel mašniško posvečenje. Trinajstega maja 1992 ga je apostolski nuncij monsinjor Ubaldo Calabresi teden dni pred uradno objavo obvestil, da je imenovan za pomožnega škofa v Buenos Airesu. Trinajstega marca 2013 (trinajstega dne v trinajstem letu), je bil izvoljen za papeža. To je bil nepozaben večer z nepozabnim pozdravom: »Bratje in sestre, dober večer.« In zdi se, da je trinajsta vrstica trinajstega poglavja Janezovega
evangelija odlomek, na katerega je Bergoglio naslonil svojo duhovniško službo. Janez piše: »Vi me kličete Učitelj in Gospod. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil« (Jn 13,13–15).

pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 € 

Zbrali smo se.
svetlo prerojeni,
in se zvrstili
v procesijo.

Vstali Zveličar
hodi pred nami
in mi za njim,
Božje ljudstvo,
veselih obrazov,
otroških src,
zmagoslavno pesem
pojoč
v mlado jutro.

Zvonovi zvonijo,
pomlad se prebuja
vsenaokrog,
sonce nam podarja
prvi smehljaj,
vsa srca pojo.

To je praznik vstajenja,
veliki dan.

To je vrh
naše vere
in upanja
in ljubezni.

To je zmagoslavje
Življenja.

S. Janežič, Pogled v nebo, v: Ognjišče 4 (2020), 86.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 € 

Hočem hoditi za teboj,
ampak ne prav povsod.
Hočem se povezati s teboj,
ampak ne preveč tesno.
Hočem izpovedovati vero vate,
ampak ne preveč na glas.
Hočem se odreči svojim gotovostim,
ampak ne čisto vseh.
Hočem se odpovedati svoji lastnini,
ampak ne popolnoma.
Hočem nositi svoj križ,
ampak ne stalno.
Hočem ljubiti svojega bližnjega,
ampak ne čisto vsakega.
Hočem spremeniti svoje življenja,
ampak ne temeljito.

G. Baltes, Iskra, v: Ognjišče 4 (2014), 33.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

namizna družabna igra
Igra svetnikov je družabna igra za zabavo kot tudi za pouk v veri. Po vsebini je verska, lahko pa sodelujejo prav vsi, saj vsebuje le nekaj nalog, pri katerih so verni v rahli prednosti. Igra svetnikov je več kot le igra, v kateri zmaga tisti, ki ima več sreče, saj zahteva od igralca pravilno taktiko, nekaj znanja in veliko ustvarjalnosti. Lahko sklenemo: to je prava igra za vse, ki se hočejo pri druženju zabavati, učiti in tudi nasmejati.

predstavitev (od zamisli do izvedbe)

IGRA SVETNIKOV
škatla 36 x 24,5 x 5 cm,
namizna družabna igra
redna cena 29,90 €
s kartico zvestobe 26,91 €
* * *
Naročite igro
tudi v spletni knjigarni Ognjišča

Odpravljamo se na romanje v bližnjo božjepotno cerkev, na poti pa se srečamo s številnimi težavami. Na pomoč nam priskočijo svetniki, ki nas z malo sreče in naše iznajdljivosti pripeljejo do cilja.

Na poti do romarske cerkve se v kupčku kazni (25 kartic) skrivajo številne težave (dež, poškodba,  zaseda, zmaj ...). Pomoč iz težav ponuja 71 kartic s svetniki: kačji pik –  sv. Hilarij, nadležen mrčes – sv. Patrik, rešitev iz zapora – očak Abraham ... Svetniki nas tudi spodbujajo, da hitreje napredujemo; da bi bila pot še bolj zanimiva, so na njej razne naloge in izzivi.
S seboj nosimo tudi nahrbtnik z romarskimi predmeti in na poti najdemo razne uporabne predmete, ki nam olajšajo romanje.
Vedno se lahko zanesemo še na angela, ki nas bo varoval pred kaznijo, pozorni pa moramo biti na hudiča, ki lahko povzroči hude težave.

Igra nam na prisrčen način predstavi svetnike, naše zavetnike in priprošnjike.

 Igro sestavljajo:

• igralna plošča
• 71 igralnih kart s svetniki
• 25 kazenskih igralnih kart
• 50 predmetov iz romarskega nahrbtnika
• 6 priročnikov za igro
• 6 igralnih figuric
• figurica angela
• figurica hudiča
• kocka
• navodila za igro

izbira in pripravlja Marko Čuk

Na največji krščanski praznik, ko je Kristus vstal od mrtvih, in v njegovem vstajenju najde človek povsem novo luč, ki mu pomaga, da si utira pot skozi gosto temo ponižanj, dvomov, obupovanja in preganjanja ... poglejmo v Zakladnico modrosti (razprodano) in si preberimo nekaj modrih misli o vstajenju, ...

VSTAJENJE

Sina človekovega bodo ... bičali in umorili, in tretji dan bo vstal. (Lk 18,33)

Kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, smo tudi mi stopili na pot novosti življenja. (Rim 6,4b)

Povej nam, Marija, / kaj si videla na poti? / Grob Kristusa živega / in slavo sem videla vstalega. (Pesem slednica Žrtvi velikonočni)

Govorica križa in smrti je dopolnjena z govorico vstajenja. V vstajenju najde človek povsem novo luč, ki mu pomaga, da si utira pot skozi gosto temo ponižanj, dvomov, obupovanja in preganjanja. (sv. Janez Pavel II.)

Vstajenje da vsem resnicam, ki jih je Jezus učil in razodel, pečat Božje resničnosti. Kristus je vstal, s tem je pokazal svoje Božje poslanstvo. (Gregorij Rožman)

Z vstajenjem postane naše življenje razodetje, poveličanje, odrešenje. (Miha Žužek)

Zveličar naš je vstal iz groba, vesel prepevaj, o kristjan! * Premagana je vsa hudoba, * rešenja tvojega je dan. (Blaž Potočnik)

Vstajenje je dokončna zmaga. Brez tebe, Kristus, se rodimo, da umrjemo; s teboj umrjemo, da se prerodimo. (Miguel de Unamuno)

Luč je in Bog je, radost in življenje! / Svetlejši iz noči zasije dan, / življenje mlado vre iz starih ran / in iz trohnobe se rodi vstajenje. (Ivan Cankar)

Vsak kristjan, ki mu je dana vera v Jezusovo vstajenje, si lahko reče, da se mu je prikazal Vstali. Prikazal neviden, v globini tistega ja, ki ga izreka v Veri. (Alojz Rebula)

Minil je dan trpljenja, aleluja! * Prišel je dan vstajenja, aleluja! (velikonočna pesem)

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZGODBE ZA VESELJE DO ŽIVLJENJA (zbirka Zgodbe za dušo 14), zbral in uredil: Božo Rustja, 144 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 8,90 €, s kartico zvestobe: 8,01 €

Ko so žene na velikonočno jutro šle k Jezusovemu grobu, jih je skrbelo, kdo jim bo odstranil veliki kamen, ki je bil zavaljen pred vhodom v grob.
Neki mlad mož se je skregal z očetom in z njim več let ni govoril, čeprav sta živela dokaj blizu. Bil je edinec, mati je zapustila družino in tako je oče živel sam. Njegov svet je postajal vsak dan manjši in temnejši. Ni bil še mrtev, na neki način pa je že bil v grobu.
Sin v zgodbi se ni zavedal, da bi lahko odvalil kamen od očetovega groba. S prijazno besedo ali dejanjem bi ga lahko osvobodil groba osamljenosti in obupa. S tem bi pomagal tudi samemu sebi. Ne moremo osvobajati drugih, če ne osvobajamo sebe.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2021), 69.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 44.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Zgodbe … sejejo upanje, kažejo novo pot, vlivajo pogum. In zdaj, zbrane v novi zbirki, vzbujajo veselje do življenja! Ne ne, ne gre za puhlo vzhičenost ali kratkotrajno pretirano očaranost. Božo Rustja je pod tem naslovom iz svoje bogate zbirke odbral zgodbe, ki nas opomnijo, da so za pristno veselje potrebni služenje, odkrivanje notranje sreče, molitev in ljubezen v družini, prav tako odpuščanje, usmiljenje in trdna odločenost, da živimo za nekoga. Tudi te zgodbe nam pomagajo, da ob njih osebno rastemo, predvsem pa nas želijo voditi do resničnega navdušenja nad življenjem, ki nam je dano. Že štirinajstič povedano in zapisano tako, da pritegne in pusti v človeku sled," je na platnicah knjige zapisal Božo Rustja, ki je zgodbe prevedel, zbral in uredil.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Postni čas je priprava na noč vseh noči, na sveto veliko noč. Sam si ne morem predstavljati velikonočnih praznikov brez praznovanja vigilije. Med velikonočnimi prazniki sem petindvajset let vodil duhovne vaje za mladino in mlade smo vedno uvedli v liturgijo te svete noči. Za vse je bil to izreden dogodek. Vem, da danes ne morem več obnoviti teh noči s takšno intenzivnostjo. Ampak vsako leto znova se takšen, kakršen pač sedaj sem, z vsem, kar me trenutno zaposluje, prepustim tej dolgi noči, saj naši liturgični obredi trajajo od 22.45 do 1.45. In globoko zaupam, da se vsako leto na nov način zgodijo v meni odrešitev, sprememba in osvoboditev.
Vigilija se začne s temo. V cerkvi je temno, verniki doživljajo zunanjo temo kot podobo za svojo notranjo temo. Zavestno doživljajo temačnost svojega srca, dokler v njem ne zagori velikonočna sveča. Šibko luč ene sveče po trikratnem petju “Lumen Christi – Deo gratias” (“Kristusova luč – Bogu hvala”) ponesejo do vseh vernikov. Nato postavijo velikonočno svečo na svečnik in jo slovesno pokadijo, duhovnik pa zapoje skrivnostni spev Exultet: to je Hvalnica velikonočni sveči, ki slavi v podobi sveče Božje odrešenje in osvobajajoče delovanje Jezusovega vstajenja. V podobah Stare zaveze je vigilija prikazana takole: »To je noč, ko si naše očete, Izraelove sinove, nekdaj iz Egipta izpeljal in jim skozi Rdeče morje dal iti kakor po suhi poti. To je torej noč, ki je s svetlobo ognjenega stebra pregnala temo grehov. To je noč, ki nocoj po vesoljnem svetu rešuje teme greha in hudobije sveta tiste, ki verujejo v Kristusa, jih posvečuje v Očetovi ljubezni in jih združuje v občestvo svetih.« Med poslušanjem te čudovite hvalnice držimo v rokah goreče sveče in luč se lahko razlije v vso temino našega srca, zasije pa tudi na ves svet, da bi prav vse razsvetlila velikonočna luč.

Nato si vzamemo čas za štiri berila iz Stare zaveze, v katerih je že napovedana velikonočna skrivnost:

• Prvo berilo je zgodba o stvarjenju. Bog je videl, da je vse zelo dobro, da je bilo vse lepo. V luči velikonočne sveče smemo občudovati lepote stvarstva, saj je bilo z Jezusovim vstajenjem ponovno vzpostavljeno to, kar je bilo zamišljeno na začetku.
• Z drugim berilom, Abrahamovo daritvijo, imajo mnogi težave. Kako lahko Bog Abrahamu ukaže, naj mu daruje sina? Toda aktualnost tega berila začutimo, če si predstavljamo: ni ukazal Bog Abrahamu, naj mu daruje sina, ampak je Abrahama k temu prignala njegova podoba Boga – naj žrtvuje sina na oltarju svoje skrajne strogosti ali na oltarju svojih malikov. Liturgija pa vidi v tej zgodbi skrivnost Jezusove smrti za nas.

Toda ne smemo si predstavljati, da je Bog svojega sina žrtvoval, podaril nam ga je iz ljubezni, prepustil ga je ljudem in s tem tudi tvegal, da ga ubijejo. V tem slutimo skrivnost ljubezni, ki ni mislila nase, ko nam je podarila življenje.

• Tretje berilo nam pripoveduje o izhodu iz Egipta in prehodu skozi Rdeče morje. V tem prehodu je že zgodnja Cerkev videla podobo Jezusovega vstajenja in našega krsta. Krščeni smo po Jezusovi smrti in njegovem vstajenju. Ta zakrament nas osvobodi vseh notranjih sovražnikov, skupaj z “vozovi in konjeniki” jih zalije morje, sami pa lahko odidemo v svobodo.
• Četrto berilo iz preroka Izaija (Iz 54,5–14) nam opisuje odrešitev po Kristusu kot izraz Božje ljubezni. Božjo ljubezen primerja z ljubeznijo moža do njegove mladostne ljubezni. Bog nas ni pozabil. Usmilil se nas je z večno zaobljubo. In ob vstajenju svojega Sina nam obljubi, da se ta zaveza miru ne bo zamajala in da nas ne bo dosegla groza stiske.

Po obredni molitvi zapojemo velikonočno kesanje (Kyrie) in z njim pozdravimo Vstalega. Ponovno zapojejo orgle ob Slavi: z veličastno melodijo in pesmijo se po dveh dneh ponovno oglasijo. Ob mogočni Slavi se prižgejo vse luči, tako da nenadoma sredi noči postane svetel dan. Po berilu iz Pisma Rimljanom, kjer nas Pavel spominja na skrivnost našega krsta, oznani duhovnik veliko veselje z velikonočno Alelujo. Po štiridesetih dneh ponovno prvič zazveni ta vzhodni napev. Plaho išče velikonočna Aleluja svoje tone: v treh spevih se vsak začenja z višjim tonom, dokler se ne konča v najvišjem veselju.

Evangelij nam oznanja prvo srečanje žena z vstalim Kristusom. Tudi nam oznanjajo žene: »Ni ga tukaj. Obujen je bil, kakor je rekel!« (Mt 28,6). Žene so prve srečale Vstalega. Možje s svojim racionalnim razmišljanjem težko sprejemajo skrivnost vstajenja. Potrebujejo žene, ki zaupajo svojemu srcu. In srce ve, da ob skrivnosti rojstva obstaja tudi skrivnost vstajenja, kjer življenje premaga smrt, kjer je ljubezen močnejša od smrti. Tako nam želijo žene prinesti oznanilo vstajenja in nam odpreti tisti ženski kotiček naše duše (nas povežejo z ‘animo’), ki nosi v sebi notranjo slutnjo vstajenja.

Po pridigi blagoslovi duhovnik vodo: ali kot krstno vodo, če je v tej noči tudi krst katehumenov, ali kot velikonočno vodo, ki si jo verniki odnesejo domov. V molitvi nad vodo se spomnimo vseh zdravilnih učinkov, ki jih je Izrael izkušal:

• voda, ki nam poteši žejo;
• ki nas očisti vse kalnosti;
• živa voda, ki nas poživi in obnovi;
• in končno voda, s katero je bil Jezus krščen v Jordanu in nas spominja na naš krst.

V nekaterih okoljih še srečamo navado, da se z velikonočno vodo dotaknejo oči, da bi lahko povsod videli skrivnost vstajenja: v razbohoteni naravi, v obrazu človeka, v preprostih doživetjih našega vsakdana, kot so vstajanje, umivanje in obroki ob družinski mizi.
Po obnovitvi krstne obljube sledi evharistija, ko med obhajilom zavestno sprejmemo telo vstalega Kristusa. V tej moči lahko vstanemo iz groba svojega strahu, iz groba obupa, iz groba prazne rutine – da bi si upali živeti. Grob, v katerem bi najraje kar obležali, lahko pomeni marsikaj:

• To je najprej grob, ko se umaknemo kot gledalci. Pri vsem, kar se dogaja, ostajamo gledalci. Nismo pripravljeni vstati, prevzeti odgovornosti, nastaviti glave – da drugi ne bi bili križani.
• Grob ponazarja tudi vlogo žrtve, s katero se enačimo. Vedno znova smo žrtev žalitev in ponižanj. Toda ne smemo ostati vedno žrtve, saj tako nehote postanemo storilci, kakor nas uči psihologija. Vstajenje pomeni, da vstanemo iz svoje vloge žrtve, se od nje poslovimo in se spoprimemo z življenjem.

Vstajenje, ki ga to noč praznujemo, pomeni za naš vsakdan vstajenje iz različnih grobov, v katere smo se zavlekli. Naše vstajenje se mora konkretno pokazati, tako da gremo prebujeni z budnimi očmi v svoje življenje in postanemo odkrito pravični do sebe in do ljudi okoli nas.

Jezus je vstal od mrtvih. Tako nam njegovo vstajenje podarja upanje, da tudi mi po smrti ne bomo padli v temo, ampak bomo vstali v Božji ljubezni. Jezusovo vstajenje nam odvzame strah pred lastno smrtjo. Jezus, ki je v svojem vstajenju pretrgal vse verige, ki so ga vezale na grob, nas bo rešil tudi verig naših grehov in notranjih potlačitev, da bomo z njim našli v zaupanju pot do Boga. Tako je razumel vstajenje Pavel v Pismu Hebrejcem. S smrtjo na križu je Jezus vstopil v svetišče, v presveto. »Po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso.« (Heb 10,20). Jezus je šel za nas kot “začetnik in dopolnitelj vere” (Heb 12,2) v Božje nebeško svetišče, v veličastvo nebes, da mu lahko z vsem zaupanjem sledimo. Smrt bo po vstajenju tudi za nas vstop v nebeško svetišče. Jezusovo vstajenje nam podarja upanje na večno veličastvo. V upanju imamo že sedaj “varno in zanesljivo sidro duše, ki sega v notranjost, za zagrinjalo, kamor je za nas kot predhodnik vstopil Jezus” (Heb 6,19–20a). Jezusovo vstajenje, ki ga praznujemo na veliko noč in vsako nedeljo znova, je za nas to sidro, ki ga imamo že sedaj v sebi in s katerim smo že sedaj zasidrani v Božjem nebeškem svetišču, ki nas v naši smrti in vstajenju pričakuje za večno.
Velika noč ni omejena le na liturgično praznovanje. Želi spremeniti tudi naše vsakdanje življenje. Tako imamo blagoslov velikonočnih jedi: mesa, jajc, hrena in kruha. Naši družinski obroki naj bi odsevali nekaj skrivnosti vstajenja.

• Jedi ponazarjajo krepčilno, zdravilno in obnavljajočo Božjo moč, ki je z vstajenjem postala občutna za vse nas.
• Naša skupnost pri mizi nadaljuje velikonočni obrok, ki ga je Jezus imel po vstajenju s svojimi učenci.
• Nekoč so veliko noč proslavljali s plesom; življenje, ki je v vstajenju strlo vse okove, naj zlomi tudi okove, ki nas tolikokrat držijo v nemoči, kot so predsodki, blokade in negotovost.

Upam, da vas je postni čas pripravil na sveti velikonočni praznik, in vam želim, da ta živost, ki jo rojeva vstajenje, v petdesetih dneh velikonočnega časa prodre vedno globlje v vas in da zajame vsa področja vašega telesa in duha. Naj velikonočni čas postane za vas rodoviten, da se bo vaše življenje vedno bolj poglabljalo.

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Velika sobota je dan tišine. Čez dan ni nobene liturgije, menihi pojejo samo molitve ob uri. V psalmih meditirajo o tem, kako Jezus leži v grobu, ves svet bi se naj ustavil v molitvi pred veliko skrivnostjo: Bog je mrtev. Jezus ni samo umrl, ampak je bil tri dni mrtev. V svoji smrti je sestopil v kraljestvo smrti. Na ta dan bi nas naj spremljale tri teme: tišina, grob in sestop v kraljestvo mrtvih.
Večina izkoristi veliko soboto za pripravo na veliko noč. Ampak bilo bi dobro, če bi si vsaj dopoldne vzeli čas za tišino.

• Pojdimo k Božjemu grobu in poiščimo čas tišine, ko ne bo blagoslova velikonočnih jedi.
• Lahko doma beremo ali poslušamo kaj o skrivnosti velike noči.
• Ali pa preprosto sedimo v tišini in prisluškujemo temu, kar nam ta tišina podarja – in vse to podržimo pred Boga, da njegov Duh spreminja vse naše misli in občutke.
• Lahko opravimo tudi sprehod v tišini – tudi to odgovarja razpoloženju dneva tišine.

Grob, v katerem je Jezus ležal tri dni, nas želi povabiti, da pokopljemo tisto, kar nas ovira v življenju:

• Lahko pokopljemo stare zamere in se odpovemo temu, da bi jih še naprej uporabljali kot očitke proti drugim ali kot izgovor, da nismo potrebni vstajenja.
• Prav tako lahko pokopljemo stare življenjske vzorce, ki jih vlačimo s seboj kot balast: to je lahko naš perfekcionizem ali pa obsedenost s tem, da vedno iščemo krivdo pri sebi, ali pa tendenca, da bi sebe vedno poniževali.
• Pokopljemo lahko tudi konflikte, ki jih nosimo s seboj.

Vse to lahko pokopljemo in pustimo v Jezusovem grobu. Lahko tudi napišemo, kaj bi radi pokopali. In potem listič zažgemo in pepel zakopljemo v zemljo. Lahko pa zakopljemo listič pod drevo, ki naj iz njega dobiva moč.
Podobo spusta v kraljestvo mrtvih so posebej ljubili cerkveni očetje z Vzhoda. Jezus se je tako spustil do pratemelja sveta, da bi od tam prežel ves svet s svojo odrešujočo ljubeznijo. Tako se nas je že, hočemo ali nočemo, v globini naše duše dotaknila ljubezen Jezusa Kristusa, ki je premagala smrt in spremenila pratemelj sveta, osnove našega mišljenja in čutenja. Kraljestvo senc, v katerega je Jezus sestopil na veliko soboto, lahko razumemo tudi kot senčno kraljestvo naše duše. Vsak človek ima v sebi takšno senčno kraljestvo, v katerem se skriva vse, česar sebi ne upa priznati, kar je odrinil in potlačil. Prehoditi veliko soboto tudi pomeni, da s Kristusom sestopim v lastno dušo, v njena brezna. To je nekaj povsem drugega, kot je psihološko raziskovanje moje duše. S Kristusom se spustim zavestno v globino svoje podzavesti. Predstavljam si, da postanejo svetle vse podobe, ki so skrite v globini moje duše, saj jih razsvetli Kristusova ljubezen, tako da mi ni treba imeti več strahu pred temo in kaosom v moji notranjosti. Vse, tudi globine moje duše, je prežeto z njegovo ljubeznijo.
Vzhodna cerkev ljubi podobe Jezusovega sestopa v kraljestvo mrtvih. Njihove velikonočne ikone predstavljajo Jezusa, kako se spušča k mrtvim, jih prime za roko – in se z umrlimi ponovno dvigne k luči. Tako si lahko predstavljam, da se Jezus dotakne z roko odmrlega in otrplega v meni in vse vodi v življenje in luč, da lahko po njem vse v meni živi.

Osebne vaje
Poglobi se v to podobo:

• Pri vdihu teče z Jezusovo molitvijo (»Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.«) njegova ljubezen v tvoje srce in ga ogreje.
• Pri izdihu sestopi Kristus s teboj v globino tvoje duše, da bi vse temno v tebi osvetlil in vse otrplo priklical v življenje.
• Z dihanjem vedno znova ponavljaj Jezusovo molitev, dokler ne boš občutil, da je vse v tebi prežeto z Jezusovo ljubeznijo, osvetljeno in spremenjeno.

Zapiši vse, kar bi rad pokopal ali kar bi rad vrgel v velikonočni ogenj, da te po veliki noči ne bo več težilo: stare konflikte, prizadetosti, predsodke, tuhtanja, življenjske vzorce, ki te ovirajo in mrtvičijo, in stare naveze, ki ne držijo več. Nato pokoplji ta listek ali pa ga vrzi v velikonočni ogenj, ob katerem se bo prižgala velikonočna sveča.

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
pripravlja Marko Čuk