iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Življenje je lepo, Gospod;
in rad bi ga utrgal nekako tako,
kot nabiramo cvetje v pomladnem jutru.
Prav dobro vem, moj Gospod,
da cvetje požene iz tal šele po koncu
dolge zime, med katero je vladala smrt.

Oprosti mi, Gospod,
da ne verujem dovolj v pomlad življenja,
da se mi življenje prepogosto zdi
kot dolga zima, ki ne neha žalovati
za odpadlim listjem in cvetjem, ki ga ni …

Vendar pa z vsemi močmi
verujem v tebe, Gospod,
toda ob tvojem grobu se spotaknem,
čeprav vidim, da je prazen.
In ko mi apostoli današnjih dni
oznanjajo, da so te videli živega,
sem kot Tomaž: čutim potrebo,
da te vidim in da te otipam.

Iz vsega srca te prosim,
Gospod, daj mi dovolj zveste ljubezni,
da bom upal v pomlad
trdneje kot v zimo,
da mi bo izza smrtnih senc velikega petka
sijala vera v zmagoslavno jutro Vstajenja.

Da, Gospod, življenje je lepo,
kajti tvoj Oče ga ustvarja.
Življenje je lepo, kajti ti
nam ga znova daješ, ko ga izgubimo.
Življenje je lepo, ker je to
tvoje Življenje, darovano za nas.

M.Quoist, Molitev: v: Ognjišče 4 (2001), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Razmišljanja ob novi upodobitvi križevega pota v žup. cerkvi sv. Lovrenca na Stranicah (2020), ki je delo akad. kiparja Viktorja Gojkoviča. Umetniško sveža reliefna upodobitev v umetni glini z minimalno barvno poslikavo omogoča molivcu vstopiti v doživljanje Jezusa na poti na Kalvarijo. Ta pot boja med Dobrim in zlom nam sporoča, da Jezusova pot s križem ni le pot strašnega trpljenja, ampak tudi pot ljubezni, ki pripelje v prazen grob. V knjižici je tudi kratka predstavitev podob in nekaterih podrobnosti, ki lahko pomagajo bolj doživeto moliti. (nekaj misli spodaj)

Gospod, stojim na začetku tvoje poti trpljenja. Želim zreti (kontemplirati) tvojo bolečino in se pustiti dotakniti tvojemu Božjemu usmiljenju, kajti ti si obličje Očetovega usmiljenja, ki se je utelesilo med nami. Želim si, da bi me tvoje odrešenje preželo v vsej celovitosti. Pokaži mi nov slog življenja in mi ga pomagaj zaživeti, slog, ki izhaja iz tvojega križevega pota; iz tvojega trpljenja iz ljubezni do vsakega človeka. Prebudi pri molitvi tega križevega pota mojo duhovno domišljijo in z njeno pomočjo prebudi v meni živ spomin nate. Tako živ, da me bo povezal s teboj, s tvojo človeško in Božjo resničnostjo. Vznemiri me s svojo križano ljubeznijo. Hodiva skupaj z brati in sestrami, sinodalno, to pot tvojega križevega pota. Naj notranje doživim tvoj križev pot in se pustim vneti tvoji Božji ljubezni! (iz vsebine)

Križev pot v župnijski cerkvi sv. Lovrenca na Stranicah
Akademski kipar in restavrator Viktor Gojkovič je oblikoval križev pot za župnijsko cerkev sv. Lovrenca na Stranicah (l. 2020). Uporabil je kremenit (»umetna glina«, keramični prah) v barvi teracote. Podobe križevega pota so izredno harmonično – tako barvno in po izrazu kot po velikosti – umeščene v sakralni prostor straniške župnijske cerkve.

Na upodobitvah križevega pota izrazito izstopata Kristus in križ; vse drugo ostaja obrobno. Kristus je bel, čist in brez vsake sence – povsem Božji, ves v Svetem Duhu, križ skoraj črn. Na križevem potu si jasno stojita nasproti bela in črnorjava – Kristus, Bog, in trpljenje, zlo.
(...) Na ploščah križ dosledno ni upodobljen v celoti: v duhu ga vidimo, kako sega preko njihovega roba. Torej sega k nam, v naš svet, v naš prostor, v naše življenje: s tem nam križev pot sporoča, da Kristus naše življenjske križe spreminja v svojega in postajajo orodje odrešenjske ljubezni … Torej Kristusov križ postaja del našega križa in naš življenjski križ postaja del Kristusovega križa. Pri križevem potu smo
navajeni reči, da mi pomagamo Kristusu nositi križ – v resnici nam On pomaga nositi naše križe.
Opazimo lahko tudi, da Jezus na vsaki postaji drugače objema križ: enkrat z eno roko, drugič z drugo, pa spet z obema, enkrat z ene strani, drugič z druge ... Trpljenje ima veliko obrazov in vsako obliko trpljenja vsak človek sprejema na svoj način; pa tudi isto trpljenje moramo vsak dan na novo sprejeti in nositi kot nekaj novega.

Povabljeni smo, da v podobah odkrijemo kaj novega; nekaj samo nam namenjenega, in to prav v tistem trenutku našega življenja. Zmeraj nam bo povedal kaj novega, kaj izzivalnega … Vedno pa bo njegovo končno sporočilo, da belo premaga črno, ljubezen sovraštvo, življenje smrt … Na koncu zmaga Bog. Zato se zadnja postaja, polaganje Jezusa v grob, z veliko bele, nadaljuje v prezbiterij na župnijski oltar … kjer se pri vsaki evharistični daritvi posedanja Jezusova zmaga nad smrtjo v njegovem vstajenju in se s to Skrivnostjo hrani občestvo Božjega ljudstva ter raste kot Kristusovo skrivnostno telo.
Naj vsakega molivca križevega pota napolni zavest, da je križev pot pot ljubezni, celo pot Ljubezni.

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige Andrea Schwarz: ODVALIMO KAMEN, KI NAM ZAPIRA POT V ŽIVLJENJE 160 strani, 12 x 20 cm, trda vezava;

* * *  Prelistajte    * * *  Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 6,95 €; s kartico zvestobe: 6,26 €

Naše upanje je umrlo. V Jezusovem življenju je bil veliki petek. Bog nam je z vstajenjem podaril večno življenje, a s tem nam ni odvzel velikega petka. »Vse svoje velike petke moramo sprejeti, pomembni so za nas. Naša vera, naš Bog nas ne obvaruje pred velikimi petki našega življenja – ampak jih deli z nami. Sam Jezus prihaja v naše velike petke trpljenja – pa ne samo en dan v letu, ampak 365 dni – in če je prestopno leto, tudi 366 dni, če je potrebno. Usmiljen je z nami, z menoj – moj veliki petek vzame na svoje rame, deli ga z menoj, ne pusti me samega na tleh, v blatu. On sam se poda v vso temo, doživlja bolečino, strah – in to deli z nami. Pozna vse moje zapuščenosti, samote, strahove, mojo nemoč! Ker je vse to izkusil na lastnem telesu, ker ve, kako se človek počuti. Pozna bolečine, solze, popolno zapuščenost. Res je, da nam teh temnih plati življenja ne more odvzeti, toda on sam sprejme nase največje trpljenje, da bi nam bil blizu.«

IZZIV:
»Zgodovina se bo nadaljevala – življenje se nadaljuje. Ne zaključi se z velikim petkom. Ne v cerkvenem koledarju – in ne v mojem življenju. Veliki petek in velika noč sodita skupaj. In bojim se, da tisti, ki noče in ne želi doživljati velikega petka, ker za to ni razpoložen, ker pač ne sodi v njegov okvir, tudi velike noči ne bo prav doživel. Kajti če odvzamem temo velikega petka, bo velika noč malo manj žarela.«
Splača se iti pred grob v tišini velikega petka in velike sobote, splača se pasti čim bolj nizko z Njim, splača se negibno obležati. Globlje kot bomo padli, bolj žareči kristjani bomo na velikonočno jutro.
Poskusi!

M. Pezdir Kofol, Odvalimo kamen, ki nam zapira pot v življenje: (Mladinska priloga. Tema meseca), v: Ognjišče 3 (2020), 60-65.

Misli upanja skozi postni in velikonočni čas
Avtorica knjige nas vabi, da se na začetku poti najprej skušamo zavestno odločiti, kaj v življenju resnično potrebujemo ... V tem smislu je namreč treba razumeti odpoved, post.  Kdor se poda na pot, se odpre za novo, v njem se vse spreminja. Odpreti se življenju pomeni iti v globino – spreminjati vrstni red, postavljati nove prioritete. Ko gremo v globino se ne smemo ustrašiti, dopustiti moramo, da se nas dotakne in tudi mi se moramo nje. Če upamo in zaupamo v svetlobo, se je treba večkrat pogrezniti tudi v temo - če verujemo v življenje, lahko sprejmemo tudi smrt

 izbira in pripravlja: Marko Čuk

Ognjišče je za veliko noč (2020) pripravilo poseben pirh - knjigo o Francu Boletu - ustanovitelju Ognjišča, založbe, radia .... Pred 57 leti (velika noč 1965) je za podobno (tiskano) darilo poskrbel takrat mladi postojnski župnik Francelj, ki je (skupaj s koprskim kaplanom Bojanom Ravbarjem), vernikom v Postojni in v Kopru ponudil - Farno ognjišče. 18. februarja 2020     se je Franc Bole od nas nenadoma poslovil in v spomin nanj in njegovo delo smo pripravili knjigo spominov.
Knjiga Franc Bole uresničevalec evangelija predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo ... Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode ...

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je oče Franc skupaj z očetom Bojanom in očetom Silvestrom dal krila župnijskim oznanilom in župnijskim domačim ognjiščem, dal krila mladini in mladinskim skupinam, dal krila veroučnim skupinam in počitniškim pohodnikom. Duh, ki veje, kjer hoče, je razpihal vonjave Cerkve in cerkvenega življenja, preplavil srca mladih in odraslih, odpihnil strah in zagrenjenost, in napolnil vso deželo in vsa njena srca! Nastalo je najprej Farno Ognjišče, ki je hitro preraslo v mladinsko revijo Ognjišče, ki se ji je kmalu pridružila Založba Ognjišče. Pisatelji in pesniki in prevajalci in uredniki so se vrgli na delo in število pisnega gradiva je raslo kot gobe po dežju in naklade in zbirke so hitro začele presegati vsa pričakovanja in vsa načrtovanja.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je odprl svoja usta in začel oznanjati skrivnosti starodavnih časov z govorjeno besedo ... tako, da je ustanovil Radio Ognjišče, ki je s svojo bližino in svežino hitro osvojil srca poslušalcev in s celotnim svojim sporedom, s svojim odnosom do poslušalcev in do sveta, do države in do Cerkve, do človeških in krščanskih vrednot, ki jih brani, z glasbo, ki jo predvaja, s pogovori, ki jih pripravlja, s prenašanjem obredov in različnih verskih in drugih prireditev, z ocenami in presojami, ki jih izraža, je sol in kvas v Cerkvi in v družbi na Slovenskem.

Pravilno je razumel in vzel zares naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!« (Mt 5,16) ... in začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Predal dobrote, ki je želela pomagati ljudem v vseh različnih stiskah, in se je hitro razrasla in obogatila še pod drugimi nazivi ter se ob osamosvojitvi preimenovala v Slovensko Karitas. Med najbolj znane karitativne dejavnosti spada tudi njegova skrb za invalide in bolnike, ki jih je obiskoval in jih predstavljal v reviji Ognjišče. Zanje je organiziral romanje invalidov in bolnikov na Brezje, ki je z leti prešlo v nacionalno romanje invalidov, bolnikov in starejših. Prav tako je vsem znana njegova velika ljubezen do misijonarjev in njegova stalna skrb zanje v njihovih potrebah in preizkušnjah.

Vse to njegovo delo je bilo blagoslovljeno in rodovitno ... Vse svoje moči in svoje znanje je posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi, videl je cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili, neustrašno je oral ledino na številnih področjih; noč in dan se je trudil, da bi evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; koliko različnih preizkušenj, pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil ... vse življenje pa si je tudi prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti ... Pri vsem tem pa nikoli ni iskal samega sebe. Vodilo njegovega življenja in dela je bilo Jezusovo naročilo; “Iščite najprej Božje kraljestvo.” (Mt 6,3)

iz vsebine:

(iz mladih let)
V bogoslovskih letih je Franc veliko bral, zbiral je razno gradivo, knjige, ki mu bodo kasneje prav prišle. Pogosto je hodil v literarno knjižnico v bogoslovju, dve leti je bil tudi knjižničar bogoslovne duhovne knjižnice …

Spominjam se, da je mlajše bogoslovce navduševal, da smo brali leposlovje, napisali oceno, kratko vsebino in primernost za mladino, otroke, odrasle … Ja, že takrat je moral nekaj načrtovati. (Rafko Valenčič)

Iz časa bogoslovnega študija so znana tudi njegova počitniška ‘štopanja’ po Švici, Franciji in Belgiji. Takrat je bila Francija vzor v liturgični obnovi, imela je najbolj sodoben in prodoren verski tisk, med mladimi duhovniki je bilo zelo veliko novih pobud, navdušenja. Franc je bil prepričan, da bo tam našel veliko takega, kar mu bo prav prišlo, ko bo čez nekaj let začel delati kot duhovnik. Večkrat je povedal, da si je kot bogoslovec predstavljal, da bo “en župnik na eni župniji” in da bi bil srečen če bi imel: “en motor, pisalni stroj in dober tranzistor”.

Za Francijo sem se odločil, ker sem se v gimnaziji tri leta učil francoščine, in s sošolcem Pavlom Uršičem sva naredila načrt, kako se bova v Franciji preživljala z občasnim delom pri kakem kmetu, nekaj zaslužila, se učila jezika in lahko marsikaj novega odkrila. (Franc)

Toda iz Jugoslavije so v tistih časih na drugo stran ‘železne zavese’ spustili le redke in tako so Francu prve francoske počitnice ‘splavale po vodi’: ni dobil vize. Uršiču je uspelo in je odšel sam … Francu pa je posredoval veliko koristnih informacij: naslovov duhovnikov in naših izseljencev, ki so živeli v Franciji in so bili pripravljeni z veseljem sprejeti vsakega prišleka iz domovine. Da so se lahko kaj pogovorili ‘po domače’ in izvedeli kaj novega z ‘one strani’.

Drugo leto sem vizo dobil … šel najprej do Basla v Švici, potem pa naprej v Francijo, k francoskemu duhovniku v okolici Metza, pa k slovenskim sestram v Morestellu (blizu Lyona), ki so me poslale naravnost na duhovne vaje, med same francosko govoreče duhovnike. Da bi še bolj izpopolnil besedni zaklad, sem začel brati debel roman in se naučil praktično uporabljati tistih potrebnih ‘nekaj tisoč’ besed. (Franc)

Med temi potepanji po tujini je pri bogoslovcu Francu prišlo še do ene odločitve, da se bo kot duhovnik posvetil vzgoji mladine … zato je v svoje kovčke nabral veliko francoskih mladinskih revij in časopisov – in rojevalo se je novo veselje: kako zasnovati mladinsko usmerjen verski tisk. A najprej ga je čakalo mašniško posvečenje.

Uvidel sem, da si najbolj srečen takrat, ko nekaj narediš za druge. Še najbolj se spominjam duhovnih vaj kakšen teden pred posvečenjem … ko smo bili zbrani samo bodoči novomašniki … Takrat sem jih res doživel kot Božji klic, kot tisto dokončno odločitev, da se hočem darovati Bogu in ljudem. (Franc)

(kot župnik v Postojni)

Ob takem oznanjevanju in življenju po evangeliju se mi je odpiral nov svet, svet Božje ljubezni, kaj pomeni verovati in živeti po Jezusovih besedah. Tako nam ni bila odveč naloga, za katero nas je vedno prosil. Bil je neutruden – vsi smo prej omagali kot oče Franc. Tipkanje za Ognjišče, ciklostiranje prvih številk, pisanje prvoobhajilnih spominskih slik, zavijanje. Šla je noč, jaz v službo, punce v šolo itd., Francelj pa delat.
Čeprav sem se velikokrat z njim tudi sporekla (po naše skregala, oba sva bila “trmasta kraška osla”).
Njegovi pastoralni obiski po domovih – vernih in nevernih so bili enkratni. Koliko ljudi je na ta način privabil k Bogu, koliko mladih – nikoli ni nikogar spodil, vse je sprejel. Bil nam je več kakor zgled.
Bila sem nič kolikokrat ‘nikodemska’ krstna botra otrokom oficirskih in drugih družin. Ne vem za njihova imena – lahko samo molim zanje. (Katarina Jesenko Rozman)

Obzorja in načrti očeta Franca so presegala župnijske meje, zlasti pa osebne poglede, ki so več ali manj subjektivni, če niso vključeni v širša dogajanja in spoznanja. Ne le učbenikov, tudi vzorcev za delo z mladimi, otroki in odraščajočimi, je tedaj primanjkovalo. S pionirji katehetske prenove pri nas (A. Metlikovec, brata Godnič, J. Bertoncelj, A. Smerkolj, V. Dermota in dr.) si je prizadeval, da bi našli nov način, kako resnice vere približati mlademu in novodobnemu človeku.  (Rafko Valenčič)

(kot oče urednik - Ognjišča)
Iz prijateljstva z Bojan Ravbarjem pa se je rodila tudi revija Ognjišče. Oče Bojan je bil kaplan v Kopru in Franc se je večkrat z motorjem pripeljal k njemu in potem sta ure in ure pozno v noč razmišljala, kaj bi lahko naredili, da bi nekako pridobili mlade. To je bil čas po koncilu, ki je odprl Cerkev za številne novosti. Oblikoval se je nov pogled na Cerkev … Božje ljudstvo, blizu ljudem … Toliko novih možnosti se je odpiralo in tako se je v Kopru v njunih pogovorih nekoč tako močno ‘zaiskrilo’, da se je prižgal plamen Ognjišča.

Z Bojanom sva se dogovorila, da bi začeli izdajati Farno Ognjišče, ki bi bilo namenjeno našim vernikom, zlasti mladim. V Kopru so skrbeli za tehniko in razmnoževanje, v Postojni pa smo vsebinsko pripravljali revijo, tu je bil tudi že kaplan Silvester Čuk, ki je dobro obvladal slovenščino, znal jezike, risal … Pa nas v tiskarni niso hoteli sprejeti nikjer, ne v Kopru ne v Ljubljani (“Za farje ne bomo tiskali!”) in smo bili toliko trmasti, da smo začeli revijo izdajati tako, da smo jo sami tiskali na ciklostil. Za veliko noč leta 1965 je izšla prva številka. (Franc Bole)

pripravlja Marko Čuk

»V tvoje roke izročam svojega duha.« (Lk 23,46)

Luka nam poroča kot zadnjo Jezusovo misel na križu njegov zaupni vzdih: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« (Lk 23,46). To so besede iz Psalma 31, ki so ga pobožni Judje molili kot večerno molitev. Ob istem času, ko so Izraelci v templju izgovarjali ta psalm, ga je Jezus molil kot večerno molitev svojega življenja. Luka doda besedam psalma še besedo »Oče«. »Aba, ljubi očka«, to je nežni nagovor Očeta, ki je značilen za Jezusa, k temu pa nagovarja tudi nas. Občudovanja vredno je že to, da je Jezus v tem bolečem trenutku umiranja Očeta nagovoril s to zaupno in obenem tako nežno besedo. To je usmiljeni, ljubeči Oče, ki izgubljenega sina stisne v svoje naročje, ki sinu podarja samo dobro, če ga za to prosi. V umiranju se izpolni Jezusov odnos do Očeta, saj se prepusti njegovim ljubečim rokam. Popolnoma zaupa, da ga bodo objele dobre Božje roke.
Jezus nameni to sedmo misel vsem, ki se bojijo umiranja, ko bodo morali vse spustiti, ko bodo izgubili kontrolo nad seboj in vsem, in predvsem tega, da bo njihova smrt kot padec v nekaj nepoznanega in temačnega. Ko mi ljudje pripovedujejo o svojih strahovih pred umiranjem, jih vedno podrobno sprašujem, česa se resnično bojijo.

• Mnoge je strah bolečin.
• Drugi se bojijo tega, da bodo odvisni od pomoči bližnjih.
• Spet nekateri so prestrašeni, da jih morda začne zapuščati razum in tako se lahko med umiranjem razkrije kaj takega, kar so doslej skrivali.
• Bojijo se, da se bodo morda pred bližnjimi izkazali kot prestrašeni, ker se še močno oklepajo življenja, ali pa bodo govorili o stvareh, o katerih nikoli niso govorili.

Ljudi je strah, da bi se pred drugimi pokazali šibki, nekontrolirani, kot slabiči, nepopolni in nemirni. Do konca bi radi imeli vse v rokah. Spustiti iz rok in se prepustiti, zaupati se drugemu – to ljudem povzroča blazen strah. Razumljivo je, da je mnoge strah neznanega, kamor bodo padli: človeka spremlja prastrah, da bo padel v temno grozo.
Proti temu strahu nam pokaže Luka podobo očetovskega in materinskega naročja, ki nas bo ujelo. Smemo se zaupati dobrim Božjim rokam. Krščanska tradicija je ustvarila podobo pieta, da bi premagali ta strah pred padcem v prazno. Marija drži mrtvega Jezusa v svojem naročju: ta podoba nam govori, da nas v smrti pričakujejo materinske roke. Smrt ni nikakršna groza, ampak pristanek v dobrih in usmiljenih rokah. Luka razlaga smrt z večerno molitvijo: v večerni molitvi se vadimo, da se ponoči izročamo v dobre Božje roke, da bi nas nosile in čuvale njegove očetovske in materinske roke. V čemer se urimo vsak večer, to se bo zgodilo tudi ob smrti. Tudi takrat se zaupamo dobrim Božjim rokam. To zaupanje pa lahko premaga naš strah.
Kar nam govorita pieta in evangelist Luka o zaupnem pristanku v Božje materinske roke, to je pesnik Rainer Maria Rilke izrazil v lepi podobi znane Jesenske pesmi. Naše življenje primerja s padanjem jesenskega listja. »Vsi padamo. /…/ A Eden je, ki neizmerno nežno to večno padanje v rokah drži.« (prev. K. Kovič).
Ob tej sedmi Jezusovi misli je zame pomemben še en pogled: njegove besede so molitev. Jezus umira z molitvijo. Noben evangelist ne govori toliko o Jezusovi molitvi kot Luka. Zanj je Jezus veliki molivec:

• moli pri svojem krstu in vidi nebo odprto;
• moli, preden pokliče svoje učence;
• moli na gori poveličanja;
• moli na Oljski gori –
• in svoje življenje na zemlji zaključi z molitvijo na križu. Njegova poslednja beseda je molitev.

Tako nam Luka kaže pot, kako lahko spremenimo svoje življenje in umiranje. To je pot molitve, ko smo povezani z Jezusovim duhom:

• Samo z molitvijo bomo dojemali, kdo je bil Jezus.
• In v molitvi se vedno bolj poglabljamo v Jezusovo držo življenja in umiranja.
• Dojemamo pa tudi sami sebe.
• V molitvi postajamo podobni Jezusu; urimo se v tem, da bi nas prežemal Duh njegovega zaupanja in pristnega odnosa do Boga.

Če je duhovnost pristna in človeka resnično spreminja, se pokaže v našem odnosu do umiranja. Jezus je umiranje spremenil v molitev. Zanj postane smrt vrhunec molitve: z molitvijo pristane v ljubečih Očetovih rokah. Jezus je izgovarjal judovsko večerno molitev kot molitev za smrt. Tako se lahko vsak večer urimo v zaupanju Jezusu, ki je močnejši od smrti, ko pred spanjem molimo: »V tvoje roke, ljubi Oče, izročam svojega duha.« Tako postane spanje vaja za umiranje, ko se bomo za vedno prepustili Božjim očetovskim in materinskim rokam, da bi bili v njih za vselej varni.

Osebne vaje
Med večerno molitvijo oblikuj svoje roke pred seboj v obliko skodele. Tvoje roke so podoba dobrih Božjih rok, ki te bodo to noč sprejele in nosile in ti podarile varnost. Predstavljaj si, da smrt ni nič drugega kot to, kar se bo zgodilo nocoj, ko se boš počutil varno spravljen v dobrih Božjih rokah.
Poslušaj sedmi stavek Haydnove glasbe na sedem Jezusovih misli na križu. To je nežna glasba. V njej lahko slišiš, kako se Jezus poln zaupanja prepusti ljubečim rokam svojega Očeta. Morda med poslušanjem tudi začutiš, da Božje roke tudi tvoje padanje nežno prestrežejo. Lahko se prepustiš, ker ne boš padel v nekaj temnega in trdega, ampak v blage in nežne roke Boga, ki te bo očetovsko in materinsko stisnil nase. Prepusti se nežnim tonom glasbe, ki ti podarja slutnjo te varnosti. »Poslušanje nas vodi v varnost,« pravi Martin Heidegger.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

izbira in pripravlja Marko Čuk

To je dan tišine. Mnogi se strogo postijo, saj se ob 15. uri spomnimo na Jezusovo smrt. Na veliki petek ni svete maše, v cerkvi so samo slovesni obredi brez pridige. Liturgična besedila in obredi govorijo sami zase. Praznovanje se začne s tiho molitvijo ob skrivnosti, da je Jezus umrl za nas na križu, da se sam Bog poda v nemoč smrti, da bi jo v bistvu preobrazil. Ob vseh teoloških razlagah Jezusova smrt na križu še vedno ostaja skrivnost, pred katero lahko samo strme molčimo. Po tihi molitvi se bere Izaija (53), prav posebno besedilo, ki ga je že zgodnja Cerkev brala ob pogledu na Križanega. Zanj velja, kar je rekel Izaija: »Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni … V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine.« (Iz 53,3–4).
Na veliki petek beremo pasijon po Janezu, lahko ga tudi pojemo, če je to mogoče. Tudi pri Janezu Jezusa primejo, bičajo in zaslišujejo, obsodijo in pribijejo na križ. Toda on je edini delujoči, kralj, ki se na križu zdi kot na prestolu, s katerega bo vladal. O sebi nam Jezus reče: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« (Jn 18,36). Zato mu Pilat končno nič ne more. Jezus gre skozi trpljenje, ne da bi ga to uničilo. Tako nam naj bo ta pasijon za oporo, da lahko tudi mi gremo skozi trpljenje življenja, ne da bi nas uničilo ali premagalo. V nas je kraljestvo, notranji prostor miru, v katerem vlada Bog. Tam bolečina nad nami nima moči, tam nas ne morejo raniti napadalci in sodniki. Tam smo suvereni, ker sam Bog prebiva v nas.
Janezov pasijon je poln simbolike. Vse zunanje dogajanje je vedno tudi podoba za globljo resničnost:

• Tako stojijo štirje vojaki za štiri strani neba, v katere nehote odnesejo sporočilo o Jezusovi smrti in vstajenju.
• Za suknjo mečejo kocko, ker “je bila brez šiva, od vrha scela stkana” (Jn 19,23b). Tkali so vedno od spodaj; toda Jezusova suknja je podoba za to, da Bog v Jezusu obnavlja svet od zgoraj, ločeno zopet celi in ves kozmos obdaja z novim oblačilom, oblačilom ljubezni.
• Ob štirih možeh stojijo pod križem štiri žene. Tu predstavljajo svet, ki Jezusa sprejema. Vzpodbujajo nas, naj iščemo stik s svojo ‘žensko notranjostjo’ (‘Anima-Seite’ je tisti del naše notranjosti, ki je veliko bolj čuteč, zato jo Grün imenuje ženska stran. Op. prev.), da se v svojem srcu odpremo Jezusovi ljubezni, ki želi s križa prepojiti našo notranjost.

Po slovesno prebranem pasijonu sledi obred češčenja križa. Križ, ki je še zakrit s prtičem, prinesejo v cerkev. Duhovnik nato odkriva križ po delih in ob tem prepeva, vedno za ton višje: »Glejte les križa, na katerem je Zveličanje sveta viselo.« In ljudstvo odpeva: »Pridite, molimo!« Vsi verniki tiho pokleknejo. Križ je bil od tihe nedelje zakrit, kajti v prvi Cerkvi niso na križu upodabljali trpečega Kristusa. Križ je bil veliko bolj znamenje zmage, zato je bil okrašen s številnimi dragimi kamni.

Sedaj, ko smo že prebrali pasijon, se križ lahko odkrije. Slavili ga bomo kot “les križa, na katerem je Zveličanje sveta viselo”.
• Križ je simbol upanja, ki lahko preobrazi vse trpljenje tega sveta, da nas nič več ne more ločiti od Kristusa.
• Vedno bolj nam postaja znamenje največje bližine Boga, kraj, ki odseva neskončno Božjo in Jezusovo ljubezen do nas.
Pred križem nato duhovnik zapoje trikratni sveti: »Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni.« In potem se zapojejo improperije, stare žalostinke, v katerih Kristus očita ljudstvu, zakaj ga je pribilo na križ, njega, ki je za svoj narod storil toliko dobrega: »Ljudstvo moje, kaj sem ti storil, ali s čim sem te užalil, daj, odgovori mi!« Nato lahko vsak vernik stopi do križa, ga počasti s tem, da poklekne in poljubi Jezusove noge. V mnogih cerkvah je to čaščenje križa skupni del obreda. Križ ni več trpeče orodje, spremenil se je v znamenje zveličanja. Tako poje stara himnična kitica: »Tvoj križ častimo, Gospod, in tvoje sveto vstajenje hvalimo in poveličujemo: zakaj, glej, zaradi križa je prišlo veselje na ves svet.« Mnogim se zdi protislovno, da bi križ poljubili. Temu se upirajo, ker križ takoj povežejo s trpljenjem ali celo z mazohizmom. Toda ko poljubimo križ, poljubimo Jezusovo ljubezen, ki se je razodela na križu, ljubezen, ki je močnejša od smrti, ljubezen, ki gre skozi trpljenje, da bi nas spremenila. Tako je čaščenje križa izraz zahvale, da je Jezus za nas umrl, da je za nas tvegal svoje življenje, da je izkazal svojo ljubezen do konca. S poljubom odgovorimo na Jezusove besede: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,13).

Osebne vaje
Izberi si križ in ga opazuj. Predstavljaj si, da se je Jezus daroval zate: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,13). Ti si njegov prijatelj, zate je zastavil glavo. Če se v to poglobiš, začutiš lastno vrednost. Tako si dragocen, da je Jezus tudi zate daroval svoje življenje. Zrenje križa nima nobene povezave z mazohizmom ali obsedenostjo s trpljenjem, tudi ne s sočutjem. Nasprotno je bila meditacija križa za mistike srednjega veka opazovanje Jezusove ljubezni. Na križu lahko vidim Jezusovo ljubezen do sebe: to ljubezen začutim, ko opazujem bolečino, ki jo je prevzel nase tudi zame.
Druga vaja ti lahko pomaga, da občutiš skrivnost velikega petka:

• Pojdi sam na sprehod v gozd in si na glavo kot krono položi kamen, ki ti naj ne pade na tla.
• Kamen te prisili, da hodiš pokončno.
• Počasi hodi in si govori: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.«
• Nato si predstavljaj okoliščine, kjer so te zelo ponižali.
• In potem zavestno prehodi te okoliščine šibkosti, ponižanja in ranjenosti z vodilom: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.«

S tem se ne zapreš pred bolečino, kajti ta te ne more oropati tvojega kraljevskega dostojanstva. Ne more te pritisniti ob tla, saj je v tebi prostor, kamor nobena bolečina nima dostopa. Tako lahko začutiš, kaj pomeni za nas Kristusovo odrešenje: ne bo nam odvzeta vsaka bolečina, saj bomo našli pot skozi trpljenje, ne da bi nas uničilo.

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige Pezdir Kofol, M., ZAKAJČKI. Otroška vprašanja o veri, ilustracije: Lisjak P.,  64 strani, 21 x 28 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2019

Prelistajte: *** KNJIGA JE RAZPRODANA (naročite lahko njeno nadaljevanje - "Še bolj radovednimi zakajčki") v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 23,90 €. 

Veliki teden je poseben čas v letu, velika noč je vedno bliže in vsak dan se v cerkvi dogajajo zanimive stvari, rečemo jim obredi. Neža pravi, da so lepe. Blažu pa se zdijo včasih kar malo čudne. Pa še mama in ata sta nekako odsotna te dni …
Otroci so bili vsi pripravljeni na hodniku. Čakali so starše, da gredo k obredom velikega četrtka. Neži se je to zdelo zelo zanimivo: »Blaž, zelo redko se zgodi, da nas ne priganjata. Danes pa ju ni od nikoder …«
»Ata je res dolgo v kopalnici … Dlje kot mama. Ej, Neža, kaj se bo danes dogajalo v cerkvi? Spomni me, vedno pozabim, kaj je v četrtek in kaj v petek,« je Blaž že nekoliko naveličan čakanja vprašal Nežo.
»Danes ima sveta maša rojstni dan! Saj veš, zadnja večerja pa te reči. Spomnimo se, kako je Jezus prvič posvetil kruh in vino. … Joj, poglej, Anton si je narobe obul čevlje. Pomagaj mi, da ga urediva.« Poskrbela sta, da bodo male nogice imele čevlje obute v pravo smer, potem pa se je končno prikazala mama. Hvaležno jih je objela. Kako lepo so se uredili!
»In ati? Ali on ne gre?« je zanimalo Blaža.
»Seveda gre! Le noge si je šel umit,« je pojasnila mami.
»Zakaj pa, saj je rekel, da mu jih bo danes umil župnik!«
»No, saj ravno zato si jih umiva. Da mu ne bodo smrdele,« je bilo Neži spet vse jasno in zelo smešno. Blaž pa je skomignil z rameni in prosil še mamo, da mu nekaj več pove o obredih velikega četrtka.
»Danes se spominjamo zadnje večerje, prve svete maše. Zato bodi še posebej pozoren na lomljenje kruha in mešanje vina z vodo … Ko se to dogaja, odpri svoj srček Jezusu, da vstopi vanj. Ko si otrok, ti je naporno hoditi k maši, ker težko slediš in še ne razumeš, a kmalu se boš zaljubil v sveto mašo in bo postala zate nekaj najpomembnejšega. Vsi, ki radi hodimo k maši, danes praznujemo.«
Pridružil se jim je še ati. Obul si je zloščene čevlje. »Zakaj si obuvaš lepe čevlje, če pa jih boš potem sezul?« Blaž ni razumel, zakaj vse to urejanje, če pa mu bo župnik noge še enkrat umil, čevlje pa tako ali tako sezul.
»Že tako mi bo malo nerodno zaradi obreda samega. In res nočem, da mi ob tem še noge smrdijo ali da so moji čevlji zapackani – potem bi me bilo šele sram!« Ati je pomežiknil, vzel Antona v naročje in so šli.
»Zakaj pa duhovnik umiva noge ljudem?« je vprašal Blaž.
»Tako pokaže, da je služabnik nam ljudem. Veliki četrtek je tudi dan, ko praznujejo vsi duhovniki. Hvaležni so za poklic, ki ga opravljajo. In mi molimo zanje, da bodo pogumni in vztrajni.«

***
Blaž je pri obredu opazoval, kaj se dogaja. Seveda je najbolj radovedno gledal, ko je duhovnik umil atiju noge. Na koncu je duhovnik vzel hostije, jih odnesel in nekam zaklenil. Blaž ni dobro videl, kam, zato je po koncu vprašal: »Kam so odnesli Jezusa?«
Ati je pojasnil: »V ječo. Na veliki četrtek je bil Jezus izdan, odpeljali so ga v ječo. Zato tudi duhovnik položi hostije za rešetke.«
***
Kaj pa se dogaja na veliki petek? To je tisti dan, ko smo kristjani povabljeni na obisk k mrtvemu Jezusu. Tudi Blaž rad gre, saj mama pride ponj in po Antona v vrtec že pred spanjem. Tudi letos ni bilo nič drugače.
Blaž je odprl vrata v cerkev. Tokrat niso nič zaškripala. To pa je nekaj! Župnik je za veliki petek celo podmazal cerkvena vrata, ki vse leto škripajo, da Blaža vsi grdo pogledajo, ko zamudi. No, vsaj njemu se zdi tako. Tokrat pa so se odprla brez hrupa. Mama ju je odpeljala v cerkev k Jezusu, ki leži v grobu. Tam so se tesno stisnili in molili vsak po svoje. Blaž je že vedel, da ni treba početi nič posebnega. Pomembno je, da prideš in nekaj časa preživiš ob mrtvem Jezusu. Temu se reče navzočnost.
Še Anton, ki ni nikoli pri miru, je tokrat začutil, da se dogaja nekaj zares posebnega, ves utrujen od tekanja po pomladnem soncu na vrtčevskem igrišču je kmalu zaspal. Mama je vzela križev pot za otroke in iz knjižice zelo potiho prebrala kratko molitev. Blaž je poslušal in gledal Jezusa v grobu. Naenkrat je zašepetal: »Mami, a smo ljudje vsi tako utrujeni, ko umremo? Jezus je Božji sin, res bi ga lahko bolj lepo narisali, ali se ti ne zdi?«
»Veš kako dolgo so ga mučili, gotovo so ga po trpljenju ljudje komaj še prepoznali,« je zašepetala mami in mu s kretnjo pokazala, da je dovolj klepetanja.
***
Zvečer so prišli spet k obredom. Starši so se v cerkvi pripravljali, da bodo brali pasijon – to je zgodba o Jezusovem trpljenju, kjer se odrasli gredo nekakšno igro vlog. Blažev ati bo Pilat. Letos ima res smolo, je pomislil Blaž. Najprej mu župnik umiva noge, potem bo še obsodil Jezusa na smrt. Nerodna reč. Še dobro, da je samo branje in ni zares. A Blaža je bolj kot atijeve zadolžitve grizlo nekaj drugega. Zapustil je družbo prijateljčkov in poiskal mamo. »Ali res moram poljubčkati Jezusa na križu?« Ni mu bilo do ljubčkanja. »Lepo je, če ga poljubiš. To je zelo lep obred. Če ti je preveč nerodno, pa lahko samo poklekneš in Jezusa pobožaš. Bo šlo?« Blaž je prikimal in k obredu čaščenja križa pogumno korakal v vrsti, pokleknil kot vitez in nežno pobožal Jezusa. Ko se je vračal nazaj k svoji družini, pa je bil tako razburjen, da se mu je pripetila manjša nezgoda.
Pred cerkvijo je pocukal mamo za rokav, preveril, da ga nihče ne sliši, potem pa zašepetal: »Mami, ko sem šel nazaj od križa, sem se zaletel v eno tetico, ona ni gledala, kam gre … no, jaz tudi ne … In tresk!«
Blaž je gledal mamo, če bo huda. Njej pa je šlo na smeh. Dečko je nadaljeval: »A veš, kaj se je zgodilo potem?« »Kaj?« »Objela me je in poljubčkala! Bljaaak.« Blaž se je skremžil, mama pa je smeje se dejala: »No vidiš, ker ti nisi hotel poljubčkati Jezusa na križu, ti je on poslal poljubček po tej tetici.«
»Obljubi, da ne boš nikomur povedala!«
»Obljubim!«

(izbira in pripravlja Marko Čuk)

Zakaj moram k maši? Kakšna je razlika med čudežem in čarovnijo? Zakaj se duhovniki ne poročijo? Zakaj pri obhajilu jemo Jezusa? Tudi vam otroci zastavljajo vprašanja o veri, Jezusu in krščanskem življenju, ki vas spravijo v zadrego? ... in številna druga otroška vprašanja o veri ...
V 27. zgodbah se preselimo v vsakdanjik slovenske krščanske družine. Glavni junak slikanice je Blaž: radovednež, ki rad sestavlja legokocke. Jezus je njegov superjunak. Odkriti hoče, kakšne supermoči ima, in mu poskuša biti podoben, zato neprestano sprašuje in s hudomušnimi domislicami nasmeji vso družino. Mami in ati se trudita odgovarjati in svoje otroke voditi k Bogu ... a velikokrat se znajdeta v zadregi.

5 razlogov, zaradi katerih vam bo slikanica všeč:
1. V njej so zabavne zgodbe iz krščanskega življenja, ki pokažejo, kako vero in Jezusa nevsiljivo vključiti v družinski vsakdan.
2. Napisana je na osnovi resničnih otroških vprašanj. Gotovo se je kakšna od opisanih prigod že zgodila tudi vam.
3. Knjiga pride prav: zgodbe so priročno izhodišče za pogovor.
4. Ob zgodbah so okvirčki (dodatna vsebina) treh tipov: otrokova molitev, namig za starše in didaktični namigi.
5. Knjiga je lična, polna igrivih, a preprostih ilustracij.

Blaž je radovednež, ki rad sestavlja legokocke. Atija in mamo zasipa z vprašanji o Bogu in Jezusu – prav Jezus je njegov superjunak. Odkriti hoče, kakšne supermoči ima, in mu poskuša biti podoben.

Neža je že velika. Zelo rada riše, bere in raziskuje. Ko bo odrasla, bo pisateljica. Vedno rada sodeluje v družinskih pogovorih.

Anton se še uči govoriti. Kmalu bo tudi on zastavil prvo vprašanje.

nekaj že objavljenih vsebin iz knjige

iz knjige Andrea Schwarz: ODVALIMO KAMEN, KI NAM ZAPIRA POT V ŽIVLJENJE 160 strani, 12 x 20 cm, trda vezava;

* * *  Prelistajte    * * *  Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 6,95 €; s kartico zvestobe: 6,26 €

Dan ko se umivajo umite noge. Simbolika služenja duhovnika preprostemu človeku. Kljub temu da imamo umite noge (pa urejene nohte in depilacijo seveda), nam je nerodno, ko duhovnik povabi k sodelovanju pri obredu. V sebi moramo prebuditi ponižnost; potem zmoremo. Poskušam se vživeti v apostole pri zadnji večerji, ki niso imeli umitih nog, bile so umazane od poti. »Bile pa so tudi umazane zaradi izdaje, zatajitve, ljubosumja. Jezus okoli sebe ni zbral izbrancev, ampak ljudi. Ljudi, kot sva jaz in ti. Včasih z umazanimi nogami, včasih z umazanim srcem. Pa vendar pred njimi poklekne, se poniža, umije jim noge, z nežno kretnjo odstrani vso umazanijo – ker nas neskončno ljubi. Odstrani nam umazanijo, ki nam preprečuje, da bi resnično živeli.«
In ko je obred umivanja nog končan, ko se Bog v Jezusu pokaže kot človek pred ljudmi, naredi korak dlje. Popolnoma se nam podari, podari nam svoje telo in svojo kri. »To je evharistija. Bog se nam podarja po svojem Sinu, tako zelo, da nam zleze pod kožo. Zato na ta veliki četrtek sodita skupaj umivanje nog in evharistija. Prvo je zunanje znamenje, drugo notranje. Jezus si naloži tudi smrt, da bi nam bil blizu v naših smrtih, v katerih dnevno umiramo. Božja ljubezen prodre v vse naše smrti, v vse prepade našega življenja.«

Kaj pomeni »živeti v polnosti«?
Živeti živahno življenje je po Jezusovih besedah »živeti življenje v polnosti«. Jezus s tem ne misli dolgega življenja, pač pa kakovost oz. globino življenja. »Sploh ni pomembno, da doživimo zelo veliko, da imamo po možnosti vse, da bi bili po možnosti povsod prisotni. To ni vprašanje po mojem delu in storilnosti, ampak po mojem bitju, po načinu, kako živim svoje življenje: pri tem, kar delam in kakršna sem, sem vsa jaz, se čutim in doživljam. Gre za to, da se še lahko razveselim, ko zacveti prvi žafran (in ga sploh opazim!), gre za to, da znam uživati v vetru, se veseliti bližine ljudi. Gre za to, da sem pri vsem, kar delam, v polnosti prisotna, da sem to vedno jaz.«

PEZDIR KOFOL, Marjetka. Odvalimo kamen, ki nam zapira pot v življenje. (Mladinska priloga. Tema meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 3, str. 60-65.

Misli upanja skozi postni in velikonočni čas
Avtorica knjige nas vabi, da se na začetku poti najprej skušamo zavestno odločiti, kaj v življenju resnično potrebujemo ... V tem smislu je namreč treba razumeti odpoved, post.  Kdor se poda na pot, se odpre za novo, v njem se vse spreminja. Odpreti se življenju pomeni iti v globino – spreminjati vrstni red, postavljati nove prioritete. Ko gremo v globino se ne smemo ustrašiti, dopustiti moramo, da se nas dotakne in tudi mi se moramo nje. Če upamo in zaupamo v svetlobo, se je treba večkrat pogrezniti tudi v temo - če verujemo v življenje, lahko sprejmemo tudi smrt

 izbira in pripravlja: Marko Čuk