* 9. julij 1833, Preddvor, † 1. junij 1854, Gradec

Grajska hči in domači učitelji duhovniki

Nad Preddvorom stoji grad Turn, ki je skupaj z gospostvom (posestvom) prešel v slovenske roke leta 1793. Tedaj ga je namreč kupil Martin Urbančič, ded Josipine Turnograjske, prve slovenske pisateljice in skladateljice. Rodila se je 9. julija 1833 kot prvi od štirih otrok zakoncev Janez Nepomuka Urbančiča in Jožefine Terpinc iz Kranja; sledila sta brata Janko in Fidelis, ki sta dočakala kar visoko starost, in sestra Fidelis, ki je umrla kmalu po porodu. Prvorojenka je dobila pri krstu ime Josipina Konstanca, domači in sorodniki so jo klicali Pepinka. Oče je umrl, ko se je bilo Josipini komaj osem let in mati je morala prevzeti nadzor nad gospodarstvom in skrb za vzgojo ter šolanje otrok. V Preddvoru takrat še ni bilo šole, zato je Josipino na domu poučeval najprej tamkajšnji kaplan Janez Kastelic, ki jo je učil verouk pa tudi latinščino in italijanščino, francoščino se je učila sama. Za njim je skrb za njeno šolanje prevzel župnik Lovro Pintar, zel izobražen duhovnik, ki jo je učil zemljepis, zgodovino, matematiko in verouk. Poleg znanja ji je v srce položil tudi ljubezen do materinega jezika.

Kot navdušen ilirec, vendar ne v jeziku, je netil v njenem srcu ljubezen do Hrvatov in Slovanov sploh. Josipini in kasneje tudi njenima bratoma je dajal slovenske naloge in jim kazal, kako naj se lepo slovensko piše. Bistra učenka je bila vsa navdušena za slovenski jezik in za svoj narod in že takrat je sklenila postati slovenska pisateljica. Veliko je brala in poznala je tudi tujo literaturo, zlasti nemško. Bila je tudi glasbeno nadarjena, zato ji je mati priskrbela učitelja klavirja Antona Globočnika. V glasbenem pouku je lepo napredovala in ob obiskih sorodnikov in prijateljev na gradu je rada ustregla njihovim željam in sedla za klavir.

Najzanimivejši par: vzor rodoljuba in navdušena Slovenka

Župnik Lovro Pintar je svojo grajsko učenko poleti 1850 seznanil z Lovrom Tomanom, študentom prava na Dunaju, ki je leta 1849 izdal svojo prvo pesniško zbirko Glasi domorodni, s katero si je ob prebujajoči se narodni zavesti pridobil velik ugled, ker je opeval svobodo in domoljubje. Slovstveni zgodovinarji pa njegovega pesništva ne cenijo, ker je bil njegov pesniški vzornik Jovan Vesel Koseski. Oba Lovra sta Josipino spodbujala, naj piše predvsem pesmi, ona pa se je zavedala, da je bolj nadarjena za pisanje proze. Med Josipino in Lovrom se je razvilo bogato triletno dopisovanje: Josipininih pisem Lovru je 551, Lovrovih pisem Josipini pa 518. To niso bila navadna pisma, dolga eno, dve strani, kvečjemu štiri, to so bile prav 'knjižice', ki so obsegale tudi po deset strani in več. V njih sta pisala o svojih pogledih na življenjska vprašanja in seveda o ljubezni, ki ju je po treh letih poznanstva pripeljala do poroke. »Lovro Toman in Josipina Turnograjska sta za svojo dobo gotovo najzanimivejši par,« poroča pisatelj Ivan Lah v svojem delu Josipina Turnograjska (1921), »kajti on je bil vzor rodoljuba in ona vzor navdušene Slovenke. Poročila pravijo, da je bila njiju ljubezen zelo lepa in zakon zelo srečen.« Poročila sta se 22. septembra 1853 v grajski kapeli na Turnu. Poročil ju je župnik Lovro Pintar. Mlada zakonca sta kmalu po poroki odšla v Gradec, kjer je hotel Toman dokončati svoje pravne študije. Za njima se je v Gradec preselila vsa Josipinina družina. Družinska sreča ni trajala dolgo: Josipina je proti koncu maja 1854 rodila mrtvega otroka, potem se je prehladila in dobila ošpice, ki so bile zanjo usodne: 1. junija 1854 se je nitka njenega življenja pretrgala. Na njenem grobu v Gradcu je napis: »Kdor dušno živi, ne umrje!«

Pomladni cvet naše narodne romantike

Josipina Turnograjska je začela pisati kot sedemnajstletna deklica, ker je hotelu služiti »majki Slavi«. K temu jo je spodbudilo živahno slovansko gibanje po letu 1848. Od romantičnih pisateljic v slovanskem svetu se je najvišje povzpela češka pisateljica Božena Nemcova (1820-1862, njeno glavno delo je roman Babica). Za Josipino ne moremo reči, kam bi se bila povzpela, če je ne bi ustavila prezgodnja smrt. Bila je prvi pomladni cvet naše narodne romantike. Pisala je le krajšo prozo. Njene zgodbe, ki jih je sama imenovala povestice, obsegajo le nekaj strani, so nekakšne miniature. V svojem kratkem življenju je napisala sedemintrideset povestic, v času njenega življenja je bilo objavljenih le devet. Prva je bila v celovški Slovenski bčeli, ki jo je urejal Anton Janežič, leta 1851 natisnjena njena povestica Nedolžnost in sila, posvečena Veroniki Deseniški. Nekaj je bilo objavljenega tudi v Zori, ki jo je urejal Radoslav Razlag. Medtem ko je Janežič ohranjal čisto slovenščino njenega pisanja, se je Razlag ogreval za ilirščino. Njene povestice so bile poučne zgodbice z moralno vsebino, kakršne je pisal nemški pisatelj Krištof Schmid (1768-1854), v katerih je dobrota vedno nagrajena, hudobija pa kaznovana. V njenem času je bilo zelo živo ilirsko gibanje, ki težilo k povezovanju južnih Slovanov. Josipina je v svojih povesticah rada prikazovala dogodke ne le iz slovenske, ampak tudi hrvaške in srbske zgodovine. Priznani literarni zgodovinar Anton Slodnjak je zapisal: »Urbančičeva je le glede na vsebino svojih spisov Ilirka, medtem ko je v jeziku ostala Slovenka.« Josipina Turnograjska se je v zgodovino slovenske književnosti zapisala zato, ker se je oglasila v dobi, ko se je pripovedništvo pri nas začelo šele razvijati in so bili do takrat ustvarjalci samo moški.

(obletnica meseca 07_2013

* 4. oktober 1700, Mengeš, † 31. maj 1764, Ljubljana

Ko slišimo ime slikarja Franca Jelovška, najprej "zagledamo" nje­govo znamenito sliko Svete Družine, ki jo je naslikal za cerkev sv. Petra v Ljubljani. Po sodbi umetnostnih zgodovinarjev si ta podoba (ki jo videvamo na naslovnici vsakoletnih pratik) "po pra­vici zasluži ime najlepše slovenske Madone" (France Stele). Naj­večja dela tega mojstra, ki se ga spominjamo ob dvestoletnici roj­stva, so freske, s katerimi je ozaljšal številne cerkve.

Sin organista je "igral" s čopičem

Ne vemo prav veliko o življenju tega umetnika, ki je bilo bolj kratko, a izredno rodovitno. Na svojih slikah se je dosledno pod­pisoval Illouscheg (Ilovšek), drugi pa so ga pisali po bolj znanem priimku Jelovšek (Jellouschegg). Rodil se je 4. oktobra 1700 v Mengšu, kamor so se bili doselili njegovi straši, in ime so mu da­li po sv. Frančišku Asiškem - svetniku tistega dne. Oče je bil or­ganist "in najbrž se ne bomo zmotili, če si mislimo, da je glasbe­na nadarjenost zvenela tudi v slikani muziki sina Franceta" (Emi­lijan Cevc). Ni znano, kje je dobil prvi slikarski pouk, a Jelov­škova dela spričujejo, da je imel dobro šolo. Verjetno je bil eden njegovih prvih učiteljev slikar Janez Mihael Reinwaldt, ki je bil njegova priča pri poroki, katero je Jelovšek sklenil 11. aprila 1723 z Marijo Vidmayrovo v Ljubljani, kjer se je bil naselil. Svoje slikarsko šolanje je dopolnil pri severnoitalijanskem sli­karju Giuliu Quagliu, ki se je v letih 1721-1723 drugič mudil v Ljubljani in je s svojimi freskami v ljubljanski stolnici in v semeniški knjižnici močno vplival na Jelovška: slikal je tako do­bro, da so njegove freske v cerkvi sv. Petra v Ljubljani dolgo pripisovali Quagliu. V zakonu so se mu rodili trije otroci. "De­lo ga je spet in spet trgalo od domačega ognjišča, saj so ga sli­karska naročila klicala v najrazličnejše kraje, v cerkve in na gradove" (E. Cevc). Leta 1740 si je v Ljubljani kupil hišo. Bil je bolj slabega zdravja. Spomladi 1764 ga je zadela kap, 3. maja je napisal oporoko, ki jo začenja s ponižno prošnjo: "Svojo dušo priporočam Bogu, da jo sprejme v večno blaženost." To se je zgodi­lo 31. maja 1764.

Naš največji baročni freskant

Jelovšek se je uveljavil predvsem na področju stenskega slikar­stva in je najpomembnejši slovenski freskant (slikar na mokri o­met). Delal je največ za cerkve, zlasti na Gorenjskem in Dolenj­skem ter v Vipavski dolini, deloma tudi na Štajerskem in celo na Hrvaškem. Precej njegovih del je (zaradi prezidav cerkva) uničenih. Najstarejše ohranjene slike so na Žalah v Kamniku (1730). Umetni­ški ugled si je pridobil, ko je v letih 1731-1734 s freskami okra­sil oboke cerkve sv. Petra v Ljubljani in je za isto cerkev nasli­kal že omenjeno podobo Svete Družine. Leta 1734 je s freskami po­slikal strop nove župnijske cerkve v Kamniku. Zatem (najbrž 1736) je na mokri omet poslikal strop romarske cerkve na Žalostni gori pri Mokronogu, na zunanji steni cerkve pa upodobil prizor Križa­nja. V Štepanji vasi v Ljubljani je mojstrsko uskladil freske in kipe v kapelah križevega pota. V Skaručni pod Šmarno goro je na obokih cerkve upodobil legendo in poveličanje sv. Lucije (1748). Leto kasneje je poslikal obok župnijske cerkve v Šenčurju pri Kra­nju. "V soseščini rojstnega Mengša so se mu barve izpele v letih 1759-1761 na obokih in stenah cerkve v Grobljah" (E. Cevc). Posli­kaval je tudi grajske dvorane, risal diplome, podobice in osnutke za oltarje, kulise božjih grobov, toda "z mnogo večjim veseljem se je izživljal v stenskih in obočnih krasitvah, kjer je realno arhitekturo, steno in obok, spreminjal v fantazijsko, jo odpiral v neslutene višine nebes in v širine obzorij" (E. Cevc).

Njegova hvalnica Materi Božji

Vrh Jelovškovega umetniškega ustvarjanja pomeni poslikava ro­marske in župnijske cerkve na Sladki gori na Štajerskem, "kjer za­res pojo v skupni hvalnici stavba, oltarji s kipi in freske" (E. Cevc). Kaj pojo? Hvalnico Materi božji. "To temo je slikar razpre­del v dogajanje v nebesih in na zemlji, zdaj posega po bibličnih motivih, zdaj spet upodablja ljudi in dogodke iz življenja, ki ga obdaja" (Sergej Vrišer). Slikarije so zgrajene podobno kot glasbe­ne kompozicije: po uvodnih akordih zazveni glavna vsebina. Sredi stropa kupole ladje je podoba Marije z Detetom v nebeški slavi. Okoli nje so razvrščeni prizori iz Marijinega življenja: srečanje Marije z Ano, Marijino darovanje v templju, Jezusovo rojstvo in Poklon štirih celin Mariji. V zožujočih se delih oboka so prizori Marijine prve poti v tempelj, Marijine zaroke, Poklona treh kra­ljev in Marijine smrti. Hvalnica božji materi izzveni v kupoli prezbiterija, kjer so upodobljeni štirje glavni prizori iz Mariji­nega življenja: Oznanjenje, Jezusovo rojstvo, Sveta družina in Brezmadežna. Ob teh slikah je upodobljenih veliko različnih bol­nikov in ozdravljencev. V teh prizorih "se je združila vsa rev­ščina življenja, ki išče in dobi rešitev na Marijino priprošnjo" (E. Cevc). Na desni strani ogradne stene pevskega kora je nasli­kan prizor moža, ki je padel pod voz z vinskimi sodi. Ta dogodek je slikar sam doživel in vidimo ga upodobljenega: v rokah drži srce in čopiŠ, ob sliki pa je latinski napis: "Srce in slikarsko delo daruje božji Porodnici Franc Jelovšek."

(obletnica meseca 10_2000)

* 30. maj 1897, Obrež, † 2. oktober 1980, Ljubljana

Že kot otrok zaljubljen v knjige

Zibelka mu je tekla v kmečki hiši v Obrežu pri Središču ob Dravi, kjer se je rodil 30. maja 1897. Ko ga je ljudska šola v domačem kraju vpeljala v čarobni svet črk, so knjige postale njegov zaklad. "Spominjam se, da sem odšel s knjigo v roki tudi na polje, tudi če smo orali, in da me je oče kregal, naj gledam raje na živino kot v knjigo, tako rad sem bral." Stara mati mu je dala Volčičevo Marijino in Jezusovo življenje in "že takrat me je obšla želja, da bi o svetopisemskih dogodkih kaj več vedel". Po osmih letih klasične gimnazije v Mariboru je jeseni 1920 (maturiral je malo pozno, ker se je leta 1918 pridružil Maistrovim borcem za severno mejo) vstopil v tamkajšnje bogoslovje. Kot mlad duhovnik je bil leta 1924 poslan za kaplana v Gornji Grad z namenom, da nadaljuje bogoslovni študij na teološki fakulteti v Ljubljani. Peš je hodil iz Gornjega Grada čez Črnivec v Kamnik, od tam pa z vlakom v Ljubljano na izpite. Leta 1928 je dosegel doktorat z razpravo s področja Svetega pisma (Nauk sv. Pavla o devištvu). Takrat je bil že predavatelj Nove zaveze na visoki bogoslovni šoli v Mariboru, kjer je ostal do leta 1941, ko ga je doletela usoda večine duhovnikov mariborske škofije: nekaj mesecev je bil v nemškem zaporu, nato pa pregnan na Hrvaško (najdlje je bil v Deseni}u). Po vrnitvi iz pregnanstva je bil dve leti župnik v Zgornji Kungoti, leta 1947 pa je bil imenovan za predavatelja Svetega pisma stare zaveze na teološki fakulteti v Ljubljani. Kmalu je postal izredni pa redni profesor te stroke, ki jo je predaval še kot upokojeni profesor skoraj vse do svoje smrti 2. oktobra 1980.

Dober je tisti učitelj, ki se nenehno uči

Ko je mladi profesor Aleksič leta 1927 začel na mariborski bogoslovni šoli predavati Novo zavezo, je čutil potrebo, da se sam strokovno usposablja, da bi slušateljem - bodočim duhovnikom - mogel posredovati zaklade Svetega pisma. Zato je iz Maribora često odhajal na biblične študijske tečaje v Nemčijo, Francijo in Italijo. V svoji stroki se je izpopolnjeval na Vzhodnem inštitutu v Rimu (1931/32), eno leto (1936/37) je študiral na znameniti francoski biblični šoli v Jeruzalemu, kjer se je naučil vrednotiti biblično arheologijo, ki mu je pomagala bolje spoznati svetopisemsko sporočilo. To je bila nekakšna "šola v naravi": po predavanjih so profesorji in študenti šli v tiste svetopisemske kraje, o katerih se je na predavanjih govorilo. Za razlaganje in prevajanje Svetega pisma je pomembno tudi znanje jezikov. "Učitelj Svetega pisma bi moral obvladati vsaj osem ali deset jezikov," je dejal. "Zato sem se - poleg materinščine in hrvaščine, latinščine in grščine - moral učiti še štirih svetovnih jezikov (nemščine, angleščine, francoščine, italijanščine) toliko, da lahko berem knjige; enako tudi semitska jezika: hebrejskega in aramejskega." Za hebrejski jezik, ki nam ga je z veliko ljubeznijo približeval (na začetku njegovih predavanj smo skupaj molili očenaš v tem svetopisemskem jeziku), je sestavil kratko slovnico.

Ljudem približati besedo o božjem kraljestvu

Sporočilo Svetega pisma je profesor Jakob Aleksič imenoval "beseda o božjem kraljestvu". Stara zaveza je priprava nanj, Evangeliji poročajo o njegovem prihodu, druge knjige Nove zaveze pa o njegovi rasti in širjenju. V tej luči je izbiral svetopisemska besedila za Malo Sveto pismo (Ljubljana 1967), ki naj bi ljudi spodbudilo, da bi vzeli v roke celotno Sveto pismo in ga brali tako, da bi oblikovalo njihovo življenje. Za mariborsko izdajo celotnega Svetega pisma (1958-1961) je iz hebrejščine prevedel vse male preroke. Za študente teologije je sestavil tehtna in pregledna skripta (Uvod v razlago Stare zaveze, Biblična arheologija). Strokovne razprave s svojega področja je objavljal v raznih teoloških zbornikih in v Bogoslovnem vestniku, glasilu teološke fakultete v Ljubljani. Za verski list Družina je v letih 1963-1973 napisal nad sto krajših člankov s svetopisemsko tematiko, sestavljenih znanstveno pa hkrati tako, da jih je lahko razumel vsakdo (nekaj jih je pred kratkim izšlo v knjigi Zapor brez zidov; v njih razkrinkava fantazije Jehovinih prič, ki Sveto pismo razlagajo zelo samovoljno). Trdno je bil prepričan, da je Sveto pismo pismo Boga ljudem vsakega časa in vseh časov, kajti "vse, kar je napisano, je bilo napisano v naše poučenje". Po svoje je občudoval žilavost Judov, svetopisemskega izvoljenega ljudstva, in obžaloval je, da imamo Slovenci v primerjavi z njimi občutno manj narodnostne zavesti.

(obletnica meseca 05_1997)

* 13. oktober 1874, Krajna; † 30. maj 1948, Murska Sobota

Slovenska zastava na novomašnem slavju

Jožef Klekl je izšel iz zdrave in zavedne prekmurske družine. Rodil se je 13. oktobra 1874 na Krajni, župnija Tišina. Starši so bili srednje premožni kmetje. Oče Štefan je bil zelo razgledan, saj je končal meščan­sko šolo v Radgoni. Mati Terezija, rojena Šalman, je bila skrbna gos­podinja in modra vzgojiteljica. V družini je bilo osem otrok, od kate­rih so trije umrli v zgodnji mladosti. "Naša domača hiša, kjer sem se bil rodil," pričuje Klekl, "je bila vedno slovenska in doma, v tej rod­ni hiši, se je z menoj vred rodil tudi slovenski duh, zavest, ponos slovenstva." Osnovno šolo je obiskoval na Cankovi, dve leti se je pri­pravljal na gimnazijo v Lendavi, kjer se je učil madžarščine, kajti gimnazijska leta je "prestal" v Koszegu in Sombotelu pri premonstraten­cih. Zaradi nadarjenosti so ga predstojniki hoteli poslati v centralno bogoslovje v Budimpešto, kar pa je preprečila njegova bolezen, zato je po maturi vstopil v sombotelsko bogoslovje. V času Kleklovega bogoslov­nega študija je sombotelsko škofijo vodil odličen škof Kornel Hidasy. Klekl je duhovno rastel tudi ob svojem "učitelju" dr. Francu Ivanocyju, ki je leta 1889 prišel za župnika na Tišino, kjer je ta "prekmurski Slomšek" ostal vse do svoje smrti leta 1913.

Mašniško posvečenje je Jo­žef Klekl prejel v sombotelski stolnici 11. julija 1897, 25. julija pa je imel novo mašo v domači župniji na Tišini. Štajerski rodoljub Franc Gomilšek je v Slovencu (leta 1929) zapisal, da je bil na Kleklovi novi maši, kamor je prinesel dve slovenski zastavi in ju dal pritrditi zra­ven madžarske zastave. "V uti pa sem dobremu ljudstvu poudarjal pomen tega trenutka, ko sta prvikrat na ogrsko-slovenski zemlji zaplapolali slovenski narodni zastavi. Ljudstvo je bilo izredno veselo in navduše­no."

"Zgubil sem popolnoma zdravje"

Prva Kleklova dušnopastirska postojanka je bila domača župnija , kjer je ostal pet let. "To so bila leta rasti in dozorevanja duhovniške po­klicanosti. Pri Ivanocyju je Klekl razvil svoj življenjski program: delati za vernost in narodne pravice prekmurskih Slovencev, ne glede na žrtve" (Stanislav Zver, Jožef Klekl, prekmurski Čedermac). Otroke sta poučevala krščanski nauk v slovenskem jeziku, uvajala sta ljudsko cerkveno petje in širila mohorjevke (takrat je bilo v tišinski župniji kar 107 naročnikov!). Ko je Klekl po petih letih odhajal za kaplana v Inced na Gradiščanskem, je Ivanocy jokal "kot oče za sinom edincem".

Tam je imel vernike Hrvate, Nemce in Madžare, posvečal se je vsem, naj­več z osebnimi stiki. Naslednje leto (1903) ga že najdemo kot kaplana v Črensovcih, kjer je na Ivanocyjevo pobudo 8. decembra 1904, na praz­nik Brezmadežne, izdal prvo številko Marijinega lista, ki je izhajal do leta 1941. Kmalu po prihodu se lotil obnove župnijske cerkve in z vso vnemo se je trudil za duhovno življenje v župniji. Uvajal je češ­čenje Jezusovega in Marijinega srca, priporočal je pogosto spoved in obhajilo. Leta 1905 je bil Klekl - ne da bi za to prosil - spet premeš­čen in sicer za župnika k Sv. Sebeščanu v Pečarovcih. V razmeroma krat­kem času je obiskal vse družine in jih navduševal za pristno krščansko življenje. Ob tem je spoznaval tudi socialne razmere ljudi. Obnovil je cerkev in župnišče, še naprej je izdajal Marijin list. "Delo je požrlo moje moči. Zgubil sem popolnoma zdravje... Živci so mi popolnoma od­povedali, še posebej mi je oslabelo srce." Zaprosil je za upokojitev in 1. oktobra 1910 se je preselil v Črensovce.

Apostol dobrega tiska in narodni buditelj

Tako je napisano na Kleklovem nagrobniku na soboškem pokopališču. "Če je bil Klekl pred letom 1910 dušni pastir posameznim župnijam in če je soboška dekanija po omenjenem letu svojega dobrega in gorečega duhov­nika, potem je po upokojitvi postal dušni pastir in voditelj vsega Prekmurja" (S. Zver). Ko si je nekoliko opomogel, je spet začel delati in sicer po zelo "železnem" dnevnem redu. Vstajal je ob štirih, sledi­la je ura premišljevanja in molitve, zatem maša, navadno doma, kjer je imel oltarček, včasih pa tudi v cerkvi. V cerkev je šel vsak dan molit pred Najsvetejše. Tu je črpal moč za svoje poslanstvo. Poleg Marijine­ga lista je ustanovil in dalj časa urejal tednik Novine, "pobožen, druž­beni, pismeni list za vogrske Slovence". Prva številka je izšla 8. de­cembra 1913, na "Marijin den". Poleg Ivanocyjevega Kalendarja Srca Je­zušovega (1904) imata Kleklov Marijin list in Novine največ zaslug za obujanje in ohranitev zavesti pripadnosti prekmurskih Slovencev matič­nemu narodu. Leta 1919 so si Novine za nekaj časa prisvojili boljševi­ki so Kleklu stregli po življenju, med drugo svetovno vojno pa so ga preganjali Nemci in Madžari. V letih 1920-1929 je bil Klekl posla­nec Slovenske ljudske stranke v beograjskem parlamentu in je veliko de­lal na socialnem področju. 20. julija 1947 je v Črensovcih obhajal zla­to mašo, 30. maja 1948 pa je v Murski Soboti sklenil svojo življenjsko pot.

(obletnica meseca 10_2004)

* 30. maj 1862, Dolenčice pri Javorjah pri Škofji Loki, † 6. avgust 1905, München.

Slovenski slikar Anton Ažbe je bil v bavarski prestolnici znana osebnost, saj je tam vodil zelo cenjeno slikarsko šolo. V njej je poučeval do sto in več študentov iz vse Evrope in tudi iz Amerike. Iz njegove šole so izšli znameniti slovenski impresionisti: Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen. Njegov učenec je bil tudi Vasilij Kandinsky (1866-1944), slavni slikar ruskega rodu, ki je postal svetovno znan s svojimi abstraktnimi umetninami. "Anatomija mi ni šla, zato sem vprašal Ažbeta, ali se je moram res tako brezhibno naučiti. 'Seveda, dragi moj, anatomijo morate izvrstno obvladati. Gorje vam, če boste pred slikarskim stojalom pomislili nanjo! Umetnik ne misli, ko dela.' Še danes se ravnam po teh nasvetih," je izjavil Kandinsky leta 1929.

Ne duhovnik niti trgovec, temveč slikar

Poljanska dolina je dolina omikanih ljudi, ki veliko berejo, in so tudi zelo pobožni. Zato je razumljivo, da je bil Anton Ažbe, rojen 30. maja 1862 v zaselku Dolenčice, ki spada pod župnijo Javorje nad Škofjo Loko, določen za duhovniški stan. Že od ranega otroštva je bil slabotnega zdravja, zaradi poškodbe hrbtenice tudi majhne postave in slabih nog, zato ni bil uporaben za kmečka dela.

Po zgodnji očetovi smrti je ugodil varuhovi volji in je šel v Celovec, da se izuči za trgovca, toda izkazalo se je, da je tudi za to preslaboten, zato so mu dovolili, da je šel za "vajenca" k slikarjem, ker je kazal nadarjenost za risanje. Dvajsetleten je prišel v delavnico uglednega ljubljanskega slikarja Janeza Wolfa (1825-1884), ki je slikarsko znanje pridobil v Benetkah in drugod po Italiji ter je veljal za najbolj izobraženega slovenskega slikarja tedanjega časa. Svoje znanje je znal posredovati tudi učencem, med katerimi je bil tudi Anton Ažbe, ki je v njegovi šoli tako hitro napredoval, da je kmalu postal sodelavec svojega mojstra, ko je s freskami poslikaval župnijsko cerkev v Zagorju ob Savi in potem še frančiškansko cerkev Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Wolf je svojega nadarjenega učenca leta 1882 poslal študirat na dunajsko akademijo, kjer je ostal dve leti; leta 1884 pa se je Ažbe vpisal na munchensko akademijo in se med šestletnim razvil v odličnega risarja. Do svojega prvega učitelja, slikarja Janeza Wolfa, je Ažbe ohranil globoko spoštovanje. Večkrat je omenjal, da je od umirajočega mojstra dobil "umetniško oporoko" -navodila, kako je treba vzgajati mladi slikarski rod.

Odličen učenec postane izvrsten učitelj

Anton Ažbe je bil med najboljšimi učenci munchenske Akademije in nekateri profesorji so navezali z njim prijateljske vezi. Neki sodobnik je zapisal, da je bil Ažbe "že med študijem znan kot odličen poznavalec slikarskega postopka in tovariši so ga pogosto prosili za korekture. Vsak študent, ki ni bil doma v anatomiji ali kompoziciji, je odšel k Ažbetu: 'Svetuj mi - pomagaj mi!' In Ažbe ni samo svetoval, temveč je tudi zares pomagal in popravljal." Spomladi 1891 je odprl majhno korektorsko zasebno šolo, ki pa je kmalu postala znamenita Ažbetova šola, v kateri je poučeval številne študente iz vse Evrope in tudi iz Amerike. Umetnostni zgodovinar Tomaž Brejc njegovo šolo lepo predstavi (Enciklopedija Slovenije). "Učil je risanje in slikanje po modelu, anatomijo in perspektivo ter posamezne študije glave, akta in kostumiranih modelov. Pri pouku sta bili posebej cenjeni njegova nezmotljiva korektura in pedagoški žar, osebna dobrota in toleranca. Znamenita je postala šola po letu 1896, ko so se ji priključili številni ruski študentje, med njimi znani aristokrati...

Pri poučevanju je Ažbe izhajal iz lastnih izkušenj in iz analize sočasnega slikarstva... Izhodišče sta predstavljala ateljejska tonska svetlo-temna metoda in študij po modelu, vendar je tudi pri tem poudarjal individualno naravo umetniškega šolanja in učencem puščal popolno svobodo odločitve in izbire... V kolorističnem pogledu je poudarjal temeljno pravilo, da barv ne gre mešati med seboj na paleti, temveč jih je treba polagati drugo poleg druge v intenzivnih potezah na platno, tako da nastane iz ustrezne oddaljenosti bleščeč vtis barvne kristalizacije."

Samo sedem risb in osem slik

Od celotnega opusa Antona Ažbeta danes poznamo samo sedem risb in osem slik, ki so nastale od leta 1885 do 1904. Vseh teh petnajst del hranijo v Narodni galeriji in v Narodnem muzeju v Ljubljani in v zasebni lasti. Zakaj je tako malo njegovih umetnin? Ne drži domneva, da je Ažbeta tako vsega použivala šola, da od njenega odprtja naprej ni več slikal. Dunajski likovni kritik Arthur Roessler je leta 1902 zapisal, da je obiskal atelje Antona Ažbeta in v njem videl veliko njegovih slik in skic. Zelo verjetno je, da je mnoge svoje slike podaril prijateljem in znancem, nekatere pa so bile tudi uničene med drugo svetovno vojno. Ob njegovi smrti so iz njegovega ateljeja več slik prodali v Munchen in Berlin.

Najstarejša od Ažbetovih ohranjenih slik je Avtoportret s posvetilom bratu iz leta 1886; v levem zgornjem kotu slike plava majhna paleta s poudarki živih barv in nekaj čopičev kakor sporočilo: "Tudi jaz sem slikar." Iz drugega obdobja Ažbetovega slikanja, ki je trajalo tako dolgo kakor njegova šola, so se nam ohranile samo štiri slike: Starec s črno ovratnico, Zamorka, Pevska vaja in V haremu (naslikana okoli leta 1903). Med vsemi Ažbetovimi portreti, ki so se nam ohranili, je Zamorka iz leta 1895 nesporno mojstrska študija, delo, ki ga med vsem, kar je Ažbe naslikal, najpogosteje navajajo, obenem pa tudi delo, ki je že marsikaj prispevalo k njegovemu umetnostnemu življenjepisu (K. Ambrozić). Čeprav je bil Ažbe ves čas v "visoki münchenski družbi", je umrl sam in zelo osamljen zaradi raka na grlu 5. avgusta 1905, star komaj triinštirideset let.

(obletnica meseca 08_2005)

* 29. maj 1850, Begunje, † 2. julij 1937, Stična

Knez kmečkega rodu

"Zdravje gorenjskega kmeta in njega ponos sta mu dala knežjo visokost, vladarsko moč in odločnost," je zapisal nekdo ob Jeg­ličevi smrti. Rodil se je 29. maja 1850 v Begunjah na Gorenjskem kot sin kmečkih staršev. Pri krstu so mu dali ime Anton; drugo ime Bonaventura, s katerim se je podpisoval tudi kot škof, je dobil, ko se je leta 1880 vključil v Tretji red sv. Frančiška. Šolanje je pričel v domačem kraju, že leta 1859 je prišel v Ljub­ljano, kjer je kot gojenec Alojzijevišča z odliko končal gimna­zijo in se po temeljitem premišljanju odločil za duhovniški po­klic. Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil leta 1873 posve­čen v duhovnika. Škof ga je zaradi njegove izredne nadarjenosti in pridnosti poslal na višji bogoslovni študij na Dunaj, kjer je dosegel doktorat. Zatem je širil svoje obzorje na raznih evropskih univerzah. Ko je prišel domov, je bil imenovan za podravnatelja bogoslovnega semenišča in profesorja cerkvene zgodovine, prava in dogmatike.

Leta 1882 je na povabilo sarajevskega škofa Stad­lerja, ki je škofijo šele ustanavljal, odšel v Sarajevo in ostal tam 16 let kot glavni škofov pomočnik. 12. septembra 1897 je postal pomožni škof. Februarja 1898 ga je cesar Franc Jožef I. imenoval za ljubljanskega škofa in marca istega leta je imenova­nje potrdil papež Leon XIII. Službo ljubljanskega škofa je nasto­pil 28. maja 1898. Škofijo je vodil polnih 32 let in jo popolno­ma preobrazil. Z osemdesetimi leti (maja 1930) se je upokojil in odšel v Gornji Grad. Dobil je častni naslov nadškofa. Leta 1932 se je preselil v samostan Stična, kjer je 2. julija 1937 umrl.

Najprej škof, a tudi narodni voditelj

Škof Jeglič je svojo službo nastopil v zelo razgibanem trenutku življenja Cerkve in naroda. Najpomembnejša mu je bila škofovska pastirska skrb. "Karkoli je že delal drugega, od izrazito poli­tične dejavnosti prek publicistike pa do ustanavljanja različnih organizacij, vse to je bilo podrejeno temeljni skrbi za božje ljudstvo, ki mu ga je Bog - o tem je bil trdno prepričan - za­upal" (Metod Benedik).

Kot kmečki sin je bil konzervativen, ven­dar pa je v svoji dušnopastirski vnemi doumel, da je novi dobi treba novih sredstev za oznanjevanje evangelija, novih načinov, da ohrani ljudi verne, obenem pa jim omogoči trdno izobrazbo. Brž je začel snovati versko vzgojne organizacije, zlasti v Marijinih družbah, podpiral in priporočal je izobraževalne organizacije. Doba njegovega škofovanja je pomenila "pravi versko izobraževalni narodni preporod". Temu namenu naj bi služili tudi njegovi spisi. Vsem stanovom je napisal knjige, v katerih je podal temelje za samovzgojo: Mladeničem, Dekletom, Ženinom in nevestam, Zakoncem, Staršem. "Niso učene te razprave, niso umetniške mojstrovine, a eno bo moral vsakdo priznati: polne ljubezni in modrosti so, pol­ne gorečnosti in svete vneme" (Mohorjev koledar 1938). Poleg knji­ge Mesija, v kateri je bralce vnemal za lepoto Kristusovega živ­ljenja, je mohorjanom namenil nekaj apologetskih (versko obramb­nih) spisov: V boj za temelje krščanske vere, V boj za krščanske resnice in čednosti, V boj za krščansko življenje. Vernike je po­učeval tudi v svojih temeljitih pastirskih pismih, v katerih je obravnaval osnovne krščanske resnice in zapovedi.

Jegličev "čudež": Zavod sv. Stanislava

Že nekaj mesecev po prihodu v Ljubljano je škof Jeglič prišel na dan z načrtom, da ustanovi škofijsko slovensko gimnazijo z za­vodom, kjer bodo dijaki imeli stanovanje in hrano. Ta načrt, ki se je zdel za tiste čase nemogoč in neizvedljiv, je bil škofov odgovor na agresivni liberalizem, ki se je širil med mladino po šolah. Pri mnogih cerkvenih ljudeh je vzbudil pomisleke, da bo tak zavod preveč stal, liberalcem pa je bil ta načrt trn v peti in so ga na vse načine skušali onemogočiti. Škof Jeglič se ni dal ostrašiti. Trdno je zaupal v Božjo previdnost. Načrte za to og­romno stavbo, ki je bila največja in najsodobnejša v tistem času na slovenskih tleh, je naredil sarajevski arhitekt Josip Vancaš. Zrasla je v rekordnih štirih letih (1901-1905). Ko mu je zmanjko­valo denarja, je šel škof osebno "beračit" po deželah tedanjega cesarstva, a je le malo dobil. Največ je priteklo iz rok revnih ljudi, ki so radi darovali v ta namen. V svojem novem zavodu, ki je prve gojence sprejel septembra 1905, je škof odprl prvo čisto slovensko gimnazijo. Že ko je začel misliti nanjo, je poslal na­darjene duhovnike na razne evropske univerze študirat, da so se usposobili za gimnazijske profesorje. Ti so pripravili tudi slo­venske učne knjige. Od ustanovitve leta 1905 pa do zadnjega šol­skega leta 1944/45 je bilo v zavodski gimnaziji 3.136 dijakov. Med njenimi maturanti je skoraj 300 duhovnikov ter veliko stro­kovnjakov v raznih svetnih poklicih. Med drugo vojno so zavod zasedli Nemci, po vojni pa so ga komunistične oblasti spremenile v vojašnico. Pred desetimi leti je bil vrnjen Cerkvi in v prenov­ljenih prostorih si nabirajo znanje in omiko novi rodovi.

(obletnica meseca 05_2000)

* 29. maj 1830, Mengeš, † 14. julij 1905, Novo mesto

"Poslušal sem strastno rad narodne pripovedke in bajke"

Zgodbo svojega življenja je začel pisati na željo zdravnika dr. Frana Derganca ob bližajoči se petinsedemdesetletnici svojega rojstva. Napisana je bila v 14 pismih, naslovljenih na omenjenega zdravnika, izhajala pa je v Ljubljanskem zvonu od junija 1905 do avgusta 1906. Brez kakšnih uvodov Trdina pričenja: "Rodil sem se 29. maja 1830 v Mengšu na Gorenjskem. V domači vasi sem ostal do desetega leta. Bil sem jako razposajen dečko. Smrdelo mi je vsako delo, tem rajši pa sem pohajkoval, se pretepal, pse dražil, klatil sadje, lovil ptiče, lazil po hosti, poleti se kopal, pozimi drsal in se kepal. Blagi materi sem delal dosti žalosti in skrbi. Imel pa sem to dobro svojstvo, da sem hodil rad v šolo in se prav pridno učil. Priroda mi je podarila odličen spomin. V treh mesecih sem znal ročno čitati in si zapomnil vsako molitev, če sem jo le dvakrat čul." Njegov oče Andrej je bil srednjevelik kmet in z ženo Mico Kcel, ki je bila iz Trzina, sta imela osem otrok; Janez je bil tretji po vrsti. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju in brž ko se je naučil brati ("v treh mesecih"), se kar ni mogel ločiti od knjig.

"Doma sem imel še eno duševno zabavo, ki mi je bila še ljubša nego čitanje. Poslušal sem strastno rad narodne pripovedke in bajke, ki so jih pripovedovale dekle, posebno pa moja bivša pestunja Neža." Ta "duševna zabava" je bila podlaga za njegovo kasnejše pisateljevanje. Na prigovarjanje učitelja, kaplana in tete so ga domači namenili za šolanje, ki ga je nadaljeval v Ljubljani, kjer je vsa leta stanoval pri "dijaški materi" Mariji Tandler iz Idrije. Vzdrževal se je v glavnem sam z inštrukcijami.

"Srčna žila mojih naukov bo domoljubje"

Vseskozi je bil odličen dijak in po maturi (1849) se je odločil za študij zgodovine in zemljepisa na dunajski univerzi, kot stranska predmeta je vzel še grščino in latinščino, poleg tega pa je vpisal še starocerkvenoslovanščino pri Franu Miklošiču. Po diplomi je jeseni 1853 nastopil prvo službo na gimnaziji v Varaždinu, kjer je ostal dve leti; jeseni 1855 ga najdemo kot profesorja zgodovine in zemljepisa na gimnaziji na Reki. O nalogah svojega profesorskega in vzgojiteljskega poklica si je že na začetku zastavil jasne smernice: "Ne bom rekel le včasi v tujem jeziku kako domoljubno besedico kakor moj prof. Martinak (njegov gimnazijski profesor v Ljubljani), ampak oznanjeval in zasajal v mlada srca slovanski patriotizem o vsaki priliki, z vsemi mogočimi dokazi, budili in pripomočki. Srčna žila mojih naukov bo domoljubje... V historiji bom govoril brez straha celo resnico, četudi semtertja koga piknem in zbodem... Ne dotaknivši se jedra in dogem krščanske vere, bom napadal brez milosti na očitno praznoverje..."

V Mojem življenju pripoveduje, da je kot dijak v Ljubljani zapadel v pietizem, neživljenjsko pobožnost, katere ga je rešila prva, nežna ljubezen. "Verska vprašanja sem jel presojati povse hladno in objektivno. Dejal sem si: 'Izpolnjeval bom svoje dolžnosti, živel pošteno in si ohranil čisto vest, pa se mi ne bo treba bati nikogar in še najmanj pravičnega in predobrega božjega Očeta'." Na Reki je prišel v spor s spletkarskim ravnateljem Antonom Mažuranićem in 1. septembra 1867 je bil upokojen, čeprav so mu po dvanajstih letih službe priznali sposobnost in največjo priljubljenost med profesorji in učenci.

Raziskovalec ljudske preteklosti in sedanjosti

Komaj 37-letni upokojenec se je pozno jeseni 1867 naselil v Bršlinu pri Novem mestu, leta 1871 pa se je preselil v Novo mesto, kjer je živel do smrti. Zdaj se je lahko povsem posvetil pisateljskemu delu, ki ga je začel že v višjih gimnazijskih razredih. Prvi in najmočnejši vir njegovega navdiha za pisanje je bilo že tedaj živo ljudsko izročilo. Trdina ga je želel soustvarjati, ga razširjati, dopolnjevati in mu "podkladati" svojo misel - zlasti poučno, narodnovzgojno in satirično. Leta 1849 je v Sloveniji objavil Narodne pripovedke iz Bistriške doline, sledila sta pripovedna spisa Pripovedka od Glasan- Boga in Pripovedka od zlate hruške (satiri), zgodovinska novela Arov in Zman (1850) ter kritična razprava Pretres slovenskih pesnikov (1850), v kateri "postavi na prestol" Prešerna. Ime Janeza Trdina pa povprečno poznavalec slovenske književnosti brž poveže z njegovim delom Bajke in povesti o Gorjancih. "Z njimi je želel v slovensko literaturo uvesti pripoved, ki bi bila hkrati narodna in umetna, pri čemer bi se ohranjala zunanja oblika ljudske pripovedi, nova, se pravi realnejša, pa bi bila vsebina" (Matjaž Kmecl). Preden se je lotil pisanja, je petnajst let popotoval po Dolenjskem in Beli krajini ter zapisoval vse, kakor in kolikor je videl, slišal in zvedel (ohranilo se je 27 zvezkov njegovih zapiskov. Njegovo zadnje delo so spomini Moje življenje, ki jih je končal dobra dva meseca pred smrtjo, ki je prišla ponj 14. julija 1905. "Pred smrtjo bom vsaj v duhu povzdignil proti svojemu Bogu roke in oči in molil: Presrčna ti hvala, blagi Oče, da si me ustvaril in mi podaril dovzetno dušo, ki je spoznala tvoj prelepi svet in tvojega človeka in njegovo slavno zgodovino in vzvišen poklic in namen njegov!"

(obletnica meseca 07_2005)

Oče Serafin Goriški

* 29. maj 1829, Bate, † 3. december 1918, Itambakuri, Brazilija

Janezova mladost - Božja šola za misijone

Kristjani verujemo, da Bog na skrivnosten način usmerja naša pota v življenju. To je razvidno tudi iz življenjske zgodbe Janeza Madona, ki ga je Bog izbral za misijonarja med Indijanci: kot otrok in mladenič je opravljal dela, katerih izkušnje so mu zelo koristile pri njegovem misijonskem delu. Janez Madon se je rodil 29. maja 1829 kot najmlajši od osmerih sinov družine Antona in Ane Madon in je bil še isti dan krščen. Tisti dan je bil petek in mati Ana je v solzah tarnala: "Rodil se je na dan svetega Križa in moral bo iti po svetu in trpel bo kot Kristus." V otroških letih je bil pastirček, ko je odrastel, je pomagal pri delu na polju in se naučil mnogo takega, kar mu je kasneje koristilo v misijonu, ko je Indijance učil umno obdelovati zemljo. Prvo šolsko učenost je prejel pri duhovniku v Batah, kakor pred njim že njegov starejši brat Blaž, ki je leta 1841 pel novo mašo. Čez eno leto so starši tudi Janeza poslali v višje šole: začel jih v Gorici, nadaljeval in končal pa v Bergamu, kjer je bil njegov brat vojaški kaplan. Leta 1848 je bil njegov študij prekinjen in dobil je službo na finančnem knjigovodstvu, kjer se je izuril za uradne dopise v svojih misijonarskih letih. Pri vseh težavah je opravil maturo in odšel k stricu na Dunaj. Zelo se je zanimal za arhitekturo in nabral veliko znanja tudi s tega področja. V globini svojega srca je začutil klic k duhovništvu. Hotel je postati redovnik in vstopil je v kapucinski red. Redovno obleko in novo ime - Serafin Goriški (po rodni pokrajini) je prejel 4. maja 1858.

Našel je svoje mesto in tam ostal do konca

Po treh letih redovniške vzgoje in bogoslovnega študija je bil 13. januarja 1851 posvečen v duhovnika. Služboval je po različnih krajih vse do leta 1871, ko se je pri dvainštiridesetih letih odločil, da gre za misijonarja v Čile, kjer so imeli kapucini svoje misijone med Indijanci. Na željo brazilske vlade pa so ga predstojniki poslali med Indijance v pragozdu v provinci Minas Gerais na severu Brazilije. Za sodelavca si je sam izbral petnajst let mlajšega redovnega sobrata očeta Angela iz Sassoferrata. Prihodnost je pokazala, da je res dobro izbral: oče Serafin je bil odličen predstojnik, oče Angel pa zvest in vztrajen sodelavec.

Iz Rima sta odpotovala 8. februarja 1872 in po petindvajsetih dneh plovbe s parnikom sta 7. aprila 1872 prispela v Rio de Janeiro. Od tam sta na konjih odpotovala v svoj misijon v dolini reke Mukuri in prišla tja 13. aprila 1873, na Veliko noč. Na nekem posestvu belih naseljencev, kjer so imeli kapelo, sta darovala praznično mašo, ki se je je udeležilo tudi nad sto že krščenih Indijancev. S tega posestva sta več mesecev raziskovala okolico, da bi našla kraj, primeren za misijon. Svetovali so jima, naj bo ta kraj na še nezasedenem področju pragozda, primeren za zbiranje več rodov Indijancev; lega kraja naj bi nudila lep razgled in omogočala ustanovitev naselja, župnijskega središča in kasneje mesta, v bližini naj bi bilo dovolj zemljišča za obdelovanje in močni izviri pitne vode. Ko sta po dolgem iskanju tak kraj odkrila, je oče Serafin, prevzet nad čudovitim razgledom, vzkliknil: "Od tod ne pojdemo proč!" In res sta oba ostala tam do smrti: oče Serafin 45 let, oče Angel pa 63 let. Tam sta pustila vzorno župnijo in urejeno mesto Itambakuri.

"Poklekujem pred vsakim od teh misijonarjev"

Veliko teh let, zlasti prvih dvajset, je bilo zelo težkih in misijonarja sta bila pogosto v smrtni nevarnosti, ki jima je grozila s strani belih naseljencev kot tudi od Indijancev. Beli naseljenci so v svojem pohlepu hoteli zasesti ozemlje, na katerem so živela indijanska plemena, ki so se preživljala z lovom, in da bi to dosegli, so Indijance brezobzirno izkoriščali kot sužnje ali jih kar pobijali. Ti pa so se jim maščevali. Oče Serafin je že v svoji prvi pridigi poudaril vzvišen namen poslanstva misijonarjev. Priseljence je prosil, naj se družijo z Indijanci kot z brati, naj jih ščitijo in skušajo pridobiti njihovo zaupanje. Tak odnos do Indijancev okoliškim veleposestnikom ni bil všeč in so vse mogoče načine spletkarili proti očetu Serafinu. On je čez noč postal upravitelj ogromnega veleposestva, da bi pridelovali hrano za indijanske naseljence. Zanje je ustanovil šolo ter jih učil poljedelstva in raznih obrti in še kako prav mu je prišlo znanje, ki si ga je nabral v mladosti. Kasneje je ustanovil redno šolo za otroke in mladino; šolo za dekleta je zaupal redovnicam, ki jih je povabil iz Italije.

Pri graditvi naselja, zlasti velike cerkve, je bil on sam arhitekt, nadzornik in delavec in tako z zgledom spodbujal svoje Indijance. Ob koncu življenja, ki se mu je izteklo 3. decembra 1918, je lahko z zadovoljstvom gledal na opravljeno delo. Nedvomno je papež Janez Pavel II. imel v mislih tudi njega, ko je 11. julija 1980 v Manausu, središču Amazonije, v nagovoru misijonarjem dejal: "Še z eno besedo bi rad ganljivo počastil tisoče misijonarjev, ki so se od odkritja Brazilije do danes trudili na vsem tem brazilskem ozemlju... Poklekujem pred vsakim od teh grobov in pred vsakim od teh misijonarjev..."

(obletnica meseca 12_2008)