* 14. junij 1782, Idrija, † 7. februar 1859, Ljubljana

"Ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf je nedvomno ena tistih veli­kih osebnosti slovenske cerkvene, verske in kulturne zgodovine, ki stoji po krivici v senci svojega velikega sodobnika in prijate­lja, lavantinskega škofa Antona Martina Slomška," meni zgodovinar France Dolinar. Kot škof je omogočil izdajo novega prevoda Svetega pisma ter Nemško-slovenskega in Slovensko-nemškega slovarja, Za revnejše dijake je ustanovil zavod Alojzijevišče. Tega zapostav­ljenega dobrotnika se spominjamo ob obletnici rojstva.

Skoraj pol življenja škof

Doma je bil iz "živosrebrne" Idrije, kjer se je 14. junija 1782 rodil očetu Gašperju, rudarskemu nadzorniku, in materi Katarini Kahl kot tretji izmed desetih otrok. Prvo šolsko učenost je nabi­ral na idrijski trirazredni glavni šoli in na tamkajšnji triraz­redni privatni gimnaziji. Potem je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani. Leta 1799 je končal tečaj modroslovja in 1803 študij bogoslovja. Za prejem mašniškega posvečenja je bil po predpisih premlad, zato ga je nadškof Brigido posvetil v diakona in mu dal službo kateheta ljubljanskih rokodelskih vajencev in delo v pisar­ni nadškofijskega tajnika. Ob koncu leta 1804 je bil posvečen v duhovnika. Zaradi slabega zdravja je bil poslan za beneficiata in kaplana v rodno Idrijo. Novi ljubljanski škof Anton Kavčič, idrij­ski rojak, ga je imenoval za ravnatelja škofijske pisarne. Pouče­val je tudi modroslovje v ljubljanskem bogoslovju. Kot referent za šole se je leta 1816 preselil v Trst. Tam ga je 27. februarja 1824 doletelo cesarsko imenovanje za ljubljanskega škofa. Ko je Rim imenovanje potrdil, je bil Anton Alojzij Wolf 3. oktobra po­svečen za škofa. Ko je prijel za krmilo škofije, mu je bilo 42 let in na tem odgovornem mestu je ostal 35 let - skoraj polovico svojega življenja. Župnije svoje škofij je šestkrat obhodil na kano­ničnih vizitacijah. V stikih z ljudmi je znal biti zelo prisrčen, v škofijskem dvorcu v Ljubljani pa je nastopal kot knez in škof. Umrl je 7. februarja 1859 in vstajenja čaka v kripti stranske ka­pele v ljubljanski stolnici.

Njegov dijaški zavod Alojzijevišče

"Eno od Wolfovih najznačilnejših in najbolj daljnosežnih dejavno­sti so bila njegova prizadevanja na šolskem področju, predvsem napori za uvajanje slovenskega učnega jezika in skrb za šolanje revnih, nadarjenih dijakov. Slednje se je uresničilo zlasti v za­vodu Alojzijevišče, ustanovi, ki jo je škof Anton Alojzij namenil pomoči pri šolanju takih dijakov" (Andrej Vovko). K temu ga je gnala skrb, da bi škofija imela dovolj dobro vzgojenega in izobra­ženega duhovniškega naraščaja. Leta 1845 je odkupil hišo z vrtom na današnji Poljanski cesti, jo na svoje stroške obnovil in dozi­dal. Jeseni 1846 je hiša sprejela prvih 22 gojencev. Škof Wolf jih je izročil v varstvo sv. Alojzija, zavetnika mladine, in po njem je zavod dobil ime Alojzijevišče (latinski napis Collegium Aloysianum vidimo tam še danes). Škof je v oporoki imenoval Aloj­zijevišče za svojega glavnega dediča, kateremu pa je zapustil tudi obveznost, da oskrbi natis Slovensko-nemškega slovarja. V letih od 1845 do 1896 je bilo v Alojzijevišče sprejetih 667 gojen­cev, od katerih jih je postalo duhovnikov 256 (38%). Med gojenci Alojzijevišča najdemo mnogo uglednih imen slovenskega kulturnega in javnega življenja, kot so: Fran Levstik, Josip Stritar, Josip Jurčič, Ivan Prijatelj, Franc Saleški Finžgar... Svojo nalogo je zavod opravljal do leta 1910 - še pet let zatem, ko je ljubljanski škof Jeglič ustanovil Zavod sv. Stanislava v Šentvidu. Poslopje in vrt Alojzijevišča sta vzela v najem najprej ljubljansko bogoslovje, zatem pa Teološka fakulteta. V letih 1970-1972 je ob sta­rem Alojzijevišču zrastel "prizidek" Teološke fakultete.

Wolfovo Sveto pismo in dva slovarja

V slovensko cerkveno in kulturno zgodovino se je škof Wolf zapi­sal kot velikodušen mecen. S to besedo označujemo človeka, ki prostovoljno gmotno podpira umetnike, znanstvenike ali umetnost,znanost. Škof Wolf si je ta naslov zaslužil z ustanovitvijo Aloj­zijevišča, z denarno podporo za novi slovenski prevod in izdajo Svetega pisma (1856-1863) in obeh slovarjev - nemško-slovenskega, ki je izšel leta 1860, in slovensko-nemškega, ki je bil natisnjen leta 1895. "Slovenska izdaja celotnega Svetega pisma sredi 19. sto­letja, ki jo upravičeno imenujemo po ljubljanskem škofu Wolfu, je pomemben mejnik ne le na področju prevajanja in izdajanja Svetega pisma v slovenskem jeziku, temveč ima tudi splošen kulturni pomen za naš narod. Da je to besedilo izšlo kot prevod latinske Vulgate z opombami in uvodi, prevedenimi iz nemščine, so vplivale tedanje razmere v Cerkvi" (Marijan Peklaj). Vodstvo zahtevnega načrta za nov slovenski prevod celotnega Svetega pisma je škof Wolf zaupal Juriju Volcu, semeniškemu spiritualu v Ljubljani, ki je pridobil 14 zelo dobrih sodelavcev. Prevod, ki se odlikuje po lepi sloven­ščini, blizu sodobni knjižni, je izšel v šestih zvezkih. Kot veljavno slovensko katoliško Sveto pismo je bil v rabi nekako sto let. Poleg Svetega pisma je bil škofu Wolfu zelo pri srcu nemško­slovenski in slovensko-nemški slovar. Izid obeh je finančno pod­prl. Izdelavo prvega je prevzel Matej Cigale in izšel je leta 1860. Škof Wolf je videl natisnjeno le prvo polo, ki so mu jo poklonili za zlato mašo. Drugi slovar pa je pripravil Maks Ple­teršnik in izšel je v letih 1894-1895.

(obletnica meseca 06_2002)

* 15. junij 1903, Zagorje ob Savi, † 18. oktober 1966, Ljubljana

Na tiho goro ozka cesta vodi. / Ob njej zaznamovane so postaje; / na vsaki se blesti mogočen križ. / Popotnik, ki po cesti tod hitiš, / namenjen v bližnje ali daljne kraje, / postoj ob njih, dejanja svoja sodi! // O romar, zopet stopaš čez poljane, / ves si prevzet od silne bolečine. / Po njej zdaj nosiš v sebi tihi mir, / saj si okusil neusahljivi vir / in pil ljubezen, ki nič več ne mine. / O, daj jo vsem, tolaži ljudske rane! (Vida Taufer, Križev pot - uvod in sklep).

"Spominjam se sivolase, malo naprej upognjene žene, sloke postave, prijaznega obraza in vedno sijočih svetlih oči; prihajala je v Slovansko knjižnico blizu ljubljanskih Križank. To je bilo v tistih letih, ko sem tja tudi sam pogosto zahajal in jo skoraj redno videval. Nisem vedel, da jo videvam v zadnjih letih pred njeno dosti prezgodnjo smrtjo. Bila je ena dokaj redkih slovenskih žena starejše generacije besednih umetnikov, ki se je z vsem srcem in dušo posvetila poeziji in v njej tudi uspevala kljub nesrečam, ki so jo v življenju zadevale." Ta žena, ki se je tako vtisnila v spomin Bogu Jakopiču, je bila pesnica Vida Taufer, kateri posvečamo ta zapis ob obletnici njenega rojstva.

Obubožana oskrbnica osirotele družine

Zibelka ji je tekla v premožni podjetniški družini v Toplicah pri Zagorju ob Savi, katero je osrečila kot prvorojenka 15. junija 1903, za njo pa so prišli na svet še štirje otroci. Oče Ivan je bil najprej rudniški paznik, pozneje pa lastnik kamnoloma in apnenice ter hišni posestnik v Zagorju in v Litiji. Vida je prvo šolsko znanje nabirala v ljudski šoli v Zagorju, od koder je odšla na ženski licej v Ljubljano. Tam je leta 1919 zbolela za hudo gripo, katere posledice so jo po mnenju zdravnikov razjedale vse do smrti. Ker ni prenašala ljubljanskega zraka, je odšla v Maribor na učiteljišče, ki ga je uspešno dokončala leta 1923. Takrat so jo poleg študijskih trle še druge, veliko večje skrbi. Ob skoraj istočasni smrti očeta in matere leta 1921 ji je kot najstarejši od petero živečih otrok padla na rame skrb in odgovornost za vzgojo sester in bratov in za nemajhno premoženje, ki pa je po krivdi nesposobnega varuha v kratkem propadlo. Osemnajstletna Vida, ki je dala zanj jamstvo, je morala odplačevati dolg iz svoje borne učiteljske plače vse do leta 1942. Učiteljsko poslanstvo je opravljala več kot dve desetletji: najprej v domačem Zagorju ob Savi, zatem nekaj časa prav v rodnih Toplicah, najdlje (1928-1944) pa v Stični. Avgusta 1944 je peklenski stroj uničil pol hiše v Stični, kjer je stanovala, in z njenim stanovanjem prav vse, kar je imela in hranila. Brez vsega se je zatekla v najemniško sobo svoje brezposelne sestre Nike v Ljubljani. Leta 1945 jo je sprejela v svoje stanovanje pesnica Lili Novy, njena sorodna duša. Po vojni je še leto dni poučevala, nato pa je bila zaposlena na ministrstvu za prosveto do upokojitve leta 1950.

V osamljenosti in bolečini zazrta v svetlobo

Vida Taufer je začela pesniti zelo zgodaj. V javnost jo je pritegnil Ivan Lah s prvimi objavami v srednješolskem glasilu Preporod: vanj je sprejel nekaj pesmi iz njenih rokopisnih zvezkov Moja beseda in Tihi akordi. Takrat se je podpisovala s psevdonimom Vida Maja. V Preporodovem literarnem krožku se je srečala s Srečkom Kosovelom in njegovimi prijatelji, ki so jo povabili k reviji Lepa Vida. Oglašala se je tudi v raznih drugih revijah, med njimi v prvi ekspresionistični reviji Trije labodi. Njeno pesniško srce se je na široko odprlo šele po preselitvi v Stično, kjer je v mehki pokrajini in v prijaznih ljudeh našla odločilno oporo. V tem obdobju so nastale njene najboljše pesmi, s katerimi je napolnila svojo prvo pesniško zbirko Veje v vetru (1939). Priznani literarni zgodovinar Anton Slodnjak je njeno pesniško ustvarjanje ocenil takole: "Vsebino ji je narekovalo življenje samotne žene, ki je bila preobzirna ali preplaha, da bi odločno poskušala zadržati nekaj trenutkov naglo minevajočega življenja. Tako pa je morala prikazovati brezupno ljubezensko hrepenenje, tavanje med duhovnostjo in čutnostjo, osebne nesreče, odpovedi, kesanje in žalost za pokojniki ter obup spričo neodzivnosti kritikov in bralcev." Literarna zgodovinarka Marja Boršnikova pa je o poeziji Vide Tauferjeve zapisala, da je "v vseh zgibih tako presunljivo ženska in kljub večkratni prisotnosti smrti tako zazrta v svetlobo, da je hrepenenje v topli povezavi z naturo, s plemenitimi rožami. Njen drobni vseobsegajoči čustveni svet poživlja z milino, ki jo izrazito loči od ostalih pesnikov."

Križev pot v pesmi in v življenju

Med njenim službovanjem v Stični je nastala knjižica Križev pot (1941), v katerem od postaje do postaje z verzi-molitvami spremlja mojstrovino baročnega slikarja Fortunata Berganta. "Navdih, ki ga je v prejšnji dobi dojemala zlasti v čutnih podobah iz stiške pokrajine, je tu prepojila z duhovnim svetom upodobitev trpljenja v stiški baziliki kakor v slutnji na bližnji križev pot ljudstva in lastni, ki jo čaka do konca dni," je zapisala Marja Boršnikova. "Preprosto, a skrajno umetno izbrušeno obliko verzov je skušala pod vtisom velikonočnega koralnega petja stiških menihov spojiti s staro nabožno pesmijo ljudstva..." Po drugi svetovni vojni se je občasno posvečala mladinski poeziji, v sodelovanju z Lili Novy je nastalo dramsko delce v verzih Mojca in živali (1950), otroška igra v šestih slikah. Istega leta je objavila svojo drugo pesniško zbirko Izbrani listi, v kateri je precej pesmi iz njene prve zbirke, v zadnjem, četrtem razdelku je nekaj pesmi, ki govorijo o vojni. Po letu 1952 je Tauferjeva začela telesno upadati in hirati, dokler ni bila za stalno priklenjena na posteljo in primorana je bila poiskati zavetje v domu za ostarele na Bokalcah (1957). Duhovno pa je bila še toliko pri moči, da je kmalu po preselitvi tja začela (i)zbirati pesmi za svojo tretjo zbirko Svetli sadovi (1962). Zadnja leta je povsem umolknila. Njeno življenje, v katerem ni bilo prav veliko sončnih dni, se je izteklo 18. oktobra 1966 na Bokalcah. Vida Taufer sodi med pomembnejše slovenske pesnice. Njene pesmi so prevedene v razne tuje jezike (angleščino, češčino, italijanščino, nemščino, slovaščino).

(obletnica meseca 06_2003)

* 10. januar 1874, Kamnik, † 14. junij 1954, Ljubljana

Otrok slikarske družine

Dar in ljubezen do slikarstva je Anton Koželj podedoval po očetu Matiju, znanem cerkvenem slikarju, kateremu se je rodil 10. januarja 1874 v Kamniku kot prvi od deveterih otrok v družini, ki jo je bil mojster ustanovil z Marijo Hudobivnik. Po očetovi poti je za Antonom šel tudi devet let mlajši sin Maks. Oče Matija je bil doma iz zaselka Vesca pri Vodicah nad Ljubljano, kjer se je rodil 7. februarja 1842 (umrl pa je 26. februarja 1917 v Kamniku). V svet slikarstva ga je vpeljal tedanji vodiški kaplan Mihael Peternel, ki ga je vodil in podpiral tudi na risarski šoli v Ljubljani. Leta 1865 se je naselil v Kamniku in tega leta je naslikal (po Fuhrichu) svoj prvi križev pot - v svojem življenju jih je dovršil kakšnih dvajset. Veliko je slikal na moker omet (fresco) po številnih cerkvah ljubljanske škofije (Kamnik, Bohinjska Bistrica, Komenda, Vodice, Homec, Zapoge)

Poleg fresk je naslikal tudi mnogo oltarnih oljnatih slik. Mlajši sin Maks (30. marca 1883- 1. avgusta 1956) se je po končani šoli za umetno obrt v Ljubljani vpisal na dunajsko umetnostno akademijo, toda po petih semestrih je moral zaradi bolezni in pomanjkanja šolo zapustiti. Vrnil se je domov in je pomagal očetu pri izvrševanju številnih cerkvenih naročil. Pri njem se je naučil slikanja na svež apnen omet. Pozneje pa se je posvetil izključno slikanju krajin. Leta 1906 je obiskal Prago, zatem je eno leto kopiral po Munchenskih galerijah. Njegove krajine v olju, temperi in akvarelu, predvsem panorame Kamniško-Savinjskih Alp, so slikane realistično in v umirjenih barvah.

Skoraj petdeset let profesor risanja

Od vseh treh slikarjev iz Koželjeve družine je akademsko stopnjo dosegel edino Anton. Po ljudski šoli v rodnem Kamniku je v Ljubljani končal šest razredov gimnazije, nato pa je odšel na Dunaj, kjer je na Umetnostni akademiji dovršil osem študijskih semestrov pri profesorju Rumplerju in dva pri profesorju Griepenkerlu: posvetil se je predvsem risanju in kompoziciji.

Ko je odslužil vojaški rok, se je leta 1900 naselil v Domžalah in tam je za bližnji grad Krumperk obnovil okoli petdeset starih slik. Leta 1903 je kot pripravnik začel poučevati risanje na ljubljanski realki, po uspešno opravljenem strokovnem izpitu leta 1905 na Dunaju je postal redni profesor risanja na tej šoli. Svoj poklic je z veliko vnemo pa tudi s primerno strogostjo opravljal vse do upokojitve leta 1938 in še po upokojitvi je do leta 1948 honorarno poučeval na šesti gimnaziji v Ljubljani. Pred vojno je bil nekaj let tudi nadzornik za risanje na srednjih in meščanskih šolah.

Za svojo osemdesetletnico je snoval razgibano kompozicijo Boj pri Metulumu, ki pa je ni dokončal, kajti 14. junija 1954 "mu je smrt zagrnila barvno podobo sveta" (E. Cevc). "Koželjevo slikarstvo je dosledno realistično zasnovano," je zapisal njegov rojak, umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc. "Impresionistična svobodnost mu je tuja, krepko zajeta in barvno čista figuralna kompozicija mu je bila ideal, slikanje po naravnem modelu edino pravilo."

Dolgoletni ilustrator Mohorjevih koledarjev in knjig

Akademski slikar Anton Koželj je najbolj znan kot knjižni ilustrator. Največ je ustvarjal za Družbo sv. Mohorja, ko je imela svoj sedež še v "rojstnem" Celovcu (do leta 1919, ko se je preselila na Prevalje, leta 1927 pa od tam v Celje). Zelo dolgo je risal "obraz" (naslovno stran) koledarjev in opremljal zaglavja mesecev s prikupnimi risbami, ki ponazarjajo glavna opravila posameznih mesecev. Z njegovo roko so ilustrirani Mohorjevi koledarji od leta 1904 pa do 1911 ter spet od 1912 do 1919. Leta 1908 je z risbami okrasil izdajo Gregorčičevih Poezij, ki jih je izbral pesnik Anton Medved (ponatis iz leta 1980 je obogaten s Koželjevimi ilustracijami in vinjetami iz Medvedove izdaje). Leta 1910 je opremil in ilustriral zbirko Slovenske legende, dve leti kasneje pa Balade in romance. Omenjene tri knjige so se ljudem v nemajhni meri priljubile prav zaradi Koželjevih risb in le-te so budile domišljijo tudi otrokom, ki še niso znali brati. Ne smemo pozabiti Koželjevih ilustracij v knjigi Podobe iz narave profesorja Franca Pengova.

Že omenjeni umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc je lepo zapisal: "Če je Koželj pripomogel do priljubljenosti mohorskim knjigam , so te po drugi strani svojega ilustratorja po vsej domovini udomačile, tako da ga moramo poleg Ivana Vavpotiča, Maksima Gasparija, Gvida Birolla in Hinka Smrekarja šteti med klasike in začetnike slovenske knjižne ilustracije."

(obletnica meseca 06_2004)

† 15. junij 1876, Ljubljana, † 21. februar 1942, Ljubljana

"Duhovnik sem. Svet mi torej ne sme šteti v zlo, da nosijo celo moje pesmi nekako neizbrisno znamenje svečeništva na sebi, kakor jaz sam. Mislim pa, da en bi pel drugače, čeprav ne bi bil postal duhovnik, samo da bi ostal zvest svojemu ljudstvu. Naše ljudstvo je v svojem jedru globokoverno. Verski momenti so vplivali z veliko silo tudi na mojo dušo," je v pogovoru z Izidorjem Cankarjem (Obiski, 1991) povedal Alojzij Merhar, javnosti bolj znan s pesniškim imenom Silvin Sardenko. Kot pesnik je bil sopotnik slovenske moderne (Cankar, Kette, Murn, Župančič), glavni pesnik revije Dom in svet. "Vem, da religiozni pesnik v našem modernem svetu nima prave in popolne veljave. A to je subjektivna sodba sveta, Objektivno pa vsaka umetnost zataji svoj božji izvor, svojega Stvarnika, če noče nositi na sebi nobenega verskega znaka." Nežni in mehki poet lepot narave in religioznih občutij se je rodil pred 130 leti.

Murnov sošolec in Kettejev prijatelj

Bil je otrok ljubljanskega Posavja. Rodil se je 15. junija 1876 - tistega leta je bil ta dan praznik Svetega Rešnjega telesa - kmečkim staršem v Stožicah pri Ježici. Ob pomoči nekaterih dobrotnikov je po končani osnovni šoli šel na gimnazijo v Ljubljano, kjer je bil gojenec dijaškega zavoda Marijanišče. Že na začetku gimnazije se je seznanil s Kettejem in Murnom, z Murnom je bil sošolec, s Kettejem prijatelj: v višji gimnaziji je bil član Zadruge (moderne). Že takrat je začel objavljati mladinsko poezijo v otroških listih Angelček in Vrtec. "A to ni tako važno," je zaupal Izidorju Cankarju. "Bolj važno je to, da sem bil prvi, ki je izvedel za Ketteja kot pesnika. Spoznala sva se kot dijaka: on drugošolec, jaz prvošolec... V tistih dijaških letih je prišel k meni na stanovanje in mi pokazal album, kjer je hranil svoj zaklad - prve pesmi." Skupaj sta jih šla brat med grmovje na Rožniku. "Čez tri leta me je poklical po gospodinji k svoji smrtni postelji." Sardenko je bil takrat že bogoslovec. Kette je izrazil željo, da pride k njemu duhovnik in ga pripravi na odhod v večnost. Ko je Sardenko odhajal od umirajočega prijatelja, mu je ta dejal: "Kar sem napačnega napisal, je bolj napisano iz šegavosti moje narave, kakor lahkomiselnosti ali zlobnosti; sicer pa sem nekatere take reči tako uničil." Umrlemu prijatelju v spomin je Sardenko napisal tri pesmi, ki so bile objavljene v Domu in svetu, in so imele prvikrat podpisan psevdonim Silvin Sardenko: priimek je vzel iz ukrajinskih dum in pomeni pomanjševalnico "srčece", ime pa je izbral po svetniku tistega dne na koledarju. Od Murna in Ketteja je dobival dragocene pesniške spodbude. Leta 1902 je dosegel svoj življenjski cilj: bil je posvečen v duhovnika.

Njegova trojna literarna šola

Po novi maši je nastopil službo kaplana v Šmartnu pri Litiji, zatem v Planini pri Rakeku, nakar je šel študirat rimsko in cerkveno pravo v Rim, od koder se je vrnil kot doktor. Potem je kaplanoval še v Dobu pri Domžalah v Sostrem. Od leta 1908 do 1924 je bil profesor verouka na ljubljanski gimnaziji in učiteljišču, leta 1924 pa je postal stolni kanonik v Ljubljani in zaupana mu je bila skrb dekliške in deške Marijine družbe. Takrat je bil že uveljavljen kot pesnik. V začetku leta 1942 se je v hudem mrazu prehladil, ko je čakal na sodišču pri italijanskih oblasteh kot zagovornik nekega stoženskega rojaka, ki so ga Italijani obdolžili sodelovanja z OF. Umrl je za pljučnico 21. februarja. Pokopali so ga poleg matere na pokopališču v Dravljah. V imenu književnikov se je od njega poslovil France Koblar, ki je dejal, da je Sardenko "s svojo pesmijo prinesel v slovensko poezijo svoj svet s cerkvicami in oltarji, romarskimi potmi in mladimi jutri, s Posavjem, z zvonjenji in molitvijo, predvsem pa z Marijo... Tako je postal pesnik večnega v nas, kar naj nas spominja na Boga in vodi k njemu." - Ob svojem obisku leta 1911 ga je Izidor Cankar vprašal: "V kakšno literarno šolo si hodil?" Silvin Sardenko mu je odgovoril: "Moja literarna šola je trojna. Prva je narodna pesem." Rad je poslušal petje slovenskih narodnih pesmi, prebiral je narodne pesmi drugih narodov. "Druga šola pa je bilo in je še Sveto pismo. Ono me je naučilo brati, pisati, čutiti, misliti in delati... Tretja šola so bili drugi pisatelji in pesniki... Izmed modernih pisateljev in pesnikov se nisem vedoma učil pri nikomer, razen pri Ivanu Cankarju. A tudi pri Cankarju bolj iz osebnih pogovorov in njegovih literarnih kritik, kakor pa iz njegovih spisov."

"Skladovnica" 37 pesniških zbirk

Pisatelj Fran Saleški Finžgar, Sardenkov poklicni tovariš, je v avtobiografiji Leta mojega popotovanja zapisal, da se je v Ljubljani srečal z njim. "Še danes sem mnenja, da je bil talent in da je s temi pesmicami mnogo, mnogo obetal. Ocenil sem jih v Slovenčevem podlistku. Tam sem omenil, da je edini, ki se bliža Župančiču. To mojo sodbo je neki kritik kot hudo zmotno obsodil." Kritika je Sardenku očitala, da kot pesnik premalo zajema iz lastne notranjost in preveč meditira ob zunanjih predmetih in dogodkih. "Namesto da bi nam dal samo knjigo intimnih in kvalitetnih pesmi, kolikor jih je zmogla njegova pesniška nadarjenost, je zložil skladovnico 37 zbirk, ki pomenijo sicer obsežno bibliografijo, nimajo pa na splošno nikake estetske cene," je zapisal literarni zgodovinar Joža Mahnič. Tudi ljudski pisatelj Pavel Perko, Sardenkov sošolec v gimnaziji in bogoslovju ter iskren prijatelj, ni bil prav navdušen nad njegovimi pesmimi. "Ljudje iz ljudstva pa so zelo radi brali njegove pesmi. Je pač iz njih govorila neka nežnost, skoraj bi rekel otroška nedolžnost." Sardenkova prva pesniška zbirka je bila V mladem jutru (1903) in v njej je zarisal tematski krog svojega pesnjenja: zanosno religiozno čustovanje, skladne podobe iz narave, obujanje spominov na otroštvo, vzgojni zgledi. Boljša od prve zbirke je Roma (1906), sad pesnikovih doživetij med študijskimi leti v Rimu. Sredi prve svetovne vojne (1916) je izšla drobna zbirka Nebo žari, pesnikov odziv na strahote prve svetovne vojne; ta problematika zajema podobe vojne na vasi, v družinah, na fronti (krajši "venec" iz te zbirke je uglasben). V Dekliških pesmih (1922) se Sardenko vtaplja v ljubezensko čustvovanje kmečkega in mestnega dekleta. Zbirka Trojno klasje (1938) pa je posvečena "materi, domu in polju". Vse življenje je Sardenko opeval Božjo Mater Marijo - bil je med Slovenci prvi izrazit marijanski pesnik.

(obletnica meseca 06_2006)

* 23. januar 1878, Vinica, Bela krajina, † 11. junij 1949, Ljubljana.

"O rodni dom, o hiše očetove streha ti"

Zibelka mu je tekla v Vinici v Beli Krajini, kjer se je rodil 23. januarja 1878 kot drugorojeni od treh otrok v družini Franca Zupančiča (Oton je leta 1908 spremenil priimek v Župančič) in Ane Malič. Oče je kupil na Vinici nekaj zemlje in hišo ter v njej odprl trgovino. Ko je bilo Otonu dve leti, je oče prodal posest na Vinici in se z družino preselil v bližnji Dragatuš, kjer je kupil hišo ter odprl gostilno in trgovino. Tam je Oton obiskoval prva dva razreda osnovne šole. Bolj kot učenje v šoli so ga privlačile lepote narave, ki mu jih je odkrival tudi oče, za kar se mu je kasneje zahvaljeval v svoji veliki pesnitvi "Dumi". Tretji in četrti razred osnovne šole je Oton obiskoval v Novem mestu, da bi se temeljito pripravil na gimnazijo, v katero je vstopil z desetimi leti jeseni 1888. Tam je dovršil tri razrede, četrtega in vse višje razrede pa je obiskoval v Ljubljani, kamor se je jeseni 1891 preselila družina. Sprva je pripadal krožku katoliških dijakov, ki so se zbirali okrog Janeza Ev. Kreka. Svoje prve pesmi je objavil v katoliških listih (Zgodnja danica, Vrtec, Angelček, Dom in svet).

Ivan Cankar, s katerim se je seznanil pri Kreku, ga je pritegnil v svobodomiselno Zadrugo, kjer se je seznanil s Kettejem in Murnom. Julija 1898 je maturiral in jeseni odšel na Dunaj študirat zgodovino in zemljepis; študij je absolviral, diplomiral pa ni. Ko se je leta 1901 vrnil v Ljubljano, je bil nekaj časa pomožni profesor, zatem več let domači učitelj v tujini. Po ponovni vrnitvi domov leta 1910 je bil najprej gledališki dramaturg in nato mestni arhivar. Leta 1913 se poročil z Ano Kessler in v zakonu imel tri otroke, ki so navdihovali njegove čudovite pesmi, namenjene otrokom.

"Slišal sem pesem in čul sem glas pojoč"

"Pojem, kar čutim, in ker sem izšel iz naroda, čutim z njim in zanj," je povedal Župančič v pogovoru z Izidorjem Cankarjem. "Prva šola so mi bile narodne pesmi." To čutenje mu je bilo nekako prirojeno. Ko se je kot dijak in študent vračal na počitnice v svoje domače kraje, je znal "prisluhniti čisti, bogati in zvonki belokranjski govorici, oceniti lepoto tamkajšnjih ljudskih obredij in običajev ter opazovati značaje in usode svojih preprostih rojakov" (Joža Mahnič).

V njegovi prvi pesniški zbirki Čaša opojnosti (1899) je opazen vpliv ljudskega pesništva, nove romantike in dekadenčnih tokov. "Čaša opojnosti je knjiga, ki je ne cenim," je priznal v pogovoru z Izidorjem Cankarjem. "Če bi pometal iz nje, kar mi ni všeč, bi morda ostalo kakih deset pesmi." V zbirki Čez plan (1904) prevladuje volja do življenja in pojavijo se domovinski motivi. Umetniški vrh je Župančič dosegel s svojo zbirko Samogovori (1908), v kateri je na veličasten način izpovedal svojo ljubezen do domovine v pesmih Prebujenje, Z vlakom, predvsem pa z veličastno pesnitvijo Duma. "V Dumi sem hotel pogledati domov z jasnim očesom in s čutečim srcem: zato sem vpeljal dva glasova. Trezno sem hotel pregledati vse, kar je našega, mizerijo in veličino, nato pa preko romantike (ženski glas) in kozmopolitizma (moški glas) delati dalje." Leta 1920 sta izšli njegovi pesniški zbirki Mlada pota in V zarje Vidove. Potem je kot pesnik dalj časa molčal, ker se je ukvarjal z gledališčem in s prevajanjem.

"Ciciban teče v zeleni dan"

Oton Župančič velja za našega najboljšega pesnika za otroke, v katerih kaže čudovit posluh za otroško dojemanje sveta. Spodbude za svoje najboljše otroške pesmi je dobil v domačem družinskem krogu. Navdih se mu je sprožil ob mladi ženi in prvorojencu Marku, ki je postal vse do danes priljubljeni Ciciban. Za njim sta prišla še sin Andrej in hčerka Jasna. Župančič je izdal štiri pesniške zbirke za otroke: Pisanice (1900), Lahkih nog naokrog (1912), Sto ugank (1915), Ciciban in še kaj (1915). O otrocih kot bralcih je Župančič zapisal: "Otrok je najbolj razumen bralec. To mislim tako, da gre s svojim prirojenim čutom vsaki knjigi, ki jo dobi v roke, naravnost do njenega jedra, kakor gre čebela vsaki cvetici naravnost do medu."

Njegove pesmi v Pisanicah so polne sonca in pomladi, sproščenosti in veselja, šaljivosti in hudomušnosti. Župančičevi najboljši knjigi za otroke sta Sto ugank in Ciciban; Župančičev junak Ciciban je najbolj priljubljen še danes. V teh pesniških biserih se je Župančič čudovito približal otroškemu mišljenju in čustvovanju ter načinu izražanja. To mu je omogočilo, da je otrokom neprisiljeno in prepričljivo spregovoril o nekaterih temeljnih vrednotah, kot so dobrota, resnicoljubnost, ljubezen do matere, do domače besede in domovine.

Ljubezni do domovine je posvečena tudi njegova zadnja pesniška zbirka Zimzelen pod snegom (1945), v kateri se domovinska tematika prepleta s socialno. "Veš, poet, svoj dolg," je znano vprašanje iz te zbirke. Na to vprašanje je moral pred Gospodarjem življenja dati odgovor naš pesnik, ki je svojo življenjsko pot končal 11. junija 1949.

(obletnica meseca 01_2008)

* 12. junij 1828, Ljubljana, † 31. marec 1898, Ljubljana

" Prvorojenka Prešernovega šefa

V začetku julija 1844 je France Prešeren v nemškem listu Carniolia objavil sonet An eine junge Dichterin (Mladi pesnici), posvečen šestnajstletni Luizi Crobath, hčerki njegovega šefa, ker je vedel za njene pesniške poskuse. Ko so izšle njegove Poezije (1846), ji je podaril en izvod z osebnim posvetilom. Prešeren je bil dvanajst let (1834-1846) odvetniški pripravnik pri Blažu Crobathu, ker zaradi svobodomiselnosti kljub ponovnim prošnjam ni mogel dobiti samostojnega mesta. S "šefom" sta se kar dobro razumela, saj je Prešeren v podarjenem primerku Krsta zapisal posvetilo: "Mecenu in bratu / dohtarju Hrovatu." Crobathova žena je bila Poljakinja. Njun prvi otrok je bila hčerka Luiza (Alojzija), rojena 12. junija 1828. Kot deklica se ni mogla redno šolati; omogočili so ji, da si je pridobivala znanje v zasebnem Frölichovem zavodu za dekleta, veliko pa se je naučila tudi od brata, ki je obiskoval gimnazijo. Bila je ljubljenka očetovega sodelavca Prešerna, ki jo je poučeval zgodovino in razne evropske jezike, spremljal pa je tudi njene pesniške poskuse.

Leta 1847 je v nemščino prevedla njegovo pesem Izgubljena vera. Za tedanje razmere je bila zelo izobražena: govorila in pisala je več tujih jezikov, slovenščino pa je znala samo za silo. Po očetovi smrti leta 1848 se je poročila z bogatim ljubljanskim trgovskim podjetnikom Simonom Pesjakom ter se sprva vsa posvetila družini in vzgoji petih hčerk. Po letu 1860 se je priključila slovenskemu narodnemu gibanju. Za hčere je najela profesorja Antona Lesarja, da jih je učil slovenščine, ob njih pa se je tudi sama pridno učila. Kmalu je začela pisati slovenske pesmi in različne sestavke, ki jih je objavljala v Novicah in Slovenskem glasniku.

Domoljubna slovenska pesnica in pisateljica

V Bleiweisovih Novicah je leta 1864 izšla njena prva slovenska pesem Kar ljubim, ki jo je sklenila: "Ljubim Slovenijo, ji roko podam, / Bog jo potrdi in živi jo nam!" Odslej je postala najvidnejša sotrudnica Novic in Slovenskega glasnika (Celovec), v katerih je objavljala domoljubne in spodbudne misli v verzih in pesmi z romantičnim občutjem. Izrazito romantični sta tudi domoljubni povestici Očetova ljubezen (Novice 1864) in Dragotin (Slovenski glasnik 1864).

Leto 1864 je bilo zelo rodovitno, saj je poleg vsega omenjenega priredila za ljubljansko čitalnico nemško veseloigro Strup, kmalu pa še Svitoslava Zajčka. Za čitalniške prireditve, katerih namen je bil buditi in poživljati narodno zavest, je zlagala spremna besedila, katerih vodilne misli so bile: ljubezen do matere domovine, sloga, pobratimstvo in človečanstvo. Domovinsko osnovo ima tudi dramatična slika Noč na Koprivniku (Novice 1872), v katerih je prikazala Žiga Zoisa in Valentina Vodnika. Njeni prozni začetki so vzporedni Jurčičevim. V "začetno dobo" slovenske proze spadajo njena že kar dolga povest Rahela (1870), Moja zvezdica (1871), Popotni spomini (1884) in avtobiografski zapis Iz mojega detinstva (1886). "Izvirna novelica Rahela je izšla štiri leta za romanom Goldelse Eugenie Marlitt, s katerim Nemci datirajo začetek ženskega romana" (Miran Hladnik). Ves čas je Luiza Pesjakova pisala tudi v nemščini. Še preden je Stritarjev Zvon utihnil (1880), se je Luiza Pesjakova preselila k celovškemu Besedniku in mariborski Zori, potem pa je šla k Ljubljanskemu zvonu, ki ga je urejal Fran Levec. Po sodbi (moške) literarne kritike se je Pesjakova še najbolj uveljavila v mladinski pesmi. Njene najboljše pesmi so izšle v knjigi Vijolice (1889).

Prva slovenska opera in ženski roman

Na razpis Kranjskega deželnega zbora leta 1870 za izvirno tragedijo in opereto je Luiza Pesjakova napisala Gorenjskega slavčka, ki je postal libreto za prvo slovensko opero. Na besedilo je "zložil" glasbo Anton Foerster, slovenski skladatelj češkega rodu. Opero so prvič izvajali 24. aprila 1872. Besedilo je izšlo v Novicah in v Slovenski Taliji in je prineslo Pesjakovi največ slave, saj Gorenjskega slavčka še danes uprizarjajo. Napisala je tudi tragedijo v petih dejanjih z naslovom Prešeren, ki pa je ostala v rokopisu (zadnje dejanje je izgubljeno).

Najpomembnejše delo Luize Pesjakove je roman Beatin dnevnik (1887), ki bi bil prvi slovenski ženski roman, če bi izšel takrat, ko je bil napisan. "Pa ga je doletela nesrečna usoda, da ga je urednik Jakob Sket leta 1882, ko mu ga je ponudila, zavrnil," pojasnjuje Miran Hladnik. "Ko je po petih letih čakanja nazadnje le izšel (...), se je priključil seriji besedil istega žanra, s katerimi je slovensko publiko zasula Pavlina Pajk... Beatin dnevnik po dolžini prekaša vse, kar so slovenski pripovedni klasiki napisali do tedaj, in se že zato zasluženo ponaša s podnaslovom roman." Roman je zgrajen kot tedanje sentimentalne družinske povest iz višjih slojev, poln zapletov in presenečenj. Svoj zapis o Luizi Pesjakovi v knjigi Pozabljena polovica Miran Hladnik zaključuje: "Ironija usode je, da so se hčerke Luize Pesjak, kako je bila že sama navdušena za vse slovensko in slovansko, preselile v tujino in se ponemčile. Helena je postala znana operna pevka. Po zlomu moževega prevozništva in trgovine je avtorica živela skromno in umrla 31. marca 1898 precej zapuščena."

(obletnica meseca 06_2008)

* 9. januar 1856, Globoko pri Rimskih Toplicah, † 10. junij 1912, Ljubljana

Izbral je poklic, za katerega ni imel veselja

Luč sveta je zagledal 9. januarja 1856 v revni koči v Globokem pri Rimskih Toplicah kot prvorojenec kmeta, ki je s slabim gospodarjenjem posestvo zapravil. Ko je bil star tri leta, se je skupaj s starši preselil v Senožeti k teti Agati (Ajtki), očetovi sestri, ki je bila kot kopališka strežnica v Rimskih Toplicah premožna žena in je s svojimi prihranki odkupila tudi njegov rodni dom. Po končani ljudski šoli ga je poslala v celjske šole, kjer je končal gimnazijo. Po maturi leta 1877 je stopil v mariborsko bogoslovje, čeprav do duhovniškega poklica ni imel pravega veselja. Iz hvaležnosti do tete je pridno študiral in bil že po tretjem letniku 22. julija 1880 posvečen za mašnika. Po dokončanih bogoslovnih študijah je julija 1881 postal kaplan v Podsredi in tam ostal dve leti. Zatem je bil šest let (1883–1889) kaplan v Šmarju pri Jelšah. V svoji bojeviti narodni zavednosti se je tam zapletel v spore z nemškim uradništvom in nezavednimi tržani, ki so mu narekovali politično budnico Mi vstajamo. Notranje je bil vedno bolj razdvojen in naslednja leta se je vedno pogosteje selil: iz Šmarja pri Jelšah k Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah, od tam v Vitanje, eno leto je bil upravitelj svoje rojstne župnije Sveta Marjeta pri Rimskih Toplicah, od tam je bil poslan za kaplana v Mozirje.

Kot kaplan v Škalah pri Velenju, zadnji postaji svoje duhovniške službe, je leta 1898 stopil v pokoj. Nekaj mesecev kasneje je nastopil službo mestnega arhivarja v Ljubljani, ki jo je vestno opravljal vse do svoje smrti. Zaradi svojega duhovnega nemira in kritik na račun svojega pesniškega ustvarjanja je postajal vedno bolj vase zaprt in razdražljiv. Za posledicami kapi je 10. junija 1912 v Ljubljani umrl in pokopali so ga v grobnici Pisateljskega društva na Navju.

Čaša tvoja je življenje tvoje

Anton Aškerc je premagoval strah pred smrtjo in notranjo praznoto z vero v nadčasovno vrednost svojega literarnega dela, kakor že mnogi pesniki pred njim. To je jasno izpovedal v svoji znani pesmi Čaša nesmrtnosti. Svojo prvo pesem, domoljubno romanco Trije popotniki je objavil kot bogoslovec (s psevdonimom Gorazd) v Ljubljanskem zvonu.

Kot kaplan v Podsredi se je resneje posvetil poeziji. Ko je Zvonu poslal svojo romanco Madonna (poznejšo Slikarjevo sliko), je urednik Fran Levec takoj spoznal njegov odlični epski dar in mu svetoval, naj se posveti predvsem pripovednemu pesništvu. Od decembra 1882 so se v Zvonu vrstile dovršene balade, romance in prilike. Motive zanje je zajemal najrajši iz burnih časov slovenske preteklosti (Brodnik, Stari grad, Slovenska legenda), posebej velja omeniti venec devetih balad Stara pravda o tragediji slovensko-hrvaškega kmečkega punta leta 1515. Navdihovala ga je tudi zgodovina slovanskih narodov (Svetopolkova oporoka, Mutec osojski).

Bogat vir mu je bilo narodno izročilo (Mejnik, Godčeva balada, Botra). Aškerčeva posebnost so njegove parabole, v katerih je izpovedoval svojo življenjsko filozofijo (Čaša nesmrtnosti, Prva mučenica, Dvorski norec, Kristus in Peter). Leta 1889 je Anton Mahnič ostro grajal mnoge Aškerčeve pesmi. Aškerc je odgovoril tako, da je o veliki noči 1890 izdal izbor svojih najboljših pesmi v knjigi Balade in romance in sicer s pravim imenom. Ta nam kaže Aškerčevo poezijo na višku. Z leti je njegova pesniška moč pešala. Zelo rad je potoval po slovanskih deželah in Bližnjem vzhodu. Tuji kraji so mu vračali veselje do literarnega dela. Pisal je hitreje in tudi več, izdal je še nekaj svojih zbirk in del, ki pa niso bila na višini pesmi v prvi zbirki. Spričo odklonilnih kritik je bil vedno bolj zagrenjen.

Ostal mu je neizbrisni duhovniški pečat

»Srečen, miren in sproščen Aškerc ni bil nikoli v svojem življenju,« je zapisal literarni zgodovinar Janez Logar. »Od mladih nog je bil v neprestanem naponu, da bi zadovoljivo opravljal svoje dolžnosti. Najprej je bil tu duhovniški poklic, ki si ga je naprtil po volji drugih, in nato pesniški poklic, ki se mu je zapisal sam. Dolga leta je bil prepričan, da bo mogel oba opravljati častno in v prid svojemu narodu, in se je trudil z vsemi silami, da kljub šibkemu zdravju izpolni svoje dolžnosti do kraja.«

Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih (Leta mojega popotovanja) pripoveduje: »V Ljubljani sem se mnogo družil tudi z Aškercem. Shajala sva se večkrat zvečer v kolodvorski restavraciji ... Tedaj (1900–1902) je bil kljub civilni službi še vendar ves kaplanski. Kolikokrat sva se pogovarjala o dogodivščinah po raznih kaplanskih službah, o obhajilih ponoči, v snegu, dežju. Bil pa je po svoje nervozen, kar siten ... Zelo ga je bolelo, ko so ga mladi začeli kritizirati. "Poglejte, te ljudi sem jaz vzgajal, sedaj me pa psujejo!" se je ves nesrečen pritoževal. Aškerc ni bil srečen. Nekaj ga je grizlo. Zvedel sem, da je rekel sestri, ko je vsako leto za brata odbiral nekoliko ponošeno obleko in vzel iz omare tudi talar. Gledal ga je in obesil nazaj v omaro: "Morda ga bom še rabil." Gospa Tavčarjeva pa mi je rekla pri Čadu, ko smo slučajno prišli skupaj ob kavi: "Kaj menite o Aškercu? Vse duhovsko je odložil. Zdi se mi, da so to le tako veliki in skrivnostni blagoslovi, da se jih nihče ne more popolnoma otresti." Tako je sodila žena, ki je prav gotovo bila zelo svobodoumna, a vendar ... Menda je bil Aškerc prav zato nazadnje tako bojevit.«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2012) 6, str. 50.

* 8./9. junij 1508, Rašica, † 28. junij 1586, Derendingen, danes del Tübingena v Nemčiji

Na srečanje s papežem Janezom Pavlom II. v mariborski škofiji so bili povabljeni tudi slovenski evangeličani - verniki protestantske cerkve, ki jih je največ v Prekmurju. Drugod po naši domovini je protestantizem kmalu po svojem nastanku in razcvetu v 16. stol. zamrl. Zgodovinska zasluga slovenskih protestantov je, da so nam dali prvo tiskano knjigo: Primož Trubar je leta 1551 izdal Katekizem in Abecednik. Ta najplodovitejši slovenski protestantski pisec je umrl pred 410 leti.

Mlinarjev sin, begunec in župnik na Nemškem

Primož Trubar se je rodil leta 1508 na Raščici pri Turjaku, najbrž ob godu sv. Primoža in Felicijana (9. junija). Njegov oče Miha je bil mlinar in tesar ter ključar vaške cerkve sv. Jerneja. Materi je bilo ime Jera. Starši so bili pobožni in oče je poslal dvanajstletnega Primoža na Reko, da bi se izšolal za duhovnika. Po enem letu je šel v Salzburg, od tam pa v Trst, kjer je živel na dvoru škofa Petra Bonoma.

Ta je mladim pripravnikom na duhovniški poklic razlagal nazore humanistov, ki so bili zelo blizu mislim nemških reformatorjev, med katerimi velja poudariti eno: da je treba Sveto pismo prevesti v žive jezike. Bonomo je bil Trubarju zelo naklonjen. Leta 1527 mu je, čeprav še ni bil duhovnik, podelil župnijo Loka pri Zidanem mostu. Dohodki te župnije so mu omogočili študij na Dunaju. Leta 1530 je bil posvečen v duhovnika in Bonomo ga je poslal za vikarja v Laško, kjer je s svojimi pridigami zoper zidavo novih cerkva vzbujal jezo vernikov. Leta 1533 je prišel v Ljubljano, kjer je bilo nekaj kanonikov ogretih za protestantske nazore. Trubar je bil ognjevit stolni pridigar, vendar izrazito protikatoliških naukov še ni oznanjal. Grmel je proti romarjem in zidavi novih cerkva, zlasti božjepotne cerkve na Sveti Gori pri Gorici. To je bil tudi neposredni povod, da je bil pregnan iz Ljubljane. Zatekel se je k škofu Bonomu v Trst, kjer je postal njegov dvorni kaplan in slovenski pridigar. Novi ljubljanski škof Franc Kacijanar (1536-1543), ki je bil napol luteran, je Trubarja imenoval za stolnega kanonika v Ljubljani. Njegov naslednik Urban Tekstor-Tkalčič (1543-1558) pa je pri deželnem knezu dosegel, naj se duhovniški vodje krivovercev zapro.

Trubar se je umaknil v Šentjernej na Dolenjskem, od koder je v začetku leta 1548 zbežal na Nemško, v Nürnberg. Kmalu je dobil službo drugega pridigarja v Rothenburgu ob Tauberi, kjer je dokončno pretrgal vezi z rimsko Cerkvijo in postal pravi protestant. Oženil se je z Barbaro Sitar iz Kranja, ki mu je rodila štiri otroke (Primoža, Magdaleno, Kristjana in Felicijana). Zatem je postal župnik v Kemptenu ob tirolski meji. Tam je prejel povabilo kranjskih deželnih stanov, naj pride domov in izpelje organizacijo nove Cerkve. Službo superintendenta (predstojnika) protestantske Cerkve na Slovenskem je (občasno) opravljal v letih 1561-1565, ko je zaradi izida Cerkovne ordninge moral dokončno v pregnanstvo. Najprej je dobil župnijo v Lauffenu ob Neckarju, proti koncu leta 1566 pa se je naselil v Derendingenu pri Tübingenu. Tam si je sezidal hišo in zasadil vinograd in kot župnik deloval 19 let, do konca svojih dni. Iztekli so se mu 28. junija 1586.

Oče prve knjige za "lube Slovence"

Po sodbi literarnega zgodovinarja Mirka Rupla, raziskovalca slovenske reformacije, je Trubarja "njegovo slovstveno delo preživelo, je ostalo in rodilo obilo sadu. Kar pa je napravil kot reformator in kot voditelj nove slovenske Cerkve, to je na mah odnesla protireformacijska burja ob koncu stoletja." V nasprotju s stališči rimske Cerkve so reformatorji zagovarjali zdravo načelo (ki ga je z zamudo "posvojil" drugi vatikanski koncil), da naj bo bogoslužni jezik vsakomur razumljiv in da naj vsak vernik sam bere Sveto pismo. Iz teh dveh zahtev se je rodila tudi slovenska književnost, katere oče je Primož Trubar. Na vprašanje, kaj je napravilo Trubarja za prvega slovenskega pisatelja, Mirko Rupel odgovarja: "Samo izobrazba in verska gorečnost gotovo ne. V njem je morala biti še druga sila, ki mu je potisnila pero v roke, namreč povezanost z ubogim, zapuščenim ljudstvom, sočutje z njim, ljubezen do domovine."

To se kaže tudi v njegovih prisrčnih nagovorih "lubi Slovenci", "moji lubi Slovenci", "moji lubi bratje in Slovenci". Čutil je dolžnost, da se loti slovenskega pisanja, ker je želel dokazati, da se tudi njegov jezik lahko piše in bere kot jeziki drugih ljudstev. Pred begom v Nemčijo (1548) ni še nič napisal. Ko je začel pisati, je uporabljal jezik svoje rojstne vasi, osrednje slovensko narečje, kar je bila "nadvse srečna odločitev" (M. Rupel). Za osnovo je vzel preprost domač jezik in slog. Za pisavo pa je izbral gotico. Njegovi knjigi Katekizem in Abecednik - prvi slovenski knjigi - sta šli v tisk proti koncu leta 1550, izšli pa v začetku leta 1551 brez avtorjevega imena. Katekizem je vseboval razlago najvažnejših naukov, v dodatku pa je bilo med drugim sedem pesmi z notami. Abecednik pa je bil "čitanka" za razpoznavanje prvih črk. Trubar je napisal, prevedel, oziroma priredil 26 knjig. Zadnja knjiga, ki je izšla za njegovega življenja je bil Ta celi novi testament (1582), s katerim se je Trubar poslovil od Slovencev: "Le-te bukve z le-to preguvorjo vom, mojim lubim Slovenom, jest, kir sem 74 lejt star, 52 pridigar, h ti moji odhudni iz tiga sveta za sabo pustim." Mirko Rupel sodi: "Trubar pisatelj nam je gotovo bolj pri srcu kakot Trubar voditelj novoverskega gibanja pri Slovencih. Organizacija, ki jo je zidal mimo prizadevanj slovenskega ljudstva, je razpadla, ostalo pa je njegovo delo za slovensko knjigo."

(obletnica meseca 06_1996)