* 2. avgust 1901, Šmartno pri Litiji, † 3. avgust 1949, Zagorje ob Savi

Priljubljen zdravnik, sam pa bolnik

Slavko Grum je v svojem razmeroma kratkem življenju močno doživljal krizo razklanosti med duhom in telesom, kar se odraža v njegovih delih. Rodil se je 2. avgusta 1901 v Šmartnu pri Litiji, kjer je bil njegov oče usnjar in trgovec. Družina se je kmalu preselila v Novo mesto in se potem še večkrat selila, Slavko pa je ostal v Novem mestu, kjer je končal tako osnovno šolo kot tudi gimnazijo. Njegovi prijatelji so bili takrat Anton Podbevšek, Miran Jarc, Marij Kogoj in Božidar Jakac. Po maturi leta 1919 se je odločil za študij medicine na Dunaju. Vestno je študiral, obiskoval je gledališče in tudi pisal svoje dramske poskuse (Pierrot in Pierrette, Trudni zastri). Med počitnicami je režiral igre, med njimi tudi Cankarjevo Lepo Vido, v kateri je glavno vlogo igrala Joža Debelak, hči šmarskega nadučitelja, študentka elektrotehnike. Med njima se je spletla ljubezenska zveza, ki pa ni bila trdna in je po sedmih letih umrla. Tudi kasneje Slavko Grum, ki je leta 1926 postal doktor medicine, zaradi svoje zapletene osebnosti in zaradi svoje močne navezanosti na mater, ni našel nobene ženske, s katero bi osnoval družino. Po doktoratu je nekaj časa služil pri vojakih, potem je bil na stažu v bolnišnici v Ljubljani. Pritegovala sta ga zlasti oddelek za duševne bolnike na Studencu in porodnišnica.

Plačanega mesta pa v Ljubljani ni mogel dobiti, zato je leta 1929 prevzel službo splošnega zdravnika v Zagorju ob Savi, kjer je ostal vse do svoje smrti. Veljal je za res dobrega zdravnika in bil je zelo priljubljen. V sebi pa je bil načet: vdajal se je pijači in morfiju. Posledica tega je bil rak na jetrih, ki je 3. avgusta 1949 prestrigel nitko njegovega življenja.

Kratka proza se mu je sama silila

Slavko Grum je prijel za pero že kot gimnazijec v Novem mestu, o čemer priča kratka zgodba Dobro mleko, z grotesknim humorjem narisana podoba ljudi, ki vidijo samo sebe, ki je bila objavljena v Dolenjskih novicah leta 1917. Pisal je razmeroma malo časa: med študijem medicine na Dunaju in tista leta, ko je kot zdravnik deloval v Ljubljani. Za razliko od večine slovenskih ekspresionistov (Anton in France Vodnik, Srečko Kosovel, Miran Jarc), ki so se ukvarjali predvsem s poezijo, se je Slavko Grum posvetil proti in dramatiki. Ustvaril je najboljša dela slovenske ekspresionistične proze s črticami in novelami, ki se dogajajo v bolniškem, napol patološkem svetu, tudi med blazneži. V pogovoru z Božidarjem Borkom leta 1931 je povedal, da se mu je kratka proza sama silila, ker ga je prevzelo doživetje, ki ga je moral izpisati, medtem ko je dramo hotel napisati, lotil pa se je iz ljubezni do gledališča. Vendar glede snovi med obema zvrstema ni trdne ločnice. Pri svojem pisanju se je opiral na medicinska dejstva o telesnem in psihičnem stanju junakov, se ukvarjal in razlagal njihova dejanja s podzavestnimi motivi. Sklicevaje se na Freuda je Grum razlagal, da je temeljni motiv umetnosti beg iz trpljenja, iz katerega se drugi zatekajo v podzavest, sanje ali smrt. Njegovi pripovedni spisi so ostali raztreseni po revijah in časopisih (v glavnem v Ljubljanskem zvonu in Jutru) in bili skoraj pozabljeni. Njegovo umetniško veljavo je naša literarna kritika zaznala šele veliko let po njegovi smrti. Leta 1957 je prišlo do prve predstavitve v knjigi Goga, proza in drame – izbor črtic, novel in dram, ki ga je pripravil Herbert Grun, leta 1976 pa je Lado Kralj uredil Grumovo Zbrano delo, ki je izšlo v dveh knjigah.

"Dogodek v mestu Gogi", vrh Grumovih dram

Zgodovinar slovenskega gledališča France Koblar je zapisal, da stoji v središču in na vrhu slovenskega ekspresionizma dramsko delo Slavka Gruma. "V času svojega medicinskega študija na Dunaju 1920 do leta 1927, ko je bil že zdravnik, je dovršil štiri po vsebini in slogu samosvoje drame in z njimi segel v skrajnosti tedanjega slovstvenega ustvarjanja. Iz vseh štirih del odseva poleg trpke poetičnosti duh brezizhodnega družbenega stanja, sled pisateljevega časa ter nakaže tragiko mračnih zapletov sedanjosti. Freudova psihoanaliza mu nakazuje odgovor na nedoumljive pojave življenja." Njegova prva drama je tridejanka Pierrot in Pierrette (napisana 1921, tiskana 1957), sledita štiridejanka Trudni zastori (1924, uprizorjena 1963) ter enodejanka (1927, uprizorjena na AGRFTV 1963).

Njegovo najboljše in najbolj znano delo je Dogodek v mestu Gogi (1927), igra v dveh dejanjih, groteska, v kateri raziskovalci vidijo že napoved evropske antidrame. Igra je na natečaju prosvetnega ministrstva v Beogradu 1929 dobila drugo nagrado. Slovenska matica pa jo je odklonila "zaradi dvoma v izvirnost, zaradi nekaterih prehudo naturalističnih scen, zaradi organskih umetniških napak, skrajno slabega jezika in zato, ker je satira na malomeščana in ima kot taka programatičen pomen". Leta 1930 je izšla v knjigi (samozaložba), leta 1931 pa je prišla na oder Narodnega gledališča v Ljubljani in bila pravi gledališki dogodek, ki je ostal v spominu kot eno najmočnejših doživetij. Mesto Goga je simbol malomeščanskega življenja v provinci; v svoji utesnjenosti čaka na dogodek, ki bi prevetril zatohlo življenje. Tega dogodka pa ni, čeprav ga vsi napeto pričakujejo.

(obletnica meseca 08_2011)

»Naj bodo ta doživetja popisana v imenu vseh in tudi posvečena vsem, ki so prestali še hujše dni, a morajo molčati in morda nikdar ne bodo spregovorili. Ni namen mojega pripovedovanja razpihovati sovraštvo, pač pa želja, da bi vsi prišli do spoznanja, da more samo ljubezen rešiti svet.« Tako je na začetku svoje knjige Pred vrati pekla (1961), v kateri pripoveduje grozljivo zgodbo svojega trpljenja v komunistični ječi duhovnik lazarist Franc Sodja. Sedem mesecev so ga držali v samici, ga poniževali in zasliševali, nato pa ga obsodili na pet let prisilnega dela, kjer so bili njegovi sotrpini številni slovenski duhovniki, ki so jih po drugi svetovni vojni novi 'ljudski' oblastniki množično zapirali. Iz Sodjevega pripovedovanja se dviga osupljivo lepa podoba duhovnika-kaznjenca. Ti po nedolžnem zaprti duhovniki so bili bratska skupnost, katere bratstvo se je pod jetniškim pritiskom še stopnjevala. Tega pričevalca vere, ki apostolsko poslanstvo vršil tudi kot odličen vzgojitelj mladih in mojster peresa, predstavljamo ob stoletnici njegovega rojstva.

 * 10. november 1905, Zapuže pri Dravljah, † 1. avgust 1973, Ljubljana

Dar za risanje je prejel po očetu - mizarju

Barve tega sveta, ki jih je kasneje tako občuteno prenašal na svoje umetnine, je zagledal 10. novembra 1905 v zaselku Zapuže pri Dravljah kot drugi od osmih otrok (eden je umrl v nežni dobi) Ivana Kregarja in Marije roj. Tršan. "Moj oče je bil mizar in je znal zelo dobro risati," je pripovedoval kot gost meseca v Ognjišču za april 1971. "To se pravi, da imam po očetu podedovano roko za risanje; mati pa je bila bolj literarno navdahnjena. Pesnika Anton in France Vodnik sta po materini strani moja bratranca... Od majhnega sem si želel, da bi slikal." Po končani osnovni šoli so ga starši dali na škofijsko gimnazijo v Šentvid, kjer je "omahoval" med željo ali biti duhovnik ali slikar. Že v nižjih razredih gimnazije (sedanjih višjih razredih osemletke) je vsak dan vsaj eno uro risal in s svojimi risbami opremljal zavodski literarni (rokopisni) list Domače vaje. Profesor risanja Gašper Porenta je nadarjenega dijaka spodbujal k ustvarjanju.

"Dolžnosti sem se zavedal, ko sem videl očeta, kako mora delati v delavnici od jutra do večera; in mater, ki je ravno tako morala garati, skrbeti za sedem otrok... Že zgled me je klical, da sem tudi uvidel, da je treba delati, trdo delati vse življenje." Po maturi leta 1925 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. "Tudi tam sem stalno risal, naredil sem portrete vseh svojih sošolcev." Leta 1929 je bil posvečen v duhovnika. Že naslednje leto je odšel v Prago, kjer je pet let (1930-1935) študiral slikarstvo. Po končani akademiji se je vrnil v domovino in je bil do nemške okupacije (1941) profesor risanja na Škofijski gimnaziji v Šentvidu, kjer je imel tudi svoj atelje.

Začetnik slovenskega abstraktnega slikarstva

Po drugi svetovni vojni je bila škofijska gimnazija ukinjena in profesor Stane Kregar se je posvetil slikarstvu kot svobodnemu poklicu. Preselil se je v atelje pod Rožnikom, kjer je ustvarjal do zadnjega. V prvem obdobju svojega slikarskega ustvarjanja (še kot študent v Pragi in profesor v Šentvidu), ki je bilo obdobje surrealizma, je poudarjal dejastvo, da poleg vidnega obstaja tudi nevidno, poleg zavestnega tudi podzavestno. V sliko je uvedel sanjski svet, ki mu je ostal v spominu iz otroških let. "Mnogokrat sem leže na domačem vrtu v travi gledal oblake, ki se v njih videl zdaj to, zdaj ono, opazoval sem, kako se spreminjajo. Zdi se mi, da je bil to temelj moji poznejši težnji po spreminjanju enega predmeta v drugega." Zelo pomemben mejnik v Kregarjevem umetniškem delu sta bila leti 1951 in 1953, ko se je predstavil s svojimi prvimi abstraktnimi deli."Ko sem ustvaril prvo abstraktno sliko, se mi je zdelo, da sem dosegel luč svobode, da šele sedaj diham s polnimi pljuči. Ni se mi bilo treba več ozirati na barvo predmeta. Barva sama je začela govoriti s svojo ritmično razdeljenostjo po platnu. Zdelo se mi je, da šele sedaj lahko izpovem vse, kar hočem. Življenje, šum voda, valovanje žitnih polj, šumenje gozdov, ki sem jih prej slikal statično, so sedaj zadobili novo moč, moč gibanja."

Kritika ga je označila za največjega slovenskega kolorista - mojstra barv za Rihardom Jakopičem. Razstava njegovega štiridesetletnega ustvarjanja v Moderni galeriji v Ljubljani (december 1971 - januar 1972) je potrdila, da za nobenim slovenskim umetnikom ni ostal tako obsežen opus kakor za Stanetom Kregarjem. Njegovih oljnih slik je registriranih nekaj nad 600. K tem pa je treba prišteti številne freske, sgrafitte, mozaike, predvsem pa dolgo vrsto slikanih oken (nad 400 jih je), s katerimi je oživil naše cerkve.

"Tudi slikanje je oznanjevanje evangelija"

Po drugi svetovni vojni je Stane Kregar svoj umetniški dar v veliki meri posvetil cerkveni umetnosti. Okoli leta 1960 se je začelo veliko delati po cerkvah in tedaj je svoje talente podaril našim svetiščem od Prekmurja do Kopra. "Delal sem barvna okna, freske, oltarne slike, mozaik. Zraven tega še polno načrtov za mašne plašče in cerkvene vezenine." To bi delal že prej, toda takrat ga niso sprejeli kot cerkvenega umetnika, "sem bil pač preveč moderen". Za njegovo ustvarjanje na področju cerkvene umetnosti so najbolj značilna barvna okna, ki jih je ustvaril zelo veliko. In kaj misli o njih? "Barvna okna so zelo lepa stvar. Vernikom so bila vedno všeč... Tehnika slikanja oken pa se je zelo spreminjala. Sedanja je zelo blizu srednjeveškemu okenskemu slikarstvu: okna niso slikana, ampak so sestavljena kot mozaik." Kregarjeva slikana okna so "lirična in melodična pesem barv, izražena v brezštevilnih simbolih in figurah. Z njimi je umetnik posejal naše cerkve in jim dal nadčasovno, mistično lepoto, z njimi pa je obogatil slovensko cerkveno slikarstvo kakor doslej še noben slikar umetnik" (Jože Dolenc). Kregar je manj znan kot ilustrator številnih knjig, zlasti koledarjev Mohorjeve družbe. Vodilo umetnika, čigar življenjska pot se je končala 1. avgusta 1973, je bilo: "Človek mora živeti v samoti in delati od jutra do večera... Delo mora stalno spremljati navdih. Velikokrat pride navdih šele z delom. Včasih pride tudi sam od sebe Vedno pa ga mora spremljati delo."

(obletnica meseca 11_2005)

 * 1. avgust 1876, Miklavž pri Ormožu, † 26. februar 1949, Maribor

Na 57. rojstni dan prevzel vodstvo škofije

Rodil se je 1. avgusta 1876 v Miklavžu pri Ormožu kot peti sin Antona Tomažiča in Marije roj. Ozmec. Doma so živeli "bolj v pomanjkanju, kakor v obilici", kot je sam zapisal. Starši so svojim otrokom posredovali bogastvo krščanskih vrednot, iz katerih so tudi sami črpali moč za življenje. Po končani ljudski šoli v Miklavžu je po posredovanju dobrotnikov, posebej kaplana Jožefa Mlaska šel na gimnazijo v Ljubljano (iz hvaležnosti do kaplana je svojemu krstnemu imenu Ivan dodal Jožef). Tik pred maturo mu je umrla mama. Odločil se je za mariborsko bogoslovje, kjer se je v letih 1895-1899 pripravljal na duhovniško službo. Mašniško posvečenje je prejel 5. decembra 1898, ko je imel komaj dvaindvajset let. Za novomašno geslo si je izbral izrek sv. Frančiška Regisa: "Ne jaz, ampak Bog", ki si ga je že kot dijak izpisoval na svoje zvezke in knjige. Sam ga je razložil ob svojem škofovskem posvečenju: "Ker človek sam iz sebe nič ne premore, je njegovo delo prazno brez pomoči iz nebes. Zato mi bo življenjsko geslo isto, kakor sem si ga izbral ob mašniškem posvečenju: Ne jaz, ampak Bog. Bog bo dovršil, če se bo po meni kaj dobrega doseglo." Nekaj let je bil kaplan, potem je nadaljeval študije na teološki fakulteti v Innsbrucku in kot mlad doktor opravljal razne odgovorne službe na škofiji. Leta 1928 je postal pomožni škof in generalni vikar, leta 1933 pa škof-ordinarij.

Prvi postulator za beatifikacijo škofa Slomška

Ivan Jožef Tomažič si je, še preden je postal lavantinski škof, goreče prizadeval za beatifikacijo Antona Martina Slomška, ki je lavantinski škofijski sedež prenesel od Sv. Andraža v Labotski dolini v Maribor. Kot najtesnejši sodelavec škofa Andreja Karlina je leta 1926 postal prvi postulator za beatifikacijo škofa Slomška, kot škof pa je leta 1936 priredil Slomškove dneve, ki sodijo med največje verske prireditve takratnega časa, saj so na njih zbrali okoli 400.000 podpisov Slovencev za Slomškovo beatifikacijo. Skrbel je za to, da je komisija, ki ji je zaupal zbiranje gradiva in zasliševanje prič v postopku za beatifikacijo Antona Martina urno poslovala.

Delo je prav lepo steklo in verjetno bi se škofijski postopek uspešno končal, če ne bi nastopila vojna. Nadvse modra odločitev škofa Tomažiča je bila predčasna posvetitev novomašnikov leta 1941: na cvetno nedeljo, 6. aprila, ko so Nemci napadli Jugoslavijo. Po nacistični zasedbi Maribora in celotne škofije tega ne bi mogel več storiti. Bil je zelo preudaren in moder mož: glede kakšnih kočljivih zadev je sodelavcem svetoval previdnost. Rad je ponavljal: "Sicer pa mislim, ne se prenagliti!" Hitro pa je ukrepal v zadevah, ki so se mu zdele nujne. Z denarno pomočjo vse škofije je zgradil novo bogoslovno semenišče, dosegel, da je bila zavodu priznana stopnja visoke šole, razširil je poslopje dijaškega semenišča, poskrbel je za prenovo notranjščine stolnice. V skladu s svojim spravljivim značajem je poudarjal, da morata biti Cerkev in duhovščina nad političnimi strankami.

Sam na škofiji in še kaplan v stolnici

Ko so Nemci aprila 1941 zasedli ozemlje mariborske škofije, so najprej z vso ostrino udarili po duhovščini, ker je stala na prvem mestu v boju Slovencev proti nemštvu. Škofova posredovanja za duhovnike in vernike je okupatorska oblast prezirljivo odklanjala. Ko so nemški oblastniki zahtevali od njega, naj zaukaže, da se morajo odslej cerkvena opravila vršiti v nemškem jeziku, je škof odvrnil: "Tega ne morem odrediti. Verniki lavantinske škofije so Slovenci, nemščine ne razume na podeželju niti dva odstotka vernikov." Iz njegove škofije je bilo pregnanih (predvsem na Hrvaško) 284 škofijskih in 81 redovnih duhovnikov, na župnijah je ostalo samo 140 starih in onemoglih duhovnikov, ki jim je priskočilo na pomoč nekaj nemško govorečih duhovnikov iz sosednje graške škofije. Okupator je upal, da bodo ti duhovniki pomagali ponemčiti Štajersko, toda večinoma so sočustovali z zatiranim slovenskim ljudstvom. Škofu so odvzeli pisarniško osebje, tako da je več kot tri leta osrednjo upravo škofije vodil sam. Razen tega je bil "pomožni kaplan" v stolnici, kot je sebe imenoval.

Nedeljo za nedeljo je imel v stolnici dve maši ter bil dolge ure na voljo spovedancem iz mesta in s podeželja. Na široke je odprl vrata škofijskega doma in sprejemal ljudi, ki so bili potrebni tolažbe in pomoči. Z globoko hvaležnostjo Bogu je pozdravil konec vojne: "Naše molitve, naj Bog skrajša dneve vojne preizkušnje, niso bile zastonj," je pisal vernikom. Razmeroma čil in zdrav je 1. avgusta 1946 obhajal svojo sedemdesetletnico, sredi leta 1947 pa ga je zadela kap. Več mesecev ni mogel maševati, potem pa si je toliko opomogel, da je sede 5. decembra 1948 daroval zlato mašo, 26. februarja 1949 pa je dokončal bogato daritev svojega življenja.

(obletnica meseca 08_2006)

 * 7. februar 1809, Goriče v Ziljski dolini, † 31. julij 1892, Praga

Ta veliki narodni buditelj je bil doma iz Koroške. Rodil se je 7. februarja 1809 na Videnčah pri Goričah v Ziljski dolini. Po domači dolini si je privzel vzdevek Ziljski. Njegov oče je bil krojač (krojači in čevljarji so tedaj veljali za 'vaško inteligenco') in sedemletni Matija se je pri njem naučil brati najprej nemško, zatem pa ob Japljevem Svetem pismu še slovensko. Bistri deček je nato 'tri zime' hodil v šolo v bližnji Sv. Štefan, pri dvanajstih letih pa je šel v celovške šole: normalko, gimnazijo in licej (tega je končal v Gradcu) in nazadnje bogoslovje. V celovškem bogoslovnem semenišču je bil takrat (1829-1838) za spirituala Anton Martin Slomšek, ki je bogoslovce vadil tudi v lepi slovenščini in jih ogreval za književno delo. Majar je bil njegov prizadeven učenec. Po mašniškem posvečenju leta 1836 je služboval najprej v škofijski pisarni v Celovcu. Zaradi svoje politične opredelitve, izražene v zgoraj omenjeni poslanici, je padel v nemilost pri svetnih in cerkvenih oblasteh. Bil je (kazensko) premeščen na samotne Višarje, zatem so ga poldrugo leto prestavljali po raznih nemških župnijah na Koroškem, dokler se ni ustalil v župniji Gorje pri Bistrici na Zilji (1851-1870). Ko ga je zadela kap, se je župniji odpovedal. Nekaj časa je živel na Križni Gori pri Celovcu. Zaradi bolezni in zaradi zavračanja njegovih panslavističnih idej je postajal vedno bolj vase zaprt in zagrenjen. Leta 1883 se je umaknil v Prago, kjer je 31. julija 1892 umrl osamljen, oslepel in bolan od nezaupanja.

Življenjepisci ob imenu Matija Majar Ziljski povejo, da je bil ta mož 'narodopisec, jezikoslovec in narodni buditelj'. To zadnjo dejavnost smo deloma že spoznali. Za narodopisje se je navdušil ob stikih s svojim ziljskim rojakom Urbanom Jarnikom (1784-1844) in s Stankom Vrazom, katerega je leta 1841 spremljal po Koroškem. Nabožne narodne pesmi iz različnih slovenskih krajev je izdal v svoji Pesmarici cerkveni (1846), prvi v gajici tiskani knjigi na Koroškem. V raznih listih (Slovenska bčela, Kolo, Novice) je razen narodnih pesmi objavljal tudi zapise o koroških narodnih običajih. Leta 1867 je potoval v Moskvo na etnografsko razstavo, kamor je poslal narodne noše in vso opremo za sobo ziljske svatbene skupine, ki je bila najboljša v slovanskem oddelku. V slovensko književnost se je Majar zapisal kot navdušen ilirec. Slovence, Hrvate in Srbe je hotel po jeziku združiti na ta način, da je sestavil iz slovenščine in srbohrvaščine nov skupen knjižni jezik, ki naj bi se polagoma približal drugim slovanskim narečjem (jezikom). Svoj načrt je razgrnil v delu 'Pravila, kako izobraževati ilirsko narečje i u obče slavenski jezik' (Ljubljana 1848). Majar je spočetka imel nekaj privržencev, potem pa vse manj, saj je bilo očitno, da je njegova zamisel neuresničljiva. Za slovenski knjižni jezik pa se je uveljavilo Majarjevo načelo: »Pisati se morajo samo take oblike, ki so vseslovenske ali vsaj veliki večini znane ter so najbližje ilirskim in ostalim slovanskim oblikam«. Prizadeval si je, bi svojo jezikovno reformo spravil tudi v šole; snoval je šolske knjige v slovenščini, a pisane v latinici in cirilici. Sodeloval je pri društvenem življenju celovških Slovencev in nastopal kot govornik na narodnih taborih. Potem ko se je, zagrenjen, umaknil v Prago, je živel sam zase in ni maral imeti stikov z nikomer.

(obletnica meseca 7-8/1992)

* 16. januar 1878, Ročinj, † 29. julij 1952, Vipava

Dediščina prvorojenca: očetovo ime in glasba

Zakonca Vinko Vodopivec iz Kamenj na Vipavskem in Antonija Makarovič s Svete Gore sta se 16. januarja 1878 razveselila rojstva prvega otroka. Po tedanjem običaju so ga krstili na ime očeta, ki je bil takrat učitelj in organist v Ročinju. Kmalu se je pokazalo, da je prvorojenec dobil po očetu ne samo ime, temveč tudi dar za glasbo. Za njim se je pri Vodopivčevih rodilo še deset otrok, a mnogi so umrli v nežni dobi. Domača družina je bila za Vinka prva življenjska šola: tu se je naučil srčne dobrote in vedrine, ki mu je kasneje pomagala premagovati težo življenja in s svojim zdravim humorjem je znal "dvigati" vse okoli sebe. Prve šolske modrosti je bil deležen v Grgarju, kamor je bil iz Ročinja prestavljen njegov oče. Bolj kot črke in številke so ga zanimale note. Kadar očeta ni bilo doma, je poskušal ubirati melodije na harmoniju. Nekoč ga je oče "zasačil v grehu", pa ga ni kaznoval, ampak mu je postal prvi glasbeni učitelj. Kakor dvanajstletni deček je v Podgori pri Gorici, naslednji postaji učitelja Vodopivca, sin Vinko že spremljal petje na harmoniju. Kot gimnazijec in gojenec dijaškega semenišča v Gorici je Vinko v zavodskem orkestru igral violino in klavir, v roke je vzel tudi tamburico.

Duhovnik, ki je "pridigal" po notah: nad 1000 cerkvenih skladb

Po maturi (1898) se je vpisal v goriško bogoslovje. 14. julija 1901 ga je tedanji goriški nadškof kardinal Jakob Missia posvetil v duhovnika. Novo mašo je pel teden zatem v Grgarju; slavje je bilo grenko, ker je oče umiral. Po končanem študiju je 1. novembra 1902 šel za kaplana v Kamnje, kjer je ostal tri leta in tri mesece. Brž je ustanovil in vodil cerkveni pevski zbor, za katerega je tudi pisal skladbe. Njegov učitelj je bil skladatelj Danilo Fajgelj, ki ga je opozarjal na napake. Največ pa se je naravno nadarjeni Vodopivec naučil iz knjig. Pevski zbor je imel tudi v Črničah, kamor je šel iz Kamenj.

Ko je leta 1907 prišel za vikarja v Kromberk pri Gorici, je ustanovil Slovensko katoliško izobraževalno društvo, ki je imelo v svojem okviru ženski, moški in mešani zbor, dramsko skupino in še tamburaški orkester. Vse te odseke je vodil Vodopivec sam. Zanje je pridno komponiral in objavljal v raznih zbirkah. Največ je ustvarjal za cerkveno glasbo: napisal je enajst (povečini latinskih) maš in ogromno pesmi za mešane zbore, ki so izšle v mnogih zbirkah. V pesmarici Slavimo Gospoda (Celje 1992) je 12 Vodopivčevih pesmi, ki jih radi zapojemo vsi (Božje milostno Srce, Najvišji, vsemogočni Bog...). Kot vikar in od leta 1936 župnik v Kromberku je doživel vihar dveh svetovnih vojn. Posebno huda je bila prva, ko je bil Kromberk popolnoma porušen.

Ko zapoje "kovačev študent" in zaregljajo "žabe"

Presojevalci njegovega dela menijo, da je Vodopivec s svojim poljudnim glasbenim slogom gradil most med slovensko posvetno in cerkveno zborovsko pesmijo. Pravijo, da nikoli "ni bil čisto cerkven, niti skrajno posveten" (Br. Marušič).

Na področju svetne glasbe so se ljudem močno priljubile njegove spevoigre: Kovačev študent (izvajali so ga na številnih odrih in tudi na ljubljanskem radiu), Srce in denar, Povodni mož, Snubači. Najlepše so njegove pesmi za moški zbor, ki jih še danes pojo in jih ima "v ušesih" sleherni ljubitelj slovenske umetne pesmi: Na poljani, Jaz bi rad rdečih rož, O večerni uri, Pobratimija, žebljarska - najlepša pa je njegova Žabja svatba.

Vinko Vodopivec je "Čedermac na glasbenem polju" (J. Kragelj): podobno kot je znameniti beneški kaplan ohranjal narodno zavest s pisano besedo, tako jo je on z glasbo. V času fašističnega raznarodovanja je hranil primorske zbore s svojimi skladbami. V tem času so izšle štiri dragocene pesmarice: Božji spevi, Gospodov dan, Svete pesmi in Zdrava Marija. Ustvarjal je vse do smrti, s katero se je srečal v Kromberku 29. julija 1952. Na pogrebu mu je v zahvalo pelo 18 zborov.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1998) 1, str. 20.

 * 11. november 1902, Opčine, † 31. julij 1980, Ljubljana.

Železničarjev sin - doktor tehničnih znanosti

V njegovih žilah sta se pomešali dolenjska in kraška kri. Njegov oče Anton je bil doma iz Žužemberka na Dolenjskem in je šel po svetu "s trebuhom za kruhom", katerega je našel kot železničar na Opčinah pri Trstu. Tam se je poročil z mlado vdovo Lucijo Živic Škerlavaj. Sin Anton se jima je rodil 11. novembra 1902. Osnovno šolo je bistri deček dokončal na Opčinah, gimnazijo pa je obiskoval v Trstu in v Kranju, kjer je leta 1922 maturiral. Vpisal se je na oddelek za elektrotehniko tehniške fakultete mlade ljubljanske univerze, kjer je leta 1927 diplomiral. Po odsluženi vojaščini je leta 1928 postal suplent na Tehniški srednji šoli v Ljubljani, štiri leta zatem pa profesor mehanike in elektrotehnike. Leta 1933 je bil izbran za docenta teoretične mehanike na tehniški fakulteti univerze v Ljubljani. Ob pedagoškem delu je pridno študiral in leta 1936 si je z disertacijo O elastični stabilnosti krivih plošč pridobil naslov doktorja tehniških znanosti. Na tem področju je bil med kolegi svetovno znan.

Leta 1938 je postal izredni profesor na tehniški fakulteti, leta 1946 pa redni in na tem mestu je ostal vse do upokojitve leta 1976. Po razcepitvi tehniške fakultete (1960) je prešel najprej na fakulteto za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo, nato pa na fakulteto za naravoslovje in tehnologijo. Kot gost je predaval na drugih univerzah tedanje Jugoslavije in izven nje. Bil je dekan tehniške fakultete in rektor ljubljanske univerze (1954-1956). Leta 1949 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegovo delovno jesen življenja je 31. julija 1980 pretrgala prometna nesreča.

Tehnika v vsakdanjem življenju

Anton Kuhelj je že kot študent vzbujal pozornost z nadarjenostjo za mehaniko, ki naj bi jo takoj po koncu študija začel predavati na univerzi. Na univerzo je prišel šele leta 1933. Stari Latinci so rekli, da "dobro uči, kdor dobro razloči stvari" (Qui bene distinguit, bene docet). Z drugimi besedami: zapletene stvari res pozna tisti, ki jih zna obrazložiti na preprost način. To je profesor Kuhelj dokazal s svojima dvema knjigama Tehnika v vsakdanjem življenju, ki sta izšli v redni knjižni zbirki celjske Mohorjeve družbe leta 1960 in 1962. V kratkem predgovoru v prvi knjigi je zapisal, da nas tehnika spremlja na vseh področjih vsakdanjega življenja. "Zato nam je potreben pregled strojev in drugih tehničnih priprav, ki jih tako pogosto srečamo v vsakdanjem življenju, da bi mogli njihovo bistvo bolj doumeti in jih potem tudi bolj uspešno uporabljati."

V tej prvi knjigi je mohorjanom na poljuden način predstavil kolo (takrat še imenitno prevozno sredstvo.), dvigala, črpalke, vire energije, zlasti elektriko, dotaknil se je tudi elektronike, takrat še nebogljenega deteca. V drugi knjigi pa je širokemu krogu bralcev predstavil glavna prometna sredstva: letalo in druga zračna vozila, med temi celo vesoljske ladje, pa tiste ladje, ki plovejo po morjih, in avtomobile, železnice ter prometne poti. Na koncu druge knjige je zapisal, da zaradi omejenega prostora marsičesa ni mogel obrazložiti. "Če bo šlo vse po sreči, bomo delo in dosežke na drugih področjih skušali pokazati v tretjem delu teh črtic." Do tega ni prišlo.

Od letala igračke do pravega letala

"Za letalstvo se je Kuhelj navduševal od otroških let, med prvo svetovno vojno je izdeloval leteče modele. Šele po diplomi leta 1927 se je lahko intenzivneje posvečal temu področju," piše Sandi Sitar, ki v svoji knjigi Sto slovenskih znanstvenikov predstavlja Kuhlja predvsem kot letalskega konstruktorja. Po zamislih in teoretičnih študijah je bil Kuhelj med začetniki slovenskega letalstva. Bil je pionir-konstruktor naših prvih šolskih, športnih in turističnih letal. Leta 1929 je napravil trdnostne račune za že skoraj izdelano letalo "Lojze" inženirja Stanka Bloudka, graditelja planiške skakalnice. Leta 1933 se je lotil načrtovanja svojega prvega motornega letala - dvokrilnega enoseda z imenom "Janez", ki je prvič poletelo leta 1935. Leto zatem se je začelo porajati drugo Kuhljevo letalo - enosedežni nizkokrilec "'Tonček"", ki je leta 1937 poletelo. Kuhelj je snoval tudi za vojno letalstvo stare Jugoslavije, v novi Jugoslaviji pa je bil nekaj časa znanstveni svetovalec v letalskem inštitutu v Zemunu. Po njegovih načrtih je nastalo prvo jugoslovansko štirisedežno letalo, ki je prvič poletelo v začetku leta 1955. Na koncu dajmo še enkrat besedo Sandiju Sitarju: "Kuhelj je uvedel v konstruiranje letal dosleden znanstveno-inženirski pristop in je tako končal prejšnjo pionirsko fazo, ki se je zvečina opirala na občutke in izkušnje. Pri tem delu je moral izhajati iz skromnih gmotnih razmer, kljub temu pa je skušal dosegati mednarodno raven, kar je lahko zmogel le strokovnjak vrhunskih sposobnosti in znanja."

(obletnica meseca 11_2002)

* 4. september 1852, Brdo pri Lukovici, † 28. julij 1897, Ljubljana

Manj kot 45 let življenja

Grad Brdo pri Lukovici, kjer je Janko Kersnik 4. septembra 1852 zagledal luč sveta, je zdaj žalostna razvalina: mogočno stavbo so (kot neštete druge gradove in umetnostne spomenike na Slovenskem) spomladi 1945 požgali "osvoboditelji". Edina stavba, ki je na Brdu preživela "pijane dni svobode", je bila župnijska cerkev. Oče Jožef Kersnik je bil sodni uradnik, mati Berta Höffern pa je bila gospodarica gradu Brdo. Janko je mladost preživel v Ljubljani, kjer se je šolal. Sprva je bil odličnjak, potem pa mu je nagajala grščina, zato mu je mati 1865 najela domačega učitelja Frana Levca, ki ga je poučeval dve leti, vse življenje pa sta ostala prijatelja. V ljubljanskih šolah je bil Janko velik narodnjak in pretila mu je izključitev, zato ga je oče vzel domov in maturo je opravil kot zunanji učenec leta 1870. [el je študirat pravo na Dunaj, kjer pa je ostal manj kot eno leto; študij je dokončal na univerzi v Gradcu leta 1874. Leta 1880 je postal notar na Brdu. 15. februarja 1881 se je poročil z Alojzijo Tavčar, hčerko ljubljanskega hotelirja. Mati mu je prepustila gospodarstvo na svojem delu grajskega posestva, kasneje je odkupil še tetin delež, pa ni bil posebno dober gospodar.

Leta 1883 je bil izvoljen za deželnega poslanca, kar je ostal do smrti; od 1885 je bil tudi župan lukoviške občine. Konec leta 1895 se je na lovu prehladil, pa se za bolezen ni zmenil; iz tega se je razvila jetika, ki ga je 28. julija 1897 pobrala. Pokopan je v družinskem grobu na Brdu.

Glavni opisovalec malomeščanstva

Za slovensko slovstvo je Kersnika pridobil njegov domači učitelj Fran Levec. Ko je videl, da Janko piše nemške pesmice, ga je nasvetoval, naj poje rajši slovensko, in učenec ga je poslušal.

Kot pesnik se je Kersnik zgledoval po Heineju in Jenku, vendar na tem področju ni ustvaril nič trajnega. Bolj se je uveljavil kot prozaist-pisatelj. Že v študentskih letih je pisal časopisne podlistke (feljtone), v katerih je na duhovit način bičal napake v političnem življenju svojih rojakov (Muhasta pisma, Nedeljska pisma, Postna premišljevanja); objavljal jih je v Slovenskem narodu, ki ga je urejal Josip Jurčič. Ta mu je svetoval, naj ne bo tako oster. Kersnik je s svojimi podlistki uvedel v naše slovstvo to književno zvrst "s tistim značilnim lahkim, šaljivim ali satiričnim tonom" (Ivan Grafenauer). Proti koncu visokošolskega študija se je Kersnik poskusil tudi kot pisatelj. Njegovo prvo večje delo je "roman" (dejansko je to povest) Na Žerinjah (1876).

To delo pomeni napredek za naše slovstvo: odlikujejo ga poetični opisi narave in njenega življenja (Levstik in Jurčič za to nista imela posluha), spretno risanje družbe in družabnih prireditev. Največji napredek Kersnikovega pripovedovanja pa se kaže v karakterizaciji izobraženega ženstva. "Kersnik se zna kaj ljubeznivo in graciozno sukati z ženskim spolom, tudi na parketu," je bilo zapisano v Zvonu leta 1878. Blišč in bedo slovenskega malomeščanstva slika Kersnik v svojih romanih Ciklamen (1883) in Agitator (1885) ter Jara gospoda (1893), ki je bil postavljen tudi na filmsko platno (1952).

Poznavalec kmečke duše

Janko Kersnik v nekaterih svojih delih razodeva globoko poznavanje kmečke duše. Odkrivala se mu je pri poklicnem delu, ko je imel kot notar opraviti s kmečkimi tožbami, ki jih je rodil zlasti pohlep po zemlji in imetju. Gotovo tudi ni pozabil narodnih pesmi, pravljic in pripovedk, vraž in molitvic, ki jih je v nežni otroški dobi slišal od rodbinske pestunje Urše Lončarjeve, baje nekdanje "rokovnjaške babe". Prizore in tipe iz kmečkega življenja je Kersnik prvič slikal, ko je leta 1881 prevzel nalogo, da nadaljuje in dokonča Jurčičeve Rokovnjače. Jurčič je pred smrtjo prišel do 11. poglavja, po njegovih osnutkih je Kersnik napisal še 18 poglavij. Roman je dokončal po Jurčičevi zamisli, posnemal ga je tudi v slogu. Jurčiču je bil kmet edini stan slovenskega naroda, ki mu je bil vseskozi pri srcu v nasprotju s tujim in potujčenim uradništvom.

Kersnik pa je kot realist gledal na kmeta bolj objektivno: v svojih Kmetskih slikah (1882-1891) kmečkega človeka prikazuje z njegovimi vrlinami, a tudi z njegovimi napakami, med katerimi izstopata pohlep in pravdarska strast. V teh povestih in črticah, ki so resnične slike iz življenja, kakršnega je spoznal v svoji bližini, Kersnik slika tudi realno pokrajino: najraje bližnjo in daljno okolico Brda. Po sodbi literarnega zgodovinarja Ivana Grafenauerja so nekatere Kersnikove "kmetske slike" (Mačkova očeta, Kmetska smrt) "velike umetnine z globokim tipičnim pomenom".

(obletnica meseca 07_1997)