* 21. marec 1893, Ruše, † 2. februar 1975, Ruše

Življenje Janka Glazerja je vzcvetelo prvi dan pomladi, 21. marca 1893. Rodil se je v Rušah pod Pohorjem v kmečki družini, katere priimek razodeva, da izvira iz rodu nekdanjih steklarjev (v pesmi Domotožje Glazer pravi, da bi šel tja, kjer 'samevajo pohorske naše glažute / mojih prednikov priče, kjer glažarji kremen talili / so v čaše pojoče'). Po štirih razredih ljudske šole v domačem kraju je Janko obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. Že v drugem razredu je s prijatelji začel izdajati rokopisni dijaški list, kot četrtošolec pa je videl v Ljubljanskem zvonu natisnjeno svojo prvo pesem Spomenik (psevdonim Aleksij). Leta 1913 je začel študirati slavistiko, germanistiko in filozofijo v Gradcu in se takoj zelo uspešno vključil v seminarsko delo pri profesorju Matiji Murku. A na splošno s študijem slavistike ni bil zadovoljen, zato se je leta 1914 v letnem semestru prepisal na prirodoslovje na Dunaju, naslednje študijsko leto pa se je vrnil v Gradec in prirodoslovju dodal kemijo. Po prvi svetovni vojni se je spet posvetil študiju slavistike in germanistike. K temu ga je spodbudil profesor Đuro Šurmin, nekdanji dekan Filozofske fakultete v Zagrebu, kjer je Glazer študiral leta 1919, od konca 1919 pa je študij nadaljeval na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani. Tam je leta 1922 diplomiral.

Leta 1917 se je poročil z Marijo Robnik, kmečkim dekletom in študentko, doma s Čandrove domačije na Pohorju. Do smrti je vzorno skrbela za njun dom in družino, hkrati pa bila kot šolana ženska z izbrušenim občutkom za poezijo njegova prva literarna sogovornica in intelektualna opora. Rodila sta se jima sin Matija leta 1917 in hčerka Alenka 1926. Do druge svetovne vojne so živeli v Mariboru.

Jeseni 1920 je začel poučevati slovenščino in nemščino na mariborski klasični gimnaziji, najprej kot suplent, dve leti zatem kot stalni profesor. Bil je tudi mentor mladih literatov. 1. oktobra 1926 so ga na priporočilo prelata Franca Kovačiča, ki je zelo cenil Glazerjevo ustvarjanje, zaposlili v mariborski Študijski knjižnici. V letih od 1931 do 1941 je bil njen ravnatelj. Ko se je leta 1945 vrnil iz Srbije, kamor so ga z družino izgnali nemški okupatorji, je spet prevzel ravnateljstvo in z izjemnim čutom za knjižničarstvo ter pomen literature za umetniško in znanstveno ustvarjanje postavil trdne temelje za današnjo Univerzitetno knjižnico v Mariboru. Leta 1959 se je upokojil, a je ostal zvest knjižničarskemu delu, saj je poslej honorarno urejal rokopisni oddelek. Zadnjič je bil na svojem delovnem mestu 4. januarja 1975, torej manj kot mesec dni pred smrtjo.

Globoko rano mu je zasekala v srce smrt sina Matija, študenta kemije, ki je aprila 1945 padel v bojih pri Brčkem. Svojo bolečino je izpovedal v pesmi Ciproš, kjer to izgubo primerja z brazgotino, ki se sicer zaceli, a vedno znova se iz nje pocedi kri - kakor se pohorske trate vsako leto znova pokrijejo z rdečkastim cvetjem ciproša. Večer življenja je preživljal v hiši zraven svojega rojstnega doma v Rušah: z ženo Marijo, vnukom Damjanom (do leta 1969) in hčerko Alenko, slavistko, raziskovalko novejše slovenske književnosti, pesnico, literarno in umetnostno zgodovinarko, prevajalko in urednico.

Profesor Janko Glazer je knjige ne samo zbiral, prebiral in varoval, temveč jih je tudi - pisal. Izdal je tri pesniške zbirke: Pohorske poti (1919), Čas-kovač (1929) in Ob jesenskem ekvinokciju (1946). Ob njegovi šestdesetletnici (1953) je pri založbi Obzorja izšel izbor njegovih pesmi z naslovom Pesmi in napisi; njegovo petinsedemdesetletnico (1968) je ista založba počastila z novim izborom pod naslovom Pohorje. Tretji izbor, ki ga je pripravila njegova hči prof. Alenka Glazer, je izšel ob stoletnici njegovega rojstva. Leta 1968 (ob 75- letnici) je za svoje življenjsko delo prejel Prešenovo nagrado, najvišje slovensko kulturno priznanje. Polovico denarja je sam od sebe odstopil pisatelju Pavletu Zidarju, ker je menil, da bi nagrado moral prejeti on (za roman Oče naš). Janko Glazer je uredil antologijo Slovenska narodna lirika (1920) in zanjo napisal uvod; izbor pesmi o ljubezni z naslovom Jaz in ti (1952) pa Sto pesmi za otroke (1974). Pisal je tudi ocene leposlovnih del, razprave iz literature, etnografije in razne zgodovinske zapise, ki jih je objavljal največ v Časopisu za zgodovino in narodopisje, ki ga je nekaj let tudi urejal, sestavljal je življenjepise za Slovenski biografski leksikon, precej je tudi prevajal (Goetheja, Prešernove nemške pesmi).

Janko Glazer je bil marljiv in vztrajen delavec na mnogih področjih, po srcu pa je bil najprej pesnik. V slovensko slovstvo se je zapisal kot 'pesnik Pohorja'. Bruno Hartman, njegov drugi naslednik v vodstvu mariborske knjižnice, v spominskem zapisu ob Glazerjevi stoletnici (Mohorjev koledar, Celje 1993) pravi, da Glazer skozi podobe Pohorja odslikava svoje notranje življenje. "Njegovo doživljanje se usmerja predvsem v ljubezen do žene, družine in rodu, do pokojnikov in živih v domačem okolju, pa do temeljnih vprašanj o življenju, trpljenju in smrti... Poglavitni vir Glazerjevega pesnenja je čudež narave in človek v njej."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1993) 4, str. 44.

Zapis v Ognjišču (obletnica meseca, april 1993), ki je bil objavljen tudi na spletu (od 20. marca 2014)  je vseboval nekaj netočnih informacij o življenju in delu Janka Glaserja. Nanje nas je 5. februarja 2019 opozoril njegov vnuk Damjan Zazula in tudi predlagal ustrezne popravke. ki smo jih v zgornjem članku tudi upoštevali. Vsem prizadetim se opravičujemo za napake.

»Ime Pavlina Pajk je blagovna znamka slovenskega ženskega romana,« je zapisal Miran Hladnik (v knjigi Pozabljena polovica – o ustvarjalnih ženskah na Slovenskem). »Ta žanr opredeljujejo naslednje zakonitosti: glavna oseba je mlada, lepa in sirotna gospodična, katere položaj spominja na Pepelko, zavezana je visokim moralnim standardom, nikoli ne prelomi dane besede, nerazrešljive čustvene zagate pa se praviloma razrešijo v bolezni. Ljubezenska razmerja se pogosto spletejo v trikotnik, ki se nazadnje srečno razdre v korist poroke.« Kot pisateljica je bila izredno plodovita in v tem pogledu se je z njo lahko kosalo le malo moških.

Njene povesti in romani so nastajali pod vplivom nemške družinske povesti in slovenski kritiki so do njih zavzeli odklonilno stališče. Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je priznal njen pisateljski talent, ki bi se lahko lepo razvil ob razumnem mentorju. France Koblar je pravično presodil pomanjkljivosti in odlike njenega pisanja in priznava: »Kot zastopnica družinske in zlasti ženske povesti si je s svojo vztrajnostjo in precejšnjo oblikovalno močjo utrdila svojstveno mesto v našem slovstvu.«

* 25. september 1865, Križe (pri Tržiču), * 19. marec 1932, Novo mesto

Desetletni čevljarjev sin za orglami

Zvoke tega sveta je Ignacij zaslišal 25. septembra 1865 v skromnem domu čevljarja Andreja Hladnika, ki je opravljal službo cerkovnika v Križah pri Tržiču. [e preden je Nace začel hoditi v šolo, se je družina preselila v Tržič, kjer je dovršil štiri razrede ljudske šole kot odličnjak. Že v otroških letih ga je privlačila glasba. Prvi glasbeni pouk (na violini) je dobil pri tržaškem organistu Jožetu Debeljaku. Orglanja pa ga je učil tedanji tržiški kaplan Jakob Aljaž, kasnejši "triglavski župnik" in skladatelj. "Šuštarjev" Nace je v tej šoli napredoval tako naglo, da mu je, komaj desetletnemu, zaupal orglanje pri popoldanski božji službi (litanijah).

Pregovoril je starše, da so nadarjenega dečka pustili na orglarsko šolo v Ljubljano, ki je bila ustanovljena leto poprej in jo je vodil Anton Foerster. Nace je šolo končal v dveh letih s prav dobrim uspehom. Takšno spričevalo je začudilo marsikoga, ki je Naceta poznal in je vedel, da deček zmore več in sodili so, da je bilo ocenjevanje prestrogo. Petnajstletni "diplomirani organist" je svojo prvo službo nastopil v Šentjakobu ob Savi, kjer je ostal poldrugo leto. Kupil si je klavir, kateremu je dodal pedal (igralnik za noge), ki ga je z vrvicami povezal s klavirskimi tipkami. Na tem glasbilu se je naučil pedalne tehnike, po kateri je slovel. Leta 1881 je prevzel službo organista v Stari Loki in tam ostal osem let. [e dolgo po njegovem odhodu so Ločani govorili, da še nikomur niso orgle pele tako kakor njemu. V Loki se je ukvarjal tudi s pisateljevanjem: pisal je povesti, ki jih je prosto prevajal iz nemščine. Nekatere so bile tudi natisnjene - v Dolenjskem listu so kot podlistek izhajali njegovi Tihotapci.

Organist na kapitlju in srce novomeške glasbe

Štiriindvajsetletni Ignacij Hladnik je 1. oktobra 1889 nastopil službo kapiteljskega organista in pevovodja v Novem mestu, kjer je ostal vse do svoje smrti. Z njim je prišel tudi oče, ki je postal kapiteljski cerkovnik. V Novo mesto je Hladnika povabil tedanji prošt Peter Urh, ki je bil doma iz Tržiča in je nadarjenega mladega organista poznal. Hladnik je nasledil Jožefa Krausa, ki je bil po rodu Čeh in je bil kapiteljski organist kar 56 let. Na kapiteljskem koru je Hladnik namesto dobrega zbora, ki k taki cerkvi spada, našel samo tri pevke. Razmeroma kmalu se mu je posrečilo ustanoviti odličen zbor, s katerim je poleg latinske maše vsako nedeljo večkrat izvajal tudi razne zahtevne koncerte.

V Novem mestu si je spletel družinsko gnezdo. Poročil se je z Marijo Knavs iz Kočevja in imela sta šest otrok: dva dečka (eden je umrl v nežni dobi) in štiri deklice. Oče je vsem omogočil solidno glasbeno izobrazbo, tako da so lahko v čudoviti svet glasbe uvajali še druge.

Poleg službe organista in pevovodje na kapitlju, ki jo je opravljal 42 let, je Hladnik prevzel še številne druge obveznosti: 37 let je poučeval petje na novomeški gimnaziji, polnih 25 let je orglal pri frančiškanih in tam vodil tudi zbor, na kmetijski šoli v Grmu je učil petje dvajset let, v Rokodelskem domu petnajst let. Privatno je poučeval orgle in violino, revne dijake ponavadi brezplačno. S svojim zborom in orkestrom je prirejal koncerte, leta 1930 je imel koncert za radio. Rad je imel živahne, tekoče skladbe francoskih mojstrov, nad vse pa je postavljal Bacha. Pri improvizaciji ob orglah je bil poln domislic, vedno pa je bilo čutiti, da igra po naše, po slovensko. Orgle je mojstrsko obvladal. "Njegovo igro so hvalili preprosti ljudje, kakor tudi glasbeno izobraženi poslušalci. Večkrat se je s posebnim poudarkom omenjala njegova izredna spretnost v pedalu. Tu so mu noge dostikrat švigale sem in tja kot bi šlo za stavo. Nekateri so ga imeli celo za najboljšega organista v Sloveniji in Jugoslaviji" (Stanko Premrl).

Leta 1930 je stopil v pokoj, ker ga je k temu prisilila bolezen. Srce ga je še nekajkrat vleklo h kraljici glasbil, ljubljenim orglam. Zadnjikrat je sedel za kapiteljske orgle na novega leta dan 1932. Bolezen ga je priklenila na posteljo. Na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1932 je njegovo veselo srce prenehalo biti. Na njegovi zadnji poti ga je spremljalo domala vse mesto. Pogrebci so mu iz srca zapeli njegovo Marija, skoz' življenje.

Skladatelj po meri slovenske duše

Hladnikov skladateljski opus je zelo obsežen. Skladati je začel že kot organist v Šentjakobu ob Savi, ko mu je bilo komaj petnajst let. Prva njegova skladba je bila natisnjena leta 1884. Skladal je večinoma v polifonem stilu, njegove skladbe preveva ljudsko občutje, zato so se ljudem hitro priljubile. "Njegove pesmi se bodo še prepevale in spomin nanj bo ostal kakor za Riharjem," je zapisano v spominskem članku v Mohorjevem koledarju za leto 1933. Zložil je veliko evharističnih pesmi, postne, velikonočne, božične, nešteto Marijinih. Ustvarjal je z lahkoto. Poleg številnih zborovskih je napisal tudi veliko skladb za orgle (vse njegove orgelske skladbe so izšle v zbirki Musica organistica slovenica ob petdesetletnici Hladnikove smrti leta 1982). Ohranjenih je 111 Hladnikovih vezanih rokopisov v obliki večje knjige, kjer je večina njegovih skladb.

"Pesem Marija, skoz' življenje je dokaz, da je Hladnik komponiral za zbor," piše muzikolog dr. Edo Škulj. "Je pa znal tako 'po slovensko' zapeti, da so verniki njegove pesmi kar pobirali; pesmi so šle s kora v klopi. Pesem je izrazito zborovska že zaradi imitacije med moškima in ženskima glasovoma, pa je kljub temu postala ljudska. In to je verjetno eden redkih primerov v svetovni cerkvenoglasbeni literaturi, da zbrano občestvo poje v imitaciji. Ni pa to edina Hladnikova pesem, ki jo je prevzelo ljudstvo. Nova cerkvena ljudska pesmarica Slavimo Gospoda nam v kazalu pove, da so Hladnikove pesmi: Angelsko petje, Bodi nam pozdravljena, Krasota Jezus angelska, Marijo častimo, O Marija moje želje, presveto Srce ter Usmiljeni Jezus, ki je ena najlepših slovenskih evharističnih pesmi oziroma pesmi na čast Srcu Jezusovemu. Vse te pesmi so izredno pevne in spadajo v železni repertoar vsakega ljudskega petja po Sloveniji."

*  20. marec 1808, Trst – Vrdela Vrdelj, † 29. januar 1884 Trst – Vrdela Vrdelj

Prepričan sem, da na Slovenskem malokdo ve, kdo je bil Josip Godina-Verdelski, kdaj in kje je živel. Nevednost naj prežene ta zapis, s katerim ga predstavljamo ob dvestoletnici njegovega rojstva. Ta zanimivi mož, ki se je trudil, da bi s svojimi spisi rojake na Tržaškem budil k narodni zavesti, je kot sedemdesetletni upokojenec napisal knjigo, v kateri spominsko obnavlja dogodke, ki so zaznamovali njegovo življenjsko pot. Knjiga, ki naj bi jo po njegovi smrti razdelili "domačincem", ni nobena literarna umetnina, po sodbi pisatelja Borisa Pahorja pa je dragocena, saj je Živenje, kakor je Josip Godina svojo avtobiografijo naslovil, "edini izvirni slovenski spis, ki nam nazorno osvetljuje položaj našega življa v prvih sedmih desetletjih devetnajstega stoletja".

Brati se je naučil sam, potem pa menjal veliko šol

Boris Pahor imenuje Josipa Godina "zaslužni samohodec"; res je bil nekaj posebnega. Rodil se je 20. marca 1808 na Vrdeli, vaškem okolišu, ki spada pod župnijo Sv. Ivana, ki je bila tedaj v tržaškem predmestju in še popolnoma slovenska. Oče Anton je bil kmet, mati Marija pa gospodinja in perica. Imela sta 16 otrok, a do leta 1813 jih je deset umrlo, ostali sta dve hčerki in štirje sinovi; Josip je bil predzadnji. Starša sta bila nepismena. Josip pa se je "v šestem letu svoje dobe branja naučil - sam," pripoveduje v svojem Živenju. Hodil je k nekemu modremu kmetu, ki je imel veliko knjig (tudi on se je bil sam naučil branja). Ta je za svojega sina in nekaj drugih dečkov najel starega zidarja, ki je otroke naučil spoznavati črke. Josip je doma našel Mali katekizem z nemškim besedilom na levi, v slovenskem na desni strani. "Po vsakokratnem nauku pri tistem zidarju, pri katerem je samo slišal imenovati abecedne črke, pa njih podobo in ime tudi trdno v glavici obderžal, jih je doma v tistimi primerjal, katere je nahajal v opomnjenem Malem katekizmu." Oče se je še trikrat poročil: prva mačeha Marija je bila res mačeha - hudobna; Josipovo branje je imela za lenobo in izgubo časa. Druga mačeha Marina pa je bila dobra in je Josipa spodbujala k učenju. Najprej je obiskoval nemško normalko v Trstu. Bil je odličen učenec, vendar silno občutljiv za svojo čast. Ko je bil nekoč po krivici kaznovan, ga je tako prizadelo, da bi šolo pustil, če ga ne bi pregovorila mačeha Marina. Nekaj podobnega se mu je prigodilo na gimnaziji v Kopru, zato je odšel v Gorico. Tam je bil po krivici kaznovan s slabo oceno v vedenju, zato je sredi šolskega leta odšel v Ljubljano, kjer je bil med njegovimi učitelji Matija Čop; zadnja dva razreda gimnazije je končal v Gorici.

Večni popotnik po službeni dolžnosti

"Po dovršitvi osmega razreda se je Josip sicer mislil posvetiti duhovskemu stanu, na namig profesorja iz Gorice pa se je odločil za študij prava na vseučilišču v Gradcu." Tudi v študentskih letih se je, kot že prej v dijaških, preživljal z instrukcijami. Po diplomi leta 1837 se je vrnil v Trst, kjer je bil eno leto v sodnijski, zatem pa do konca življenja v finančni. Zelo pogosto so ga prestavljali, kar vse popisuje v svojem Živenju. Martin Jevnikar je ob branju dobil vtis, da so bile "vse te zamenjave šol in službenih mest posledica njegovega težkega značaja, ki ni znal najti stika ne s profesorji ne s predstojniki in sodelavci". Borisu Pahorju pa se zdi Josip Godina drugačen. "Tu pa tam je Godinov značaj čudaški, vendar pa v bistvu simpatičen, prav nič dolgočasen, marsikdaj celo nadvse isker in duhovit." Pisec sam pa o sebi sodi takole: "Bil je lahke in vroče krvi in trmaste glave. Imel je močan čut za čast."

Naštejmo kraje njegovih selitev po službeni dolžnosti. Iz Trsta je bil leta 1840 prestavljen v Dubrovnik, kjer se je poročil s Katarino Schimpf, hčerko okrajnega zdravnika, ki je umrla pri porodu drugega sina v Splitu, kamor so ga poslali iz Dubrovnika. Leta 1845 ga srečamo v Trstu in Gorici, kjer se je drugič poročil s Frančiško Koch, hčerko odvetnika iz Gradca. Od tam so ga poslali v Tržič (Monfalcone), pa spet v Split in nazaj v Trst, od tam pa v Koper, kjer mu je umrla žena in vseh sedem sinov in kjer se je še tretjič poročil. Po petih letih službovanja v Celovcu se je vrnil v Trst, kjer je ostal do upokojitve leta 1875. Naselil se je na Vrdeli, kjer mu je umrla tretja žena. Tam se je 29. januarja 1884 izteklo tudi njegovo življenje.

Svoje knjige je sam založil in rojakom delil

V mirnem pokoju rojstne Vrdele, po kateri si je privzel vzdevek Verdelski, je leta 1879 napisal svoje Živenje (Življenje) "s pristavkom raznih stranskih rečij za razdelitev med domačince po njegovi smerti". Knjigo je, kot še vrsto drugih svojih del, izdal na lastne stroške in jih potem brezplačno razdeljeval ljudem. Pri tem ga je vodila misel, "da je potrebno v slovenskem jeziku podati ljudem vse, kar je pomembno za urejeno, zdravo in napredno življenje. Vsekakor pa bi poudaril, da je ta njegov pragmatizem izredno zanimiv, saj se precej razlikuje od tradicionalnega slovenskega poudarjanja prvenstva predvsem kulturnega poslanstva" (Boris Pahor).

Slovenstva se je zavedel šele leta 1852 v Trstu, ko je izdal svoje prvo slovensko publikacijo Koledarček za leto 1853. Vabil je k naročilu Voditelja k znanstvu, ki naj bi obsegal "podučno domače berilo, lepe izgledne in podučne povestnice, opis zemlje, šeg in njenih prebivavcov in novih koristih iznajdb... za pokončanje praznih ali babjih ver in predsodkov... za narodovo zadovoljstvo in za poboljšanje njegovega stanja". Najbolj tehtno Godinovo delo je Opis in zgodovine Tersta in njegove okolice (1872), s katerim je hotel dokazati, da je bil Trst "sperva slavjanski". Josip Godina je zasejal tudi prvo seme slovenskega časnikarstva na Tržaškem: leta 1866 je izšel njegov Ilirski Primorjan, kateremu je sledil Tržaški Ljudomil. Godina je bil izdajatelj, urednik in pisec. S svojimi zanimivimi prispevki je sodeloval v slovenskem tisku: pisal je v Novice, v Naprej, v Einspielerjevega Slovenca, za Mohorjevo družbo.

* 2. september 1819, Lome, † 20. april 1889, Dunaj

"Bogastvo se zbira in košati v mestih, prijetno življenje mami ljudi v palačah, čast obseva veljake na kraljevskih dvorih - a nadarjenost, bister um in nepremagljivo voljo pošilja Bog tudi med oddaljene hribovce in jih daje otrokom, rojenih v borni ko­či." Tako je napisal dr. Frančišek Lampe, urednik Doma in sveta, o svojem rojaku Mateju Cigaletu, pravniku in jezikoslovcu, uteme­ljitelju slovenskega pravnega jezika.

Tega zaslužnega moža, ki ga med Slovenci le malokdo pozna, se spominjamo ob 180-letnici njegovega rojstva. Mati Neža ga je po­ložila v zibelko 2. septembra 1819 v Dolnjih Lomeh, župnija Črni Vrh nad Idrijo. Oče Jožef, trden kmet ("polgruntar"), je bil men­da silno oster in hud mož. Lampe pripoveduje, da je Matevžek ne­koč na paši izgubil kozo in je ni mogel najti. "Plašen prižene deček domov svojo čredo in pove dobri materi, kaj se mu je zgodi­lo. Ta je poznala svojega moža, zato ga skrije pod kadjo v kleti." Tja mu je naskrivaj nosila jest. Po treh dneh se je očetova jeza ohladila in sinko je lahko prišel na dan. Matej je obiskoval os­novno šolo v Črnem Vrhu, zatem v Idriji, gimnazijo in licej pa v Gorici. Leta 1841 je vstopil v ljubljansko bogoslovje, kjer pa je ostal le eno leto. Odločil se je za študij prava: najprej v Gradcu, nato na Dunaju.

"Domača hiša," piše Lampe, "je bila do­kaj premožna, da je mogla premagati obilne stroške njegovega šo­lanja." Pravne študije je končal leta 1646. Postal je sodni pri­pravnik v Gorici, leta 1848 je v Celovcu napravil izpit za sodni­ka, pa je kmalu izstopil iz državne službe. Postal je urednik prvega slovenskega političnega časopisa Slovenija, ki je začel izhajati v Ljubljani julija 1848. Kot urednik je zastopal poli­tični program Zedinjene Slovenije in zavzemal se je za enakoprav­nost slovenskega jezika v avstrijski monarhiji. Jeseni 1849 je šel na Dunaj, kjer je bil imenovan za ministrskega koncipista v uredništvu državnega zakonika (prevajal ga je v slovanske jezike), kjer je ostal vse do svoje smrti.

Leta 1866 je dobil naslov in značaj ministrskega tajnika in leta 1883 naslov in značaj vladnega svetnika. "Ko je bil na Dunaju," pričuje njegov štirideset let mlajši rojak Frančišek Lampe, "je prišel nekaterikrat domov na počitnice, dajal domačim dobre svete, pa tudi s krščanskim svojim mišljenjem in vedenjem lep zgled. Svoj domači kraj je vedno ce­nil, domači govor mu je bil vedno v čislih in v slovarju se je tudi dokaj nanj oziral." Njegovo življenje se je izteklo 20. ap­rila 1889 na Dunaju. Leta 1894 so mu v Črnem Vrhu postavili spo­menik (piramido), na katerem je izklesanih več izrekov, med njimi tudi njegovo življenjsko geslo: "Človeku je namen ožlahtniti srce in približati se božji svetosti." Isti dan so odkrili tudi spo­minsko ploščo na njegovi rojstni hiši v Lomeh.

"Gredoč mimo skromnega spomenika si bo tujec v spomin vtisnil kraj, kjer je bil rojen najprevidnejši, najbolj praktičen sloven­ski jezikoslovec," piše v njegovo hvalo Lampe. "Njegov rojak si bo štel v čast, da je Cigaletov domačin, in mladina si bo pred oči stavila zgled poštenega, vernega značaja, vnetega domoljuba in pridnega delavca." Matej Cigale je veliko pisal in skoraj vsi njegovi spisi, ki jih je objavil predvsem v Novicah, so jeziko­slovni. "Ako prebira človek te spise, dobi iz njih tako lepo po­dobo preblagega značaja in korenitega učenjaka, da se mu mora ta­koj prikupiti," piše Josip Debevec v Domu in svetu. Ljubezen do lepe govorice je Matej Cigale prejel že v domači hiši, za jeziko­slovje se je začel zanimati kot gimnazijec v Gorici. To zanimanje je preraslo v temeljito znanje. Bil je praktičen jezikoslovec, predvsem stilist. V svojih člankih je pokazal izostren čut za du­ha in pravilnost jezika. Skoraj vsi njegovi predlogi so prišli v slovensko slovnico in veljajo še danes (npr. v pridevniški skla­njatvi končnice -ega, -emu, -em namesto dotedanjega -iga, -imu, -im). Nekje je zapisal: "Poglavitna reč narodu so koristne vedno­sti, znanosti, toda biti morajo v lepi obliki." Zato kara nekate­re slovenske učenjake, katerim za lepoto jezika ni nič mar. Josip Debevec v svojem zapisu o Mateju Cigaletu kot jezikoslovcu (Dom in svet 1889) sodi: "Reči smemo, da poleg Levstika ni slovenskega jezikoslovca, ki bi bil vedno kot paznik nadzoroval in motril slo­vensko pisavo, pilil, likal in čistil, kakor je bil Cigale...

Znano je, da je svojo jezikoslovno spretnost uporabljal prevajaje in urejevaje občni državni zakonik za Slovence. A naravnost je Slovencem podal dve deli, kateri bosta njegov spomin oznanjali prihodnjim rodovom: Nemško-slovenski slovar, izdan ob stroških vladika (ljubljanskega škofa) Wolfa (1860) in Znanstveno termino­logijo s posebnim ozirom na srednja učilišča (1880), ki dopolnjuje prvi slovar." Cigaletov Nemško-slovenski slovar v dveh knjigah ob­sega nad 2000 strani (njegovo nadaljevanje je Slovensko-nemški slovar Maksa Pleteršnika, ki je izšel tudi v dveh delih v letih 1894/1895). Prvi ocenjevalci po izidu Cigaletovega slovarja so menili, da se ta "odlikuje po svoji rabljivosti in tudi natančno­sti. Slovenščina je od leta 1860 res lepo napredovala, a slovar še sedaj ni zastarel in ponuja še vedno res čistih in primernih besed slovenskemu pisatelju, slovenskemu uradniku za vse potrebe."

(obletnica meseca 09_1999)

* 19. december 1889, Ljubljana, † 19. april 1988, Ljubljana

"Ko si naložiš deveti križ, se začne neko novo notranje življenje - življenje v spominih. V njih je toliko lepega, da kar vre na dan in da želiš s svojimi doživetji povabiti tudi druge, posebej pa mladino, na podobno pot lepega in dobrega," je povedal Pavel Kunaver leta 1971 pred začetkom svojih "spominov" na drugem programu Radia Ljubljana. "V svojih spominih hočem povedati najširšemu krogu, da je občevanje z naravo tisto, kar resnično osrečuje vsakogar, posebno pa mladega človeka, saj ga odvrača od manj vredne zabave, tolaži ga v težavah, ga vedno vabi nazaj, v svoje zdravo in lepo okrilje." Prisrčno prijateljstvo z naravo, ki se je kazalo v njegovem zanimanju za gore, jame, zvezde, predvsem pa za mladino, ga je ohranjalo mladega do konca. Svojo bogato življenjsko pot je sklenil pred dvajsetimi leti - 19. aprila 1988 - v devetindevetdesetem letu starosti.

Prva ljubezen: domače in tuje gore

Očak Pavel Kunaver je imel tri velike ljubezni: ljubezen do gora, ljubezen do kraških jam in astronomije, ljubezen do mladine, ki jo je modro vzgajal v šolskih klopeh in v veliki učilnici narave. Rodil se je 19. decembra 1889 v Ljubljani, ki je bila tedaj še "dolga vas" in je bil zrak čist, do so se lepo videle gore. "Vse je bilo kar ustvarjeno, da je zbudilo že v mladem srcu ljubezen do narave, posebej pa do tistega, kar se je z vso lepoto in mogočnostjo kar vsiljevalo - do gora," piše v svoji knjigi Brezna in vrhovi. V družini je bilo pet bratov in ena sestra. Starejša brata Franc in Jože sta ga uvajala v gore zelo počasi. Najprej sta z Jožetom obhodila hribe okoli Ljubljane.

Zanj je bil nepozaben dan, ko je dobil nahrbtnik, znak, da ga imajo za zrelega za kaj večjega. Dobro se je izkazal pri vzponu na Grintovec in v očeh brata Jožeta je bil "zrel za Triglav", na katerega se je povzpel leta 1908, in predstavil se mu je kot "po lepoti neprekosljivi kralj naših gora". Po obveznem šolanju je najprej končal učiteljišče v Ljubljani; med službovanjem na osnovnih šolah je opravil tečaj za učitelje na srednjih šolah; v letih 1913-1914 je obiskoval učiteljsko akademijo na Dunaju, obenem pa študiral geografijo na dunajski univerzi. Med prvo svetovno vojno je bil v vojaški skupini za raziskovanje jam v Trnovskem gozdu, kjer so primerne jame uporabljali za zaklonišča in bolnišnice. Po vojni je poučeval geografijo na srednji šoli v Šiški, zatem je bil dolga leta profesor in ravnatelj. Po drugi svetovni vojni je najprej poučeval geografijo na klasični gimnaziji v Ljubljani, nazadnje (1961-1970) pa astronomijo na gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano.

Druga ljubezen: kraške jame in zvezdnato nebo

Pavel Kunaver je bil že od otroških let zaljubljen v višine gora, kmalu pa se je začel vnemati tudi za lepote podzemlja. Bil je med ustanovitelji Društva za raziskovanje jam (1910) ; v njegovem okviru je pred prvo svetovno vojno raziskoval jame na Dolenjskem in jih "risal". Leta 1922 je napisal prvo slovensko poljudnoznanstveno knjigo o Krasu (Kraški svet in njegovi pojavi) . Med prvo svetovno vojno je bil, kot že rečeno, v skupini avstrijske vojske, ki je raziskovala podzemeljske jame na soški fronti. Med tem raziskovanjem je prišel ne vrh Skalnice Svete gore. "Stara, sloveča cerkev na vrhu gore je stala v razvalinah - za spomin sem si vzel košček lepo izrezljanega marmorja od zdrobljenega oltarja." Podzemeljski svet je odkrival tudi svojim dijakom na ekskurzijah in skavtom/tabornikom. Bil je med prvimi borci za varstvo naravne dediščine, zlasti za varstvo Škocjanskih jam, za ohranitev Cerkniškega in Planinskega polja.

"Planinci pred prvo svetovno vojno in še dolgo po njej smo bili vse bolj tesno povezani z zvezdami kakor danes, ko vozijo avtobusi malone že v vsako vas in gorsko dolino in ko električne žarnice tudi v odročnih krajih tako osvetljujejo nebo, da se drobne zvezde tam gori kar porazgube," je potožil Pavel Kunaver leta 1974. Kaj bi šele rekel danes! Bil je med pionirji slovenske astronomije, ki jo je "oznanjal" s pisano in govorjeno besedo. Astronomsko znanje je širil zlasti med šolsko mladino. Zanjo je ustanovil prve astronomske opazovalnice v Sloveniji. S področja astronomije je napisal osem poljudnih knjig, med najbolj znanimi je knjiga Pravljica in resnica o zvezdah, ki je bila že večkrat ponatisnjena.

Tretja in največja ljubezen: mladina

"V mladih letih je treba pokazati človeku, kje naj išče pravo srečo in zadovoljnost, kje bo v vsakem času našel neminljivo lepoto, mir in srečo," je bil trdno prepričan Pavel Kunaver, zato je goreče vodil mladino v naravo, v gore. Po prvi svetovni vojni se je pridružil mladi skavtski organizaciji, ker je v njej videl idealno obliko za vzgojo takratne mladine. Za uradni začetek skavtstva na Slovenskem velja 22. oktober 1922, ko je skupina devetih fantov ustanovila svojo skavtsko skupino. Število skavtov na naših tleh je naraščalo in leta 1923 so slovenski skavti prvikrat dvignili zastavo na taboru v Kamniški Bistrici leta 1923. Njihov starešina je postal Pavel Kunaver – Sivi volk, ki je, kakor sam piše, ves vzradoščen ter poln svežih načrtov prevzel ponujeno mesto. Za mlade skavte je prirejal tabore, vodil jih je po izbranih poteh v gorah in ob morju. Skavte so močno povezovali taborni ognji, ob katerih so tiho obsedeli. Za veselo razpoloženje so s svojim naravnim humorjem skrbeli mladi Milčinski (sinovi pisatelja Frana Milčinskega, ki je njihovo skavtsko izkušnjo na humorističen način prikazal v svoji knjigi Skavt Peter). "Seveda je bila gojitev planinstva posebno pomemben del naše vzgoje, pa varovanje narave". Pavel Kunaver je bil prijatelj in vzgojitelj mladih tako v šoli kot izven nje: na taborjenjih, ekskurzijah ali izletih, Vedno je hotel dati od sebe vse najboljše, kar je vedel in znal, da bi tudi mladi, ki so ga obdajali, odnesli iz narave čim več doživetij in vtisov. V mnogih mladih Slovencih, ki so imeli priložnost sodelovati z njim, je Pavel Kunaver zapustil globoko sled.

(obletnica meseca 04_2008)

* 18. marec 1904, Sežana, † 27. maj 1926, Tomaj

"Dva fakta sta v življenju: življenje in smrt. Več jih ni. Saj pravim: piše se o tem težko. Jaz čutim v sebi veliko silo ravno vsled tega, ker mi Smrt ne more nič vzeti. Absolutno ničesar. Tudi mojih ciljev ne more odstaviti." Tako je razglabljal v svojem pismu Fanici Obidovi julija 1925 "pesnik našega Krasa" Srečko Kosovel, tedaj študent na ljubljanski univerzi. Deset mesecev pozneje, 27. maja 1926 ga je sredi cvetoče pomladi pokosila hladna smrt.

"Naj bo Srečko, da bo srečen"

Bil je najmlajši od petih otrok v družini narodno zavednega učitelja Antona Kosovela, ki je bil doma iz Črnič na Vipavskem, in njegove žene Katarine Stres iz Sužida pri Kobaridu. Prvorojenec je bil Stano (1895), sledile so hčere Tončka (1897), Karmela (1899) in Anica (1901). Vsi so bili rojeni v sežanski šoli, kjer je oče služboval, tudi Srečko, ki je zagledal luč sveta 18. marca 1904. "Bili smo vsi veseli," je leta 1974 za Ognjišče povedala njegova sestra Tončka, "in prav živo se spominjam, kako sva šli s sestro Karmelo v cerkev, ko smo ga nesli h krstu. Boter je bil očetov kolega, učitelj iz [torij, in prav on mu je izbral ime. Oče mu je mislil dati ime Kvintilijan, ker je bil peti otrok (lat. quintus - peti). Boter pa je rekel: 'Dajmo mu slovensko ime. Naj bo Srečko, da bo srečen!'" Ko je bil Srečko star leto in pol, so očeta kazensko premestili v odmaknjeno Pliskovico. Po treh letih pa je prišel službovat v Tomaj. Družina je stanovala v šoli, šele leta 1925 so se preselili v svojo hišo, v kateri je Srečko umrl. Sestra Tončka je o njem dejala, da ni bil kakšno "eterično bitje", temveč "čisto navaden človek, kakor smo vsi drugi", že kot otrok pa je imel "čisto svoj, nekam bolj globok in osebni odnos do vsega". Oče je poskrbel, da so vsi njegovi otroci študirali: Stano je končal učiteljišče, potem pa se je posvetil časnikarstvu (bil je tudi pesnik in pisatelj), Karmela je študirala glasbo in bila priznana pianistka, Tončka je bila uradnica v domačih krajih, Anica pa profesorica slovenščine. Srečka je oče leta 1916 poslal na realko v Ljubljano.

Želel je, da bi postal gozdarski inženir, ker je bil prepričan, da bo pogozdovanje Krasa to pokrajino kdaj rešilo revščine. Toda po maturi se je Srečko oktobra 1922 vpisal na filozofsko fakulteto mlade ljubljanske univerze in izbral tri smeri: romanistiko, filozofijo in slavistiko, poslušal pa je še predavanja iz umetnostne zgodovine."Vedno, ko je prihajal Srečko domov, ga je bil oče zelo vesel in vsi smo se radi pogovarjali z njim, ker je bil zelo duhovit in dovtipen," se je spominjala sestra Tončka. Srečko pa je prijateljici Fanici Obidovi v pismu (1926) zapisal: "Govorim zato veselo in šaljivo, da prikrijem vse trpko zase." Kot študent se je literarno udejstvoval. Februarja 1926 je šel s prijatelji na literarni večer v Zagorje ob Savi. Zvečer jim je vlak ušel, Srečko je ostal čez noč kar na postaji. Močno se je prehladil, skoraj ves marec je preležal v Ljubljani. Obležal je tudi v Tomaju, ko je prišel konec marca domov za velikonočne praznike."Oče mu je poskrbel najboljše zdravnike iz Trsta, a mu niso mogli pomagati," se spominja Tončka. "Točno dva meseca je bil doma in potem je umrl." Pred smrtjo mu je tedanji tomajski župnik Albin Kjuder, s katerim se je Srečko rad pogovarjal tudi o verskih vprašanjih, podelil zakrament za umirajoče.

"Izvirna melodija v zboru slovenske lirike"

Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je o Kosovelu zapisal, da je kljub svoji prezgodnji smrti "ustvaril v zboru slovenske lirike novo, izvirno melodijo ter z njo, z družbenokritičnimi eseji in s čisto, privlačno osebnostjo globoko deloval na vrstnike... Kljub rahlemu zdravju in šibkemu telesu ga je izredno mikalo stvarno in borbeno življenje." Srečko Kosovel je pisal pesmi, črtice, pesmi v prozi, eseje, članke in kritike. Ustvaril je veliko besedil, še več pa je ostalo v njegovi zapuščini osnutkov. Leta 1925 je pripravljal zbirko svojih pesmi z naslovom Zlati čoln, ki pa ni izšla. Pred smrtjo je bilo po raznih revijah objavljenih le okoli 40 njegovih pesmi. Leta 1927 je prijatelj Alfonz Gspan izdal knjigo Pesmi s 66 Kosovelovimi pesmimi. Šele petdeset let po njegovi smrti so zbrali in natisnili vse Kosovelovo zbrano delo. Prva knjiga zbranega dela, ki jo je uredil Anton Ocvirk (1946), prinaša 358 Kosovelovih pesmi, še toliko jih je tedaj čakalo v zapuščini. Kosovela smo sprva imeli za liričnega pesnika Krasa, ki sluti bližino smrti; po odkritju njegove bogate zapuščine pa se je izkazalo, da je eden najpomembnejših predstavnikov slovenske avantgardne poezije. V njegovih pesmih so poudarjene osebne bivanjske teme osamljenosti, nemoči, groze, smrti in tragičnega odnosa do sveta ter teme narodove ogroženosti in obstoja.

V nekaterih svojih pesmih Kosovel naznanja propad zahodne civilizacije zaradi krivde človeka, ki se je odtujil naravi in poštenosti. V zadnjem obdobju njegovega ustvarjanja ima pomemben delež proletarska in revolucionarna tematika, v proznih sestavkih, ki so nastali po letu 1925, je Kosovel pisal o družbenih in narodnostnih vprašanjih svojega časa, zlasti pa o razmerjih med umetnostjo in družbo. Nekateri literarni zgodovinarji bi ga radi uvrstili med svobodomislece in revolucionarje, sestra Tončka, ki je bila ob njem, ko je umiral, pa pravi, da je bil Srečko veren. "Tudi iz njegovih pesmi se vidi, da je imel verski čut, nekaj njegove lirike je prav religiozne."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 5, str. 28. 

* 18. marec 1912, Vipolže; † 2. decembra 1977 v Gorici

»Slovenski duhovniki na Primorskem so bili vsa stoletja tesno povezani s svojim ljudstvom, saj so tudi iz njega izšli ... Primorski duhovniki so bili samo iskreni in neupogljivi oznanjevalci evangeljske resnice in pravice v materinem jeziku, zvesti sinovi katoliške Cerkve in svojega naroda. Odklanjali so vsako nasilje, laž in prevaro. Ko je državna oblast ali politični režim, kot je bil fašizem, obsodil na smrt slovensko narodno manjšino, so se neustrašeno, za ceno velikih žrtev uprli takemu rodomoru prav duhovniki ... Veličina tega odpora in borbe ni bila v zunanjih manifestacijah, temveč v zvestobi svojemu poslanstvu, veri in narodu.« Tako je v svoji knjigi Primorska duhovščina pod fašizmom (Gorica 1979) zapisal dr. Rudolf Klinec, ki je bil tudi sam med duhovniki, ki so bili kot oznanjevalci evangeljske resnice o enakosti vseh ljudi odločni branitelji temeljnih človeških pravic svojih vernikov. Tega delavnega in odločnega moža malo Slovencev pozna, zato ga predstavljamo ob obletnici njegovega rojstva.

Študent ob delu v božjem vinogradu

Rudolf Klinec je bil sin Goriških Brd. Rodil se je 18. marca 1912 v Vipolžah v družini kmeta – kolona z desetimi otroki. Ob izbruhu prve svetovne vojne je vpoklican na fronto oče in dva starejša sinova; vrnil se je samo oče. Rudi se je kot šolarček odlikoval po svoji nadarjenosti, marljivosti in pobožnosti. Pobožnosti se je navzel od svoje matere, s katero je večkrat romal na Staro goro, in na enem od teh romanj je Rudi začutil, da ga kliče Bog v svojo službo. Po končani osnovni šoli v domačem kraju (še v slovenščini!) je odšel v Gorico v malo semenišče. Vključil se je v mladinsko gibanje, ki ga je vodil Ivo Juvančič, in se navdušil ideale tega gibanja: samovzgojo, ljubezen do narave, posebej do gora, predvsem pa do slovenstva in do Cerkve. Po maturi je vstopil v goriško bogoslovje. Predstojniki so poznali njegovo nadarjenost in takratni nadškof Carlo Margotti ga je poslal študirat v bogoslovje v Bologno, kjer so študirali bogoslovci iz raznih italijanskih pokrajin. Mašniško posvečenje je prejel 18. decembra 1937 in na praznik sv. Štefana, 26. decembra, je imel novo mašo v svoji domači župniji. Nadškof ga je poslal na župnijo Velike Žablje na Vipavskem z nalogo, da ob rednem dušno pastirskem delu študira cerkveni pravo na Lateranski univerzi v Rimu, kamor se je vozil z vlakom. Za doktorsko disertacijo, s katero je študij končal, si je izbral temo iz goriške cerkvene preteklosti Izvedba cerkvene zakonodaje Jožefa II. v goriški nadškofiji (1941). Med drugo svetovno vojno je vsa težka leta služil vernikom v svoji župniji Velike Žablje, ki jih je moral zapustiti maja 1945, ko so zmagoviti partizani prišli iz gozdov polni maščevanja. Med 'zaznamovanimi' je bil tudi on.

 Dnevniški zapisi 1943-1945, vojna kronika Primorske

 V malem semenišču so se nekateri dijaki navdušili za pisanje dnevnika. Med temi je bil tudi Rudolf Klinec: začel ga je pisati v tretjem razredu gimnazije in ostal zvest zapisovalec dogodkov okrog sebe vse do smrti. Izredno pomembni so njegovi zapisi v zadnjih dveh letih druge svetovne vojne, ki so izšli v knjigi Dnevniški zapisi 1943-1945 kot 21. zvezek zbirke Naše korenine Goriške Mohorjeve družbe leta 2010. Ti zapisi so 'vojna kronika' dogajanja na Goriškem med junijem 1943 in avgustom 1945 skozi oči izobraženega, politično aktivnega in izrazito narodno zavednega duhovnika, ki si je prizadeval za osvoboditev Primorske izpod fašističnega jarma. Po zlomu Italije 8. septembra 1943 je Primorska množično podprla splošno vstajo, ki jo Rudolf Klinec večkrat ocenjuje kot vstajo izrazito narodnega značaja, brez vsakršnega ideološkega predznaka. Goriška duhovščina ga je zaradi njegove modrosti in treznosti izbrala za pogajalca z OF, toda že jeseni 1944 se je ideološki (komunistični) pritisk OF spremenil v nasilje. Rokopis Dnevniških zapisov obsega tri zvezke. Skozi vsa vojna leta si je v vlogi župnika močno prizadeval za svoje farane in dosledno uveljavljal narodne in verske vrednote skupnosti, ki mu je bila zaupana. Da bi ljudem pomagal, je sam večkrat tvegal življenje. Konec vojne ga je presenetil v Velikih Žabljah. Zaradi osebne varnosti in strahu pred komunističnim nasiljem so zadnje dni aprila številni protikomunisti na Primorskem odšli v begunstvo v razna italijanska taborišča, ki so jih upravljali Američani in Angleži. Med njimi je bil tudi dr. Rudolf Klinec, ki je septembra 1945 nastopil zelo odgovorno in pomembno službo nadškofijskega kanclerja v Gorici, ki jo je opravljal vse do svoje prezgodnje smrti 2. decembra 1977

Primorski slovenski biografski leksikon

Poleg službe na nadškofiji je bil duša verskega in kulturnega dela za Slovence na Goriškem. Posebno je bilo njegovo mesto pri Goriški Mohorjevi družbi (GMD), zlasti po letu 1965, ko je postal njen tajnik. Pri GMD so izšle njegove knjige: Zgodovina goriške nadškofije (1951), Marija v zgodovini Goriške (1955), Zgodovina Goriške Mohorjeve družbe (1967), po njegovi smrti pa je izšla še knjiga Primorski duhovniki pod fašizmom (1979). Za časa njegove tajniške službe je GMD uresničila zamisel dela, "ki bi prikazalo delovanje vidnejših primorskih ustvarjalcev na vseh področjih slovenske kulture". Na seji odbora marca 1971 je s sodelavci predložil izdelan načrt Primorskega slovenskega biografskega leksikona (PSBL). »Delo naj bi bilo podobno Slovenskemu biografskemu leksikonu (SBL). Obdelalo naj bi osebnosti, ki so bile važnejše v zvezi z življenjem in delom primorskega človeka, in tudi tiste, ki bi zaradi nepomembnosti na splošni slovenski ravni ne našle vstopa v SBL, a so za Primorsko zelo zaslužne.« Navezali so tudi stike z uredništvom SBL v Ljubljani. Na seji 23. februarja 1972 so sklenili, naj delo izhaja v snopičih z vsakoletnimi mohorjevkami. Prvi snopič (A – Bartol) so bralci dobili v roke leta 1974, dvajseti in zadnji snopič (Dodatek M – Ž) pa je izšel leta 1994. Rudolf Klinec je postal njegov zavzet in najodličnejši sodelavec: napisal je nad sto člankov, čeprav je umrl že na koncu 4. snopiča, veliko jih je zapustil v rokopisu. Predvsem pa je PSBL vodil s svojim ogromnim znanjem, velikim ugledom in izredno človeško toplino. Ob njegovi smrti je dr. Kazimir Humar zapisal: »Rudolf Klinec se je s svojim raziskovanjem domače zgodovine in s svojim delom pri GMD uvrstil med tiste kulturne ustvarjalce, ki njih spomin ne bo izginil z njihovim odhodom od nas.«