* 9. november 1827, Podbrezje, † 25. junij 1895, Ljubljana

68-letna šola življenja

"Učitelj naj tudi učencem vtisne v glavo zlato vodilo, ki pravi, da se človek nikoli ne izuči, in da vse naše življenje ni nič drugega kot vedna šola in preskušnja," je zapisal Andrej Praprotnik v stanovskem glasilu Učiteljski Tovariš. Njegova življenjska šola je trajala oseminšestdeset let. Začela se je 9. novembra 1827 v Podbrezjah na Gorenjskem. V skrivnost abecede ga je uvajal tamkajšnji župnik Franc Pirc, preden je šel v Ameriko pomagat Baragu kot misijonar med Indijanci. Osnovno šolo je obiskoval v Šenčurju, kjer je živel pri stricu Jakobu (1835-1838), potem pa je šolanje nadaljeval na glavni šoli v Kranju, kjer je bil učni jezik nemški. "Slovensko govoriti nam je bilo ojstro prepovedano." Leta 1841 je odšel v Ljubljano in se na dveletni pripravnici usposobil za učitelja. Njegovo prvo službeno mesto so bile rodne Podbrezje, kjer je poučeval dve leti. Po opravljenem učiteljskem izpitu je v revolucionarnem letu 1848 odšel poučevat v Kamno Gorico. Leta 1851 ga najdemo že na glavni šoli v [kofji Loki. Opravil je izpit iz slovenščine in leta 1853 odšel na novoustanovljeno šolo na Dobrovi pri Ljubljani. Od tam je leta 1858 prišel na šentjakobsko deško šolo v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve (1890). Na vseh naštetih postajah je ob svojem poklicnem delu deloval kot organizator učiteljstva in strokovni pisec, kot sestavljalec učbenikov ter pesnik in pisatelj. Zadnjo življenjsko "učno uro mu je odzvonilo" 25. junija 1895 v Ljubljani.

Učiteljsko društvo in učiteljski tovariš

Andrej Praprotnik je poučeval 45 let (1845-1890) in v tem času so se razmere na področju osnovnega šolstva korenito spremenile. Ko je službo nastopil, je bil v veljavi avstrijski šolski zakon iz leta 1805, po katerem je prejšnji državni nadzor nad šolami nadomestil cerkveni. Župniki so bili krajevni šolski nadzorniki: nadzirali so vsebino in metodo pouka, vedenje učencev in učiteljev ter odnos staršev do šole. Nad njimi so bili dekanijski šolski nadzorniki, najvišja šolska oblast pa so bili škofijski šolski nadzorniki. Ko so nemški liberalci dobili večino v dunajskem parlamentu, so poskrbeli, da je leta 1869 izšel osnovnošolski zakon, ki je odpravil cerkveni ter spet uvedel državni nadzor nad šolami. Uzakonil je boljšo pedagoško izobrazbo učiteljev, je pa razdelil duhove in večino učiteljstva sčasoma pripeljal v liberalni tabor.

Te spremembe so narekovale potrebo, da se učitelji povežejo in tako je bilo leta 1868 ustanovljeno Učiteljsko društvo za Kranjsko, medtem ko so učitelji na Štajerskem in Koroškem imeli svoja društva. V njih so si prizadevali za izboljšanje svojega gmotnega položaja, za boljšo izobrazbo in skupaj so preučevali politična dogajanja, povezana s šolo. "V teh letih so se morali učitelji odločati o dveh stvareh: za slovensko ali raznarodovalno šolo ter za liberalno osnovnošolsko zakonodajo ali proti njej" (Tatjana Hojan). Bili so za narodno šolo in proti liberalni zakonodaji. Jeseni 1872 je bil v Ljubljani občni zbor vseh slovenskih učiteljev, vendar enotno učiteljsko društvo, katerega predsednik je bil Andrej Praprotnik, ni prav zaživelo.

Še prej kot po društvu so učitelji čutili potrebo po učiteljskem listu. Prvi slovenski pedagoški časnik [olski prijatelj je izhajal v letih 1852-1858, nato je postal cerkveni list. Proti koncu leta 1870 je zagledal beli dan nov šolski časnik - Učiteljski Tovariš, ki ga je urejal Andrej Praprotnik ter bil njegov solastnik. Program lista je bil: zastopati verska načela in se boriti za slovenski jezik ter za pravice in koristi učiteljev. Mnogo prispevkov je napisal Praprotnik sam, pridobil pa je tudi dopisnike iz mnogih slovenskih krajev. Praprotnik je sestavil tudi več učbenikov: Spisje za slovensko mladino, Zgledi za prvence, Abecednik.

Pesnik in pisatelj

Danes si (kljub nekakšni demokraciji) težko predstavljamo, da bi učitelj pisal nabožne pesmi. Iz vernega srca Andreja Praprotnika, "prvaka slovenskih učiteljev", so privrele številne cerkvene pesmi, ki so skoraj ponarodele in jih pojemo še danes. V pesmarici Slavimo Gospoda iz leta 1992 najdemo naslednje: Glej, zvezdice božje, Večerja zadnja, Zapoj veselo, Skalovje groba, S skupno pesmijo, Ko v jasnem pasu, Ko zarja zjutraj, Marija, mati ljubljena, O Devica, pomočnica, Častimo te. Poleg nabožnih pesmi je pisal tudi priložnostne za razne slovesnosti, porodila pa se mu je tudi kakšna razpoloženjska, od katerih je še danes znana "V dolinici prijetni je ljubi moj dom". Pesmi je objavljal v Vedežu, Drobtinicah, Slovenski Bčeli, Šolskem prijatelju, Zgodnji Danici, Novicah in Učiteljskem Tovarišu. Izšle so tudi v teh zbirkah: Pesmi, cerkvene in druge (1856), Svete pesmi za šolsko mladost (1864), Marija, naša pomočnica (1866).

Povesti, ki jih je napisal, so bile predvsem poučne. Za mladino je začel izdajati knjižno zbirko, v kateri so izšli trije zborniki z naslovom Darek pridni mladosti (1861, 1863, 1864). Uredil je tudi več koledarjev. Za Mohorjevo družbo je sestavil Slovenski spisovnik z navodili o sestavi listin, pisem in o uradnem dopisovanju. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: "Prva skrb mi je mladina, ravno tako domovina."

(obletnica meseca 06_1995)

* 24. januar 1620, Kilovče, † 19. junij 1688, Novo mesto

Iz notranjske na Dolenjsko

Doma je bil iz Notranjske. Pod to "zgodovinsko" slovensko po­krajino zemljepisno spada njegova rojstna vas Kilovče pod Premom pri Ilirski Bistrici, kjer je zagledal luč sveta 24. januarja 1620. Nobenih podatkov ni o tem, kje je hodil v šolo in kje je študiral. Ko mu je bilo komaj 22 let, ga najdemo kot župnika v Dolenjskih Toplicah, kjer je ostal trinajst let. Leta 1655 je prevzel vodstvo velike župnije Šentjernej, a že po dveh letih se je preselil v dolenjsko prestolnico Novo mesto ter postal ka­nonik kolegiatnega kapitlja. Sredi sedemnajstega stoletja so za poživitev in poglobitev verskega življenja med vernim ljudstvom ustanavljali razne bratovščine. Tako je kanonik Matija Kastelec v Novem mestu ustanovil bratovščino sv. rožnega venca, katere vo­ditelj je bil on sam. Za njene člane je leta 1678 izdal svoje naj­bolj znano delo - Bratovske bukvice svetega roženkranca, ki je doživelo ponatis leta 1682. V knjižici je razložil petnajst skri­vnosti rožnega venca, dal nasvete za spoved bolnika in ji dodal pesmi, opremljene z notami. To je prva slovenska katoliška cerk­vena pesmarica. Knjižico je posvetil predstojnici samostana do­minikank v Velesovem, ker je bil po starem krščanskem izročilu začetnik rožnega venca sv. Dominik, njihov redovni ustanovitelj. Z dohodki svoje kanoniške službe je podpiral "kloštrsko" (fran­čiškansko) cerkev v Novem mestu - dal jo je obokati in ji posta­viti stolp - zato so ga po smrti, s katero se je srečal 19. ju­nija 1688, v njej pokopali.

Plodovit pisatelj

Poznavalci zgodovine slovenske književnosti pravijo, da je bil Matija Kastelec po dolgih letih prvi pisec, ki se je načrtno lo­til obsežnega dela. Njegovo prvo in najbolj znano delo so bile Bratovske bukvice sv. roženkranca, ki so bile prevedene iz nem­ščine, latinščine in italijanščine. Knjižica je bila namenjena članom rožnovenske bratovščine, katero je Kastelec vodil. Ljud­stvu (vprašanje je, koliko je bilo takrat sploh pismenih) je na­menil svojo drugo knjigo Nebeški sij (1684). To je "teh svetih očakov zvejstu premišlovanje, v katerih se zapopade viža teh čed­nosti lubiti inu pred hudim djanjem bežati". Jedro knjige pred­stavljajo razna premišljevanja, sledi 80 strani dolg Mesec božje ljubezni, premišljevanja za vsak dan v mesecu, slovenske in la­tinske molitve ter navodila za branje in pisanje. "Čutiti je, kako se je pisatelj trudil za bogat in živahen način izražanja, s čemer je vpeljal barok in dosegel višek v nabožnem slovstvu" (Martin Jevnikar). Tretja Kastelčeva knjiga je Navuk kristjanski (1688) v obliki pogovorov med očetom in sinom, preveden iz nem­ščine. Obsega razlago temeljnih krščanskih resnic, pouk za prvo sveto obhajilo, premišljevanja, zglede in molitve za vse dni v tednu. Nenavadno je, da je v to knjigo vključil tudi pogovor med "enim katoliš in lutriš" človekom, ko tedaj protestantov na Slo­venskem skoraj ni več bilo. Valvasor navaja še vrsto drugih Ka­stelčevih del, ki so ostala v rokopisu. Med njimi sta najpomemb­nejši celotni prevod Svetega pisma, zlasti pa obsežni latinsko­slovenski slovar, ki se je ohranil v nekaterih prepisih.

Upošteval je protestante

"Kastelec je v marsikaterem pogledu navezal svoje delo na slovstvo slovenskih protestantov. Predvsem se je naslonil na njih pisavo in jezik" (Mirko Rupel). Od dvajsetih pesmi, ki so natis­njene v njegovi prvi knjigi Bratovske bukvice, jih je 11 spreje­tih iz zadnje izdaje protestantske pesmarice (7 Dalmatinovih, 2 Kreljevi, po ena Trubarjeva in Kumprehtova). Kastelec pa pesmi ni kar prepisal, temveč jih je priredil po svojem okusu; nekatera besedila je prevzel v celoti, pri drugih pa je izpuščal verze ali cele kitice, jim spreminjal odpeve, včasih je kaj dodajal. Njegove pesmi so zložene po pravilih protestantskih pesnikov, vendar je treba reči, da kakšne posebne pesniške žilice ni imel. Iz Dalmatinovega molitvenika Lepe krščanske molitve (1595) je Kastelec prevzel 13 besedil molitev, ki jih je po svoje priredil. Tudi njegov prevod celotnega Svetega pisma (ohranila sta se samo dva zvezka rokopisa: eden obsega nekatere knjige Stare zaveze, drugi pa celotno Novo zavezo) je narejen na podlagi Dalmatinove Biblije. Jezik njegovih spisov je knjižna dolenjščina z rahlo primesjo notranjščine. Tudi tukaj se je naslanjal na protestant­ske pisce. Za svoj odlični latinsko-slovenski slovar (Dictionari­um latino-carniolicum), ki se je ohranil v rokopisu, je zbiral gradivo iz nekaterih že obstoječih slovarjev (Megiser), ves os­tali besedni zaklad pa je nabral iz notranjskega, dolenjskega, vzhodnoštajerskega in prekmurskega narečja pa tudi iz del naših protestantskih piscev.

(obletnica meseca 01_2000)

* 25. junij 1874, Železniki; † 11. avgust 1953, Ljubljana

"Ta zemlja ni bila zanj samo 'dežela smehljaja', tudi bridke strani so se mu odpirale v knjigi življenja, a vedno tako, da ga je Bog razveseljeval, zato je z Bogom v srcu umel z nastopom in pisano besedo razveseliti vsakega, ki ga je srečal. Zato je ostal med mladino, ki jo je poučeval, vedno mlad in je znal vzgajati za Boga in za narod," je ob odprtem grobu profesorja Janka Mlakarja, ka­teheta in planinskega pisatelja, ob veliki množici hvaležnih po­grebcev dejal škof Anton Vovk. To je bilo 13. avgusta 1953, dva dni po Mlakarjevi smrti.

"Moje življenje je podobno potoku"

"Moje življenje je do sedaj podobno potoku, ki ga takoj pri izviru zajamejo in mu odkažejo strugo, po kateri teče mirno in naravnost, brez ovinkov, tolmunov, vrtincev in brzic," beremo v zapisu Moje življenje, ki ga je v svojem hudomušnem slogu napisal Janko Mlakar po naročilu Slovenskega planinskega društva kot nekakšen uvod v nje­gove izbrane planinske spise (1938). Datum njegovega "izvira" je 25. junij 1874, kraj pa Železniki v Selški dolini. Ze naslednjo pomlad se je družina, v kateri so bili štirje otroci (brat in dve sestri, vsi starejši od Janka), preselila v Ljubljano na sv. Petra (zdaj Trubarjevo) cesto. Oče je nad vrata najetega stanovanja obesil tablo "Anton Mlakar, krojač".

Janko meni, da bi moralo na tabli pisati "pisatelj in krojač", kajti filozofsko navdahnjeni oče je hotel svetu nakazati pot iz materializma in svoje misli je po­sredoval v knjižicah z naslovom Pot, pa sta izšla le dva zvezka, ker mu je cerkvena gosposka pisanje prepovedala. "Morebiti sem od očeta podedoval nekoliko pisateljske žilice, žal, da ne za nabožno stroko!" Ko je Janko dopolnil šest let, je šel v šolo na Graben, kjer so se takrat zbirale ljubljanske "barabice". Prvi razred je končal z od­liko, potem pa nobenega več. "Mati nas je skrbno vzgajala v skrom­nosti in ponižnosti ter nas večkrat opominjala: ,Otroci, držite se tal, potem ne morete globoko pasti!' Jaz sem si njen nauk vzel k srcu in se pridno vadil v teh čednostih. Zato sem bil, zlasti v ljudski šoli, že zadovoljen, da sem zlezel." Po končani ljudski šoli je šel na gimnazijo: dogodivščine iz teh let slikovito opisuje v svojih Spominih. Po maturi leta 1893 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Leta 1897 je pel novo mašo na Breznici na Gorenjskem.

Bal se je verouka in postal je - katehet

Po novi maši ga je tedanji ljubljansko škof Jakob Missia poslal za kaplana v Postojno, kjer je ostal "tri leta, tri mesece in tri dni". Najbolj se je bal poučevanja verouka, saj so bili mnogi otroci tako "divji", pripoveduje v svojih Spominih, da niti palica, takrat zelo rabljeno vzgojno sredstvo, ni pomagala. Toda namenjeno mu je

bilo, da bo poslej leta in leta prav verouk poučeval! Postal je katehet v Ljubljani. "Prvo desetletje tega stoletja sem poučeval na šentjakobski šoli, kjer sem se jako dobro počutil." Tam je imel pred seboj dokaj mirne osnovnošolske otroke. "Med dobrinami, ki sem jih tam užival, so bile tudi počitnice, katere sem pridno porabil za planinsko udejstvovanje." Leta 1910 je napravil izpit za profe­sorja verouka na srednjih šolah in od tedaj pa do leta 1926 je po­učeval "cvet ljubljanskih deklet" na liceju in ženski realni gim­naziji. "Ko mi je pa začel ta 'cvet' čez glavo rasti, sem ga pre­pustil mlajšim in boljšim močem ter stopil v pokoj." Odmerjenih mu je bilo še sedemindvajset let življenja, ki jih je koristno upora­bil za potovanja, ture, pisanje, predavanja. Pisatelj Franc Saleški Finžgar, njegov prijatelj, je zapisal o Mlakarju: "Profesor Janko je živel silno skromno, varčno, a ni bil nikoli skop za podpore pot­rebnim. Za večerjo je imel desetletja samo belo kavo z domačim kru­hom in jabolkom... Njegova zabava in sreča je bila lesena koča, 'ki si jo je postavil ob Bohinjskem jezeru. Ta je prebil vsa poletja, tam pisal in od tam zahajal na naše gore, od tam potoval v tuje kraje in na tuje snežnike."

"Zakaj nihče ne piše tako kot Mlakar?"

"Gorniku Janku je bila gora božjih zapovedi prvo - posebej zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. Zato je v luči ljubezni tako lju­bil svoj narod, zato je bil vesel v družbi, šaljiv v predavanjih in spisih zgolj iz ljubezni do bližnjega," je dejal škof Vovk ob nje­govem pogrebu. Ljudje so radi brali njegove spise, v katerih je na svoj izvirni način "prosvetljeval, opominjal in vedril slovensko planinsko in širšo javnost" (Tine Orel). Ko je Planinski Vestnik med svojimi bralci nekajkrat naredil anketo, kaj in kako naj pla­ninsko glasilo piše, so številni odgovarjali: "Zakaj nihče ne piše tako kot Mlakar? Mlakar, ta je znal!" V Planinskem Vestniku se je oglasil kot bogoslovec leta 1893, v prvem letu njegovega izhajanja. "Na skrivnem, da nihče ni slutil, sem popisal turo čez Luknjo v Bovec in poslal članek takratnemu uredniku Antonu Mikušu, ki ga je takoj priobčil. Občutkov, ki so me navdajali, ko sem bral prvikrat svojo besedo tiskano, ne bom popisoval." Sprva se je podpisoval le z začetnima črkama J. M., leta 1902 pa je prišel na dan s polnim imenom. V letih 1938-1940 je Slovensko planinsko društvo izdalo Mlakarjeve planinske potopise v štirih knjigah. Izbor le-teh pa je izšel po drugi svetovni vojni v knjigi Iz mojega nahrbtnika, ki je doživela dve izdaji (1958, 1972). Gore so Janka Mlakarja učile skromnosti in žive povezanosti z dihanjem narave. Ko je hodil po tujih gorah, je dostojno predstavljal našo domovino, naše planince, Zadnja leta svojega življenja je veliko trpel, ker mu je, ljubitelju naravnih lepot, močno opešal vid. Delal pa je do zadnjega. Na Goro Gospodovo je odšel 11. avgusta 1953.

(obletnica meseca 08_2003)

* 30. oktober, 1891, Črnomelj, † 25. junij, 1940, Škofja Loka

"Ceste, pota, steze, ki peljete v Črnomelj! ... Tam moli moja mati vsak dan zame, ki sem po svetu. Moli, da bi bil dober in čist, kakor sem bil tedaj, ko me je pokropila z blagoslovljeno vodo, me pokrižala in spremila k sprejemnemu izpitu v gimnazijo. Moli, da bi nikdar nikomur ničesar zlega ne napravil, da bi bil dober z vsemi ljudmi in vsi ljudje z mano. Moli, da bi mislil vsak dan na življenje na onem svetu. Kdor misli nanj in se pripravlja nanj, se ga ne boji, tako pravi moja mati, pri kateri je dobro biti." Te misli je v črtici Črnomelj, objavljeni leta 1928 v reviji Dom in svet, zapisal pozabljeni in zamolčani belokranjski pisatelj Matija Malešič, ki je bil vse življenje močno navezan na svojo mater. Veliko je objavljal v raznih revijah, nekaj njegovih povesti je izšlo pri Mohorjevi družbi, zato se njegov rojak Vinko Beličič, pesnik in pisatelj upravičeno čudi, da ni predstavljen v obnovljeni izdaji leksikona Slovenska književnost (1996), v katerega so avtorji "sprejeli celo vrsto imen, ki so se pojavila po letu 1945, četudi z eno samo pesniško ali prozno zbirko". Predstavljamo ga ob sedemdeseti obletnici smrti.

Visok državni uradnik, ki se je pogosto selil

Matija Malešič je bil kmečki sin, rojen 30. oktobra 1891 v Črnomlju. Dokler je bila mati, preprosta in globoko verna ženica, živa, je rad prihajal domov, kjer je bil brat z družino. Ljudsko šolo je obiskoval v Črnomlju in doma pomagal pri kmečkem delu. Leta 1904 je z materinim blagoslovom odšel na novomeško gimnazijo, kjer je končal štiri nižje razrede, štiri višje pa v Ljubljani, kjer je bil gojenec dijaškega zavoda Marijanišče. Stolni prošt Andrej Kalan, vodja zavoda, na katerega je imelo veliko gojencev Marijanišča lepe spomine, je bil ljubitelj in poznavalec književnosti in je tudi dijake uvajal vanjo. Malešič je pisal črtice in jih pod psevdonimom objavljal v Mentorju, Dolenjskih novicah, Zori, Mladosti. Po maturi je odšel na služenje vojaškega roka, ki naj bi se iztekel julija 1914, toda prav tedaj je po sarajevskem atentatu izbruhnila prva svetovna vojna.

Vsa štiri vojna leta je bil na fronti: najprej v Bosni in Srbiji, leta 1916 pa je prišel na soško fronto, kjer je bil ranjen v levo nogo. Med zdravljenjem se je vpisal na pravno fakulteto dunajske univerze, študij prava pa je potem nadaljeval kot redni študent na zagrebški univerzi. Študij je končal z odliko leta 1920 in že maja tega leta je nastopil službo na okrajnem glavarstvu v Slovenj Gradcu. Služboval je še na glavarstvih v Murski Soboti, Mariboru, Črnomlju, kjer se je leta 1931 poročil in z ženo Elizabeto sta imela pet otrok: prvorojenka je umrla kmalu po rojstvu, za njo pa so družino pomnožili še štirje otroci, dva dečka in dve deklici. Leta 1933, v črnem letu preganjanja, je bil prestavljen v Banjaluko, leta 1935 je prišel za okrajnega glavarja v Konjice, dve leti zatem v Logatec, jeseni 1939 pa je bil prestavljen v Škofjo Loko, kjer je 25. junija 1940 umrl za svojo pisalno mizo, zadet od srčne kapi.

"Težko mi gredo besede na papir in misli iz srca"

Matija Malešič se je s prvimi črticami oglasil že kot dijak, življenjsko zrelost pa so mi prinesla doživetja v prvi svetovni vojni, ki jih je nazorno popisoval. Od leta 1919 pa vse do smrti je bil zvest sodelavec Doma in sveta, v njem je priobčil celo vrsto črtic: Gospa v kočiji (1919), Kresnica, Na saneh, Adela, Na marofu, Gospa z rdečim nagerlinom, Tam za goro, Črnomelj, Roman brez konca, Skleda leče, Škrlatno nebo na vzhodu in zahodu (1941). To zadnje besedilo je najdaljše in je osnutek vojnega romana, ki naj bi imel tri dele: Boji na Drini, Ob Soči in V zaledju (v knjižni obliki je povest izšla pri goriški Mohorjevi družbi leta 1960). Za njegovo najboljše delo velja povest Kruh (1927), s katero je v slovensko književnost uvedel dotlej neznano Prekmurje. Po sodbi Vinka Beličiča je "Malešič imel vse lastnosti dobrega pripovednika: oči, ušesa, besedo in domišljijo, ko je pisal Kruh. Dal pa se je zanesti ob prikazovanju močnih čustev in epskih prizorov, kjer se je predolgo zamujal, mogoče prepričan, da bojo ljudje ob branju enako uživali kot on ob pisanju."

Ko je leta 1938 uredništvo Dom in sveta prevzel Tine Debeljak, je bil Malešič vesel njegovega povabila k sodelovanju ("Vaše povabilo je prišlo ko klic škrjančka v pusto jesensko meglo"). Ko je leta 1940 za Dom in svet pisal povest Škrlatno nebo na vzhodu in zahodu, se je s pisanjem zelo mučil. Uredniku je večkrat potožil: "Nihče ne more verjeti, kako težko in z muko mi gredo besede na papir in misli iz srca." Zaradi službenih dolžnosti je lahko pisal le ob nedeljah in ponoči. "Nihče ne ve in ne sluti, kaj se pravi pisati poleg tolikšnega uradnega dela in še z mojim zdravjem povrh ... Pri meni je pač tako, da s silo ne gre in ne gre."

Mehka belokranjska duša, navezan na mamo

Neznani pisec spominskega članka v spomin na Matija Malešiča v Koledarju 1941 celjske Mohorjeve družbe je zapisal: "Iskren človek brez sleherne zahrbtne misli in dobrega, sočutnega srca je bil rajni glavar. Otroško preprost je bil že kot dijak, mehka belokranjska duša, in tak je ostal vse življenje ... Latinski pregovor pravi: 'Honores mutant mores' (Časti menjajo nravi), to bi se reklo: čim bolj kdo napreduje, bolj je vzvišen. Prav tega pa pri njem nisi našel niti trohice. Njegov značaj je bil preprost, odkrit, otroško dober in sočuten. Zato so ga tudi povsod hitro vzljubili. Radi so ga imeli šolski tovariši, ljubili so ga uradniki, z zaupanjem so se mu bližali ljudje kot glavarju, bil je sonce svoji ljubljeni družini. Ker je bil Bogu zvest vse dni svojega življenja in je svojo vero vanj možato izpovedoval brez strahu pred ljudmi, zato je bil tudi zvest svojemu narodu in izvrsten uradnik svoji domovini."

Vinko Beličič je zaprosil križnika p. Pavlina Bitnarja, po rodu Čeha, dolgoletnega dekana in župnika v Črnomlju, ki je Matija Malešiča dobro poznal, naj mu napiše nekaj o njem kot človeku. V pismu z dne 29. marca 1960 je opisal predvsem njegovo veliko ljubezen do matere in navezanost nanjo. Ko je dvakrat služboval v Črnomlju zaradi svojega položaja ni iskal prijateljskih stikov. "Edina oseba v Črnomlju , ki jo je zares spoštoval in ljubil, je bila njegova mati, preprosta, kmečka, globoko verna in ne več mlada ženica ... Njegova ljuba mati pa je umrla. Gospod Matija se je udeležil pogrebnega sprevoda, bil v cerkvi pri liberi, šel z nami do groba. Tam se je obrnil in šel stran." Ko ga je župnik vprašal, kaj se je zgodilo, mu je odgovoril: "Tega jaz ne bi mogel prenesti, da bi gledal, kako mojo mamo v grob položijo in z zemljo zasujejo."

(obletnica meseca 06_2010)

* 6. januar 1903, Jeranovo pri Kamniku, † 24. junij 1987, Kamnik.

Dar svetih Treh kraljev

Družini kmeta in mlinarja na Jeranovem pri Kamniku so ga 'darovali' sveti Trije kralji: rodil se je na njihov praznik, 6. januarja 1903, in ime je dobil po drugem od treh modrih, ki so se prišli poklonit Jezusu. Rojstni kraj ga je s svojo slikovito okolico zaznamoval za vse življenje in ostal mu je zvest do zadnjih dni. Svet podob, v katere se je zagledal kot otrok, je nosil vedno s seboj in ga je navdihoval pri njegovem ustvarjanju. Prve korake v svet likovne umetnosti je naredil v Kamniku, šolanje je nadaljeval v Ljubljani, nato v Zagrebu, nekaj časa na Dunaju in nazadnje na grafični specialki v Pragi. Praga je pomenila zanj več kot zaključek študija in potrditev njegove usposobljenosti za slikarja in grafika. Praga je v njem prebudila in izoblikovala vse talente, ki so brsteli v mladem kmečkem fantu. Po diplomi je prišel v Ljubljano, kjer je odprl Umetniški salon Miha Maleš, nekaj časa je poučeval na gimnaziji, nato pa živel in delal kot svobodni umetnik.

Delal je veliko in z veseljem. Leta 1928 je ustanovil skupino Četrta generacija. Mladi umetniki Miha Maleš, Mira Pregelj, Olaf Globočnik, France Pavlovec, Janez Mežan in Nikolaj Pirnat so ustvarjali brez skupnega programa, edina vez med njimi je bila mladost in skupen študij. Med vsemi člani skupine je bil Maleš najbolj vsestranski: bil je odličen grafik in ilustrator, deloval pa je tudi kot založnik, pisec, ustanovitelj in urednik edine tedanje likovne revije Umetnost. Ustanovil je svojo Bibliofilsko založbo v Ljubljani in pri njej je izdal več grafičnih map in knjig, opremljenih s svojimi deli in z deli drugih umetnikov. Najbolj odmevna je bila Rdeče lučke ali risbe o ljubezni leta 1929. Prešernov Sonetni venec je ilustriral s tridesetimi zgovornimi linorezi (1937, 1959).

Umetniški navdih iz ljudske ustvarjalnosti

»Maleš se je posvetil umetnosti pod vtisom ljudske ustvarjalnosti in vesnanov,« je zapisal umetnostni zgodovinar Milček Komelj.

Vesnani so bili slovenski slikarji, grafiki in ilustratorji, ki so leta 1903 na Dunaju ustanovili umetniški klub Vesna in se programsko zavzeli za ohranjevanje preprostim ljudem dostopne umetnosti. Maleš in umetniki njegove Četrte generacije so odklonili avantgardistično umetnost in se vračali k realnejšim podobam in h kmečkim motivom, ki so bili simbol slovenstva. Maleš je to nosil v srcu vse od svojega otroštva.

To je izpovedoval v svojih grafičnih delih, ki kažejo njegovo sorodnost s francoskim umetnikom Henrijem Matissom. Njegove priljubljene tehnike so bile lesorez, linorez, litografija in monotipija. Prvo njegovo večje grafično delo so bili portreti zaslužnih Slovencev od 15. stoletja dalje, ki so izšli v knjigi Slavni Slovenci (1938) in kot razglednice. Študij in poglabljanje v religiozno umetnost pa tudi ne prav lahko gmotno stanje sta ga spodbudila, da je leta 1931 sprejel naročilo za poslikavo cerkve v Cirkvenici na Hrvaškem, naslednje leto pa še v Vočinu. V obeh primerih je šlo za poslikavo starejših cerkva, tudi spominsko pomembnih. Oba cerkvena prostora sta z Maleševimi freskami postala svečano vesela. Leta 1931 začne nastajati Maleševa znamenita serija Tivolijev, ki so "prepesnjena narava, ujeta v razpoloženje vseh letnih časov, različnih dnevnih časov" (Marko Lesar). Naslikal je tudi veliko avtoportretov. Veliko je potoval po Evropi ter bil je seznanjen z vsemi novostmi na področju grafike in slikarstva. Spremljal je delo svojih sošolcev, prijateljev in znancev in kot zbiratelj je ohranil veliko del svoje generacije.

Svoja dela je podaril domačemu mestu

Po drugi svetovni vojni je bil Miha Maleš dozorel umetnik, priznan grafik in slikar. Leta 1977 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, vendar je bil nekoliko odrinjen od nove akademije in revij. V njegovih risbah, grafikah in slikah iz tega obdobja se oglašajo tragični toni. V slikah je izginila igrivost, v grafikah veselost, postal je resen in strog. Skupaj z ženo Olgo sta ustvarila eno največjih umetniških zbirk v Sloveniji.

Leta 1979, ob 750. obletnici prve omembe kamniških meščanov v pisnih virih, je umetnik svojemu domačemu mestu Kamniku podaril 2634 likovnih del iz vseh obdobij svojega ustvarjanja. Za njihovo predstavitev je bila obnovljena stara meščanska hiša s konca 18. stoletja na Glavnem trgu v Kamniku. Tako se je rodila Galerija Mihe Maleša. Galerijski program sestavljajo stalne in občasne razstave umetnosti 20. stoletja. Te dopolnjujejo s pregledi življenja in dela Mihe Maleša, njegovih sodobnikov, sopotnikov in prijateljev. Leta 1980 je bila v obnovljenih prostorih galerije predstavljena prva razstava o življenju in delu umetnika. Galerija redno pripravlja manjše preglede njegove ustvarjalnosti in del iz njegove zbirke. Leta 1987 so pripravili razstavo Miha Maleš – slikar in izdali pregledno monografijo z enakim naslovom. Razstavo o slikarskem opusu Mihe Maleša so načrtovali skupaj z umetnikom ob njegovi 85-letnici, ki pa je ni dočakal, kajti njegovo ustvarjalno življenje se je 24. junija 1987 izteklo.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2013) 1, str. 48.

* 2. februar 1875, Štanjel, † 22. junij 1938, Ljubljana

Novomašni pridigar pobratim Krek

Jože Abram je izšel iz trdne kraške rodovine, ki je dala več šolanih in pridnih ljudi. Rodil se je v Štanjelu na svečnico, 2. februarja 1875. Po končani ljudski šoli v domačem kraju je nižjo gimnazijo obiskoval v Gorici, višjo pa v Ljubljani. V Gorici je spoznal bogoslovnega profesorja dr. Antona Mahniča, rojaka iz bližnjega Kobdilja, v Ljubljani pa dr. Janeza Evangelista Kreka - "slovenskega Mojzesa". Ob Kreku, Cirilu Vugi in Antonu Breclju, s katerimi ga je vezalo "kazaško pobratimstvo" (Abram-Bajda, Brecelj-Bogdan, Krek-Ostap, Vuga-Salop), se je Abram ogreval za vse, kar je bilo slovansko, posebej še ukrajinsko. Že v gimnazijskih letih je začutil dar in veselje do literarnega in narodnega dela. Leta 1895 je v reviji Dom in svet izšel njegov prvenec - pesem z značilnim naslovom Ukrajinec. Kasneje je svoje spise pošiljal Angelčku, Vrtcu in visokošolski Zori (v njej je objavil vrsto tehtnih razprav o takrat aktualnih vprašanjih).

Po maturi je stopil v goriško bogoslovje in bil po štirih letih študija posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel 23. julija 1899 v Štanjelu. Slavnostni pridigar je bil njegov pobratim Janez Evangelist Krek. Kot mlad duhovnik je Abram deloval v duhu tega svojega pobratima in prijatelja: povsod se je ljudem vtisnil v spomin kot vzoren duhovnik pa tudi kot gospodarski in kulturno-prosvetni organizator. Ustanavljal in pospeševal je knjižnice, podporna društva, vodil je posojilnice, med vojno skrbel za prehrano ljudi.

Trentar v visoki šoli gora

Novomašnika Jožeta je tedanji goriški nadškof kardinal Jakob Missia poslal za kaplana v Bovec, kjer je skrbel ne le za duše, ampak tudi za "zunanje zadeve" - s tem namenom je ustanovil Katoliško politično društvo. Leta 1901 je šel iz Bovca za vikarja v Trento. Tam je preživel tri nepozabna leta. Vzljubil je gorski svet, postal je Trentar med Trentarji in poslej je bil "Trentar" njegov psevdonim, s katerim se je najraje podpisoval. Pogosto je zahajal v planine, se ob njih učil in svoja spoznanja posredoval drugim v planinskih spisih (nekaj jih je zbral Jožko Kragelj v knjigi Moja Trenta, ki jo je izdala Goriška Mohorjeva družba leta 1972)."Mnogo sem se naučil po božjih sončnih planotah in vrheh. Spoznal sem lepoto narave, veličastnost božjega stvarstva. Naravo preprosto, nepopačeno, neponarejeno, kot jo je Bog ustvaril ... V tej naravni zaupni slogi se tudi človek z nepokvarjenim bratskim srcem bliža človeku... In osebe, ki so kdaj uživale veličastnost planin, veže tudi še nadalje, tudi v dolinah, neka posebna prisrčnost in zaupnost - pravo prijateljstvo!

Čutijo se sorodne po duhu, čutijo, da so res bratje in sestre, otroci enega in istega Očeta, ki kraljuje nad nebom in planino" (V planinskem kraljestvu in bratstvu).Ko beremo to, pač razumemo, zakaj je svetovno znani planinec dr. Julius Kugy, pesnik naših Julijcev, ki je bil v Trenti kakor doma, ob smrti Jožeta Abrama-Trentarja zapisal: "Bil je eden najplemenitejših ljudi, kar sem jih poznal, in eden mojih najboljših prijateljev. Imel je odprto oko in široko odprto srce za naravne lepote; bil je poln toplega, dobrohotnega humorja in iskrenega duha, pri tem pa preprost in skromen, vedno dobre volje in vedno pripravljen pomagati vsem, ki so potrebovali njegove pomoči. Predvsem in nad vsem je pa bil resnično izbran služabnik božji, res globoko veren: vero, ljubezen in mir razsipajoči duhovnik."

Postavljen med koncilske očete

Težko se je ločil od Trente, ko je leta 1904 odšel v Novake in tam ostal tri leta. V tem času je vrgel na papir svoj Opis Trente, prebiral in prevajal je ukrajinskega pesnika Tarasa Ševčenka ter izdal Kobzarja in Hajdamake. Iz Novakov je odšel v Bilje (1907-11), od tam v Obloke v Baški grapi, kjer je med prvo vojno skrbel za prehrano prebivalstva. Leta 1918 je postal župnijski upravitelj pri Sv. Luciji - na Mostu, kjer je odprl bogato župnijsko knjižnico, ki je "v letih fašističnega zatiranja natihona vzgajala in postala tajna šola slovenskega jezika," pričuje Jožko Kragelj, njegov faran. Leta 1929 ga je nadškof Sedej poklical v Pevmo (pri Gorici), kjer je v najtežjih časih raznarodovanja postal pravi duhovni oče svojemu ljudstvu."

Pri vsem svojem duhovniškem delu ni pozabil svojih ljubljenih gora in tudi peresa ni odložil. S spominskimi članki in s planinskimi zapisi je sodeloval v goriški Mladiki, v ljubljanskem dijaškem glasilu Mentor, bogatil je koledarje Goriške Mohorjeve družbe. Poskušal se je tudi kot dramatik: napisal je tri ljudske igre, med katerimi je najbolj dognan Zlatorog, igra v petih dejanjih, ki je izšla v založbi ljubljanske Drame.

Ko je junija 1938 odšel na obisk k starim znancem v Ljubljano, je prijatelju pesniku Joži Lovrenčiču zaupal, da ima zbrano že vse gradivo, da ga predela v posebno knjigo o Trenti - tem svojem najljubšem kraju. Toda njegove načrte je prekrižala nenadna smrt 22. junija 1938 na domu pobratima dr. Antona Breclja v Ljubljani, kjer so ga tudi pokopali. Svojevrsten, toda zaslužen "spomenik" mu je postavil slikar Tone Kralj: naslikal ga je v prezbiteriju župnijske cerkve sv. Silvestra v Pevmi in ga posadil med koncilske očete.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1995) 2, str. 28.

*2. februar 1876, Solkan pri Gorici, † 21. junij 1966, Krk, Hrvaška.

"Zapozneli" duhovniški poklic

Rodil se je v Solkanu kot najstarejši od sedmih otrok malemu kmetu Jožefu in Tereziji Šuligoj (predniki naj bi se naselili v Solkanu kot pribežniki izpod Turkov). Ljudsko šolo je končal v Solkanu. Starši si spričo velike družine še pomisliti niso upali, da bi kateri od otrok študiral. Tedanji solkanski kaplan Josip Godnič pa jim je prigovarjal: "Dajte Pepča v šolo v Gorico!" In res je dvanajstletni deček prišel v latinske šole v Gorico, kjer je bil gojenec deškega semenišča, katerega je tedaj vodil dr. Anton Mahnič. Mladi Srebrnič je Mahniča spoštoval in občudoval, vendar je bil tako samostojen, da se ni pustil vgnesti v njegove kalupe. Mahnič je to njegovo samoniklost znal ceniti. Po maturi leta 1896 se je vpisal na dunajsko univerzo, kjer je študiral zgodovino in zemljepis. Živahno je sodeloval pri slovensko-hrvaškem akademskem društvu Danica. Bil je vseskozi zaveden kristjan in Slovenec. Ko je bil leta 1902 promoviran za doktorja filozofije, je prišel z znakom Marijine kongregacije in s trobojnico društva Danica. Po enoletnem poučevanju zgodovine, zemljepisa ter slovenščine na goriški gimnaziji se je jeseni 1902 odločil za duhovniški poklic. Tedanji goriški nadškof A. Jordan ga je poslal v Rim, kjer je kot gojenec Germanika končal bogoslovne študije na gregorijanski univerzi. Dunajskemu doktoratu je dodal še doktorat iz sholastične filozofije in teologije. V duhovnika je bil posvečen leta 1906, naslednje leto se je vrnil v Gorico in nadškof Sedej ga je nastavil za prefekta, podravnatelja in knjižničarja v centralnem bogoslovju. Opravljal je še druge odgovorne službe. Leta 1910 je postal redni profesor cerkvene zgodovine v goriškem bogoslovju. Deloval je tudi na kulturnem področju: bil je prvi predsednik Katoliškega tiskovnega društva, pobudnik lista Naš čolnič... Proti koncu leta 1915 se je zaradi bližine fronte z bogoslovjem umaknil v Stično, kjer mu je umrla mama. Ob koncu vojne je hitel na Goriško, potrebno obnove v vseh pogledih, a že leta 1919 je bil poklican v Ljubljano, da pomaga pri ustanavljanju slovenske univerze. Leta 1920 je postal redni profesor za starokrščansko književnost in zgodovino na teološki fakulteti v Ljubljani. Izvoljen je bil za predsednika Leonove družbe in sprejel je uredništvo revije Čas, glasila tega društva. V ljubljanskih letih je bilo njegovo pero, ki ga je bil zastavil že v dunajski dobi, najbolj plodovito. Svoje članke, razprave, govore, ocene je objavljal predvsem v raznih revijah (Zora, Čas, Voditelj v bogoslovnih vedah, Bogoslovni vestnik) pa tudi v zbornikih in samostojnih publikacijah.

Novi škof pogosti reveže

Sredi znanstvenega dela, ki se mu je posvetil z vsem srcem, ga je 15. septembra 1923 doletelo imenovanje za škofa na Krku, kakor je predlagal že leta 1920 umrli predhodnik Mahnič. Škofovsko posvečenje je prejel 8. decembra v ljubljanski stolnici, vodstvo škofije na Krku pa je prevzel 23. decembra. Značilno zanj je bilo, da je ob umestitvi odklonil slovesno kosilo, namesto tega pa je sam pogostil reveže in bolnike. Novo službo je izvrševal po zgledu apostola Pavla, čigar besede "Stojte močni v veri!" si je izbral za svoje škofovsko geslo. Kot škofu mu ni bilo do časti; ostal je preprost, domač, prijazen in ljubezniv z vsakim človekom. Breme škofovstva je nosil nad štirideset let: ves čas med obema vojnama in še dve desetletji po drugi svetovni vojni. Pod fašizmom se je odločno zavzemal za pravice svojih hrvaških vernikov, branil je glagoljaško bogoslužje. Po vojni pa je moral prestajati javna zasramovanja in ponižanja, razglasili so ga za "bandita in okupatorjevega hlapca".

V svojem dolgoletnem vodenju je krško škofijo vzorno uredil. Svoje vernike je redno in načrtno poučeval s pastirskimi pismi, njegova skrb za duhovne poklice je rodila daljnosežne sadove: Krk ima še danes precej poklicev. Versko življenje je postavljal na dva trdna temelja: evharistija in Marija. Po zgledu svojega prednika škofa Mahniča si je pred drugo svetovno vojno zelo prizadeval, da bi kristjani imeli čim več besede v javnem življenju, zato je pospeševal katoliške organizacije, zlasti Katoliško akcijo. S članki in knjižicami je izpovedal svoje stališče do raznih problemov. Tako je s knjižico Kam to pelje? (Kuda to vodi?) kritično ocenil nekatere šolske učbenike stare Jugoslavije in opozoril, kako spodkopavajo zdrava moralna načela. Prav kot Mahnič se je tudi škof Srebrnič odlično vživel v hrvaške razmere in Hrvati so ga sprejeli za svojega. Leta 1949 je bil imenovan za upravitelja reške škofije, ob štiridesetletnici škofovstva leta 1963 mu je papež Janez XXIII. podelil častni naslov nadškofa. Leta 1964 je breme škofije preložil na ramena pomožnega škofa Karmela Zazinovića. Svojo zvesto službo Bogu in ljudstvu je sklenil 21. junija 1966 - v 91. letu življenja in 43. letu škofovstva. "Kako lepo je, da je starec, ki je do konca ostal duhovno mlad in angelsko čist," je v pogrebnem govoru dejal istrski škof Nežić, "umrl prav na god zavetnika mladine!"

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 2, str. 28.

* 22. junij 1885, Ljubljana, † 9. oktober 1962, Ljubljana

Začetnik znanstveno utemeljene elektrotehnike

Milana Vidmarja bo svetovna zgodovina tehnike pomnila zlasti kot izrednega poznavalca transformatorjev (naprave iz železnega jedra in navitja za spreminjanje izmenične napetosti). "Njegove knjige s tega področja so ponatiskovali v nemščini, ruščini, francoščini, romunščini in seveda slovenščini, po njih so se desetletja šolali evropski elektrotehniki. Svetovno pomemben je tudi njegov pionirski prispevek k teoriji gospodarne gradnje električnih strojev" (Sandi Sitar). Rodil se je 22. junija 1885 v Ljubljani. Bil je izredno bister otrok in vse od prvih šolskih let, predvsem pa v srednji šoli, je kar hlastal za znanjem. Po sedmi gimnaziji je maturiral na ljubljanski realki - tako se mu je mudilo iti študirat na Dunaj - čez eno leto pa na gimnaziji v Novem mestu. V letih 1902-1907 je na Dunaju študiral strojništvo in leta 1910 doktoriral z disertacijo o centrifugalnih črpalkah. Od strojništva se je dokončno poslovil leta 1923, ko je zaradi dosežkov v elektrotehniki že užival svetovno slavo.S praktično elektrotehniko se seznanjal v tovarni Elin pri Gradcu. Od tam je odšel v Budimpešto, kjer se je posvetil transformatorskim vprašanjem in vzbudil po svetu pozornost s svojimi rešitvami. Vse življenje je ohranil povezave z industrijo. Po prvi svetovni vojni, ko se je ustalil v Ljubljani, se je težišče njegovega dela preneslo na pedagoško in publicistično področje. Od ustanovitve univerze leta 1919 do leta 1957 je bil redni profesor na tehnični fakulteti. Bil je predstojnik (rektor) univerze in večkrat dekan svoje fakultete. Leta 194o je postal redni član SAZU. Leta 1948 je bil ustanovljen Inštitut za elektrogospodarstvo, ki nosi ime po njem.

Šahist amater, prvi slovenski/jugoslovanski velemojster

Šah je igra za "matematične" možgane. Milan Vidmar je začel šahirati s petnajstimi leti. Kot maturant (1902) je premagal tedanja najboljša ljubljanska šahista. Njegove šahovske sanje so se začele uresničevati, ko je bil študent na Dunaju, tedanjem evropskem šahovskem središču. Kmalu se je njegov ime pojavilo na turnirskih tabelah med zmagovalci. Na mednarodnem turnirju nemške šahovske zveze leta 1904 v Coburgu je delil prvo mesto s tedaj slavnim šahistom Neumannom. Leta 1906 je na mednarodnem turnirju v Nurnbergu tudi formalno dosegel mojstrski naslov. Z uspešnimi igrami na turnirju v Karlovih Varih na Češkem pa je 22-letni Milan Vidmar postal mednarodni mojster. Na turnirju v San Sebastianu v Španiji leta 1911 je za kubanskim velemojstrom Josejem Casablancom zaostal le za pol točke in ta uspeh mu je prinesel naslov šahovskega velemojstra - prvega v Sloveniji in tudi na jugoslovanskih tleh.

Ta njegov uspeh je pri nas vzbudil veliko zanimanje za šah in tedaj je bil ustanovljen Ljubljanski šahovski klub. Turnirji, ki so Milana Vidmarja - ob že omenjenem San Sebastianu 1911 - uvrstili med prve šahiste na svetu, so bili še: London 1922 (3. mesto), Semmering (3. mesto), New York (štirikrožni velemojstrski turnir - 4. mesto). Uveljavil se je tudi kot odličen šahovski sodnik in Svetovna šahovska zveza (FIDE) ga je imenovala za glavnega sodnika na velikih šahovskih turnirjih. Vidmarju je šah miniatura življenja in simbol ustvarjanja. Šahovska partija je zanj "boj dveh osebnosti, dveh intelektov, dveh volj, dveh značajev. Veliki šah ni znanost, pač pa umetnost." O šahu je napisal dva učbenika. Po njem se od leta 1969 imenuje največji slovenski šahovski mednarodni turnir.

Zadrega pred uganko sveta

Njegova misel se je pogosto ustavljala pred vprašanji o svetu, v katerem živimo. Svoje svetovnonazorske poglede na svet je izpovedal v knjigah Moj pogled na svet (1935), Oslovski most (1936), Med Evropo in Ameriko (1937); po njegovi smrti so izšli Spomini I-II (1964). Filozof dr. Janez Janžekovič v svoji knjigi Smisel življenja (1966) piše: "Kdor se vedno in poklicno peča s samo gmoto, kaj lahko izgubi smisel za vse, kar ni snov. Teorije o razvoju vesolja so rade prečrtale Stvarnika. Naš Milan Vidmar pretresljivo pripoveduje, kako mu je taka teorija v mladosti vzela vero. 'Štirinajst let mi je bilo. Mlada, žejna glava je srkala vase z neutešljivo slastjo vesoljni svet. Vsak dan ji je prinašal nove vpoglede v naravo, nova spoznanja. Nekje sem v tistih dneh naletel na Kantovo in Laplaceovo kozmogonijo (teorijo o nastanku sveta). Pretresla me je. Nekaj dni, mogoče nekaj tednov me je razburjala, vznemirjala, opajala.

Potem pa je prišla katastrofa tistega dne, ko sem ležal v visoki travi in brez misli poslušal daljni zvon. Kakor blisk z vedrega neba je udarilo v me hipno spoznanje: BOGA NI. Vse, kar se godi okoli mene, se dovršuje samo po sebi, brez tuje pomoči, brez vpliva višjih sil... Ni ga Boga, ki bi mogel spremeniti ves ta ogromni mehanizem... BOG ME JE ZAPUSTIL." Kasneje je uvidel, da ta teorija o nastanku sveta ni bila pravilna. Spraševal se je o začetku sveta in življenja na njem. "Vsako uro je treba naviti, eno vsak dan, drugo vsak teden. Svet je ura, ki jo moraš naviti naviti vsa trilijon let. Kdo jo je navil?" Njegova ura se je iztekla 9. oktobra 1962.

(obletnica meseca 06_2005)