* 21. junij 1891, Brdo pri Lukovici, † 7. april 1951, Ljubljana.

Slovenci veljamo za narod pevcev in v zakladnici našega narodnega izročila zavzema zelo pomembno mesto slovenska ljudska pesem. Strokovnjaki za narodopisje s tem označujejo "vse tiste pesemske pojave, razširjene med manjšimi ali večjimi družbenimi skupinami, za katere je pri samem nastanku-ustvarjanju ali pri povzemanju-razširjanju značilna pretežno spontana, ne zavedno premišljena, nešolana in improvizatorična dejavnost" (Slovenske ljudske pesmi I, Ljubljana 1970). Večina naših ljudskih pesmi se je ohranjala iz roda v rod s pomočjo petja - besedilo je spremljal ustrezen napev, zato govorimo tudi o slovenski ljudski glasbi.

Ljudska pesem in ljudska glasba sta zelo dragoceni; ob spreminjajočem se načinu življenja pa sta bili v nevarnosti, da zatoneta v pozabo in sčasoma izumrjeta. K sreči so se dovolj zgodaj našli ljudje, ki so začutili vrednost tega bogastva in so šli na delo za njegovo ohranitev. Izredne zasluge na tem področju si je pridobil France Marolt, ki je bil pobudnik, ustanovitelj in vodja Instituta za raziskovanje slovenske glasbene folklore (danes ta ustanova deluje v okviru SAZU, kot Sekcija za glasbeno narodopisje Instituta za slovensko narodopisje). Vodil ga je vse do svoje prezgodnje smrti, 6. aprila 1951.

Od tega torej mineva štirideset let; kmalu se bomo spominjali tudi stoletnice njegovega rojstva. Na svet je namreč prišel 21. junija 1891 na Brdu pri Lukovici, kjer je njegov oče Fran služboval kot učitelj. Možje bil tudi glasbenik in povsod, kjer je učiteljeval (Mengeš, Blagovica, Brdo, Ljubljana), je ustanavljal in vodil pevska društva ter izdal več zbirk pesmi. Ljubezen do glasbe je France torej podedoval po očetu, deloma tudi po materi, o kateri je pripovedoval, da je bila dobra pevka. Oče mu je v otroških letih nudil prvi glasbeni pouk. S študijem glasbe je nadaljeval tudi kot gimnazijec, nato pa se je izpopolnjeval pri Glasbeni matici v Ljubljani in na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican pod orožje. Na fronti je bil ranjen in domov se je vrnil kot invalid. Po vojni se je vpisal na tehniko, pa je študij zaradi pomanjkanja sredstev kmalu pustil in se popolnoma posvetil glasbi.

 France Marolt velja za utemeljitelja slovenske znanstvene glasbene folkloristike. V naši javnosti seje najprej uveljavil kot dirigent Akademskega pevskega zbora (APZ). Ta odličen študentski pevski zbor je s svojimi koncerti (1927–1941) slovenski ljudski pesmi pridobil umetniško veljavo in veliko priljubljenost. "Za slovensko glasbeno kulturo pa je pomembnejše dejstvo, da je bil Marolt pobudnik, ustanovitelj in do smrti tudi vodja prve slovenske glasbeno raziskovalne ustanove," je zapisala v svojem spominskem članku za Mohorjev koledar 1991 Zmaga Kumer, ki kot etnomuzikologinja deluje v isti stroki.

Odbor Glasbene matice je 'uslišal' Maroltovo prošnjo in je na svoji seji 21. avgusta 1934 sklenil, da se ustanovi 'institut za raziskovanje slovenske glasbene folklore', za njegovega vodja je določil dirigenta APZ Franceta Marolta; ustanova, ki so jo na kratko imenovali Folklorni institut, je začela delovati 15. oktobra 1934. Glasbena matica je z ustanovno listino določila tudi namen in začrtala delo nove ustanove: treba bo zbrati vse dosegljive zapise narodnih pesmi, zbirko stalno dopolnjevati, jo urediti, katalogizirati, znanstveno raziskati in nato pripraviti kritično izdajo. Območje dela naj bo etnično ozemlje Slovenije.

Vodja France Marolt je bil za vse sam in začel je od nič, toda z ljubeznijo in pridnostjo je veliko dosegel. Prehodil je vso Slovenijo, si zapisoval ljudske napeve in pesmi, študiral ljudske plese in ustanavljal folklorne pevske skupine, odkrival ljudske običaje in navade, iskal ljudska glasbila in se zanimal za narodne noše. Zbrano gradivo je izdal v štirih knjigah: Tri obredja iz Zilje (1935), Tri obredja iz Bele Krajine (1936 – po njegovi zaslugi se je poživilo staro obredje belokranjskega jurjevanja), Gibno-zvočni obraz Slovencev (1954) in Slovenski glasbeni folklor (1954). Zadnji dve sta izšli že po njegovi smrti, ki ga je pobrala sredi dela: umrl je za srčno kapjo 6. aprila 1951. Njegovo delo je skupaj z drugimi nadaljevala njegova žena Tončka (1894-1988), pevka, zbiralka ljudskih pesmi in plesov, ki je bila že prej njegova desna roka. Ona je dolgo časa vodila plesno folklorno skupino, ustanovljeno 1948, iz katere se je razvila znana Akademska folklorna skupina France Marolt. "Brez velike ljubezni do našega glasbenega izročila bi Marolt tolikšnega dela ne zmogel," piše Zmaga Kumer. "Ljudska pesem mu ni bila samo glasbeni pojav, ampak jo je raziskoval v povezavi s celotnim ljudskim življenjem."

(obletnica meseca 04_1991)

* 23. junij 1911, Maribor, † 7. april 1999

Sin 'slavnega' očeta in češke matere

Rodil se je 23. junija 1911 v Mariboru očetu Antonu Dolarju, profesorju grščine in latinščine, in češki materi Marini Hora. Imel je tri sestre: Lidunko, Nado in Zoro. Oče je bil v Mariboru zelo znana osebnost. "Spominjam se, da sem bil kar malo ljubosumen nanj," priznava Jaro v svojih Spominih, "saj so me ob predstavljanju stalno spraševali: "Ste vi sin profesorja dr. Antona Dolarja?"" Podatke o mamini družini je zajemal iz babičine kronike, ki je obsegala štiri zajetne knjige. "Niti mama niti oče nista bila pobožna. Ko pa smo slavili njuno srebrno poroko, sta se odločila, da bosta dala temu slavju poseben poudarek, in vsi smo morali k maši." Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Mariboru. Šolsko leto se je pričenjalo z mašo v Alojzijevi cerkvi. Mladi Jaro je bil globoko veren, pri verouku je imel odlične ocene. Potem pa je doživel nekaj, ob čemer se je počutil, "kakor da bi padel z neba" – njegova vera se je sesula. Kot gimnazijec je že prijel za pero. Po maturi je na univerzi v Ljubljani študiral slavistiko in umetnostno zgodovino in leta 1935 diplomiral iz jugoslovanske književnosti. Študij je hotel nadaljevati na zagrebški univerzi: pripravljal je doktorsko disertacijo "Socialni motivi v slovenski pripovedni pesmi", pa je njegove načrte prekrižala vojna. Leta 1939 se je poročil z Mileno Ančić, v Mariboru živečo Istranko. "Poročil naju je dr. Josip Meško (nečak pisatelja Ksaverja Meška), mož široke izobrazbe in razgledanosti. Njegov nagovor je bil lep, brez fraz. Verjetno je vedel, da nama mora govoriti drugače kakor pri drugih porokah," je zapisal Jaro Dolar v svojih Spominih. Njun sin Mladen Dolar je znan slovenski filozof.

Časnikar in gledališčnik s profesorsko diplomo

Kot pripadnik levičarskih političnih organizacij po diplomi ni dobil državne profesorske službe, za kar se je šolal. "Moj prijatelj Ivo Brnčič je mojo generacijo imenoval "generacija pred zaprtimi vrati", kajti po diplomi smo bili skoro vsi brez posla. Tako sem se osebno rešil v časnikarstvo, ker zaradi puntarskega slovesa nisem mogel računati na državno službo," je povedal Jaro Dolar ob svoji sedemdesetletnici. Sodeloval je kot časnikar in publicist pri raznih časopisih, delal je kot urednik kulturne rubrike liberalnega časnika Mariborski večernik, Jutra in socialističnega tednika Edinost v Mariboru. Po nemški okupaciji Maribora se je umaknil v Ljubljano, kjer je kot brezposelni pregnanec prebil prvo leto vojne, naslednja tri leta pa je preživel pri sorodnikih v Zagrebu, kjer je bil občasno zaposlen kot blagovni knjigovodja. Marca 1945 je prišel v ustaške zapore v Zagrebu, iz katerih se je rešil ob osvoboditvi mesta. Vrnil se je v rodni Maribor in prevzel uredništvo časnika Vestnik, nastopal kot predavatelj na strokovnih tečajih (nekaj tednov je bil profesor ruščine na gimnaziji). Leta 1946 so se začele uresničevati njegove mladostne sanje o gledališču: postal je dramaturg in direktor Drame ter nazadnje upravnik Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. To nalogo je opravljal do leta 1957. Ob delu v gledališču je veliko prevajal dramska besedila iz številnih jezikov. Temeljiti analizi dramskih besedil se je posvečal tudi kot režiser. Veliko je pisal, največ o domačih in tujih dramatikih ter poročila o gledaliških predstavah.

Ravnatelj narodne knjižnice, urejevalec samostanskih knjižnic

Ljubezen do knjige, ki jo je nosil v srcu od otroštva, ga je nagnila, da je leta 1957 prestopil na področje knjižničarstva. V knjižnicah je delal zadnji devetnajst let svoje uradne delovne obveznosti: najprej sedem let kot bibliotekar in upravnik Študijske knjižnice v Mariboru, potem pa kar tri mandatna obdobja (1964-1976) kot ravnatelj Narodne in univerzitetne (NUK) v Ljubljani. Prizadeval si je za čimbolj popolno zbiranje vseh slovenskih tiskov, uvedel je njihovo centralno katalogizacijo, okrepil delo za slovensko bibliografijo. Predaval je na pedagoški akademiji univerze v Ljubljani, kjer so se izobraževali višji knjižničarji. V zadnjem obdobju se je močneje posvetil zgodovini knjige in knjižnic, sad tega študija je obsežna in odmevna knjiga Spomin človeštva (1982). "V zgodovini knjige, sem sodil, se kakor v vzvratnem zrcalu zrcali vsa kulturna pa tudi obča zgodovina," je zapisal v Spominih. Po upokojitvi je delu s knjigo in za knjigo posvetil še nadaljnjih triindvajset let. Pripravljal je razne knjižne razstave, napisal spominsko-strokovni knjigi Spomini: v preddverju literature, 1995 in Prijateljice imam, 1999 in se posvetil urejanju samostanskih knjižnic v Krškem, Kamniku in Nazarjah. "Kar mi je pri tem delu posebno všeč," piše v Spominih, "je druženje z menihi, ki živijo brez "prirojene sle po lastnini" in se dobro zavedajo, da se moj svetovni nazor bistveno razlikuje od njihove vere, in to razliko spoštujejo." Ob njegovi smrti, s katero se je srečal 7. aprila 1999, je njegov dolgoletni sodelavec Mihael Glavan zapisal: "Na bolj osebnem področju smo pri njem občudovali izredno toplino in skromnost, ljubeznivost v medosebnih stikih in hkrati spoštovali njegovo znanje in izkušnje častitljivega svetovalca.".

(obletnica meseca 06_2011)

* 3. marec 1843, Zgornji Tuhinj nad Kamnikom, † 6. april 1907, Ljubljana

Frančiškanski glasbenik in skladatelj p. Angelik Hribar je s svojimi preprostimi, prisrčnimi melodijami nagovoril ljudsko dušo. Njegove pesmi za vse dobe cerkvenega leta vedno radi pojemo, prav do srca seže njegova otroško zaupna Ti, o Marija. Ob njegovi prezgodnji smrti je Andrej Kalan, urednik Cerkvenega glasbenika, zapisal: »Prištevati ga je med najpopularnejše cerkvene glasbenike. In ker ima vsak boljši skladatelj tudi svoje posebno mesto v kulturni zgodovini, bi glede njega izrekli svoje skromno mnenje takole: Izšel je iz ljudstva, delal je za ljudstvo, ki se je hvaležno poprijelo njegovih skladb. V zgodovino preporoda slovenskega cerkvenega petja bi ne mogli pogrešati p. Angelika Hribarja – on je trden most, ki je strnil dobo Riharjevo in dobo cecilijansko v lepo harmonijo, v trajno celoto. Začetek njegovega glasbenega delovanja sega v dobo Gregorja Riharja (1796–1863), ko je gospodovala lahka, poskočna melodija v preprostem narodnem tonu, cecilijanstvo pa je vpeljalo resno umetno pesem, ki se je postopoma uveljavljala tudi po naših cerkvah.«

Peti sin glasbeno nadarjene družine

Skladatelj, ki ga predstavljamo, je bil sin Tuhinjske doline. Rodil se je 3. marca 1843 v Zgornjem Tuhinju, kjer je bil oče cerkovnik in je imel pet sinov, ki so bili vsi glasbeno nadarjeni. Glasbeni dar sta s študijem mogla razviti in uveljaviti zadnja dva: Anton in Jožef. Anton se je samo iz ljubezni do glasbe učiteljskemu poklicu. Najdlje je služboval na Goriškem in je užival velik ugled kot pevovodja, organist in skladatelj. Peti. najmlajši, je bil Jožef, ki je pozneje kot redovnik dobil ime Angelik. Šolal se je v Kamniku in v Ljubljani. Kot gimnazijec se je posvetil glasbi, učil se je petja in igral je na klavir. Njegova učitelja sta bila Kamilo Mašek in Anton Nedved. Po šestem gimnazijskem razredu je stopil v frančiškanski red. Po maturi in študiju bogoslovnih ved je leta 1867 prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je bil učitelj glasbe na ljudski šoli v Kamniku. Leta 1873 so ga redovni predstojniki poslali v Ljubljano in mu zaupalo vodstvo cerkvenega kora v frančiškanski cerkvi. Kot organist je na njem ostal vse do smrti. Opravljal je tudi službe: več let je bil kurat v bolnišnici, ki takrat ni imela lastnega duhovnika, bil je kurat na Gradu (zapori) in v prisilni delavnici; dolgo časa je bil katehet v Šiški, priljubljen spovednik in pridigar. Težišče njegovega dela je bila cerkvena glasba: bil je skladatelj in organist. Ko je bila leta 1878 ustanovljena orglarska šola, je takoj prevzel mesto učitelja za klavir, figuralno petje in gregorijanski koral. Na pobudo ljubljanskega škofa Jakoba Missia je z nekaterimi drugimi glasbeniki odšel v benediktinski samostan Seckau v Avstriji, da sliši, kako se pravilno poje koral. Na tej šoli je poučeval nad sedemindvajset let in se ob Antonu Foersterju tudi sam glasbeno izpopolnjeval.

Orglanje je bila njegova življenjska naloga

Ko je p. Angelik Hribar prevzel nalogo pevovodje in organista, so na frančiškanskem koru za višje glasove uporabljali še deške glasove. To pa je povzročalo velike težave: dečki so kmalu mutirali in pevovodja je moral iskati vedno nove višje glasove. Leta 1890 je prišel iz Novega mesta v Ljubljano p. Hugolin Sattner, da bi prevzel vodstvo frančiškanskega kora, je sklenil temu narediti konec. Namesto deških glasov je vpeljal ženske glasove in šele zdaj je bilo mogoče, da se je frančiškanski povzdignil do dovršenosti. Delo na koru sta si p. Hugolin in p. Angelik delila tako, da je prvi navadno dirigiral, drugi pa orglal. Orglanje pri službi božji je imel za svojo življenjsko nalogo. Igral je vedno umirjeno in v cerkvenem duhu. Skladatelj Franc Ferjančič v svojem zapisu o p. Angeliku pravi: »Naj omenim iz njegovega orglanja malenkost, ki pa je naredila name velik vtis. Na dan nekega občnega zbora Cecilijanskega društva v Ljubljani je bila popoldne v frančiškanski cerkvi adoracija pred izpostavljenim svetim Rešnjim telesom s petjem in z litanijami. Orglal je p. Angelik. Od začetka je igral najmogočneje s polnimi orglami. Prav v tistem trenutku, v tisti sekundi, ko je diakon odprl tabernakelj, se je naenkrat mogočno orglanje spremenilo v tiho, nežno igranje. Človeku se je zazdelo, kakor da bi tedaj, ko so se odprla vratca tabernaklja, orgle same padle na kolena v globokem spoštovanju pred Najsvetejšim. Bil je duhovit domislek p. Angelika, ki je dosegel popoln uspeh.« V dolgoletnem sodelovanju sta si p. Angelik in p. Hugolin, ki je bil priznan skladatelj, izbistrila največ glasbenih vprašanj. Ob izvajanju raznih skladb sta odkrivala, kaj je pisano za zbor in kaj ne. To ju je tudi spodbujalo k ustvarjanju.

Zadel je harmonijo, ki ustreza ljudski duši

V zgodovino slovenske cerkven glasbe se je p. Angelik Hribar zapisal predvsem kot skladatelj. »Njegov duhovni obraz, ki se zrcali iz njegovih skladb, je tako svojstven, tako domač, tako res slovenski, da ga ni mogoče zamenjati s kom drugim: je v vsakem oziru samonikla glasbena osebnost,« je o njem zapisal glasbenik Anton Dolinar. Se danes velja, kar je dognal pred sedemdesetimi leti: »Pogledi po naših cerkvenih korih jasno spričujejo, da je Angelikova pesem med nami tako zakoreninjena, da je postal nepogrešljiv del njihovega repertoarja: šteti ga moremo za Riharjem med najpopularnejše skladatelje.« Naj navedem nekaj njegovih pesmi, ki so postale prav ljudske: Čuj iz višav veseli glas, Kedaj, Zveličar, prišel boš, Ponižno tukaj pokleknimo, Pridi skoraj, Jezus moj, Srce jaz ljubim presladko, V zakramentu vse svetosti, višek pa je Ti, o Marija. Njegove pesmi, zlasti prvih let, so povsem preproste, a sočne in živahne. Njihova posebna odlika je, da se naslanjajo na ljudsko melodijo, zato so njegove cerkvene pesmi povsod priljubljene. Nekaj skupnih zbirk sta izdala s p. Hugolinom Sattnerjem, tako Marijinih kakor tudi mašnih pesmi. Angelikove se jasno ločijo od Hugolinovih in takoj bi jih spoznal, četudi ne bi bile imensko označene. Vsaka pesem spričuje, da je Angelik ves izšel iz ljudstva in da drugačen ni hotel biti. Več njegovih skladb in tudi vse tri latinske maše so izšle v Cerkvenem glasbeniku. Sam je izdal nekaj zbirk. Blaga melodija njegovega življenja je izzvenela 6. aprila 1907. Po njegovi smrti sta p. Hugolin Sattner in Stanko Premrl izdala tri zvezke njegovih skladb.

Silvester Čuk

* 15. november 1857, Stara Loka; † 5. april 1933, Maribor

Zadnji ravnatelj zavoda Alojzijevišče

Njegova življenjska pot se je pričela 15. novembra 1857 v Stari Loki, kjer se je rodil kot predzadnji med devetimi otroki zakoncev Florijana in Terezije roj. Hartman. Starejša brata Janez in Martin sta šla v šole: prvi je postal duhovnik, drugi pa profesor klasičnih jezikov. Andrej naj bi prevzel gospodarstvo na domačiji. Modri in globoko verni oče je uslišal njegovo prošnjo, da bi šel študirat, dom pa je izročil hčerki Mariji in za zeta je prišel skoraj sosed Janez Žagar (priimek je še danes pri hiši). Andrej je v letih 1869-1876 obiskoval gimnazijo v Ljubljani, stanoval je v Alojzijevišču, dijaškem zavodu, ki ga je leta 1846 ustanovil ljubljanski škof Alojzij Wolf v skrbi, da bi imela dovolj dobro vzgojenega in izobraženega duhovniškega naraščaja. Tam so se vzgajali mnogi pomembni možje naše zgodovine. Po maturi leta 1876 je Andrej vstopil v ljubljansko semenišče in študiral teologijo na Bogoslovnem učilišču. Mašniško posvečenje je prejel 27. julija 1880. Naslednjih deset let je opravljal duhovniško službo kot kaplan v Smledniku, v Šenčurju, pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Leta 1890 ga je škof Jakob Missia poslal na študij v Rim: po dveh letih je dosegel doktorat iz cerkvenega in civilnega prava. Po vrnitvi iz Rima ga je škof postavil za prefekta v Alojzijevišču, obenem pa je bil katehet na gimnaziji. Leta 1900 je postal stolni kanonik in nadzornik verouke na šolah srednjih stopenj. Leta 1905 se je tretjič vrnil pod streho Alojzijevišča: škof Jeglič ga je imenoval za ravnatelja tega zavoda. Že ob imenovanju mu je zaupal, da bo zadnji ravnatelj, ker misli zavod ukiniti zaradi novega Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu. To se je zgodilo leta 1910.

Tržaško-koprski škof in izgnanec

Po odhodu tržaško-koprskega škofa Franca Nagla na Dunaj je bil za njegovega naslednika 21. decembra 1910 imenovan Andrej Karlin. Škofovsko posvečenje je prejel v tržaški stolnici sv. Justa na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1911. Kot tržaško-koprski škof je ostal v Trstu dobrih osem let (do decembra 1919), ko ga je papež Benedikt XV. zaradi vedno hujših nasprotovanj italijanskih krogov razrešil vodstva škofije. Kot škof v Trstu je Andrej Karlin prvo skrb namenil svojim sodelavcem duhovnikom: priporočal jim je redne duhovne vaje, dobro pridiganje, resno poučevanje katekizma. Župnijskim občestvom pa je zelo priporočal Marijine družbe, Katoliško akcijo, močno se je ogreval za češčenje Jezusovega Srca, zato se je zavzemal za posvetitev družin Jezusovemu Srcu. Kot prvi pastir je večkrat obiskal vse župnije svoje škofije. Med prvo svetovno vojno je bil prisiljen podpreti vojno posojilo Avstriji in oddajo zvonov, kar je cerkvenim ustanovam prineslo škodo, ki nikoli ni bila poravnana. Po koncu prve svetovne vojne so se italijanski nacionalisti zakleli, da slovenskega škofa Karlina izženejo iz Trsta. Povod jim je dala škofova odklonitev zahvalne pesmi, ki naj bi jo pel v polastitev italijanske zmage. Sredi novembra leta 1919 je iz Rima prišlo jasno sporočilo, naj se škofiji odpove. Od svojih vernikov se je poslovil s pismom 2. decembra 1919. Iz Trsta se je preselil v Šentvid nad Ljubljano, kjer je prevzel vodstvo Jegličevega Zavoda sv. Stanislava za svetniškim Janezom Gnidovcem. Njegovo bivanje tam je bilo le priprava na nove odgovornosti, ki jih je tudi sprejel.

Slomškov naslednik in njegov častilec

Po skoraj štirih letih "izgnanstva" ga je papež Pij XI. imenoval za lavantinskega (mariborskega) škofa: ustoličen je bil 29. julija 1923 v mariborski stolnici. V Mariboru je nadaljeval svoje delo po smernicah, ki si jih je začrtal v Trstu: skrb za duhovnike in nove poklice. Že prvo leto je obnovil dijaško semenišče, mu dal novo vodstvo z zahtevo, naj celotno poslopje služi samo gojencem. Novo vodstvo je nastavil tudi v bogoslovju, kjer je študij raztegnil na pet let. Njegovi skrbi nadpastirja je bilo 1. septembra 1923 zaupano Prekmurje, dotedaj pod sombolteljsko škofijo na Madžarskem. 1. maja 1924 je prenehala tisočletna zveza lavantinske škofije s Salzburgom.

Ena največjih zaslug škofa Andreja Karlina je, da je kot tretji naslednik Antona Martina Slomška pričel informativni škofijski postopek za njegovo beatifikacijo. Ta dolga pot se je, kot vemo, končala 19. septembra 1999, ko je papež Janez Pavel II. na Betnavski poljani pri Mariboru Slomška razglasil za blaženega. Slomškova naslednika, škofa Stepišnik in Napotnik, sta sicer dobro poznala Slomškovo delo in njegovega duha, vendar se nista zavzemala za njegovo razglasitev za blaženega. Tem prizadevanjem je odprl pot škof Karlin ob 125-letnici Slomškovega rojstva (1925). Škofijski postopek je bil odprt 22. marca 1926, ko je škof za postulatorja v procesu imenoval dr. Ivana Tomažiča, dekana mariborskega stolnega kapitlja, ki je postal njegov naslednik na škofijskem sedežu. Upal je, da bo gradivo zbrano že do leta 1928, ko je škofija obhajala 700-letnico svojega obstoja, vendar tega ni dočakal. Svetilka njegovega življenja je ugasnila 5. aprila 1933.

Silvester Čuk

* 1. april 1900, Ljubljana, † 10. avgust 1969, Ljubljana

"Ko bom velik, bom strojevodja!"

Na začetku zgodbe svojega otroštva Tone Seliškar pove, da je bil rojen 1. aprila 1900 v enonadstropni hiši na Tržaški cesti v Ljubljani nasproti tobačne tovarne. "Čeprav sem se rodil na dan prvega aprila, ki je dan vseh lažnivih kljukcev, je vse res, kar tule pišem." Bil je najmlajši od sedmih otrok očeta Antona, ki je bil prav na dan njegovega rojstva od kurjača povišan v strojevodja, in matere Marije, hčerko manjšega kmeta iz Notranjih Goric. Mali Tone je bil močno navezan na očeta, zato ni čudno, da je na vprašanje, kaj bo, ko bo velik, odgovarjal: "Strojevodja!" O svojem očetu, ki se je izučil za ključavničarja, potem pa so se mu uresničile sanje, da je dobil službo pri železnici, najprej kot kurjač, potem pa kot strojevodja, je zapisal: "Če sem bil poleg očeta, se mi je zdelo, kot da sem poveznjen pod steklo, da mi nihče ničesar ne more, da mi ničesar ne manjka in da ničesar več ne potrebujem na svetu. Tudi kasneje, ko sem že odrasel in je bil oče starček, sem imel ta občutek, in ko je umrl, se mi je zdelo, da me je polovico manj na svetu." Matere se spominja kot silno marljive žene: kadar je njen resni obraz spreletel smehljaj, se je sprostil "v prelepo podobo ljubeče matere". Ljudsko šolo je Tone obiskoval na Vrtači, potem pa je šel v gimnazijo. Po končanem tretjem razredu (takrat je imela gimnazija osem razredov: štiri nižje in štiri višje) ga je njegov svak, učitelj, navdušil za učiteljski poklic in Tone se je prepisal na učiteljišče, kjer je začel tudi literarno delovati. Po diplomi leta 1919 je postal učitelj v Dramljah pri Celju, leta 1921 pa v Trbovljah, kjer je spoznal svojo prvo ženo Rozo; imela sta dva sinova, Zlatka in Marjana. Po njeni zgodnji smrti se je čez nekaj let znova poročil.

Glasnik ponižanih in zatiranih delavcev

V Trbovljah je odkrival zapuščenost, siromaštvo in propadanje tamkajšnjih rudarjev. Mladega učitelja je globoko pretreslo spoznanje, da živi precejšen del slovenskega naroda človeka nevredno življenje. To je prelil v pesmi, ki so pesmi srda, jeze, premišljevanja o revoluciji, ki pa ima v njegovih pesmih bolj duhovni pomen: pravice ni mogoče dobiti z nasilnim družbenim prevratom, zagotavljata jo le "srce in ljubezen". V Pesmi revolucionarjev pravi, da njihova pesem ni rušilna, ampak miroljubna: "... svečeniki smo mi / miru in ljubezni, / prostih ljudi in / polnih ljudi". Pesmi so izšle v Seliškarjevi prvi pesniški zbirki Trbovlje (1923), ki jo je posvetil "vsem sajastim bratom in sestram, ki umirajo na našem s krvjo omadeževanem planetu". "V pesnitvah te zbirke je Seliškar s prepričljivo zavzetostjo prikazal prizore duhovnega in telesnega životarjenja rudarskih družin in pogrezanja celotnega zasavskega premogokopnega revirja v bedo in propadanje ... Kot pesnik in kot socialni tožnik se je najbolj uveljavil v Sedmorojenčkih, nadvse uspeli upodobitvi tedanjega rudarskega družinskega življenja" (Anton Slodnjak). Oton Župančič je Seliškarjeve pesmi ocenil takole: "Vrednost daje tem pesmim velika etična resnoba, silna ljubezen do polnega, zdravega življenja, strastno hrepenenje po obnovitvi sveta. Seliškar je čustveno pravilno usmerjen duh." Kasneje je izdal še dve pesniški zbirki: Pesmi pričakovanja (1937) in V naročju domovine. Pesmi v teh dveh zbirkah so, po sodbi Antona Slodnjaka, tehnično sicer boljše, a vsebinsko ne tako vznemirljive kot tiste v prvi zbirki.

Največkrat izdana in prevedena mladinska knjiga

Tone Seliškar, ki je od leta 1925 do druge svetovne vojne deloval kot učitelj v Ljubljani, je bil nadarjen pripovednik. Resnični umetnosti in čisti človečnosti se je po sodbi literarnih kritikov najbolj približal v nekaterih svojih mladinskih povestih. Za Seliškarjeva mladinska dela so značilna izrazita socialna naravnanost in velika pravičnost njegovih junakov ter živahna, dogodkov polna pripoved. Prvi uspeh je imel s povestjo Rudi (1929), s katero je v naše mladinsko slovstvu uvedel socialno tematiko. Še bolj priljubljena kakor Rudi je bila zaradi razgibane vsebine in živahnega pripovedovanja njegova povest Bratovščina sinjega galeba (1936), pomorska zgodba o fantih, ki v skupnem nastopu proti zlu spoznajo moč tovarištva. Prizorišče zgodbe je otok Brač ter več krajev na srednjem in južnem Jadranu.

Pogumna fantovska "bratovščina sinjega galeba" je simbol, prispodoba nove družbe. Svoje sporočilo mladim bralcem pisatelj polaga v usta Ivovega očeta: "Vsa vas ena sama družina. Vsi ljudje drug za drugega. Nič zavisti, nič pogoltnosti. Prijateljstvo in ljubezen. Vsi smo enako dobri. Prizanesljivi. Vsak čas pripravljeni pomagati." Bratovščina sinjega galeba je največkrat izdana in v največ jezikov prevedena slovenska mladinska povest. V slovenščini je doslej doživela več kot deset izdaj pri raznih založbah, na srbohrvaškem področji nekdanje Jugoslavije pa celo petnajst. Seliškarjeva mladinska dela - na čelu z Bratovščino - so bila prevedena v številne jezike: hrvaškega, srbskega, makedonskega, madžarskega, češkega, slovaškega, albanskega, romunskega, poljskega, italijanskega in nemškega. Tone Seliškar je napisal tudi več knjig za odrasle. V romanu Tržaška cesta (1947) je postavil spomenik svojemu ljubljenemu očetu. Na zadnji strani knjige življenja Toneta Seliškarja je datum 10. avgust 1969, ko je odšel iz Ljubljane v večnost.

Silvester Čuk

* 1. januar 1892, Ljubljana; † 2. april 1961, Ljubljana

»Oba Tominca sta ob sv. Frančišku odkrivala pristno ljubezen do človeka. Kakor je bil Frančišek brat vsakemu človeku, posebno še gobavcem, zatiranim in ubogim, tako sta tudi onadva vse svoje moči posvetila človeku. Zavedala sta se, da je vera brez del mrtva, zato sta v svojem oznanjevanju spodbujala dejavno ljubezen do sočloveka. P. Angelik se je zelo poglobil v socialna vprašanja, ki so se nagrmadila po prvi svetovni vojni in še posebno v tridesetih letih, ko je svet zajela velika gospodarska kriza.« Tako je povedal p. dr. Silvin Krajnc v pogovoru za slovenski katoliški tednik Družina (27. 3. 2011), v katerem je spregovoril o svoji zajetni knjigi-doktorski disertaciji Brata p. Angelik in p. Roman Tominec – glasnika pravičnosti in dobrote. V njej je predstavil življenje in delo svojih dveh frančiškanskih sobratov - bratov Tominec, ki sta veljala za 'apostola Ljubljane'. Na podlagi njegove knjige predstavljamo p. Angelika Tominca, ki je mnogim ostal v spominu zlasti kot neutruden spovednik, ob 120-letnici njegovega rojstva.

Prvorojenec od devetih sinov

Družina Tominec je bila preprosta ljubljanska družina. Oče Janez je bil zaposlen pri železnici, najprej je delal v pisarni, potem pa je bil vlakovodja, mati Marija roj. Stegnar je bila doma iz Podbrezij. »Pri njej smo lahko občudovali strpnost in potrpežljivost,« je povedal p. Roman. »Imela je prtiček z napisom: Plemenita žena je ta, ki potrpeti zna, kjer pomagat se ne da.« V družini se je rodilo devet sinov. Prvorojenec Janez, kasnejši pater Angelik, je mlado družino osrečil na novo leto, 1. januarja 1892. Janezu je sledil Ciril Metod, ki je umrl star eno leto in pol. Leon Oskar, poznejši pater Roman, je bil sedmi po vrsti, rojen 12. januarja 1900. Leta 1895, ko je bil v Ljubljani potres, je družina nekaj časa stanovala v železniškem vagonu. Ob otrocih je bila družina Tominec zelo povezana s frančiškansko župnijo Marijinega oznanjenja, ki je okoli leta 1900 štela 13.000 duš. Janez je zgodaj začutil klic k redovništvu in leta 1907, ko mu je bilo petnajst let, je zaprosil za sprejem v frančiškanski red. Z redovno obleko je dobil tudi redovniško ime Angelik po malo prej umrlem skladatelju p. Angeliku Hribarju. Noviciat je opravil v samostanu v Brežicah, gimnazijo je obiskoval na Kostanjevici pri Gorici, bogoslovje pa v Kamniku. Mašniško posvečenje je prejel 16. julija 1914, novo mašo pa je imel pri frančiškanih v Ljubljani 26. julija 1914, na dan splošne mobilizacije ob izbruhu prve svetovne vojne. Študij je nadaljeval najprej v Rimu, nato pa v Freiburgu v Švici, kjer je leta 1917 dosegel naslov doktorja teologije. Po vrnitvi v Ljubljano so mu predstojniki naložili tri službe: bil je bogoslovni profesor mladih frančiškanov, vojaški kurat za italijanske ujetnike in samostanski knjižničar.

Župnik, graditelj kolegija in župnijske dvorane

Poleg teh služb, ki jih je vestno opravljal, je Angelik veliko študiral in tudi pisal. Začel se je oglašati v raznih revijah. Svojo prvo razpravo (o verski svobodi) je objavil leta 1919 v znanstveni reviji Leonove družbe Čas. Pritegovala so ga zlasti socialna vprašanja; raziskoval je temelje katoliškega socialnega nauka. Ko je bila leta 1922 ustanovljena revija Socialna misel, je takoj začel v njej sodelovati z raznimi članki. Bil je med ustanovitelji Krekove socialne šole in je mladim delavcem v predavanjih razkrival katoliški socialni nauk. Vsa ta načela je uresničeval pri svojem pastoralnem delu. Leta 1931 je postal župnik in začutil je potrebo po povezovanju župnij v središču Ljubljane. Pastoralno delo je postajalo vedno bolj razvejano, samostanski prostori pa premajhni za različne dejavnosti. Skupaj s takratnim provincialom p. dr. Gvidom Rantom sta Tominca načrtovala izgradnjo serafinskega kolegija (dijaškega doma) in župnijske dvorane. Kolegij je zrasel od maja do decembra 1936. Vzporedno s tem zavodom so gradili župnijsko dvorano s 509 sedeži, ki je zadovoljila tudi razvajene prebivalce Ljubljane. V njej so bil razne prireditve in srečanja katoliških skupin. (Danes v tej dvorani, ki je bila v osemdesetih leti prenovljena, gostuje MGl.) Nekateri patri so tej gradnji nasprotovali; ena od posledic je bila ta, da so Angeliku ob srebrni maši (1939) odvzeli službo župnika. Napetosti v samostanski družini so se nadaljevale in še stopnjevale v letih druge svetovne vojne. Brata Tominec, ki sta veliko časa in skrbi posvečala zapornikom in jim v svojih redovnih oblekah prenašala zaupna pisma, sta tudi sama nekajkrat okušala bridkost in strah zapora.

V spovednici po šest ur vsak dan

Pater Angelik je junija 1945 spet prevzel župnijo Marijinega oznanjenja kot župnik. V nastopnem govoru je spraševal, kakšne so naloge kristjanov v sodobnem času in poudaril, da morata biti izhodišči delovanja resnica in ljubezen. Po tem se je ravnal tudi kot služabnik božjega usmiljenja v spovednici. Spovedovanje je bila njegova velika ljubezen. Vsak dan je bil na razpolago za spoved po ur, pred nedeljami ter v adventu in postu je pogosto spovedoval od dvanajst do petnajst ur dnevno, marsikdaj do desetih zvečer. Leta 1936 je v Bogoslužni koledar vsak dan zapisoval število spovedancev: okoli 90, kar pomeni blizu 34.000 vse leto! Po značaju sta se Tominca dopolnjevala: Angelik je bil bolj duhovnik za može, saj so pred njegovo spovednico vsak dan stale vrste mož. To ne pomeni, da žensk ni maral, ampak da so si ga možje nekako izbrali za svojega spovednika, kakor so si ženske izbrale Romana. Nekaj je k temu pripomogel tudi položaj spovednic: Angelikova je bila na moški strani, Romanova pa na ženski strani, ki sta bili takrat v cerkvah še strogo ločeni.

Službo župnika je opravljal vse do smrti na veliko noč, 2. aprila 1961. Vsa samostanska družina se je zbrala okrog njega. Ob molitvi sobratov je premikal ustnice in šepetaje molil, nato pa mirno ugasnil kakor sveča, ki je dogorela. Kmalu po smrti, ob 20.45, je predstojnik samostana telefoniral na notranjo upravo, če smejo za pokojnim zvoniti. Prvi odgovor je bil ne, potem pa se je oglasil telefon in dano je bilo dovoljenje za eno minuto. Na pogrebu se je zbralo okrog 10.000 ljudi. Krsto so položili v grob p. Angelika Hribarja, od leta 1991 pa tam čaka vstajenja tudi njegov brat p. Roman Tominec.

Silvester Čuk

* 6. september 1721 Mekinje pri Kamniku, † 31. marec 1769, Ljubljana

Fortunat se je rodil 6. julija 1721 Pod Mekinjami pri Kamniku v stari obrtniški družini: njegov ded je bil zidar, oče Jožef pa mizar, ki je izdeloval skrinje pa tudi oltarne nastavke. Druži­na se je že pred letom 1727 preselila v Kamnik. Tam je tedanji kulturno razgledani župnik Maksimilijan Rasp vodil šolo za na­darjene dečke, v katero je sprejel tudi Fortunata. Ko je odkril njegovo slikarsko nadarjenost, je po zvezah s plemiškimi sorod­niki poskrbel za njegovo šolanje. Najprej ga je poslal v Ljubljano, kjer je bil učenec slikarjev Jelovška in Metzingerja. Pri svojih 25. letih je Fortunat poslikal bandero za cerkev sv. Miklavža v Tuhinjski dolini. Zatem je slikal oltarne podobe za cerkve v hrvaški Liki. Plemiška družina Taufferer mu je omogo­čila študij na Akademiji sv. Luka v Rimu (1756 pa 1758-1760). Tam je popolnoma spremenil svoj način slikanja. Zelo se je og­rel za beneške mojstre baroka, posebno za Tiepola in Piazetta. V svojem slikarstvu je ostal vedno blizu čustvovanju preproste­ga človeka iz sveta, iz katerega je sam izšel, prijatelje pa je imel med plemiškimi kulturnimi izbranci, kakršni so bili dol­ski baron Volbenk Daniel Erberg in njegova žena ter stiški opat Franc Ksaver Taufferer.

Glavnina Bergantovih del je iz zadnjih devetih let njegovega življenja, ki se je prezgodaj izteklo. Njegova dela sodijo v sam vrh slovenskega baroka. Poleg portretov je ustvarjal pred­vsem oljnate slike nabožne vsebine, večinoma za plemiške in sa­mostanske cerkve, največ za tiste, ki so bile "pod palico" sti­škega opata. Med najlepše spadajo oltarne slike za Križno Goro nad Ložem: Kristus na Oljski gori, Bičanje, Križanje. Za fran­čiškansko cerkev v Nazarjah je naslikal Zamaknjenje sv. Franči­ška, za Veselo Goro pri Šentrupertu na Dolenjskem pa sv. Janeza Nepomuka: oba svetnika sta upodobljena v zaneseni zamaknjeno­sti. Umetnostna zgodovinarka Anica Cevc piše, da Bergantov osebni stil zaznamuje izrazita tipika fiziognomije; pri moških pre­vladujeta dva tipa: mlajši, nelep, v katerem je domnevno skrit podzavestno projicirani avtoportret, in starčevski z mehkim iz­razom zamaknjenosti. Umetnikovi obrazi niso posebno lepi, so pa čustveno poglobljeni ali celo zamaknjeni. Kdor pozorno gleda Bergantove slike, dobi vtis, da je v upodobljenih osebah nekaj krhkega, bolehnega in da se v njih zrcali celo umetnikova oseb­na tragika: vse življenje je bil samotar, ni imel družine in le malo prijateljev. "Morda Bergantove cerkvene slike niso tako pobožne kot Metzingerjeve ali Jelovškove, zato pa so bolj iskrene in bolj zveste tragiki življenja. Ljudje so pred njimi do­življali sami sebe v krogu nebeščanov. To je res evangelij, oz­nanjevan ubogim" (Emilijan Cevc).

Slikarja je vezalo osebno prijateljstvo s stiškim opatom Francem Ksaverjem Tauffererjem, ki je vodil samostansko družino od leta 1764 do razpusta samostana pod Jožefom II. (1784). Ta vsestransko razgledani in delavni mož je kmalu po nastopu svo­je službe pri prijatelju naročil križev pot za samostansko cer­kev. Bergant se je dela takoj lotil in nastalo je 14 podob "je­ruzalemskega križevega pota": od Pilatove obsodbe do polaganja v grob, ki sloni na prastarem izročilu "pota trpljenja", manj pa na poročilih evangelistov. Samostan Stična je leta 1974 Ber­gantov križev pot izdal v posebni knjižici, ki ima na desnih straneh 14 Bergantovih podob, na levih pa ustrezna kratka sve­topisemska besedila. Knjižico je s čudovitim uvodom obogatil umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc. V njem nazorno razčleni značilnosti Bergantovega slikanja. Med drugim piše: "V nasprot­ju z umirjeno Kristusovo postavo in strastnim nemirom rabljev se kaže umetnikova velika izrazna moč... Nenehoma opažamo to dvojnost: v krikih rabljev in Jezusovem molku... Kristus ni nad­zemsko lep - morda je v njegovem izrazu celo nekaj črt umetni­kovega obraza - rablji pa so prav po ljudski fantaziji divji, demonični, pretirani v surovosti..." Opozarja tudi na to, da Simon iz Cirene pomaga nositi križ od pete pa vse do desete po­staje.

Zadnja slika prikazuje, kako mrtvo telo Križanega pola­gajo v kamnit sarkofag, na katerem beremo umetnikov podpis: "F. Wergant, Accademicus Capitolinus pinx: 1766". Cevc pripomi­nja: "Slikar torej s ponosom omenja svoje šolanje na rimski aka­demiji, morda tudi ponižno izraža željo, da bi bil - po Pavlo­vih besedah - s Kristusom pokopan."

Aleš: duhovnik, filozof, teolog in akademik, * 3. julij 1868, Poljane nad Škofjo Loko, † 30. marec 1952, Ljubljana.

Franc: duhovnik in teolog, * 16. april 1866, Predmost, † 16. april 1952, Ljubljana.

Ko smo novembra 1974 v prilogi Ognjišča predstavili nagrobnike nekaterih velikih Slovencev in smo mednje upravičeno uvrstili tudi Aleša Ušeničnika, se je nekdo v imenu vladajoče Partije na to obregnil s časopisnim člankom 'Kdo je za koga veliki Slovenec?' Dobrosrčnega Ušeničnika so namreč razglašali za 'očeta borbenega protikomunizma'. Zato so ga leta 1948 (natihoma) črtali iz seznama članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti, med katerimi je bil od njene ustanovitve (1938). Ko je 30. marca 1952 umrl, so v tedanjem verskem listu Oznanilo smeli o njem objaviti le kratek zapis (57 vrstic). Še ko so pred nekaj leti postavili Aleševo sliko v kotiček slavnih domačinov v novi šoli v Poljanah nad Škofjo Loko, je nastal 'vik in krik'. Dobra dva tedna za Alešem je (16. aprila 1952) umrl tudi njegov dve leti starejši brat Franc, profesor ljubljanske teološke fakultete in njen prvi dekan (v akademskem letu 1919/20). Ob štiridesetletnici smrti posvečamo bratoma Ušeničnikoma teh nekaj vrstic, s katerimi ju predstavljamo slovenski javnosti, ki ju (povečini) ne pozna.

Njun rojstni dom je bil ponosni kmečki dvorec Županovšče v Predmostu pri Poljanah nad Škofjo Loko, toda njuni starši so bili skromni gostači. Franc je zagledal luč sveta 2. oktobra 1866, Aleš pa 3. julija 1868. Oba sta osnovno šolo obiskovala v domačem kraju in v Škofji Loki, gimnazijo pa v Ljubljani. Po maturi sta oba stopila na pot, ki vodi v duhovništvo. Zaradi njune bistrosti so ju predstojniki poslali študirat v Rim, na papeško univerzo Gregoriano, in oba sta študij zaključila z dvojnim doktoratom - iz filozofije in teologije, ter bila posvečena v duhovnika: Franc leta 1893, Aleš (ki je slovel kot najbolj nadarjen študent svojega letnika) pa leta 1894.

Franc je po vrnitvi domov najprej služboval kot kaplan pri sv. Jakobu v Ljubljani, zatem je bil spiritual (duhovni vodja) v Alojzijevišču in v bogoslovju, obenem pa profesor liturgike in homiletike; v letih 1905-1909 je bil ravnatelj Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, potem pa profesor pastoralnega bogoslovja na škofijskem bogoslovnem učilišču v Ljubljani (1909-1919), od avgusta 1919 do 1937 pa je bil redni profesor pastoralke na bogoslovni fakulteti, ki jo je v prvem letu obstoja (1919/20) vodil kot dekan. Za svoje slušatelje je sestavil odlična učbenika Pastoralno bogoslovje in Katoliška liturgika. Obiskovalci ljubljanske stolnice so ga poznali kot pobožnega mašnika in izredno razumevajočega spovednika.

Aleš pa je bil najprej stolni kaplan (vikar) v Ljubljani; leta 1897 je za J. E. Krekom, ki je postal državni poslanec, predaval filozofijo in osnovno bogoslovje, po smrti Frančiška Lampeta (1900) pa je postal profesor dogmatike in sociologije na ljubljanskem bogoslovnem učilišču. Od leta 1919 je bil redni profesor filozofije na teološki fakulteti novoustanovljene slovenske univerze, ki jo je vodil kot rektor v akademskem letu 1922/23. Večkrat je bil dekan TF. Bil je odličen predavatelj, sodeloval je pri ustanovitvi SAZU, bil je dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti ter član Papeške akademije sv. Tomaža Akvinskega (doslej edini Slovenec). Aleš Ušeničnik je bil po poklicu filozof (modroslovec). Na ljubljanski teološki fakulteti je uvedel neotomistično filozofijo. Zelo oseben je bil na področju dušeslovja, najbolj izviren pa v spoznavoslovju, kjer se je 'zapisal' s svojim pojmom 'reflexio completa' (popolna povratnost duha). Ukvarjal se je s številnimi drugimi vprašanji. Na področju umetnosti je zagovarjal misel, da mora prava umetnost vzbujati v duši harmonijo. Ušeničnik sodi tudi med največje slovenske katoliške sociologe: v svoji zajetni knjigi Sociologija (nad 800 strani) zagovarja solidarizem (vzajemnost) in ostro zavrača socializem in komunizem. Oglašal se je vsepovsod. Njegovi Izbrani spisi so izšli v desetih knjigah (1939-1941)