* 17. februar 1831, Srednja Bela pri Preddvoru, † 15. marec 1897, Zagreb

"Zadremal sem; prijazne brez pomude / prišle so sanje: Tu je nekdaj stala / očetova in meni rojstna hiša; / tu živel sem nedolžne dni otročje, / tam gori naša sobica bila je, / za deco nas in pa za staro mater, / ki z njo zvečer in zjutraj smo molili... / Tu gori nam je pripovedovala / prelepe, mične, vsakovrstne bajke / ali svetnika kterega legendo..." Tako je v avtobiografski pesmi Sanje počastil svojo babico pesnik in jezikoslovec Matija Valjavec s Srednje Bele pri Preddvoru, ki je umrl kot profesor v Zagrebu pred sto leti - 15. marca 1897.

V prijazni šoli stare matere

Matija Valjavec se je rodil pri Kračmanu na Srednji Beli pri Preddvoru, kjer je bila doma njegova mati Marija Bizjak. Oče Anton Valjavec se je tja priženil iz Preddvora. Prvorojenec Matija je zagledal luč sveta 17. februarja 1831; za njim je družino pomnožilo še sedem bratov in dve sestri. Več kot od šole, ki jo je začel obiskovati leta 1838 v Kranju (prvi razred je ponavljal, zatem pa je bil vedno odličnjak), je prejel od svoje babice, ki je vnukom pripovedovala pravljice in pripovedke ter svetniške legende. Matiju je za vedno napolnila srce z ljubeznijo do teh zakladov. Po končani normalki v Kranju je leta 1842 šel na latinske šole v Ljubljano: v tretjem razredu je priimek Wallauz poslovenil v Valjavec. Njegov sošolec je bil Janez Trdina. Leta 1847 mu je umrl oče; oskrbnik doma je postal stric, ki je Matija silil v semenišče. Ta pa ni hotel postati duhovnik, zato je šolanje v 7. razredu prekinil in leto dni doma kmetoval. Gimnazijo je dokončal leta 1851. Jeseni je šel na Dunaj študirat slavistiko in klasično jezikoslovje. Njegov profesor je bil veliki jezikoslovec Fran Miklošič, ki ga je navdušil za preučevanje slovenskega jezika. Po končanem študiju je postal profesor na gimnaziji v Varaždinu (1845-1876), potem pa v Zagrebu, kjer je učil do upokojitve leta 1891. Leta 1864 se je poročil s Hrvatico Berto Ott; v zakonu se jima je rodilo osem sinov in ena hči. Nit življenja mu je 15. marca 1897 pretrgal rak na želodcu.

Pesnik "pastirja", naše najlepše pravljične pesmi

Za Valjavca pesnika v slogu ljudske pripovedne pesmi gre hvala njegovi babici, ki mu je v otroških letih razgibala domišljijo z nazornim pripovedovanjem. Matija je začel pesniti že v nižji gimnaziji. Na pobudo ljubljanskega profesorja Martinaka je v svoj dnevnik vpisoval tudi pesmi in prve so bile objavljene leta 1848. Odtlej so redno izhajale v tedanjih listih, ki so objavljali tudi poezijo. Kot študent je leta 1855 izdal svojo pesniško zbirko s preprostim naslovom Pesmi. Iz njegove lirike govori hrepenenje mladega dunajskega študenta po domačem svetu. Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer sodi, da so "najlepše v celi zbirki legende in pripovedne pesmi v narodnem slogu" (Od nebeške glorije, Znamenja dežja, Tica pevka, Zaprta smrt). Od vseh Valjavčevih pesmi se je bralcem najbolj priljubila pripovedna pravljica Pastir, ki je doživela mnoge ponatise in je bila tudi posneta na gramofonski plošči in kaseti. Kot slikanica je izšla že večkrat: prvič med vojno (1944) z ilustracijami Ksenije Prunk, po vojni pa je z ilustracijami Marlenke Stupica doživela vrsto izdaj (zadnjo leta 1990). Matija Valjavec je bil že v dijaških letih tudi zapisovalec ljudskega izročila: pripovedk, ki jih je za objavo delno predelal, jedro pa je ostalo pristno ljudsko, predvsem pa pesmi, ki jih je izročil Karlu [treklju za njegovo zbirko Slovenske narodne pesmi I-IV (1895-1923).

Ugleden jezikoslovec in akademik

Kot profesor v Varaždinu in Zagrebu se je Valjavec posvetil skoraj izključno znanstvenemu delu. Strokovnjaki sodijo, da je Valjavec poleg Miklošiča in [krabca naš največji jezikoslovec druge polovice 19. stoletja. Trajne znanstvene vrednosti so njegova dela o staroslovanskem slovstvu (za objavo je pripravil več starih besedil) in pa njegove temeljne razprave o slovenskem naglasu. Slavistično jezikoslovno se je Valjavec šolal pri Miklošiču. "Od njega je prevzel pojmovanje slovenščine kot posebne jezikovne samobitnosti v alpsko-prialpskem in panonskem prostoru, obsegajočem Slovane, ki imajo stvarno vprašalnico kaj ter zajemajo kranjsko slovenščino (na Kranjskem, Primorskem in [tajerskem), ogrsko slovenščino (v Prekmurju in Prlekiji) ter hrvaško slovenščino-kajkavščino" (SBL). Jezikoslovec Valjavec je najpomembnejši kot naglasoslovec. V razpravi Prinos k naglasu, ki je izhajala v zbornikih JAZU 1878-1895, obdeluje naglas po besednih vrstah. Njegovo znanstveno delo je vzbudilo pozornost Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu (ustanovljena leta 1866 na pobudo djakovskega škofa Josipa Strossmayerja), ki ga je leta 1876 imenovala za svojega dopisnega člana, od leta 1879 pa je bil njen redni član. Kot tajnik in knjižničar je uredil in popisal vso bogato knjižnico JAZU.

Silvester Čuk

* 24. december 1853, Selca, † 14. marec 1924, Ljubljana

Zaradi sumljivega "narečja" prestavljen

Po rodu je bil "trd" Gorenjec, največ let pa je preživel v "sončni" Goriški. Rodil se je 24. decembra 1853, na sveti večer, v kmečki hiši v Selcih nad Škofjo Loko. V domačem kraju je obiskoval osnovno šolo, "glavno šolo" v Škofji Loki, gimnazijo prva štiri leta v Kranju, zadnja štiri leta pa v Ljubljani, kjer je leta 1874 maturiral. Vpisal se je na univerzo na Dunaju: študiral je zgodovino in zemljepis ter slavistiko. "Od Slovencev so mu bili na Dunaju po stroki tovariši Apih, Orožen, Vrhovec in Vrhovnik, ki spadajo z Rutarjem in Kaspretom v prvo generacijo slovenskih zgodovinarjev, pripravljenih za svojo stroko na visokih šolah" (Milko Kos). Z najvišjo močno oceno je opravil profesorske izpite iz zgodovine in zemljepisa kot glavnih predmetov s slovenskim in nemški učnim jezikom. Leta 1881 je dosegel doktorat filozofske fakultete na Dunaju z disertacijo iz antične zgodovine Makedonije. Po končanih študijih je eno leto poučeval kot poizkusni kandidat na gimnaziji v Ljubljani, od oktobra 1881 do konca leta 1883 je bil suplent na gimnaziji v Gorici, nato pa do decembra 1887 stalni profesor na goriškem ženskem učiteljišču. Iz političnih razlogov - iz Kopra so premestili v Gorico istrskega narodnega buditelja Vjekoslava Spinčiča, v Istro pa so odstranili iz Gorice Franca Kosa, ker se je po mnenju vlade "preveč pečal z nekim narečjem", t.j. slovenščino. Bil je imenovan za profesorja na učiteljišču v Kopru, kjer je ostal skoraj tri leta, več kot eno Ieto pa je bil nadzornik za slovenske in hrvaške šole koprskega okraja. Te službe je bil na lastno prošnjo razrešen. Zaradi rahlega zdravja je zaprosil tudi za premestitev iz Kopra nazaj v Gorico. Od oktobra 1890 pa vse do upokojitve v novembru 1911 je bil stalno profesor na ženskem učiteljišču v Gorici.

Polagal je temelje slovenskemu zgodovinopisju

"Franc Kos je bil največji in najbolj sistematičen znanstveni delavec v prvi generaciji slovenskih kritičnih in na univerzi strokovno izšolanih zgodovinarjev," je zapisal o njem priznani zgodovinar Bogo Grafenauer. Kosovo delo na področju zgodovinske vede je potekalo v glavnem v dveh smereh: zbiranje, kritična obdelava in objava pisnih virov in na podlagi le-teh napisane razprave in študije. Raziskoval je predvsem srednjeveško zgodovino Slovencev. Po naročilu Slovenske matice je z drugimi zgodovinarji tri leta (1896-1899) pripravljal obsežno Zgodovino Slovencev. Kos je obdelal dobo od leta 500 do 1269, toda odbor Slovenske matice je delo odklonil, ker se mu je spis zdel "preobširen in prestrokovnjaški". Po zaslugi Janeza Evangelista Kreka, ki je z zanimanjem spremljal Kosovo znanstveno delo, je Leonova družba v Ljubljani sprejela izdajo življenjskega dela tega zavzetega raziskovalca naše preteklosti - Gradiva za zgodovino Slovencev. Imel ga je nabranega za kakih 10 zvezkov po 600-700 strani. Prva knjiga, ki obsega dobo od leta 501 do 800, je izšla jeseni 1903, druga (801-1000) leta 1906, tretja (1001-1100) leta 1911, četrta (1101-1200) leta 1920 (vmes je bila prva svetovna vojna), peta (1201-1246), ki jo je po očetovi smrti uredil sin Milko, tudi odličen zgodovinar, pa je zagledala luč sveta leta 1928. "Po vsebini so vse knjige urejene enako: uvod podaja v lahko razumljivi pripovedujoči obliki politično, cerkveno in kulturno zgodovino obdobja, obravnavanega v posamezni knjigi Gradiva; kritičen pregled pripovedujočih virov; gradivo v obliki obširnih regest v slovenskem jeziku s pritegnitvijo originalnega besedila in navedbo literature ter kritičnim aparatom; končno osebni, krajevni in stvarni registri" (Milko Kos).

Zgodovinar Goriške, svoje druge zgodovine

Zgodovinar Franc Kos se je leta 1890 ustalil v Gorici, si ustvaril dom in se dejavno udeleževal slovenskega javnega življenja. V Gorici je ostal tudi po upokojitvi (1911) vse do izbruha vojne med Italijo in Avstrijo (1915). Okoli leta 1900 se je začel natančneje zanimati za zgodovino Gorice in Goriške, ki je postala njegova druga domovina. Dokumentarna je prva Kosova objava Iz arhiva grofa Attemsa v Podgorti (1902). Gradivo za zgodovino Gorice in Goriške je Kos zbiral zlasti med svojim neprostovoljnim bivanjem na Dunaju med prvo svetovno vojno (1915-1918). Ta čas pregnanstva je porabil za obiskovanje tamkajšnji bogatih arhivov. Sadovi dunajskih arhivskih študij so naslednji njegovi prispevki za zgodovino Goriške: Najstarejši statut mesta Gorice (1916), K zgodovini Gorice v srednjem (1920), Zgodovinske drobtine iz Gorice (1920), Iz zgodovine devinskih gospodov (1923), Goriška Brda v srednjem veku (1924), Solkan v srednjem veku (1924.), Prebivalstvo Gorice v kasnem srednjem veku (1925). V dunajski dobi je Kos zbiral in objavljal gradivo tudi za druge slovenske kraje: Maribor, Celje, Vuzenico, Slovenj Gradec, Ptuj, Rogatec, Konjice. Njegovo življenjsko delo Gradivo za zgodovino Slovencev se uradno konča z letom 1246, toda zbral je velik del virov tudi za naslednja stoletja, predvsem v Dunajskem državnem arhivu (okoli 5000 neobjavljenih listin od 13. do 15. stoletja). Po triletnem "izgnanstvu" se za nekaj časa naselil v svojem rojstnem kraju, novembra 1919 pa se je preselil v Ljubljano, kjer je ostal do smrti, 14. marca 1924. Za zgodovinarja je "vzgojil" svojega sina Milka (1892-1972), njegov sin Gojmir Anton (1896-1970) pa je bil eden najpomembnejših slovenskih slikarjev 20. stoletja.

Silvester Čuk

*17. april 1878, Ljubljana – Glince, † 14. marec 1954 Škofja Loka, Slovenija

"Moja pot pričenja se in jenja – v Tebi, Kristus"

Najmlajšemu otroku v družini pravimo "benjamin" (ljubljenček). V družini kovača Franca Kremžarja in Elizabete roj. Tance, je bila to Ivanka, njun sedmi otrok. Rodila se je 17. aprila 1878 na Viču, ki je bil tedaj majhna vas v neposredni bližini Ljubljane. Bila je ljubljenka matere, daljne sorodnice prvega slovenskega pesnika Valentina Vodnika, vendar je ni razvajala, temveč jo je modro vzgajala. Šestletno Ivanko je peljala v "vnanjo šolo" k uršulinkam v Ljubljani. Deklica je vsak dan, ob vsakem vremenu, prehodila dolgo pot od današnje viške cerkve do uršulink in nazaj. Redovnicam, svojim učiteljicam, je začela zgodaj pripovedovati, da bo tudi ona "nuna". V višjih razrednih osnovne šole je nanjo odločilno vplivala m. Stanislava Skvarča, kateri je zaupala svojo prvo pesmico Vigred. Mati Stanislava, tudi sama pesnica, jo je pohvalila in pod njenim vodstvom je Ivanka dozorela v pravo pesnico. Po končani osnovni in meščanski šoli in učiteljišču pri uršulinkah (že kot redovna kandidatka) je leta 1898 prejela redovno obleko in redovno ime sestra Elizabeta od Marijinega darovanja. Popolnoma se je darovala Bogu, kot je izpovedala v mnogih svojih pesmih. Leta 1902 je opravila izpit za meščanske šole (matematično-tehnična smer). Bila je izvrstna pedagoginja. Od leta 1923 dalje je bila ravnateljica uršulinskega učiteljišča. Zaupali so ji tudi druge odgovorne naloge: dolgo časa je bila provincialna predstojnica za Jugoslavijo.

"Le njemu duša moja poje"

"Meni je pesem odprla pot k Bogu, odkrila mi je lepoto presvete evharistije in mi dala priliko za blagoslovljen evharistični in mari­janski apostolat med dušami," je zapisala m. Elizabeta v svoji Duhovni oporoki. Pesniški talent je sprejemala kot božji dar, zato je z njim hotela peti hvalo Njemu, ki ji ga je naklonil. Njena učenka m. Simona Fras, ki je ob dvajsetletnici njene smrti pripravila izbor pesmi matere Elizabete, je v Orisu njenega življenja zapisala: "Pesem ji je dostikrat pomenila molitev, otroški razgovor z Bogom, meditacijo v pravem pomenu besede, izliv ljubezni, izraz najgloblje predanosti slabotne stvari svojemu Stvarniku." Kot pesnica je bila samorastnica in ob prebiranju njenih pesmi začutimo, da ji je manjkal svetovalec-strokovnjak. Verni slovenski duši pa se je m. Elizabeta zelo približala. Verzi so ji tekli gladko, njena lirika je primerna za petje. Precej njenih pesmi je uglasbenih in danes odmevajo z naših korov njene evharistične in marijanske pesmi (Prvi, ki natrosi v jutro, Pozdravljena, Mati dobrega sveta, Stotisoč pozdravov jaz hranim za te). Melodije so jim dali priznani glasbeniki, med njimi p. Hugolin Sattner, ki je bil njen spovednik-duhovni voditelj v mladih letih. Njene pesmi so izšle v štirih knjigah: Iz moje celice I. in II., Slava sveti hostiji in Cvetje na poti življenja, kjer so zbrane njene prigodnice za razne praznike in jubileje.

"V življenju bila ves zaklad je moj evharistija"

Pisatelj Ivan Tavčar je umirajoč želel slišati njene pesmi. Brala mu jih je žena Franja in Tavčar je dejal: "Velika žena je in srečna, ker smotrno stopa k svojemu cilju." Na tej poti je njene korake usmerjala molitev. Nihče ni toliko preklečal pred tabernakljem kot ona in najbrž tudi nobena od njenih sosester ni zmolila toliko rožnih vencev kot ona. Vsak dan je pri maši molila: "Moj Jezus, naj naučim vse ljudi, da te bodo razveseljevali, namesto da bi te z grehom žalili." Zvečer, po opravljenih dolžnostih, je mati Elizabeta šla "na oddih" pred tabernakelj. "Tisti prelepi večerni trenutki pred tabernakljem čudovito lepo svetijo v dušo, tisti hipi predejo blaženo nit med božjim Srcem in mojim revnim in me vedno bolj priklepajo nanj." Kot provincialna predstojnica si je prizadevala, da bi redovnice dobile tabernakelj in z njim Najsvetejše v svojih kapelah, kjer se zbirajo k molitvi. Ob desetletnici postavitve tabernaklja v ljubljanski samostanski kapeli je iz njenega srca privrela zahvala:"O Jezus, kaj si bil ti meni v tej zlati hišici! Koliko tvojih svetih pogledov je šlo od tod za menoj, koliko blaženih navdihovanj je priplavalo k meni iz tega blagoslovljenega šotora, koliko nebeške ljubezni se je prelilo iz tvojega božjega Srca v mojo dušo!" Želela je, da bi umrla v ljubljanskem samostanu v bližini evharističnega Jezusa. Ta želja se ji je izpolnila le deloma: umrla je v bližini tabernaklja, vendar v škofjeloškem samostanu.

ČUK, Silvester. m. Elizabeta Kremžar. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2004, leto 40, št. 3, str. 70-71.

* 28. september 1880, Podnanos, † 14. marec 1965, Ljubljana

"Slovenska cerkvena glasba je nedvomno najbolj ponosna na skladatelja Stanka Premrla, ki je imel 55 let vodilno vlogo v naši cerkveni glasbi," je zapisal glasbeni zgodovinar Stanko Trobina v svoji knjigi Slovenski cerkveni skladatelji (Založba Obzorja, Maribor 1972). V tem času je bil ne samo eden najplodovitejših slovenskih cerkvenih skladateljev, temveč tudi velik glasbeni pedagog, glasbeni pisatelj in glasbeni organizator, duša vse cerkvene glasbe v Sloveniji." Ustvarjal je tako rekoč do konca svojega življenja, ki se je izteklo pred štiridesetimi leti. Ob slovesu so mu ljubljanski zapeli njegov čudovito lepi rekviem - latinsko mašo za rajne.

"Na vozu sem igral na svoj prvi klavir"

Glasbene spomine iz svojih mladih let je Stanko Premrl objavil v reviji Nova pot (5-6/1962). Rodil se je 28. septembra 1880 v Šentvidu nad Vipavo (zdaj Podnanos) premožnemu kmetu Ivanu in Kristini Planinc in že v otroških letih je, kot pravi sam, "čutil in kazal posebno nagnjenje in veselje za petje in glasbo". Kot otrok je pel pri šolskih mašah. Po štirih osnovnih razredih v domačem kraju je šel v ljubljanske šole. Njegov profesor petja na gimnaziji je bil skladatelj Anton Foerster, vodja glasbe v ljubljanski stolnici. Stanko je kmalu prišel v gimnazijski pevski zbor, ki je pel pri šolskih mašah v uršulinski in križniški cerkvi. V osmi šoli je orglal in vodil zbor, pa tudi katera njegovih skladb je že prišla na spored pri teh mašah.

Vpisal se je tudi v šolo Glasbene matice, kjer se je štiri leta učil klavirja brez posebnega uspeha. "Prvi klavir doma v Šentvidu mi je kupil leta 1893 moj oče na Ustju pri Ajdovščini od tamkajšnjega kurata Janeza Mavriča. Ko smo klavir pripeljali domov, sem na domačem dvorišču nanj že na vozu zaigral... Kadar sem bil kot dijak na počitnicah, je klavir odmeval dan na dan, uro za uro, večer za večerom pri luči in v temi, bodisi, da sem bil sam ali v družbi. In koliko smo prepeli pri tem klavirju svetnih in cerkvenih pesmi! Tudi nekoliko zaplesali so včasih zraven v kuhinji na mojo godbo..." Stanko Premrl je bil eden največjih orgelskih virtuozov. K orglam je prvikrat doma v Šentvidu, ko je bil na počitnicah kot tretješolec in sicer pri litanijah (popoldanski nedeljski pobožnost), ko je organist zamudil. Ta mu je bil za uslugo zelo hvaležen, njegov naslednik pa mu ni dovolil hoditi na kor "mučit" orgle!

Kako se je rodila slovenska državna himna

Po maturi leta 1899 je Stanko Premrl vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil po štirih letih študija leta 1903 posvečen v duhovnika. Po dveh mesecih je nastopil svojo prvo duhovniško službo kot kaplan na Vrhniki, kjer pa je bil le eno leto. Potem je šel študirat glasbo na Dunaj. Tedanji ljubljanski škof Jeglič ga je poslal v te šole na priporočilo Frančiška Lampeta, ravnatelja Marijanišča, in Mihaela Arka, poznejšega idrijskega dekana, kateremu so ugajale Premrlove klavirske skladbe. Pri odličnih učiteljih je študiral kontrapunkt in kompozicijo, kot stranske predmete pa še solo petje, zborovsko šolo, glasbeno zgodovino in branje partitur. V tem času je mladi študent v trenutnem navdihu napisal melodijo na besedilo Prešernove Zdravice. Sam pripoveduje: "Vnanja pobuda za Prešernovo Zdravico je prišla iz vipavskega Šentvida od vikarja Matija Vrtovca, ki je na koncu članka Vinske trte hvala prosil pesnika kot prvega pevca med nami, pevca ljubezni, naj v vezani besedi zloži hvalnico trti. Prešeren se mu je odzval in res naslednje leto (1844) zložil tako hvalnico in položil vanjo svoje misli o slovenstvu, slovanstvu in človečanstvu. Zanimivo je, da je Zdravico kot pevsko skladbo prvi komponiral tudi šentviški rojak. Zložil sem jo v konservatorijskih letih v počitnicah na Vipavskem (na Lozicah), objavljena je bila prvič v Novih Akordih." Skladateljev nečak Jože Semič se iz pripovedovanja svoje matere, ki je bila njegova sestra in je imela trgovino na Lozicah, spominja, da je stric nekega dne prišel k njej in ji rekel, naj mu brž da kakšen kos papirja. Ko mu ga je dala, je naglo narisal nanj notno črtovje, nato pa vanj z odločnimi potezami vpisal melodijo naše slovenske državne himne.

Tri zahtevne službe za enega moža

Ko se je Stanko Premrl po končanem glasbenem študiju na Dunaju vrnil v Ljubljano, so ga "neusmiljeno" obložili z delom. Najprej je bil imenovan v odbor Cecilijinega društva in za profesorja na Orglarski šoli, leta 1909 pa je v treh ključnih službah nasledil Antona Foersterja: kot ravnatelj stolnega kora in organist, kot vodja Orglarske šole in kot urednik Cerkvenega glasbenika (sprva le njegovih glasbenih prilog). Poučeval je tudi petje v bogoslovju in zatem na Teološki fakulteti, na konservatoriju, pozneje Akademiji za glasbo je bil redni profesor za orgle do upokojitve leta 1945. Raziskovalec slovenske glasbene zgodovine dr. Edo Škulj v orisu življenja in dela Stanka Premrla za Primorski slovenski biografski leksikon našteva naslove Premrlovih cerkvenih vokalnih in orgelskih skladb - prvih je čez 1000, drugih pa nad 600. Med njegovimi cerkvenimi pesmimi, ki so postale "ljudske", naj omenimo: Do Marije, Kristus je vstal, O srečni dom nad zvezdami, Pozdravljena, Mati dobrega sveta. Napisal je tudi veliko število svetnih skladb, med katerimi je najbolj znana Zdravica, ki velja za najboljšo uglasbitev tega Prešernovega besedila. Škulj dalje piše, da ločimo tri dobe Premrlovega ustvarjanja: od 1900 do 1916, ko je vodilna osebnost ne le cerkvene, temveč slovenske glasbe sploh; od 1916 do 1930, ko je komponiral svoje najboljše skladbe, tretja doba pa traja od 1930 do smrti. Kot ravnatelj stolnega kora in organist je ustvaril posebno šolo interpretacije. Neprecenljivo delo je opravil tudi kot profesor in glasbeni vzgojitelj. Čeprav je bil vedno bolj krhkega zdravja, je dočakal "krepkih" skoraj 85 let: njegovo srce je zaigralo zadnji akord 14. marca 1965 v Ljubljani.

Silvester Čuk

* 13. junij 1899, Bodkovci, † 13. marec 1983, Ljubljana

Trinajstega junija, na dan svojega krstnega zavetnika sv. Anto­na Padovanskega, bi praznoval svoj stoti rojstni dan in god Anton Slodnjak, eden največjih slovenskih slovstvenih zgodovi­narjev. Kot srednješolski in univerzitetni profesor je svoje učence bogatil ne le s svojim izrednim znanjem, ampak tudi s svojo plemenito osebnostjo.

"Bilo bi prav, ko bi zdaj ob stoletnici čimveč prijateljev in znancev povedalo o njem, kar ve in pomni," vabi v Mohorjevem koledarju 1999 devetdesetletni Vilko Novak, član Slodnjakovega prijateljskega sobotnega omizja. Slodnjak ni "tulil z volkovi" zato je bil potisnjen v ozadje. Rodil se je v kmečki hiši v Bod­kovcih v Slovenskih goricah 13. junija 1899. "Od zemlje in kme­tov je prejel krepko zdravje, zravnano držo in odločen korak, naturnost v značaju in izražanju, nepodkupljivo poštenje in ži­lavno delavnost," ga je kleno označil Joža Mahnič. Osnovno šolo je obiskoval v Juršincih, kamor je verno družino vabil tudi zvon župnijske cerkve sv. Lovrenca. Po končani gimnaziji v Mariboru se je odločil za študij slavistike na ljubljanski univerzi, ki ga je končal z doktoratom na podlagi disertacije o Davorinu Tr­stenjaku (1925). Zatem se je dve leti izpopolnjeval na univerzi v Krakovu, nato pa bil dolga leta (1927-1945) profesor sloven­ščine na Trgovski akademiji v Ljubljani, ker so mu nasprotni­ki zapirali pot na univerzo. Po vojni je bil nekaj let profe­sor na univerzi v Zagrebu. Šele leta 1950 je postal redni pro­fesor za slovensko književnost na ljubljanski univerzi in pred­stojnik Inštituta za slovansko jezikoslovje. Že leta 1959 pa je bil pod ideološko-političnim pritiskom predčasno upokojen. Ta krivica ga je zelo potrla, vendar je možato nadaljeval z delom. Nekaj časa je bil profesor slavistike na univerzi v Frankfurtu, znanstveno pa je snoval vse do svoje smrti 13. marca 1983.

Slodnjakovo življenjsko delo zavzema številna področja: uve­ljavil se je kot odličen pedagog in učitelj, urednik in pisatelj monografij, kot kritik in ocenjevalec, kot leksikograf in jezi­koslovec. Glavno področje bilo raziskovanje zgodovine sloven­skega slovstva od Brižinskih spomenikov do sodobnosti s težiš­čem na 19. in prvi polovici 20. stol. Že v svojem Pregledu slo­venskega slovstva (1934) je pokazal svojo izvirnost: odklanjal je poglede Franceta Kidriča, utemeljene v pozitivizmu; literarni razvoj je povezoval z duhovno-zgodovinskimi vidiki narodove sa­mobitnosti. Poudarjal je, da je prav književnost zatirane Slo­vence spreminjala iz ljudstva v narod, ga osveščala in osvoba­jala. Še dosledneje se je svojih načel držal v svoji v nemščini napisani Zgodovini slovenske književnosti (Berlin 1958), ki je bila komunistični oblasti povod, da se je resnicoljubnega avtor­ja s pomočjo nekaterih neznačajnih karieristov znebila s pred­časno upokojitvijo. Prijatelj Vilko Novak, ki je poznal ozadje te spletke, piše: "V resnici so nameravali Slodnjaka odstraniti s fakultete, ker se ni vdal političnemu frazerstvu, izrekel bolj zasebno kakor v družbi kako kritično besedo o razmerah in dogodkih in imel velik vpliv na mladino." Za Zgodovino sloven­skega slovstva, ki jo je v sedmih knjigah izdala Slovenska ma­tica (1956-1971), je Slodnjak temeljito obdelal obdobje realiz­ma in naturalizma. Ob tisočletnici Brižinskih spomenikov (1968) je izšlo v Ljubljani in v Celovcu njegovo Slovensko slovstvo. Za srednje šole je sestavil priročnik Obrazi in dela slovenske­ga slovstva (1975), a so njegovo uporabo za šole takratne obla­sti prepovedale.

Ogromno svojega znanja je Slodnjak prelil v svoje uredniško delo. Uredil je in s tehtnimi opombami obogatil zbrana dela Fra­na Levstika, Frana Erjavca, Stanka Vraza, Ivana Prijatelja in drugih. Največ se je ukvarjal s Prešernom: več ponatisov je do­živela njegova komentirana poljudna izdaja Prešernovih Poezij. Vrh njegovega prešernoslovskega raziskovanja je reprezentativna izdaja v dveh knjigah: Poezije in pisma ter Prešernovo življe­nje (1964). Ob poglabljanju v življenje in delo naših velikih besednih umetnikov se je v njem prebudila pisateljska domišlji­ja in napisal je romane o treh slovenskih velikanih: o Prešernu z naslovom Neiztrohnjeno srce (1938), o Levstiku Pogine naj ­pes! (1946) in o Cankarju z naslovom Tujec (1976). Ob izidu zad­njega je založba Mladinska knjiga ponatisnila prejšnja, tako da so vsi izšli pod skupno oznako Slovenska trilogija. V njih pri­kaže Slodnjak te tri može, kako se morajo kot glasniki lepote, resnice in napredka boriti s sovražnim okoljem in težkimi raz­merami. Podobno usodo je doživljal tudi sam. Njegov učenec Jo­že Pogačnik, ugleden slavist, je o svojem učitelju zapisal: "Slodnjakova zunanja podoba razodeva lastnosti njegove duševno­sti... Za vnanjo podobo je videti odtis človeške dobrote in topline. Kakor mu je v literarni zgodovini jedro in smisel vse­ga človek, tako mu je človek merilo v življenju. To pa potrjuje, da med njegovim življenjem in vrednotami, ki jih ugotavlja v književnosti, ni prepada."

Silvester Čuk

* 19. maj 1869, Kamnik, † 12. marec 1910, Turjak

"Medved je bil pesnik. Bil pa je kot človek in duhovnik zares čista duša. To potrjujem z vsem prepričanjem, ko mi nikoli ni najmanjše skrivnosti srca prikrival," pričuje v svojih spominih pisatelj Franc Saleški Finžgar, najbližji prijatelj Antona Med­veda, pesnika in dramatika, ki se ga spominjamo ob obletnici..

Njegova kratka, toda trnjeva življenjska pot se je pričela v Kamniku, kjer tudi čaka vstajenja. Rodil se je 19. maja 1869 v številni družini (od 11 otrok jih je živelo 9). Oče Alojzij, strog mož, je bil sodar ("Jaz delam ode, vi delate sode, moj o­če"), mati Barbara pa je bila globoko čustvena žena, velika lju­biteljica knjige. Anton je bil ves njen in materina zgodnja smrt (bilo mu je trinajst let) je za vedno ranila njegovo srce. Po ljudski šoli v Kamniku je v Ljubljani končal gimnazijo in po ma­turi vstopil v bogoslovje. Po vestnem študiju je bil 23. julija 1892 posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel v kamniški pokopali­ški kapeli Na Žalah ob materinem grobu. Prvo kaplansko službo je dobil v Semiču. Med prijaznimi Belokranjci se je dobro poču­til in všeč mu je bila njihova govorica; vinorodni kraji pa so bili zanj huda skušnjava. Naslednje postaje so bile: Črnomelj, Šmarje, Bohinjska Bistrica, Trnovo/Ljubljana, Vače, Konjščica pod Kumom, Preska, Breznica. Dve leti na Breznici sta bili naj­lepši: ob očetovskem župniku je bil tako srečen, da ves čas ni čutil potrebe po alkoholu. Medved ni mogel preboleti, da škof ni uslišal njegove srčne želje, da bi nadaljeval bogoslovne štu­dije v Rimu in zaradi tega je večkrat zapadel v potrtost. "Če je ob taki priložnosti imel poleg sebe koga, ki mu je zaupal, se je kmalu umiril in ohrabril. Če ga ni bilo, je segel po ko­zarcu in tako skušal pregnati bolečino" (Finžgar). Zadnji dve leti je bil župnik na Turjaku, kjer je 12. marca 1910 nenadoma umrl. Ob pogrebu v Kamniku mu je izkazalo spoštovanje vse mesto.

Po svojem mehkem značaju je bil Anton Medved "rojen" pesnik. Pesniti je začel že v dijaških letih in prve pesniške poskuse je objavljal v alojzijeviškem domačem listu. V njih je opeval lepote svojega domačega kraja in se spominjal svojega otroštva. Pred javnost je stopil kot bogoslovec, ko je bil njegov učitelj Frančišek Lampe, ustanovitelj in prvi urednik Doma in sveta, v katerem je Medved objavljal svoje prve lirične pesmi. Največji vpliv nanj je imel Josip Cimperman, ki ga je šolal v pesniki ob­liki in jeziku ter ga uvedel v Ljubljanski zvon. Po sodbi Fran­ceta Koblarja je od Medvedovih pesmi, objavljenih v Zvonu, zanj najbolj značilen ciklus Iz lepših dni, ki s svojim bolestnim razmerjem do sveta sicer spominjajo na Jenkove Obujenke, vendar se v njih že uveljavlja poglobljeno razmišljanje. Medvedova lirika je v tesni povezavi z njegovim življenjem. "Življenje ga je kovalo na trdem nakovalu; temeljni akord njegovih pesmi je zato trpka bolest, le da je ta pesimizem trpljenja omiljen po etičnem idealizmu njegovega krščanskega svetovnega naziranja" (Ivan Grafenauer). Med njegove najlepše pesmi spadajo elegije, posvečene spominu pokojne matere. Pisal je tudi epske pesmi z motivi iz krajevne ali slovanske zgodovine, iz Svetega pisma ali iz legend. Izmed svojih pesmi je Medved izbral najboljše in jih izdal v dveh zvezkih svojih Poezij (1906, 1909). Finžgar sodi, da je v Medvedovih pesmih res preveč svetožalja, toda "modra glava naj bi izbrala cvet njegovih pesmi, pa bi imeli knjigo, ki bi nikoli ne zastarala."

Poleg lirike je bila glavno polje Medvedovega literarnega ustvarjanja dramatika. Že kot bogoslovec je spesnil dramatičen prizor iz Svetega pisma Savel. France Koblar, najboljši poznava­lec starejšega slovenskega gledališča, v svoji knjigi Slovenska dramatika Medvedovemu dramskemu ustvarjanju posveča 22 strani. "Medvedovo dramsko pesništvo," piše, "se je razvijalo v treh stopnjah. Prvo je klasicistično zgodovinsko obdobje, nato goji sodobno idealistično realistično dramo, nazadnje se nagiba k ljudski igri." Iz prvega obdobja so tri njegova najbolj znana dramska dela: romantična petdejanska drama Viljem Ostrovrhar (1894), dvodelna jambska tragedija Kacijanar (1895) ter trage­dija Za pravdo in srce, v kateri je za snov izbral dogodek iz hrvaško-slovenskega kmečkega upora leta 1573. O Viljemu Ostrovr­harju je Koblar zapisal, da mladi pesnik ni gradil iz življenj­skih izkušenj. "Vendar delo ni brez pomena, zlasti iz dveh raz­logov: prvič vidimo načrtno iskanje narodnega izročila v stari zgodovini, drugič je morda zavestno snovanje tragedije iz krš­čanskih osnov." Njegove realistične drame (Krivica in dobrota, Na odru življenja) zajemajo snov iz družinskega življenja, so pa premalo "odrske". Iz zadnjega obdobja je nekaj veseloiger (Na ogledih, Rendezvous, Prvi april) in dramatičnih slik (Cesar Friderik na Malem gradu). V zapuščini sta ostali njegovi drami Črnošolec ter Stari in mladi.

Silvester Čuk

* 1. september 1870, Bače, Koroška, † 11. marec 1973, San Francisco

"Dosegel sem precej visoka leta"

Ko je Jurij Trunk ob novem letu 1948 zaključil knjigo svojih Spominov (Mohorjeva družba, 1950), je zapisal: "Dosegel sem precej visoka leta. Stojim na skrajni meji človeškega življenja." Takrat je bil star 78 let in ni vedel, da ga čaka še 25 let zemeljskega popotovanja. Rodil se je 1. septembra 1870 v Bačah na Koroškem kot peti otrok v zavedni slovenski družini. "Moja mamica je kot mlada deklica prva pela znano pesem N'mav čez izaro, n'mav čez gmajnico, ki jo je zložil in uglasbil Bačan župnik Franc Treiber­in je postala narodna." Krščen je bil v župnijski cerkvi pri Ma­riji na Zilji, v šolo je hodil v Loče, nato v Beljak, od 4. gim­nazijskega razreda dalje je bil gojenec malega semenišča v Celov­cu. Po maturi je vstopil v celovško bogoslovje in 28. julija 1895 pel novo mašo. Že naslednji mesec je nastopil službo kaplana v Vetrinju, kjer so se brž začenjali zaganjati vanj nemčurji. Za­radi narodne zavednosti je bil vedno tarča prenapetežev, ki so dosegli, da je škofija pogosto prestavljala: iz Vetrinja v Šmo­hor pa nazaj v Vetrinj, zatem v Kazaze, v Šmihel pri Pliberku in spet v Kazaze. Septembra 1904 je bil imenovan za mestnega župnika pri Sv. Križu v Beljaku. Mesto je tedaj štelo okoli 18.000 prebi­valcev, po narodnosti okoli 5.000 - 6.000 Slovencev, a je bilo na zunaj vse nemško. "Pri ljudskem štetju leta 1910 nas je bilo Slovencev le nekaj nad - trideset, pa so vsakega posebej tirali pred komisijo in nam zapretili z ričetom, ker da smo goljufivo navedli!"

"Hauptmacher" Slovencev na Koroškem

Kot mlad duhovnik je Jurij Trunk veliko potoval: 1906 je obis­kal Egipt in Sveto deželo, leta 1909 je dvakrat potoval v Ameriko (ZDA) in naslednje leto še tretjič. Potopisne črtice s potovanja po Sveti deželi so izšle leta 1911 pod naslovom Na Jutrovem; o vtisih s svojega prvega potovanja po Ameriki je spisal v nemščini knjigo Quer durch Amerika (Križem po Ameriki). Leta 1912 je začelo v mesečnih zvezkih izhajati Trunkovo najbolj znano delo Amerika in Amerikanci z odličnimi ilustracijami Ivana Vavpotiča. Svoje prispevke je objavljal tudi v Mohorjevem koledarju in koroških slovenskih listih. Ker je slovenski jezik ohranjal ne le z govor­jeno besedo, ampak tudi s peresom, je bil nemškim nacionalistom trn v peti. Kot "Hauptmacherja" (kolovodja) Slovencev na Koroškem so ga skušali odstraniti že pred prvo svetovno vojno. Svoj načrt so hoteli uresničiti med prvo svetovno vojno. Obtožili so ga pro­tidržavnih dejanj (vohunjenja) in ga sredi marca 1916 zaprli. Na­slednji mesec so ga poslali v "konfinacijo!" na Jezersko, kjer je ostal do novega leta 1917 kot duhovni pomočnik. Konec prve sve­tovne vojne in vse burne dogodke po njej je dočakal kot župnik v Borovljah. Bil je član jugoslovanske delegacije na mirovni konfe­renci v Parizu, kjer je bilo o usodi Koroške že vse vnaprej odlo­čeno. Po nesrečnem plebiscitu (10. oktobra 1920) se je moral umakniti iz Beljaka na svoj dom v Bače, kjer je kmalu prejel od­lok, da mora v treh dneh zapustiti domačo občino. Uvidel je, da mu je vsako delovanje v domovini onemogočeno, zato se je (s tež­kim srcem) odzval vabilu, naj pride v Ameriko.

V Ameriki "začasno": za 52 let

Na pot "čez veliko lužo" je odšel 20. julija 1921. V Spominih je zapisal: "V Ameriko sem prišel kot naseljenec, vendar z misli­jo, da se utegnejo razmere spremeniti, pa se vrnem. Kmalu vidim, da bo na Koroškem ostalo, kakor je nastalo in je." Njegova prva postaja v Ameriki je bila Fulda blizu mesta Berwick v zvezni drža­vi Severna Dakota; tam je tri leta deloval med nemškimi priseljen­ci. "Zdaj sem čisto sam na nepregledni severnodakotski preriji. Le cerkvica in Bog v njej sta mi soseda. Srečen in zadovoljen sem, a vendar - brez domovine." Ohranjal je redne stike s Koroško. Koroške Slovence je prepričeval, kakšna škoda bi bila, če bi se vključili v nemško krščansko socialno stranko. Zagovarjal je na­čelo, da se morajo Slovenci samostojno politično organizirati, poživiti je treba delovanje slovenskih prosvetnih organizacij, kjer jih ni, jih je treba ustanoviti, treba je osnovati slovensko zadružno centralo v Celovcu... Iz Fulde se je Jurij Trunk prese­lil na slovensko župnijo v rudarskem mestu Leadville (Kolorado), ki je nastalo v času "zlate mrzlice" sredi 19. stoletja in je s svojimi 3.109 m nadmorske višine najvišje ležeče mesto v ZDA. Temu kraju je župnik Jurij Trunk vtisnil neizbrisen pečat s svo­jim dušnopastirskim in narodnim delovanjem ter s poslikavami cer­kve sv. Jožefa. 1. septembra 1946 se je preselil v San Francisco v sončni Kaliforniji, kjer je ostal vse do svoje smrti 11. marca 1973. "Nasičen z leti" se je preselil v večno domovino, potem ko svoje rodne domovine kljub dolgi odsotnosti ni pozabil, pogrešal pa vedno.

Silvester Čuk

* 5. januar 1907, Spodnja Polskava (Slovenska Bistrica) † 11. marec 1992, Ljubljana.

"Rad sem zahajal v mizarsko delavnico"

"Pisatelj, ki je v slovenski književnosti prvi spregovoril o lukarjih, viničarjih in splavarjih, je zgodnja spoznanja o svetu pridobil v očetovi mizarski delavnici," je o našem "slavljencu", ki se je rodil 5. januarja 1907 na Spodnji Polskavi, zapisala Berta Golob. "Mizarska delavnica mu je bila sicer namenjena, a ne usojena." Vanjo je rad zahajal in z občudovanjem opazoval, kako so v očetovih in v rokah njegovih pomočnikov nastajale mize, postelje in omare pa okna in vrata. "In kmalu sem se začel sam poizkušati v mizarstvu. Tudi kmečka opravila so pritegovala mojo pozornost, posebno tista, ki so zahtevala množico delavcev ali pomoč kakšnega stroja." Ne mizarstvo ne kmečko delo ga nista osvojila. "Vsa moja deška leta so pravzaprav napolnjevale zgodbe, najprej zgolj tiste, ki sem jih slišal, pozneje, ko so mi začele v roke prihajati knjige, pa tudi tiste, ki sem jih prebral v večernicah in drugih mohorjanskih knjigah, tudi Staretova Obča zgodovina je bila zame knjiga najbolj razburljivih zgodb." Bil je odličen učenec in zato je leta 1920 odšel v Maribor, da bi na tamkajšnji gimnaziji nadaljeval šolanje. Prvo leto je bil v dijaškem domu, kjer je imel kot odličen dijak brezplačno bivanje, vendar si je v želji po svobodi poiskal zasebno stanovanje ter se preživljal s poučevanjem otrok, ki so imeli težave z učenjem. Po maturi je razmišljal o poklicu, ki naj ga izbere. "Pokazala sta se mi dva poklica, ki bi mi omogočila, da bi ljudem izkazoval ljubezen, ki je je bilo polno moje srce: učiteljski in duhovniški," je izpovedal v svoji knjigi Nemir mladostnika. Odločil se je za učiteljski poklic. Po maturi je eno leto študiral v Parizu francoščino, potem pa se je na ljubljanski univerzi usposobil za profesorja slovenščine.

Pisal je le o tem, kar je videl in doživel

Pisati je začel v mariborske dijaške liste. Med ljubljanskim študijem se je začel oglašati v dnevnikih z reportažami: tako je pisal o Parizu, o poti po Češkem. K pisanju ga je spodbujala tudi življenjska nuja: že v svojem drugem visokošolskem letu se je namreč poročil z učiteljico Adelo in kmalu se jima je rodila hčerka Alda (nekaj let kasneje še sin Borček). Po diplomi oktobra 1931 se je vrnil k svoji družinici na Polenšak v Slovenskih goricah, kjer so bivali v dokaj revni viničariji. Čeprav z diplomo v žepu je bil brez dela. "Morali smo se preživljati zgolj od več kot skromne ženine učiteljske plače pa od vrtička pred hišo in gozdnih sadežev pod njo... V največji stiski, duševni in socialni, sem se slednjič lotil pisanja. Najprej sem napisal žalostno zgodbo iz svojih otroških let: med vojno (prvo svetovno) je mama nas otroke na božični večer poklicala v kuhinjo, kjer so moji dve sestri in mene čakala pod skromno osvetljenim in okrašenim božičnim drevescem še skromnejša darila." Konec leta 1932 je njegovo pisateljevanje (borbo za kruh) pretrgal dekret, s katerim je bil imenovan za suplenta na gimnaziji na Ptuju, kamor se je vsak dan vozil s starim kolesom. Med počitnicami leta 1933 se je družina preselila v Dornavo, kamor je bila premeščena Ingoličeva žena. V ta kraj je postavljeno dogajanje njegovega romana Lukarji (1936), katerega prvi del je izhajal v Ljubljanskem zvonu pod naslovom Zemlja in ljudje, in si z njim pridobil ime. V njem, kot v vseh svojih drugih predvojnih delih (Soseska, Na splavih, Matevž Visočnik) je po načelih socialnega realizma največkrat oblikoval kot glavni motiv spopad med delodajalci in delavstvom. Z njimi je v slovensko pripovedništvo vnesel svet med Pohorjem in Halozami; svet viničarjev, bajtarjev, gruntarjev, lukarjev in splavarjev. Ta svet je poznal od blizu, čutil ga je na "lastni koži", zato je lahko o njem tako prepričljivo pisal.

Plodovit mladinski pisatelj - oče Gimnazijke

Od junija 1941 pa do maja 1945 je Anton Ingolič kot izgnanec z družino živel v Srbiji (Arandjelovac, Zaječar, Ćuprija, Beograd). PO vojni se je vrnil na Ptuj, kjer je bil gimnazijski profesor eno leto, zatem je odšel v Maribor, leta 1955 pa se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Ingolič postal profesor slovenščine na klasični gimnaziji. Ves ta čas so izpod njegovega peresa prihajala številna dela, s katerimi je "zavestno pisal politično tendenčno slovstvo v smislu socialističega realizma, da bi pomagal pri 'obnovi domovine in izgradnji socializma', kakor so označevali politična in gospodarska prizadevanja v prvih povojnih letih" (Anton Slodnjak). Posebej velja omeniti njegove izseljenske romane (Kje ste, Lamutovi?, Lastovka čez ocean, Črni labirint), ki jih je napisal, ko je obiskal domala vse dežele, kjer bivajo Slovenci. Ingolič je eden najplodovitejših sodobnih pisateljev za otroke in mladino.

Otrokom se je najbolj priljubil s svojo povestjo Tajno društvo PGC, ki je bila dramatizirana, mladino pa je nagovoril s svojima romanoma Mladost na stopnicah (1962) in Gimnazijka (1967). "Gradiva sem si dovolj nabral med dolgotrajnim delom v šoli... V roman sem skušal položiti svoje spoznanje o srednješolski mladini, svoje razumevanje za njene probleme in dileme, svoj protest zoper brezdušnost naše šole in mnogo premajhno skrb staršev za stiske njihovih doraščajočih otrok, a tudi kritiko prečesto zgolj manifestativnega zanimanja naše družbe za mladino... Kakor so otroci povest o pegecejevcih sprejeli za svojo, tako si je mladina prisvojila Jelkino zgodbo." Svoje rodovitno pero je Anton Ingolič odložil 11. marca 1992.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2007) 1, str. 32.