* 12. april 1657, Kamna Gorica; † 30. november 1717 Arivechi, Sonora, Mehika

Marko Anton Kappus (tudi Kapus), ki mu posvečamo ta zapis ob 350-letnici njegovega rojstva, je najbrž najstarejši slovenski misijonar, ki ga poznamo po imenu in po deželi njegovega misijonskega delovanja. To je bila daljna Mehika, o kateri je tudi marsikaj zapisal in so njegovi zapiski dragoceno gradivo za njeno zgodovino. "Čeprav znanstveni študij ni bil poglavitni cilj misijonskega dela, je zanimanje nekaterih naših misijonarjev vendarle seglo tudi na področje znanosti in književnosti," je zapisal dr. Zmago Šmitek v knjigi Slovenska Cerkev in misijoni (Ljubljana 1991). "S tem so si pridobili vidno, a še ne dokončno ocenjeno mesto v slovenski kulturni zgodovini." Tam piše tudi, da je zgodovina slovenskega misijonarstva v celoti še slabo raziskana. Med najbolj zavzete raziskovalce na tem področju spada prav on. O slovenskem jezuitskem misijonarju Marku Antonu Kappusu je pisal v omenjeni knjigi, še več pa v svojem temeljitem delu Klic daljnih svetov (Ljubljana 1986).

Prvi Slovenec v Ameriki

Papež Gregor XV. je leta 1622 ustanovil Sveto kongregacijo za širjenje vere (Propaganda fide), ki je iz Rima vodila vso misijonsko dejavnost katoliške Cerkve (zdaj se imenuje Kongregacija za evangelizacijo narodov). To je storil z namenom, da bi misijonsko delo potekalo bolj načrtno in da bi zmanjšal tekmovalnost posameznih redov na tem polju. Od druge polovice 16. stoletja so vodilno vlogo v misijonih prevzeli jezuiti. Njihovi ustanovitelj sv. Ignacij Lojolski je že leta 1540 določil za misijonarja v Indiji svojega tovariša sv. Frančiška Ksaverija, ki ga častimo kot zavetnika katoliških misijonov.

Jezuit je bil tudi slovenski misijonar Marko Anton Kappus. Rodil se je 12. aprila 1657 v premožni kroparski (kovaški) družini v Kamni Gorici, iz katere je izšlo več uglednih mož, med njimi tudi njegov nečak Karel Jožef, po poklicu pravnik, ki je postal član ljubljanske Akademije operozov. Marko se je šolal najprej v Ljubljani, teologijo je študiral v Gradcu. V jezuitski red stopil leta 1676 v Celovcu. Najprej se je posvetil poučevanju po raznih jezuitskih kolegijih (Ljubljana, Leoben, Gradec). Ni znano, kako in kdaj se je odločil za delo v jezuitskih misijonih v Mehiki, ki je bila tedaj španska kolonija. Sprva so smeli iti v tamkajšnje misijone le španski in portugalski jezuiti. Število misijonskih postojank je naraščalo, zato je španska vlada leta 1664 sporočila jezuitskemu generalu (vrhovnemu predstojniku), da je lahko v vseh španskih kolonijah četrtina misijonarjev nešpancev, če so podaniki Nizozemske, Nemčije, Avstrije in Češke. "Dovoljenje" je veljalo tudi za Kappusa, ki je leta 1687 iz španskega pristanišča Cadiz odplul proti Mehiki.

Trideset let misijonskega dela

Jezuitsko misijonsko delo v Mehiki je takrat imelo že bogato in razgibano zgodovino. Tamkajšnja provinca, ustanovljena leta 1572, je ob prihodu p. Kappusa štela že okoli 500 članov, ki so delovali med Indijanci v redukcijah in v drugih ustanovah. Njegovo misijonsko delovanje, ki je trajalo trideset let, je v glavnih črtah opisal Zmago Šmitek. Naš misijonar je nekaj časa ostal v mehiškem glavnem mestu, marca 1688 pa je bil poslan v pokrajino Pimerio Alto (današnjo Sonoro), kjer je začel delati na misijonski postojanki Cucurpe, ki je bila ena najodročnejših. S sodelavcem p. Adamom Gilgom z Moravske sta leta 1691 ustanovila novo misijonsko postojanko, ki sta jo imenovala Sv. Tadej. Tam je naš misijonar dobro spoznal tamkajšnja indijanska plemena. Februarja 1694 je s tirolskim misijonarjem p. Kühnom in španskim stotnikom Mangejem prehodil 600 kilometrov do Kalifornijskega zaliva. Po školjkah, ki jih je p. Kappus našel pri Indijancih in ki so lahko izvirale le s tihomorske obale, nikakor pa ne iz zaliva, sta misijonarja sklepala, da so jih Indijanci dobivali po kopni poti. Torej mora obstajati kopenska zveza Kalifornije s celino, čeprav so dotlej mislili, da je Kalifornija otok. Novembra 1694 je p. Kappus postal voditelj in predstojnik vseh misijonarjev ob reki Sonori. Nekaj let je bil profesor in rektor kolegija v kraju Matape, krajši čas je deloval na drugih misijonskih postojankah, a se je kmalu vrnil v Matape, kjer je 30. novembra 1717 umrl.

Pisma in zemljevid Kalifornije

Zaradi svojega raziskovalnega dela, ki ga je opravil skupaj z drugimi jezuitskimi misijonarji, sodi p. Marko Kappus med prve raziskovalce, ki so načrtno preučevali severozahodni del Mehike ter južne dele ameriških zveznih držav Arizone in Kalifornije. Po opisih njegovih potovanj upravičeno trdimo, da je bil prvi Slovenec (izpričano je, da je poleg nemškega in latinskega obvladal tudi "kranjski" jezik), ki je prišel na ozemlje sedanjih Združenih držav Amerike. Bil je tudi prvi na Slovenskem rojeni pesnik v Ameriki: njegovo pesniško delo, ki je izšlo leta 1708 v Mehiki, je obsegalo 276 kronografičnih verzov.

Ohranilo se je nekaj njegovih pisem. Pismo bratu Janezu z dne 20. januarja 1699 je bilo objavljeno v zborniku jezuitskih misijonskih pisem Der neue Welt-Bott na Dunaju. V njem opisuje podnebje, pokrajino, rudnine, rastlinstvo in živalstvo v Sonori. Zanimivo je, kar piše o prehrani Indijancev: "Naši Indijanci sploh ne poznajo kruha niti drugega peciva; žita ne sejejo zase, marveč le za svojega misijonarja. Sami pa namesto kruha jedo koruzo..."

Ko je bilo s potovanji, merjenji in mapiranjem potrjeno, da Kalifornija ni otok, temveč polotok, je p. Kappus 8. junija 1701 poslal prijatelju v Avstrijo Kühnov zemljevid Kalifornije, ki je bil objavljen leta 1707 skupaj s Kappusovim latinskim pismom. Iz zemljevida je bilo razvidno, da je Kalifornija del ameriške celine in ne otok, kot so mislili dotlej. "Čeprav je slava tega odkritja pripadla Kühnu," piše Zmago Šmitek, "je bil pobudnik pravzaprav Kappus."

(obletnica meseca 04_2007)

* 7. maj 1792, Vodmat pri Ljubljani, † 11. april 1869, Višnja Gora

»Opomniti pa tudi moram, kako so kmetje moje domovine v slast prebirali Svetina. Komaj so dobili knjižico v vas, in brž se je vrstila od hiše do hiše; in še zdaj se časi menijo pozimske večere, kako se je godilo dvojčkoma Janezu in Pavlu. Sme se reči, da je bila ta knjiga skoraj do dobrega postala narodna ...« Tako je zapisal leta 1858 pisatelj Fran Levstik v svojem znamenitem Popotovanju iz Litije do Čateža, v katerem je nakazal smernice za razvoj slovenskega slovstva. Za vzor ljudskega pripovedništva postavlja 'Svetina' - to je povest z naslovom Sreča v nesreči ali Popisvanje čudne zgodbe dveh dvojčikov (njun priimek Svetin Levstik navaja kot naslov knjige), spisal pa jo je leta 1836 Janez Cigler, 'fajmošter pri sv. Tilnu v Višnji gori'. Iz šolskih klopi vemo, da je ta njegova knjiga prva slovenska povest. Levstik je ob njenem izidu imel pet let; da je 'postala narodna', potrjuje tudi dejstvo, da sta za prvo izdajo, ki je bila tiskana v 1050 izvodih, kmalu sledila dva ponatisa, leta 1838 in 1840, obakrat po 100 izvodov, kar je bilo za tiste čase kar lepa naklada.

Naslov povesti pojasni zaključni stavek zgodbe, ki pripoveduje o težavah, v katere zaidejo njeni junaki in ki se zdijo kot brezupne, a se presenetljivo dobro razpletejo. »Tako da Bog včasih že na tem svetu srečo v nesreči, če človek tudi v nesreči vedno Bogu zvest ostane.« Njen pisatelj Janez Cigler, takrat župnik v starodavnem mestecu (1478) Višnja gora, se je rodil pred dvesto leti. Luč sveta je zagledal 7. maja 1792 v Udmatu (Vodmatu) pri Ljubljani (današnja Malenškova ulica blizu železniškega mostu čez Ljubljanico). Ljubljana je bila takrat še 'dolga vas' in Ciglerjeva rojstna hiša, gostilna Pri Španu, je bila s slamo krita podeželska stavba, zraven so stala gospodarska poslopja. Šolsko modrost je Janez nabiral v domačem mestu. Po gimnaziji (1804-1809) je končal eno leto filozofije, potem pa se je odločil za bogoslovje. Ob koncu bogoslovnega študija (1814) je bil še premlad, da bi prejel mašniško posvečenje, zato je šel eno leto na neko graščino (najbrž Jablanico) za domačega učitelja. 9. aprila 1815 je bil posvečen v duhovnika, potem pa je kot kaplan služboval v Kolovratu, Dobu, Škocjanu, pri Sv. Petru v Ljubljani, v Dolenjskih Toplicah. Jeseni 1823 je postal kaznilniški kurat na ljubljanskem gradu, kjer je ostal do leta 1832. Grad je bil tedaj predvsem ječa za politične zapornike, med njimi so bili tudi ljubljanski karbonarji. Ob njih se je Cigler navadil nekaj italijanščine. Ob stiku s temi 'prekucuhi' se je navzel tudi nekaterih pogledov, zaradi katerih je pri oblasteh veljal za 'politično sumljivega'. Najbrž je bilo tudi to vzrok, da je bil vse do svoje smrti 'priklenjen' na Višnjo goro, kamor je šel za župnika leta 1832. Po svojih poklicnih sposobnostih bi zaslužil kakšno bolj zahtevno službeno mesto. Med svojim službovanjem v Višnji gori je mnogo potoval (po Italiji, Franciji, Nemčiji in po Balkanu), kmetoval na župnijskem posestvu in se učil vedno novih jezikov. Iz srednje šole je prinesel znanje francoščine, nemščine, latinščine in grščine, kasneje pa se je sam naučil še ruščine, srbohrvaščine, češčine, angleščine in madžarščine ter italijansščine. Umrl je 11. aprila 1869 in pokopan je ob cerkvenem zidu. Za nagrobni spomenik si je vnaprej sam sestavil epitaf: »Tukaj trupla prah počiva, / Duša tam plačilo vživa. / Kličem milo 'z temne jame: / Moli, o prijatelj, za-me!«

Pisanja se je Cigler lotil že kot mlad duhovnik. Posredno ima zasluge za to pesnik Valentin Vodnik, njegov učitelj v gimnaziji, ki ga je navdušil za slovenščino: njegove pesmi je znal na pamet in po Vodnikovem vzoru je pesnil tudi sam. Leta 1820 je v slovenščino prevedel 'Litanije od vsih svetnikov ino Matere božje'; odtlej je v raznih časnikih in zbornikih objavljal nabožne, pripovedne in poučne sestavke. Najprej so prevladovali nabožni in cerkveno uporabni spisi (Molitve za bolnike, Štiri poslednje reči, Mašne bukvice, Življenje sv. Heme), s prevodom pisem škofa Baraga, slovenskega misijonarja med ameriškimi Indijanci (Bratovščina sv. Leopolda, 1833) je odprl novo panogo slovenske misijonsko-spodbujevalne literature. Zatem se je posvetil predvsem pisanju poučno strokovnih člankov za Novice (nekaj tudi za druge časnike): o naravoslovju, umnem kmetovanju, čebelarjenju, o vražah, o krajevni zgodovini in politiki, o jezikovnih zadevah.

Vrhunec Ciglerjevega pisateljevanja je njegova povest Sreča v nesreči (1836); navdih zanjo je dobil ob tedaj 'modnih' povestih nemškega pisatelja Krištofa Schmida. Zgoraj omenjena Levstikova pohvala ga je spodbudila, da je na stara leta napisal še dve podobni povesti: Deteljica ali Življenje treh kranjskih bratov, francoskih soldatov (1863) in Kortonica, koroška deklica (1866), s katerima pa ni dosegel niti približno takega uspeha kot s Srečo v nesreči.

(obletnica meseca 05_1992)

* 11. april 1744, Kamnik, † 11. oktober 1807, Celovec

"Janzenisti so se (...) zanimali za znanost, posebno za Sveto pismo, ki so ga hoteli uvesti kot ljudsko knjigo, in so razvijali živahno literarno dejavnost, ljudstvo pa jih je - v začetku vsaj - odklanjalo kot lutrijane-modrijane" (dr. Ivan Grafenauer).

Prevajalec katekizma in pesmaric ter pesnik

Janzenisti so bili pripadniki struje v katoliški Cerkvi, ki je bila glede verskega nauka in morale razumarska in izredno stroga. Kot prosvetljenci so zametavali ljudsko vernost, prizadevali pa so si za kulturni dvig ljudstva. Med duhovščino na Kranjskem se je janzenizem ukoreninil po letu 1770 in se obdržal še prva desetletja 19. stoletja.

Glavni janzenistični pisec pri nas je bil Jurij Japelj. Rodil se je 11. aprila 1744 v Kamniku. Njegov oče, po poklicu pek, se je pisal Apel, doma pa je bil iz Bevk pri Vrhniki. Jurij je prvi šolski pouk prejel od rojaka Mihaela Paglovca, župnika v Tuhinju. Latinske šole (gimnazijo in licej) je končal v Ljubljani, potem pa je študiral bogoslovje v Gorici, Gradcu in Trstu, kjer je bil leta 1769 posvečen v duhovnika. V času študija si je nabral obsežno jezikovno znanje: od živih jezikov je obvladal italijanščino, francoščino in angleščino. Po posvečenju je bil najprej kaplan pri Sv. Antonu v Trstu. Leta 1773 ga je ljubljanski škof Karel Herberstein poklical v Ljubljano za škofijskega tajnika in notarja. Namenil pa mu je tudi glavno vlogo pri uresničevanju svojih janzenističnih knjižnih načrtov. Po njegovem naročilu je Japelj leta 1777 začel prevajati jožefinski Ta veliki katekizem s prašanjami in odgovori (šest izdaj). Zatem je pripravljal knjige za cerkvene potrebe: pesmarice in molitvenike (v duhu janzenizma brez molitev v čast Materi božji in svetnikom). Na pobudo škofa Herbersteina je pripravil Pridige za vse nedele skuzi lejtu (bile naj bi kratke - ne nad pol ure!). Japelj je pisal tudi posvetne pesmi in sicer kar precej veseljaške!

Prevajanje Svetega pisma

Najpomembnejše Japljevo delo pa je bilo prizadevanje za nov prevod Svetega pisma v slovenščino, ki so ga janzenisti hoteli dati ljudem v roke. Dela se je lotil leta 1783 in k sodelovanju je pritegnil šolnika Blaža Kumerdeja, ki je veljal za najboljšega poznavalca slovenščine. Slovenila sta vulgato (najstarejši latinski prevod) in se naslanjala na Dalmatinovo besedilo. Japelj in Kumerdej sta izdala najprej Novi testament v dveh knjigah (1784, 1786). Ko je Japelj postal prvi upravitelj novoustanovljene župnije na Ježici (1787), Kumerdej pa je bil premeščen v Celje, je prevajalsko delo zastalo. Temu zastoju so botrovala tudi naraščajoča nasprotovanja glede njunega jezika. Japelj in Kumerdej sta 'dala na svitlo' le prvi del Starega testamenta - Mojzesove bukve v dveh zvezkih (1791), tretji zvezek (Jozue, Sodniki, Rut) je prevedel Japelj sam (1796), nato so delo nadaljevali in končali drugi (Šraj, Traven, Škrinjar, Rihar, Wolf). Novi prevod je izhajal 18 let in je ob koncu obsegal 11 zvezkov. Cerkvenim predpisom ni ustrezal, ker je izšel brez opomb in brez razlag težje umljivih mest v svetopisemskem besedilu.

"Čeprav novi prevod Biblije jezikovno ni neoporečen," sodi literarni zgodovinar Alfonz Gspan (Zgodovina slov. slovstva I, 373), "pomeni vendarle važno ločnico v razvoju knjižne slovenščine. Z naslonitvijo na knjižno dolenjščino, z upoštevanjem nekaterih gorenjskih prvin in pomnožitvijo besednega zaklada sta Japelj in Kumerdej nakazala knjižni slovenščini razvojno smer, ki jo je pozneje dosledneje začrtal in znanstveno utemeljil Kopitar... Zato je bil pomen novega prevoda podoben pomenu Dalmatinove Biblije: kakor le-ta je bil tudi oni visoka šola knjižne slovenščine."

Slovničar, škof na papirju in človekoljub

Japelj je bil neutruden delavec. Leta 1781 je skupaj z Blažem Kumerdejem in grofom Edlingom v Ljubljani obnovil Akademijo operozov, ki pa ni mogla prav zaživeti. Potihem se je spremenila v Zoisovo omizje. Prav baron Žiga Zois je Japlja spodbudil, da se je lotil sestavljanja slovnice. Dokončal jo je leta 1807 in ji dal naslov Slawische Sprachlehre (popoln naslov je dolg skoraj pol strani!). Tisk je bil že dovoljen, vendar zaradi Japljeve smrti ni izšla. Jernej Kopitar je Japlja imenoval "entuziastično pridnega slavista", toda kot "mestnemu otroku" mu je odrekal pravi čut za jezik. Japljeva zasluga za slovenski knjižni jezik je zlasti ta, da se je obrnil nazaj na 16. stoletje, na slovenske protestantske pisce.

Japljeve glavne službe so bile seveda duhovniške. Z Ježice je odšel za župnika v Naklo (1795), od tam pa v Celovec (1799), kjer je bil ravnatelj semenišča, stolni kanonik in nazadnje šolski nadzornik. Na smrtni postelji ga je doletela vest, da je imenovan za tržaškega škofa. Po smrti 11. oktobra 1807 so odprli njegovo oporoko, v kateri je vse svoje imetje zapustil revežem. V njihovo korist je dal izvršitelj oporoke Žiga Zois na javni dražbi prodati njegove knjige in rokopise.

(obletnica meseca 04_1994)

* 2. maj 1852, Mestinje pri Sladki gori † 11. april 1912 Trnja vas pri Celovcu

Kljub vztrajnosti ni dosegel cilja

Več kot polovico svojega življenja, ki je trajalo le nekaj ted­nov manj kot šestdeset let, je Jakob Sket preživel v Celovcu, tedaj zelo razgibanem glavnem mestu Koroške. Bil je gimnazijski profesor, ni se mu uresničil življenjski sen, da bi postal pro­fesor na univerzi v Gradcu. Po rodu je bil Štajerec; rodil se je 2. maja 1852 v kmečki družini v Mestinju pri Sladki Gori in bil krščen v prelepi sladkogorski cerkvi. Po ljudski šoli v domačem kraju je dve leti obiskoval normalko v Celju, zatem gimnazijo v Mariboru, kjer je bil vseskozi odličen dijak in je maturiral leta 1873. Že kot gimnazijec je vplival na sošolce in se z vztrajnim delom pripravljal za življenje. Odločil se je za študij klasič­nega jezikoslovja ter slovenščine in nemščine v Gradcu. Profesor primerjalnega jezikoslovja mu je priskrbel dveletno državno šti­pendijo, namenjeno za pripravo učnih moči na visokih šolah. Sket je sicer mislil na akademsko kariero, vendar pa je jeseni 1877 postal profesor-suplent na celovški gimnaziji. Naslednjo pomlad je dokončal študij z doktoratom. Nato je moral kot častnik iti za nekaj mesecev v Bosno, ki jo je Avstrija leta 1878 okupirala. Rad bi nadaljeval študije, zato je zaprosil za razpisano profe­sorsko službo na Dunaju, a je ni dobil, pač pa je postal stalni profesor na celovški gimnaziji. Leta 1884 se je hotel habiliti­rati za profesorja slavistike na graški univerzi, pa tudi to mu ni uspelo. Razočaran je ostal v Celovcu in poučeval na gimnaziji do upokojitve (1908). V Celovcu je 11. aprila 1912 tudi umrl.

Pravičen vzgojitelj in prizadeven urednik

"Življenjepisci označujejo Sketa kot človeka vztrajnega in na­tančnega dela; poleg tega pa je bil velik ljubiteIj narave, športnik, turist in je mnogo potoval," je zapisal o njem France Kidrič. "Kot učitelj je bil strog in pravičen vzgojitelj ter je s posebno pozornostjo spremljal duševni razvoj slovenskih dija­kov." Kot šolnik je nadaljeval delo Antona Janežiča s priprav­ljanjem šolskih beril in slovenske slovnice. Najprej je izdal popravljeni Janežičev Cvetnik, berilo za slovensko mladino (v dveh delih). Kmalu pa je začel misliti na nova berila. V letih 1889-1893 so izšle njegove Slovenske čitanke (berila) za vseh te­danjih osem razredov srednjih šol. Ocenjevalci teh učbenikov so menili, da je bil Sket pri izbiri gradiva trezen presojevalec in je imel dober čut za vsebinske vrednote, vendar pa je preveč po­udarjal poučnost kot pa vzgojo za lepoto besede. Sestavljal je učbenike slovenščine tudi za Nemce. - Sket je stopil v javnost v okviru Družbe sv. Mohorja. Od leta 1883 do smrti je bil družbin odbornik, zadnje leto (1911/12) pa tudi njen ravnatelj. Bil je med glavnimi ocenjevalci rokopisov in skušal je uveljaviti večjo idejno širino. Prizadeval si je, da bi k sodelovanju pritegnil čim več uglednih pisateljev. Marsikateremu slovenskemu pisatelju je pomagal do veljave. Največ po njegovi zaslugi sta pri Mohor­jevi družbi izdala svoji deli Ivan Cankar (Troje povesti) in Ksaver Meško (Mladim srcem). Manj sreče je imel z urejanjem Kresa, leposlovnega in znanstvenega mesečnika, ki je izhajal v Celovcu v letih 1881-1886.

Miklova Zala - hvalnica pradedom

Jakob Sket je bil izredno delaven na vseh področjih, vendar pa se nam je v spomin zapisal predvsem s svojo povestjo o Miklovi Zali, ki spada med klasična dela slovenske književnosti. Šolarji imajo to knjigo za obvezno branje in tudi to je eden od razlogov, da je izšlo že kar precej izdaj od prve, ki je bila "na svitlo dana" leta 1884 v zbirki slovenskih večernic pri Družbi sv. Mo­horja v Celovcu. Povest je bila že nekajkrat dramatizirana (Jakob Špicar 1908, Anton Cerar-Danilo 1912, Marko Bajuk 1925, Fran Ži­žek 1945, scensko glasbo napisal Rado Simoniti) in zlasti v Špi­carjevi priredbi neštetokrat igrana. Povsod je naletela na topel sprejem gledalcev, ki so razumeli, da ne gre le za zgodbo sloven­skega dekleta, ki pa v turško sužnost in se iz nje pogumno reši (pripoved se naslanja na resnične dogodke ob turškem napadu na Koroško leta 1478), ampak tudi za "zgodbo" malega naroda, ki je v hudih zgodovinskih preizkušnjah preživel zaradi svoje "žilavo­sti in vztrajnosti", kot je zapisal Jakob Sket v "zgodovinskem dodatku" ob koncu povesti. "Marsikateri narod bi bil že obupal in se vdal neverniku, se odrekel svoji veri in domovini; ali ju­naški slovenski očetje so se borili vztrajno in pogumno za naj­svetejše svetinje, za vero in svojo domovino. Zatorej gre vam, slavni slovenski pradedje, večna hvala in čast, da ste se, kakor neužugani vitezi bojevali skupno za našo vero in našo lepo domo­vino." Morda se hvala sliši nekoliko pretirana, vendar pa je bil Sket o tem, kar je zapisal, trdno prepričan.

(obletnica meseca 05_2002)

*15. september 1737, Dolnji Slaveči; † 11. april 1804

Dve leti bosta kmalu, kar sem Vaši presvetlosti z vso ponižnostjo ustno odkril svojo namero glede natisa nekakšne molitvene knjižice v našem jeziku, katere prevod mi je Vaša presvetlost ob isti priliki tudi blagovolila milostno dovoliti; vendar pa priznam, da sem doslej na čisto izpisal le štiri pole, ker nikakor nisem mogel najti zavetnika. Ko sem bil zaradi tega ves potrt, me je nedavno z največjim veseljem navdala novica iz pisma prečastitega gospoda lektorja, da je Vaša presvetlost preblagohotno izplačala 50 florenov za natis te knjižice; za ta velikodušni dar in za izredno ljubezen do slovenskega naroda vdano izrekam presvetlemu gospodu škofu neminljivo zahvalo. (Mikloš Kuzmič, Pismo škofu Szilyju, 13. februarja 1783)

"Kdo je ohranjal ter budil narodno zavest v pokrajini med Muro in Rabo? Zanemarjeni kmečki domovi s slovensko govorico, ki jo je teden za tednom utrjevala Cerkev s slovensko molitvijo in pesmijo, pridigo, od 18. stoletja pa dajala ljudem v roke tudi nabožne, pozneje celo poučne in zabavne knjige v njihovem narečju... Ko bi bilo ljudstvo vsa stoletja prepuščeno samo sebi in ne zavednim, skoro edinim med njimi delujočim izobražencem - duhovnikom, bi danes Prekmurje ne bilo v Sloveniji." Tako je zapisal dr. Vilko Novak, najboljši poznavalec prekmurskega slovstva, ob 250-letnici rojstva Mikloša Kuzmiča, katoliškega nabožnega pisatelja. Spominjamo se ga ob 200-letnici smrti.

Vneti plebanuš svetobenediški

"Dokečkoli se bo nad Slovenskom nebo plavilo, vnetoga plebanuša bo vsako dobro serce slavilo. Slovensko ludstvo ga ma vedno v dobrom spomini i ga, skoro bi djao, kak svetca v poštenju drži." Tako je o Miklošu Kuzmiču, začetniki nabožnega slovstva za katoličane v Prekmurju, zapisal Jožef Kosič (1788-1867). Ta narodni preroditelj prekmurskega ljudstva se je rodil 15. septembra 1737 na Dolnjih Slavečih na Goričkem. Bogoslovne študije je končal v Gyoru, kjer je bil sedež škofije, kamor je takrat spadalo gornje Prekmurje. Po novi maši je bil tri mesece grajski kaplan v Gornji Lendavi (sedanjem Gradu). Ko mu je bilo šestindvajset let, je postal župnik pri Sv. Benediktu v Kančevcih (17. oktobra 1763). Po ustanovitvi sombotelske škofije leta 1777 je svetobenediški plebanuš postal tudi dekan - vicearhidiakon "slovenske okrogline", kakor je v svojih knjigah rad imenoval svojo rodno krajino. Opravljal je tudi službo šolskega nadzornika. Pri Sv. Benediktu, v ivanovskem dolu, je živel v lesenem župnišču precej daleč pod cerkvijo vse do svoje smrti 11. aprila 1804. V južno steno župnijske cerkve v Kančevcih je vzidan njegov nagrobni spomenik. Pomen Mikloša Kuzmiča je v priredbi vrste knjig za večjo versko skupnost Slovenske krajine (Prekmurja) za cerkev, šolo in dom. K delu ga je spodbudil Janos Szily, prvi škof (1777-1799) novoustanovljene škofije v Sombotelu, v kateri so bili združeni vsi prekmurski Slovenci. Na cerkvenih vizitacijah je z začudenostjo in bolestjo opazil pomanjkanje najpotrebnejših knjig za cerkev in šolo.

Škof veli Kuzmiču pripraviti "potrejbne knige"

Škof Szily, dobri pastir svojih vernikov; je Kuzmiča zelo cenil in o njem je zapisal, da mu "bogoljubnost s čela sije, v prsih pa mu domoljubno srce bije". Spoštovanje je bilo obojestransko. Na škofovo pobudo je Mikloš najprej priredil evangelistar (Szveti evangelyoni za vse nedelne i svetešnje dni). Knjiga je bila natisnjena leta 1780 v Šopronu na škofove stroške. To je bila prva prekmurska katoliška knjiga. Za prekmurske evangeličane je Štefan Kuzmič (1723-1799) pripravil več knjig: leta 1752 Mali katekizem, leta 1754 pa prevod Novega zakona. Mikloš Kuzmič je prevodu evangelijev dodal razne molitve: za dež, za varstvo pred nevihtami ter nekatere litanije. Poleg Ewangelijev je najpomembnejše Mikloševo delo Kniga molitvena, natisnjena leta 1783 v Šopronu, ki je bila dolga leta edini katoliški prekmurski molitvenik. Istočasno z evangeliji je Kuzmič priredil tudi Szlovenszki Silabikar, abecednik za otroke (1780). Še pred evangeliji pa je isti tiskar v Šopronu natisnil Krako šummo velikega katekizmuša (1780) z vprašanji in odgovori; kakor je bila navada pri tedanjem katehetskem pouku. O svojih knjižnih načrtih je redno poročal svojemu škofu, katere ga je v iskreni hvaležnosti imenoval "najbolj naklonjenega varuha Slovenske okrogline, še več, najboljšega očeta". Škof je Mikloševo delo cenil in duhovnikom priporočal, naj berejo njegove knjige.

Szveti evangelyomi in kniga molitvena

Najbolj razširjeni knjigi izpod "zlatega" peresa Mikloša Kuzmiča sta bili Szveti evangelyomi in Kniga molitvena; evangelije so do leta 1920 še trinajstkrat ponatisnili, Kniga molitvena pa je doživela kar sedemindvajset ponatisov! Jože Zadravec, sin Slovenske okrogline, je zapisal:"Ob nedeljah in praznikih - 'na vse nedelne i svetešnje dni' - so prekmurski in 'ogrski' (porabski) verniki nad 150 let poslušali glavne dele evangelijev v Kuzmičevi besedi ter tako ohranjali od svojih dedkov in babic podedovano besedo." Evangelije je Kuzmič "obrno na stari slovenski jezik", to je na živi jezik rodne krajine, v nasprotju s kajkavščino. Prireditelji kasnejših izdaj so jezik nekoliko spreminjali, posodobili, saj so v nekaterih cerkvah knjigo uporabljali do leta 1945. Knigo molitveno, prvič tiskano leta 1783 v Šopronu, so do leta 1891 v prvotni obliki ponatisnili osemnajstkrat, popravljeno (Jožef Borovnjak; Jožef Sakovič) pa do leta 1931 še devetkrat. "Ljudje so jo imenovali do današnjih dni 'staroslovensko' in so se iz nje naučili glavnih molitev ter pesmi. Tako je ta knjiga z besedili in jezikom vez med stoletji brez tiska, iz katerih je mnogo povzela, kakor tudi iz kajkavskih molitvenikov" (Vilko Novak). Ob 200-letnici izida Mikloševih Evangelijev mu je škof Jožef Smej v znak hvaležnosti in priznanja posvetil obsežen roman Po sledovih zlatega peresa (1980).

(obletnica meseca 04_2004)

* 11. april 1911, Solkan, Nova Gorica, † 11. november 1990, Ljubljana

Razpoznavni in zaščitni znak slovenske televizije, ki se je 'rodila' leta 1957, je Deček s piščalko, čigar pravo ime je Pastirček. Njegov oče je kipar Boris Kalin, kateremu posvečamo ta spomin ob stoletnici rojstva. Bronasti kip dečka, ki igra na pastirsko piščalko, so pred prvim majem leta 1946 postavili nad otroško igrišče v ljubljanskem tivolskem parku, kjer stoji še danes. Pionirji slovenske televizije so v njeno 'osebno izkaznico' na ozadje bežečih oblakov (simbola gibljive televizijske slike) vnesli obris ljubljanskega gradu (mesto) in lik Pastirčka (podeželje). Zdenko Kalin je sredi prejšnjega stoletja postal eden od vodilnih kiparjev na Slovenskem. Njegove umetnine v bronu, marmorju in žgani glini obsegajo portrete, ženske akte in figuralne kompozicije, poleg številne male plastike tudi nagrobne in javne spomenike. Predvsem je veljal za mojstra portreta. Posebno poglavje njegove umetnosti je otroški portret. Med njegovimi stvaritvami na tem področju je poleg Pastirčka najbolj znan cikel Otroške igre. Njegov veliko delo (skupaj s kiparjem Karlom Putrihom) so kipi na portalu palače Slovenskega parlamenta.

Dva od sedmih sinov sta postala umetnika - kiparja

Zdenko Kalin je zagledal luč sveta 11. aprila 1911 v Solkanu, skoraj šest let za bratom Borisom, ki je šel za umetniškim klicem in postal priznan slovenski kipar. Ob njem se je za isti poklic ogrel tudi Zdenko. Oče Tomaž Kalin, doma iz Ajdovščine, višji računski svetnik v Gorici, in mati Hedvika Žvokelj, poštarica v Solkanu, sta imela sedem sinov in vsem sta zagotovila primerno izobrazbo. Na začetku prve svetovne vojne se je družina preselila v Ljubljano. Tam je Zdenko v letih 1926-1929 študiral na Tehnični srednji šoli, kjer sta bila med njegovimi profesorji kiparja Alojzij Repič in France Kralj. Šolanje je v letih 1930-1934 nadaljeval na likovni akademiji v Zagrebu, ker Slovenci takrat še nismo imeli svoje umetniške visoke šole. Po diplomi v Zagrebu se je izpopolnjeval v Italiji in Franciji. Francoski mojstri so precej vplivali na njegov umetniški razvoj, predvsem velika kiparja Rodin in Maillol. Po vrnitvi v Ljubljano se je Kalin vključil v skupino Neodvisnih in z njo tudi pogosto razstavljal: pred drugo svetovno vojno po raznih mestih tedanje Jugoslavije, po vojni pa tudi na tujem. Bil je prvi slovenski kipar, ki je bil izbran za beneški bienale (1952). Sprva je živel kot svobodni umetnik, leta 1948 pa je postal profesor za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost (ALU) v Ljubljani in to službo opravljal do upokojitve leta 1978. Leta 1976 je postal dopisni, leta 1981 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Dvakrat je prejel Prešernovo nagrado: leta 1959 za kipe na pročelju palače Slovenskega parlamenta, leta 1982 pa za življenjsko delo na področju likovnega ustvarjanja. Njegova bogata življenjska pot se je iztekla 11. novembra 1990.

Portreti in otroški svet

V prvem obdobju Kalinovega umetniškega ustvarjanja izstopajo predvsem portreti. V iskanju osebnega izraza se je sprva opiral na francoske mojstre, zlasti na Rodina, očeta moderne plastike, in Maillola, ki je bil mojster v oblikovanju ženskih likov. Vpliv prvega se kaže v hrapavi površini (Moj oče, 1937), drugega pa v čisti in uglajeni kiparski formi (Ženski akt, 1945). Vrhunec portretne plastike je njegov ženski portret Marion (1940). Številnejši, zlasti v kasnejših obdobjih, so moški portreti. "Družijo jih nekatere osnovne značilnosti njegove portretne plastike: psihološko poglobljen izraz, skrbna kompozicijska forma glave in močna težnja po podajanju čistega volumna" (Zoran Kržišnik). Za spomenik v Ljubljani je ustvaril portret Simona Gregorčiča (1937). Izmed zgodnejših moških portretov sta portreta Otona Župančiča in Alojza Gradnika še "najbolj zrasla iz duše" (Franc Šijanec).

Zdenko Kalin je bil izreden mojster otroških portretov. V zgodovino slovenske likovne ustvarjalnosti in v zavest ljubiteljev umetnosti se je Zdenko Kalin "zapisal z realizacijami otrok, teh drobnih, nežnih telesc iskrenih obrazov, ki razgrinjajo vso svojo radost in srečo v življenju, v igranju in gibanju" (Nelida Silič Nemec). Vrhunec te zvrsti je njegov cikel Otroške igre I-V (1952-1954), najizrazitejši primer vrtne plastike na Slovenskem . Ta ciklus je sestavljen iz petih različnih otroških iger: igra z rokami, tehtanje na hrbtu, slepa miš, lovitev ravnotežja na hoduljah in deklici se vrtita. Ti kipi obkrožajo Fontano življenja v tivolskem parku v Ljubljani.

Pastirček in portal slovenskega parlamenta

Po sodbi umetnostnih zgodovinarjev je Zdenko Kalin s svojim Pastirčkom uresničil svoja prizadevanja, da bi ustvaril umetnino s čistimi kiparskimi sredstvi. Nastal je leta 1942, se pravi med vojno, ko so bili povojni tokovi še nepredvidljivi. Publicist Peter Kolšek vidi v tem kipu nekaj 'preroškega' in pravi, da je umetnik v kip "zajel duha bližnjih migracij s podeželja v mesto". Pastirčka povezuje s kmečkim okoljem njegova pastirska piščalka in "novopečeni meščani so v njem videli idealno pričevanje o svojem izvoru in hkrati dosegljive blagodati novega socialnega položaja". Vsekakor je ta Kalinov deček lep primer modernistične skulpture, v kateri utripa živa ljudska tradicija.

Poleg tivolskega in televizijskega Pastirčka so od del Zdenka Kalina najbolj na očeh skulpture na portalu palače Slovenskega parlamenta, kjer zaseda Državni zbor. Stavba je bila grajena med letoma 1954 in 1959 po načrtih arhitekta Vinka Glanza, učenca mojstra Jožeta Plečnika, kot sedež takratne Ljudske skupščine. Poslopje je preprost kvader, obložen s ploščami iz domačih vrst kamna. Osrednji del je vhodni portal, ki se vzpenja do polovice prvega nadstropja. Sloni na petih pilastrih iz pohorskega granita, na katere sta kiparja Zdenko Kalin in Karel Putrih namestila 24 likov v 20 poljih. Figure prikazujejo življenje: mir, družinsko srečo, otroško igro, industrijo. Ko je bila stavba leta 2000 prenovljena, so restavrirali tudi te plastike, ki jih je močno načel zob časa.

(obletnica meseca 04_2011)

* 10. april 1887, Trebnje, † 15. avgust 1959, Ljubljana

Pravljica je pripoved, ki je zgrajena izključno na domišljiji. "Življenje presoja otroško naivno, naravnih zakonov ne upošteva in vse pooseblja," to pripovedno zvrst tolmači Silva Trdina. Med najbolj znane svetovne pravljice spada nemška ljudska pravljica o Sneguljčici, ki sta jo zapisala brata Jakob in Wilhelm Grimm. Slovenski pesnik in dramatik Pavel Golia je to pripoved prelil v verze in tako je nastala pravljična igra v osmih slikah, ki je bila pogosto uprizorjena. Pavel Golia velja za največjega slovenskega mladinskega dramatika. Poleg Sneguljčice (1938) je napisal šest priljubljenih iger, ki se odlikujejo z živahno domišljijo, razposajenim humorjem in dobrim poznanjem otroške duševnosti. Večino svojega življenja je deloval v gledališču in pisal tudi igre za odrasel, vendar se je njegov dar bolj razživel v igrah za otroke. Uveljavil se je tudi kot pesnik in velja za nadaljevalca moderne, ki je hodil svoja pota ob ekspresionizmu.

Avstrijski častnik v ruski vojski

"Blodni in nemirni Pavel Golia", kakor se je sam imenoval, se je rodil 10. aprila 1887 v Trebnjem, kjer je bil njegov oče Ludvik okrožni sodnik. V družini je bilo več otrok in oče se je zaradi njihovega šolanja preselil v Novo mesto, kjer je Pavel končal nižjo gimnazijo. Že v tem času je pisal pesmice; njegov vzornik je bil čustveni in gladko pojoči Gregorčič, občudoval pa je tudi Ketteja, s katerim se je v dolenjski prestolnici srečal.

Po mali maturi se je odločil za vojaško službo, zato je odšel na kadetsko šolo v Karlovcu. Za dosego častniškega čina avstro-ogrske vojske je moral nadaljevati šolanje še v Trstu in Ljubljani. Po izbruhu prve svetovne vojne (26. julija 1914) je odšel na fronto v Galicijo. Septembra 1915 je stotnik Golia s svojo enoto prestopil k Rusom ter se odločil za tamkajšnjo srbsko. Leta 1917 je nastopil proti velikosrbskemu vodstvu in bil sprejet v rusko armado. Leto kasneje ga najdemo v Moskvi, kjer je deloval kot časnikar, predvsem pa se je zanimal za gledališče. Leta 1919 se je po težavni poti vrnil v Ljubljano, kjer se je povsem posvetil književnost in gledališču. Ob vrnitvi je čutil, kar je položil na jezik junaku ene njegovih dram: "Ko sem po dolgih letih zaslišal govorico našega kraja in zagledal našo domačijo, sem se pokrižal in tako me je prevzelo, da so se mi ulile solze po licih." Poročil se je s pianistko Dano Koblar. Opravljal je razne gledališke funkcije: bil je dramaturg in ravnatelj ljubljanske Drame (1919-1923), intendant Narodnega kazališta v Osijeku (1923-1925), ravnatelj Drame v Beogradu (1925), potem pa spet ravnatelj Drame v Ljubljani do upokojitve leta 1946. Bil je zelo uspešen ravnatelj, ki je znal delati z igralci.

Ljubezenske pesmi, premišljanja in žalostinke

Njegove prve pesmi so bile objavljene v Slovanu leta 1912; pod njimi se je Golia podpisal kot Pavel Ludovikov. V naslednjih letih je kar precej objavljal. Izid prve pesniške zbirke z naslovom Blodnje, ki jo je imel že pripravljeno, je preprečila prva svetovna vojna. Pesmi je pisal tudi kot vojak in kot časnikar v Moskvi. Ko je po vojni prišel v Ljubljano, je leta 1921 izdal kar dve pesniški zbirki: Pesmi o zlatolaskah in Večerna pesmarica. "V prvi je zbral ljubezenske motive in socialne slike iz moskovskega življenja, v drugi pa premišljanja in žalostinke osebnega in splošnega značaja," je zapisal Anton Slodnjak, ki o našem pesniku pohvalno pravi: "Že s prvimi pesmimi je Golia izpričal lirsko nadarjenost in bolj otožno kakor dekadentno razpoloženje, ki ga je na bralce prenašal z lahkotnim muzikalnim ritmom ter s preprostimi in prisrčnimi podobami." Literarni zgodovinar Lino Legiša je o njegovih ljubezenskih pesmih zapisal tole misel: "To je pravzaprav metuljevsko obletavanje, ki dela iz ljubezni skorajda pravljično, dvorljivo igro." V "večernih" pesmih pa Golia začuti, da je "brez pesmi v srcu, brez Boga, brez vere" in zato obsojen na samoto. Izbrane in včasih predelane pesmi iz teh prvih dveh zbirk z nekaj novimi pesmimi je leta 1936 uredil Izidor Cankar, za tisk pa jih je pripravil Josip Vidmar, ki je zapisal, da ima Golia v svojih pesmih "veliko pristno človeškega, veliko iskrega veselja do življenja in resnične in tople ljubezni do vsega živega. Po tej in po svoji ironiji do samega sebe je ganljiv in očarljiv." Leta 1951 so izšle njegove Izbrane pesmi.

Največji slovenski mladinski dramatik

S svojimi igrami za otroke je Pavel Golia zavzel prvo mesto med slovenskimi pisci mladinskih iger. Povečini so "zasnovane na znanih pravljičnih motivih, segajo pa s svojimi namigi v živo sodobnost," je zapisal Lino Legiša. Vsi priznavajo, da je od vseh najboljša Petrčkove poslednje sanje, ki jo je napisal leta 1921 in so jo v ljubljanski Drami prvič igrali na Božič 1921 in tam se je na odru obdržala do leta 1943. Doživela je 72 ponovitev, česar ni dosegla še nobena druga slovenska mladinska igra. Igrali so jo tudi številnih podeželskih odrih. Igra je napisana delno v prozi, delno v verzih. Zgodba je postavljena v čas okoli Božiča. Bolnemu Petrčku se prikaže umrla mati in mu pove, da bodo prišle najlepše sanje. Jezušček pride na zemljo po pridnega otroka; vse skupaj poživljajo palčki, govoreča drevesa, nerodna luna. Vse je podano tako, kakor ustreza otrokovi predstavi. Igra je izšla v knjigi leta 1923. Njegova druga znamenita igra za otroke je Princeska in pastirček, ki jo je ljubljanska Drama prvič uprizorila na praznik Svetih treh kraljev, 6. januarja 1931, in je doživela 42 predstav. To je neke vrste otroška komedija, zgrajena največ na situacijski komiki. Golia pa ji je dal tudi socialno noto: princeska in pastirček se ljubita, pa jima ljudje branijo, ker je pastirček siromak. Leta 1932 so v ljubljanski Drami prvič (in pozneje še dvajsetkrat) uprizorili njegovo pravljično komedijo Jurček. Naslovni junak ni prav bistre pameti in tudi to ustvarja v igri napetost. Pavel Golia je napisal še štiri mladinske igre: Triglavska bajka (1927), ki je prenatrpana z mitologijo; Srce igračk (1932), v kateri nastopajo igračke; Uboga Ančka (1935), ki je Goljeva Pepelka, in Sneguljčica (1938). Veliki prijatelj otrok je umrl 15. avgusta 1959.

(obletnica meseca 08_2009)

* 9. april 1854, Pavia, Italija, † 1. junij 1901, Ljubljana

Slovenščine se je začela učiti pri šestnajstih letih

Njena življenjska zgodba se je začela pred sto šestdesetimi leti in sicer na tujem: rodila se je 9. aprila 1854 v italijanskem mestu Pavia, kjer je njen oče Josip Doljak, doma iz Solkana, služboval kot sodni svetnik. Mati Pavlina roj. Milharčič je bila "po krvi Slovenka, a po odgoji Lahinja", je o svoji babici zapisal njen vnuk Milan. Starši so ji umrli zgodaj: mati pri porodu v tretjem, oče pa v šestem letu njene starosti. S sestrama se je preselila k stricu Matiju Doljaku v Solkan. Tudi pri njem vzgoja ni bila slovenska, prav tako ne v uršulinskem internatu, ki ga je obiskovala štiri leta. Od tam se je vrnila v stričevo hišo, da se nauči gospodinjstva. Tja so zahajali zavedni slovenski izobraženci, ki so jo spodbudili, da se je pri šestnajstih letih začela učiti slovenščine in deklamacije, da je nastopala v goriški in solkanski čitalnici. Veliko je brala, posebno sta ji bila pri srcu Prešeren in Stritar; prebirala pa je tudi nemške in druge klasike. Njeno zakasnelo slovensko izobrazbo so zavrle nove družinske razmere. Ko je brat Teodor doštudiral na Dunaju in je nastopil službo na goriškem sodišču, se je Pavlina s sestrama preselila k njemu za gospodinjo. Brat je bil Slovencem zelo nasproten, zato se je odslej učila slovenščine naskrivaj. V tem času je začela pisati. Fran Levec je v listu Soča leta 1873 objavil njeni lirični črtici Prva ljubezen in Žena v družini. Njene prve pesmi pa je tiskal leta 1874 Janko Pajk, urednik Zore, profesor slovenščine, s katerim se je dvaindvajsetletna poročila in se preselila v Maribor. Sprva je morala pretrpeti veliko nasprotovanj od užaljenih sorodnikov Pajkove prve žene, bila pa je svojemu sedemnajst let starejšemu možu trdna opora v vseh njegovih težavah in najbolj marljiva sotrudnica Zore.

Slovenska pisateljica – "zelo nenavadna prikazen"

V prvih letih svojega slovstvenega ustvarjanja je bila pesnica, pozneje je pesnila le takrat, kadar je prilika nanesla. Njene pesmi so izraz njenega mladostnega čustvovanja, osirotelosti, prve ljubezni, zlasti pa ljubezni in družinske sreče. Izhajale so v Zori, v knjigi pa jih je izdala leta 1878. Od njenih pesmi je najboljši venec enajstih pesmi z naslovom Materni glasovi. Pesmi so po obliki in jeziku precej trde. »Vidi se, da slovenščina ni bila njen materni jezik,« je zapisal v opravičilo njen sin Milan. Vse njene pesmi so bile vnovič natisnjene v prvi knjigi Zbranih spisov (Celje 1893).

Njeno močnejše področje ustvarjanja je bila proza, ki se ji pozna, da je nastajala v tujini, kjer je preživela dvajset let ob možu na njegovih službenih mestih: v Gradcu, Brnu in na Dunaju. To je težko prenašala in je na počitnice prihajala s svojo družino v razne slovenske kraje. »Resničnega slovenskega življenja skoraj ni poznala ... Življenje v velikih mestih je njeni živi domišljiji dajalo mnogo snovi, toda vpliv tuje, zlasti nemške družinske povesti, jo je obrnil v sentimentalno romantičnost in njen idealizem je postajal vedno bolj in bolj vzgojno poučen« (France Koblar). Po rodovitnosti je presegla vse moške pisatelje. Morda je tudi zavist nekoliko botrovala odklonilnim kritikam. Slovenska pisateljica je bila zanje "zelo nenavadna prikazen". Njeno pisanje pa je bilo zelo všeč Josipu Stritarju, ki jo je v pismih tolažil, da bo njena literatura ostala, pa naj jo tako kritizirajo! Njena dela so bila med ljudmi zelo priljubljena, o čemer priča tudi to, da so v letih 1893–1895 izšli njeni Zbrani spisi v dveh knjigah.

»Bila je vzorna žena zlatega srca«

»Ženska je rojena umetnica in tako tudi sposobna k pisateljevanju,« je v uvodu prve knjige zapisal njen mož Janko Pajk. »Ona ima bister vid in tanek čut za vsakoršno lepoto in dostojnost, najbrž vsled nežnejšega telesnega sestava, in pogodi v trenotku pravo sodbo o tem, kar opazuje.« Ko je sin Milan leta dobil službo v Ljubljani, sta se z Dunaja leta 1899 preselila k njemu. Janko je že po nekaj mesecih umrl, Pavlina pa je odšla za njim v večnost 1. junija 1901 v 47. letu življenja. V Ljubljani je osebno spoznala dr. Frančiška Lampeta, urednika Doma in sveta, ki je pohvalno spremljal njeno delo in je marsikaj njenega objavil. V zasebnem dopisovanju pa je bil Lampe do nje vseskozi dobrohoten, vendar pa odkritosrčen sodnik njenega pisanja. Grajal je njen jezik, neizrazitost njenih oseb, veliko je popravljal in črtal njene spise. Pavlina mu je bila za to hvaležna. Zelo jo je prizadela njegova nenadna smrt 24. septembra 1900. Za Dom in svet je napisala Spomine na dr. Frančiška Lampeta. To je bilo njeno zadnje objavljeno delo.

Milan Pajk je po materini smrti napisal spomine nanjo. Tam med drugim beremo: »Pavlina Pajkova je bila strogo moralnega in verskega naziranja. Namen njenim spisom je bil nuditi svojemu narodu prijetnega berila, ki bi v čitateljih "vzgojevalo duhove in srca" za vse lepo in blago. Nasprotovala je nauku, da je umetnost sama sebi namen... A bila je ne samo sloveča pisateljica, ampak vseskoz vzor-žena zlatega srca in kristalno čistega značaja. Kaj pa je bila meni kot ljubeča mati, tega ne morem z besedami izraziti. Bridka žalost mi pretresa srce, če pomislim, da je ni več med živim i... A tolažba mi je ostala, da ni živela zastonj in da še živi v svojih delih.«

(obletnica meseca 04_2014)