* 21. junij 1898, Groblje, † 23. julij 1977, Ljubljana

"Ni ga skladatelja pri nas, ki bi tako široko 'pokrival' vsa področja cerkvene pesmi; vse od njene vsebinske naravnanosti v bogoslužno dogajanje cerkvenega leta, do široke uporabe vseh uveljavljenih pevskih zasedb," je zapisal skladatelj Jože Trošt ob stoletnici rojstva skladatelja Lojzeta Mava, ki mu posvečamo ta zapis ob tridesetletnici njegove smrti. "Pri Mavu najdemo vse: prvovrstne božične, postne in velikonočne pesmi, odlične Marijine, obdobne in praznične skladbe. Premore tako latinske kot slovenske maše, ki jih je pisal že davno pred koncilsko prenovo. Ima pesmi vseh vrst: lahke za podeželske zbore, kot tudi reprezentančno mogočne, ki lahko brez zadrege zastopajo našo pesem kjerkoli zunaj domovine." Vernim ljudem se je izredno priljubila njegova pesem Marija, mati moja, ki so jo iz hvaležnega srca peli vsi ob njegovem pogrebu. V melodiji te pesmi, ki jo - pogosto s solznimi očmi - pojemo ob sklepu raznih cerkvenih slovesnostih in ob pogrebih, je Lojze Mav povedal nebeški Materi Mariji, kako rad jo ima.

"Bojim se jaz zlata, ponižne strune prosim te"

"Mile pesmi, kjer se izraža mehka otožnost in hrepenenje po odrešenju, so lahko privrele samo iz zelo čistega srca, iz otroškega srca. Tako je bilo srce Lojzeta Mava," je ob njegovem pogrebu na ljubljanskih Žalah 25. julija 1977 dejal dr. Franc Rode, tedanji predstojnik slovenskih lazaristov, kasneje ljubljanski nadškof in metropolit ter sedanji kardinal, skladateljev rojak. Lojze (uradno Alojzij) Mav se je rodil 21. junija 1898 v "mežnariji" v Grobljah pri Domžalah očetu Francu in Mariji roj. Sirnik. Kot dijak Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano je leta 1919 opravil "vojno maturo", ker je bil proti koncu prve svetovne vojne vpoklican na fronto, s katere se je vrnil ranjen. Vpisal se je teološko fakulteto novoustanovljene Univerze v Ljubljani. Po prvem letu študija je leta 1920 vstopil v Misijonsko družbo (lazariste), ki je imela svojo hišo v Grobljah. Po noviciatu je nadaljeval bogoslovni študij in 29. junija 1924 ga je tedanji ljubljanski škof Anton B. Jeglič posvetil v duhovnika. Na dan nove maše v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani, 30. junija 1924, je na spominsko podobico zapisal molitev:"Ne zlatih strun, Gospod, le dno mi pravo daj; preveč je drugih strun povsod, a (čisto) vse brez dna: napuh duha, zavist srca, strast in blesk ter grešna tla. Ne takih strun, Gospod, bojim se jaz zlata; ponižne strune prosim Te vrh čistega srca." Po novi maši je nastopil prvo službo pri sv. Jožefu v Celju. Ljudje so ga vzljubili kot dobrega pridigarja in vnetega spovednika. Po šestih letih delovanja v Sloveniji so ga predstojniki poslali na Čukarico v Beograd. Tam je prišlo do nesporazuma z vodstvom Misijonske družbe lazaristov, ki je preobrnil njegovo življenje.

Biseri, porojeni iz trpljenja

Po nedolžnem obsojeni Lojze Mav je po prestani kazni leta 1938 prišel v Ljubljano in prevzel službo organista na frančiškanskem koru, kjer je pomagal br. Kaniziju Friclju. Dokler so mu moči dopuščale, je bil organist in dirigent v župnijski cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani. V teh letih trpljenja je ustvaril nekaj najlepših pesmi, med njimi že omenjeno "Marija, mati moja". Za mnoge pesmi je sestavil tudi besedilo (Zvonovi so zopet zapeli, Sveti Jožef naš čolnič vesla, Bodi nam pozdravljena). Zaradi zglednega življenja in predanosti cerkveni službi mu je škof Anton Vovk od Svetega sedeža izposloval, da je ponovno smel maševati, sicer le zasebno v samostanski kapeli. Pri tem postopku je posredoval dr. Jakob Ukmar iz Trsta, osebni prijatelj papeža Janeza XXIII. Svojo drugo "novo mašo" je Lojze Mav daroval na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1959. Kmalu zatem je bil sprejet med kler ljubljanske škofije. Bil je otroško srečen. Tisti, ki so ga osebno poznali, pričujejo, da je bil kljub vsem udarcem otroško igrive narave. "Koliko lepih in na moč šaljivih uric smo mladi doživeli v njegovi družbi" (Marjan Ribič). Ko je služboval v Celju, je poročil svojega brata Franca, ki je živel na rojstnem domu in je imel družino s trinajstimi otroki. Stric Lojze je rad prihajal k njim in njegovi nečaki so ob stoletnici njegovega rojstva odkrili nekaj lepih spominov nanj. Pri igri jih je učil, da morajo znati tudi mirno izgubljati; za Miklavža jim je podaril lastnoročno izdelane igrače. "Nikoli ne bom pozabila, kako je stric jokal, ko smo poslušali njegove pesmi," se spominja nečakinja.

"Marija, naj umrem v ljubezni tvoji"

Ko ga je proti koncu življenja v njegovi sobici pri frančiškanih obiskal skladatelj Jože Trošt, mu je Lojze Mav pripovedoval, kako je sam komponiral. "Ko ga je 'prijelo', je skladbo naredil v eni sapi, nekako instinktivno in brez kakšnega globljega razmišljanja. Tako nastale skladbe so po njegovem mnenju najboljše." Priznani skladatelj Matija Tomc se sprašuje, kako to, da so Mavove pesmi, posebej še Marijine, tako prirasle k srcu pevcev, ko vendar ni imel kake posebne glasbene izobrazbe. Sam odgovarja: "Melodije so mu kar privrele iz srca, zato bi lahko rekli, da je komponiral bolj s srcem kot z glavo. Te vrste njegovih skladb so imele in imajo največ odmeva pri ljudeh." Sedanji kardinal Franc Rode, takrat predstojnik slovenskih lazaristov, je ob Mavovem pogrebu, 25. julija 1977, dejal: "Te mile pesmi, kjer se izraža mehka otožnost in hrepenenje po odrešenju, so lahko privrele samo iz zelo čistega srca, iz otroškega srca. Tako je bilo srce Lojzeta Mava."

O zadnjih letih življenja Lojzeta Mava pripoveduje njegova nečakinja: "Septembra 1974 je pri vratih frančiškanske cerkve zaradi možganske kapi omahnil. Odpeljali so ga v bolnišnico, kjer so ugotovili, da ne bo mogel več hoditi.

Od tam so ga domov v Groblje vzeli naš brat, sestri in naši starši, ki so takrat še bili doma, in so skupaj skrbeli za strica. Mama je tudi trikrat na teden hodila peš k maši v Domžale in od tam s pooblastilom župnika prinesla stricu sveto obhajilo... Njegovo stanje se je še poslabšalo in junija 1975 so ga vzeli lazaristi v svojo hišo, kjer so mu stregle sestre usmiljenke. Ponj sta prišla predstojnik slovenskih lazaristov dr. Franc Rode in dr. Anton Štrukelj. Hvala Bogu in vsem, ki so pomagali, da je stric 23. julija 1977 zaspal v Božjem miru." Ob odprtem grobu so mu zapeli njegovo pesem: "Ob koncu pa, Marija, / naj umrem v ljubezni tvoji, / končani bodo boji, / pri tebi bom doma."

(obletnica meseca 07_2007)

* 31. januar 1799, Struževo pri Kranju, † 20. junija 1872, Šentvid, Ljubljana

Slovenski biografski leksikon predstavlja Blaža Potočnika kot pesnika, nabožnega in poučnega pisatelja, časnikarja in narodnega buditelja. Rodil se je 31. januarja 1799 v Struževem pri Kranju. Družina se je kmalu preselila v Kranj, leta 1811 pa v Ljubljano. Blaževa prva učiteljica je bila mama Barbara, ki je znala brati, šole pa je obiskoval najprej v Kranju in nato v Ljubljani. Po končani gimnaziji in liceju je vstopil v bogoslovje in bil leta 1822 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval v Šentjerneju; po smrti stolnega organista Hellerja je bil leta 1825 poklican za kaplana v ljubljansko stolnico, kjer je sodeloval z Gregorjem Riharjem pri prenovi cerkvenega petja. Avgusta 1833 je dobil župnijo Šentvid nad Ljubljano, kjer je ostal 39 let - vse do svoje smrti. Šentviška doba pomeni višek njegovega duhovniškega in kulturnega delovanja. Bil je vsestransko delaven, bister in iznajdljiv, velik dobrotnik dijakov in študentov.

Med njegovim župni-kovanjem je bilo v Šentvidu enajst novih maš. Imel je smisel za praktične stvari: za mlekarice je omislil voziček, s katerim so vozile mleko v mesto; v prostem času je faranom popravljal ure. Kot vnet čebelar se je ukvarjal tudi s homeopatijo (danes bi rekli "alternativnim zdravljenjem"). Prijatelj France Prešeren ga je zbodel z epigramom: "Popred si pevec bil, zdaj si homeopat; popred si časa bil, zdaj si življenja tat. "Njegovo razgibano življenje se je izteklo 20. junija 1872.

Svoje pesniške in glasbene darove je Blaž Potočnik posvetil predvsem cerkvenemu petju. Pisal je besedila, ki so prvič izšla leta 1827 pod naslovom Svete pesmi za vse velike praznike in godove med letom (sledilo je več ponatisov); nekatere pesmi je tudi sam uglasbil.

V novi slovenski cerkveni pesmarici Slavimo Gospoda (1992) je kar 29 Potočnikovih besedil in tri njegove uglasbitve (O Jezus, sladki moj spomin; O kam, Gospod, gre tvoja pot; Veš, o Marija). V omenjeni zbirki so pesmi, ki jih je Potočnik napisal že kot kaplan v Šentjerneju. Prevajal je tudi iz latinščine in nemščine, najbolj še pa so njegove izvirne pesmi, zlasti Mariji in svetnikom v čast. "V njih je zajemal iz živega baročno-cerkvenega duha in jim dal tako izrazito slovensko tipiko, da so te pesmi v njegovih, Travnovih, posebno pa v Riharjevih napevih dobile popolnoma ljudski značaj" (France Koblar). Vedri naravi Blaža Potočnika je bil tuj mrki janzenizem in menda se je iz Ljubljane umaknil v Šentvid prav zaradi naraščajočega vpliva janzenistov v kranjski prestolnici. Proti janzenizmu so namenjeni njegovi spisi, ki jih je pripravil na pobudo škofa Wolfa. Iz francoščine je prevedel Bossuetova Premišljevanja za vse dobe cerkvenega leta, iz italijanščine pa razmišljanja Sv. Alfonza Ligvorija o Mariji. Objavljal je tudi svoje pridige, ki razodevajo gorečega pa modrega cerkvenega govornika.

Kot posvetni pesnik se je Blaž Potočnik vključil v krog ob Krajnski čbelici in sodeloval pri prvih "bukvicah" (1830); objavil je več svojih pesmi, v katerih "se pozna Vodnikova šola, vendar se je učenec dvignil nad racionalizmom svojega učitelja in izraža že precej romantičnega čustvovanja" (F. Koblar). Matija Čop je Potočnikove pesmi v Krajnski čbelici pohvalil, da so prav prijetne za petje in jih ima za "najodličnejše v zbirki". Potočnik je bil pristaš metelčice, zato v naslednjih snopičih Krajnske čbelice ni sodeloval; svoje pesmi je objavljal v Novicah; nekatere od njih: Dolenjska (Pridi, Gorenjc), Zvonarjeva (Ko dan se zaznava), Planinar (Visoko vrh planin stojim) so se ljudem tako priljubile, da so ponarodele. Potočnik je z Janezom Bleiweisom sodeloval pri sestavljanju Velike pratike; med njegovmi poučnimi spisi je njegova knjižica Kolera (1831). Sodeloval je tudi pri pisanju šolskih knjig za računstvo, pripravil je slovensko-nemško slovnico in sodeloval pri sestavljanju nemško-slovenskega slovarja, ki ga je pripravljal Matej Cigale (1860). Leta 1866 je v Šentvidu ustanovil narodno čitalnico, ki je pod imenom "Blaž Potočnikova čitalnica" delovala do leta 1941. Njegovo narodno zavest je pokazal vižmarski tabor leta 1869. Bil je znan kot velik šaljivec. O njem se je ohranilo več anekdot. Najbolj znana je tale: ko se je nekoč ustavil v gostilni na Brodu, ga je gostilničar vprašal, kaj dela Bog v nebesih. Župnik Potočnik je ustrelil kot iz topa: "Čaka, da bo kakšen birt prišel v nebesa!"

(obletnica meseca 01_1999)

* 22. december 1902, Rovte, Avstro-Ogrska, † 20. junij 1965, Buenos Aires, Argentina

Pokvarjena noga ga je privedla pred oltar

V svojih spominih, ki so izšli leta 1978 pri Goriški Mohorjevi družbi, pripoveduje, kako čudovito bogato je bilo življenje v družini s štirinajstimi otroki. On je bil med starejšimi in je luč sveta zagledal 22. decembra 1902. Oče Nace, ugleden kmet na Petkovcu v župniji Rovte nad Logatcem, in mati Frančiška Čuk sta svojo družino vodila v duhu božje modrosti. Ko je bilo Janezu šest let, ga je brat usekal s koso v nogo, ki so jo sicer rešili, vendar je imel vedno težave z njo. Starši so menili, da pač ne bo za težko kmečko delo, zato naj gre v šole! Ko je moral oditi v šolo v Škofjo Loko, je njegovo srce trepetalo, kot da gre v smrt. Šolanje je nadaljeval v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi leta 1922 ni šel v bogoslovje, kakor je upala (pa nikoli povedala) modra mama, temveč na gozdarsko fakulteto v Zagreb, kjer pa je ostal le nekaj dni. Odšel je k stricu župniku v Šentvid pri Stični, naslednjo jesen pa se je odločil za "lemenat" (bogoslovje).

V srednji šoli se je bolj težko učil, zdaj pa se mu je "odprlo": poleg bogoslovja je študiral celo časnikarstvo. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1927, sloveno novo mašo pa je imel 17. julija v Rovtah. Po novi maši se je pogovarjal z Jezusom: "Tu me imaš, Gospod, takega, kot sem! Zahvalim te za pokvarjeno nogo. Brez nje najbrž nikdar ne bi prišel do oltarja... Pomagaj mi, da ti bom mogel koristno služiti!" Februarja 1920 je v 52. letu umrl oče, ko je mama nosila pod srcem štirinajstega otroka.

Baragov naslednik v Metliki

Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič je novomašnika Janeza poslal za kaplana v belokranjsko "prestolnico" Metliko, kjer je sto let prej (1828-1830) deloval kot kaplan svetniški Friderik Baraga, misijonar med ameriškimi Indijanci. Med dobrimi Belokranjci se je lepo počutil. "Starejša generacija je bila globoko verna in Cerkvi vdana," piše v svojih spominih. "Duhovnika morda nikjer niso tako cenili kakor v Beli Krajini." Spet je imel težave s svojo nogo in moral je na operacijo. Vse tegobe je mirno prenašal ob uspehih dela za duhovno prenovo ljudi. "Tedaj smo organizirali misijon. Cerkev je bila nabito polna pri vse govorih. Ko smo nazadnje pregledali uspeh, smo dognali, da je bilo samo enajst oseb, ki se niso približale, in samo 177 ljudi je ostalo brez spovedi in svetega obhajila." Dobro je čutil, kje je treba prijeti. "Naše delo je bilo rešiti mladino. Ustanovili smo otroški vrtec, v katerem so bili vsi najboljši otroci. Vsi so to smatrali za čast in tako so bili v naših rokah tudi otroci politično nasprotnih družin." Mnogim iz tega tabora ni šlo v račun, da ima duhovnik tak vpliv na ljudi. "Duhovnika je treba oblatiti, taka je peklenska postava, katero sovražniki vere dobro poznajo. Če ga umažejo, bo takoj manj veljala njegova beseda." Proti koncu leta 1933 je Janez Hladnik postal "duhovni oskrbnik" Slovencev v Zagrebu, ki jih je bilov hrvaškem glavnem mestu kakšnih 10.000. Tam je deloval natanko eno leto. Že tedaj se je v njem oglašala misel na Slovence v Argentini.

Graditelj slovenske vasi v Argentini

Julija 1935 je šel k škofu Rožmanu in ga vprašal, kaj naj stori. Škof mu je dejal: "Gospod Janez, pojdite v Argentino! Bil sem v Severni Ameriki in videl, da je duhovnik našim ljudem v tujini nujno potreben... Kar pripravite se. Vas je poslala božja Previdnost. Pojdite!" Po slovesu od domačih, na katere je bil močno navezan, se je 4. februarja 1936 poslovil od domovine. Na argentinska tla je stopil 2. marca. V delo med slovenskimi rojaki, povečini Primorci, ki so odšli čez Atlantik, da so ubežali fašističnemu nasilju, ga je uvajal duhovnik Jože Kastelic. Kmalu mu je prepustil urejanje mesečnika Duhovno življenje. Ko se je Kastelic 7. marca 1940 v Andih smrtno ponesrečil, je moral sprejeti še težja bremena.

Njegovo delovanje v Argentini lahko razdelimo na tri obdobja: skrb za slovenske izseljence med obema vojnama, prizadevanje za naselitev protikomunističnih beguncev po drugi svetovni vojni in nazadnje delo med domačimi verniki v enem najbolj revnih predelov Buenos Airesa. Po drugi svetovni vojni je dolgo časa brezuspešno trkal na vsa vrata, da bi se odprla za slovenske begunce. Ko mu je uspelo priti do samega argentinskega predsednika Juana Perona, je po Hladnikovem posredovanju nad 8.000 Slovencev našlo zavetje v Argentini. Hladnik jim je iskal možnosti za uveljavitev v novem svetu. Težave so mu povzročali tudi komunistični agenti, ki so sejali razdor med "starimi" in "novimi" izseljenci. Trajen spomenik si je Hladnik postavil z ustanovitvijo naselja Slovenska vas (Villa Eslovena) v Lanusu. Zadnjih petnajst let je bil misijonar med domačini. Njegovo bogato življenje se je izteklo 20. junija 1965: srce mu je zastalo zaradi kapi.

(obletnica meseca 12_2002)

* 21. april 1909, Stari trg pri Ložu, † 19. junij 1980, Ljubljana

Zdi se mi, kot da bi bilo to včeraj, ko je slikar Lojze Perko prihajal na naše uredništvo v Koper, ker je z veseljem ugodim naši prošnji, da bi opremil in ilustriral katero naših knjig. Najprej je s svojimi risbami poživil drobno mladinsko povest Luč z gora (1969), ilustriral je podlistek Danijela (1971) ter opremil knjigo Berač iz Granade (1971), življenjepisni roman o sv. Janezu od Boga. Njegovo "največje delo" za našo založbo pa je bila čudovita oprema knjige Materina ruta pisatelja Lojzeta Kozarja, ki jo je obogatil s številnimi ilustracijami (1973). Ko je prišel k nam, je prinesel s sabo svojo krpanovsko šegavost in prijateljsko srce, ki se je nekaj dni po prometni nesreči za vedno ustavilo 19. junija 1980, ko je dopolnil komaj 71 let in je bil sredi ustvarjalnega poleta. Njegove slike so tople in ljudem ljube. Lojze Perko, ki se je rodil pred sto leti, je kot slikar "v bistvu poet nekega za vedno se poslavljajočega sveta" (Stane Mikuž).

"Zanimivo: rodil sem se kot deseti brat!"

Ob izidu knjige Materina ruta smo Lojzeta Perka obiskali v Dolenji vasi pri Cerknici, kjer si je leta 1968 v nekdanji mežnariji ob podružnični cerkvi sv. Lovrenca uredil bivališče in atelje. Odprl je svoje srce in se razgovoril o svojem nelahkem otroštvu, mladosti in težavni poti do umetniškega poklica, ki ga je čutil v sebi. Ta pogovor smo objavili v aprilski (velikonočni) številki Ognjišča leta 1973, ko je bil "gost meseca". Lojze je govoril tako prisrčno, da se mi zdi najbolje, da se predstavi sam. Rodil se je 21. aprila 1909 v Starem trgu pri Ložu. Oče Dragotin je bil brivec, mati Terezija roj. Telešman pa gospodinja in predvsem pogumna mati. "Mati je bila svetnica, naravna svetnica. Posebna dobrota ji je iz oči sijala; zdaj se mi zdi, da je bila kot Mati Božja. Polna žrtve, darovanja." Družina se je iz leta v leto množila. "Rojenih je bilo šestnajst otrok, a so umirali majhni. Ostali smo le trije fantje pa še ena sestra; druga sestra, ki je bila pri meni, pa je umrla lani.. Od bratov sem bil jaz deseti, se pravi, deseti brat, interesantno! Mladost pa je bila lepa, joj, kako je bila lepa! Bili smo siromaki, ampak radi smo se imeli. Starši so nas čudovito učili." Potem je povedal, kako zapletena je bila pot in kako dolga so bila leta, da so se uresničile sanje o poklicu umetnika. "Po osnovni šoli sem bil nekaj časa pleskarski vajenec, potem fotograf, poskusil sem priti na neko šolo na Dunaj, pa ni bilo sredstev. Ko sem bil star sedemindvajset let, so me sprejeli v Ljubljano na srednjo tehnično šolo, na kateri je bil oddelek za oblikovanje, nekakšna šola za umetno obrt. Njen predstojnik je bil slikar in kipar France Kralj. Bil je čudovit človek; tako plemenitega umetnika po srcu še nisem srečal: bila ga je sama dobrota."

"Moj Bog, kakšne želje, kakšne sanje so v meni!"

Po končanem šolanju v Ljubljani (1939) je hotel nadaljevati študij na umetnostni akademiji v Zagrebu. Tja je poslal svoja dela, ki so jih ugodno ocenili, vendar so ga odklonili, češ, da je prestar. Lojze je šel na akademijo v Sofijo, toda vmes je prišla vojna in vrnil se je v domovino. Po letih ne več mladi študent je pridno delal. Leta 1940 so nastale njegove znamenite ilustracije Levstikovega Martina Krpana. Po svoje je hotel "povedati" zgodbo o tem notranjskem silaku, narodnem junaku. Jeseni 1945 se je vpisal na beograjsko akademijo, kjer je leta 1949 diplomiral. Novembra 1945 se je poročil z učiteljico Jožefo Gabrovec. V zakonu so se jima rodili štirje otroci: Veronika (1946), Tomaž (1947), Tine (1950) in Andrej (1953). Prvorojenka Veronika, ki je postala učiteljica izraznega plesa, je bila "otrok njegovega srca"; Tomaž je šel po očetovi poti kot akademski slikar ("zdaj (1972), ko je končal, je mlajši kot jaz takrat, ko sem začel šole"); Tine se je izšolal za filmskega snemalca, Andrej pa je izbral poklic psihologa. Svoje otroke je tudi upodobil. Iz Beograda se je svojim oglašal s pismi, ves čas pa je tudi pisal dnevnik, iz katerega razberemo, kako je komaj čakal, da se vrne v domače kraje in začne ustvarjati. "Zavedal sem se: poslanstvo imam v sebi in moram doseči cilj, ki sem si ga zastavil, moram dati vse od sebe, to je moja dolžnost, da ne bom zastonj rojen." Leta 1973 je v pogovoru za Ognjišče vzkliknil: "Kakšne želje, kakšne sanje so v meni! Če bom v zgodovini slovenske umetnosti pomenil samo majhen kamenček, bom sila srečen. Umetniško poslanstvo je poslanstvo, ki ga moraš vršiti kot svečenik... V sebi le čutim neki razvoj, čeprav mi očitajo, da se ponavljam."

"Čutim s temi ljudmi, zraščen sem z njimi."

"Sem notranjski domačin," je dejal o sebi Lojze Perko. "V tej zemlji sem pognal korenine in ne morem biti drugačen kot sem." Kot slikar bi bil rad "pesnik notranjske zemlje in njenih ljudi", zato se je leta 1968 za stalno naselil pri cerkvici sv. Lovrenca v Dolenji vasi. Bil je doma. "Čutim s temi ljudmi," je dejal, "zraščen sem z njimi." Pri srcu mu je bila rodna pokrajina. "Danes sem skiciral v Dolenji vasi. Nebo, polje - vse je ena sama pesem... Ko sem se pred leti vračal iz Egipta, kjer sem bil na študijskem potovanju, sem opazil, da mi nobena piramida ni pomenila toliko kot en naš zelen hrib." Prijatelj kipar Marjan Keršič-Belač je ob slovesu od Lojzeta Perka dejal o njem, da je "na platnice knjige svojega življenja in ustvarjanja" z veliki črkami zapisal človeka in naravo. "Kadar je za svoj motiv iskal človeka, je najraje izbiral tiste, ki se upognjenih hrbtov sklanjajo k svoji zemlji, koščeni, zgarani in trdih potez, z vilami, srpi, grabljami in drvarskimi cepini v žuljavih rokah." Njegove krajinske slike, za katere so se ljudje kar tepli in jih čuvajo kot dragocene svetinje doma in po svetu, so "pričevanja o tem, kakšna je bila še pred koncem dvajsetega stoletja slovenska pokrajina. Vse življenje je slikal predvsem s srcem, nikoli zgolj z razumom, in ob vsakem motivu je čustvoval, kot bi s svojo krvjo mešal barve za vse tiste jesenske motive okrog čistih voda Cerkniškega jezera." Slikar Lojze Perko se je ljudem priljubil zato, ker je njegov čopič "pel" tiste naše pesmi, ki vedno bolj tonejo v pozabo. "Veliko sem hodil po svetu in vedno sem bil srečen, kadar sem se vračal na domača tla. Čutil sem, da je slovenska zemlja lepa kot molitev."

(obletnica meseca 04_2009)

* 11. februar 1902, Libuče pri Pliberku, † 19. junij 1997, Libuče

V družini so muzicirali in peli

»Naša družina je bila zelo narodno zavedna in tudi zelo verna,« je ob svoji osemdesetletnici (1982) bralcem Ognjišča povedala koroška pesnica Milka Hartman, ki se je rodila 11. februarja 1902 v Libučah pri Pliberku v kmečki družini. Mati je bila Terezija Kušej, oče pa Matej Schick, ki je leta 1918 zaprosil za spremembo priimka Schick v hišno ime Hartman. Milka je imela tri brate in dve sestri; sestra Micka je umrla stara tri leta. Na otroška leta je imela lepe spomine. Vsi so bili nadarjeni za glasbo. V družini se je veliko muziciralo. Oče je bil glasbeni samouk: igral je citre. Milka in brat Foltej sta igrala kitaro in najmlajši brat Tevžej violino. Mnogo so tudi prepevali. »Ko je bila družina popolna, je bila že zbor: Moji bratje so bili basisti, oče je pel tenor, sestra Trezka alt in jaz sopran,« se tistih lepih časov spominja Milka. Šest let (1908-1914) je obiskovala dvojezično šolo, potem pa je izbruhnila prva svetovna vojna, ko je morala dvanajstletna zapustiti šolsko pot. Oče in kasneje še brat Anzej sta bila vpoklicana k vojakom, zato je morala doma na kmetiji prijeti za vsako delo.

Slabi dve leti po koncu prve svetovne vojne je bil 10. oktobra 1920 nesrečni plebiscit. Leta 1900 je od 377 prebivalcev Libuč 353 navedlo slovenščino kot materni jezik, po plebiscitu pa so nekateri sosedje zavedne Hartmanove sovražno prezirali in zaničevali, toda družina se ni dala prestrašiti. Milka bi se rada izšolala za učiteljico ali vzgojiteljico, a ni bilo možnosti. S podporo slovenskih krščanskih organizacij iz Celovca se je leta 1924 udeležila devetmesečnega gospodinjskega tečaja pri šolskih sestrah v Marijanišču v Ljubljani, nato pa se je urila kot voditeljica gospodinjskih tečajev po nekaterih slovenskih krajih.

Učiteljica gospodinjstva in ljubezni do slovenstva

Njene mladostne sanje so se vsaj deloma uresničile: ni sicer postala 'prava' učiteljica šolskih otrok, ampak učiteljica gospodinjstva za dekleta. Leta 1927 je prepričala vodstvo Slovenske krščansko socialne zveze v Celovcu, da bi bilo koristno gospodinjske tečaje organizirati tudi na Koroškem. Ko je bilo pridobljeno uradno dovoljenje, je Milka Hartman v letih 1927-1939 vodila okoli sto gospodinjskih tečajev po številnih krajih južne Koroške. Tečaji so trajali od šest do osem tednov in sicer samo v jesenskih in zimskih mesecih, kajti udeleženke so bila kmečka dekleta, ki so morala spomladi in poleti pomagati na kmetiji. Največkrat so tečaji potekali po župniščih, včasih v gostilni ali tudi v zasebni hiši. Dekleta, skoraj vedno jih je bilo več kot deset, so prihajala zjutraj na tečaj, Dopoldne so bila na sporedu praktična dela (kuhanje, šivanje), popoldne pa predavanja o gospodinjstvu, vrtnarstvu in kmetijstvu. Milka je ponavadi pridobila zdravnika, da je dekletom predaval o zdravstvu, in duhovnika, da jim je spregovoril o veri.

Tečaji so se končali z nekakšno »akademijo«: odrsko igrico, ki jo je napisala Milka, in z recitacijo njenih pesmi ter z razstavo in prodajo kuharskih izdelkov, predvsem peciva. Med drugo svetovno vojno, ko so bili Hartmanovi zaprti v nemških delovnih taboriščih, je Milka gospodinjila župniku Tomažu Holmarju v nemškem Št. Jakobu nad Krko. Po drugi svetovni vojni je bila v letih 1947-1956 spet potujoče učiteljica po vsem južnem Koroškem, kjer je imela okoli 40 gospodinjskih tečajev, vendar vzdušje na njih ni bilo več tako kot pred vojno, kajti "čutilo se je, da je mladež čisto drugačna". Kot učiteljica koroških deklet je hkrati s kulturo urejenega gospodinjstva posredovala kulturo materine besede, ljubezni do slovenske kulture.

Pesniško se je šolala pri učiteljici naravi

Govorila je o sebi, ko je slovenskim dijakom dejala: »Mladi umetniki, ki niso imeli sreče, da bi se izšolali, so se vedno zatekali k učiteljici naravi. Zato so take pesmi – v besedi kakor melodiji – čustvene in preproste, brez moderne prevleke. Zato pa jih preprosto ljudstvo tudi bolje razume.« Milka Hartman je začela pesnikovati že med prvo svetovno vojno. Leta 1919 je svoje pesmi pokazala dr. Gregoriju Rožmanu, profesorju v Celovcu in kasnejšemu ljubljanskemu škofu, ki je bil tedaj izgnan v Pliberk. Prebral jih je in ji razložil, kako se pesem gradi. »Pohvalil jih je in mi tako vlil poguma.« Prva zbirka pesmi Milke Hartman z naslovom Dekliške pesmi je izšla v samozaložbi leta 1934. Naslednje leto se je oglasila z zbirko Med cvetjem in v soncu. Sledila je zbirka Moje grede (1952), ki vsebuje 80 pesmi. V središč njenega pesniškega ustvarjanja je kmečki svet, narava, letni časi, običaji, prazniki in vera. Zbirka Lipov cvet je izšla ob njeni sedemdesetletnici (1972). Župnik Lovro Kaselj, s katerim jo je vezalo iskreno prijateljstvo, je v kratkem uvodu zapisal:« Ljubezen v vseh plemenitih zvrsteh in odtenkih diha iz sleherne pesmi.« Leta 1977 je izšla njena narečna zbirka Pesmi z libuškega puəla. Ob njeni osemdesetletnici je izšel izbor njenih pesmi v nemščini Gedichte aus Kärnten, ob devetdesetletnici pa angleško-slovenska zbirka Midsummer Night/Kresna noč. Zbirka Zimske rože (1998) je zagledala beli dan že po srečanju pesnice z božjo deklo smrtjo 19. junija 1997. V pričakovanju tega srečanja je zapisala: »Hvaljen Bog! – ne bode / prazen jerbas moj: / v njem so zbrane vse kreposti, / dobra dela. trud in boj.«

(obletnica 02_2012)

* 20. december 1837, Osenice pri Jičínu, Češka, † 17. junij 1926, Novo mesto

Pravnik se odloči za družinsko ljubezen

Družina Foerster iz Osenic na Češkem je bila že več rodov "prepojena" z glasbo in ta "sladki strup" se je prelil tudi v žile Antona, ki se je rodil 20. decembra 1837. Glasbe se je učil najprej pri svojem očetu, nadučitelju in cerkvenem pevovodju. Po gimnazijski maturi leta 1858 je vstopil v cistercijanski samostan, kjer pa je ostal le enajst mesecev. Potem je odšel na praško univerzo študirat pravo. Že kot študent se je družil s skladatelji, med njimi tudi z Bedrychom Smetano, ki ga poznamo zlasti po njegovi priljubljeni operi Prodana nevesta. Na njegovem zavodu je Foerster poučeval klavir. Ko je pravni študij leta 1863 dokončal, si je namesto pravniškega poklica izbral glasbo, kamor ga je vleklo srce. Na priporočilo skladatelja Smetane je Foerster leta 1865 dobil službo stolnega organista in pevovodje v Senju, kjer je preučeval staroslovansko cerkveno glasbo; ustanovil je glasbeno šolo, zbor, orkester in glasbeno društvo. Leta 1867 je prišlo iz Ljubljane vabilo, če bi postal pevovodja v čitalnici. Ponudbo je z veseljem sprejel.

Že drugo leto svojega bivanja v Ljubljani je postal glasbeni vodja (regens chori) v stolnici; to službo je opravljal polnih 41 let. Tu je postal cecilijanec: v stolnici je uvedel pravo liturgično petje ter ga dvignil do evropskih višin. Ko je bilo leta 1887 v Ljubljani ustanovljeno Cecilijansko društvo, je postal Foerster njegov glasbeni voditelj. Bil je tudi dolgoletni ravnatelj orglarske šole (1877-1908) in glasbeni urednik revije Cerkveni glasbenik. Po upokojitvi se je umaknil k sinu v Novo mesto, kjer je 17. junija 1926 umrl.

Branjevke so ga zmerjale: "lajzon, lajzon!"

Cecilijanci so se strogo držali cerkvenih predpisov glede petja pri mašah: pri tako imenovanih "petih" (slovesnih) mašah, je moralo biti petje dosledno liturgično in latinsko. Ta glasbeni "janzenizem" je bil seveda ušesom preprostih ljudi tuj in hladen, zato so Foersterja obstreljevali z vseh strani.

Duhovniki so mu govorili, da ljudje raje poslušajo stare Riharjeve pesmi, ki tako lepo izražajo slovensko versko čutenje; časopisi so se oglašali z očitki, da je "glasba v Ljubljani poverjena tujcu, nehvaležnemu izvajalcu, praktičnemu kruhoborcu, ki uničuje slovensko pesem in uvaja lutrovske in husitske pesmi". Celo branjevke na tržnici okoli stolnice so ga, ko je šel mimo, zmerjale: "Lajzon, Lajzon!" (po latinskem Kyrie eleison - Gospod, usmili se). Foerster pa je šel mirno naprej po svoji cecilijanski poti prenove in dviga slovenske cerkvene glasbe. Veliko je komponiral, predvsem na latinska bogoslužna besedila: ustvaril je 10 latinskih maš (z naših korov se še danes razlega njegova Maša v čast sv. Cecilije). Ko je skladal, je imel pred očmi tudi manjše zbore. Njegove cerkvene skladbe so "nekako visoke in neljudske" (v pesmarici Slavimo Gospoda iz leta 1992 najdemo samo štiri njegove pesmi), vendar pa "ne morejo zatajiti pristnega glasbenika: vsebinsko so bogate, umetniško dovršene in izklesane do potankosti" (Jože Trošt). Kot vodja orglarske šole je vzgojil okoli 200 organistov in s tem postavil temelje za boljši glasbeni razvoj pri nas. V slovensko glasbeno zgodovino se je zapisal kot mož, ki je temeljito prenovil cerkveno glasbo pri nas.

Foersterjev "gorenjski slavček" še vedno poje

Ko je Anton Foerster leta 1867 prišel v Ljubljano, je deloval najprej kot kapelnik Dramatičnega društva in glasbeni vodja čitalnice. Naslednje leto pa je postal glasbeni vodja v ljubljanski stolnici in zagovorrnik cecilijanstva. Glasbeni zgodovinarji sodijo, da "cecilijanstvo ni moglo v zadostni meri uveljaviti Foersterjevega talenta. Zato je Foersterjeva svetna glasba pomembnejša od njegove duhovne. S svojim delom v svetni glasbi se je Foerster uvrstil med najpomembnejše skladatelje te dobe" (Radoslav Hrovatin). V cerkvenih skladbah je Foerster strog cecilijanec, v svetnih pa lirik, kakor mu je narekovalo srce. Najbolj znano njegovo delo na tem področju je Gorenjski slavček, prva slovenska umetna opera, ki je bila prvič izvedena v Ljubljani leta 1872; tudi zdaj jo še uvrščajo na spored opernih predstav. Njegova druga opera Dom in rod, ki jo je napisal v pokoju v Novem mestu, ni bila nikoli izvedena, pač pa je Glasbena matica v Ljubljani leta 1907 izvedla njegovo kantato Turki na Slevici. Zelo so priljubljene njegove pesmi za moški zbor; eden najlepših je znani Večerni ave, veliko je pisal tudi za mešane zbore. Foerster je bil ne le plodovit skladatelj in glasbeni pedagog, temveč tudi koncertni pianist in najboljši orglarski virtuoz svoje dobe na Slovenskem. Skladatelj Stanko Premrl, njegov naslednik na koru ljubljanske stolnice, je o njem zapisal: "Našemu narodu je daroval vse svoje velike glasbene zmožnosti in moči. Naši glasbi je položil zdrav in trden temelj, ki na njem danes mlajši rod lahko gradi dalje."

obletnica meseca 12_1997

* 16. junij 1914, Trst, † 4. februar 1944, Cerkno.

V zelenih daljavah božje bodočnosti

Kaplan Lado Piščanc, žrtev cerkljanske tragedije, se je rodil 16. junija 1914 v Barkovljah pri Trstu kot četrti od petih otrok (ob sestrah Anici, Marti, Zori in Miri). Oče Rafael, poštni uradnik, je bil Rojančan, rahločutna primorska duša, mati Ivana Pipan, po rodu Škofjeločanka, pa je bila trezna in odločna žena. Družina je bila v dvojnem duhovniškem sorodstvu: oče je bil brat Gabrijela Piščanca, dekana v Dolini in potem župnika v Klancu in Avberju, mati pa je bila sestra Valentina Pipana, župnika v Renčah, ki so postale Ladova domača vas. Leta 1926, ko je Lado vstopil v goriško malo semenišče, je bil oče iz Trsta uradno premeščen v Pizo, kamor se je leto zatem preselila tudi družina. Lado se tam ni mogel udomačiti. V malem semenišču sta na njegovo oblikovanje vplivala zlasti spiritual Leopold Cigoj in podravnatelj Ivo Juvančič. Slednji je iz Innsbrucka prinašal zanos nemškega mladinskega gibanja. Lado se je znašel v skupini sošolcev, ki jih je dr. Juvančič narodnostno in kulturno dvigal. Med njimi so bili poznejši psiholog Alfonz Čuk, pesnik Alojz Kocjančič, zgodovinar Rudolf Klinec in publicist Kazimir Humar. Lado je bil čuteča pesniška in umetniška duša; imel je tudi prijeten tenor, zato ga je privabljala glasba, zlasti operna.

V dnevniku, ki ga je pisal od konca avgusta 1930 do 24. novembra 1943 in je pod naslovom V zelenih daljavah božje bodočnosti izhajal v tržaški reviji Mladika (od januarja 1978 do junija 1980), odkrivamo njegov duhovni razvoj. 17. marca 1932 je vanj zapisal: "Moja prva želja je, da bi se vzdignil bliže k Bogu. Vendar pa v tem svojem zaletu hočem ostati trdno na tej zemlji, tako da se bom lahko, če bo božja volja, z velikimi sadovi sklanjal nad duše svojih bratov-trpinov. Druga želja pa je moja poezija. V srcu čutim silno hrepenenje po tem živem studencu." Prvo pesem je napisal v Pizi leta 1930, s pesnikovanjem je nadaljeval kot srednješolec in bogoslovec. Nekaj mu jih je v Mladiki objavil tedanji urednik F. S. Finžgar. Svoje pesmi je leta 1942 pripravil za zbirko pod naslovom Pesmi zelene pomladi, ki pa zaradi vojne ni mogla iziti. Po njegovi smrti je zamisel uresničila sestra Zora, o kateri Lado v svojem dnevniku večkrat pravi, da je od vseh njegovih sester 'najgloblja' (uveljavila se je kot pisateljica: našim bralcem se je priljubila s svojim podlistkom in knjigo Na obalah morja in s povestjo Pastirica Urška). Ko razmišlja o svojem pevskem in igralskem poklicu, Lado v svoj dnevnik (22. januarja 1937) zapiše molitev: "O Bog, delivec duhovnih bogastev, daj, da bom postal dober pevec in dober igralec v posvečenih vežah tvoje svete Cerkve. Daj, da bom pel veliko pesem tvoje ljubezni in da bom do konca odigral tisto vlogo, ki si mi jo določil." Mašniško posvečenje je prejel 11. junija 1938. Kot duhovnik je služboval pri sv. Ignaciju na Travniku v Gorici (1938-1940), zatem nekaj mesecev v Šentvidu pri Vipavi, od 1941 do mučeniške smrti pa v Cerknem. Lahko bi rekli, da je bila uslišana njegova prošnja, ki jo je izrekel nekaj mesecev pred svojo novo mašo (4. marca 1938): "O Bog, če veš, da bom pal in ne bom več vstal, če veš, da bom v večno nesrečo sebi in mogoče celo drugim, daj mi to poslednjo milost, da mi je umreti sedaj mlademu, ko upam, da še stojim..."

(obletnica meseca 02_1994)

* 12. avgust 1673, Mesarji pri Braniku, † 15. junij 1723, Hanoj.

Navadno kot njegov rojstni kraj navajajo Gorico. V Primorskem slovenskem biografskem leksikonu (X, 413) pa zvemo, da se je rodil 12. avgusta 1673 v zaselku Mesarji pri Rihemberku (Braniku) kot sin kmečkih staršev Mihaela in Felicite Štubelj. V bližnji Gorici (jezuiti so tja prišli leta 1621) je obiskoval gimnazijo, nato pa logiko in filozofijo, teologijo je študiral v Gradcu, kjer je bil leta 1699 posvečen v duhovnika. Leto dni je pomagal v škofijski pisarni v Gradcu ter bil stolni kaplan. 7. decembra 1701 je stopil v jezuitski red. Po opravljenem noviciatu in probaciji (zadnji preizkušnji) na Dunaju je bil leta 1705 na lastno prošnjo poslan za misijonarja na Kitajsko. Iz pristanišča Cadiz na jugu Španije je leta 1706 odplul okoli Afrike in po trinajstih mesecih plovbe, združene s številnimi nevarnostmi (viharji, morski roparji) prispel v Macao, pristanišče v istoimenski portugalski koloniji na južnem Kitajskem (v bližini Hongkonga), kjer je bilo glavno zbirališče jezuitskih misijonarjev, namenjenih na Japonsko, Kitajsko in v Indokino. Tam je Mesar apostolsko deloval do leta 1712. Tedaj je skušal priti v Kočinčino (današnji osrednji del Vietnama), toda komaj je prestopil mejo, so ga ujeli, obsodili na smrt, zatem pa pomilostili in izgnali iz dežele. Vrnil se je v Macao, kjer je decembra 1714 napravil slovesne redovne zaobljube. Spomladi leta 1715 pa je odšel misijonarit v Tonkin (današnji severni del Vietnama). Čeprav so v Indokini že od začetka 17. stol. delovali francoski misijonarji (jezuiti, frančiškani in dominikanci), pa je bila večina domačega prebivalstva še poganske vere in občasno je prihajalo do večjih preganjanj misijonarjev in katoliških domačinov (Z. Šmitek).

Tako preganjanje je izbruhnilo tudi leta 1721. Na ukaz svojih predstojnikov sta se p. Janez Mesar in njegov sodelavec p. Franc Bucharelli skrivala pred preganjalci. "Le neki kristjan je vedel za njuno skrivališče," beremo v življenjepisu p. Mesarja, ki je izšel v Misijonskem koledarju za leto 1925 in je pisan v 'napetem' slogu. "Tega so pogani ujeli in ga tako dolgo mučili, da jim je izdal misijonarja. Glavar je takoj z vojaki obkolil gozd, da ne bi nihče ušel. Ujeli so oba misijonarja, njunega strežnika in tri katehiste, ki so ju spremljali..." Vlekli so jih pred sodišče v glavno mesto dežele. Misijonarja so vkovali v železje in ju zaprli v bambusovo kletko. Oba sta umrla mučeniške smrti: pater Mesar počasneje - 15. junija 1723 mu je izpilo življenjske moči trpljenje zaradi lakote in bolezni, njegovega sojetnika pa so štiri mesece kasneje obglavili.

Po nekaterih virih (Z. Šmitek) naj bi bil jezuitski misijonar tudi Ivan Pavel Mesar, Janezov starejši brat (rojen 18. julija 1661), ki je deloval v vzhodni Indiji in je umrl nasilne smrti.

obletnica meseca 06_1993