* 5. januar 1907, Spodnja Polskava (Slovenska Bistrica) † 11. marec 1992, Ljubljana.

"Rad sem zahajal v mizarsko delavnico"

"Pisatelj, ki je v slovenski književnosti prvi spregovoril o lukarjih, viničarjih in splavarjih, je zgodnja spoznanja o svetu pridobil v očetovi mizarski delavnici," je o našem "slavljencu", ki se je rodil 5. januarja 1907 na Spodnji Polskavi, zapisala Berta Golob. "Mizarska delavnica mu je bila sicer namenjena, a ne usojena." Vanjo je rad zahajal in z občudovanjem opazoval, kako so v očetovih in v rokah njegovih pomočnikov nastajale mize, postelje in omare pa okna in vrata. "In kmalu sem se začel sam poizkušati v mizarstvu. Tudi kmečka opravila so pritegovala mojo pozornost, posebno tista, ki so zahtevala množico delavcev ali pomoč kakšnega stroja." Ne mizarstvo ne kmečko delo ga nista osvojila. "Vsa moja deška leta so pravzaprav napolnjevale zgodbe, najprej zgolj tiste, ki sem jih slišal, pozneje, ko so mi začele v roke prihajati knjige, pa tudi tiste, ki sem jih prebral v večernicah in drugih mohorjanskih knjigah, tudi Staretova Obča zgodovina je bila zame knjiga najbolj razburljivih zgodb." Bil je odličen učenec in zato je leta 1920 odšel v Maribor, da bi na tamkajšnji gimnaziji nadaljeval šolanje. Prvo leto je bil v dijaškem domu, kjer je imel kot odličen dijak brezplačno bivanje, vendar si je v želji po svobodi poiskal zasebno stanovanje ter se preživljal s poučevanjem otrok, ki so imeli težave z učenjem. Po maturi je razmišljal o poklicu, ki naj ga izbere. "Pokazala sta se mi dva poklica, ki bi mi omogočila, da bi ljudem izkazoval ljubezen, ki je je bilo polno moje srce: učiteljski in duhovniški," je izpovedal v svoji knjigi Nemir mladostnika. Odločil se je za učiteljski poklic. Po maturi je eno leto študiral v Parizu francoščino, potem pa se je na ljubljanski univerzi usposobil za profesorja slovenščine.

Pisal je le o tem, kar je videl in doživel

Pisati je začel v mariborske dijaške liste. Med ljubljanskim študijem se je začel oglašati v dnevnikih z reportažami: tako je pisal o Parizu, o poti po Češkem. K pisanju ga je spodbujala tudi življenjska nuja: že v svojem drugem visokošolskem letu se je namreč poročil z učiteljico Adelo in kmalu se jima je rodila hčerka Alda (nekaj let kasneje še sin Borček). Po diplomi oktobra 1931 se je vrnil k svoji družinici na Polenšak v Slovenskih goricah, kjer so bivali v dokaj revni viničariji. Čeprav z diplomo v žepu je bil brez dela. "Morali smo se preživljati zgolj od več kot skromne ženine učiteljske plače pa od vrtička pred hišo in gozdnih sadežev pod njo... V največji stiski, duševni in socialni, sem se slednjič lotil pisanja. Najprej sem napisal žalostno zgodbo iz svojih otroških let: med vojno (prvo svetovno) je mama nas otroke na božični večer poklicala v kuhinjo, kjer so moji dve sestri in mene čakala pod skromno osvetljenim in okrašenim božičnim drevescem še skromnejša darila." Konec leta 1932 je njegovo pisateljevanje (borbo za kruh) pretrgal dekret, s katerim je bil imenovan za suplenta na gimnaziji na Ptuju, kamor se je vsak dan vozil s starim kolesom. Med počitnicami leta 1933 se je družina preselila v Dornavo, kamor je bila premeščena Ingoličeva žena. V ta kraj je postavljeno dogajanje njegovega romana Lukarji (1936), katerega prvi del je izhajal v Ljubljanskem zvonu pod naslovom Zemlja in ljudje, in si z njim pridobil ime. V njem, kot v vseh svojih drugih predvojnih delih (Soseska, Na splavih, Matevž Visočnik) je po načelih socialnega realizma največkrat oblikoval kot glavni motiv spopad med delodajalci in delavstvom. Z njimi je v slovensko pripovedništvo vnesel svet med Pohorjem in Halozami; svet viničarjev, bajtarjev, gruntarjev, lukarjev in splavarjev. Ta svet je poznal od blizu, čutil ga je na "lastni koži", zato je lahko o njem tako prepričljivo pisal.

Plodovit mladinski pisatelj - oče Gimnazijke

Od junija 1941 pa do maja 1945 je Anton Ingolič kot izgnanec z družino živel v Srbiji (Arandjelovac, Zaječar, Ćuprija, Beograd). PO vojni se je vrnil na Ptuj, kjer je bil gimnazijski profesor eno leto, zatem je odšel v Maribor, leta 1955 pa se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Ingolič postal profesor slovenščine na klasični gimnaziji. Ves ta čas so izpod njegovega peresa prihajala številna dela, s katerimi je "zavestno pisal politično tendenčno slovstvo v smislu socialističega realizma, da bi pomagal pri 'obnovi domovine in izgradnji socializma', kakor so označevali politična in gospodarska prizadevanja v prvih povojnih letih" (Anton Slodnjak). Posebej velja omeniti njegove izseljenske romane (Kje ste, Lamutovi?, Lastovka čez ocean, Črni labirint), ki jih je napisal, ko je obiskal domala vse dežele, kjer bivajo Slovenci. Ingolič je eden najplodovitejših sodobnih pisateljev za otroke in mladino.

Otrokom se je najbolj priljubil s svojo povestjo Tajno društvo PGC, ki je bila dramatizirana, mladino pa je nagovoril s svojima romanoma Mladost na stopnicah (1962) in Gimnazijka (1967). "Gradiva sem si dovolj nabral med dolgotrajnim delom v šoli... V roman sem skušal položiti svoje spoznanje o srednješolski mladini, svoje razumevanje za njene probleme in dileme, svoj protest zoper brezdušnost naše šole in mnogo premajhno skrb staršev za stiske njihovih doraščajočih otrok, a tudi kritiko prečesto zgolj manifestativnega zanimanja naše družbe za mladino... Kakor so otroci povest o pegecejevcih sprejeli za svojo, tako si je mladina prisvojila Jelkino zgodbo." Svoje rodovitno pero je Anton Ingolič odložil 11. marca 1992.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2007) 1, str. 32.

* 6. marec 1475, vas Caprese, Toskana (I), † 18. februar 1564, Rim (I)

Navdih iz vere in Svetega pisma

Romarji, ki obiščejo Rim, vedno posebno pozornost posvetijo Sikstinski kapeli, ki bo kmalu stara 540 let (1475) in se imenuje po papežu Sikstu IV., znana pa je po tem, da v njej volijo novega papeža. Pozornost romarjev bo veljala slikam na stropu in veliki sliki z nazivom 'Poslednja sodba', ki zavzema celo steno. Vsa našteta dela so izšla iz rok velikega genija – kiparja, slikarja, arhitekta in pesnika Michelangela Buonarrotija, ki se je rodil na današnji dan.

Pri avdienci ob 500-letnici umetnikovega rojstva (1975) je papež Pavel VI. vernikom toplo spregovoril o tem velikanu. Poudaril je, da je vse Michelangelovo umetniško delo tudi veličasten spomenik duha, ki je živel iz svetega pisma. »Tega umetnika,« je dejal papež, »eni napadajo, da je v krščansko umetnost vnesel pogansko gledanje, drugi pa ga branijo, da je klasični in poganski umetnosti vdihnil vzvišenega krščanskega duha. To naj raziskujejo in ugotavljajo umetnostni zgodovinarji, mi se omejimo le na to, da priznamo veličino brez primere tega umetnika ter se spomnimo, da je bil v svojem čutenju globoko religiozen in katoliški.« Svoje čutenje je izpovedal v kipih in slikah, a tudi v svojih sonetih, ki so prav taki kot njegove umetnine v kamnu in barvah – človeško pristni, možati, trdi, a iskreni. Slovenci smo jih dobili tik pred koncem zadnje vojne v prevodu Alojza Gradnika. V enem sonetov (XIV.) pravi, da je bil njegov "porod le model nevažen", 'popolna stvar' pa je postal "šele ko v tebi sem bil prerojen".

Rodil se je 6. marca 1475 v mestecu Caprese blizu Florence (Firenze), kjer je bil njegov oče občinski predstojnik. Ko mu je služba potekla, se je družina vrnila v Florenco. Michelangelo je že kot otrok kazal veliko nadarjenost za slikarstvo in kiparstvo. Sam o sebi je zapisal, da je že z materinim mlekom pil "dleto in kladivo, s katerima je klesal like". Proti očetovi volji - poklic umetnika se mu je zdel sramoten! – je trinajstleten vstopil v delavnico slavnega slikarja Ghirlandaia, a je tu ostal komaj leto dni, kajti privlačilo ga je kiparstvo. Kiparska šola je bila v vrtovih tedanjega florentinskega mogočneža Medičejca Lorenza Veličastnega, ki je bil velik ljubitelj umetnosti. Tu je Michelangelo spoznal svet antike in duha humanizma, ki se je kazal v občudovanju lepote in moči človeka. Navdušil se je tudi za pesništvo. Postal je eden najboljših pesnikov svoje dobe, v svojih pesmih je iskreno izpovedoval, kar je čutil. Svoje pesmi iz mladih let je kasneje uničil, ohranili so se le soneti, ki so nastali po šestdesetem letu. V njih opeva duhovno ljubezen do vdove Vittorie Colonna, katero je spoznal, ko mu je bilo šestdeset let. O tej svoji ljubezni je zapel: ».Ljubezen čista hrepeni v višave / in srce izprevidno in možato / za ženske čar ne vnema strast hotljiva. / / Ta k zvezdam, druga vleče le v nižave, / ta v duši, druga le v čutilih biva..." Bil je vse življenje neporočen. Dejal je, da je njegova žena, za katero je žrtvoval vse, umetnost, otroci pa so dela, ki jih zapušča.

Mihelangelo ni bil prijetne zunanjosti in niti velik družabnik. Še mlademu je neki kolega v prepiru razbil nos. Najraje je bil sam in v samoti je premišljeval in snoval. Anekdota pravi, da je nekoč Michelangelo dejal slikarju Raffaelu: »Hodiš z velikim spremstvom kot kakšen vojvoda!« Rafaello pa mu je odvrnil: »Ti pa sam kot kak rabelj!« Prijateljev res ni imel veliko.

S prvimi deli, za katere je jemal snov iz antičnih legend (Speči Kupido, Pijani Bakh, Umirajoči Adonis), je opozoril nase. Njegovi kipi so kazali neverjetno življenjsko in umetniško silo. V svojem srcu pa je kljub humanističnemu gledanju na umetnost ostal zvest krščanski veri. Bil je velik občudovalec spokornega pridigarja Savonarola, ki je bičal moralno pokvarjenost tedanjega krščanskega sveta. Zaradi tega je bil leta 1498 obsojen na grmado. Michelangelo je bi! tedaj v Rimu, kamor ga je dve leti prej gnal neki notranji glas, ki mu je govoril, da bo le v središču krščanstva našel primerno ozračje, da kot umetnik izpove svoje krščansko gledanje na svet. Bolečino ob smrti prijatelja Savonarole je izrazil v nesmrtnem kipu Pietži, ki je od leta 1749 na sedanjem mestu v baziliki svetega Petra. Umetnino je začel ustvarjati kot triindvajsetletnik in jo končal v dobrem letu (1499). Ko so mu očitali, da je Marija na tem kipu premlada, je odgovoril: „Bila je brez greha, zato se sploh ni mogla starati."

V času, ko je živel Michelangelo, se je na papeškem prestolu zvrstilo kar 11 papežev. Služil je mnogim, najpomembnejšo vlogo v njegovem življenju pa sta imela Julij II. (1503-13) ter Pavel III. (1534-49). Julij II. je bil iz plemiške družine della Rovere. Bil je velik prijatelj umetnosti in okoli sebe je zbral smetano tedanjih umetnikov: arhitekta Bramanteja (ki je izdelal načrte za novo cerkev svetega Petra, ki so jo začeli zidati leta 1506, končali pa 1626, slikarja Raffaella Santija in kiparja Michelangela. Le-ta naj bi izdelal monumentalno zgradbo papeževega spomenika v cerkvi svetega Petra. Niti papež niti Michelangelo nista bila ravno genija, lepih manir; odločna in premočrtna moža sta se večkrat pošteno udarila, na dnu srca pa sta drug drugega le spoštovala. Michelangelo je papeževo naročilo z veseljem sprejel in brž je odhitel v Carraro, da odbere primeren marmor za kipe. Med njegovo odsotnostjo je ljubosumni Bramante pregovoril papeža, naj ne daje delati nagrobnika, češ da to ni dobro znamenje. Michelangelo se je ujezil in kljub prigovarjanju papeževih poslancev šel v Florenco. V Rim se vrnil leta 1508 in tedaj mu je papež naročil, naj poslika strop Sikst inske kapele. Michelangelo se je imel za kiparja in dela ni hotel sprejeti. »Saj imate Raffaella!« je dejal papežu. Vendar je papež vztrajal pri svoji zahtevi in umetnik je moral popustiti. Pod stropom Sikstinske kapele je dal postaviti oder in maja 1508 se je lotil dela. Več kot štiri leta je potem cele dneve - včasih tudi ponoči - preležal tam gori, z obrazom obrnjenim navzgor, da je skoraj oslepel. K njemu je smel dvakrat na dan samo služabnik s hrano, od časa do časa se je gori prikazal tudi papež, ki je nestrpno spraševal, kdaj bo končal. »Kadar bom utegnil!« je bil kratek Michelangelo. Delo ga je vsega prevzelo.

Iz njegovega vernega srca so vstajali veličastni svetopisemski prizori stvarjenja, prvega greha, liki prerokov in Sibile. 31. oktobra 1512 je dal podreti oder, naslednji dan, na praznik Vseh svetnikov, je bila v kapeli zahvalna pesem, potem pa so množice Rimljanov hodile občudovat silno umetnino.

Michelangelo je dokazal, da je tudi velik slikar. Tedaj pa je umrl Julij II. Z njim je Michelangelo izgubil prijatelja in zaščitnika. Dva papeža, ki sta bila iz florentinske rodbine Medičejcev, sta mu zaupala izdelavo nagrobnikov, toda bila sta preveč zahtevna in Michelangelove robustne figure jima niso bile všeč. Umetnik je veliko delal tudi v domačem mestu. V tem času je izdelal tudi kip Mojzesa za nagrobnik papeža Julija II. Kip mu je uspel tako zelo, da je baje Michelangelo Mojzesa udaril po kolenu in dejal: »Parla, Moise«) (Govori, Mojzes!) Kip je v rimski cerkvi svetega Petra v vezeh.

Ko je leta 1534 prišel za papeža Pavel III. iz rodbine Farnese, je umetnika spet poklical v Rim. Naročil mu je, naj na veliko steno za oltarjem naslika fresko 'Poslednja sodba'. Na steni s površino okoli 340 kvadratnih metrov je v sedmih letih upodobil Kristusa sodnika ter zveličane in pogubljene. Freska, ki so si jo lahko ljudje ogledali 1. novembra 1541, ni le Michelangelova največja mojstrovina, ampak tudi eno največjih del, kar jih je ustvaril človeški duh. Pravijo, da iz „Poslednje sodbe" veje duh strogosti, ki je vel iz pridig Savonarola. Mnogi so Michelangela grajali zaradi golote njegovih likov, kasneje so jih skušali 'obleči', umetnik pa ni videl v goloti, kakor jo je slikal on, nič slabega.

Silvester Čuk (članek v Ognjišču 04_1975)

* 7. marec 1785, Milano, † 22. maj 1873, Milano

pisatelj 'Zaročencev' in 'Svetih himen'

Drugi vatikanski cerkveni zbor je izdal posebno Izjavo o krščanski vzgoji. V njej je med drugim zapisano: »Ker so starši dali otrokom življenje, jih veže kar največja dolžnost, da otroke vzgajajo; zato je treba priznati, da so prav oni njihovi prvi in glavni vzgojitelji. Njihova vzgojiteljska vloga je tako važna, da jo je silno težko nadomestiti tam, kjer bi manjkala.« Resničnost teh besed potrjujejo zgledi iz vsakdanjega življenja ko otroci v odločilni življenjski dobi v domači hiši - iz različnih vzrokov niso deležni modre in dosledne vzgoje. Še slabše je, če starši z besedo in zgledom spodkopavajo in podirajo vzgojna prizadevanja drugih.

To bomo spoznali iz življenja italijanskega pisatelja in pesnika Alessandra Manzonija, čigar obletnice rojstva se spominjamo na današnji dan. Rodil se je namreč 7. marca 1785 v grofovski družini v Milanu, glavnem mestu Lombardije, ki je bila takrat pod Avstrijo. Njegova mati Giulia, hči enciklopedista in zgodovinarja Cesareja Beccaria, ga je sicer dela v zavod, ki so ga vodili katoliški redovniki bernabiti, toda deček je prišel tja prepojen s svobodomiselnim in protiverskim duhom, ki se ga je navzel od nje. V skladu s svojimi nazori se je mati ločila od Alessandrovega očeta, šla z rojakom Milančanom v Pariz in se tam predajala brezskrbnemu življenju. Šolska vzgoja ni mogla v Alessandru izpodriniti tistega, kar je bilo v njem od doma.

Ko je petnajstletni Alessandro leta 1800 od očetov bernabitov prejel spričevalo o končanem šolanju, se je vrgel v veselo življenje in ljubezenske pustolovščine - po zgledu svoje matere. Eden od prijateljev je Alessandru dejal, naj vendar rabi pamet. Mladi Manzoni je bil še toliko trden, da je prijatelja ubogal in se je začel učiti. Leta 1805 je umrl grof Carlo Imbonati, prijatelj njegove matere in v materinem srcu naredil prostor za sina. Alessandro je odšel v Pariz. Čedni dvajsetletni mladenič je očaral gospodo po salonih, v katere ga je vpeljala mati. Zlasti se je priljubil gospe Condorcet, vdovi po znamenitem učenjaku. V njenem salonu je srečal Clauda Fauriela, razgledanega moža, ki je Alessandra naučil treh reči: izostril mu je čut za zgodovino in ga naučil raziskovalnega dela, odkril mu je novo smer v književnosti in kulturi, ki je dajala besedo ne samo razumu ampak tudi srcu, ki je videla življenje preprostega ljudstva, imela smisel za preteklost in naravo m je v človeku spet poudarjata dušo; slednjič ga je naučil opazovati človeka — predvsem pa samega sebe.

Leta 1807 se mu je prismejala nova sreča: našel je plemenito dekle, o kateri je po njeni smrti zapisat, da je bita v njej „z modrostjo matere in ljubeznijo žene združena tudi deviška duša"*. To je bila Henriette Blondel, kalvinka po veri, kakor njen oče, doma iz Ženeve. Kako malo je bilo takrat Alessandru do katoliške vere, vidimo že iz tega, da se je poročil po kalvinskem (protestantskem) obredu.

Toda mlada, komaj sedemnajstletna žena je spoznala dva katoliška duhovnika. Njeno pozornost je vzbudilo katoliško bogoslužje in Češčenje Matere božje. Tako se je zgodilo, da sta se Manzonijeva leta 1810 še enkrat poročila, tokrat po katoliškem obredu ~ pri Svetem Roku v Parizu. Še prej pa je bila ona sprejeta v katoliško Cerkev, on pa je po dolgem času spet opravit dobro spoved in prejet sveto obhajilo. Čez malo časa mu je sledila tudi mati. Ko se je mladima zakoncema Manzoni. nato rodila hčerka Julija, je bila Alessandrova sreča popolna.

Manzoni se je za svoj korak odtočil po resnem in treznem premisleku ter po temeljitem poglabljanju in študiju. Najprej ga je razočarala francoska revolucija, ki je oznanjala, da je človek sam po sebi dober in da je treba le nekaj odtokov, pa bo tudi srečen. Dejansko pa je pustila za seboj okrvavljeni Pariz in vso Francijo ter sprožila nebrzdani francoski imperializem, ki je Evropi prinesel morje gorja. Uvidel je, kako zelo je utemeljen krščanski nauk o izvirnem grehu in k slabemu nagnjeni človeški naravi. Potem je spoznal, da je zgodovina nesmisel in zmeda, če ne priznamo druge od temeljnih krščanskih resnic: da je namreč Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, ter da je treba upoštevati tudi plačilo na onem, ne le na tem svetu.

Romantična smer v umetnosti ga je nagnila, da se je začet globlje zanimati za krščanstvo. In čim bolj ga je res spoznaval, tem bolj se mu je vse jasnilo in skladalo. Neizrečeno srečen je zapet svojih pet svetih himen: Božič, Trpljenje, Vstajenje, Binkošti in Ime Marijino. Neki kritik je zapisal, da italijanska beseda od Danteja dalje ni več pela tako, kakor poje v Manzonijevih himnah.

Nato se je Manzoni lotil zgodovinske drame. Napisal je dve (Grof Carmagnola, Adelchi) in v njih čudovito stvarno orisal življenje preteklih dni; s posebno ljubeznijo opisuje življenje preprostega ljudstva.Leta 1827 je izšlo njegovo življenjsko delo — roman 'Zaročenca' (I promessi sposi), ki pomeni prelom v moderni italijanski književnosti. Tu beremo tudi o zanikrnem župniku, ki je pod oblastjo svoje kuharice in iz strahopetnosti ne vrši svojih dolžnosti, kakor bi moral. Tu najdemo kapucinskega provinciala, ki se da vplivati od mogočnih tega sveta in prestavi daleč proč gorečega redovnika, ki se je edini zavzel za dva poštena mlada človeka — zaročenca, glavna junaka romana. Tu vidimo nevredno redovnico, ki je šla v samostan, ker so jo prisiliti domači, in ta proda nedolžno Lucijo zločinskemu mogočniku, ki je strah in trepet okolice. Skratka, Manzoni opisuje pokvarjeno družbo sedemnajstega stoletja. Na drugi strani najdete v tem romanu tudi gorečega in svetniškega patra Kristofora, možatega in čisto ljudskega nadškofa kardinala Federiga Boromejskega, vmes pa vse vrste zlobe in kreposti. Vidi se, da Manzoni pozna zgodovino človeka in riše jo takšno, kakršna je res bita, človeka podaja, kakršen je bit in kakršen je še danes. V vsem pa se zrcali vera v božje vodstvo. Glavni junak Renzo izpove to vero, ko kot begunec da revni družini zadnje novčiče z besedami: "Bo že Bog dal!" Božje vodstvo bedi nad malimi in velikimi in zmerom dosega svoje cilje, naj delajo ljudje zanje ali zoper nje. Papež Pij XI. je imel ta Manzonijev roman vedno na svoji pisalni mizi in ga je pogosto jemat v roke. (Prvi slovenski prevod tega romana je izšel leta 1001, potem pa še leta 1925 in 1977).

Pisateljsko in pesniško delo je Manzoniju prineslo veliko slavo ter številna javna priznanja Vse to pa ni moglo zadržati udarcev, ki so ga zadevali v zasebnem življenju. V njegovi družini je bilo izredno veliko smrti. Na božični dan leta 1833 mu je umrla ljubljena žena Henriette; naslednjo jesen je pokopal svojo prvorojenko Giulio, ki je bila poročena komaj tri leta (umrlo mu je osem otrok, preživela sta ga le dva). Svojo žalost in bolečino ob teh izgubah je zaupal Mariji, Kraljici mučencev: »Mati, ki zrla si strtega lica, / kakšen na križu Sin ti umira, / prosi za nas, razbolenih Kraljica, / da v njega slavi ga vidimo kdaj.« 22. maja 1873 je prišla vrsta nanj, dva meseca zatem, ko je dopolnil 88 let življenja. Za prvo obletnico njegove smrti so prvič izvajali veličastni Verdijev Rekviem ki ga je ta veliki skladatelj zložil prav njegov spomin.

(zapis v Ognjišču 03_1985)

* 20. november 1813, Radomerščak pri Ljutomeru, † 7. marec 1891, Dunaj

Prlekija (po narečni besedi 'prle', t.j. 'prej'), ^ slovenska pokrajina, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje, si po pravici lasti posebno mesto v kulturnem življenju našega naroda. Iz te deželice so namreč izšli številni možje, ki so s svojim ustvarjalnim delom prispevali pomemben delež na raznih področjih: npr. pisatelji in pesniki Ksaver Meško, Stanko Cajnkar in Edvard Kocbek, dramatik Bratko Kreft, literarni zgodovinar Anton Slodnjak ter priznani psiholog in bogoslovni pisatelj Anton Trstenjak. Med vsemi Prleki pa se je najvišje povzpel Franc Miklošič, ki si je s svojimi temeljitimi znanstvenimi spisi prislužil naslov največjega slovenskega jezikoslovca 19. stoletja. Dosegel je tudi visoke akademske časti: bil je profesor na dunajski univerzi, večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze.

Temu slavnemu možu je zibelka tekla na Radomerščaku, vasici južno od Ljutomera, središča Prlekije. Tam se je rodil 20. novembra 1813. Ko mu je bilo šest let, se je družina preselila v Ljutomer, kjer je oče imel gostilno in trgovino, kar je v tedanjih razmerah dajalo trden družbeni položaj. Franc je do leta 1824 obiskoval ljudsko šolo v Ljutomeru, potem pa šel na gimnazijo: najprej v Varaždin (1824 - 1826), nato pa v Maribor (1826- 1830).

Jeseni 1830 je odšel v Gradec študirat pravo in modroslovje. Po končanem študiju prava (1836) seje izpopolnjeval v filozofiji ter bil maja 1837 imenovan za predavatelja prava na graški univerzi. V začetku naslednjega leta je dosegel doktorat iz filozofije. Ker ni dobil mesta rednega profesorja filozofije v Innsbrucku, je šel na Dunaj, kjer si je 1840 pridobil naslov doktorja prava. Nekaj časa je delal v odvetniški pisarni, leta 1844 pa je dobil službo v dunajski dvorni knjižnici, precej po zaslugi jezikoslovca Jerneja Kopitarja (1780-1844), rojaka iz Repeni pod Šmarno goro. Leta 1849 je bil Miklošič imenovan za izrednega, naslednje leto pa za rednega profesorja na dunajski univerzi; v letih 1851, 1856 in 1865 je bil dekan filozofske fakultete, 1854 pa rektor univerze. Leta 1852 se je poročil in v zakonu sta se mu rodila dva sina.

Ves čas šolanja je bil Franc Miklošič med najbolj nadarjenimi učenci. Njegov gimnazijski profesor Župančič iz Maribora, ga je imenoval 'nebrušen diamant'. Odlikoval se je zlasti v jezikih, v katerih se je izpopolnjeval kot študent v Gradcu, kjer se je mnogo družil s svojim rojakom Stankom Vrazom, kasnejšim ilirskim pesnikom. Po prihodu na Dunaj (1838) se je njegovo poznanstvo s Kopitarjem razvilo v trdno prijateljstvo. Miklošič je bil Kopitarjev učenec; kot jezikoslovec pa je svojega učitelja daleč prekosil. Postal je njegov naslednik v dvorni knjižnici (za to mesto ga je priporočalo njegovo znanje klasičnih jezikov, sanskrta, nove grščine, italijanščine, francoščine, angleščine, seveda tudi nemščine in slovanščine 'v vseh njenih narečjih'); za njim je podedoval cenzorsko mesto za slovanske, novogrške in romunske spise. Predvsem pa se je uveljavil kot jezikoslovec in v njegovem času je bil Dunaj priznano slavistično središče. Miklošič je opozoril nase s svojo tehtno oceno Primerjalne slovnice Nemca Franza Boppa (1844); naslednje leto je izšla njegova knjiga Radices linguae slavicae veteris dialecti - kratek etimološki slovar staroslovanskega jezika, ki ima svojo vrednost še danes. Miklošičevo delo obsega 34 samostojnih knjig v 44 debelih zvezkih; njegovih znanstvenih spisov, ki jih je izdala dunajska akademija znanosti, katere redni član je Miklošič postal leta 1851, je po številu 108. Njegovo književno delo je obsegalo skoro vse panoge slovanskega jezikoslovja: slovnico, slovar, zgodovino, narodopisje itd. Slovanskemu primerjalnemu jezikoslovju je položil temelje. Njegova dela so vplivala tudi na razvoj slovenskega knjižnega jezika, zlasti po zaslugi Frana Levstika, njegovega zvestega učenca. Miklošičevo temeljno delo je Primerjalna slovnica slovanskih jezikov l-IV (Dunaj 1852-1875). V njej je najbolje in najbolj obširno obdelana stara cerkvena slovanščina, druge slovanske jezike primerja samo s staro cerkveno slovanščino, ne pa med seboj. Med njegova zadnja dela sodi Etimološki slovar slovanskih jezikov (1886), ki je še danes vsakemu slovanskemu jezikoslovcu nujno potreben priročnik. Na slovensko šolstvo je Miklošič vplival s svojimi Slovenskimi berili za srednje šole, ki so utrdila našo pisavo. Njegovo življenje se je izteklo 7. marca 1891 na Dunaju in na osrednjem pokopališču cesarske prestolnice je našel svoje zadnje počivališče.

(obletnica meseca - Ognjišče 03_1991)

* 12. november 1912, Miren; † 10. marec 1944 Trst, Italija

Sam Bog ve, kaj vse bi naredil Stanko Vuk, obetajoč pesnik in pisatelj, snovalec vsestranskega kulturnega delovanja med rojaki na Primorskem. Njegova življenjska pot je bila nasilno ustavljena v dvaintridesetem letu. Ob obletnici njegovega rojstva otresimo prah pozabe s tega velikega moža, da zasije nad nami njegova žlahtna osebnost. Ta najmočneje izžareva iz njegovih pisem iz ječe (zaprt je bil skoraj tri leta in pol), naslovljenih večinoma na ženo Danico. Njegova ljubezen do nje je v teh izpovedih čista, poduhovljena, povzdignjena na raven svetopisemske Visoke pesmi. V njej vidi svojo dopolnitev in rad sprejema njeno drugačnost.

Dela 'za narodov blagor' se je Stanko Vuk naučil v domači družini v Mirnu (pri Gorici), kjer se je rodil 12. novembra 1912 kot četrti od sedmih otrok. Njegov oče Anton je bil ravnatelj Čevljarske zadruge, vodil je tudi pevski zbor, sodeloval v telovadni organizaciji, bil vključen v goriški krog Krekovih krščanskih socialistov. Mati Rozalija je bila doma iz Medane v Brdih, kamor je Stanko rad zahajal in pravil je, da se 'čuti Brica'. Ko se je ob Soči odprla fronta, se je mirenska tovarna preselila v Nazarje. Po vrnitvi v porušeni Miren so si Vukovi zgradili hišo. Stanko je osnovno šolo obiskoval v Mirnu, nato pa je šel v nižjo srednjo šolo v bližnjo Gorico. Stanoval je v Alojzijevišču, kjer sta s Cirilom Kosmačem pisala v dijaški list Uporni veslar. Fašistična oblast je imela Vukove na piki. Ko so leta 1929 očetu vzeli ravnateljstvo Zadruge, se je Stanko umaknil v Jugoslavijo in se v Ljubljani vpisal na trgovsko akademijo. Čez leto dni je bil spet doma in je študij nadaljeval v Gorici, kjer je 1934 maturiral. Razvil se je v postavnega plavolasega fanta, ki je bil rad eleganten, ljubil je družbo in je bil, kot je sodil sam, 'klateški in vihrav'.

Mladostni nemir je prelival v svoje pesmi. Po maturi se je vpisal na 'najlepšo univerzo' Fa' Foscari v Benetkah, kjer je študiral politične in diplomatske vede (1934-1938) ter doktoriral z disertacijo o narodnih manjšinah v Jugoslaviji. Kot študent je bil v stikih s slavisti in literati (F. Bevk, B. Fatur, M. Matičetov, B. Pahor). Njegov duhovni voditelj je bil dr. Ivo Juvančič, podravnatelj goriškega semenišča. S prijatelji je obiskoval poslanca Virgila [čeka, župnika v Avberju na Krasu; zbirali so se na sestankih in študijskih dnevih (Višarje, Kovk). Po doktoratu je dobil službo v tržaški pisarni istskega duhovnika Boža Milanovića, ki je zastopal istrsko Mohorjevo družbo. Deloval je v narodnoobrambnem duhu; njegova kulturna in politična dejavnost je izhajala iz ideala krščanskega socializma. Fašističnim oblastnikom je bil zaradi svojega delovanja sumljiv. Novo 'črno piko' je pri njih dobil, ko se je 6. junija 1940 poročil z 22- letno Danico Tomažič, sestro mladega tržaškega komunista Pina Tomažiča.

Štiri mesece po poroki so ga fašisti aretirali. Na drugem tržaškem procesu (decembra 1941) je bil kot voditelj socialistov obsojen na 15 let ječe, njegov svak Pino Tomažič pa (skupaj s štirimi drugimi obtoženci) na smrt. Vuk je bil več kot eno leto zaprt v Trstu, potem so ga premestili v Fossano v Piemontu. Iz teh jetniških let se je, kot povedano, ohranilo okrog 400 pisem, ki jih je pisal v italijanščini, ker (zaradi cenzure) drugače ni smel. Izbor teh pisem, ki imajo poleg človeško-pričevanjske tudi umetniško vrednost, je izšel leta 1986 v italijanščini in slovenščini. V pismu z dne 16. februarja 1942 Stanko svoji ženi Danici, ki jo ljubkovalno imenuje Ninek, piše: »Čas, ki ga tu preživljam, ni zgubljen... V meni je bilo vedno nekaj dečka in tu je kraj, da izzorim v moža. Bil sem grozdje, zdaj so me potrgali in me dali v stiskalnico, da pokažem, kakšno vino je v meni.« Ko so ga februarja 1944 izpustili, se je Stanko začel pripravljati na odhod v partizane, toda 10. marca 1944 so trije neznanci (bela, plava garda ali partizani?) v stanovanju na ulici Rossetti ustrelili njega, ženo Danico in dr. Draga Zajca, ki je bil slučajno pri njih.

Literarna žetev Stanka Vuka bi bila bogatejša, če ne bi toliko ustvarjalnega časa izgubil v ječi, in če ga ne bi tako zgodaj doletela tragična smrt. Tisto malo ─ 35 objavljenih pesmi in 19 proznih besedil, povečini črtice ali samo osnutki ─ kar je zapustil, pa je napovedovalo polno, zlato zrnje. Njegove prve pesmi so izšle leta 1929 v goriškem mesečniku Družina, potem je objavljal v Domu in svetu, Ljubljanskem zvonu, Mladiki, Dejanju. Večina tega je zbrano v knjigi Zemlja na zahodu (Lipa, Koper 1959), ki sta jo uredila Milko Matičetov in Lino Legiša. Kot pesnik je bil Vuk blizu Župančiču, Gradniku pa Antonu Vodniku in Srečku Kosovelu. Vpliv ljudskega baladnega sloga se kaže v njegovem Križevem potu. Očetu je iz ječe pisal (20. septembra 1942), da njegova 'pesniška žila ugaša', vedno bolj pa ga privlači proza in sicer daljša. Omenja tudi dramo z evangeljskim naslovom Sol zemlje... Načrtov ni mogel uresničiti. Toda s tem, kar je ustvaril, in zlasti s tem, kar je bil, je bil 'sol slovenske zemlje'.

Silvester Čuk

* 7. marec 1880, Velika vas, † 29. december 1964, Ljubljana.

Če hočemo tega velikega moža bolje spoznati, bomo vzeli v roke njegovo knjigo Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva (Mohorjeva družba, Celje 1973), kajti v njenem drugem delu najdemo izčrpen Grafenauerjev življenjepis "iz prve roke": napisal ga je namreč njegov sin Bogo, priznan zgodovinar in akademik. Ivan Grafenauer je bil rojen 7. marca 1880 v Veliki vasi, župnija Brdo pri Šmohorju v Ziljski dolini. Grafenauerji spadajo med najbolj znane rodove med koroškimi Slovenci - tam so živeli že v 17. stoletju. Oče Miha je postal leta 1885 mežnar in organist pri farni in romarski cerkvi sv. Križa na Peravi, ki je zdaj del Beljaka. V tem mestu je Ivan leta 1900 končal gimnazijo z veliko maturo. Kot otrok, kasneje kot fant in študent slavistike in germanistike na Dunaju, je bil zelo navezan na domačo vas, na materin dom: ta navezanost je postala simbol ljubezni do domovine Koroške, kateri je želel služiti kot profesor in vzgojitelj zavednih Slovencev. Ta želja se mu žal ni uresničila in to ga je napolnilo z grenkobo. Vse življenje pa se je rad vračal na Koroško.

Odličen učitelj številnih rodov

Po končanem študiju je jeseni 1904 postal profesor na gimnaziji v Kranju. Njegova predmeta sta bila slovenščina in nemščina, poučeval pa je tudi petje in občasno celo telovadbo. Po opravljenih skušnjah je januarja 1906 dosegel naslov srednješolskega profesorja. 1. maja 1906 se je poročil z Ljudmilo (Milico) Dolžan iz Zabreznice. V njunem skladnem zakonu, ki je trajal dobrih 57 let, se je do leta 1927 rodilo trinajst otrok (med njimi, poleg že omenjenega B<162>ga, sin Radogost, ki je postal redovnik jezuit). Bil je skrben družinski oče; skupaj z ženo Milico je v reviji Mladika pisal razmišljanja O vzgoji otrok in Iz duhovnega življenja družine. Kot pripadnik katoliškega kulturnega kroga je največ sodeloval pri Domu in svetu. Leta 1908 je prišel za profesorja slovenščine na I. klasično gimnazijo v Ljubljani, kjer je ostal vse do svoje upokojitve leta 1940, razen treh let dopusta (1915-1918) za sestavo slovenskih beril za višje gimnazijske razrede in treh let, ko je bil začasni višji šolski nadzornik. Skozi šolo tega široko razgledanega slavista in človeško globokega, strogega, toda dobrega profesorja je šlo na stotine slovenskih izobražencev. Njegova zgoščena in pregledna Kratka zgodovina slovenskega slovstva (1917-1919, 1920) je bila v razdobju med obema vojnama najbolj razširjen gimnazijski priročnik. Julija 1917 je dosegel naslov doktorja. Ob ustanovitvi univerze v Ljubljani leta 1919 se je potegoval za katedro za zgodovino slovenske književnosti, ki pa je ni dobil, dasi je bil tedaj vodilni slavist. Ostal je še naprej na gimnaziji. Ta krivica ga je zelo bolela in trajalo je kakšnih deset let, da jo je prebolel. Zdravilo za to rano je bilo imenovanje za dopisnega (1940), nato pa rednega člana SAZU (1946). Uveljavil se je tudi kot jezikoslovec. Podrobno je raziskoval srednji vek ter zagovarjal misel o nepretrgani slovstveni tradiciji v tej dobi. Najbolj je to vidno v njegovi monografiji o karolinški katehezi in izvoru Brižinskih spomenikov.

Oče inštituta za slovensko narodopisje

Grafenauerja sta že v študentskih letih privlačili dve področji znanstvenega dela: jezikoslovje in narodopisje. Kot gimnazijski profesor se ni mogel posvečati narodopisju, vanj se je usmeril po upokojitvi. Na področju narodopisja se je uveljavil predvsem s svojimi dognanji o starosti naših ljudskih pesmi, o njihovi motiviki in njihovih oblikovnih značilnostih. Napisal je vrsto tehtnih razprav: o kompostelskem romarju, o štiftarjih, o Zariki in sončici, o mladi Zori. Za vrh Grafenauerjevega narodopisnega snovanja velja njegova monografija o Lepi Vidi (1943). Na njegovo pobudo je bil 3. oktobra 1951 pri SAZU ustanovljen Inštitut za slovensko narodopisje, ki mu je bil upravnik vse do svoje smrti. @elel je, da bi naše delo na področju narodopisja dobilo tudi mednarodno veljavo. Zato je leta 1956 sprožil misel o ustanovitvi delovnega krožka narodopiscev vzhodnoalpskih dežel - Alpes Orientales, v kateri sodelujejo slovanski, avstrijski, švicarski in furlanski narodopisci.

Delal je skoraj do zadnjega dne. "Ali je bolje tri mesece delati, kakor leto dni životariti?" se je vpraševal, ko mu je zdravnik poleti 1963 priporočil leto dni mirovanja. Grafenauer je delal naprej. Na božični dan leta 1964 je bil zelo utrujen, na Štefanovo (26. decembra) ga je zadela možganska kap, ki ji je 29. decembra 1964 podlegel.

(obletnica meseca - Ognjišče 12_1994)

* 27. januar 1738, Zagorice na Bledu, † 10. marec 1805, Ljubljana

"Kranjska ima jako ugodno lego za trgovino in obrt. Ljudstvo je nadarjeno, pa zelo siromašno. Kriva temu je nevednost, ker zna na kmetih komaj sto ljudi pisati in brati. Treba je učiti ljudi brati in pisati v domačem jeziku, da preprosti človek lažje in bolje spozna svoje krščanske dolžnosti." Tako je zapisal v svoji spomenici o šolskem vprašanju, poslani dunajski vladi leta 1773, Blaž Kumerdej, ki je umrl na današnji dan (10. marca 1805).

Zagovornik slovenskega šolstva

Pisec te poslanice z dolgim naslovom Domoljuben načrt, kako bi se dalo kranjsko stanovalstvo najuspešneje poučevati v pisanju in branju, se je rodil 27. februarja 1738 v Zagorici, vasi, ki je danes del Bleda (na levo roko, če prideš iz Lesc). Na latinskih šolah (klasični gimnaziji) v Ljubljani se je zanimal za ruščino in za cirilico in glagolico. Po maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovje, da bi študiral teologijo in postal duhovnik, pa si je kmalu premislil in odšel na Dunaj študirat filozofijo in pravo. Študij je končal z doktoratom in postal učitelj na dunajski orientalski akademiji. Ogreval se je za razsvetljenjsko miselnost, ki je navdihovala tudi tedanjo avstrijsko cesarico Marijo Terezijo. "Prosvetljena absolutistka" se je zanimala za izobraževanje preprostega ljudstva. "Ljudem je treba pomagati, da bodo živeli krepostneje, da bodo marljivejši in imovitnejši in tako lažje plačevali davke." Cesarica je leta 1772 izdala odlok za izboljšanje šolstva v vseh njenih deželah.

Šolske razmere v svoji kranjski domovini je želel izboljšati Blaž Kumerdej s svojo poslanico, ki jo je nenaprošen predložil dunajski vladi leta 1773. V njej poudarja potrebo, da se osnuje ljudskošolski pouk na podlagi materinščine, ako naj šola v slovenskih deželah prinaša kaj sadov (tedanja vlada je namreč hotela povsod ustanavljati le nemške šole). Dobro utemeljeni Kumerdejev predlog je vlada izročila kranjskemu deželnemu glavarstvu, ki je zbralo mišljenje cerkvene in svetne gosposke, po katerem so predlogi Blaža Kumerdeja neizvedljivi. Deželno glavarstvo je poslalo na Dunaj nekaj svojih predlogov, ki pa niso bili ugodno sprejeti. Dvorna pisarna je 12. julija 1773 odredila, naj se v Ljubljani osnuje šolska komisija in ustanovi normalka. Za njenega ravnatelja je bil imenovan Kumerdej "zaradi razboritosti in vneme, ki jo je pokazal v tej prevažni stvari".

Ravnatelj normalke in jezikoslovec

Normalka je bila šola, ki se je zgledovala po "normah" šole, ustanovljene leta 1771 pri Svetem [tefanu na Dunaju, kjer so poučevali po metodi opata Ignacija Felbingerja (po tabelah ali črkah). Ljubljansko normalko so odprli jeseni 1773 in sicer za štiri razrede hkrati, kar pa se je izkazalo za zgrešeno, ker se tvarina ni prav razdelila. Poglavitni razlog neuspeha je bilo dejstvo, da se je pouk vršil v nemškem jeziku, čeprav je bilo med 120 obiskovalci normalke le 20 nemških otrok. Med ljudmi je bilo veliko predsodkov zoper šolo pa tudi cerkvena in svetna gosposka nista bili posebno ogreti zanjo. Cesarica je bila huda in je za šolskega upravitelja na Kranjskem imenovala grofa Janeza Nepomuka Edlinga, oskrbnika brižinskih škofov v Škofji Loki, ki je kazal veliko vnemo za šolstvo pri nas.

Zanimanje za novo šolo je hotel spodbuditi najprej s tem, da je poslovenil več knjig, ki naj bi služile učiteljem in učencem. Sam je prevedel Mali katekizem, namenjen začetnim šolam ali trivijalkam, na katerih se je poučeval verouk, branje, pisanje in računstvo. Kumerdej je leta 1778 izdal naše prvo dvojezično berilo "Vadenja za brati v vse sorti pisanju za šolarje teh deželskih šol v cesarskih krajevnih deželah", ki so ga pri nas uporabljali vse do leta 1848.

Kumerdej se je ta čas posvetil jezikoslovju. Poglabljal se je v študij slovanskih jezikov in za to pridobival še druge. V ta namen se je leta 1779 rodila Kumerdejeva jezikoslovna akademija, ki je štela 15 članov in si je zadala nalogo urediti pravopis, gojiti jezik in zbirati gradivo za slovensko-nemški slovar. Ruski akademiji znanosti je 1780 poslal razpravo o jezikoznanstvu Slovanov in Rusov in s tem prvi pri nas opozoril o potrebi znanstvene povezanosti med Slovani.

"Akademik" in prevajalec svetega pisma

Blaž Kumerdej je bil vodilni član skupine slovenskih razsvetljencev, ki je hotela obnoviti Akademijo delavnih (Academia operosorum). Ta je delovala v Ljubljani v letih od 1701 do 1725. Za razliko od prve akademije (1693-1725), ki je bila po duhu humanistična, po jezikovni strani latinska, po zavesti glavnih članov pa kranjsko- domovinska, je bila obnovljena akademija po duhu prosvetljenska, po rabi jezika in po svojih narodnoprosvetiteljskih namenih že izrazito slovenska. Med njenimi člani so bili: prevajalec Svetega pisma Jurij Japelj, pesnik p. Damascen Dev, zgodovinar in dramatik Anton Tomaž Linhart, nabožni pisec oče Marko Pohlin in drugi. Na prvi javni seji (3. aprila 1781) je tajnik Jurij Japelj to novo akademijo imenoval "pravo slovstveno državo naše domovine". Družba, ki je imela namen pospeševati književnost, je delovala štiri leta. Kumerdej je sam sestavil poskus pravopisa, spisal je kranjsko-slovansko slovnico s težnjo ustvariti skupen slovanski jezik. Zapustil je bogato slovarsko delo (večina teh del je ostala v rokopisu).

Kumerdej je v svojem času veljal za najboljšega poznavalca slovenščine, zato ga je duhovnik Jurij Japelj povabil k sodelovanju pri novem prevodu Svetega pisma v slovenščino. Japelj in Kumerdej sta izdala v dveh knjigah Novi testament (1784, 1786) in prvi del Starega testamenta - Mojzesove bukve (1791), potem so delo nadaljevali drugi. Kumerdej si je s svojo vsestransko dejavnostjo pridobil vzdevek Neutrudni, ki ga je nosil kot član Akademije delavnih.

Silvester Čuk

* 24. december 1885, Gradec, † 7. marec 1958, Ljubljana

"Kristus je s svojim zgledom pokazal, kako naj se trpeči dvigne nad samega sebe in se obrne k njemu, ki je naše središče in naše vse. S to mislijo je umirala slovenska pesnica Lili Novy," je ob njeni smrti pred štiridesetimi leti (17. marca 1958) dejal ljubljanski stolni pridigar Josip Šimenc, ki je dobro poznal dušo te izredne žene.

Podobo Lili Novy je v svoji knjigi Obrazi (Ljubljana 1985) zelo lepo naslikal Josip Vidmar, ki ga je z njo vezalo dolgoletno neskaljeno prijateljstvo. Njegov prvi spomin sega v otroštvo: ko je bil v prodajalni svojih staršev na Starem trgu, je slišal klic: "Nora grofna gre!" Vsi so skočili k oknom ali vratom, da so videli "nenavadno rdečelaso in v hoji nekako poskakujoče dekle". To je bila Lili, po očetu pl. Haumeder, rojena v Gradcu 24. decembra 1885, po možu, češkem Nemcu in avstrijskem častniku, s katerim se je poročila leta 1911, pa pl. Novy.

Njena mati Vika, na katero je bila Lili močno navezana, je bila iz ugledne ljubljanske družine Ahačič, ki je stanovala v najlepši hiši na Starem trgu (številka 11a). Tam je Lili preživela večji del svojega življenja. Iz Gradca so se v Ljubljano preselili leta 1887; dve leti kasneje se je vdova Vika s hčerko Lili naselila pri svojih starših na Starem trgu. Lili je prvo šolsko modrost dobila od domačih učiteljev, potem je dve leti obiskovala zavod za dekleta iz "boljših" družin, iz katerega pa so jo zaradi slabega vedenja izključili (bila je "živi poper" in taka je ostala celo življenje). Nato so jo do dvajsetega leta vzgajale učiteljice in guverante, ki so jo poučevale v nemščini, slovenščini in angleščini. Ko ji je bilo šestindvajset let, se je poročila s častnikom Novyjem. V zakonu sta se jima rodili dve hčerki.

Njen mož je kmalu zbolel na živcih in je bil poslan v bolnišnico za častnike na Češkem. Lili s hčerkama je živela v skupnem gospodinjstvu z materjo Viko. Bila je izrazita umetniška narava in že pri šestih letih je začela pisati pesmi, seveda v nemščini, po letu 1921 jih je tudi objavljala. Kot evropsko razgledana ženska je v Ljubljani iskala "svoj Weimar" - kulturni krog, v katerem bi se lahko razživela. Našla ga je pri slovenskih pisateljih in pesnikih (Fran Albreht, brata Juš in Ferdo Kozak, Josip Vidmar in drugi). Sestajali so se po kavarnah ter po domovih, kjer so razpravljali o umetnosti in o drugih vprašanjih. Josip Vidmar hvali njeno "gosposko diskretnost": ko je obiskovala prijatelje, nikoli ni raznašala nobenih čenč. Vidmar, ki se razglaša za "človeka brez religije", spoštljivo govori vernosti Lili Novy; "slovensko katolištvo ji je bilo sicer tuje, čeprav je imela slovenskega spovednika, ki ga je našla med starejšimi frančiškani". Ko sta za predstavo Beraške operete Vidmar in Liliy Novy skupaj 'kovala' popevke, je Lili zavrnila njegovo kitico: "vsem nam je treba živeti / in dovoljeno je vse, / tudi bližnjega požreti, / preden bližnji te požre." "Njena krščanska duša se ni mogla sprijazniti z besedo 'bližnji', ki je eden izmed pojmov najvišje krščanske zapovedi ljubezni do bližnjega. Aluzija ali norčevanje jo je bolelo." Tudi ni marala pogovorov o svoji globoki veri; ti pogovori so bili nedovoljeno poseganje v njen intimni svet.

Lili Novy se je šolala predvsem v nemškem jeziku in je v njem pesnila vse do smrti. Ko jo je življenje pripeljalo v Ljublajno, mesto njenih slovenskih prednikov, je začela v nemščino prevajati slovensko liriko (Blater aus der slowenischen Lyrik, Prešeren Gedichte, Jugoslawische Fraunsenlyrik). Šele po svojem petdesetem letu je začela pesniti v slovenščini. Leta 1935 je v reviji Sodobnost objavila svoje štiri prve slovenske pesmi. Ko so se njene pesmi množile, je začela misliti na zbirko. V začetku usodnega leta 1941 je izšla njena knjiga Temna vrata z ilustracijami Božidarja Jakca. Naslov Temna vrata se nanaša na vrata njene hiše na Starem trgu, ima pa tudi simboličen pomen. Osrednja tema te njene prve zbirke je ljubezen. Poznavalci poezije so bili veselo presenečeni, kajti "zaslišali so nov ženski glas in izvirne stihe resnične pesnice" (J. Vidmar). Po drugi svetovni vojni, ko čas ni bil naklonjen njeni poduhovljeni liriki, je pisala otroške pesmi (zbirka Pikapoka, Majhni ste na tem velikem svetu) in razne krajše stvari. Obiskovala je šole in otrokom brala svoje pesmi. Pesmi njenih zadnjih let je v zbirki oboki po njeni smrti (1959) izdal Josip Vidmar. V njih se težišče izpovedi pomakne k doživetjem minevanja in smrti. Po besedah Antona Slodnjaka "izražajo pogumen dvogovor s smrtjo in vedro slovo od življenja oziroma trdno upanje v posmrtnost... Celo v te pesmi umirajoče starke je vtkala nekaj vrstic oziroma kitic posebne lepote ter izpričala, da je v njeni neznatnosti živela močna duša."

Hodim in dvigam glavo, / preganjam morečo prikazen / in strah, ki je jalov in prazen./ Živeti - umreti - živeti - / saj konca nikoli ne bo./ / Hodim in čutim jo, slast / cvetlice, drevesa in ptice, / slišim šumenje in klice: / "Živeti - živeti - živeti!
Življenju je dan oblast!" (zadnji kitici pesmi Hodim)

(obletnica meseca - Ognjišče 03_1998)