Govoriti o postu je danes zelo moderno: presenetljivo pa bolj nagovarja tiste, ki jih zanima predvsem skrb za zdravje, in manj tiste, ki bi morali biti pozorni na njegov izvirni pomen in smisel. Izvirno je namreč post verska praksa in ni namenjen samo zdravljenju telesa. Poleg prehrane, ki vključuje odrekanje, ima post širši smisel, ki mu ga daje njegova verska razsežnost. V tem pogledu je post sredstvo, ki nam odkriva, kaj je človek v svojem najglobljem bistvu. Zato je prav, da o postu govorimo ravno sedaj, ko v celotnem krščanskem svetu poteka velikonočni post. Končni cilj posta je priprava na neko drugo vrsto hrane, neko drugo jed, priprava na zaužitje posebnega in zdravilnega obroka, ki ga sv. Ignacij Antiohijski, mučenec in škof iz 2. stoletja, imenuje zdravilo nesmrtnosti - sveto obhajilo ... Knjiga se najprej dotika prav duhovnega pomena posta, njegovega vpliva pri gradnji naše osebnosti ... pri poglabljanju našega duhovnega življenja ... Med hujšanjem in postom je velikanska razlika: pri hujšanju se odrekamo hrani samo zato, da bi izgubili na teži, medtem ko je izguba telesne teže v postu samo eden od koristnih učinkov te duhovne discipline. Post je namreč prepleten tudi z molitvijo in raznimi oblikami duhovne askeze ...

Za pravilno razumevanje postenja bo slovenskim bralcem lahko v veliko pomoč nova knjiga »Post – pot v življenje« beograjske zdravnice in pisateljice dr. Vesne Dimitrijević Srećković. Osvetljuje nekatera pereča vprašanja, ki so povezana z zdravilnim postom. Mnogi ljudje danes zbolevajo za različnimi boleznimi, katerih skriti vzrok je velikokrat nepravilna in nezdrava prehrana.

Zato avtorica poleg strokovne razlage, zakaj se je dobro postiti, bralcem nudi tudi različne postne (mediteranske) jedilnike, ki jih že stoletja pozna pravoslavna Cerkev. Različne mednarodne študije potrjujejo, da se lahko s postenjem premaga marsikatera nevarna bolezen (rak, arteroskleroza, sladkorna bolezen). Zato knjigo Post – pot v življenje zelo priporočamo vsem, ki si želijo zdrave prehrane. Knjiga se lahko uporablja kot priročnik za zdravo življenje ali pa kot izvrstna zbirka zdravilnih mediteranskih jedilnikov.

Založba Ognjišče – Slomškova založba se zahvaljuje tudi prof. Vladimirju Vukašinoviću z beograjske pravoslavne fakultete, ki je kot soavtor knjige v imenu beograjske založbe dovolil, da knjiga lahko izide tudi v slovenskem prevodu. V Beogradu je knjiga doživela velik uspeh in so jo v kratkem ponatisnili. Tudi druge mednarodne založbe se zanimajo za avtorske pravice. Vsekakor bo odličen slovenski prevod izpod peresa gledališke igralke gospe Milade Kalezić navdušil marsikaterega bralca, ki ima rad lepo slovensko besedo.

Originalno izdajo krasijo ikone in freske Božje Matere Marije in Gospoda Jezusa. Slovenski prevod pa je opremljen s podobami nekaterih svetnikov, ki jih katoliška Cerkev ceni in časti kot zdravnike in ranocelnike (evangelist sv. Luka, škof sv. Blaž, sv. Kozma in Damjan, sv. Anton Puščavnik, sv. Rene Goupil, sv. Jožef Moscato). Mnoge izmed njih so zdravniki, lekarnarji in zdravstveni delavci izbrali za svoje zavetnike. (urednik Stanislav Slatinek v Spremni besedi)

Razlogi za veliko zanimanje za to knjigo so različni. Nekdo jo želi imeti zaradi razlag različnih zdravstvenih težav, ob katerih izve tudi nekaj o pomembnem in zdravilnem delovanju posta v preventivi in zdravljenju različnih kroničnih bolezni. - Tisti, ki si jo želijo imeti zaradi tematike posta, pa lahko istočasno izvejo marsikaj koristnega o predlagani prehrani in njenem vplivu na različne težave in bolezni. Med našimi bralci so taki, ki se že leta držijo posta, kot tudi taki, ki šele začenjajo z njim ali šele razmišljajo o njegovem zdravilnem delovanju. - V knjigi so prvič ponujeni 7-dnevni postni jedilniki za vse štiri poste: božični post, velikonočni post, post Petra in Pavla ter post ob Marijinem vnebovzetju. Jedilniki so se pokazali kot zelo koristni pri praktični uporabi. …. (dr. Vesna Dimitrijević Srećković)

pripravlja Marko Čuk

Postni čas se začne s pepelnično sredo, na katero se blagoslovi pepel, ki ga potresejo vernikom na glavo. Pokaže nam, kakšen namen ima ta čas: pepel nas spominja na našo minljivost: »Prah si in v prah se povrneš.« Pepel pa je tudi simbol čiščenja, saj lahko z njim pomivamo posodo. Obred pepelnatega križa, s katerim nas na čelu zaznamuje duhovnik, bi nas naj povabil, da očistimo predvsem svoje mišljenje, kajti prav v glavi se začenjajo odkloni s prave poti. Če slabo razmišljamo, bomo tudi neprimerno živeli. Tako nam duhovnik pri podelitvi križa lahko tudi reče: »Spreobrni se in veruj evangeliju.« Grška beseda za spreobrnjenje je ‘metanoia’, kar v resnici pomeni spremembo mišljenja. Drugače bi naj začeli razmišljati o svojem življenju in o soljudeh. S tem se začne spreobrnjenje, kajti naše mišljenje je pogosto polno predsodkov in obsojanj, prav tako pa ga preveč določa javno mnenje. Sprememba mišljenja pa pomeni:

• ustvariti si drugo mišljenje o življenju in o soljudeh;
• ‘metanoein’ lahko tudi pomeni pogledati za stvari, v sebi in v drugih spoznavati dejansko stanje;
• ali pa tudi pogledati nazaj, obžalovati.

Jezus ne odpravi posta, ampak nam naroča, naj se ne postimo s trpečim obrazom kot hinavci, ki hočejo s tem pritegniti pozornost: »Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« (Mt 6,17). Tu ne gre samo za skrivanje posta, ampak za notranjo držo. Post ni nekaj temačnega, noben napad na nas same, nikakršno samokaznovanje, ker smo preveč jedli. Če se postimo, da bi se kaznovali ali da bi shujšali, to ne bo imelo dobrega učinka. To je samo stvar volje in končno temačna stvar. Pravi post pa potrebuje jasnost, lepoto in veselje. Pri postu moram s seboj dobro ravnati: ne postim se, ker se jezim na svojo odvečno težo; postim se predvsem zato, da bi se notranje očistil, da bi bolj čuječe in pazljiveje živel. Samo tako je post zame dragocen in zdravilen.

Post je istočasno maziljenje in umivanje:

• Izmije mi madeže, ki so umazali moje mišljenje in čustvovanje.
• Želi me maziliti – dobro dene mojemu telesu, s katerim ravnam skrbno in pazljivo. V postu veliko bolj občutim svoje roke, s svojim obrazom zaznavam še tako nežen vetrič, moji čuti so mnogo dovzetnejši.

Jezus ne povzame samo treh oblik judovske pobožnosti, ampak jih med seboj tudi poveže. Post je povezan z molitvijo in dobrimi deli: s postom lahko kaj privarčujem, da podarim ubogim; zato post tudi ni čisto naključno čas, ko svoje darove delimo z drugimi (to se kaže tudi v številnih postnih akcijah). Toda post in dobra dela imajo še drug pomen: v času posta se odprem za druge, postajam solidaren. Kadar sem na drugega jezen, se pogosto bašem z jedjo, da ga ne bi čutil ob sebi. Z nažiranjem se zapiram pred drugimi. Post pa me želi napraviti občutljivega za stiske ljudi okoli mene. Enemu pomagam z darom, drugemu s pozornostjo in odprtostjo za njegove stiske in težave.
Post je povezan tudi z molitvijo. Prvi menihi so razumeli post kot predpripravo na molitev:

• Post nas napravi notranje bolj čuječe.
• Mojo molitev očisti in naredi bolj poglobljeno.
• S postom dobi moja molitev krila.

Post pa je povezan predvsem s prošnjo: ko so imeli prvi kristjani kak problem, ali v svoji skupnosti ali tudi v javnosti zaradi preganjanja, so se skupaj postili in molili. Skupna molitev in post naj bi jim pomagala v stiski. Kadar imam postne duhovne vaje, vedno povabim udeležence, da se kak dan zavestno postijo in molijo za katerega človeka. Post me torej odpre za drugega. Lahko si predstavljam, da tega drugega istočasno nosim v sebi in ga podržim pred Bogom. Ko se postim in molim za drugega, ni to le nekaj pobožnih misli o njem ali mimogrede izgovorjena prošnja. Molitev za drugega občutim z vsem telesom; ko lakota narašča, molim zanj z dušo in telesom. Post je mojo molitev poglobil. V tej molitvi priznavam svojo nemoč, da drugemu ne morem sam pomagati. Zaupam ga ozdravljajočemu Božjemu Duhu, ki mu pomaga. Postna molitev me notranje povezuje s tistim, za katerega molim; skoraj telesno ga ves dan čutim ob sebi in v sebi in ga izročam Božjemu usmiljenju.

Cilj treh pobožnosti – dobrodelnost, molitev in post – je zaupanje v Božjo pomoč: »Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« (Mt 6,31–33). Postni čas bi nas naj ponovno vrnil k pravemu vrednotenju. Pred očmi moramo vedno imeti Božje kraljestvo, da lahko v nas vlada Bog. Če pa naše življenje vodi Bog, nas ne bodo obvladovale skrbi in strahovi, potrebe bodo izgubile svojo moč nad nami. Postajamo svobodni in živimo v zaupanju, ne v strahu.
Po Mateju nam Jezus ponuja še drugo utemeljitev za post. Ko Janezovi učenci vprašajo Jezusa, zakaj se apostoli ne postijo, jim odgovori: »Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat se bodo postili.« (Mt 9,15). Post torej pomeni pričakovati ženina: med postom si želimo, da bi se zbližali z Jezusom. To odgovarja razlagi svetega Benedikta, ki pravi, da bi naj svete velikonočne praznike pričakovali z duhovnim hrepenenjem in veseljem (RB 497). Na velikonočno vigilijo so prvi kristjani pričakovali Kristusov ponovni prihod, prihod ženina, ki bi jih odpeljal v kraljestvo ljubezni.

OSEBNE VAJE
Post je čas uvajanja v notranjo svobodo ter čas notranjega in zunanjega prečiščevanja, zato premisli: Kakšen načrt bi si rad zamislil za ta post? (*V slovenščini je zaradi jezikovne posebnosti nagovor samo v moškem spolu, velja pa seveda tudi za ženskega. op. prev.)

• Tvoj načrt je lahko povezan z jedjo in pijačo; v teh štiridesetih dneh se lahko odpoveš alkoholu, sladkarijam ali mesu.
  
  
• Morda pa tvoj problem ni v hrani, ampak v govorjenju o drugih; tako si lahko zastaviš načrt, da v postnem času ne boš govoril o drugih, da ne boš razglašal njihovih napak in se ne boš udeleževal vsesplošnega obrekovanja.
  
  
• Ali pa je tvoj problem v čiščenju nepotrebnega: svoj koledar terminov lahko sprostiš in si ustvariš čas za branje, sprehod, meditacijo, tišino. Kaj bi ti pri tem pomagalo?
  
  
• Bi bil zate smiseln post brez televizije?
  
  
• Ali pa to čiščenje odvečnega zadeva tvoje stanovanje? Se v njem še dobro počutiš ali je založeno s stvarmi, ki jih pravzaprav ne potrebuješ in ti ne dajo dihati?

Sveti Benedikt ob tem svetuje, naj si vsak menih svoj postni program zapiše in se o njem pogovori z opatom. Tak pogovor z drugim, pa naj je to prijateljica, duhovni spremljevalec ali zakonski partner, nam je lahko v pomoč, da se za svoj postni načrt obvežemo. Naši lastni odločitvi da to še poseben poudarek. Kot drugo pa mi tak pogovor lahko pove, če sem se lotil prave teme. Morda pa hrana sploh ni moj problem, ampak je moja težava v stalnem prelaganju odločitev ali dela, ki bi ga moral že zdavnaj opraviti. Potem je treba prav to vključiti v svoj osebni program. Premisli, kaj bi ti v postnem času dobro delo, nato si to zapiši in pokaži nekomu, da ne boš ostal brez vsake obveze. Tako bo post zate res pravi duhovni trening. Menihi govorijo celo o duhovnih tekmovalcih; imenujejo se ‘atleti’, ki se kot športniki s svojim trenerjem dogovorijo za program treninga. Samo tako lahko napredujejo na svoji duhovni poti.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZGODBE S SEMENI UPANJA (Zgodbe za dušo 6), zbral in uredil: Božo Rustja, 144 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, 2. ponatis (več kot 63.000 prodanih knjig) Ognjišče, Koper 2015

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 7,90 €, s kartico zvestobe: 7,11 €

Neki mož se je vrnil s krajših duhovnih vaj. Ko ga je sosed vprašal, kako je bilo, mu je odgovoril: »Jaz sem umrl.«
Nekoliko v zadregi, nekoliko radoveden ga je sosed vprašal, kaj misli s tem.
»Poglej,« je odgovoril mož, »tja sem šel, ne da bi vedel, kaj se bo tam dogajalo. A med duhovnimi vajami sem odkril, da sem celo svoje življenje preživel skrit za številnimi maskami. Spoznal sem, da niti ženi nisem dopustil, da bi spoznala, kakšen sem v resnici. Z njo sem se igral skrivalnice, prav tako z otroki in z drugimi ljudmi – nikomur nisem odkril, kdo v resnici sem.
Najhuje pri vsem tem pa je bilo, da tudi do samega sebe nisem bil odkrit. In ko sem vse to spoznal na duhovnih vajah, je moj stari človek popolnoma umrl.«
Rekel je še: »Zelo boleče je, če mož v srednjih letih odkrije, da še ni prišel do pravega spoznanja o samem sebi. Prepričan sem, da sem moral doživeti to izkustvo smrti, da bi postal novi človek, kar upam, da sem postal sedaj.«

V evangeliju piše: »Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje« Jn 12, 24-25.

Zgodbe s semeni upanja, 85.

In o čem nam govorijo Zgodbe s semeni upanja?
Najprej upiramo pogled naprej: vrednote, za katere živimo, odločajo o tem, kaj bomo videli v življenju in bistrijo naš notranji pogled ... biti moramo uglašeni, da bomo slišali Boga, Bog nam prižiga luč, da vedno vemo, kje nas čaka privez.
V drugem delu so zbrane zgodbe, ki nas učijo, kako oznanjati, kako se spreminjati, prenavljati, kako izbirati novo pot, kako naj uresničujemo misli, želje, pogovore, pridige ... kako naj jih udejanjimo, da bomo plemenitejši, da bomo podobni Kristusu in okrepljeni za nebesa ...
Seveda se moramo pri vsem svojem delu, razmišljanju hotenju ... zavedati, da gre za večnost - če želiš, da si srečen, dajaj in ne glej na plačilo - vsakemu delu se moramo popolnoma posvetiti, delati z ljubeznijo, ne moremo sedeti na dveh stolih ...
In kaj je središče našega življenja? Zgodbe nam ponujejo nekaj odgovorov: Kar daš, to imaš ... Zdaj se moramo odločiti za Boga ... narediti v življenju tudi kaj takega, kar nas drago stane - a to lahko pomeni začetek našega spreobrnjenja ... če smo seveda potrpežljivi.
Kako služiti? Vrednost ima ne samo tisto delo, ki ga ljudje občudujejo, hvalijo ... koliko skritega dela je, ki ga nihče ne opazi ..Zakon darovanja je trden kot zakon težnosti: ko nehamo dajati, na drevesu našega življenja ni več sadov ...
Kako do drugega? Ljubezen do bližnjega nam morda prinaša težave, toda brez njih bi bilo naše življenje prazno ... ljubezen dela čudeže ... zapovedi ne izpolnjujemo zato, da bi nas Bog ljubil ampak zato, ker nas Bog ljubi ... V Bogu je naše upanje - molitev odpre vrata, skozi katera vstopimo v svetišče, kjer dobimo moč in občutimo varnost ter si naberemo novih moči.
Zavest, da hodimo po Kristusovih stopinjah olajša breme težav. Ali nam ni v življenju v spodbudo že to, da nam stoji ob strani nekdo, ki nas ljubi? Pri Kristusu pa ne gre samo za  čustveno tolažbo. Kdor hodi za Kristusom, se približuje njegovemu načinu razmišljanja in načinu življenja ... začenja razumeti pomen trpljenja in prejema Božjo moč, da bo nosil svoj križ skupaj z Odrešenikom sveta,.. (MČ o knjigi)

 pripravlja in izbira: Marko Čuk

Francosko mesto Lurd pod Pireneji že več kot 150 let obiskujejo množice romarjev z vsega sveta, med njimi tudi zelo veliko bolnikov, ki v tem svetem kraju zadobijo dušno, nekateri pa tudi telesno zdravje. Štiri leta zatem, ko je papež bl. Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju, jo je Božja Mati Marija potrdila, ko se je od 11. februarja do 16. julija 1858 prikazovala 14-letni Bernardki Soubirous in se ji predstavila: "Brezmadežno spočetje sem." Ob opisu Bernardkinega življenja odkrivamo nastanek te božje poti.

iz vsebine:

“Niti trenutek svojega življenja ne bom živela brez ljubezni.” To je ena od številnih Bernardkinih izpovedi, ki so prišle do nas.
Nenavadna je bila usoda tega dekleta, ki je bila ena izmed mnogih, od katerih se je, če že hočete, razlikovala po tem, da je bila nepismena, bolehna in da je povrh vsega izhajala iz revne družine. Njen oče je bil neuspešen mlinar, njena mati pa je morala delati kot perica v hišah bogatih, enega od njenih bratcev so v cerkvi zalotili, kako je jedel vosek sveč, da bi si potešil lakoto...
Vendar je bila ona izbrana, da bo pri masabejski votlini videla Sveto Devico.
“Če bi Sveta Devica našla bolj nevedno dekle, kot sem jaz, bi izbrala prav njo,” je ponižno rekla Bernardka, ko jo je redovna sestra spraševala o otroštvu.
Postala je njena poslanka, zvesta glasnica.
“Jaz sem Brezmadežno Spočetje,” ji je rekla Gospa v krajevnem narečju, edinem jeziku, ki ga je Bernardka tedaj poznala.
Njeni kritiki so jo imeli za noro ali za cirkuško atrakcijo, za njene privržence pa je bila svetnica. Bernardka je bila trdno prepričana samo o tem: Gospa ji je zaupala sporočila in ona jih mora posredovati vsem, katerim so namenjena.
Ne bodo je zaustavila niti zasliševanja civilnih oblasti in niti - vsaj na začetku - nevernost cerkvenih ljudi.
Vsega tega ni delala iz osebnih koristi: ona in vsa njena družina so vse življenje ostali revni.
Ko je izpolnila svojo nalogo glasnice, se je umaknila v samostan v Neversu, kjer je v tišini preživela preostanek svojega kratkega življenja, “zmleta kakor žitno zrno”, kot je zaupala eni od svojih redovnih sester.
Danes Bernardke ni v Lurdu: kajti vsak romar mora najti njen prostor, videti s svojimi očmi, poslušati s svojimi ušesi večno poročilo ljubezni, miru in spreobrnjenja, ki lahko spremeni življenje posameznika in vsega človeštva.

...
“Brezmadežno spočetje sem”
Najpomembnejši datum v zgodovini Lurda je 25. marec 1858: gospa je razodela svoje ime. Bernardka se je sredi noči nenadoma zbudila: v svojem srcu je to prepoznala kot posebno povabilo in prosila je starše, naj jo spremijo k votlini. Bilo je ob petih zjutraj. “Drznila sem si gospo spet vprašati, kdo je,” piše v svojem dnevniku. “Tokrat je Gospa povzdignila oči proti nebu, roke, ki so bile razprostrte in obrnjene proti zemlji, je sklenila na prsih in mi dejala, da je Brezmadežno spočetje.”
Po videnju se je Bernardka odpravila k župniku, da mu sporoči besede, katerih pomena ona ni niti razumela in jih je vso pot ponavljala, da jih ne bi pozabila.
Peyramale je začenjal verjeti, da je zgodba pri masabejski votlini nekaj nadnaravnega: samo štiri leta prej je papež Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju.
Ko so se prikazanja obnovila, je raslo tako navdušenje ljudi kot tudi Bernardkine težave in trpljenje. Prefekt je ukazal, naj jo pregledajo trije zdravniki z namenom, da bi jo razglasili za umsko neuravnovešeno.
Njihovo poročilo je bilo mojstrovina kompromisa: vidkinjo mučijo prividi, vendar ni za v umobolnico. Toliko manj, ker je zdaj na njeni strani tudi župnik Peyramale, ki je bedel nad njo.
Predzadnje prikazanje je bilo 7. aprila. Bernardka je bila pred votlino že ob petih zjutraj. Pokleknila je na običajno mesto. Tokrat je imela v roki debelo in težko svečo namesto navadne. Ko je Bernardka začela moliti rožni venec, je prišel doktor Dozous, ki je kasneje zapisal: “Nenadoma jo je zajela globoka kontemplacija. Toda presenečenje! Opazili smo, da je plamen že použil zgornji del sveče nad Bernardkinimi prsti in je zdaj gorel med prsti, ne da bi jih poškodoval. Pojav je trajal dolgo, dekle pa je ostala negibna in neobčutljiva za plamen, ki je plapolal med njenimi prsti.” Ko je prišla k sebi, ji je doktor previdno vzel svečo, ji pregledal roke, vendar ni našel nikakršne sledi opeklin.
Nato je svečo nenadoma zopet približal Bernardkini roki in povzročil normalen odziv: “Gospod, opekli me boste!” Ta dogodek je pomenil začetek Dozousovega spreobrnjenja: od takrat naprej je bil prepričan zagovornik verodostojnosti dogodkov v Lurdu. (...)

pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Gospod,
ti veš,
kako blaženo
sva pričakovala
prvega otroka.
To so bili čudoviti dnevi.
Malo tudi dnevi strahu,
ali se bo rodil zdrav.

Ko si nama ga podaril
in je ležal v najinih rokah,
sva čutila, kakšen
nedopovedljiv
dar je življenje,
kakšen dar je otrok.
A tudi odgovornost.

Potem sva ga nesla h krstu ...
Zatem je rasel.
Prišel je tudi drugi in tretji
otrok, drugi in tretji krst.
Kakšni darovi, kakšna
odgovornost!

Gospod, naj najina vera,
v katero so bili najini otroci
krščeni, iz dneva v dan raste!
Naj bova tvoja
ljubljena zakonca,
da boš imel tudi nad nama
in nad najinimi otroki veselje
zdaj in vekomaj.

V. Vider, Molitev, v: Ognjišče 2 (2011), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Tvoj blagoslov
naj nas ogreje
kot sončni žarek
v zimskem mrazu.

Tvoj blagoslov
naj nas osveži
kot hladna voda
v poletni vročini.

Tvoj blagoslov
naj nas nasiti
kot kos kruha
v hudi lakoti.

Tvoj blagoslov
naj nas okrepi
kot močno zdravilo
v težki bolezni.

Tvoj blagoslov
naj nas razveseli
kot prijazna beseda
dobrega prijatelja.

Tvoj blagoslov
naj nas pomiri
kot tolažeča roka
matere in očeta.

Tvoj blagoslov,
naj nas osreči.

K. Rommel, Pogled v nebo, v Ognjišče 2 (2023), 81.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Duhovni impulzi za uspešne odnose

Živeti–namesto životariti, zato gre. Kdor namreč ne zna reči ‘ne', zboli. Kdor hoče uresničiti vsa pričakovanja, bo kaj kmalu boleče občutil svoje lastne meje. Ne glede na to, ali gre za partnerstvo, službo, vzgojo - za vse odnose velja: pomembno je znati postaviti meje. Mnogi živijo preko svojih moči ali zmožnosti. V nekem trenutku opazijo, da niso več osrediščeni. Ampak le tisti, ki ima svojo sredino, lahko prerase svoje meje.

Anselm Grün in Ramona Robben pri spremljanju vedno znova ugotavljata in tudi dokazujeta z zgodbami modrosti iz Svetega pisma in pravljic: da je srečanje lahko uspešno, morata biti vedno uravnotežena zaščita sebe in odpiranje navzven, postavljanje meja in razdajanje. Le tisti, ki pozna svoje meje, jih lahko vedno znova prestopi, da se približa drugemu in se z njim zares sreča.

iz vsebine

Veliko ljudi išče nasvet zato, ker ne znajo postaviti meja. Ves čas so pod notranjim pritiskom, ker ne znajo reči 'ne' in mislijo, da morajo izpolniti prav vse želje, ki jim jih kdo naprti. Menijo, da morajo uresničiti vsa mogoča pričakovanja drugih ljudi. Bojijo se reči 'ne', saj se bojijo, da bodo potem izgubili občutek pripadnosti, ali pa zato ker menijo, da jih bodo ljudje zavrnili, če česa ne bodo hoteli storiti. Spet drugi se neomejeno prenajedajo: ne zaznavajo svoje lastne meje. In trpijo zato, ker si ne znajo postaviti meja.

Nekateri ne znajo postaviti meja do ljudi, ki jih obkrožajo. Meje izginjajo. Takoj zaznajo občutke drugih ljudi. Vendar to nikakor ni zgolj pozitivno. Njihova čustva se namreč ves čas mešajo s čustvi drugih. Dovzetni so za razpoloženje drugih in padejo pod njihov vpliv. Včasih imajo celo občutek, da izginjajo. Tako živijo brez zaščite. Vsakdo, ki proučuje življenjske zgodbe takšnih ljudi, kaj kmalu opazi, da vse to izhaja iz daljne preteklosti. Ljudje, ki nimajo meja, so običajno v otroštvu utrpeli nespoštovanje svojih meja. Za prizadete so takšne kršitve boleče. Tovrstne izkušnje ne samo da bolijo, pogosto imajo tudi za posledico probleme, ki se kažejo še dolgo potem: vsak potrebuje svoje zatočišče. Poglejmo: mati vstopi v hčerkino sobo, ne da bi prej potrkala, in ko hčerke ni, brska po njenih predalih ali bere njen dnevnik. Vedno znova se pokaže: ljudje, katerih meje so kršili v otroštvu, imajo neredko celo življenje težave v odnosih. Primerov je nešteto. Vsi pa kažejo, da lahko v življenju uspemo le, če živimo znotraj določenih meja.

Kako le naj bo človeško življenje uspešno, saj smo vendar vedno v nekem odnosu? Sebe ne moreš zaznati niti razviti svoje osebnosti, če nisi v stanju postavljati meje. Nato kaže že beseda sama: »persona« (oseba) izvirno pomeni »maska«; torej lastna podoba samega sebe. Preko maske lahko vzpostavljaš stike z drugimi. Latinska beseda »personare« pomeni »razlegati se«. S svojim glasom, z govorjenjem dosežem drugega, tako se srečava. Srečanje je lahko uspešno le, če je vzpostavljeno ustrezno ravnovesje med mejami in prekoračitvami meja, med zaščito in odpiranjem, med postavljanjem meja in med predajanjem. Poznati moram svoje meje. Šele takrat jih lahko prekoračim, kadarkoli se želim približati drugemu, zato da se z njim srečam, se ga v srečanju dotaknem in tako, če se le da, občutim trenutek enosti.

Do medsebojnega srečanja pride, če tako gledamo na stvari, vedno na mejni točki. Jaz moram iti do svoje meje, vse do najbolj zunanjega roba, kolikor še zmorem, da bom pri drugem dobro sprejet. Če je srečanje uspešno, meje niso niti toge niti ne ločujejo. Takrat postanejo gibljive, takrat na meji in še preko nje pride do enosti. Vendar srečanje ni nekaj statičnega, ampak nekaj, kar se vedno dogaja v živo. Po srečanju se vsi ljudje spet vrnejo vsak v svoj prostor, ki je obogaten z izkušnjo na meji.

Francoski pisatelj Romain Rolland celo meni, da je odločilni ključ do sreče pravilen odnos do meja. Pravi namreč: »Sreča pomeni poznati svoje meje in jih ljubiti.« Torej po njegovem mnenju ne gre le za umetnost postavljanja lastnih ločnic ali pa za njihovo poznavanje. Meje bi morali tudi ljubiti. To ne pomeni ničesar drugega kot to: morali bi sprejeti svojo omejenost, hvaležni za meje, ki jih izkušamo pri sebi in drugih. Ključnega pomena za srečo je, da se imamo radi v svoji omejenosti, in tudi, da imamo radi druge ljudi in njihove meje. To ni vedno preprosto, saj pri sebi raje razvijamo videz neomejenosti. Vendar za Romaina Rollanda velja: kdor se spravi s svojimi mejami in je do njih ljubeč, bo uspešen v življenju. Tak človek bo srečen.

Vse preveč nas je danes preobremenjenih. To je lahko posledica marsičesa. Skoraj po pravilu preobremenjeni in pregoreli ljudje niso upoštevali svojih meja. Živijo preko svojih zmožnosti in v nekem trenutku se zavedo, da so zgubili notranjo mero. V življenju pa ne m oremu uspeti brez prave mere. Obstajajo pa tudi ljudje, za katere velja nekaj drugega: ker se tako zelo omejujejo, svojih moči sploh ne odkrijejo in nikoli ne presežejo svojih lastnih omejitev. Ravno nasprotno, obtičijo v svoji ozkosti. Za takšne ljudi pravimo, da so zelo omejeni. Ne vidijo dlje kot do svojega nosa. Komaj kaj lahko dosežejo. Niso sposobni razširiti niti svojih meja niti meja svoje skupine. Ne dopustijo novega življenja.

Kdor govori o »mejah«,vedno znova naleti na aktualna vprašanja. V zadnjem času se vse bolj razpravlja o spolnih zlorabah, kar je bila zelo dolgo tabu tema. Tudi pri tem gre vedno za nespoštovanje meja. Tudi naše lastno telo je neka meja in telesna distanca je del življenja v družbi, prav tako kakor bližina. Bližina je vedno tudi izraz zaupanja. Zaupanje pa lahko izrabimo in zlorabimo. Naš jezik pozna formulacijo, da nekdo nekomu »pride preblizu«, kadar se prekoračijo meje. Za zlorabo bi lahko rekli, da je predvsem skušnjava tistih, ki so v močnejšem položaju: očetov, stricev, starejših bratov, dušnih pastirjev, terapevtov, zdravnikov in učiteljev. Ne zaznavajo svojih meja niti meja tistih, ki so jim zaupani. Zlorabijo bližino in zaupanje.

pripravlja: Marko Čuk

Misli upanja skozi postni in velikonočni čas

Avtorica knjige nas vabi, da se na začetku poti najprej skušamo zavestno odločiti, kaj v življenju resnično potrebujemo ... V tem smislu je namreč treba razumeti odpoved, post.  Kdor se poda na pot, se odpre za novo, v njem se vse spreminja. Odpreti se življenju pomeni iti v globino – spreminjati vrstni red, postavljati nove prioritete. Ko gremo v globino se ne smemo ustrašiti, dopustiti moramo, da se nas dotakne in tudi mi se moramo nje. Če upamo in zaupamo v svetlobo, se je treba večkrat pogrezniti tudi v temo - če verujemo v življenje, lahko sprejmemo tudi smrt.

V teh dneh priprave se moramo vprašati, ali živimo tako, da smo polni življenja, z vsemi viški in globinami. Da se podam na pot in se odprem. Da se v meni vse spremeni – in da se ne prestrašim globine. Da se pustim dotakniti in se sama dotaknem. Da verujem v življenje … in da verujem v ljubezen

Kdor hoče oditi, mora znati določene stvari tudi  izpustiti. Kdor hoče narediti naslednji korak, mora zbrati pogum, da z eno nogo zapusti trdna tla in »postavi nogo na drug kraj«. In to velja tudi za življenje: do novega si upam le, če staro resnično (iz)pustim.

Kdor ljubi, se odpre, se preda, ničesar ne pričakuje. Ljubiti in trpeti sta dve strani iste medalje. Kdor ljubi, vedno tudi trpi – in povsod tam, kjer trpim, se kaže ljubezen. Ne trpim zaradi nečesa, za kar mi je vseeno.

Velika noč se mora zgoditi v meni in z menoj – ali pa se sploh ne bo zgodila. To je velika noč. Tiha in včasih skoraj nezaznavna – toda vseeno nepremagljiva
…

iz vsebine:

Postni čas – to ni čas mučenja ali samotrpinčenja – preprosto lahko poskusimo, da bi v tem času vsaj malo uresničili svoje sanje in hrepenenja. Tako lahko malo za vajo že doživljamo praznik osvoboditve, praznik življenja … Tako lahko ta čas postane priložnost, da odložimo del bremena, ki nas loči od Boga. To je priložnost, da naredimo nekaj drugega, da lahko nekaj postane drugače.
In rečeno čisto pošteno: skoraj se bojim, da so v mojem življenju čisto druge stvari, ki so me odvračale od živosti in me oddaljevale od Boga, kot pa prav košček čokolade …

Če ne moremo več živeti brez televizije, potrebujemo post brez televizije. Če ne moremo več živeti brez avtomobila, potrebujemo vsaj kak dan brez avta. Če ne moremo več živeti brez radijskega hrupa, potem potrebujemo vsaj kak dan tišine. Če ne moremo več živeti brez dela, potem potrebujemo vsaj kak dan brez dela.
Pustiti moram to, kar me veže, kar me ovira pri preobrazbi – da bi lažje šel resničnemu življenju naproti. predlaga konkretni načrt: Popolnoma zavestno se bom vsak dan odpovedal eni navadi, od katere se doslej še nisem mogel ločiti. Stopimo na pot z lažjo prtljago – življenju naproti.

Ni prav, da samo iz strahu, da bi storili kaj narobe, ne storimo ničesar več … Zakaj pa ne bi česa poskusili, tudi nekaj tvegali? Je nemogoče resnično nemogoče? Mora moje življenje teči natančno tako in tako? Ne bi šlo tudi čisto drugače? Ali res dopustim, da mi resničnost mojih sanj jemlje dih? In s tem smo pravzaprav v bistvu tega, kar pomeni postni čas: poskusiti živeti, postati živ, se odpreti, poskrbeti za nasledstvo. Če je velika noč zmaga življenja nad smrtjo, potem so to tedni, ko se prav to lahko naučimo. To je čas, ko se lahko zavemo, kje in kako smo se »utaborili«, da bi uspešno lahko preprečili svoj odhod. Ti tedni pa so povabilo, da se v zaupanju v Boga, ki hoče od nas življenje, odpremo in gremo na pot življenja. In če takrat – ampak prosim, šele takrat! – ugotovim, da je pot, ki sem jo izbrala, napačna, da sem zašla, takrat sem povabljena k spreobrnjenju. In prav zaradi takšnega povabila se lahko pomirjena podam na pot življenja.

Bog z nami na vseh poteh. nam se daruje, v Jezusu Kristusu je vzel nase vse to, da bi nas ljubil in popeljal v življenje. Zato umiva svojim učencem noge, zato se nam daruje v kruhu in vinu, zato se je pustil pribiti na križ – da nas v novem jutru popelje v luč velikonočnega veselja. In prav to se je začelo z umivanjem nog. In se bo nadaljevalo, če bomo delali tako, kakor nam je storil on. In se bo nadaljevalo, če se bomo pustili spremeniti.

"Velika noč je vprašanje življenja – mojega življenja. Je enkratno povabilo, naj si upam začeti znova. Povabilo, da začnem znova po vseh teminah, žalosti, strahovih in osamljenosti. Velika noč je bleda svetloba nekega jutra, ko se ne bo slišala aleluja – toda prazni grob in odvaljeni kamen vsem mojim smrtim navkljub govorita o življenju.
Veliko noč praznujemo petdeset dni – in se konča šele z binkoštmi in prihodom Svetega Duha. Z njim nam Bog podarja svojo moč in ljubezen – ker hoče življenje, ker hoče moje življenje – da se začne na novo. Novo se začenja. Toda to lahko resnično izkusimo le, če to tudi živimo," pravi avtorica v uvodu te zelo dragocene knjige, ki je naš vodnik skozi postni in velikonočni čas.

pripravlja in izbira Marko Čuk