* 20. september 1890, Gornja Radgona, † 3. maj 1975, Ljubljana

"Pri molitvi mi ne gre za prošnjo (molim za kaj), temveč za oboževanje (molim Tebe!). Vsekakor je molitev bistveno bližja ljubezni, češčenje pa spoštovanju," je iz osebnega izkustva povedal dr. France Veber, profesor filozofije na mladi slovenski univerzi, v svojih modroslovnih predavanjih na ljubljanskem radiu leta 1929. Ta veliki mislec, po sodbi dr. Janeza Janžekoviča edini "slovenski" (t. j. izvirni) filozof, je odrinjen in pozabljen umrl pred dvajsetimi leti.

Od zibelke v Radgoni do groba na Žalah

"Filozof je lahko tudi vernik ali pa ne, to je njegova osebna zadeva in stvar nadumskih, transcendentnih dejavnikov. So pa resnice, ki so umska zadeva, in med take spada že od pradavnih časov tudi resnica, da je Bog," je ob znameniti Vebrovi Knjigi o Bogu (1934) zapisal Janez Janžekovič. "Glede tega pri Vebru ni bilo bistvene spremembe od leta 1923. Istočasno, ko je v Uvodu z drzno roko rušil oltar svoje mladosti, je že snoval načrt za tempelj neznanemu Bogu. Zavrgel je svoje prvotno pojmovanje Boga, pa se je dokopal do globljega." Njegovo "pojmovanje" Boga se je prelilo v gledanje 3. maja 1975, ko se je v Ljubljani končalo njegovo dolgo in naporno zemeljsko romanje.

Vstajenja čaka na ljubljanskih Žalah. Na zadnji poti ga je spremljalo veliko prijateljev in njegovih nekdanjih študentov. Pogrebne svečanosti je vodil p. dr. Roman Tominec, ki je ob odprtem grobu na kratko orisal Vebrovo življenjsko pot. Rodil se je 20. septembra 1890 v Gornji Radgoni, kjer je končal osnovno šolo. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru in po maturi 1910 je vstopil v bogoslovje, toda že po treh semestrih je odšel v Gradec študirat filozofijo. Gmotno so ga podpirali razni dobrotniki, dokler ni dobil štipendije štajerske deželne vlade. Doktoriral je z najvišjimi ocenami pri profesorju Aleksiju Meinongu, začetniku predmetne teorije. Po diplomi je postal njegov asistent in profesor Meinong ga je zelo cenil.

Ko je bila leta 1919 ustanovljena slovenska univerza, so iskali predavatelja za filozofijo in obrnili so se na Vebra. Rad bi ostal pri Meinongu, ki ga je določil za svojega naslednika, vendar pa je čutil, da mora k svojemu narodu. Meinong je to dobro razumel: v znamenje izredne naklonjenosti mu je zapustil svojo dragoceno zasebno knjižnico, ki jo je Veber nato podaril ljubljanskemu filozofskemu seminarju. Za univerzitetnega učitelja se je Veber habilitiral (usposobil) v Zagrebu, leta 1923 je postal izredni, leta 1929 pa redni profesor na filozofski fakulteti v Ljubljani. Predaval je do leta 1945, ko so ga prisilno upokojili, ker se njegovi nazori niso skladali z miselnostjo nove oblasti. Ko javno ni mogel delovati, je bil nad dvajset let korektor verskega lista Družina, nato pa še revije Cerkev v sedanjem svetu.

Kot človek je bil France Veber skromen, nezahteven in dober, pravi filozof, ki ne gleda na zunanjost, temveč je ves zamaknjen v duhovne probleme. V družinskem življenju ni bil srečen: skoraj istočasno sta mu umrli žena in hčerka. Druga hčerka in sin sta odrasla. Srečen pa je bil z drugo ženo, ki je v starosti lepo skrbela zanj, mu stregla in ga vodila na sprehode. Po težki bolezni je 3. maja 1975 v Ljubljani tiho zaspal v Gospodu.

"Vsaka Vebrova knjiga je nov 'uvod v filozofijo'"

Profesor France Veber je bil tudi plodovit pisatelj. Njegov učenec dr. Ludvik Bartelj, župnik na Dolah pri Litiji, je sestavil natančen seznam njegovih del: obsega 17 filozofskih knjig ter 73 razprav in člankov. Najpomembnejše njegove knjige so: Uvod v filozofijo (1921), Sistem filozofije (1921), Etika (1923), Problemi sodobne filozofije (1923), Estetika (1925), Filozofija (1930), Knjiga o Bogu (1934), Nacionalizem in krščanstvo - kulturna pisma Slovencem (1938), Vprašanje stvarnosti (1939). "Skoraj vse dosedanje njegove knjige," je zapisal J. Janžekovič leta 1934, "so pravzaprav vedno novi uvodi, vedno nekoliko spremenjen Sistem filozofije... Njegova filozofija postaja od knjige do knjige starejša, zato jo je treba vsakokrat znova predstaviti vso..."

Veber je bil skupaj s svojim graškim profesorjem A. Meinongom pristaš predmetne teorije - filozofske smeri, ki razvija teorijo človekove zavesti in poudarja njeno predmetnost. Predmetna teorija osnovno loči štiri vrste predmetov, prirejenih četverim doživljajem: osnove, dejstva, vrednote in najstva (prirejene stremljenju - na najstva je Meinonga opozoril F. Veber). Filozofske knjige so bolj zahtevna hrana, za katero je treba imeti ustrezna "prebavila": to velja v polni meri tudi za Vebrova dela. Rudolf Trofenik, slovenski založnik v Munchnu, je ob Vebrovi osemdesetletnici (1970) izdal zbornik Vom Gegenstand zum Sein (Od predmeta k biti), ki ga je uredil Anton Trstenjak. Vebrova izvirna filozofija je v svetu ostala skoraj neopažena - tudi spričo večje slave sorodne smeri (fenomenologije) Edmunda Husserla. V zadnjem času jo je na graški univerzi znova oživil Wolfgang Gombocz. Vebrova misel spet postaja predmet filozofskih simpozijev. Pri nas je Veber premalo znan in upoštevan. Celo spominski zapisi o njem so zelo redki.

Enega najdaljših je ob stoletnici Vebrovega rojstva za Mohorjev koledar 1990 napisal dr. Janez Juhant. V njem navaja Janžekovičevo mnenje, da je bil Veber edini "slovenski" filozof. Drugi naši modroslovci so zastopali bodisi filozofsko dediščino Tomaža Akvinskega, bodisi marksistično misel. Veber pa je gojil nazorsko nevezano filozofijo. "Takšno modroslovje je pomemben opornik novoveškega samostojnega človeka kot subjekta, ki lahko edinole iz sebe postavi svoj 'življenjski svet'... Ta svet je odprt tudi za Boga, kot je pokazal Veber s svojo Knjigo o Bogu."

(obletnica meseca 05_1995)

* 4. december 1885, Šavna peč, † 1. maj 1963, Ljubljana

Anton Sovre je bil vse svoje bogato in delovno življenje, ki se je izteklo na današnji dan - v službi antike. Že kot dijak se je zaljubil v grščino in latinščino, še večjo ljubezen pa je gojil do svojega materinega jezika. Sklenil je rojakom približati bogastvo antične književnosti: "njeno filozofijo od predsokratokov preko Platona in Lukrecija in Marka Avrela do cerkvenega očeta Avguština; njeno zgodovinopisje od zgodb starodavnega Herodota do Plutarhovih življenjepisov in v odličnih prevodih njeno čudovito leposlovje od Homerjevih epov Iliada in Odiseja preko velikih treh grških dramatikov Aishila, Sofokla in Euripida, preko globokih in pretresljivih platonskih dialogov do grške lirike" (Jože Dolenc). Za življenjsko vodilo si je izbral gesli: "Oblikuj in izobražuj s svojim delom tudi druge in vplivaj nanje s tem, kar si sam."

Mož, ki nam je približal bogastvo antike, se je 'spustil v slovensko kulturo z vrtoglavih obsavskih drč' (Alojz Rebula): rodil se je 4. decembra 1885 v Šavni Peči pri Zidanem Mostu v družini železniškega čuvaja. Osnovno šolo je obiskoval v Zidanem Mostu in v Krškem, gimnazijo pa v Celju in Ljubljani, kjer se je ogrel za antično poezijo. Po maturi (1906) je šel za eno leto k vojakom, potem pa je študiral klasično filologijo (jezikoslovje) na Dunaju in v Gradcu. Leta 1912 je (kot suplent) poučeval na gimnaziji v Ljubljani in zatem v Gorici. Med prvo svetovno vojno je bil ves čas v vojaški suknji. Najprej je bil na fronti v Karpatih, kjer je bil ranjen v glavo, potem pa je bil premeščen v Črno goro. Po vojni je bil sedem let suplent in profesor klasičnih jezikov na Ptuju (profesorski izpit je opravil leta 1925 na ljubljanski univerzi), zatem je poučeval na klasični gimnaziji v Ljubljani. Leta 1932 je bil zaradi 'slovenoborstva' kazensko prestavljen v Pančevo in Sremske Karlovce. Potem je spet učil v Ljubljani. Do začetka druge svetovne vojne je bil inšpektor klasičnih jezikov pri ministrstvu za prosveto v Beogradu. Malo pred izbruhom vojne je dobil študijski dopust, da bi šel v Italijo zbirat gradivo za rimsko zgodovino, kakor je nekaj let prej v Grčiji zbiral gradivo za svojo veliko monografijo Stari Grki, ki je izšla pri celjski Mohorjevi (1939). Šele po drugi svetovni vojni je dobil službo, ki mu je bila 'pisana na kožo': leta 1946 je postal profesor grškega jezika in književnosti na ljubljanski univerzi, ki jo je z mladostnim ognjem opravljal vse do upokojitve (1956). Vzgojil je nekaj rodov klasičnih filologov, ki naj bi nadaljevali njegovo delo (vendar ga niso mogli, ker se je krojačem socialističnega izobraževanja klasika zdela nepomembna!). Kajetan Gantar, eden izmed najbolj nadarjenih učencev in zdaj njegov naslednik na ljubljanski univerzi, je o njem zapisal: "Sovretovo literarno obzorje je bilo izredno široko, njegova učenost je bila naravnost legendarna, njegova delovna energija pravi biološki čudež." Drugi njegov učenec, pisatelj Alojz Rebula, je o Sovretovem urniku zapisal: "Slišalo se je kot pravljica: sedel je k delu, ko je Ljubljana odhajala spat. In snemal si je odejico s kolen, vstajal od dela in legal, ko je Ljubljana vstajala. To skozi deset let, dvajset, trideset."

V teh letih so nastajali njegovi številni prevodi grških klasikov. Začel je z odlomkom iz Sofoklovega Kralja Oidipa leta 1921. V knjižni izdaji je objavil nad 30 prevodov iz antične književnosti, poleg tega še več krajših prispevkov v raznih revijah, zbornikih in koledarjih. Veliko je sodeloval tudi z Mohorjevo družbo, ki je leta 1932 izdala Izpovedi Avrelija Avguština, njegov 'verjetno najžlahtnejši in najzahtevnejši prevod' (K. Gantar), v monumentalni Plečnikovi opremi. Po sodbi poznavalcev je bilo prevajanje Izpovedi svetniškega hiponskega škofa v Sovretovem prevajalskem delu nekakšen prelom. "Znal je najti Avguštinovemu jeziku in obliki ustrezno slovensko besedo in oblikovno dovršenost' (J. Dolenc). Ne moremo mimo Sovretovega prevoda Homerja: celotne Iliade in Odiseje. Omeniti velja še njegovo mladinsko priredbo Odiseje v prozi (1951). Prevajal je tudi iz slovenščine v latinščino (npr. Aškerčevega Brodnika in nekatere Prešernove pesmi), pa iz živih jezikov (angleščine, nemščine). Objavil je tudi nekaj znanstvenih razprav z jezikoslovnega področja. Precej svojih sil je posvetil pedagoškemu delu: pouku latinščine in grščine. Živo se je zanimal tudi za lepoto slovenskega jezika: sodeloval je pri izdajah Slovenskih beril in slovnice za srednje šole. Bil je član komisije SAZU, ki je pripravljala (še vedno veljavni) Slovenski pravopis 1962. Slovenska beseda mu je bila 'kakor bister potok; vsaka tuja primes ga takoj skali; greznice vanj speljevati je greh'.

(obletnica meseca 05_1993)

* 19. februar 1910, Tolmin, Slovenija, † 30. april 1993, Gorica.

"Ljubka Šorli je simbol slovenske matere, ki je nobena težava ne zlomi, pogumno prenaša trpljenje in se prepričano zanaša na Boga, ki ji nikoli ni naložil takega bremena, da bi ga ne mogla prenesti. Nikoli ni obupala, vedela pa je, da ji bo Bog pomagal, zato je hodila pogumno po svoji poti." Tako je o pesnici in učiteljici, kulturni delavki in trpinki, ki ji z globokim spoštovanjem posvečamo ta zapis ob obletnici njenega rojstva, zapisal profesor Martin Jevnikar. Ob njeni smrti je pisatelj Alojz Rebula izpovedal: "Z Ljubko Šorli odhaja od nas ne samo velika Slovenka, ki je ob svojem možu Lojzetu Bratužu - mučencu že prešla v naš narodni primorski mit, ampak tudi velika kristjanka." O svoji trnjevi življenjski poti je pripovedovala v pogovorih z Marijo Češčut na slovenskem Radiu Trst A v nizu šestih srečanj od 14. oktobra do 9. decembra 1975. Izšli so v zborniku ob njeni osemdesetletnici. Tiste njene izpovedi in pripovedi, ki jih bomo povzeli ali navajali dobesedno, naj nagovorijo tudi nas.

"Učiteljski poklic sem prinesla s sabo na svet"

Rodila se je 19. februarja 1910 v Tolminu kot drugi otrok v obrtniški družini, za bratcem, ki je že po nekaj tednih umrl, za njo pa sta prišli še sestrici Vida in Marica. Oče Luka je bil sin strojarja, a ga ta poklic ni veselil; trgovino z usnjem je nekaj časa vodila mati Alojzija Mlakar iz Bače pod Podbrdom, ki je preživljala družino. Ob začetku soške fronte v prvi svetovni vojni so se deklice zatekle k sorodnikom na Jesenice, kjer je Ljubka začela hoditi v šolo, po vojni pa je šolo nadaljevala v Tolminu, kjer so se naselili v rodni hiši, ki je bila med vojno skoraj nepoškodovana. Breme za preživljanje družine je bilo na ramenih matere, ki je v njihovi novi hiši odprla trgovinico z mešanim blagom. Ljubka je po končani osnovni šoli obiskovala meščansko, srednjo šolo. Po končani srednji šoli je stala na razpotju. "Vleklo me je na učiteljišče, ker sem si želela postati učiteljica.

Učiteljski poklic sem tako rekoč prinesla s sabo na svet, saj sem že kot deklica najraje igrala šolo." Ko je videla, kako se mati muči v trgovini in kako bi potrebovala pomoč, predvsem pri knjigovodstvu, se je odločila za trgovsko šolo. Obiskovala je tudi glasbeno šolo, ki ji je v naslednjem obdobju življenja zelo koristila. Svoje sanje o učiteljskem poklicu je mogla uresničiti šele po drugi svetovni vojni, ko je bila ob pomanjkanju učiteljev leta 1946 sprejeta kot učiteljica na osnovno šolo v Tolminu. Opravila je tudi učiteljsko maturo. Od leta 1948 pa vse do upokojitve leta 1975 je poučevala skoraj v vseh slovenskih vaseh v okolici Gorice, zadnja leta pa v Gorici.

"Stopila v novi stan sva kot v svetišče"

Ljubka Šorli se je z Lojzetom Bratužem srečala leta 1930, ko je bil imenovan za nadškofijskega nadzornika cerkvenih zborov. Pobliže sta se spoznala leta 1931. "Ko je umrla moja sestra Vera, je skupno z drugimi goriškimi znanci prišel na pogreb tudi on. Nekaj mesecev potem je Veri posvetil prvo skladbo na moje besedilo... Tako naju je skupno delo zbližalo in začela sva si dopisovati. Imela sva pač veliko skupnega, o čemer sva se rada pomenila v pismih." Na začetku leta 1932 so Lojzeta Bratuža fašistični oblastniki zaprli, z Ljubko sta ostala povezana v pismih."Takrat sva spoznala, da sva drug drugemu namenjena. Iz prijateljstva se je rodila ljubezen, botrovala sta ji trpljenje in strah." Jeseni 1933 sta se poročila v tolminski župnijski cerkvi Vnebovzete.

V sonetnem vencu Ti in jaz in tri leta najinega življenja (1955) je zapisala: "Stopila v novi stan sva kot v svetišče, / ki mir je v njem doma in blagoglasje". Po poroki sta se nastanila na Svetogorski cesti v Gorici. Ko se je 19. junija 1934 rodila hčerka Lojzka, se jima je zdelo, da je njuno življenje komaj z rojstvom otroka zadobilo pravi smisel. Njuno veselje je bilo nepopisno, ko se je 27. novembra 1936 Lojzki pridružil bratec Andrej. Njuna družinska sreča je trajala le nekaj več kot tri leta. Fašisti so bili stalno za petami Lojzetu, ki se je pogumno posvečal glasbeni in kulturni dejavnosti. Redno je hodil v Podgoro, kjer je bil organist in pevovodja. V nedeljo, 27. decembra 1937, po maši so ga fašisti prisilili, da je pil strojno olje, pomešano z bencinom. Strup je začel delovati še isti dan, muke pa so trajale do 16. februarja 1937. "Naslednji dan bi dopolnil 35 let. Pokopali so ga 19. februarja, na moj rojstni dan. Imela sem 27 let." Fašisti niso prizanesli niti mladi vdovi. Leta 1943 je prestala strašno kalvarijo.

"Pesem moja eno išče, / pot v človekovo svetišče, / ki mu pravimo srce"

Tako je Ljubka Šorli označila svojo poezijo in s tem je povedala, da je njena čustvena lirika namenjena bralcem, ki znajo "gledati s srcem". Ko prebiramo njene pesmi, bomo pritrdili tistim, ki pravijo, da je Šorljiva ena najglobljih slovenskih pesnic. Njen pesniški jezik je melodičen in to potrjuje dejstvo, da je okoli 150 njenih pesmi uglasbenih (precej jih je uglasbil njen mož Lojze Bratuž). Veliko je nabožnih (božičnih, Marijinih, evharističnih), ki so izšle v pesmaricah, katere je urejal skladatelj Vinko Vodopivec, njihov družinski prijatelj.

Ljubka je v radijskem pogovoru povedala, da je kot majhna deklica, ki se je komaj naučila brati, dobila v roke Gregorčičeve Poezije, ki so jo tako očarale, da jih je brala v postelji. Ljubezen do slovenskega jezika in slovenske književnosti je v njej zbudil Ivan Matelič, učitelj slovenščine na srednji šoli v Tolminu. Vedno so ji delale družbo knjige. "Ena izmed teh je bila Župančičeva zbirka Mlada pota. Bolj ko sem jo prebirala, bolj me je prevzemala lepota Župančičeve poezije ... Župančiča sem občudovala, nisem ga pa skušala posnemati. Moja struna je bila drugače uglašena kot njegova." Svoje prve pesmi je Ljubka objavila leta 1927 v ilegalnem ciklostilnem lističu Soča, prva njena natisnjena pesem pa je izšla v mohorjevi reviji Mladika leta 1929. Njene pesmi so izšle v petih knjigah: Venec spominčic možu na grob, sonetni venec z akrostihom (1957), Izbrane pesmi (1973), Veseli ringaraja - pesmi za otroke (1983), Rumeni ko zlato so zdaj kostanji - pesmi rodnemu Tolminu (1985), Pod obokom čarobnim - izbor pesmi (1987). Njeno plemenito srce je prenehalo bíti 30. aprila 1993.

(obletnica meseca 02_2010)

* 2. maj 1721, Ljubljana; † 24. januar 1784, Gomila.

Nezakonski sin neznane matere in iskanje očeta

V krstni knjigi stolne župnije sv. Nikolaja v Ljubljani je zapisano, da je bil "2. maja 1721 krščen Peter Pavel Glavar, nezakonski sin Jerneja Glavarja in njegove priležnice". Natančen datum njegovega rojstva ni znan. Prvi Glavarjev življenjepisec Josip Henrik Stratil pripoveduje, da je nekega poletnega jutra leta 1721 župnik v Komendi na pragu župnišča našel nekaj tednov starega otroka, med plenicami pa listič z napisom 'Krščen je za Petra Pavla'. Otroka so dali v rejo revni družini Basaj (Jerasovi) v Vopolju pri Lahovčah. Zgodaj je pokazal nadarjenost in željo po učenju. Dali so ga v jezuitsko gimnazijo v Ljubljani, ki jo je končal z odliko.

Čutil je željo do duhovniškega poklica, zato je 'pobegnil' v Gradec in nadaljeval šolanje v tamkajšnjem bogoslovju, ki ga je dovršil z odliko ter postal magister bogoslovja in modroslovja. Vrata do tako zaželenega mašniškega posvečenja pa so mu bila zaradi njegovega nezakonskega rojstva zaprta. Odpravil se je iskat očeta: to naj bi bil komendator Peter Jakob Testaferrata. Več okoliščin govori, da je bil glavar res sin komendatorja Testaferrata, ki je prišel v Komendo leta 1715 in je tam živel dobrih petnajst let. Glavar je preko Senja, kjer je bil Jernej Basaj, s katerim je odraščal, obmejni častnik, šel k njemu v Ascoli, ostal nekaj časa pri njem. Z njegovim priporočilom se je vrnil v Senj. Škof Benzoni ga je po spregledu zadržka nezakonskega rojstva, kar dokazuje ohranjena listina, 13. septembra 1744 posvetil v mašnika. Štiri dni kasneje je daroval svojo novo mašo v božjepotni cerkvi na Trsatu. Njegova vztrajnost, s katero je premagoval vse ovire, je bila nagrajena.

Kot župnik je svoje farane obiskoval in poučeval

Mladi duhovnik se je s Trsata odpravil peš v Komendo, kjer se je takoj lotil dela. V dušnem pastirstvu je najprej kot kaplan pomagal onemoglemu župniku Roglju, prevzel je tudi oskrbništvo posesti. Leta 1751 je župnik Rogelj stopil v pokoj in Glavar je bil imenovan za komendskega župnika. Z vsemi močmi se je vrgel na delo. Spoznal je pomanjkljivo versko znanje svojih faranov, zato je pri popoldanski božji službi začel razlagati krščanski nauk. Svoje farane je obiskoval tudi na domu in jih tudi tam poučeval v krščanskem nauku in sicer po kratkem katekizmu, ki ga je sam sestavil. V njem je bilo za otroke 20, za odrasle pa 47 vprašanj. Prehodil je vso komendsko župnijo, ki je bila tedaj precej večja kot danes, ter obiskal in izprašal vse farane. Kdor ni znal krščanskega nauka, ni smel k velikonočni spovedi. Otroci so šli k prvi spovedi s sedmim letom, k prvemu obhajilu pa med osmim in devetim letom. Leta 1752 je dal sezidati lepo benficiatsko hišo (za morebitnega tretjega duhovnika), v kateri je danes znamenita Glavarjeva knjižnica s pohištvom iz tistega časa. Prizadeval si je tudi za splošno izobrazbo ljudi in 1760 v Komendi ustanovil šolo ter tako nadarjenim kmečkim dečkom omogočil pot do višje izobrazbe. Zanjo je kupil posebno hišo, kateri je pridružil še internat. V spomin svoji neznani materi je v letih 1762–1766 dal v Tunjicah sezidati novo baročno cerkev sv. Ane, za katero je prispeval precej denarja in jo je 2. maja 1766, na svoj petinštirideseti rojstni dan, blagoslovil. Med svojimi farani, katerim je posvetil svojih dvaindvajset duhovniških let, je bil srečen in zadovoljen, kljub temu pa je iz raznih vzrokov leta 1766 kupil graščino Lanšprež na Dolenjskem in se konec leta tja preselil.

Lanšpreški gospod, umni gospodar in dobrotnik

Ob njegovem prihodu je bil Lanšprež s posestvom vred hudo zanemarjen. Glavar se je brž lotil dela: sezidal je veliko klet in kaščo za žito, zasadil nov velik vinograd in sadovnjak, vrt za zelenjavo in nakupil plemensko živino. Vsa dele je izvršil popolnoma na lastne stroške. Ko je bila leta 1767 ustanovljena Kmetijska družba za Kranjsko, je Glavar kot njen član opozarjal na potrebe dolenjskega kmeta. Uvajal je nove, napredne načine kmetovanja in skušal je doseči, da bi tudi pri nas izdajali poljudne strokovne knjige za kmete. Glavarjeva velika ljubezen so bile čebele. Čebelariti je začel takoj po prihodu v Komendo in je imel do 200 panjev. Priredil in dopolnil je Janševo knjigo o čebelah in ji dal naslov O čebeljih rojih, ki je ostala v rokopisu.

Vsi Glavarjevi življenjepisci poudarjajo njegovo veliko darežljivost in dobroto. Svoje pomoči ni odrekel nikomur. V oporoki je kot glavne in popolne dediče svojega premoženja določil revne in onemogle bolnike, brez razlike stanu iz komendske župnije in izmed podložnikov lanšpreške graščine. Določil je tudi, naj se njegova graščina Lanšprež proda in z izkupičkom sezida bolnišnica v Komendi.

V začetku januarja 1784 ga je na Lanšprežu obiskal Jernej Basar, vrstnik v mladosti, takrat general v Karlovcu: 14. januarja ga je zadela kap in izdihnil je v Glavarjevih rokah, kar ga je silno prizadelo. Prijatelja so položili k večnemu počitku v grobnico njegove kapele. Duševno in telesno strt se je tudi sam začel pripravljati na smrt. Napisal oporoko in po krajši bolezni je 24. januarja 1784 izdihnil svojo plemenito dušo. Pokopali so ga poleg Basaja in tako ju je prijateljska ljubezen združila tudi po smrti.

(obletnica meseca 01_2014)

* 1. maj 1913, Spodnje Brezovo, † 10. januar 2004, Trst

Z ljubeznijo do knjige v ljubljanske šole

Zibelka mu je tekla v kmečki hiši na Spodnjem Brezovem pri Višnji Gori, kjer je zagledal luč sveta 1. maja 1913 kot najstarejši od osmih otrok očeta Martina in matere Ivane roj. Novak. Njegova prva šola 'slavistike', ki ji je posvetil svoje življenje in delo, je bila domača hiša. »Moj oče je bil v fantovskih letih v Združenih državah Amerike. Delal je v rudnikih, ob prostem času pa je bral knjige in časopise in si širil obzorje. Ko se je moral zaradi bratove smrti vrniti in prevzeti dom, je ohranil ljubezen do knjige. Pozimi je vsak večer prebiral mohorjevke, zlasti povesti. Sedli smo na peč, približali petrolejko, oče je sedel na zapeček in začel na glas brati. Poslušali smo ga kot začarani. In to je trajalo vse zimske večere,« je povedal v pogovoru za zbornik Dom in svet 1997 (z njim se je pogovarjal sin Ivo, časnikar). Po končani osnovni šoli v Višnji Gori, so ga starši poslali na klasično gimnazijo v Škofove zavode v Šentvidu. »Hoteli so enega izštudirati, da bi mu bilo boljše v življenju.« V zavodih, ki so bili zelo strogi in zahtevni, se je dobro počutil. Pridno je študiral in se posvečal tudi 'izvenšolskim' dejavnostim, zlasti pisanju v rokopisni list Domače vaje, ki ga je kot sedmošolec tudi urejal. V zavodu so bili samo fantje iz vse Slovenije. Profesorji so bili vsi duhovniki, vsi strokovnjaki na svojem področju. Najbolj mu je ostal v spominu dr. Anton Breznik, eden vodilnih slovenskih jezikoslovcev. »Bil je zelo človeški, z nami dijaki se je pogovarjal kot enak z enakimi.« Videl je Martinovo ljubezen do slovenskega jezika in knjige, zato ga je usmerjal v literarno zgodovino in v slovnična vprašanja.

Študij slavistike ob odličnih profesorjih

Šentviški zavod je dal dosti duhovnikov, vendar pa nikogar niso silili v bogoslovje. V Jevnikarjevem letniku 1934 je bilo 16 maturantov (v prvem razredu je bilo dijakov 90, zaradi strogih študijskih in vedenjskih zahtev se je število iz leta v leta osipalo), od teh jih je 9 šlo v bogoslovje. Martina Jevnikarja je pot vodila v študij slavistike na ljubljanski univerzi, kjer so predavali odlični profesorji: Rajko Nahtigal, Fran Ramovš, France Kidrič, Ivan Prijatelj. »Bolj kot slovnica me je pritegnila literatura, ker je znal profesor Kidrič živahno, tudi bojevito, če je bilo potrebno, predavati.« Z njim je Jevnikar sodeloval pri raziskovanju nemškega pisatelja Krištofa Šmida (1768–1829) in njegovega vpliva slovensko književnost. Vzelo mu je ogromno časa, seminarska naloga pa je bila tako temeljita, da je dokaj gradiva lahko uporabil za doktorat v Rimu leta 1961. Po diplomi je v letih 1940–1943 poučeval slovenščino na IV. Moški realni gimnaziji za Bežigradom, potem pa do konca vojne na klasični gimnaziji v Ljubljani v stavbi pri uršulinkah. Od slovenskih pripovednikov mu je bil posebej pri srcu Josip Jurčič, ker je bil njegov bližnji 'sosed'. Na prigovarjanje svojega šentviškega profesorja slavista Jakoba Šolarja je za njegovo knjižno zbirko Cvetje iz domačih in tujih logov pri Mohorjevi pripravil Sosedovega sina (1944). V ljubljanskih letih je nastala tudi študija Slovenska mladinska igra. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, ker je bila njihova družina pri partizanih 'slabo zapisana'. Iz Koroške je šel poučevat v begunsko taborišče v Monigu pri Trevisu, od tam pa je prišel v Trst, kjer je neutrudno deloval skoraj do smrti.

Profesor in vsestranski kulturni delavec

»Ni mi bilo žal, da sem odšel, ker sem lahko več dobrega naredil zunaj, kakor bi bil napravil doma,« je povedal v že omenjenem pogovoru za Dom in svet. Njegovo profesorsko delo v Trstu je trajalo 35 let. Ko se je ustalil, je ustanovil družino. Zakonsko zvezo s profesorico Nedo Abram je Bog blagoslovil s štirimi otroki: s sinovi Marjanom, Markom in Ivom ter s hčerko Magdo. Od oktobra 1945 do upokojitve septembra 1980 je bil profesor slovenščine in zgodovine na Trgovskem tehničnem zavodu Žiga Zois. Nekaj časa je bil tudi ravnatelj na Nižji srednji šoli pri Sv. Jakobu. Dvanajst let (1963–1975) je predaval slovenski jezik in književnost na Univerzi v Padovi, od decembra 1972 je oboje predaval tudi na Univerzi v Vidmu, tam od leta 1975 tudi srbohrvaški jezik in književnost. Pod Zavezniško vojaško upravo je bil tudi član komisije za izdajo slovenskih šolskih knjig. Sam in s sodelavci je napisal jezikovne vadnice, berila, pregled književnosti. V letih 1953–1958 je v samozaložbi izdal štiri knjige pod naslovom Vsebine slovenskih leposlovnih del, v katerih je predstavil glavna dela slovenskih pisateljev od Antona Tomaža Linharta (1756–1796) do Mimi Malenšek (1919). Ogromno delo je opravil pri Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, ki je v letih 1974–1994 izhajal v 20 snopičih in vezani predstavljajo štiri debele knjige. Pri njem je sodeloval od začetka, od leta 1981 pa ga je urejal. Urejal je tudi Literarne vaje, glasilo slovenskih šol na Tržaškem. V reviji Mladika je predstavljal literarno snovanje v zamejstvu in zdomstvu, s svojimi tehtnimi prispevki je redno bogatil koledarje Goriške mohorjeve družbe. Njegova »predavalnica« je bil tudi Radio Trst. In še marsikje drugje bi našli tega moža, ki si je za vodilo vzel Gregorčičevo misel: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, / kar more, to mož je storiti dolžan!«

(obletnica meseca 05_2013)

* 29. april 1896, Rudno pri Železnikih; † 22. junij 1968, Ljubljana

"Znanost je iskanje resnice, znanstvenik pa njen služabnik. Kdor bo iskal sebe, svoje slave, svojega priznanja, bo izginil brez sledu; le tisti, kdor bo samega sebe žrtvoval resnici, bo z resnico živel tudi sam." Tako je zapisal profesor Jakob Šolar, neutrudni garač, ki ga je pred sto leti rodila Selška dolina. Bil je raziskovalec slovenskega jezika, skrbel je za izdajo dobrih slovenskih učnih knjig, sodeloval je pri novejših izdajah naše slovnice in pravopisa, bil je urednik, prevajalec, vzgojitelj mladih v šoli in izven nje.

Duhovnik in profesor s palmo mučeništva

Ob stoletnici rojstva se je Jakoba Šolarja z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo spomnil njegov učenec Stane Gabrovec v Koledarju celjske Mohorjeve 1996. "Reči moramo," je zapisal, "da je imel en sam poklic in ta je bil služiti slovenstvu. Služil mu je kot duhovnik in v vseh svojih številnih poklicih: ko je hodil vsako soboto na Brezje spovedovat, ko je pisal zakone slovenščini, ko je učil vse nas ne samo slovenščine, temveč celotnega življenja.

To je delal kot profesor na Škofijski gimnaziji, pa tudi kot jetnik v zaporu." Rodil se je 29. aprila 1896 na Rudnem v župniji Selca nad Škofjo Loko. Njegov oče je bil navdušen sodelavec Janeza Ev. Kreka, zato ni čudno, da sta od petih sinov dva postala duhovnika: ob Jakobu je brat Janez v Ameriki šel k benediktincem kot oče Venceslav. Enega sina je pobrala prva svetovna vojna, dva pa sta bila poročena v domači vasi. Jakob je klasično gimnazijo končal v Ljubljani leta 1915; po štirih letih bogoslovja je bil 1. septembra 1918 posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil pet let prefekt v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, obenem pa je študiral slovenščino in francoščino na ljubljanski univerzi. Vmes je bil skoro dve leti v Parizu, kjer se je specializiral za fonetiko, novo znanost o glasovih posameznih jezikov. Po opravljenih profesorskih izpitih je leta 1924 postal na Škofijski gimnaziji suplent, oktobra 1927 pa profesor slovenščine in francoščine. Ob svojem profesorskem delu se je posvečal pripravljanju učbenikov. V javnosti je nastopil z mladino, ki se je zbirala okoli revije Križ na gori, kateri je bil nekaj časa urednik. S pisano in govorjeno besedo se je boril zoper zaostalost in duhovno omejenost. Ko so aprila 1941 Zavode zasedli Nemci, je ostal profesor na škofijski klasični gimnaziji pri uršulinkah v Ljubljani do aretacije konec oktobra 1944. Dva meseca je bil v ljubljanskih zaporih, nato pa je bil odpeljan v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je dočakal osvoboditev. Od konca aprila 1946 pa do konca oktobra 1952 je delal kot višji znanstveni svetnik pri Inštitutu za slovenski jezik SAZU. Blagega moža in delavnega znanstvenika so boljševistične oblasti brez vsake krivde za štiri leta in pol spravile v ječo. "V meni se je toliko podrlo vere v človeka in v vrednost dela, da si komaj morem predstavljati, kako naj se človek še česa loti zunaj," je 15. maja 1955 pisal iz zapora v Igu bratu Venceljnu domov. Leta 1958 je postal stolni kanonik. Srce, ki je prestalo toliko hudega, mu je vedno bolj pešalo in 22. junija 1968 je za vedno obstalo. "Vsem vse iz srca odpuščam in prav tako prosim vse, da mi odpuste, če sem jim kdaj kaj hudega prizadel," je zapisal v svoji oporoki.

Skrb za lep jezik in dobre knjige

Za profesorja Šolarja je bil jezik "duhovna vrednota, ki jo more prav negovati in vrednotiti samo, kdor je res omikanega duha". Njegov dolgoletni sodelavec dr. Anton Bajec je ob Šolarjevem grobu dejal: "Po Breznikovi in Šolarjevi zaslugi je postal Šentvid takrat romarska pot za veliko število tistih, ki jim je bila pri srcu usoda slovenskega jezika." Profesor Šolar je bil eden izmed ustanoviteljev Slavističnega društva in pobudnik njegovih načrtov pri raziskovanju slovenskega jezika in književnosti: pravopis, slovar slovenskega jezika, inštituta za slovenski jezik. Slovenski pravopis 1950 je skoraj v celoti njegovo delo, velik delež ima tudi pri Pravopisu 1962. Velikansko delo je opravil pri zbiranju gradiva za Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki ga pa ni dočakal, saj je prva knjiga (vseh je pet in obsegajo nad 5.000 strani) izšla 1970, dve leti po njegovi smrti.

Škofijska gimnazija v Šentvidu, ki jo je ustanovil škof Jeglič leta 1905, je bila prva šola te vrste s slovenskim učnim jezikom. Na škofovo pobudo je Slovensko profesorsko društvo v Ljubljani prevzelo skrb za slovenske učbenike. Pomena tega dela so se slovenski šolniki zavedli šele leta 1918, ko je v novi državi nastala potreba po slovenskih učbenikih za vse razrede. Ko je Jakob Šolar postal profesor v Šentvidu, je skrb za dobro slovensko učno knjigo postala ena njegovih največjih nalog. Posebej je treba poudariti njegovo delo pri slovenskih čitankah.

Znal si je poiskati jezikovno in književno razgledane sodelavce, ki so v nekaj letih sestavili čitanke, ki bi zaslužile, da bi bile v vsaki slovenski hiši na častnem mestu. Šolar je izšel iz družine in okolja, kjer se je veliko bralo, zato je v svojih učencih in v vseh mladih njihovega rodu hotel vzbuditi ljubezen do knjige. Pri Mohorjevi, najstarejši slovenski založbi, je sprožil pobudo za obnovo zbirke Cvetje iz domačih in tujih logov, s katero je hotel dati mladini v roke bogat izbor domačih in tujih klasikov z literarnozgodovinskimi uvodi in opombami. "Vsaka količkaj izobražena družina bi morala imeti svojo knjižnico... Kako prazno mora biti v hiši, kjer je časopisnega papirja na kupe, a lepe knjige manjka."

(obletnica meseca 04_1996)

* 12. februar 1774, Bodrež; † 29. april 1847, Gorica

Kaplan, vikar, kanonik in šolski nadzornik

Zibelka mu je tekla pri Cerovškovih, trdni kmečki hiši v Bodrežu pri Kanalu ob Soči, kjer se je rodil 12. februarja 1774. Starši so poskrbeli za njegovo šolanje (šolal se je tudi sin Tomaž, štiri hčerke pa ne). Po zasebnem pouku v Kanalu je nadarjeni Valentin šel najprej v Trbiž, nato v Celovec in nazadnje v Salzburg, kjer je končal gimnazijo in bogoslovje (zraven je obiskoval še predavanja iz matematike, naravoslovja, astronomije in filozofije). V duhovnika je bil posvečen 6. januarja 1802; po novi maši je bil nekaj časa kaplan na Nonnbergu (Salzburg). Jeseni jo je peš mahnil proti domu in v šestih dneh prišel v Kanal. Goriški nadškof Inzaghi ga je novembra 1802 poslal na Banjšice nad Kanalom za kaplana. Ni se omejil na duhovniško delo: bil je tudi učitelj, umni kmetovalec, delavec in rokodelec - vse! Tudi kot vikar v Ročinju, kjer je bil od aprila 1809 do julija 1819, je ostal tak. "Med ljudmi je hodil, kot Kristus, njim enak, pomagal jim najprej na telesu, da bi mogel potem njihove duše za božjo čast vnemati" (Marijan Brecelj). Leta 1819 ga je novi škof Walland imenoval za stolnega kanonika in šolskega nadzornika za goriško škofijo. Stanič je bil eden najbolj delavnih in sposobnih škofovih sodelavcev. Bil je vseskozi zdrav. V 73. letu se je pri delu na vrtu gluhonemih pretegnil, ko je hotel prevaliti veliko skalo. Hude bolečine v križu so ga vrgle v posteljo in 29. aprila 1847 je ta neutrudni garač odšel k večnemu počitku.

Prijatelj narave in prvi slovenski alpinist

Za gore se je Valentin Stanič vnel kot študent v Salzburgu. Na nižje hribe je postavni mladenič zahajal na svojih sprehodih, na višje pa se je povzpel skupaj z drugimi. Leta 1800 je bil član odprave, ki je štela 62 mož, in ob štirih domačih vodnikih je bil Stanič edini, ki je stopil na vrh Grossglocknerja. "Prezirajoč nevarnost," je zapisal, "sem na vrhu opravil naročene meritve." Kmalu se je na to 3797 m visoko goro odpravil še drugič. Upravičeno mu gre naslov "prvi slovenski alpinist", saj spada tudi med začetnike modernega evropskega alpinizma. Popisal je (v nemščini) svojo turo na Triglav leta 1808 in na vrsto drugih vrhov v Julijskih in Karnijskih Alpah. Bil je velik prijatelj narave in zelo rad je obdeloval zemljo. Ko je spomladi 1847, po letu strašne lakote, našel prvi klas, ga je prinesel v cerkev, ogovoril zbrane s primernim nagovorom, potem klas vtaknil v monštranco in dal z njo blagoslov. Nobeno oko ni ostalo suho.

Na Banjšicah in v Ročinju je vodil vzorno kmetijstvo; ljudi je poučeval pri poljskih delih, v Ročinju je ustanovil znamenito drevesnico in v kanalskem okraju je sadjarstvo dvignil na visoko stopnjo. Leta 1846 je v Gorici ustanovil društvo zoper mučenje živali, prvo take vrste v Avstriji. Nad Solkanom pod Sveto Goro je dal napraviti korito, da so lahko vozniki svojo upehano živino napajali.

Pesnik in knjigarnar, učitelj in vzgojitelj

Tudi svoje pesniško ustvarjanje je Stanič "podaril" ljudem. Na Banjšicah je za ljudsko petje pisal in prirejal posvetne in cerkvene pesmi. Pogosto je zbiral mladino pa tudi odrasle in jih učil petja ter je z njimi pel. Nekaj pesmi je natisnil sam v majhni tiskarni, ki si jo je napravil na Banjšicah in v Ročinju. Leta 1822 je izdal zbirko Pesmi sa kmete ino mlade ljudi, ki je bila prva v Gorici natisnjena slovenska knjiga. Knjiga obsega 24 pesmi: o kmečkem delu, o kmetovem veselju do dela, o zemlji, ki ni solzna dolina... V duhu razsvetljenstva so bile knjige za Staniča najpomembnejše sredstvo za širjenje izobrazbe med ljudmi, zato je okrog leta 1840 ustanovil knjigarno: naročal in kupoval je knjige ter jih delil ljudem. Oral je ledino tudi na področju šolstva. Na Banjšicah in v Ročinju je tudi na prostem učil mlade ljudi brati, pisati, računati, telovaditi, spoznavati naravo in zvezde. Otroke je po pouku vodil k Soči in jih učil plavati. Lotil se je tudi cepljenja otrok proti črnim kozam: ker ni imel na razpolago primernega orodja, je to delal kar s trnom.

V Ročinju je leta 1819 sezidal šolsko stavbo in ob njej hišo za učitelja. Tudi v Gorici je kot šolski nadzornik zelo skrbel za šole, pomagal jih je ustanavljati v vseh večjih krajih. Leta 1840 je v Gorici ustanovil zavod za gluhoneme otroke in je zanje s posebno ljubeznijo skrbel kot dober oče vse do smrti - prav dobesedno.

(obletnica meseca 04_1997)

* 11. november 1910, Martinje; † 29. april 1999, Odranci

"Sem duhovnik, to je poklic, ki ga moram živeti"

"Kozar je bil predvsem duhovnik, dušni pastir. K ljudem se je zmeraj odpravil z Gospodom v rokah, oziroma z Gospodom v srcu, zato so tudi besede, ki jih je govoril, bile besede upanja, spodbude, moči," je po njegovi smrti o njem zapisal nečak Lojze, njegov dolgoletni sodelavec in naslednik v Odrancih. Jutro življenja mu je zasijalo na Martinovo, 11. novembra 1910, v Martinju na Goričkem, kjer je preživel otroštvo in rano mladost ob očetu Juriju, materi Mariji in leto dni starejšem bratu Vendelu. Mama mu je umrla komaj triletnemu in namesto nje ga je - kot je izpovedal v svojih dveh knjigah - grela le materina ruta, topla dlan babice Lize in ljubeča skrb tete Julije. V osnovno šolo je hodil Martinju, potem nekaj let nič. Na priporočilo župnika Kuharja ga je oče peljal na gimnazijo v Mursko Soboto, kjer je bil gojenec salezijanskega dijaškega zavoda Martinišče. Zadnja dva letnika je končal na Ptuju, ker je bila soboška gimnazija ukinjena. Po maturi se je odločil za duhovniški polic. Po končanem bogoslovju v Mariboru je bil 5. julija 1936 posvečen v duhovnika.

S hvaležno predanostjo Kristus je pel novo mašo 26. julija v podružnični cerkvi sv. Ane v Boreči (zdaj župnija Gornji Petrovci). Sejalec božje ljubezni je bil kot kaplan v Trbovljah, Hrastniku, Brežicah in Turnišču. Med vojno je doživljal "babilonsko izgnanstvo" na madžarskih župnijah, po štirih letih se je vrnil v domače kraje. Po kratkem postanku v Veliki Polani (župnija je ostala brez pastirja po umoru mučenca Danijela Halasa 16. marca 1945) ga je mariborski škof Tomažič poslal v Odrance z nalogo, da tamkajšnje vernike poveže v župnijsko občestvo, postavi cerkev in župnišče. Vse to je uresničil in odransko občestvo je vodil od leta 1945 vse do upokojitve leta 1991.

Neuničljivo upanje na križevem potu gradnje

V zadnjem dnevniškem zapisu 8. maja 1947 je Lojze Kozar strnil svoj križev pot zadnjih let. Tam piše: "Umaknil sem se v Odrance, da tu sprejmem najtežji križ. Po prvem poletu v delu za novo cerkev sledi udarec za udarcem: odklonitev odobritve načrtov po okrožju, zaslišanja, 75-dnevni zapor z vmesnimi postajami: zaslišanja, razprava, obsodba. Nato sledi najstrašnejše: prepoved službe od ministrstva za notranje zadeve. In kakor odmev groma: zaplemba vsega nabranega denarja in materiala za novo cerkev." O tem pripoveduje v svoji knjigi Neuničljivo upanje (Mohorjeva družba, Celje 1990), ki je po sodbi Vilka Novaka, Kozarjevega prijatelja, "dokument tistih časov, ko so se v imenu nekih izmišljenih namenov igrali s človekovo svobodo, ko so plenili med ljudmi zbrani denar in ko so si pretkano, zvito, dejansko pa nesramno nečloveško izmišljali ovire, zahteve, da bi ljudem preprečili, za kar so se odločili". Blagi Lojze Kozar, ki je vse hudo sproti odpuščal, pravi: "Ko sem prišel v Odrance, so bili ljudje zelo enotni, držali so skupaj ... B

rez tolikšne pomoči župljanov gotovo ne bi nikoli naredili tega, kar smo." Najbolj črn dan njegovega življenja je bil 14. marec 1966, ko se je zaradi hudega mraza podrla kupola cerkve, ki so jo gradili po načrtih Plečnikovega učenca arhitekta Janeza Valentinčiča, in pod seboj pokopala osem žrtev. Iz potrtosti so mu pomagali vstati verniki, "ki zaradi nesreče niso postali malodušni, ampak so še bolj zavihali rokave". Cerkev Svete Trojice, ki jo je poslikal Stane Kregar, je bila blagoslovljena 5. novembra 1967, posvečena pa 17. aprila 1977. Po prvotni zasnovi arhitekta Valentinčiča so v letih 2004-2005 na pročelju zgradili tri zvonike, simbole Svete Trojice.

"Pišem vedno zato, da ljudi dvigam"

Lojze Kozar je napisal enajst leposlovnih knjig, dve - Materina ruta in Babičina topla dlan - je izdala založba Ognjišče. Po Francu Saleškem Finžgarju, Ksaverju Mešku in Janezu Jalnu je bil Lojze Kozar edini pravi pisatelj med duhovniki. Na vprašanje, kako je prišel do svojega pisateljskega poklica, je odgovoril: "Niti sam ne vem, kako se je začelo. Željo sem nosil v sebi že izza gimnazijskih let. Ko sem postal duhovnik, je bilo pisateljevanje za nekaj časa potisnjeno ob stran." Vendar pa njegovo pero ni mirovalo, kar dokazujejo pesmi in črtice v Mohorjevem koledarju, z daljšim besedilom pa je nastopil šele leta 1962 ko je kot večerniška povest izšla njegova knjiga Takšen prag. Dogajanje je postavil v svoje goričke kraje. Značilnost Kozarjevega pisanja je tekoče pripovedovanje in lep jezik, predvsem pa vera, da je v vsakem, še tako zakrknjenem človeku, iskrica dobrote. Njegova pisateljska dejavnost ni bila ločena od duhovniške: kar je napisal, je napisal kot duhovnik. V pogovoru za Ognjišče marca 1973 je dejal:

"Pišem vedno zato, da ljudi dvigam, da jim vsaj nekoliko oplemenitim srce." Literarni zgodovinar Vilko Novak, dober poznavalec našega slovstva, zlasti prekmurskega, je zapisal, da se Kozarju kot pisatelju dela krivica, ker pregledi slovenske književnosti njegovega imena ne omenjajo, čeprav je s svojimi knjigami v naše slovstvo prinesel "mnogo novega in veljavnega, novo pokrajino z novimi ljudmi ter drugačnimi zgodovinskimi dogajanji". Odlika Kozarjevih knjig je dobro poznavanje duševnega življenja ljudi, zlasti pa je nedosegljiv mojster v prikazovanju otroškega življenja, zlasti zapuščenih otroških usod, v katerem je precej avtobiografskega (Materina ruta, Topla babičina dlan). Zadnja stran knjige njegovega blagoslovljenega življenja se je zaprla, 29. aprila 1999.

ČUK, Silvester. Lojze Kozar. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 11, str. 40-41.