Med opravili domačega gospodinjstva je kuhanje gotovo najbolj važno v vsakdanjem življenju. Naj ima gospodinja še teko lepe lastnosti, naj bo še tako prijazna, ustrežljiva in potrpežljiva, je družine vendarle ne bo vzljubila in tudi ne bo našla pri hiši zadovoljstva, če ne bo znala dobro kuhati, če bo postavljala na mizo skoraj venomer eno in isto jed, v petek in svetek, in še to neokusno pripravljeno, nesoljeno, preslano, zasmojeno, na pol kuhano, preredko ali pregosto itd. Posebno slabo pa je pri hiši, kjer se gospodinji skoraj nikoli ne posreči peka. – Kuhanje je nadvse važno opravilo za vsako družino, zato se mu morajo priučiti ne le kuharice, ki si s tem služijo kruh, marveč tudi gospodinje na deželi. Prav bi bilo, da bi si vsaka nevesta med drugimi potrebščinami oskrbela tudi knjigo Kuharica. Po njej se bo z dobro voljo temeljito priučila kuhanju.« Tako nas nagovarja Felicita Kalinšek, redovnica, šolska sestra, v kratkem predgovoru Slovenske kuharice, najbolj znane najbolj razširjene slovenske kuharske knjige. ‘Pozabljeno’ sestro Felicito predstavljamo ob 150-letnici rojstva.

ŠTIRIDESET LET  UČITELJICA KUHANJA
Od šestih otrok, ki so se rodili v družini Tomaža Kalinška in Uršule Kern v Podgorju pri Kamniku, so kar tri hčere postale redovnice v kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Terezija je zagledala luč sveta 5. septembra 1865. Po zgodnji očetovi smrti je skrb za družino padla na ramena matere Uršule, ki je bila odločna, delavna in pobožna žena, kar je nedvomno vplivalo pri odločitvi hčera za redovniški poklic. Prva je ta korak naredila Marija, najmlajša, pozneje sestra Ladislava, ustanoviteljica splitske province šolskih sester. Kongregacija šolskih sester je bila ustanovljena na pobudo bl. škofa Antona Martina Slomška; pot ji je začrtala ustanoviteljica in prva vrhovna predstojnica mati Margareta Puhar. Prve sestre so prišle v Maribor iz Gradca leta 1864, leta 1869 se je mariborska podružnica osamosvojila z materno hišo v štajerski prestolnici. Terezija Kalinšek je v noviciat pri šolskih sestrah v Mariboru vstopila leta 1892. Dobila je redovno ime Felicita; prve zaobljube je položila leta 1893, večne pa leta 1896. Takrat so šolske sestre imele v Mariboru šolo za dekleta; sestra Felicita se je šolala za učiteljico, a je v drugem letniku prevzela vodstvo samostanske kuhinje.
Kmetijska družba za Kranjsko je leta 1898 ustanovila gospodinjsko šolo v Ljubljani. Pri iskanju učnega osebja so se ustanovitelji obrnili na šolske sestre v Mariboru, ki so v svojih šolah uvajale tudi pouk o kuhanju. V Ljubljano so poslali takrat 33-letno sestro Felicito Kalinšek, ki je sprejela službo učiteljice kuhanja in ji ostala zvesta vse do smrti, 21. septembra 1937. V teh štiridesetih letih so se v njeni kuharski šoli mojstrile stotine deklet z vseh koncev naše domovine in iz vseh družbenih slojev.

‘SLOVENSKA KUHARICA’, ZANESLJIVA VODNICA
Ob poučevanju se je sestra Felicita nenehno strokovno izpopolnjevala, preizkušala je nove in nove recepte ter še neuveljavljene načine shranjevanja živil. Kmalu je bil njen ugled tolikšen, da so ji zaupali pripravo nove izdaje prve izvirne slovenske kuharske knjige Magdalene Pleiweis (s polnim naslovom: Slovenska kuharica ali Navod okusno kuhati navadna in imenitna jedila). Prvič je izšla leta 1868 v Ljubljani in je bila tako priljubljena, da je do leta 1902 doživela pet ponatisov. Sestra Felicita je knjigo dopolnila in predelala, zato je bilo v šesti izdaji poleg imena avtorice že zapisano tudi njeno ime. Uvodnim stranem je dodala prave enciklopedične elemente (npr. razlago kuharskih izrazov), dodala nekaj poglavij, recepte pa razdelila na 31 oddelkov – od juh do konzerviranja sočivja. Število receptov je naraslo na 2203. Iz Kuharice so izginile stare mere in izrazi, pojavila so se nova živila: bobri, polži, školjke, bučke, ajda in zlasti vse vrste zelenjave in sadja. Zanimivo je njeno navodilo, kako izdelati samokuhalnik (neke vrste lonec-ekonom), ki bo dobrodošel zlasti kmečkim gospodinjam. V osmi izdaji leta 1935 je sestra Felicita dodala obširno poglavje o gobah in število receptov se je pomnožilo za dobrih 500. Knjiga je takrat prvič izšla pod imenom s. Felicite Kalinšek. Pod njenim vodstvom je Slovenska kuharica do druge svetovne vojne doživela dvanajst izdaj. V že omenjenem predgovoru je zapisala: »Da je Slovenska kuharica popolnoma zanesljiva vodnica pri kuhanju, je najboljši dokaz to, da so vse priporočene jedi praktično preizkušene in je navodilo napisano tako, kakor se je poskus obnesel.«

OD VALENTINA VODNIKA DO SESTRE NIKOLINE
Prvo kuharsko knjigo v slovenskem jeziku nam je priskrbel Valentin Vodnik, ki je svoje Kuharske bukve (1799) v glavnem sestavil in prevedel iz nemških kuharic. Prvi izvirni ‘učbenik’ kuhanja je bila že omenjena Slovenska kuharica, ki jo je sestavila Magdalena Pleiweis in zapisala njena prijateljica Neža Lesar. O njeni priljubljenosti govori dejstvo, da je po prvi izdaji leta 1868 do leta 1902 doživela pet ponatisov. Tega leta so zaprosili sestro Felicito Kalinšek, naj to kuharico posodobi in dopolni. To nalogo je uspešno opravila. Za njo je urejanje Slovenske kuharice prevzela s. Izabela Gosak in v njeni priredbi je izšla osemkrat. Od osemnajste do triindvajsete izdaje jo je urejala sestra Vendelina Ilc (1916–2003). Pri šolskih sestrah v Mariboru je nekaj časa poučevala na gospodinjski šoli, bila deset let ravnateljica kmetijsko-gospodinjske šole v Št. Rupertu pri Velikovcu na Koroškem, potem pa je v Repnjah pod Šmarno goro dvanajst let vodila kuharske tečaje. V knjigah Kuharica sestre Vendeline, Pecivo sestre Vendeline, Božič s sestro Vendelino je predstavila najboljše recepte iz svoje prakse ter mnoge skoraj pozabljene preproste domače jedi. Kuharico sestre Felicite je za osemnajsto izdajo (1980) posodobila in preuredila. Sodelovala je tudi pri naslednjih izdajah, vse do devetindvajsete. Vredna naslednica sestre Felicite in sestre Vendeline je sestra Nikolina Rop, ki je odlična učiteljica kuhanja v Repnjah in je (pri založbi Družina) izdala že osem knjig kuharskih receptov z naslovom 100 receptov s. Nikoline. »Mislim, da se osnove kuhanja dobi v domači družini,« pravi s. Nikolina. »Da si mlada gospodinja, ko gre na svoje, upa še kaj novega poskusiti, to lahko dobi na tečaju.«

S. Čuk, sestra Felicita Kalinšek (1865–1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2015), 48-49.

»Oba moja življenjska ideala, samostojna slovenska država in slovenska katoliška univerza, sta se uresničila še za časa mojega življenja. Ustanovitev samostojne demokratične države je bila predpogoj za izvršitev kulturne in znanstvene iniciative slovenskih katoličanov. Oboje pa je nastalo na ruševinah totalitarnega komunističnega režima, ki se je sesul v vzhodnem delu Evrope.« Tako je v knjigi svojih spominov (Drobci minljivosti, Družina, Ljubljana 2012) zapisal dr. Janez Arnež, profesor ekonomije v ZDA, s Slovenijo v srcu. Leta 1958 je s prijatelji ustanovil Studia slovenica in začel izdajati knjige za predstavitev slovenskega naroda svetovni javnosti. Zbiral je prepovedani slovenski tisk, ki je izhajal na tujem, in dragoceno arhivsko gradivo. Ves ta zaklad je prinesel s seboj, ko se je leta 1991 vrnil v domovino. V večni dom je odšel 18. decembra 2021, v 99. letu bogatega življenja.

ŠOLANJE DOMA IN V TUJINI
Janez Alfonz Arnež se je rodil 2. avgusta 1923 v Ljubljani. V osnovno šolo je hodil k šolskim sestram v Marijanišču, na klasični gimnaziji se je pridružil katoliški mladinski organizaciji mladci pod vodstvom profesorja Ernesta Tomca, kjer so se učili zvestobe katoliškim načelom in narodu. Šolska vzgoja je bila strogo jugoslovansko usmerjena, proti slovenstvu. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: »Križ in slovenska zastava, vedno sem hodil za njima, nikoli nisem menjal strani.« Leta 1942 se je po maturi vpisal na pravno fakulteto univerze v Ljubljani, na teološki pa je poslušal predavanja filozofije. V New Yorku v ozadju dvojčka, ki ju danes ni več.- Trije ustanovitelji Studia Slovenica: Janez A. Arnež, Erik Kovačič, Valentin Leskovšek. - Z ženo v prostorih Studia Slovenica.  
Jeseni leta 1943 se je po zaprtju univerze pridružil primorskim domobrancem, vendar ne kot vojak. Deloval je v Trstu: za slovensko gimnazijo v Gorici je zbiral knjige, v tržaški knjižnici pa sestavljal sezname objavljenih del o slovenskih jezikovnih vprašanjih. Iz Trsta se je umaknil v begunsko taborišče Riccione pri Riminiju. Od tam je kmalu odšel na univerzo v Bologno in se vpisal na študij ekonomije. Ni želel ostati v Italiji, začel je iskati dovoljenje za vstop v Belgijo, kjer bi študiral ekonomijo na ugledni univerzi v Louvainu. Jeseni 1946 mu je uspelo priti tja in se je kar dobro znašel. Ob študiju je delal v uredništvu mednarodne bogoslovne revije. Na tamkajšnji univerzi je leta 1948 diplomiral iz političnih ved, nato pa tudi ekonomije. Leta 1951 se je preselil v ZDA, kjer je v Clevelandu, ameriški Ljubljani, kmalu navezal prijateljske stike z mnogimi slovenskimi izseljenci. Leto in pol je delal v tovarni, da se je naučil angleškega jezika, nato pa se je zagrizel v študij. Na univerzi Yale v New Havenu je opravil magisterij iz ekonomije, na univerzi Laval v kanadskem Quebecu pa je doktoriral z disertacijo o jugoslovanski kmetijski politiki. »Tako sem prišel na cilj svojega delovanja v tujini: na katoliškem kolegiju sv. Jožefa v New Yorku sem od leta 1959 do leta 1990, ko sem stopil v pokoj, poučeval ekonomijo.«

PREDSTAVITI SLOVENIJO SVETU
»Po svetu sem šel s posebnim namenom. Vedel sem, da vera brez dobrih del ni nič. Zame je bila moralna dolžnost, da pomagam Sloveniji, ki je bila v težavah. Nisem bil ekonomski izseljenec, ampak ideološki. Začel sem premišljevati, kaj lahko na intelektualnem polju naredim za Slovenijo v tujini,« je povedal v pogovoru z urednikom Ognjišča aprila 2012. Po drugi svetovni vojni se je pomen ZDA in angleškega jezika močno povečal. Treba je bilo poskrbeti za predstavitev Slovenije in slovenskega naroda svetovni javnosti v angleškem jeziku. Leta 1958 je izdal prvo knjigo v angleščini z naslovom Slovenija v evropskih zadevah, s katero je hotel Američanom podati nekaj točk, da bi bolje razumeli slovensko zgodovino. Ta knjige je bila temeljni kamen ustanove Studia slovenica. V tem obdobju je začel sodelovati z Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, ki je bila zadolžena tudi za zbiranje tiska slovenskih izseljencev po svetu, ki je bil pod komunističnim režimom prepovedan. Tudi to je del slovenske kulture in je zelo pomembno, da se ohrani. Fond se je z leti dopolnjeval in danes ustanova hrani največjo zbirko kulturne dediščine slovenskih izseljenskih skupnosti v Evropi, Severni in Južni Ameriki ter Avstraliji. Obsega nad 1300 škatel arhivskega gradiva, okoli 4000 knjig in najpopolnejšo zbirko izseljenskega časopisja. Ustanova hrani tudi dragocene arhive nekaterih slovenskih političnih osebnosti. Namesto zahvale za plemenito delo, ki ga je opravljal na svoje stroške, je pogosto naletel na težave. Leta 2008 je ustanova Studia slovenica in njen ravnatelj dr. Janez Arnež skupaj z arhivistko Andrejo Klasinc Škofljanec za svoje delo prejela Aškerčevo nagrado Arhivskega društva Slovenije »za izjemne prispevke na področju zbiranja, varovanja in ohranjanja arhivske dediščine slovenskih izseljencev«.

Še v visoki starosti je vozil avto. - Z ženo, p. Krizologom in sinom Janezom na njegovi novi maši.-  Knjiga Drobci minljivosti je izšla leta 2012, založba Družina.

ZA DRUŽINO TUDI ARHIV DOMA
Na praznik slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, 5. julija 1961, se je Janez Arnež na Vrhniki poročil z Marijo Petkovšek, študentko matematike. Njun zakon je bil blagoslovljen s petimi otroki, ki so bili rojeni v ZDA, šolali in vzgajali pa so se v Sloveniji. V ženi je našel tudi močno oporo pri svojem delu. Družina se je leta 1971 preselila v Slovenijo. V Brdih je kupil staro hišo, ki so jo s skupnimi močmi obnovili. Ko je najstarejši sin Janez (ki se je po letih znanstvenega dela odločil za duhovniški poklic – posvečen je bil leta 2016) hodil v osnovno šolo na Dobrovem, je učiteljica rekla, da ni Boga. Udaril je po klopi in odločno dejal: »Bog je!« Takoj so sklicali razredni sestanek, ki ga je obsodil.
Leta 1990 je dr. Janez Arnež stopil v pokoj. Bil je trdno odločen, da bo svoj pokoj preživel v Sloveniji in bo domov prepeljal celotno svojo zbirko. Želja se mu je uresničila leta 1991, ko je v samostojno državo Slovenijo pripeljal prvi kontejner svoje obsežne zbirke, ki se od leta 1992 nahaja v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu. Arhiv, ki ga je pripeljal v Škofove zavode, je postal del Katoliškega inštituta. »Zdaj se zame začenja nova doba. Čaka me naporno delo urejanja tega ogromnega gradiva.« Ko je bila urejena knjižnica ustanove Studia slovenica, jo je 3. junija 2003 blagoslovil tedanji ljubljanski nadškof dr. Franc Rode. »Navzočih je bilo nekaj prijateljev, ki so pomagali s svojim vplivom, da je ustanova preživela svoj smrtni boj,« je ob tem zapisal Arnež. Na vprašanje, ali je ravnal smiselno, ko se je posvetil zbiranju slovenske emigrantske literature, je odgovoril: »Osebno sem bil od začetka prepričan, da je to delo bilo potrebno, pomembno za slovensko narodno in katoliško skupnost.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2023), 38-39.

»Vera in nevera sta kakor sestri dvojčici. Človek se iz določenih razlogov, ki jih razum sam večkrat ne pozna, odloči za eno od njiju, ne da bi lahko popolnoma odstranil drugo. Vero spremlja nevera in nevero vera. Podobno velja za veliko upanje in brezup, ali za ljubezen in zavračanje drugačnosti ali samoljubje. So ljudje, ki se imajo za verne, a so v resnici neverni, in so drugi, ki se imajo za neverne, a so v resnici verni, kajti vera je predvsem bivanjska vrednota, življenje. Kakor imamo anonimne vernike, tako imamo tudi anonimne nevernike.« Tako je o veri razmišljal škof Vekoslav Grmič, izviren iskalec Boga in plodovit bogoslovni pisatelj. Med vsebinami, ki so mu predstavljale največji izziv in o katerih je najobširneje pisal, so poleg vere bile: Cerkev, človek, vest, Bog. O svojem iskanju je zapisal: »Razum je človeku svetilka na življenjski poti, vest in vera pa ga vodita pri izbiri prave poti.«

POTOVANJE SKOZI ČAS
»Človekovo življenje je potovanje skozi prostor in čas,« je zapisal Vekoslav Grmič. Njegovo življenje se je začelo 4. junija 1923 v Dobretincih v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. Rodil se je v družini, ki je dala tri duhovne poklice (brat Franc je bil salezijanski duhovnik, sestra Terezija redovnica). Gimnazijo je začel v Mariboru, zadnja dva letnika pa je zaključil na Ptuju, maturiral je leta 1944. Po maturi je bil mobiliziran v nemško vojsko. Jeseni 1945 se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Po končanem bogoslovnem študiju ga je mariborski škof Maksimilijan Držečnik 29. junija 1950 posvetil v duhovnika. Kot dušni pastir je nato deloval 17 let na Vranskem (1951–1968) kot kaplan, župnijski upravitelj in župnik. Ob rednem duhovniškem delu se je posvečal študiju, ki ga je leta 1961 zaključil z doktorsko disertacijo Teološke vsebine strahu v eksistencializmu, v kateri je obravnaval vpliv te filozofske smeri na tedanjo teologijo. S tem se je usposobil za učiteljsko službo na Teološki fakulteti, kjer je prevzel predavanja nekaterih dogmatičnih predmetov; na fakulteti je deloval vse do leta 1996. Na izviren in njemu lasten način je kot profesor »osvetljeval vero z lučjo časa, čas pa je razsvetljeval z lučjo vere« (škof Kramberger v pogrebni homiliji). Leta 1968 je bil imenovan za mariborskega pomožnega škofa. Po škofovskem posvečenju je postal ravnatelj mariborskega bogoslovja ter predavatelj in prodekan mariborske enote Teološke fakultete. Škof Maksimilijan Držečnik mu je zaupal vrsto odgovornih služb. Po Držečnikovi smrti leta 1978 je za dve leti in pol prevzel vodstvo škofije kot kapitularni vikar.

“OZNANJUJTE EVANGELIJ”
Ko je Vekoslav Grmič 21. marca 1968 prejel škofovsko posvečenje, je za svoje geslo in tudi svoj program izbral besedi iz Jezusovega naročila apostolom pred njegovim odhodom s tega sveta: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15). Svoje škofovsko geslo je skušal uresničevati vse življenje z govorjeno in pisano besedo. Geslo »Oznanjujte evangelij« ima globok pomen ne le za škofe, naslednike apostolov, ampak tudi za vse duhovnike, saj izraža glavni namen in smisel vsega njihovega delovanja. Škof Grmič je oznanjal s svojimi pridigami, v katerih je skušal razkriti vse skrite globine evangelija. V zborniku Znamenje ob Grmičevi 80-letnici je dr. Ivan Rojnik v razlagi njegovega gesla zapisal: »Evangelij je škofu Grmiču merilo za presojanje vseh vprašanj, ki zadevajo človekovo osebno in družbeno življenje ter njegov odnos do narave.« V njegovih pridigah in nagovorih kakor tudi v številnih knjigah se ponavljajo nekatere ključne teme. Zelo rad razmišlja o veri. Zanjo se moramo vedno znova odločati. Potrebna je skromnost in iskreno priznanje, da smo vsi le iskalci resnice.« S svojimi pridigami je vzbujal upanje, ko je poudarjal: »Bistvo evangeljskega sporočila je dobrota, ljubezen, ki jo je Kristus s svojim življenjem, oznanilom v besedi in dejanju postavil za temelj vseh zapovedi.« Prizadeval si je za dialog med vernimi in nevernimi ter drugače mislečimi. Kot teolog je 22. novembra 1868 v Idriji sodeloval na zgodovinski javni tribuni, ki jo je pripravil tamkajšnji Klub mladih, s temo Ali je Bog mrtev? S katoliške strani je bil ob škofu Grmiču filozof Janez Janžekovič, na nasprotni strani pa sta bila marksist Zdenko Roter in sociolog Marko Kerševan.

“ŠLO MU JE ZA ČLOVEKA”
Papež sv. Janez Pavel II. je v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik (1979) zapisal, da je pot Cerkve človek. Že pred tem je škof Grmič poudarjal, da mu gre za človeka, zato je bil za mnoge izviren in sprejet, mnogi pa ga niso razumeli, ker je znal biti oster in izzivalen. Ko je leta 1980 mariborski škof postal Franc Kramberger, se je škof Vekoslav Grmič odpovedal vsem dotedanjim funkcijam. Ohranil je le profesorsko službo. Bival je v svojem stanovanju v bogoslovju, dokler ni zaradi bolezni prišel v dom za starejše duhovnike. Svojo v trpljenju očiščeno dušo je izročil Bogu 21. marca 2005. Vstajenja čaka v duhovniškem grobu na mariborskem Pobrežju. Nad grobom beremo svetopisemski stavek: »Tisti, ki so mnoge poučili v pravičnosti, so kakor zvezde za vso večnost« (Dan 12,3). Spominski zapis, objavljen v Sporočilu slovenskih škofij, uradnem listu Katoliške cerkve na Slovenskem, na kratko pove, kako je škof Vekoslav Grmič oznanjal evangelij: »Hotel je biti v tesnem stiku z ljudmi našega časa. Zanimal se je za najbolj pereča družbena in politična vprašanja. Njegovo glavno prizadevanje je bilo posvečeno dialogu z družbenim in kulturnim okoljem, zato je iskal stične točke med krščansko teološko in moralno mislijo ter sodobnimi miselnimi tokovi. Tradicionalne krščanske vrednote je želel približati ljudem. Šlo mu je za človeka. Bil je globoko prepričan, da ima Jezusovo evangeljsko sporočilo odrešujočo in osvobajajočo moč tudi za sodobnega človeka. V iskanju dialoga je včasih zastopal drugačno mnenje, kot je prevladovalo v Katoliški cerkvi, vendar se od njenih temeljnih resnic in vrednot ni nikoli oddaljil.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2023), 36-37.

»Vse to, kar je predmet narodopisja, me je podzavestno mikalo in zanimalo že od mladih nog. Doraščal sem še v patriarhalnih razmerah, v strnjeno slovenski občini, kjer so ljudje na vasi še skrbno čuvali stara izročila kot dragoceno kulturno dediščino svojih prednikov, kjer so našega človeka na podeželju skozi vse letne čase in mimo vseh mejnikov človeškega življenja od zibelke do groba še živo spremljale stare šege in navade, kjer se je domača pesem še razlegala po hribih in dolinah ter se ubrano oglašala pod vaško lipo, pri delu na polju, ob setvi in žetvi, ob košnji, na paši, ob teritvi, preji in drugih kmečkih opravilih, ki jih mlajši rod ne pozna več.« Tako je korenine svoje ljubezni do narodopisja predstavil Pavle Zablatnik, vodilni narodopisec koroških Slovencev, ki je s svojim vsestranskim delovanjem kot duhovnik, profesor in kulturni delavec močno vplival na razvoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem po drugi svetovni vojni.

»MENE JE UK VESELIL«
»Rodil sem se 4. decembra 1912 kot kmečki sin na južnem Koroškem v idilični vasici Bilnjovs v bilčovski župniji in občini. Obiskoval sem pol ure oddaljeno dvojezično šolo v Bilčovsu. Učni jezik je bila nemščina, ker pa smo otroci od doma znali samo slovensko, nas je moral učitelj prva dva razreda postopoma uvajati v nemščino s pomočjo slovenščine. Verouk pa je bil izključno slovenski. Mene je uk veselil, zato so me starši poslali študirat na gimnazijo v Celovec.« Po starem cesarskem zakonu so tam v višjih razredih imeli tedensko dve uri slovenščine. Po maturi leta 1933 se je odločil za študij bogoslovja in po petem letniku je leta 1938 pel novo mašo v domači župniji. Takoj zatem je odšel na župnijo Št. Lenart pri Sedmih studencih. Leta 1939 je postal upravitelj župnije Šmarjeta pri Velikovcu, kjer je imel hude spopade z nacističnimi mogotci. »Za vas smo se med vojno zelo bali, saj ste ves čas bili z eno nogo v ječi,« mu je leta 1945 povedal škof Kostner. Po prestani hudi bolezni je dobil študijski dopust. Na filozofski fakulteti univerze v Gradcu je študiral filozofijo in psihologijo, slavistiko in klasično filologijo. Študij je zaključil leta 1951 z doktoratom filozofije na podlagi narodopisne disertacije o duhovni ljudski kulturi koroških Slovencev. Kot profesor je najprej poučeval na realni gimnaziji v Celovcu, leta 1957 je bil premeščen na tedaj ustanovljeno Zvezno gimnazijo za Slovence v Celovcu, kjer je poučeval slovenščino, latinščino in grščino ter ruščino in stenografijo. Za to šolo je priredil dva učbenika in štiri slovenske čitanke. Leta 1968 je postal ravnatelj slovenske gimnazije in to ostal do upokojitve leta 1977. Pod njegovo vlado se je Slovenska gimnazija leta 1975 preselila v novo šolsko poslopje.

PRAVA LJUBEZEN – DRUGI POKLIC
»Zanimanje za narodopisje se mi je v Gradcu na vsem lepem sprevrglo iz golega konjička v znanstveno zanimanje,« je dejal in povedal, da je kot študent imel seminarski referat z narodopisno temo in profesorji so mu svetovali, naj napiše doktorsko tezo o šegah in navadah koroških Slovencev in mu določili tudi naslov Duhovna ljudska kultura koroških Slovencev (v nemščini). Gradivo zanjo je zbiral na terenu z zamudnim zapisovanjem podatkov. To je nadaljeval tudi ob profesorski službi, tedaj že oborožen z magnetofonom. Kot delavec na terenu »je znal izkoristiti prednosti svoje osebe. Domačinu (in duhovniku) je bilo mogoče izvedeti in zapisati narodno blago, ki bi ga tujemu, neznanemu raziskovalcu zlasti stari ljudje nikoli ne zaupali in bi šlo z njimi v grob,« je zapisal etnograf dr. Niko Kuret, po katerem se je Zablatnik zgledoval pri pisanju svojih dveh knjig, ki sta izšli v redni knjižni zbirki Mohorjeve založbe: Od zibelke do groba, šege in navade na Koroškem (1983), in Čar letnih časov v ljudskih šegah na Koroškem (1985). Ljudje so ga poznali iz radijskih oddaj Iz ljudstva za ljudstvo, s katerimi je začel leta 1955. V njih je prinašal pogovore z rojaki iz cele južne Koroške ter predstavljal šege in navade koroških Slovencev iz vseh treh dolin. Njegove narodopisne serije so izhajale v mesečniku Družina in dom, ki ga izdaja Mohorjeva in je bil Zablatnik nekaj časa njegov urednik. Zelo pomembno delo je opravil s svojimi članki o slovenski ljudski kulturi, ki jih je objavljal v nemškem jeziku. Z njimi je razbijal predsodke Avstrijcev in gradil mostove med narodoma na Koroškem.

DUHOVNIK MED LJUDMI
Pri Mohorjevi družbi v Celovcu je leta 2004 izšel zbornik predavanj in prispevkov s simpozija o dr. Pavletu Zablatniku, ki je bil maja 2003 v njegovi rojstni fari Bilčovs ob deseti obletnici njegove smrti. 17 avtorjev s Koroške in iz Slovenije je iz različnih kotov osvetlilo lik tega velikega koroškega narodnjaka. Koroška duhovnika Jože Kopeinig in Jože Valeško sta predstavila Pavleta Zablatnika v njegovem duhovniškem poslanstvu, ki mu je bil pri vsej svoji vsestranski dejavnosti zvest do konca. Na župnijo je bil poslan takoj po novi maši. Po želji škofa je bil vedno na razpolago za dušnopastirsko delo. Kot profesor je iz svojega bivališča v Celovcu oskrboval razne župnije. Kot upokojenec je na škofovo prošnjo sprejel pomoč v Št. Janžu v Rožu in v Glinjah pri Borovljah. »Njegove pridige so bile jedrnate, preproste in za ljudstvo razumljive,« je povedal tajnik Krščanske kulturne zveze Nužej Tolmajer. »Po maši se je rad srečeval z ljudmi in se takoj vključil v tako imenovane pomašne razprave na sejmišču pred cerkvijo, ki so trajale včasih več ur ... Bil je zelo vesele in vedre narave. V družbi je bil zelo prijeten in zabaven.« Ob njegovi smrti je neutrudni duhovnik Jože Kopeinig zapisal: »Vplival je na druge, na nas: s tem, kar je bil – bil pa je dober ko kruh; s tem, kar je delal – bil je učen kakor modrijan; s tem, kar je govoril – govoril je besede razumevanja in dobrote.« Škof Egon Kapellari je izrekel zahvalo: »Doktor Zablatnik je bil prisrčen človek, ki je lahko zgradil mostove in ki jih je tudi ohranjal – posebno mostove med deli prebivalstva na Koroškem.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2023), 38-39.

Potem ko je izvršil svoje odrešenjsko poslanstvo, se je Jezus pred vrnitvijo k Očetu poslovil od svojih apostolov z naročilom: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu!« (Mt 16,15). Zatorej ima Cerkev, tako vesoljna kot krajevna, dolžnost širiti Kristusovo blagovest. Tej njeni »ustavni« dejavnosti, ki ji je bila Cerkev v vseh časih zvesta, pravimo misijoni, od Cerkve poslanim glasnikom evangelija pa misijonarji. Od množice slovenskih misijonarjev je najbolj znan Friderik Baraga, ki je v letih 1831 do 1868 s svetniško vnemo deloval ob Velikih jezerih med severnoameriškimi Indijanci. Pri oznanjevanju evangelija si je prizadeval tudi za njihov gospodarski in kulturni napredek. Nekaj desetletij zatem je po njegovem zgledu med Indijanci v Minnesoti misijonaril Jožef Frančišek Buh. Predstavljal je vez med slovenskimi duhovniki v ZDA, ki so bili »pravi« misijonarji med pogani, in tistimi, ki so prišli po misijonskem obdobju, da bi skrbeli za slovenske izseljence.

IZ POLJANSKE DOLINE V PROSTRANO AMERIKO
Jožef Frančišek Buh je bil sin verne Poljanske doline. Rodil se je 17. marca 1833 v zaselku Zadobje v župniji Lučine. Osnovno šolo je obiskoval v Poljanah in Škofji Loki, kjer se je naučil nemščine. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani. Po maturi je jeseni 1854 vstopil v bogoslovno semenišče in se pripravljal na duhovniški poklic. Že med študijem se je zanimal za možnost delovanja v misijonih. V tretjem letniku je pisal Frideriku Baragi, tedaj že škofu v Sault Ste. Marie, da bi ga kot študenta sprejel v svojo škofijo. Baraga mu je odgovoril, da ga z veseljem sprejme, če dobi odpustnico svojega škofa. Tedanji ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf pa ga ni pustil oditi. Po mašniškem posvečenju 25. julija 1858 je svoje duhovniško poslanstvo začel kot kaplan v Loškem Potoku, po treh letih je odšel v Radeče pri Zidanem Mostu. V svojih kaplanskih letih je Buh napisal dva molitvenika: Zvezdice (1862) in Jezus v sercu (1863). V začetku leta 1864 je prišel v Evropo 78-letni misijonar Franc Pirc iz škofije St. Paul, ki je obsegala celotno Minnesoto, po duhovnike in bogoslovce. Dobil jih je 16; med osmimi Slovenci je bil tudi Jožef Frančišek Buh z odpustnico škofa Jerneja Vidmarja. Na ameriška tla so stopili 19. maja 1864. Po prihodu v mesto St. Paul je tamkajšnji škof štiri bogoslovce poslal v semenišče, kjer so se pod Buhovim vodstvom pripravljali na mašniško posvečenje. Ko je to nalogo opravil, je odšel k staremu misijonarju Francu Pircu in prevzel skrb za njegove misijonske postaje ter ustanavljal nove. V Minnesoto je prišel v obdobju hitre rasti prebivalstva. Od polovice šestdesetih let 19. stoletja so se v to deželo ob številnih Evropejcih priseljevali tudi Slovenci, ki so v več krajih ustanovili rudarske naselbine. Buh je skrbel zanje ne le v duhovnih, ampak tudi v materialnih potrebah.

MED INDIJANCI PO BARAGOVEM ZGLEDU
Sredi leta 1865 je Buh od častitljivega misijonarja Franca Pirca odšel med Indijance v severni Minnesoti. Ob njegovem prihodu so tam živeli posamezni indijanski rodovi. Po zgledu modrega misijonarja Friderika Barage je hotel biti Indijanec med Indijanci. Takoj se je lotil učenja ter preučevanja njihovega jezika in navad. Uporabljal je knjige, ki jih je pripravil Friderik Baraga. Sam pa je sestavil in dal natisniti veroučni priročnik v indijanskem jeziku. Indijance je poleg krščanskega nauka učil tudi življenja s stalnim bivališčem (kot lovci so se stalno selili), pisanja in branja, miroljubnih odnosov s sosedi ter novih oblik preživljanja. Spoznal je, da bo Indijance težko pridobiti za sprejem krščanske vere, ker »preveč ljubijo svoje neverske vraže«. Veselilo pa ga je, da so bili pripravljeni popustiti pri poučevanju svojih otrok. Uvidel je, da bi bile za to nalogo najprimernejše redovnice. Od Pirca se je naučil tudi homeopatske metode zdravljenja in zdravil Indijance, ki pravih zdravnikov niso imeli. Indijanski poglavarji so v Buhu videli svojega zaveznika in se vedno posvetovali z njim, ko je šlo za urejanje odnosov z oblastmi. Indijanske rezervate je Buh obiskoval do konca svojega življenja.
Kmalu po prihodu v ZDA je Buh zaprosil za ameriško državljanstvo in ga leta 1870 tudi dobil. Vendar je vse življenje ohranjal stike s staro domovino, predvsem z objavami v cerkvenem časopisu Zgodnja danica,  ki jo je urejal njegov poljanski rojak Luka Jeran, velik podpornik misijonarjev. Objavljal je Buhova pisma o njegovem misijonarjenju med Indijanci, po letu 1875 pa tudi o življenju in delu slovenskih izseljencev v ZDA. Stike z domovino je Buh ohranjal tudi z obiski: v času svojega bivanja v ZDA (1864-1923) se v na Slovensko vrnil trikrat.

ZAČETNIK SLOVENSKEGA TISKA V ZDA
Od polovice šestdesetih let 19. stoletja dalje so se v Minnesoto priseljevali tudi Slovenci in ustvarili slovenske naselbine. Da bi jim pomagal pri reševanju socialnih težav in vključevanju v novo družbo, je Jožef Buh za slovenske rudarje v krajih Tower in Ely leta 1890 ustanovil Družbo sv. Cirila in Metoda, leta 1894 pa je bil med ustanovitelji podpornega združenja Kranjsko slovenska katoliška jednota, ki je povezovalo delavce in njihove družine v ZDA.  Članom je nudilo pomoč v času bolezni ali brezposelnosti, v primeru smrti pa odškodnino. Leta 1888 je Buh postal prvi župnik v rudarskem mestu Towru, kjer so se naselili slovenski, nemški in skandinavski priseljenci. Včasih je maševal tudi v štirih jezikih. Skrbel je za družbeni napredek slovenskih priseljencev. Leta 1891 je začel izdajati časnik Amerikanski Slovenec,  prvi slovenski časnik, ki je izhajal v ZDA. Uredništvo je prenesel v Chicago. Zaradi izgub je Buh kupil tiskarski stroj in ustanovil prvo slovensko tiskarno v ZDA, v kateri je tiskal Slovensko-angleško slovnico, prvo slovensko knjigo, natisnjeno v ZDA. Leta 1901 je Jožef Buh postal župnik v Elyju, kjer je živelo več Slovencev kot v Towru. Ob 50-letnici duhovništva (1908) so mu pripravili veličastno slavje. Postal je eden najdejavnejših članov Zveze slovenskih duhovnikov v ZDA, katere namen je bila duhovna oskrba slovenskih priseljencev. V Elyju je ostal do leta 1918. Kmalu po ustanovitvi škofije Duluth (1889) je škof James McGolrick imenoval Buha za generalnega vikarja, saj se je zavedal znanja in izkušenj, ki si jih je Buh pridobil med dolgoletnim misijonskim delovanjem po Minnesoti. Po smrti škofa McGolricka je postal upravitelj škofije. Novi škof je ustanovil Buhov misijonski zavod za izobraževanje misijonarjev in Buha imenoval za voditelja. V tej službi je ostal do 3. februarja 1923, ko je bil poklican v večnost.

S. Čuk, Jožef Frančišek Buh: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2023), 38-39.

»Ko prevzemamo pastirsko skrb za to škofijo, gotovo želite vedeti, kako naj bi v božji Cerkvi ravnali v našem duhu in po naših zamislih … Naša edina želja je, da se držite tega in ravnate po tem, kar so zmerom in povsod vsi verovali in učili … Z vso ljubeznijo vas prosimo, da se pri božji službi držite reda, kot je v tej škofiji zapovedan. Ob nedeljah in praznikih imejte pri rani (jutranji) maši homilijo, razlago berila ali evangelija, pri veliki ali farni maši pridigajte, pri popoldanski božji službi pa poučujte v krščanskem nauku otroke in odrasle … Ne le z besedo, tudi z zgledom moramo učiti. Človeška narava je že taka, da besede poslušalcem sežejo v srce in jih sprejmejo le takrat, ko čutijo, da prihajajo iz srca pridigarja, polnega svetega ognja.« Tako je goriški škof Jožef Walland zapisal v svojem prvem pastirskem pismu (6. junija 1819). Z njim nagovarja predvsem duhovnike. Sam je bil vzgojen v jožefinskem semenišču v Gradcu in v svojem pismu predpisuje duhovnikom predpise o bogoslužju cesarja Jožefa II.

GORENJEC V GORICI
Njegova rojstna dežela je bila Gorenjska. Luč sveta je zagledal 28. januarja 1763 v Novi vasi pri Lescah. Bil je edini otrok očeta Jožefa, ki ga je izgubil že pred dopolnjenim prvim letom. Mati Barbara se je drugič poročila in v zakonu z Janezom Gogalom rodila sedem otrok. Jožefa so poslali v ljubljanske šole. Po maturi ga je mikalo, da bi se posvetil zdravilstvu, vendar se je odločil za duhovniški poklic. Filozofijo in teologijo je študiral v jožefinskem centralnem semenišču v Gradcu. Za duhovnika ga je 15. novembra 1789 posvetil ljubljanski nadškof Mihael Brigido. Po posvečenju je bil kaplan v Kresnicah in Velikih Laščah, nato ga je vlada imenovala za kateheta na ljubljanski normalki, nadškof Brigido pa nato za profesorja več teoloških predmetov na škofijski bogoslovni šoli. Katehetiko in praktično (pastoralno) teologijo je poučeval v slovenščini. Skupaj z Ravnikarjem, Metelkom in drugimi si je prizadeval za ustanovitev stolice za slovenski jezik v Ljubljani. Leta 1805 je z odlokom cesarja Franca II. postal ljubljanski stolni kanonik in nadzornik ljubljanskih šol. Bil je član komisije, ki je pregledovala prevod Svetega pisma Jurija Japlja. Pod francosko okupacijo je bil od leta 1809 rektor ljubljanske centralne šole. Po odhodu Francozov pa je postal gubernijski svetnik v Trstu in zatem v Ljubljani. Po ukinitvi Napoleonove univerze v Ljubljani se je skupaj z Metelkom zavzemal za ohranitev teološke fakultete. Cesar Franc I. ga je 8. marca 1818 imenoval za goriškega škofa, papež Pij VII. pa je 2. oktobra cesarjevo imenovanje potrdil. Škofovsko posvečenje mu je 22. novembra podelil ljubljanski škof Avguštin Gruber. V goriški stolnici je bil ustoličen 10. januarja 1819. Po duhu je bil malo jožefinist, kar razodeva tudi njegovo prvo pastirsko pismo. Pozneje pa je skušal popraviti svoje napake in zaceliti rane, ki jih je bil Jožef II. zadal goriški škofiji.

GORIŠKI ŠKOF, NAZADNJE NADŠKOF
Goriška škofija je nastala na ozemlju nekdanjega oglejskega patriarhata, ki ga je v sporazumu s cesarico Marijo Terezijo in beneškim senatom papež Benedikt XIV. z odlokom z dne 2. julija 1751 ukinil in ustanovil dve novi škofiji: goriško za avstrijsko in videmsko za beneško v Furlaniji. Na pritisk cesarja Jožefa II. je papež Pij V. leta 1788 goriško nadškofijo ukinil in prenesel nadškofijski sedež v Ljubljano. Isti papež je obnovil sedež škofije v Gorici (1791). Po končanih napoleonskih vojnah je cesar Franc I. ponovno ustanovil Ilirsko kraljestvo in zahteval od papeža, naj uredi ozemeljski sestav škofij v Dalmaciji in Istri. Papež Pij VII. je raziskavo poveril goriškemu škofu Wallandu. Na podlagi njegovih predlogov je papež Leon XII. leta 1828 ukinil več škofij v Dalmaciji, nekaj drugih škofij pa je združil po dve pod enega škofa – koprsko je pridružil tržaški. Njegov naslednik Pij VIII. je z apostolskim pismom z dne 27. julija 1830 osnoval ilirsko cerkveno provinco z metropolitanskim sedežem v Gorici in ji podvrgel ljubljansko, tržaško-koprsko, poreško-puljsko in krško (Krk) škofijo. Odlok je stopil v veljavo na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1831, in so ga pozdravili zvonovi po vsej goriški nadškofiji.
Goriški nadškofje in ilirski metropoliti so v naslednjih sto letih bili po rodu Slovenci. Gorenjec Jožef Walland (od 1819–1830 kot škof, od 1830 do 1834 kot nadškof in ilirski metropolit). Sledil mu je Korošec Franc Ksaver Luschin (1835–1854), Gorenjec Andrej Gollmayr (1855–1883), Goričan Alojzij Matej Zorn (1883–1897), Štajerec Jakob Missia (1897–1902), prvi slovenski kardinal, Andrej Jordan, po očetu Slovenec (1902–1905), Frančišek Borgija Sedej (1902–1931), goriški rojak iz Cerknega, je bil zadnji slovenski goriški nadškof. Nadškof Jožef Walland, Jožef Tominc, olje na platnu, ok. 1820 (slika v goriški stolnici).  - Notranje dvorišče nadškofijske palače v Gorici.  - Grb nadškofa Jožefa Wallanda.  Vhod v dom goriških nadškofov.  - Cerkev sv. Hilarija in Tacijana je leta 1465 postala prva župnijska cerkev v goriškem mestu; sedanjo podobo je dobila v 18. stoletju, ko je postala stolnica.  Notranjščina goriške stolnice.  - Grof Karel Mihael Attems (1752–17774), prvi goriški nadškof.  - Frančišek Sedej (1902–1931), zadnji goriški nadškof Slovenec.  - Oglej v Wallandovem času. - Bronasti relief Jožefa Wallanda (Balanta) na župnijski cerkvi Marije Vnebovzete v Lescah (delo ak. kiparja Staneta Kolmana, 2000), v spomin na rojaka iz bližnje Nove vasi.

“TU NAS IMATE, SVOJEGA ŠKOFA!”
»Preljubi bratje, vi sami veste, kako težka je butara nam naložena, veste tudi, da so se naši dnevi že nagnili in da naša moč od dne do dne pojema,« nagovarja 56-letni škof Jožef Walland svoje duhovnike v pastirskem pismu ob prevzemu goriške škofije. Prosi jih, naj molijo zanj in se ga vsak dan spominjajo pri maši. Takoj je začel z vizitacijami škofije, pastirskimi obiski župnij, največkrat združenimi z birmami, ko se je srečeval z duhovniki in verniki. Po zgledu iz Ljubljane je v svoji škofiji uvedel slovenščino v ljudske pobožnosti ter pospeševal krščanski nauk in pridige v ljudskem jeziku. Njegova prva misel je bila poskrbeti za primerno izobrazbo duhovnikov. Cesar Jožef II. je v okviru svojih reform združil škofijska bogoslovna semenišča v večjih mestih; 30. marca 1783 je začelo delovati v Gradcu skupno semenišče za Štajersko, Koroško, Kranjsko in Primorsko. Za obnovitev bogoslovnega študija v Gorici si je prizadeval že Wallandov predhodnik škof Francesco D'Inzaghi. Cesarjevo dovoljenje, da se v Gorici ustanovi skupno semenišče za Istro, Trst in Gorico, je bilo dano maja 1818, slovesno odprtje bogoslovnega semenišča z visoko bogoslovno šolo pa je bilo 12. januarja 1819, dva dni po Wallandovi razglasitvi za goriško-gradiškega škofa. Škof je poskrbel za dobre profesorje. Prihajal je k izpitom bogoslovcev in presojal njihove darove. Duhovnike je z osebno priljudnostjo navezal nase. Vsak duhovnik je bil povabljen k škofovi mizi. Doletela ga je čast, da je v svoji stolnici posvetil štiri škofe. Veliko skrb je posvečal. šolski izobrazbi mladine v škofiji.
Po večkratni bolehnosti je prve dni maja leta 1814 resneje zbolel. Prva dva dneva križevega tedna je še spremljal procesijo, tretji dan pa je obležal. V petek po Gospodovem vnebohodu je prejel sveto popotnico, v nedeljo, 11. maja 1814, pa je mirno zaspal v Gospodu. Pogrebne slovesnosti je vodil njegov učenec in prijatelj Matevž Ravnikar, prvi tržaško-koprski škof.

S. Čuk, Jožef Walland: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2023), 38-39.

»Prepotoval sem mnogo tujih dežel in obiskal njihova gorstva. V daljavah in višavah tujine sem še globlje občutil ljubezen do svoje zemlje in lepoto našega gorskega sveta, v katerem sem preživel mladost in najlepše ure svojega življenja. Res so tuje gore mogočne, velike in lepe, toda kje je še na tako majhnem delu sveta združeno toliko raznolikosti, tihe domačnosti in vznemirljive lepote, kje je še toliko divjih in nedostopnih sten, z bohotnim gorskim cvetjem posutih livad in grozljivega vzdušja neviht in megla? Kje naj bi še našel tako dobre ljudi, kot so ljudje pod našimi gorami, ki sem jim dolžan zahvalo za gostoljubje na svojih samotnih gorskih potovanjih.« To ljubezensko izpoved je na začetku svoje knjige Raj pod Triglavom (1968) zapisal Jaka Čop, zaljubljenec naših gora, ki jih je fotografiral v vseh letnih časih, nasmejane v soncu in razbičane od neviht. S svojimi fotografskimi monografijami je ljudem odpiral oči za naš prelepi gorski svet in jih navdušil zanj.

VSI ČOPI SO BILI NAVDUŠENI PLANINCI
Jaka Čop se je rodil 26. oktobra 1911 na Jesenicah. Oče Jakob je bil ključavničarski mojster na železnici, mati Ivana je bila lastnica jeseniške kavarne. Po opravljeni meščanski šoli v domačem kraju se je na gostinski šoli v Ljubljani izučil za natakarja. Tega poklica zaradi poškodbe kolena ni mogel opravljati. Zaposlil se je v Železarni, kjer je do upokojitve služil kruh v tehničnem biroju. Vsi Čopi si bili navdušeni planinci. Tudi Jaka se je že zgodaj posvetil goram. Zanimanje zanje so mu poleg očeta, ki je bil gorski vodnik in oskrbnik koče na Golici, in strica Joža, vrhunskega alpinista, vzbujali tudi obiskovalci domače kavarne, ki so se vračali z gora. Jaka je prehodil vse slovenske gore, bil je na mnogih vrhovih v Visokih Turah, v Dolomitih, Karnijskih in Centralnih Alpah pa tudi v gorstvih drugih dežel. Najljubši pa so mu bili Julijci, ki jih je prehodil neštetokrat v vseh letnih časih. Zaradi že omenjene poškodbe se ni mogel posvetiti alpinizmu, postal pa je dober planinec in odličen gorski fotograf. Prvo planinsko fotografijo je posnel že pri desetih letih. Kot član fotoamaterskega odseka kluba Skala je naglo napredoval. Kot fotograf krajinar je bil romantično navdihnjen lirik. Pri srcu mu je bila črno-bela fotografija. Po letu 1950 je pričel snemati tudi barvne diapozitive. Njegove fotografije so izšle v šestih knjigah: Svet med vrhovi (1962), Raj pod Triglavom (1968), Viharniki (1970), Kraljestvo Zlatoroga (1989), Slovenski kozolec (1993) ter Trenta in Soča (1996). Na večni Triglav se je povzpel 5. januarja 2002, v častitljivem 92. letu svetopisemskih očakov.

UČITELJ IN VZGOJITELJ MLADIH GORNIKOV
Jaka Čop je bil zelo priljubljen med gorniškimi tovariši, kar potrjujejo zapisi v Planinskem vestniku ob njegovih življenjskih jubilejih. Člani Planinskega društva Jesenice, njegove družine, so ob njegovi šestdesetletnici zapisali: »Izredno lepa lastnost njegovega značaja je v tem, da je znal ljubezen do gorskega sveta prenašati tudi na druge ljudi. Dvakrat: ko je gore približal v vsej svoji lepoti tudi ljudem, ki jim ni bilo dano, da bi sami lahko uživali te lepote, in neposredno, ko je neštetokrat vodil mlade ljudi in otroke po gorskih stezah in jim vcepljal ljubezen do gora, cvetja do tovarištva in lepega obnašanja. Veliko gornikov našega gorenjskega kota je zakoračilo prvič v gore pod Jakovim vodstvom, veliko jih je pri Jaku dobilo prve napotke za planinstvo in mnogi od teh so postali kasneje znani alpinisti …« Kasneje je skozi svojo pravljico o Zlatorogu predstavil gorski svet okoli 70.000 šolarjem, po raznih krajih Slovenije je imel dobro obiskane razstave svojih črno-belih fotografij. Ob njegovi osemdesetletnici je Janez Krušic opozoril na njegov izreden čut in smisel za igro “svetlobe in senc na obrazih naših gora” Devetdesetleten je svojega obiskovalca Jožeta Miheliča poučeval, da gorska fotografija niso gole skale: »Življenje in njegovo pestrost moraš fotografirati: kakšen cvet pa lišaj na macesnovi veji, žival, ki se je prikazala, delo na planini, oblake. Brez oblakov ni nič. Zaradi njih je pogled z istega mesta vedno drugačen.« Na njegovo vprašanje, kako da toliko hodi po hribih, je odvrnil: »Veš, to je pa zato, ker imam doma čisto majhno sobo. Ko sonce posije vanjo, moram pa jaz ven!«

PRIČEVANJA O ČASU, KI JE MINIL
»Največja želja moje mladosti je bila poklekniti na trentarsko zemljo in zajeti v dlani hladen požirek Soče.« Uresničila se mu je po drugi svetovni vojni, ko je bila Primorska spet del matične domovine. Obiskoval je Gregorčičevo Vrsno, privlačilo ga je samotno Stržišče in druge vasi pod Črno prstjo. V njegovih knjigah je shranjena nekdanja vsakdanjost. Če ne bi bila fotografsko zapisana, ne bi verjeli, da se je dogajala pred petdesetimi, šestdesetimi leti. Te fotografije so pričevanja o času, ki je minil. Na njih so obdelana polja, ki so zdaj travniki ali z grmovjem zaraščena gmajna, kjer se kosi največ samo še zato, da se seno skuri, sadovnjake, ki postajajo jalovi, in travnata pobočja gore, ki jih zdaj požira gozd in skriva podrtije senikov. Nič manj razkrivajoči niso posnetki drugih gorskih vasi, ki izumirajo.
V zapisu Stoletnica rojstva Jaka Čopa Elizabeta Gradnik navaja njegovo izjavo o začetkih fotografskega ustvarjanja: »Vem samo to, da so bili filmi nekaj časa tako dragi, da sem zaslužil le za osem filmov na mesec. Vse bi zapravil, če bi kupoval tudi kemikalije, a sem jih večinoma kar sam sestavil. Povečevalnika pa dolga leta sploh nisem imel, sem le preslikaval. Tudi slike sem dolga desetletja delal sam. Za temnico mi je bila kuhinja ali pa kar stranišče.« Tam beremo tudi prijazno dogodivščino. Ko je nekoč s fotoaparatom romal po hribih, sta se ob njem ustavila mlada ženska in otrok. Ženska ga je prosila, da bi otroka slikal, toda nima denarja. »Bi vam pa dala klobaso za sliko, če bo prav.« Tako je posnel svoj prvi klobasni motiv, kasneje jih je bilo še več. »Fotografije so mi revni ljudje najlažje plačevali s klobaso, meni pa je bilo takšno plačilo daleč najljubše.«

S. Čuk, Jaka Čop (1911-2002): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2021), 38-39.

»Slikar ni vsak, ki slika, ampak le tisti, ki premore lastno vizijo in hkrati sposobnost, da jo identično uresniči v oblikah in barvah. Zato niti ni najnujnejše posebej občutljivo oko, prepotrebno pa je notranje zrenje, drugače povedano: lastna sugestivna imaginacija in kajpada tej imanentna moč, da jo z izraznimi sredstvi ustrezno predstavi. (…) Slikati brez takega namena ali kažipota je zatorej komaj tehnicistično izživljanje. Je obrt, spretnost, ki se lahko povzpne do mojstrstva, ne more pa se dvigniti v maziljeno kategorijo osebno izpovedovane umetnosti,« je zapisal Marijan Tršar, eden vidnejših sodobnih slovenskih likovnih ustvarjalcev, ki se je ukvarjal tudi z likovno teorijo in kritiko. Napisal je več knjig o likovni problematiki. Zanimiva so njegova avtobiografska pričevanja, v katerih obuja spomine na svoje lepo otroštvo, predstavi svojo študijsko pot, naslika pošastne podobe pekla treh taborišč, ki so zaznamovala njegovo življenje, a njegovega srca niso zastrupila s sovraštvom.

UMETNIŠKI POKLIC – VZVIŠENA SLUŽBA LEPOTI
Marijan Tršar je bil rojen 17. februarja 1922 v Dolenjskih Toplicah, kjer je kot financar služboval njegov oče. V rojstnem kraju je preživljal svoje otroštvo. Nepozabne spomine nanj je predstavil v dvanajstih prisrčnih zgodbah, ki slikajo življenje vaških otrok v letih po prvi svetovni vojni. V Toplicah je začel hoditi v šolo, tam je bil (skupaj s starejšo sestro) pri birmi, potem pa se je družina preselila v Ljubljano. Tam je obiskoval klasično gimnazijo. Po maturi se je odločil za umetniški poklic, ki se mu je kazal kot “vzvišena služba lepoti”. Ker ni mogel iti na Akademijo v Zagreb, mu je Božidar Jakac svetoval, naj se vpiše na umetnostno zgodovino, zraven pa hodi k njemu v slikarsko šolo. Proti koncu dijaških let je spoznal Franceta Balantiča, “pravega pesnika”. Skupaj z njim naj bi mladi pesniki, med njimi tudi Marijan Tršar, objavili pesniški almanah, a načrt je ustavila druga svetovna vojna. Ob začetku vojne je kot navdušen “branitelj domovine” padel v ustaško taborišče v Zagrebu, med vojno je prestajal muke italijanskega taborišča Gonars, takoj po vojni pa je šel skozi pekel komunističnega taborišča Teharje, “kjer sta se srd in jeza zgostila v maščevanje”. Leta 1945 je nadaljeval študij na tedaj ustanovljeni Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani in leta 1951 diplomiral pri profesorju Gojmirju Antonu Kosu in zatem končal še grafično specialko pri Božidarju Jakcu. Leta 1979 je postal redni profesor na ALU, istega leta pa je na beograjski univerzi končal magisterij iz umetnostne zgodovine s temo Vasilij Kandinski, slikar in teoretik. Kot slikar se je sprva posvečal predvsem grafiki, nato oljni tehniki in akvarelu. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi leta 1993 Jakopičevo nagrado, leta 1996 pa častni znak svobode RS. V svet večne Lepote, ki ji je s svojim delom zvesto služil, je odšel 18. oktobra 2010.

VSAKO STVARITELJSTVO JE BOGOISKATELJSTVO
Marijan Tršar je bil vsestranski umetnik, ne le slikar. V šestdesetih letih se je uveljavil kot likovni kritik. Redno je spremljal slovensko likovno ustvarjalnost v Naših razgledih, svoje študije je objavljal v raznih strokovnih revijah. Predstavljal je slovenske in jugoslovanske umetnike. Imel je tudi pisateljski dar. Napisal je otroško igrico Zgodba o dedku Mrazu (1965), napisal in ilustriral je otroški povesti Indijanci, gusarji in detektivi (1964) in Zgodbe o psu Riku (1969), v zrelih letih je spregovoril o sebi v avtobiografskih pripovedih Otroštvo (Dolenjska založba, 1993), Moja akademijska leta (Mohorjeva družba, 2012) in Dotik smrti (Nova revija, 2000). Njegov kritični, teoretski in literarni opus obsega več kot 800 enot.
Njegovo likovno ustvarjanje tako v grafiki kot v slikarstvu se je iz začetnega realizma prek kubističnih del, nazadnje pa se je prek zgledov italijanskih in francoskih modernistov približalo avantgardni abstraktni smeri. »Od nekdaj je bila gonilo vseh mojih načrtov in dejanj nekakšna nenasitljiva radovednost,« je povedal kot naš ‘gost meseca’ (Ognjišče, 11/2002). »Nenehno iskanje, približevanje izsanjanim idealom, ki jih nikoli ne boš dosegel, so pač ideali. Toda nekje sem zapisal, da je že iskanje smisla lahko smisel življenja. Podobno v umetnosti: vsak želi postati največji, najbolj popoln in najbolj sugestiven, a je malo možnosti, da bi to dosegel. Toda bistveno je, da se trudiš za ta vzvišeni cilj, za to nedosegljivo popolno lepoto. Ta je hkrati več kot zgolj estetska kategorija, saj v višku prehaja v etično, postane resnica. V prenekaterih pogovorih z ustvarjalci se mi je to potrdilo, strinjali smo se, da je vsako stvariteljstvo, torej tudi slikarstvo, pravzaprav bogoiskateljstvo. Človekovo bistvo nenehno hrepeni k najvišji popolnosti, pa naj jo imenujemo Lepota ali resnica.«

TRIJE “DOTIKI SMRTI”
»Pričujoči zapiski naj bi bili pričevanje o treh življenjskih doživetjih, ki so se mi neizbrisno vtisnila v spomin in me komaj polnoletnega razvojno značajsko oblikovala. Prvi dve sta iz vojnih let, zadnje pa iz mesecev po njej,« pove Marijan Tršar na začetku svoje knjige Dotik smrti (2000). Ta tri “doživetja” so bila tri taborišča: ustaško Zagreb 1941, fašistično Gonars 1942 in komunistično Teharje 1945. Najhuje je bilo v Teharjah, kjer so mučitelji “z nepojmljivimi krutostmi, s sadističnim izživljanjem nad nemočnimi jetniki presegli vse presežnike hudobije”. V ta pekel je bil pahnjen maja 1945, ko je bil z domobranci vrnjen iz Koroške. On ni bil domobranski vojak ali policist, ampak je ves svoj čas posvečal umetnosti: risal je in slikal ter objavljal ilustracije in risbe po časopisih in revijah. Očitali so mu, da se ni držal kulturnega molka, ki so ga zaukazali komunistični oblastniki. Njegov glavni greh pa je bil, da je leta 1944 z lesorezi ilustriral Sonetni venec Franceta Balantiča, nadarjenega pesnika in najdražjega prijatelja, ki je kot protikomunistični borec 24. novembra 1943 zgorel v Grahovem. Pri komunistih v Teharjah je vladalo skrajno ideološko sovraštvo, ki je bilo organizirano in podpihovano. »Rdeči stražar, ki ni bil vsaj zadirčen do jetnika, če ga že ni žalil in pretepal, je postal sumljiv nadrejenim.« Prvi dve taboriščni zgodbi je Tršar pisal v prvi osebi, najbolj krvavo Teharje pa kot risar v tretji. Tudi tam je risal: najprej za stenčas, potem je portretiral vojake in oficirje in s tem si je rešil življenje, vendar je bil kot taboriščnik vse življenje zaznamovan in zapostavljen. Svoj cikel risb in grafik iz Gonarsa in Teharij je podaril Zavodu sv. Stanislava, ob svoji osemdesetletnici (2002) pa še cikel 20 platen z motiviko slovenskega holokavsta.
 
ČUK, Silvester. Marijan Tršar (1922–2010). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 38-39.