SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
* 18. marec 1904, Sežana, † 27. maj 1926, Tomaj
"Dva fakta sta v življenju: življenje in smrt. Več jih ni. Saj pravim: piše se o tem težko. Jaz čutim v sebi veliko silo ravno vsled tega, ker mi Smrt ne more nič vzeti. Absolutno ničesar. Tudi mojih ciljev ne more odstaviti." Tako je razglabljal v svojem pismu Fanici Obidovi julija 1925 "pesnik našega Krasa" Srečko Kosovel, tedaj študent na ljubljanski univerzi. Deset mesecev pozneje, 27. maja 1926 ga je sredi cvetoče pomladi pokosila hladna smrt.
"Naj bo Srečko, da bo srečen"
Bil je najmlajši od petih otrok v družini narodno zavednega učitelja Antona Kosovela, ki je bil doma iz Črnič na Vipavskem, in njegove žene Katarine Stres iz Sužida pri Kobaridu. Prvorojenec je bil Stano (1895), sledile so hčere Tončka (1897), Karmela (1899) in Anica (1901). Vsi so bili rojeni v sežanski šoli, kjer je oče služboval, tudi Srečko, ki je zagledal luč sveta 18. marca 1904. "Bili smo vsi veseli," je leta 1974 za Ognjišče povedala njegova sestra Tončka, "in prav živo se spominjam, kako sva šli s sestro Karmelo v cerkev, ko smo ga nesli h krstu. Boter je bil očetov kolega, učitelj iz [torij, in prav on mu je izbral ime. Oče mu je mislil dati ime Kvintilijan, ker je bil peti otrok (lat. quintus - peti). Boter pa je rekel: 'Dajmo mu slovensko ime. Naj bo Srečko, da bo srečen!'" Ko je bil Srečko star leto in pol, so očeta kazensko premestili v odmaknjeno Pliskovico. Po treh letih pa je prišel službovat v Tomaj. Družina je stanovala v šoli, šele leta 1925 so se preselili v svojo hišo, v kateri je Srečko umrl. Sestra Tončka je o njem dejala, da ni bil kakšno "eterično bitje", temveč "čisto navaden človek, kakor smo vsi drugi", že kot otrok pa je imel "čisto svoj, nekam bolj globok in osebni odnos do vsega". Oče je poskrbel, da so vsi njegovi otroci študirali: Stano je končal učiteljišče, potem pa se je posvetil časnikarstvu (bil je tudi pesnik in pisatelj), Karmela je študirala glasbo in bila priznana pianistka, Tončka je bila uradnica v domačih krajih, Anica pa profesorica slovenščine. Srečka je oče leta 1916 poslal na realko v Ljubljano.
Želel je, da bi postal gozdarski inženir, ker je bil prepričan, da bo pogozdovanje Krasa to pokrajino kdaj rešilo revščine. Toda po maturi se je Srečko oktobra 1922 vpisal na filozofsko fakulteto mlade ljubljanske univerze in izbral tri smeri: romanistiko, filozofijo in slavistiko, poslušal pa je še predavanja iz umetnostne zgodovine."Vedno, ko je prihajal Srečko domov, ga je bil oče zelo vesel in vsi smo se radi pogovarjali z njim, ker je bil zelo duhovit in dovtipen," se je spominjala sestra Tončka. Srečko pa je prijateljici Fanici Obidovi v pismu (1926) zapisal: "Govorim zato veselo in šaljivo, da prikrijem vse trpko zase." Kot študent se je literarno udejstvoval. Februarja 1926 je šel s prijatelji na literarni večer v Zagorje ob Savi. Zvečer jim je vlak ušel, Srečko je ostal čez noč kar na postaji. Močno se je prehladil, skoraj ves marec je preležal v Ljubljani. Obležal je tudi v Tomaju, ko je prišel konec marca domov za velikonočne praznike."Oče mu je poskrbel najboljše zdravnike iz Trsta, a mu niso mogli pomagati," se spominja Tončka. "Točno dva meseca je bil doma in potem je umrl." Pred smrtjo mu je tedanji tomajski župnik Albin Kjuder, s katerim se je Srečko rad pogovarjal tudi o verskih vprašanjih, podelil zakrament za umirajoče.
"Izvirna melodija v zboru slovenske lirike"
Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je o Kosovelu zapisal, da je kljub svoji prezgodnji smrti "ustvaril v zboru slovenske lirike novo, izvirno melodijo ter z njo, z družbenokritičnimi eseji in s čisto, privlačno osebnostjo globoko deloval na vrstnike... Kljub rahlemu zdravju in šibkemu telesu ga je izredno mikalo stvarno in borbeno življenje." Srečko Kosovel je pisal pesmi, črtice, pesmi v prozi, eseje, članke in kritike. Ustvaril je veliko besedil, še več pa je ostalo v njegovi zapuščini osnutkov. Leta 1925 je pripravljal zbirko svojih pesmi z naslovom Zlati čoln, ki pa ni izšla. Pred smrtjo je bilo po raznih revijah objavljenih le okoli 40 njegovih pesmi. Leta 1927 je prijatelj Alfonz Gspan izdal knjigo Pesmi s 66 Kosovelovimi pesmimi. Šele petdeset let po njegovi smrti so zbrali in natisnili vse Kosovelovo zbrano delo. Prva knjiga zbranega dela, ki jo je uredil Anton Ocvirk (1946), prinaša 358 Kosovelovih pesmi, še toliko jih je tedaj čakalo v zapuščini. Kosovela smo sprva imeli za liričnega pesnika Krasa, ki sluti bližino smrti; po odkritju njegove bogate zapuščine pa se je izkazalo, da je eden najpomembnejših predstavnikov slovenske avantgardne poezije. V njegovih pesmih so poudarjene osebne bivanjske teme osamljenosti, nemoči, groze, smrti in tragičnega odnosa do sveta ter teme narodove ogroženosti in obstoja.
V nekaterih svojih pesmih Kosovel naznanja propad zahodne civilizacije zaradi krivde človeka, ki se je odtujil naravi in poštenosti. V zadnjem obdobju njegovega ustvarjanja ima pomemben delež proletarska in revolucionarna tematika, v proznih sestavkih, ki so nastali po letu 1925, je Kosovel pisal o družbenih in narodnostnih vprašanjih svojega časa, zlasti pa o razmerjih med umetnostjo in družbo. Nekateri literarni zgodovinarji bi ga radi uvrstili med svobodomislece in revolucionarje, sestra Tončka, ki je bila ob njem, ko je umiral, pa pravi, da je bil Srečko veren. "Tudi iz njegovih pesmi se vidi, da je imel verski čut, nekaj njegove lirike je prav religiozne."
Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 5, str. 28.
* 18. marec 1912, Vipolže; † 2. decembra 1977 v Gorici
»Slovenski duhovniki na Primorskem so bili vsa stoletja tesno povezani s svojim ljudstvom, saj so tudi iz njega izšli ... Primorski duhovniki so bili samo iskreni in neupogljivi oznanjevalci evangeljske resnice in pravice v materinem jeziku, zvesti sinovi katoliške Cerkve in svojega naroda. Odklanjali so vsako nasilje, laž in prevaro. Ko je državna oblast ali politični režim, kot je bil fašizem, obsodil na smrt slovensko narodno manjšino, so se neustrašeno, za ceno velikih žrtev uprli takemu rodomoru prav duhovniki ... Veličina tega odpora in borbe ni bila v zunanjih manifestacijah, temveč v zvestobi svojemu poslanstvu, veri in narodu.« Tako je v svoji knjigi Primorska duhovščina pod fašizmom (Gorica 1979) zapisal dr. Rudolf Klinec, ki je bil tudi sam med duhovniki, ki so bili kot oznanjevalci evangeljske resnice o enakosti vseh ljudi odločni branitelji temeljnih človeških pravic svojih vernikov. Tega delavnega in odločnega moža malo Slovencev pozna, zato ga predstavljamo ob obletnici njegovega rojstva.
Študent ob delu v božjem vinogradu
Rudolf Klinec je bil sin Goriških Brd. Rodil se je 18. marca 1912 v Vipolžah v družini kmeta – kolona z desetimi otroki. Ob izbruhu prve svetovne vojne je vpoklican na fronto oče in dva starejša sinova; vrnil se je samo oče. Rudi se je kot šolarček odlikoval po svoji nadarjenosti, marljivosti in pobožnosti. Pobožnosti se je navzel od svoje matere, s katero je večkrat romal na Staro goro, in na enem od teh romanj je Rudi začutil, da ga kliče Bog v svojo službo. Po končani osnovni šoli v domačem kraju (še v slovenščini!) je odšel v Gorico v malo semenišče. Vključil se je v mladinsko gibanje, ki ga je vodil Ivo Juvančič, in se navdušil ideale tega gibanja: samovzgojo, ljubezen do narave, posebej do gora, predvsem pa do slovenstva in do Cerkve. Po maturi je vstopil v goriško bogoslovje. Predstojniki so poznali njegovo nadarjenost in takratni nadškof Carlo Margotti ga je poslal študirat v bogoslovje v Bologno, kjer so študirali bogoslovci iz raznih italijanskih pokrajin. Mašniško posvečenje je prejel 18. decembra 1937 in na praznik sv. Štefana, 26. decembra, je imel novo mašo v svoji domači župniji. Nadškof ga je poslal na župnijo Velike Žablje na Vipavskem z nalogo, da ob rednem dušno pastirskem delu študira cerkveni pravo na Lateranski univerzi v Rimu, kamor se je vozil z vlakom. Za doktorsko disertacijo, s katero je študij končal, si je izbral temo iz goriške cerkvene preteklosti Izvedba cerkvene zakonodaje Jožefa II. v goriški nadškofiji (1941). Med drugo svetovno vojno je vsa težka leta služil vernikom v svoji župniji Velike Žablje, ki jih je moral zapustiti maja 1945, ko so zmagoviti partizani prišli iz gozdov polni maščevanja. Med 'zaznamovanimi' je bil tudi on.
Dnevniški zapisi 1943-1945, vojna kronika Primorske
V malem semenišču so se nekateri dijaki navdušili za pisanje dnevnika. Med temi je bil tudi Rudolf Klinec: začel ga je pisati v tretjem razredu gimnazije in ostal zvest zapisovalec dogodkov okrog sebe vse do smrti. Izredno pomembni so njegovi zapisi v zadnjih dveh letih druge svetovne vojne, ki so izšli v knjigi Dnevniški zapisi 1943-1945 kot 21. zvezek zbirke Naše korenine Goriške Mohorjeve družbe leta 2010. Ti zapisi so 'vojna kronika' dogajanja na Goriškem med junijem 1943 in avgustom 1945 skozi oči izobraženega, politično aktivnega in izrazito narodno zavednega duhovnika, ki si je prizadeval za osvoboditev Primorske izpod fašističnega jarma. Po zlomu Italije 8. septembra 1943 je Primorska množično podprla splošno vstajo, ki jo Rudolf Klinec večkrat ocenjuje kot vstajo izrazito narodnega značaja, brez vsakršnega ideološkega predznaka. Goriška duhovščina ga je zaradi njegove modrosti in treznosti izbrala za pogajalca z OF, toda že jeseni 1944 se je ideološki (komunistični) pritisk OF spremenil v nasilje. Rokopis Dnevniških zapisov obsega tri zvezke. Skozi vsa vojna leta si je v vlogi župnika močno prizadeval za svoje farane in dosledno uveljavljal narodne in verske vrednote skupnosti, ki mu je bila zaupana. Da bi ljudem pomagal, je sam večkrat tvegal življenje. Konec vojne ga je presenetil v Velikih Žabljah. Zaradi osebne varnosti in strahu pred komunističnim nasiljem so zadnje dni aprila številni protikomunisti na Primorskem odšli v begunstvo v razna italijanska taborišča, ki so jih upravljali Američani in Angleži. Med njimi je bil tudi dr. Rudolf Klinec, ki je septembra 1945 nastopil zelo odgovorno in pomembno službo nadškofijskega kanclerja v Gorici, ki jo je opravljal vse do svoje prezgodnje smrti 2. decembra 1977
Primorski slovenski biografski leksikon
Poleg službe na nadškofiji je bil duša verskega in kulturnega dela za Slovence na Goriškem. Posebno je bilo njegovo mesto pri Goriški Mohorjevi družbi (GMD), zlasti po letu 1965, ko je postal njen tajnik. Pri GMD so izšle njegove knjige: Zgodovina goriške nadškofije (1951), Marija v zgodovini Goriške (1955), Zgodovina Goriške Mohorjeve družbe (1967), po njegovi smrti pa je izšla še knjiga Primorski duhovniki pod fašizmom (1979). Za časa njegove tajniške službe je GMD uresničila zamisel dela, "ki bi prikazalo delovanje vidnejših primorskih ustvarjalcev na vseh področjih slovenske kulture". Na seji odbora marca 1971 je s sodelavci predložil izdelan načrt Primorskega slovenskega biografskega leksikona (PSBL). »Delo naj bi bilo podobno Slovenskemu biografskemu leksikonu (SBL). Obdelalo naj bi osebnosti, ki so bile važnejše v zvezi z življenjem in delom primorskega človeka, in tudi tiste, ki bi zaradi nepomembnosti na splošni slovenski ravni ne našle vstopa v SBL, a so za Primorsko zelo zaslužne.« Navezali so tudi stike z uredništvom SBL v Ljubljani. Na seji 23. februarja 1972 so sklenili, naj delo izhaja v snopičih z vsakoletnimi mohorjevkami. Prvi snopič (A – Bartol) so bralci dobili v roke leta 1974, dvajseti in zadnji snopič (Dodatek M – Ž) pa je izšel leta 1994. Rudolf Klinec je postal njegov zavzet in najodličnejši sodelavec: napisal je nad sto člankov, čeprav je umrl že na koncu 4. snopiča, veliko jih je zapustil v rokopisu. Predvsem pa je PSBL vodil s svojim ogromnim znanjem, velikim ugledom in izredno človeško toplino. Ob njegovi smrti je dr. Kazimir Humar zapisal: »Rudolf Klinec se je s svojim raziskovanjem domače zgodovine in s svojim delom pri GMD uvrstil med tiste kulturne ustvarjalce, ki njih spomin ne bo izginil z njihovim odhodom od nas.«
* 15. marec 1883, Gorica, † 1. julij 1945, Ljubljana
Vsak človek je sicer enkraten in neponovljiv, nekateri darovi pa se prenašajo iz roda v rod. Potrditev tega 'pojava' je slikarska družina Šantel, ki je dala štiri umetnike, od katerih je najbolj znan (morda zato, ker je bil moški?) Saša (Aleksander), ki je dal povod za tale zapis. Njegova mati je bila pranečakinja goriškega slikarja Josipa Tominca (1790-1866), odličnega portretista. Njegovi umetniški 'geni' so se znova prebudili v njej in se preselili še v njene tri otroke: dve hčerki in sina.
Mati Avgusta (1852-1935) se je uveljavila predvsem kot slikarka portretov; njena prvorojenka Henrika (1874-1940) je bila bolj vsestranska slikarka in je delala tudi nekaj za cerkve; druga hči Avgusta (1876-1968), ki je skoraj štirideset let (dočakala jih je 92) posvetila poučevanju, je najraje slikala pokrajine in tihožitja. Saša pa je bil slikar, grafik in knjižni ilustrator, uporabljal je različne tehnike in ustvarjal najrazličnejše motive. V njem je najbolj prišla na površje tudi glasbena nadarjenost Šantlovih. Uveljavil se je kot skladatelj, ustanavljal in vodil je pevske zbore, igral pri raznih orkestrih. Deloval pa je tudi s peresom: pisal je članke o slikarstvu in glasbi, poročila in razmišljanja o razstavah, življenjepise...
Ta vsestransko nadarjeni mož se je rodil 15. marca 1883 v Gorici kot peti (od šestih) otrok Antona Šantla, gimnazijskega profesorja matematike in fizike, ki je v Gorico prišel s Kozjaka na Štajerskem, in Avguste pl. Aigentler, slikarke in učiteljice risanja. Gimnazijo je končal v rodni Gorici (1901). Po maturi se je želel posvetiti glasbi, toda dobil je štipendijo za študij slikarstva, zato se je odločil zanj. Tudi zato, ker ga je v slikarstvo uvajala že mati. Kot študent šole za umetno obrt na Dunaju (1902-1905) je bil eden glavnih pobudnikov za ustanovitev umetniškega društva Vesna, katerega člani so bili mdr. Maksim Gaspari, Gvidon Birolla, Hinko Smrekar in Avgusta Šantel. Zadalo si je nalogo, da bodo njegovi člani s svojimi deli prebujali narodno zavest in se trudili za ohranjevanje ljudskega izročila. Motivno so se močno naslanjali na folkloro (najmočneje Maksim Gaspari, ki ga po pravici imenujemo slikar slovenskih narodnih običajev). O prizadevanjih vesnanov je Saša Šantel zapisal: "Naše delo je temeljilo na prepričanju, da je nastopila nova doba, ko se bomo južni Slovani osamosvojili na polju likovne umetnosti. Hoteli smo med seboj vzbuditi zanimanje za narodno umetnost, ki je takrat cvetela pri Rusih, Poljakih in ^ehih." Študij je končal leta 1905, naslednje leto je opravil izpit za učitelja risanja na srednji šoli, zatem je eno leto poučeval na Dunaju. Potegoval se je za profesuro na realki v Idriji (sprejet je bil slikar Ivan Vavpotič). V šolskem letu 1906/1907 je bil suplent na učiteljišču v Kopru, kjer je bil njegov kolega pesnik Vladimir Nazor. Leta 1907 se je poročil z Ružo Sever; v zakonu so se jima rodili trije otroci. Enajst let (1907-1918) je bil profesor na gimnaziji v Pazinu, vmes je bil eno leto (1913) na dopolnilnem študiju v Munchnu. Po vojni je najprej dve leti učil na gimnaziji na Sušaku, leta 1920 pa se je preselil v Ljubljano, kjer je vse do smrti (1. julija 1945) poučeval dekorativno risanje in grafiko na Tehniški srednji šoli. Med njegovimi učenci sta bila tudi poznejša znana slikarja in grafika Miha Maleš in Elo Justin.
V duhu programa vesnanov je Saša Šantel posvečal veliko pozornost narodnim motivom, narodnim nošam iz raznih slovenskih pokrajin (podobe narodnih noš je delal za Slovenski etnografski muzej v Ljubljani). Ustvaril je tudi vrsto odličnih knjižnih ilustracij (npr. Nazorjevega Velega Joža, Meškove knjige Mladim srcem, Stritarjevih Pesmi za mladino). Njegove slike so izšle tudi na razglednicah; posebej velja omeniti tiste, ki so posvečene Goriški, njegovi rodni deželi, ki je bila po prvi svetovni vojni odrezana od domovine.
Saša Šantel je zanimiv tudi kot glasbenik. Po osmih letih se je učil igrati violino, kot gimnazijec je pel pri dijaškem zboru, kot študent na Dunaju je poslušal tudi predavanja iz muzikologije. Ko je bil profesor v Pazinu, je na gimnaziji uvedel glasbeni pouk. Na Reki je v gledališkem orkestru igral violino, kasneje v Ljubljani pa violo v orkestru Slovenske filharmonije. Njegovo skladateljsko delo obsega okoli sto samostojnih kompozicij, med katerimi je največ zborovskih skladb, več skladb za klavir in glas (samospevi), ena opereta in en balet, precej je tudi cerkvenih skladb (med njimi tri maše). Blizu sta mu bili ljudska pesem in romantična glasba slovanskih skladateljev. Branko Marušič v svojem delu 'Z zlatimi črkami' (Trst 1987), v katerem opisuje usode velikih primorskih osebnosti, pripominja, da je Šantel "najbolj združil svojo slikarsko in glasbeno nadarjenost v velikem portretu slovenskih skladateljev za Slovensko filharmonijo v Ljubljani" (1936). Na tej ogromni stenski slikariji (10 x 3 m) je upodobljenih 32 slovenskih skladateljev, od Primoža Trubarja do Matije Tomca. Med njimi je (med vrati na desni) upodobil tudi samega sebe.
* 17. februar 1831, Srednja Bela pri Preddvoru, † 15. marec 1897, Zagreb
"Zadremal sem; prijazne brez pomude / prišle so sanje: Tu je nekdaj stala / očetova in meni rojstna hiša; / tu živel sem nedolžne dni otročje, / tam gori naša sobica bila je, / za deco nas in pa za staro mater, / ki z njo zvečer in zjutraj smo molili... / Tu gori nam je pripovedovala / prelepe, mične, vsakovrstne bajke / ali svetnika kterega legendo..." Tako je v avtobiografski pesmi Sanje počastil svojo babico pesnik in jezikoslovec Matija Valjavec s Srednje Bele pri Preddvoru, ki je umrl kot profesor v Zagrebu pred sto leti - 15. marca 1897.
V prijazni šoli stare matere
Matija Valjavec se je rodil pri Kračmanu na Srednji Beli pri Preddvoru, kjer je bila doma njegova mati Marija Bizjak. Oče Anton Valjavec se je tja priženil iz Preddvora. Prvorojenec Matija je zagledal luč sveta 17. februarja 1831; za njim je družino pomnožilo še sedem bratov in dve sestri. Več kot od šole, ki jo je začel obiskovati leta 1838 v Kranju (prvi razred je ponavljal, zatem pa je bil vedno odličnjak), je prejel od svoje babice, ki je vnukom pripovedovala pravljice in pripovedke ter svetniške legende. Matiju je za vedno napolnila srce z ljubeznijo do teh zakladov. Po končani normalki v Kranju je leta 1842 šel na latinske šole v Ljubljano: v tretjem razredu je priimek Wallauz poslovenil v Valjavec. Njegov sošolec je bil Janez Trdina. Leta 1847 mu je umrl oče; oskrbnik doma je postal stric, ki je Matija silil v semenišče. Ta pa ni hotel postati duhovnik, zato je šolanje v 7. razredu prekinil in leto dni doma kmetoval. Gimnazijo je dokončal leta 1851. Jeseni je šel na Dunaj študirat slavistiko in klasično jezikoslovje. Njegov profesor je bil veliki jezikoslovec Fran Miklošič, ki ga je navdušil za preučevanje slovenskega jezika. Po končanem študiju je postal profesor na gimnaziji v Varaždinu (1845-1876), potem pa v Zagrebu, kjer je učil do upokojitve leta 1891. Leta 1864 se je poročil s Hrvatico Berto Ott; v zakonu se jima je rodilo osem sinov in ena hči. Nit življenja mu je 15. marca 1897 pretrgal rak na želodcu.
Pesnik "pastirja", naše najlepše pravljične pesmi
Za Valjavca pesnika v slogu ljudske pripovedne pesmi gre hvala njegovi babici, ki mu je v otroških letih razgibala domišljijo z nazornim pripovedovanjem. Matija je začel pesniti že v nižji gimnaziji. Na pobudo ljubljanskega profesorja Martinaka je v svoj dnevnik vpisoval tudi pesmi in prve so bile objavljene leta 1848. Odtlej so redno izhajale v tedanjih listih, ki so objavljali tudi poezijo. Kot študent je leta 1855 izdal svojo pesniško zbirko s preprostim naslovom Pesmi. Iz njegove lirike govori hrepenenje mladega dunajskega študenta po domačem svetu. Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer sodi, da so "najlepše v celi zbirki legende in pripovedne pesmi v narodnem slogu" (Od nebeške glorije, Znamenja dežja, Tica pevka, Zaprta smrt). Od vseh Valjavčevih pesmi se je bralcem najbolj priljubila pripovedna pravljica Pastir, ki je doživela mnoge ponatise in je bila tudi posneta na gramofonski plošči in kaseti. Kot slikanica je izšla že večkrat: prvič med vojno (1944) z ilustracijami Ksenije Prunk, po vojni pa je z ilustracijami Marlenke Stupica doživela vrsto izdaj (zadnjo leta 1990). Matija Valjavec je bil že v dijaških letih tudi zapisovalec ljudskega izročila: pripovedk, ki jih je za objavo delno predelal, jedro pa je ostalo pristno ljudsko, predvsem pa pesmi, ki jih je izročil Karlu [treklju za njegovo zbirko Slovenske narodne pesmi I-IV (1895-1923).
Ugleden jezikoslovec in akademik
Kot profesor v Varaždinu in Zagrebu se je Valjavec posvetil skoraj izključno znanstvenemu delu. Strokovnjaki sodijo, da je Valjavec poleg Miklošiča in [krabca naš največji jezikoslovec druge polovice 19. stoletja. Trajne znanstvene vrednosti so njegova dela o staroslovanskem slovstvu (za objavo je pripravil več starih besedil) in pa njegove temeljne razprave o slovenskem naglasu. Slavistično jezikoslovno se je Valjavec šolal pri Miklošiču. "Od njega je prevzel pojmovanje slovenščine kot posebne jezikovne samobitnosti v alpsko-prialpskem in panonskem prostoru, obsegajočem Slovane, ki imajo stvarno vprašalnico kaj ter zajemajo kranjsko slovenščino (na Kranjskem, Primorskem in [tajerskem), ogrsko slovenščino (v Prekmurju in Prlekiji) ter hrvaško slovenščino-kajkavščino" (SBL). Jezikoslovec Valjavec je najpomembnejši kot naglasoslovec. V razpravi Prinos k naglasu, ki je izhajala v zbornikih JAZU 1878-1895, obdeluje naglas po besednih vrstah. Njegovo znanstveno delo je vzbudilo pozornost Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu (ustanovljena leta 1866 na pobudo djakovskega škofa Josipa Strossmayerja), ki ga je leta 1876 imenovala za svojega dopisnega člana, od leta 1879 pa je bil njen redni član. Kot tajnik in knjižničar je uredil in popisal vso bogato knjižnico JAZU.
Silvester Čuk
* 24. december 1853, Selca, † 14. marec 1924, Ljubljana
Zaradi sumljivega "narečja" prestavljen
Po rodu je bil "trd" Gorenjec, največ let pa je preživel v "sončni" Goriški. Rodil se je 24. decembra 1853, na sveti večer, v kmečki hiši v Selcih nad Škofjo Loko. V domačem kraju je obiskoval osnovno šolo, "glavno šolo" v Škofji Loki, gimnazijo prva štiri leta v Kranju, zadnja štiri leta pa v Ljubljani, kjer je leta 1874 maturiral. Vpisal se je na univerzo na Dunaju: študiral je zgodovino in zemljepis ter slavistiko. "Od Slovencev so mu bili na Dunaju po stroki tovariši Apih, Orožen, Vrhovec in Vrhovnik, ki spadajo z Rutarjem in Kaspretom v prvo generacijo slovenskih zgodovinarjev, pripravljenih za svojo stroko na visokih šolah" (Milko Kos). Z najvišjo močno oceno je opravil profesorske izpite iz zgodovine in zemljepisa kot glavnih predmetov s slovenskim in nemški učnim jezikom. Leta 1881 je dosegel doktorat filozofske fakultete na Dunaju z disertacijo iz antične zgodovine Makedonije. Po končanih študijih je eno leto poučeval kot poizkusni kandidat na gimnaziji v Ljubljani, od oktobra 1881 do konca leta 1883 je bil suplent na gimnaziji v Gorici, nato pa do decembra 1887 stalni profesor na goriškem ženskem učiteljišču. Iz političnih razlogov - iz Kopra so premestili v Gorico istrskega narodnega buditelja Vjekoslava Spinčiča, v Istro pa so odstranili iz Gorice Franca Kosa, ker se je po mnenju vlade "preveč pečal z nekim narečjem", t.j. slovenščino. Bil je imenovan za profesorja na učiteljišču v Kopru, kjer je ostal skoraj tri leta, več kot eno Ieto pa je bil nadzornik za slovenske in hrvaške šole koprskega okraja. Te službe je bil na lastno prošnjo razrešen. Zaradi rahlega zdravja je zaprosil tudi za premestitev iz Kopra nazaj v Gorico. Od oktobra 1890 pa vse do upokojitve v novembru 1911 je bil stalno profesor na ženskem učiteljišču v Gorici.
Polagal je temelje slovenskemu zgodovinopisju
"Franc Kos je bil največji in najbolj sistematičen znanstveni delavec v prvi generaciji slovenskih kritičnih in na univerzi strokovno izšolanih zgodovinarjev," je zapisal o njem priznani zgodovinar Bogo Grafenauer. Kosovo delo na področju zgodovinske vede je potekalo v glavnem v dveh smereh: zbiranje, kritična obdelava in objava pisnih virov in na podlagi le-teh napisane razprave in študije. Raziskoval je predvsem srednjeveško zgodovino Slovencev. Po naročilu Slovenske matice je z drugimi zgodovinarji tri leta (1896-1899) pripravljal obsežno Zgodovino Slovencev. Kos je obdelal dobo od leta 500 do 1269, toda odbor Slovenske matice je delo odklonil, ker se mu je spis zdel "preobširen in prestrokovnjaški". Po zaslugi Janeza Evangelista Kreka, ki je z zanimanjem spremljal Kosovo znanstveno delo, je Leonova družba v Ljubljani sprejela izdajo življenjskega dela tega zavzetega raziskovalca naše preteklosti - Gradiva za zgodovino Slovencev. Imel ga je nabranega za kakih 10 zvezkov po 600-700 strani. Prva knjiga, ki obsega dobo od leta 501 do 800, je izšla jeseni 1903, druga (801-1000) leta 1906, tretja (1001-1100) leta 1911, četrta (1101-1200) leta 1920 (vmes je bila prva svetovna vojna), peta (1201-1246), ki jo je po očetovi smrti uredil sin Milko, tudi odličen zgodovinar, pa je zagledala luč sveta leta 1928. "Po vsebini so vse knjige urejene enako: uvod podaja v lahko razumljivi pripovedujoči obliki politično, cerkveno in kulturno zgodovino obdobja, obravnavanega v posamezni knjigi Gradiva; kritičen pregled pripovedujočih virov; gradivo v obliki obširnih regest v slovenskem jeziku s pritegnitvijo originalnega besedila in navedbo literature ter kritičnim aparatom; končno osebni, krajevni in stvarni registri" (Milko Kos).
Zgodovinar Goriške, svoje druge zgodovine
Zgodovinar Franc Kos se je leta 1890 ustalil v Gorici, si ustvaril dom in se dejavno udeleževal slovenskega javnega življenja. V Gorici je ostal tudi po upokojitvi (1911) vse do izbruha vojne med Italijo in Avstrijo (1915). Okoli leta 1900 se je začel natančneje zanimati za zgodovino Gorice in Goriške, ki je postala njegova druga domovina. Dokumentarna je prva Kosova objava Iz arhiva grofa Attemsa v Podgorti (1902). Gradivo za zgodovino Gorice in Goriške je Kos zbiral zlasti med svojim neprostovoljnim bivanjem na Dunaju med prvo svetovno vojno (1915-1918). Ta čas pregnanstva je porabil za obiskovanje tamkajšnji bogatih arhivov. Sadovi dunajskih arhivskih študij so naslednji njegovi prispevki za zgodovino Goriške: Najstarejši statut mesta Gorice (1916), K zgodovini Gorice v srednjem (1920), Zgodovinske drobtine iz Gorice (1920), Iz zgodovine devinskih gospodov (1923), Goriška Brda v srednjem veku (1924), Solkan v srednjem veku (1924.), Prebivalstvo Gorice v kasnem srednjem veku (1925). V dunajski dobi je Kos zbiral in objavljal gradivo tudi za druge slovenske kraje: Maribor, Celje, Vuzenico, Slovenj Gradec, Ptuj, Rogatec, Konjice. Njegovo življenjsko delo Gradivo za zgodovino Slovencev se uradno konča z letom 1246, toda zbral je velik del virov tudi za naslednja stoletja, predvsem v Dunajskem državnem arhivu (okoli 5000 neobjavljenih listin od 13. do 15. stoletja). Po triletnem "izgnanstvu" se za nekaj časa naselil v svojem rojstnem kraju, novembra 1919 pa se je preselil v Ljubljano, kjer je ostal do smrti, 14. marca 1924. Za zgodovinarja je "vzgojil" svojega sina Milka (1892-1972), njegov sin Gojmir Anton (1896-1970) pa je bil eden najpomembnejših slovenskih slikarjev 20. stoletja.
Silvester Čuk
*17. april 1878, Ljubljana – Glince, † 14. marec 1954 Škofja Loka, Slovenija
"Moja pot pričenja se in jenja – v Tebi, Kristus"
Najmlajšemu otroku v družini pravimo "benjamin" (ljubljenček). V družini kovača Franca Kremžarja in Elizabete roj. Tance, je bila to Ivanka, njun sedmi otrok. Rodila se je 17. aprila 1878 na Viču, ki je bil tedaj majhna vas v neposredni bližini Ljubljane. Bila je ljubljenka matere, daljne sorodnice prvega slovenskega pesnika Valentina Vodnika, vendar je ni razvajala, temveč jo je modro vzgajala. Šestletno Ivanko je peljala v "vnanjo šolo" k uršulinkam v Ljubljani. Deklica je vsak dan, ob vsakem vremenu, prehodila dolgo pot od današnje viške cerkve do uršulink in nazaj. Redovnicam, svojim učiteljicam, je začela zgodaj pripovedovati, da bo tudi ona "nuna". V višjih razrednih osnovne šole je nanjo odločilno vplivala m. Stanislava Skvarča, kateri je zaupala svojo prvo pesmico Vigred. Mati Stanislava, tudi sama pesnica, jo je pohvalila in pod njenim vodstvom je Ivanka dozorela v pravo pesnico. Po končani osnovni in meščanski šoli in učiteljišču pri uršulinkah (že kot redovna kandidatka) je leta 1898 prejela redovno obleko in redovno ime sestra Elizabeta od Marijinega darovanja. Popolnoma se je darovala Bogu, kot je izpovedala v mnogih svojih pesmih. Leta 1902 je opravila izpit za meščanske šole (matematično-tehnična smer). Bila je izvrstna pedagoginja. Od leta 1923 dalje je bila ravnateljica uršulinskega učiteljišča. Zaupali so ji tudi druge odgovorne naloge: dolgo časa je bila provincialna predstojnica za Jugoslavijo.
"Le njemu duša moja poje"
"Meni je pesem odprla pot k Bogu, odkrila mi je lepoto presvete evharistije in mi dala priliko za blagoslovljen evharistični in marijanski apostolat med dušami," je zapisala m. Elizabeta v svoji Duhovni oporoki. Pesniški talent je sprejemala kot božji dar, zato je z njim hotela peti hvalo Njemu, ki ji ga je naklonil. Njena učenka m. Simona Fras, ki je ob dvajsetletnici njene smrti pripravila izbor pesmi matere Elizabete, je v Orisu njenega življenja zapisala: "Pesem ji je dostikrat pomenila molitev, otroški razgovor z Bogom, meditacijo v pravem pomenu besede, izliv ljubezni, izraz najgloblje predanosti slabotne stvari svojemu Stvarniku." Kot pesnica je bila samorastnica in ob prebiranju njenih pesmi začutimo, da ji je manjkal svetovalec-strokovnjak. Verni slovenski duši pa se je m. Elizabeta zelo približala. Verzi so ji tekli gladko, njena lirika je primerna za petje. Precej njenih pesmi je uglasbenih in danes odmevajo z naših korov njene evharistične in marijanske pesmi (Prvi, ki natrosi v jutro, Pozdravljena, Mati dobrega sveta, Stotisoč pozdravov jaz hranim za te). Melodije so jim dali priznani glasbeniki, med njimi p. Hugolin Sattner, ki je bil njen spovednik-duhovni voditelj v mladih letih. Njene pesmi so izšle v štirih knjigah: Iz moje celice I. in II., Slava sveti hostiji in Cvetje na poti življenja, kjer so zbrane njene prigodnice za razne praznike in jubileje.
"V življenju bila ves zaklad je moj evharistija"
Pisatelj Ivan Tavčar je umirajoč želel slišati njene pesmi. Brala mu jih je žena Franja in Tavčar je dejal: "Velika žena je in srečna, ker smotrno stopa k svojemu cilju." Na tej poti je njene korake usmerjala molitev. Nihče ni toliko preklečal pred tabernakljem kot ona in najbrž tudi nobena od njenih sosester ni zmolila toliko rožnih vencev kot ona. Vsak dan je pri maši molila: "Moj Jezus, naj naučim vse ljudi, da te bodo razveseljevali, namesto da bi te z grehom žalili." Zvečer, po opravljenih dolžnostih, je mati Elizabeta šla "na oddih" pred tabernakelj. "Tisti prelepi večerni trenutki pred tabernakljem čudovito lepo svetijo v dušo, tisti hipi predejo blaženo nit med božjim Srcem in mojim revnim in me vedno bolj priklepajo nanj." Kot provincialna predstojnica si je prizadevala, da bi redovnice dobile tabernakelj in z njim Najsvetejše v svojih kapelah, kjer se zbirajo k molitvi. Ob desetletnici postavitve tabernaklja v ljubljanski samostanski kapeli je iz njenega srca privrela zahvala:"O Jezus, kaj si bil ti meni v tej zlati hišici! Koliko tvojih svetih pogledov je šlo od tod za menoj, koliko blaženih navdihovanj je priplavalo k meni iz tega blagoslovljenega šotora, koliko nebeške ljubezni se je prelilo iz tvojega božjega Srca v mojo dušo!" Želela je, da bi umrla v ljubljanskem samostanu v bližini evharističnega Jezusa. Ta želja se ji je izpolnila le deloma: umrla je v bližini tabernaklja, vendar v škofjeloškem samostanu.
ČUK, Silvester. m. Elizabeta Kremžar. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2004, leto 40, št. 3, str. 70-71.
* 28. september 1880, Podnanos, † 14. marec 1965, Ljubljana
"Slovenska cerkvena glasba je nedvomno najbolj ponosna na skladatelja Stanka Premrla, ki je imel 55 let vodilno vlogo v naši cerkveni glasbi," je zapisal glasbeni zgodovinar Stanko Trobina v svoji knjigi Slovenski cerkveni skladatelji (Založba Obzorja, Maribor 1972). V tem času je bil ne samo eden najplodovitejših slovenskih cerkvenih skladateljev, temveč tudi velik glasbeni pedagog, glasbeni pisatelj in glasbeni organizator, duša vse cerkvene glasbe v Sloveniji." Ustvarjal je tako rekoč do konca svojega življenja, ki se je izteklo pred štiridesetimi leti. Ob slovesu so mu ljubljanski zapeli njegov čudovito lepi rekviem - latinsko mašo za rajne.
"Na vozu sem igral na svoj prvi klavir"
Glasbene spomine iz svojih mladih let je Stanko Premrl objavil v reviji Nova pot (5-6/1962). Rodil se je 28. septembra 1880 v Šentvidu nad Vipavo (zdaj Podnanos) premožnemu kmetu Ivanu in Kristini Planinc in že v otroških letih je, kot pravi sam, "čutil in kazal posebno nagnjenje in veselje za petje in glasbo". Kot otrok je pel pri šolskih mašah. Po štirih osnovnih razredih v domačem kraju je šel v ljubljanske šole. Njegov profesor petja na gimnaziji je bil skladatelj Anton Foerster, vodja glasbe v ljubljanski stolnici. Stanko je kmalu prišel v gimnazijski pevski zbor, ki je pel pri šolskih mašah v uršulinski in križniški cerkvi. V osmi šoli je orglal in vodil zbor, pa tudi katera njegovih skladb je že prišla na spored pri teh mašah.
Vpisal se je tudi v šolo Glasbene matice, kjer se je štiri leta učil klavirja brez posebnega uspeha. "Prvi klavir doma v Šentvidu mi je kupil leta 1893 moj oče na Ustju pri Ajdovščini od tamkajšnjega kurata Janeza Mavriča. Ko smo klavir pripeljali domov, sem na domačem dvorišču nanj že na vozu zaigral... Kadar sem bil kot dijak na počitnicah, je klavir odmeval dan na dan, uro za uro, večer za večerom pri luči in v temi, bodisi, da sem bil sam ali v družbi. In koliko smo prepeli pri tem klavirju svetnih in cerkvenih pesmi! Tudi nekoliko zaplesali so včasih zraven v kuhinji na mojo godbo..." Stanko Premrl je bil eden največjih orgelskih virtuozov. K orglam je prvikrat doma v Šentvidu, ko je bil na počitnicah kot tretješolec in sicer pri litanijah (popoldanski nedeljski pobožnost), ko je organist zamudil. Ta mu je bil za uslugo zelo hvaležen, njegov naslednik pa mu ni dovolil hoditi na kor "mučit" orgle!
Kako se je rodila slovenska državna himna
Po maturi leta 1899 je Stanko Premrl vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil po štirih letih študija leta 1903 posvečen v duhovnika. Po dveh mesecih je nastopil svojo prvo duhovniško službo kot kaplan na Vrhniki, kjer pa je bil le eno leto. Potem je šel študirat glasbo na Dunaj. Tedanji ljubljanski škof Jeglič ga je poslal v te šole na priporočilo Frančiška Lampeta, ravnatelja Marijanišča, in Mihaela Arka, poznejšega idrijskega dekana, kateremu so ugajale Premrlove klavirske skladbe. Pri odličnih učiteljih je študiral kontrapunkt in kompozicijo, kot stranske predmete pa še solo petje, zborovsko šolo, glasbeno zgodovino in branje partitur. V tem času je mladi študent v trenutnem navdihu napisal melodijo na besedilo Prešernove Zdravice. Sam pripoveduje: "Vnanja pobuda za Prešernovo Zdravico je prišla iz vipavskega Šentvida od vikarja Matija Vrtovca, ki je na koncu članka Vinske trte hvala prosil pesnika kot prvega pevca med nami, pevca ljubezni, naj v vezani besedi zloži hvalnico trti. Prešeren se mu je odzval in res naslednje leto (1844) zložil tako hvalnico in položil vanjo svoje misli o slovenstvu, slovanstvu in človečanstvu. Zanimivo je, da je Zdravico kot pevsko skladbo prvi komponiral tudi šentviški rojak. Zložil sem jo v konservatorijskih letih v počitnicah na Vipavskem (na Lozicah), objavljena je bila prvič v Novih Akordih." Skladateljev nečak Jože Semič se iz pripovedovanja svoje matere, ki je bila njegova sestra in je imela trgovino na Lozicah, spominja, da je stric nekega dne prišel k njej in ji rekel, naj mu brž da kakšen kos papirja. Ko mu ga je dala, je naglo narisal nanj notno črtovje, nato pa vanj z odločnimi potezami vpisal melodijo naše slovenske državne himne.
Tri zahtevne službe za enega moža
Ko se je Stanko Premrl po končanem glasbenem študiju na Dunaju vrnil v Ljubljano, so ga "neusmiljeno" obložili z delom. Najprej je bil imenovan v odbor Cecilijinega društva in za profesorja na Orglarski šoli, leta 1909 pa je v treh ključnih službah nasledil Antona Foersterja: kot ravnatelj stolnega kora in organist, kot vodja Orglarske šole in kot urednik Cerkvenega glasbenika (sprva le njegovih glasbenih prilog). Poučeval je tudi petje v bogoslovju in zatem na Teološki fakulteti, na konservatoriju, pozneje Akademiji za glasbo je bil redni profesor za orgle do upokojitve leta 1945. Raziskovalec slovenske glasbene zgodovine dr. Edo Škulj v orisu življenja in dela Stanka Premrla za Primorski slovenski biografski leksikon našteva naslove Premrlovih cerkvenih vokalnih in orgelskih skladb - prvih je čez 1000, drugih pa nad 600. Med njegovimi cerkvenimi pesmimi, ki so postale "ljudske", naj omenimo: Do Marije, Kristus je vstal, O srečni dom nad zvezdami, Pozdravljena, Mati dobrega sveta. Napisal je tudi veliko število svetnih skladb, med katerimi je najbolj znana Zdravica, ki velja za najboljšo uglasbitev tega Prešernovega besedila. Škulj dalje piše, da ločimo tri dobe Premrlovega ustvarjanja: od 1900 do 1916, ko je vodilna osebnost ne le cerkvene, temveč slovenske glasbe sploh; od 1916 do 1930, ko je komponiral svoje najboljše skladbe, tretja doba pa traja od 1930 do smrti. Kot ravnatelj stolnega kora in organist je ustvaril posebno šolo interpretacije. Neprecenljivo delo je opravil tudi kot profesor in glasbeni vzgojitelj. Čeprav je bil vedno bolj krhkega zdravja, je dočakal "krepkih" skoraj 85 let: njegovo srce je zaigralo zadnji akord 14. marca 1965 v Ljubljani.
Silvester Čuk
* 13. junij 1899, Bodkovci, † 13. marec 1983, Ljubljana
Trinajstega junija, na dan svojega krstnega zavetnika sv. Antona Padovanskega, bi praznoval svoj stoti rojstni dan in god Anton Slodnjak, eden največjih slovenskih slovstvenih zgodovinarjev. Kot srednješolski in univerzitetni profesor je svoje učence bogatil ne le s svojim izrednim znanjem, ampak tudi s svojo plemenito osebnostjo.
"Bilo bi prav, ko bi zdaj ob stoletnici čimveč prijateljev in znancev povedalo o njem, kar ve in pomni," vabi v Mohorjevem koledarju 1999 devetdesetletni Vilko Novak, član Slodnjakovega prijateljskega sobotnega omizja. Slodnjak ni "tulil z volkovi" zato je bil potisnjen v ozadje. Rodil se je v kmečki hiši v Bodkovcih v Slovenskih goricah 13. junija 1899. "Od zemlje in kmetov je prejel krepko zdravje, zravnano držo in odločen korak, naturnost v značaju in izražanju, nepodkupljivo poštenje in žilavno delavnost," ga je kleno označil Joža Mahnič. Osnovno šolo je obiskoval v Juršincih, kamor je verno družino vabil tudi zvon župnijske cerkve sv. Lovrenca. Po končani gimnaziji v Mariboru se je odločil za študij slavistike na ljubljanski univerzi, ki ga je končal z doktoratom na podlagi disertacije o Davorinu Trstenjaku (1925). Zatem se je dve leti izpopolnjeval na univerzi v Krakovu, nato pa bil dolga leta (1927-1945) profesor slovenščine na Trgovski akademiji v Ljubljani, ker so mu nasprotniki zapirali pot na univerzo. Po vojni je bil nekaj let profesor na univerzi v Zagrebu. Šele leta 1950 je postal redni profesor za slovensko književnost na ljubljanski univerzi in predstojnik Inštituta za slovansko jezikoslovje. Že leta 1959 pa je bil pod ideološko-političnim pritiskom predčasno upokojen. Ta krivica ga je zelo potrla, vendar je možato nadaljeval z delom. Nekaj časa je bil profesor slavistike na univerzi v Frankfurtu, znanstveno pa je snoval vse do svoje smrti 13. marca 1983.
Slodnjakovo življenjsko delo zavzema številna področja: uveljavil se je kot odličen pedagog in učitelj, urednik in pisatelj monografij, kot kritik in ocenjevalec, kot leksikograf in jezikoslovec. Glavno področje bilo raziskovanje zgodovine slovenskega slovstva od Brižinskih spomenikov do sodobnosti s težiščem na 19. in prvi polovici 20. stol. Že v svojem Pregledu slovenskega slovstva (1934) je pokazal svojo izvirnost: odklanjal je poglede Franceta Kidriča, utemeljene v pozitivizmu; literarni razvoj je povezoval z duhovno-zgodovinskimi vidiki narodove samobitnosti. Poudarjal je, da je prav književnost zatirane Slovence spreminjala iz ljudstva v narod, ga osveščala in osvobajala. Še dosledneje se je svojih načel držal v svoji v nemščini napisani Zgodovini slovenske književnosti (Berlin 1958), ki je bila komunistični oblasti povod, da se je resnicoljubnega avtorja s pomočjo nekaterih neznačajnih karieristov znebila s predčasno upokojitvijo. Prijatelj Vilko Novak, ki je poznal ozadje te spletke, piše: "V resnici so nameravali Slodnjaka odstraniti s fakultete, ker se ni vdal političnemu frazerstvu, izrekel bolj zasebno kakor v družbi kako kritično besedo o razmerah in dogodkih in imel velik vpliv na mladino." Za Zgodovino slovenskega slovstva, ki jo je v sedmih knjigah izdala Slovenska matica (1956-1971), je Slodnjak temeljito obdelal obdobje realizma in naturalizma. Ob tisočletnici Brižinskih spomenikov (1968) je izšlo v Ljubljani in v Celovcu njegovo Slovensko slovstvo. Za srednje šole je sestavil priročnik Obrazi in dela slovenskega slovstva (1975), a so njegovo uporabo za šole takratne oblasti prepovedale.
Ogromno svojega znanja je Slodnjak prelil v svoje uredniško delo. Uredil je in s tehtnimi opombami obogatil zbrana dela Frana Levstika, Frana Erjavca, Stanka Vraza, Ivana Prijatelja in drugih. Največ se je ukvarjal s Prešernom: več ponatisov je doživela njegova komentirana poljudna izdaja Prešernovih Poezij. Vrh njegovega prešernoslovskega raziskovanja je reprezentativna izdaja v dveh knjigah: Poezije in pisma ter Prešernovo življenje (1964). Ob poglabljanju v življenje in delo naših velikih besednih umetnikov se je v njem prebudila pisateljska domišljija in napisal je romane o treh slovenskih velikanih: o Prešernu z naslovom Neiztrohnjeno srce (1938), o Levstiku Pogine naj pes! (1946) in o Cankarju z naslovom Tujec (1976). Ob izidu zadnjega je založba Mladinska knjiga ponatisnila prejšnja, tako da so vsi izšli pod skupno oznako Slovenska trilogija. V njih prikaže Slodnjak te tri može, kako se morajo kot glasniki lepote, resnice in napredka boriti s sovražnim okoljem in težkimi razmerami. Podobno usodo je doživljal tudi sam. Njegov učenec Jože Pogačnik, ugleden slavist, je o svojem učitelju zapisal: "Slodnjakova zunanja podoba razodeva lastnosti njegove duševnosti... Za vnanjo podobo je videti odtis človeške dobrote in topline. Kakor mu je v literarni zgodovini jedro in smisel vsega človek, tako mu je človek merilo v življenju. To pa potrjuje, da med njegovim življenjem in vrednotami, ki jih ugotavlja v književnosti, ni prepada."
Silvester Čuk
