iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Vse ima svoje posledice -
kamen, ki ga vržem v vodo,
beseda, ki jo izrečem,
misel, ki jo gojim,
načrti, ki jih kujem,
laži, ki jih širim,
dobrohotnost, ki jo prinašam,
zaupanje, ki ga podarjam,
obljube, ki jih izpolnim,
pohvala, ki jo priznam
ostre pripombe, ki jih izrečem,
dobrotni »da«, ki ga komu naklonim,
grenki »ne«, ki zavrača,
krivica, ki ji pritrdim,
rana, ki jo na novo odprem,
nemir, ki ga razširjam,
mir, ki ga izžarevam,
priznanje, ki ga izkazujem,
predsodki, ki jih gojim,
nasilje, ki se ga poslužujem,
mir, ki ga sklepam.
Vse se širi v krogih -
vse dobro in lepo,
pa tudi vse slabo in grdo.

K. Nodewald, Pogled v nebo, v: Ognjišče 3 (2011), 33.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

 izbira in pripravlja: Marko Čuk

Na prvo postno nedeljo poslušamo vsako leto evangelij o Jezusovih skušnjavah. Post nas vodi v skušnjave. Če v tem času opustimo samotolažbo, s katero izpolnimo svojo praznino, bomo prišli v konflikt sami s seboj. Šele tako odkrivamo, kako težka je prava pot do človečnosti in do Boga. Matej razume Jezusove skušnjave kot preizkušnje njegovega sinovstva. Satan ga nagovori dvakrat: »Če si Božji Sin …« Jezus prestane skušnjavo, ne pusti se ločiti od svoje navezanosti na Očeta. V postnem času gre za to, da se potrdimo kot Božji sinovi ali hčere, da svoj najgloblji smisel najdemo v Bogu, ne pa v imetju, časti in moči.
To je tipična skušnjava, ki smo ji izpostavljeni tudi mi, v kateri bi se naj pokazali kot Božji sinovi ali hčere.

Prva skušnjava je v tem, da bi iz kamnov naredili kruh: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« (Mt 4,3).

• To je skušnjava, da skušamo napraviti zase vse koristno, uporabno. Vse nam mora služiti. Namesto da bi pustili ‘kamne’ takšne, kot so, naj bi postali ‘kruh’, da ga lahko uživamo.
• To pa se ne nanaša samo na hrano, temveč tudi na naše odnose. Tudi ti bi nam naj kaj prinašali, koristili.
• In tu je tudi naš odnos do Boga: radi bi ga izkoristili zase, da bi skrbel za naše dobro počutje.

Vse nam mora služiti, vse stvari bi radi spreminjali. Že Izraelci so imeli svete kamne – tudi sveto nam mora služiti. Toda sveto nas presega, je zunaj vsakega namena. V naši družbi pa obstaja zahteva, da nam mora vse služiti. Celo svete cerkvene prostore delamo posvetne: turisti imajo pravico, da vse vidijo, zato mnogi ne morejo sprejeti, da ne smejo prestopiti klavzure v samostanih. Mislijo, da naj bi imeli pravico tudi do tega. Svetega ne priznavamo več, saj ga ne moremo koristiti, ampak se lahko le čudimo in ga molimo. Jezus v svojem odgovoru pokaže na pravi temelj, iz katerega živimo, na Božjo besedo, ki nas resnično hrani, ki si je ne moremo lastiti, ampak nas le nagovarja, da bi jo poslušali. »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« (Mt 4,4). Ne hrani nas resnično to, kar uživamo, ampak to, kar nam je podarjeno od Boga. Božja beseda lahko nahrani našo najglobljo lakoto. Jedi nas nasitijo, ne nahranijo pa lakote naše duše.

Jezusa skuša hudič. Matej zanj vedno uporablja besedo ‘diabolos’; to je “zapeljivec, ta, ki vse pomeša, vse postavi na glavo”. Pomeša sveto z uživaštvom, dobro s slabim. Celo med svetopisemske besede podtakne svoje nečiste namene. Jezusa skuša z Božjo besedo, s sveto besedo. V njegovih ustih izgubi svetost in postane zapeljevanje. Zmešnjava misli je verjetno največja skušnjava, ki smo ji danes izpostavljeni v naši družbi, ko misli nimajo meja in si lahko vsak ustvari svoj miselni svet.

To nam je jasno v drugi skušnjavi. Tu ga skuša hudič z namigom na psalm, ki ga običajno pojemo v liturgiji prve adventne nedelje: »Svojim angelom je ukazal, da te bodo nosili na rokah.« To je čudovita tolažba, toda satan jo izkoristi za to, da bi Jezusa prepričal, da bi se vrgel s tempeljskega obzidja. S tem naj bi zlorabil Božjo obljubo, saj bi se sam pokazal kot čudodelnik. To je skušnjava, da bi svojo duhovno pot uporabili za razkazovanje in postavljanje nad druge. Ta skušnjava je danes zelo aktualna. V pogovorih vedno znova srečujem ljudi, ki svojo duhovnost zlorabljajo za to, da bi napihnili svoj ego, da bi se čutili boljše kot tisti, na katere gledajo zviška. Njihova duhovnost je narcisoidno kroženje okoli samega sebe, s čimer hočejo pritegniti pozornost drugih. Jezus se upre hudiču v vseh treh skušnjavah z besedami iz 5. Mojzesove knjige, ki je na novo razložila Izraelcem Božjo voljo, evangelist Matej pa jo citira: »Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« (Mt, 4,7). S to mislijo Jezus potrdi, da je pripravljen izpolnjevati Božjo voljo, se popolnoma prepustiti Bogu, ne pa ga zlorabiti zase. Ne smemo ga postavljati na preizkušnjo, tako da bi ga postavili v kalup naših lastnih predstav. Bogu moramo pustiti, da je Bog, in mu služiti, namesto da bi on služil našim potrebam.

Tretja je skušnjava moči in posedovanja. Hudič je pripravljen dati Jezusu vsa bogastva sveta z njihovim sijajem, če bi k njemu molil. Ta motiv pogodbe s hudičem poznamo iz številnih pravljic. Tu hudič obljublja, da nam bo izpolnil vse želje, da bomo lahko izživeli svojo domišljijsko moč in posedovali vse bogastvo, ki si ga lahko predstavljamo. Edini pogoj je, da molimo k hudiču, da iz svojega življenja izključimo Boga in pademo na kolena pred to spako. Toda pravljice nam povedo, da se to ne izteče dobro. Cena je previsoka, saj je to cena ljubezni. To je opisal Thomas Mann v svojem romanu Doktor Faustus: skladatelj Adrian Leverkühn sklene s hudičem pogodbo, da bo postal genialni umetnik. Toda cena za to je, da nikoli več ne sme občutiti ljubezni, nikoli več ne more čutiti človeške topline. Kdor namesto Boga moli hudiča, izgubi svojo človečnost, srce se mu ohladi in mu okameni. Mislimo si, da smo zelo daleč od tega, da bi s satanom sklepali pogodbe, toda tudi za nas je očarljivost moči in denarja res velika. Lahko nas pripelje do tega, da preslišimo svoj notranji glas in se pustimo zapeljati moči te očarljivosti. Tako zaidemo v hudičev krog, da želimo vedno več, in izgubljamo svojo človečnost. Jezus zavrne hudiča z besedami: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« (Mt 4,10). Samo če pademo na kolena pred Gospoda, postanemo resnično ljudje in se izkažemo kot Božji sinovi in hčere. Človek postane človek šele takrat, ko poklekne pred Neskončnim, Večnim.

Besede »Poberi se, satan!« izreče Jezus v Matejevem evangeliju tudi takrat, ko ga hoče Peter zaustaviti pred potjo v trpljenje: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« (Mt 16,234). Matej nam pokaže, da Jezus ni bil skušan le na začetku svojega delovanja, ampak vse svoje življenje do smrti na križu. Izkušajo ga prijatelji in sovražniki:

• Najprej je to Peter, ki je Jezusa pravkar priznal za Sina živega Boga. Sedaj pa bi ga rad odvrnil, da ne bi šel po poti trpljenja, saj je Božji Sin. Bog bi ga naj obvaroval pred to potjo skozi trpljenje. Tudi to skušnjavo poznamo – ne bi radi po poti trpljenja, ampak uspehov. Jezusa skuša Peter, njegov bližnji zaupnik, kateremu je zaupal svojo Cerkev. Tako lahko tudi za nas postanejo skušnjavci prijatelji, če nas silijo v nekaj, kar za nas ni dobro. Tudi Cerkev lahko postane za nas skušnjava, če Jezusa stisne v svoj kalup in nas odvrača od poti, na katero nas vabi Bog.
  
  
• Na križu postanejo skušnjava za Jezusa njegovi nasprotniki: »Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa!« (Mt 27,40).
  
  
• Veliki duhovniki in pismouki skušajo Jezusa kot satan z navajanjem vrstic iz psalma, ki jih citira tudi Matej: »Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga hoče, saj je rekel: Božji Sin sem.« (Mt 27,43).
  
  
• Na križu prestaja Jezus zadnjo skušnjavo. To za ves svet potrdi rimski stotnik: »Resnično, to je bil Božji Sin!« Tudi mi prestajamo skušnjave vse do zadnje ure. Toda upati smemo, da bodo tudi ob naši smrti ljudje lahko rekli: »Resnično, to je bil Božji otrok!«

Ko je Jezus prestal skušnjave, so prišli angeli in mu stregli. Gora skušnjav postane paradiž. Golgoto, 'goro' križanja, odreši gora, kjer Jezus odpošlje svoje apostole in jim zagotovi, da bo z njimi vse dni do konca sveta. Tudi za nas velja ta obljuba: tam, kjer smo skušani, kjer smo ogroženi v svoji človečnosti, tam nam je Bog blizu. Prav v našo skušnjavo, ko nas skuša življenje, nam Bog pošlje svoje angele, da nam služijo, da v nas vzpodbujajo življenje, ki si ga je za nas zamislil Bog. Spominjajo nas na to, da smo resnično Božji otroci. Če uspemo skupaj z Jezusom tako kot on prestati skušnjave, okušamo raj, ko izkusimo zdravilno in ljubečo Božjo bližino.

OSEBNE VAJE
Vprašaj se, katera skušnjava te najbolj ovira in te lahko odvrne od poti, ki si si jo začrtal. Menihi govorijo o skušnjavah, ki so del našega življenja; te utrjujejo korenine našega drevesa, ki ga napadajo skušnjave sveta: Kateri so izzivi, ki ti 'pomagajo', da se vedno bolj 'navezuješ' na Boga? Pa se res tako navezuješ?

• Je to skušnjava, da več ješ in piješ, kot je zate dobro?
  
  
• Ali pa se postavljaš nad druge, se bahaš s svojimi deli in zviška gledaš na vse, ki ne delajo tako?
  
  
• Je to želja po moči, skušnjava, da bi druge ponižal, da bi se čim bolj pokazala tvoja veličina?

Obstajajo pa nevarne skušnjave, ki nas notranje zmešajo, ki nas neopazno peljejo v napačno sled. Takšnih skušnjav naj nas obvaruje Bog, zato prosimo v očenašu: »Ne vpelji nas v skušnjavo.« Ali pravilneje prevedeno: »Ne dopusti, da pademo v skušnjavo.« Tu mislimo na stvari, ki nas zmešajo. To so hudičeve skušnjave, ki čisto zmedejo naše razmišljanje. Tega nas Bog obvaruj! Zato moli k Svetemu Duhu, da bi spoznal, kaj grozi tebi in tvoji človečnosti, kaj te hoče speljati s poti Božjega otroštva.

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
pripravlja Marko Čuk

namizna družabna igra
Dinamična družabna igra, pri kateri igralci s figuricami na igralni površini obiskujejo Marijine cerkve. Na lično izdelanem zemljevidu Slovenije so narisana vsa naša Marijina svetišča. Na podobicah pa so zapisane zanimive zgodbe, skupaj jih preberemo, tekmovalec potem odgovarja na vprašanja. Igra se konča, ko uspešno poromamo v osem svetišč.
Kako močno in kje vse je Marija posegala v življenje Slovencev! Otroci bodo navdušeni, kako rada ima Marija Slovenijo in kako radi imamo Marijo mi. Igra je primerna za otroke, stare sedem let ni več, gotovo pa bodo nad njo navdušeni tudi babice in dedki, ki še pomnijo, kako srčen odnos z Marijo imamo Slovenci v genih.

PO MARIJINIH STOPINJAH
škatla 36 x 24,5 x 5 cm,
namizna družabna igra
redna cena 29,90 €
s kartico zvestobe 26,91 €
* * *
Naročite igro
tudi v spletni knjigarni Ognjišča

Škatla z igralno površino, »podobicami« in figuricami

izbira in pripravlja Marko Čuk

ŠTIRJE KRIŽEVI POTI

1. Upanje v tretji dan - (Otmar Črnilogar)

Ta križev pot je primeren za meditativno (osebno) molitev
Besede posamezne postaje so sestavljene v treh delih: molivec strmi v nerazumljivo, nevsakdanjo podobo in sprašuje trpečega Kristusa na sliki;
Kristus s slike odgovarja in molivca gane in vodi k čedalje bolj prečiščenemu razmišljanju.
Ker na dvanajsti postaji Kristus umrje, zamrje tudi pogovor med Kristusom in molivcem. Zato v zadnjih dveh postajah odmeva še beganje ‘preostalih’ in skrivnostni odmev tretjega dne.

2. Križev pot za ljudi naših dni (Vincenzo Paglia)

Jezusova ljubezen je tako močna, da je premagala tudi smrt. Z njim je dobro premagalo zlo. In mi smo otroci te zmage, smo otroci vstajenja. Lahko spremenimo svet, lahko vrnemo upanje tistim, ki ne upajo več, lahko naredimo človeško življenje bolj srečno. Pomembno je poslušati angela in sprejeti njegovo sporočilo. Kdor ga sprejme s srcem, teče kot tiste žene, da vsem pove, da je Jezus vstal. In kdor posluša, vstane tudi sam.

3. Križev pot za duhovnike (Franz Puchas)

Prav posebno pa ti darujemo ta križev pot z namenom, da bi z njim izprosili Cerkvi svetih duhovnikov in Božji blagoslov v njihovem delovanju. Želimo pridobiti vse odpustke, ki jih je Cerkev namenila za pobožnost križevega pota. Gospod, pomagaj nam, da jo zbrano opravimo.

4. Križev pot, besede s križa (Tonino Lasconi)

Gospod Jezus, zbrali smo se pri tebi, da bi te spremljali na poti na Kalvarijo.
Sprejmi naše spremstvo, da bi s križem, na katerem si nesel naše grehe,
naše trpljenje in naše napore, tvoja beseda prenovila in okrepila našo odločnost, da vsak dan vzamemo svoj križ in gremo za teboj.
Hočemo združiti naše napore in naše bolečine s tvojimi.
Tako bodo naša šibka ramena od tvojih prejela več odločnosti, več moči in poguma z gotovostjo, da nas vodijo k vstajenju s teboj.

Gospod Jezus, naši nameni so iskreni,
toda ti veš, kako hitro nam upade pogum,
kadar se množijo težave, in veš,
kako hitro se ustrašimo,
kadar so nasprotovanja težka in zlobna.

Gospod Jezus, usmili se nas
v trenutkih slabosti.
Spremljaj nas,
kakor si spremljal dva učenca na poti v Emavs.
Naj bo naše srce goreče z lučjo tvoje Besede
in s toplino tvoje navzočnosti.
Razlomi z nami kruh svoje ljubezni,
da te bomo prepoznali in bomo čutili,
da si nam blizu.
Tako bomo lahko z veseljem
nadaljevali svojo pot proti domovini,
ki je v nebesih,
in bomo živeli,
pričevali in oznanjali tvoj evangelij.
Amen.

izbira in predstavlja Marko Čuk

iz knjige Žorž B., NAUK GORA, 184 strani, format 13,5 x 21,5 cm, trda vezava, črnobele fotografije, cena: 9,50 €, s kartico zvestobe 8,55 € ... Prelistajte... Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Bogdan Žorž je kot ljubitelj gora želel svoje globlje izkušnje pri vzponu na različne vrhove zapisati in posredovati drugim. Z ženo, drugimi družinskimi člani in s prijatelji se je podal na mnogo planinskih poti in osvojil veliko vrhov.
Knjiga je zbirka prispevkov, ki so izhajali v rubriki Pot do Boga – preko gora v reviji Ognjišče . »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« je napisal Bogdan v pogovorih za sodelovanje z revijo. Tako je začel leta 2012 objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Čeprav je do konca ustvarjal, svojega dela ni uspel končati. Zato je njegov prijatelj dr. Jože Ramovš napisal članek, ki ga je Bogdan napovedal – pot o caminu. Prav tako je Ramovš dodal še ženine spomina na njuno delovanje z otroki, ki potrebujejo vzgojno pomoč, njune gorske vzpone ter zadnje dneve pred Bogdanovim slovesom s tega sveta 6. marca 2014.
Žorževa globoka ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ presegajo zunanji opis vzpona oziroma poti, govorijo tudi o notranji poti vsakega izmed nas.
V vsakdanjem življenju pogosto slišimo od človeka, ki je doživel nekaj hudega, izjavo “Tega pa res ne morem sprejeti!” ali “S tem se nikakor ne morem sprijazniti.” Pri tem se zdi, da obe frazi pomenita isto, da sta nekaki sopomenki. Tudi v drugačni povezavi, ko se srečamo s človekom, ki že zelo dolgo žaluje za nekom, ki je utrpel neko nepopravljivo krivico, škodo, nesrečo … ljudje pogosto uporabljamo te besede. Kmet, ki mu je toča uničila pridelek, reče “Kaj mi pa preostane drugega, nič ne morem proti temu, sprijazniti se je treba s tem in iti naprej!”. Nekomu, ki nikakor ne more razumeti, da je v prometni nesreči izgubil nogo, mu zelo dobronamerno obzirno reče prijatelj: »Saj vem, da je hudo, ampak živeti boš moral s tem, sprijazniti se moraš s svojo nesrečo!«. Ženi, ki je umrl mož in dolgo žaluje, prijatelji dobronamerno rečejo: »Saj si že dovolj žalovala, sprijazni se končno s tem da ga ni več, živeti moraš dalje!« …
In vendar je velika razlika med ‘nekaj sprejeti’ in ‘se z nečim sprijazniti’. Tudi to razlikovanje bom poskušal približati bralcu s pomočjo planinskega izleta.

Namenoma sem tokrat izbral zelo nezahteven izlet, da tudi s tem pokažem, kako gre za vsakdanjo zadevo in ne za nekaj izjemnega. Izbral sem izlet na Kofce, zelo lepo planinsko izletniško točko na zelo razgledni planini, na višini nekaj manj kot 1500 m, pod Košuto. Zame kot Primorca, je to dokaj odročna planinska pot in zato sva se z ženo prvič odločila zanjo pred leti, ko sem imel neko predavanje v Tržiču, enkrat v zimskem času. Tam sva tudi prespala, naslednji dan me je čakalo predavanje v Tinjah na Koroškem v Avstriji. Ker pa je bilo dokaj lepo, sončno vreme, sva se odločila, da izkoristiva priložnost za ‘skok’ na Kofce. Nekje sem ujel informacijo, da je dom na Kofcah odprt tudi v zimskem času in to je bilo za naju še dodatna spodbuda. Kake zahtevnejše ture si niti ne bi mogla privoščiti, zato niti nisva imela s seboj nič opreme – čevlje, vetrovko …, tako, za kak daljši sprehod. Še nahrbtnika nisva imela s seboj! Ampak Kofce so se nama zdele ravno pravšnje: nenaporen vzpon, nato malo sprehoda za razgledovanje v okolici, kosilo v planinskem domu in nato povratek ter nadaljevanje poti v Tinje!
Iz Tržiča sva se napotila skozi Dovžanovo sotesko in si tam privoščila postanek. Soteska je že sama na sebi lepa, tokrat pa je bila še lepša, ker jo je jasna noč okrasila z ivjem in ledom … Potem sva nadaljevala pot skozi Dolino do Jelendola. Ker tu še ni bilo snega, sva se odločila, da si pot še malce skrajšava, in sva se po slabi gozdni cesti ob potoku Dolžanka zapeljala še malo višje ter na primernem mestu parkirala in nadaljevala peš. Prav kmalu nad naseljem sva prišla do snega, zato nisva rinila previsoko z avtomobilom, saj nisva vedela, kaj naju čaka višje. Pa se je izkazalo, da ni bilo posebnih težav. Pot je bila lepo uhojena, tako da tudi z orientacijo ni bilo težav – le sledila sva uhojeni poti. Sicer pa tudi snega ni bilo veliko, le dobro pobeljeno je bilo, tako da sva zelo lepo in dokaj hitro prišla do mesta, kjer se steza odcepi od poti in nato nadaljuje po gozdu, malo višje pa spet prečka lepo planino. Snega je bilo tu že malo več, še vedno pa sva sledila lepo uhojeni poti. Nama je pa razglede pokvarila megla, ki jo je očitno iz doline dvignilo jutranje sonce. Skoraj do vrha naju je spremljala, le od časa do časa se je skoznjo prebilo sonce. Dobra ura hoje, manj kot poldruga ura – in že sva se znašla ob znaku, ki naju je usmerjal h kapelici. Zavila sva, do nje je s steze res le par korakov. Zdaj je kapelica počivala v snegu, nisva uspela kaj veliko videti. Je pa v poletnem času kapelica kar obiskana, vsako nedeljo v juliju in avgustu je tu sveta maša! Pot naju je nato kar mimo kapelice peljala naprej in že po nekaj minutah se je pred nama odprla planina, odeta v snežno belino in na vrhu koča. Ko sva se povzpela do koče, sva ugotovila le, da ta v resnici ni na vrhu, da se nad kočo planina še vedno nadaljuje navzgor, le bolj položna je, koča pa je postavljena na nekaki terasi … Žal nama je pogled proti jugu še vedno zakrivala megla, pogled proti severu pa je bil odprt. Kofce gora, Veliki vrh, Kladivo – te tri vrhove sem uspel nekako prepoznati kljub snežni preobleki. Košuto sem tja proti vzhodni strani pa že bolj slutil, le ugibal sem, kje naj bi bila.
Malo sva se čudila, ker ni bilo nikjer nikogar, pa sva pomislila na to, da je še zgodaj. Ko sva se razgledala, sva se vendar podala h koči. In tu naju je čakalo razočaranje: zaprto! Sedaj vem, da je bilo razočaranje neupravičeno. Po prihodu domov sem šel preverjati podatke in sem ugotovil, da je sicer koča res odprta vse leto, a izven glavne poletne sezone le ob sobotah, nedeljah in praznikih! Takrat pa tega nisva vedela. Čudila sva se, ker je bilo vse okrog koče shojeno, mize lepo postavljene v prijetnem kotičku z nadstreškom pred kočo … Nekaj časa sva se celo ogledovala, če morebiti kdo od kje prihaja, prisluškovala sva glasovom, a zaman. Koča je ostala zaprta, midva pa žejna in lačna! Ni nama preostalo drugega, kot da se odpraviva nazaj v dolino, po isti poti do avta in nato do prve gostilne …

Doživela sva planinski izlet, ki nama je ponujal zelo veliko možnosti. Najbrž ne bi bilo prav nič čudnega, če bi se pred spustom v dolino pošteno sprla. Žena bi imela dovolj razlogov, da bi svoje razočaranje, ker se je morala odpraviti nazaj v dolino brez planinske malice, celo brez čaja, ki bi se nama zares prilegel! Upravičeno, saj sem jo prav jaz prepričeval, da nama ni treba čisto nič nositi s seboj, ker je koča odprta! Toda s takim prepirom bi pokvarila v resnici zelo lep zimski planinski izlet. Če odštejem zaprto kočo, je bilo pravzaprav vse popolno! Začelo se je že v prečudovito okrašeni Dovžanovi soteski in potem nadaljevalo vse do vrha. Zamegljen pogled proti jugu ni mogel pokvariti idile, se je zato gorski greben na severni strani toliko bolj bleščal v soncu! Prepir bi vse to izničil razvrednotil. Ostal bi le še spomin na prepir in ponesrečen, pokvarjen izlet … No, nisva se sprla. Kanček razočaranja je bilo, malo neprijetnih občutkov zaradi žeje, kake posebne lakote v resnici ni bilo! »Kljub temu je lepo!« je bil najin zaključek.
In tu se lahko sedaj vprašamo: sva se mar ‘sprijaznila’ s tem, da je koča zaprta? Pravzaprav ne! Nisva se, še do danes ne! Še danes, ko to pišem, pomislim na to, kako lepo bi bilo, če bi lahko takrat sedla v prijetno toplo kočo, si privoščila skodelico čaja, se nato še malo sprehodila po okolici, nato nekaj toplega pojedla, popila še kak čaj in se lepo, počasi spustila v dolino! Tako sva v dolino hitela, da prideva čimprej … Ne, nikakor se nisva s tem »sprijaznila«!. Sva pa sprejela to dejstvo, ki ga nisva mogla spremeniti. Tudi mojo napako, ki je nisem več mogel popraviti. Kaj pa naj bi? Mar bi jeza in prepir odprla kočo? Mar bi očitki, ki bi mi jih natrosila žena, zavrteli čas nazaj, ali nama ‘pričarali’ nahrbtnik, v katerem bi tičala termovka čaja?

V tem je razloček med ‘sprijazniti se’ in ‘sprejeti’. ‘Sprijazniti se’ pomeni, da mi to, kar mi je bilo prej morda neprijetno, moteče, boleče, postane všeč, blizu, ‘prijazno’. To pa ne gre kar tako, pogosto je celo nemogoče. Če je nekaj zame boleče, če mi pomeni razočaranje, bolečino, poraz, nezadovoljstvo … ti neprijetni občutki ostajajo dolgo, lahko celo za vse življenje. In s tem se res ne moremo ‘sprijazniti’! Toda so neprijetne izkušnje, ki so sicer lahko zelo neprijetne, vendar vemo, da v zvezi z njimi ne moremo ničesar spremeniti. Te je treba samo sprejeti. Če jih ne sprejmemo, obtičimo v tej neprijetnosti, si jo še povečujemo, ne iščemo izhodov, ne zmoremo se prilagoditi …
‘Sprejeti’ zato ne pomeni ‘sprijazniti se’. Če se vrnem k najinemu izletu: ko sva sprejela dejstvo, da je koča zaprta in tudi mojo napako, ki je bila kriva, da sva se znašla lačna in žejna pred zaprto kočo, sva šele lahko pomislila na najprimernejši izhod iz zagate.
Pogosto srečam ljudi, ki za nekom ali nečem žalujejo. »Ne morem sprejeti tega, kar se mi je zgodilo«, pravijo. Žalovanje je ob izgubah zelo človeški, celo koristen, zdravilen čustveni odziv. Toda zdravilno postane žalovanje šele, ko to izgubo, nesrečo …, sprejmemo! Če je ne sprejmemo, se žalost kaj rada začne spreminjati v jezo, obup … To pa ni več zdravilno!
Še posebej v današnjem času je pomembno, da sebe in svoje otroke načrtno vzgajamo za to, da bodo zmogli sprejemati tudi razočaranja, poraze, izgube … Izleti v gore nam ponujajo obilo možnosti tudi za to učenje! Če še tako planiramo izlet – vedno se na poti lahko zgodi tudi kaj neprijetnega, kako razočaranje. Pomembno je, da se prav ob takih razočaranjih, ki niso »življenjskega pomena«, učimo sprejemati poraze, sprejemati neuspehe, izgube in celo krivice!

B. Žorž, Sprijazniti se ali sprejeti: Pot do Boga - preko gora, v: Ognjišče 2 (2012), 38-39.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Prva Jezusova misel na križu je iz Lukovega evangelija.

»Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 23,34)

Zamislimo si, da Jezus te besede govori tudi meni, da prežene moj strah pred lastno krivdo. Prav ta strah muči številne depresivne ljudi, ki se čutijo krivi za vse.
• Če je kdo ob njih žalosten, takoj iščejo krivdo pri sebi. Morda tega človeka niso prijazno nagovorili ali so ga spregledali in je zato žalosten.
• V skupnosti ne prenesejo nobene napetosti. Takoj iščejo krivdo pri sebi in se za vse opravičujejo.
• Negotovi so v svoji drži, sami se delajo majhne in se razvrednotijo.
• Trpinčijo se s predsodki in občutki krivde. Ves čas živijo kot spokorniki, ki se drugim opravičujejo, da sploh živijo.
• Neprestano jih spremlja občutek, da niso dorasli zahtevam življenja, zato se odzovejo z občutkom krivde na vse, kar se jim zdi, da bi morali storiti, pa ne morejo.
• Občutek imajo, da drugemu ne morejo dati tega, kar potrebuje: mater je strah, da bo kriva pred otroki, ker jim ne more nuditi prave ljubezni; in otroci se čutijo krive, da staršem ne vračajo dovolj ljubezni …


Luka poroča, da je Jezus na križu molil za svoje morilce. Na ta način nam sporoča, da lahko s križem dosežemo odpuščanje svojih grehov. ... Bog odpušča, ker je usmiljeni Bog. Križ nam govori o odpuščajoči Božji ljubezni. Pomaga nam, da verujemo v Božje odpuščanje: ko pogledamo Križanega, ki na križu odpusti celo svojim morilcem, lahko zaupamo, da bo tudi nam vse odpuščeno. Potem tudi v nas ni ničesar, kar ne bi moglo biti odpuščeno. Tako Luka gleda na križ kot kraj, na katerem se je najjasneje izkazala odpuščajoča Božja ljubezen. Pogled na Jezusa, ki še na križu moli, nam prinaša upanje, da nas nič ne more ločiti od Božje ljubezni.
(...) Ko gledam Jezusa, ki na križu odpusti svojim morilcem, se izgubi moj strah, da sem kriv za vse in verujem lahko, da me Bog brezpogojno sprejema. V nas so pogosto podzavestne ovire proti odpuščanju. Če nam kdo samo reče, da nam je Bog odpustil, tega ne moremo verjeti, saj se to dotakne samo našega razuma, notranjih ovir proti odpuščanju pa beseda ne more premagati. Krivda nas je ločila od drugih, počutimo se izključeni iz človeške družbe. Te samoizolacije zaradi krivde ne moremo sami razrešiti. Tu pomaga pogled na križ, s katerega se Jezus skloni k meni in mi govori besede odpuščanja, ki jim moram natančno prisluhniti, poslušati jih moram s srcem. Besede morajo prodreti do srca, da lahko verujem, da sem brezpogojno sprejet.

Podoba Križanega nas poveže z lastno pravičnostjo. Dela nas pravičnega. Stotnik pri Luku ne reče “To je bil resnično Božji Sin”, ampak “Zares, ta človek je bil pravičen” (Lk 23,47). Ne počutimo se več krivi, ampak pravični v Bogu.
Prva misel, ki jo Jezus izgovori na križu, nam da tudi moč, da drugim odpuščamo. Namesto da bi si govorili, kako moramo odpuščati, preprosto poskušam ljudem, ki so me ranili, govoriti to Jezusovo misel. Mogoče se v meni kaj upira, ko skušam človeku, ki me je javno prizadel, govoriti Jezusove besede: »Oče, odpusti mu, saj se ni zavedal, kaj počenja.« In v meni se oglasi: »Natančno je vedel, kaj dela. To je storil čisto namerno, saj je poznal mojo šibko točko. Zavestno mi je hotel škodovati.« Vse to lahko drži, toda v globini svoje duše se ni zavedal, kaj v resnici dela, preprosto ga je obvladala potreba po moči. Vodil ga je njegov pohlep. Ni bil v pravem stiku s seboj in z menoj, pustil je, da ga je vodilo sovraštvo. Če nekaj časa govorim temu človeku to Jezusovo misel, se razblinijo moja ranjena čustva in občutim notranji mir. In človeka, ki me je tako ranil, lahko pogledam z novimi očmi. Molim zanj, da se zbudi iz svoje nevednosti:
In tako bom nekega dne sposoben, da mu odpustim. Dokler mu ne morem odpustiti, me to še veže in določa. Z odpuščanjem se rešim negativne energije, ki me zaradi te ranjenosti še razžira. Tako lahko ima ta prva Jezusova misel name zdravilni učinek.
Mnogi ljudje pa ne morejo odpustiti sebi. Neka žena si ni mogla odpustiti, da se ni prav poslovila od svoje umirajoče matere. Materi je zamolčala težo njene bolezni in ji ni dala priložnosti, da bi se poslovila od družine. Dobro je mislila, saj ji je želela prihraniti bolečine. Mislila je, da bi mati obupala, če bi se zavedala svojega stanja. Toda sedaj si nenehno očita, da ji ob slovesu ni povedala, kako zelo ji je hvaležna za vse, kar jim je podarila. Tej ženi sem dal za meditacijo Jezusovo misel: »Oče, odpusti mi, saj nisem vedela, kaj sem storila.« Seveda se je zavedala, kaj je delala, saj je zavestno želela materi prihraniti bolečino slovesa. Šele po smrti ji je bilo jasno, da je s tem ranila sebe in mater. Toda namesto nenehnih očitkov zaradi opuščenega slovesa so ji pomagale te besede: »Oče, odpusti mi, saj nisem vedela, kaj sem storila. Ni mi bilo jasno, kaj sem s tem storila sebi in svoji materi.« In ko si je ta žena vedno znova ponavljala te besede, so se njeni očitki izgubili in lahko si je odpustila.

Osebne vaje
• Glej na križ in dopusti, da vedno globlje prodre vate podoba Jezusa, ki se sklanja k tebi in ti govori besede odpuščanja – dokler končno ne verjameš v svojem srcu: »Da, ničesar ni v meni, česar ne bi mogel odpustiti. Bog mi je vse odpustil.«
• Ob gledanju je pomembno tudi poslušanje: vedno znova si glasno izgovori to Jezusovo misel in jo poglobi v svoj strah, da si za vse kriv. Izgovarjaj jo v svoje občutke krivde, dokler ti ne prodre do srca.
• Če ti pomaga, si izberi primerno glasbo, da ti bo Jezusova beseda prišla do srca. Lahko poslušaš uglasbitev Heinricha Schütza ali instrumentalno glasbo, ki jo je na to misel uglasbil Joseph Haydn. Lahko zaslutiš ljubezen, ki veje iz te melodije. Ko glasba prodira do tvojega srca, ti ni treba misliti na odpuščanje; med poslušanjem se rojeva vera. Naenkrat se čutiš sprejetega in vsi občutki krivde se razblinijo.
Premisli, s kom si trenutno v konfliktu, kdo te je ranil, s kom ti je težko. Nato poskusi za tega človeka petnajst minut govoriti te besede: »Oče, odpusti mu, saj ni vedel, kaj mi je storil. – Oče, odpusti ji, saj ni vedela, kaj mi je storila.« In po teh minutah se poslušaj, kako čutiš do tega človeka. Je molitev spremenila tvoj odnos do njega, so se tvoja občutja spremenila?
In če ne moreš odpustiti sebi, si vedno znova govori: »Oče, odpusti mi, nisem vedel, kaj počnem. Nisem se zavedal, kaj bom s svojo držo sprožil. Nisem se zavedal, da sem odpiral stare rane, da sem drugega za to kaznoval, da v otroštvu niso bile izpolnjene moje potrebe po ljubezni …« Morda boš sčasoma bolj usmiljen do sebe in se bodo umirili tvoji predsodki in tvoj strah zaradi občutka krivde se bo razblinil.

Zakaj sedem Jezusovih misli na križu?
V srednjem veku so združili sedem Jezusovih misli in ob njih meditirali. Sedem je število preobrazbe. Sedem zakramentov spreminja naše življenje, s tem ko nas v sedmih življenjskih obdobjih napolni z Božjim življenjem.
Teh sedem Jezusovih misli bi lahko razumeli tudi kot povzetek njegovega poslanstva, kot dediščino njegove ljubezni.
Lahko pa jih razumemo tudi kot preobrazbo bolečih besed, ki jih nenehno nosimo v glavi. Sam jih razumem kot ozdravitev sedmerih človeških prastrahov.
Jezus nam na križu spregovori tudi zato, da bi premagali naše strahove, da bi našli pogum in se jih rešili. Kajti samo če se v svoj strah ozremo in se z njim soočimo, ga lahko premagamo.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
pripravlja in izbira Marko Čuk

Post ni sam sebi namen. Ob ponovnem od­kritju te dolgo zasute prakse so jo včasih preveč absolutizirali. Vendar je post preizkušeno sredstvo duhovne askeze, ki nas skupaj z molitvijo in dajanjem miloščine lahko postavi v pravo držo do Boga in do ljudi. Odločilno za pravilno razumevanje posta je, da ga ne gledamo izolirano, ampak pred­vsem v povezavi z molitvijo.
Post je molitev s telesom in dušo. Post kaže, da mora naša pobožnost postati telesna, da mora pre­vzeti meso, tako kot je Božja beseda v Jezusu Kri­stusu sprejela meso. Molitev postane meso, zagra­bi tudi naše telo, ko se izrazi v postu. Tedaj naš od­nos do Boga ni več samo v glavi, tedaj Bogu ne go­vorimo več le pobožnih besed, ampak izpovedujemo s svojim telesom, da hrepenimo po njem, da smo brez njega prazni, da smo odvisni od njegove milo­sti, da živimo od njegove ljubezni in da naše lakote končno ne morejo nasititi zemeljske jedi, ampak le Bog sam, vsaka beseda, ki pride iz Božjih ust (Mt 4,4).
Tako uresničujemo v postu svojo eksistenco kot ustvarjena bitja, ki ustvarjena od Božje roke najde­jo šele v Bogu spet svojo izpolnitev, ki ne ostanejo le pri darovih, ampak je cilj njihovega hrepenenja sam Darovalec. S telesom in dušo se stegujemo po Bogu, s telesom in dušo ga molimo. Post je krik te­lesa po Bogu, krik iz globine, iz brezna, v katerem srečujemo svojo najglobljo nemoč in ranljivost in neizpolnjenost, da bi se povsem sprostili v Božjem breznu.
Anselm Grun črpa iz modrosti cerkvenih očetov in starih menihov izkušnje, ki so nepogrešljive, da nam post uspe.Le tako lahko odpovedovanje postane "molitev z dušo in telesom".

iz vsebine

Kje se danes postijo? Skoraj nič tam, kjer bi najprej pričakovali, v samostanih. Tam vam bodo našteli veliko vzrokov, zakaj se danes ne mo­remo več postiti tako, kot je na primer predvidel Benedikt v svojem Pravilu ali kot je prakticiral Frančišek: danes moramo delati več kot včasih, ni­smo več tako zdravi, povrh tega je marsikaj pač ča­sovno pogojeno. Nasprotno pa imajo postne izkuš­nje mnogi mladi ljudje, kristjani in nekristjani. Po­stijo se iz različnih motivov, postijo se za mir, za živ­ljenje. Post je sredstvo in znamenje njihovega an­gažmaja za njihove cilje. Nekateri se postijo, da bi si dokazali, da se lahko obvladajo. Drugi se postijo iz socialnih razlogov. Na svoji koži hočejo občutiti idejo medsebojnega deljenja. Odpovejo se jedi in pi­jači, da bi pomagali drugim. Spet drugi se postijo, da bi intenzivirali svojo molitev in meditacijo. In po­tem so številni, ki se postijo zaradi zdravja.

Kdo so valpti, ki me zatirajo in se jim moram podrediti samo zato, da lahko živim, da sem pri vseh priljubljen?
Kje prodajam svojo svobodo, svojo resnico, svo­jo pristnost, samo zato, da se izognem konfliktu s priganjači?
So to zunanji priganjači, ljudje, ki me s svojimi pričakovanji preobremenjujejo?
Ali so to notranji priganjači, kot perfekcionizem, hotenje biti priljubljen, nezmožnost reči ne?

Kje nimam trdnih tal pod nogami?
Kje se bojim lastne svobode, poguma, da bi hodil po svoji poti?
Kako mi gre z mojim nezavednim?
Se tudi tu bojim, da bi lahko prišlo na plan nekaj, kar bi postavilo pod vprašaj vso mojo samopodo­bo in me naredilo negotovega?
Kje iščem krivce, ko mi ne gre dobro?
Kje ne morem odpustiti Bogu, da mi nalaga to življenje?
Kje se puntam proti Bogu, proti usodi, proti lju­dem, s katerimi moram živeti skupaj, s katerimi moram hoditi svojo pot, podobno kot Mojzes s trmoglavim ljudstvom?

Godrnjam proti vse­mu in nisem z ničimer zadovoljen?
Tarnam, namesto da bi iskal rešitve?
Kje sem obtičal v tarnanju?

Katere izkušnje so me zagrenile?
Poznam občutek zagrenjenosti v sebi?
Poskusi zagrenjenost v sebi v molitvi ponuditi Bogu, da jo spremeni, da bi v tebi nov sladek okus prepojil telo in dušo.

pripravlja: Marko Čuk

iz knjige ZGODBE KAŽEJO NOVO POT (zbirka Zgodbe za dušo 13), zbral in uredil: Božo Rustja, 192 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 9,90 €, s kartico zvestobe: 8,91 €

Bil sem na kliniki Gospoda Jezusa Kristusa. Opravil sem sistematski pregled, ki je odkril številne bolezni.

Ko mi je izmeril pritisk, sem videl, da sem preveč nasilen in premalo nežen.
Ko mi je izmeril temperaturo, je toplomer pokazal visoko stopnjo sebičnosti.
Naredil mi je elektrokardiagram, ki je pokazal, da potrebujem bypass ljubezni, ker so se moje arterije z leti samote tako zaprle, da je moje srce povsem prazno.
Šel sem na ortopedijo, ker nisem mogel hoditi ob svojem bratu in ga nisem mogel bratsko objeti, ker je moje srce okostenelo.
Odkril je, da sem kratkoviden in zato na svojih bližnjih vidim samo slabe stvari.
Rekel mi je, da sem tudi gluh, ker velikokrat ne slišim njegovega glasu.
Ob koncu pregleda mi je dal nekaj preprostih nasvetov.

Ko sem zapuščal kliniko, sem obljubil, da bom jemal zdravila, ki mi jih je predpisal.

• Ko zjutraj vstaneš, spij čaj hvaležnosti.
• Pred odhodom na delo vzemi žlico miru.
• Vsako uro vzemi tableto potrpežljivosti in spij kozarec ponižnosti.
• Ko se vrneš domov, ne pozabi na mazilo ljubezni.
• Preden ležeš k počitku, vzemi dve tableti mirne vesti.

Stalno se zavedaj, da Bog dobro ve, kaj se dogaja v tvojem življenju in da je prav sedaj s teboj tam, kjer si in v tem trenutku, ki ga živiš.
Predpisana zdravila jemlji redno. Dovoljeno je včasih prekoračiti odmerek.

Zgodbe kažejo pravo pot, 110.

Pri Ognjišču vam že 25 let ponujamo zgodbe (od adventa 1997). Take, ki govorijo o odpuščanju, dobroti, molitvi, o govorjenju in poslušanju. Take, ki nam odpirajo oči, da ne bi bili slepi za svoje napake, in one druge, ki v nas budijo dobrotljivost in ljubezen. To so naše zgodbe, ‘Zgodbe za dušo’. Tudi trinajsta knjiga prinaša kratke zapise, ki na sodoben način prinašajo vsebine, o katerih govori krščanstvo.
Poglavja v knjigi: Usmiljeni, Iskati nebo, Govoriti in poslušati, Dobro seme, Slepi za svoje napake, Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti
Posebna poglavja z zgodbami o dobroti (Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti), namenjena predvsem tistim, ki z dobroto širijo krščanstvo in služijo drugim ljudem in jih razveseljujejo.
Barvne fotografije in molitev ali razmišljanje ob koncu vsakega poglavja.
Vzemite jih v roke in jih berite z odprtim srcem. Naj tudi vam kažejo (novo) pot.

izbira in pripravlja: Marko Čuk