Drinske mučenke - bl. Antonija Fabjan

Med petimi drinskimi mučenkami, članicami reda Hčera božje ljubezni, ki so 15. decembra 1941 v Goraždu dale življenje za Kristusa kot žrtve četniškega nasilja in bodo 24. septembra 2011 v Sarajevu slovesno razglašene za blažene, sta tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc iz župnije Šmarjeta pri Novem mestu in s. Antonija Fabjan iz župnije Žužemberk. Skupaj s s. Julo Ivanišević, Hrvatico in predstojnico samostana, s. Bernadeto Banja, Madžarko hrvaškega rodu, in s. Berhmano Leidenix, Avstrijko, sta delovali v manjšem samostanu na Palah pri Sarajevu. Po spopadih s hrvaškimi vojaki so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samostan ter v zimo in mraz odgnali sestre brez tople obleke in obutve, skupaj s pisateljem Ksaverjem Meškom, ki je bil kot izgnanec njihov hišni duhovnik. Samostan so izropali, nato pa zažgali. Sestre so pet dni in pet noči vlačili s seboj do Goražda, kjer jih je čakala mučeniška smrt. Njihova trupla so četniki vrgli v deroče valove reke Drine, ki je postala njihov grob, zato jim pravimo "drinske mučenke". Škofijski postopek za njihovo razglasitev za blažene se je pričel leta 1999 in končal leta 2002.

Hčere Božje ljubezni zveste do konca

Sestre reda Hčera Božje ljubezni, katerih temeljno poslanstvo je vzgoja in izobraževanje otrok in mladine, je na prošnjo sarajevskega škofa Josipa Stadlerja že leta 1882 pripeljala v Sarajevo sama ustanoviteljica s. Frančiška Lechner (1833-1894). Že jeseni tega leta so v Sarajevu odprle Zavod sv. Josipa, katerega ravnatelj (pa tudi profesor, učitelj, svetovalec in spovednik sester) je bil Anton Bonaventura Jeglič, poznejši ljubljanski škof, takrat pa kanonik v Sarajevu. Kmalu so sestre ustanovile še druge šolske in vzgojne zavode, v katere so brez razlike sprejemale otroke katoliških, pravoslavnih in muslimanskih družin. Leta 1911 so sestre kupile na Palah pri Sarajevu dvonadstropno vilo za oddih in za potrebe svojih bolnih sester. Dogradile so nove stavbe in odprle osnovno šolo, ki je delovala do konca prve svetovne vojne. Po letu 1919 je samostan na Palah poleg bolnih sester sprejemal bolnike in turiste. Imel je tudi nekaj zemlje, ki so ga obdelovale sestre same.

V usodnem letu 1941 je bilo na Palah pet sester, ki smo jih že predstavili. Povedali smo že, kaj se je zgodilo 11. decembra 1941. V Goražde so jih privedli 15. decembra. Po obilni večerji so se hoteli četniški oficirji 'zabavati' s sestrami. Začeli so jih loviti po sobi v drugem nadstropju vojašnice in trgati obleko z njih. Sestre, ki so dale zaobljubo čistosti Bogu, so bile odločene: rajši v smrt, kakor prelomiti svete zaobljube. Prednica sestra Jula je stekla k oknu, ga odprla in zakričala: "Sestre, za menoj! ... Jezus, usmili se nas!" Potem je skočila skozi okno, za njo so skočile še druge. Na kamnitih tleh so se pri padcu poškodovale, a so ostale žive. Tedaj so prihiteli četniki in jih z bajoneti pomorili. Njihova trupla so odvlekli na obalo Drine, kjer so zmrznila in grobar jih je porinil v deročo reko, ki jih je odnesla - v Božje naročje ...

Sestra Marija Antonija Fabjan

Vas Malo Lipje, kjer je bila 23. januarja 1907 rojena Jožefa Fabjan, blažena sestra Antonija, je bila tedaj pod župnijo Hinje, zdaj pa spada v župnijo Žužemberk. Oče je bil dvakrat poročen: v prvem zakonu je imel tri otroke, v drugem pa pet, Jožefa je bila po starosti tretji otrok iz drugega zakona.

Oče je zgodaj umrl in vse skrbi so padle na ramena mlade vdove, ki jo je telesni in duševni napor strl. Jožefa je skrbela zanjo kot enajstletna deklica, vendar je lučka njenega življenja ugasnila. Otroci so bili premajhni, zato so jih po smrti druge matere po tedanji navadi razdelili med sorodnike. Jožefa je imela srečo: k sebi jo je vzela teta Marija Poznik, pobožna in dobra žena. Ko ji je nečakinja razodela svojo odločitev, da gre v samostan, je bila vesela. Jožefa je stopila v družbo Hčera Božje ljubezni v svojem 22. letu v Sarajevu. Kot sestra je opravljala hišna dela, delala je na vrtu, na polju, v hlevu. Leta 1937 je naredila večne zaobljube. Ohranilo se je lastnoročno napisano besedilo zaobljub, kjer obljublja "dosmrtno uboštvo, čistost in pokorščino ... Prizadevala si bom, da bom zaobljube izvrševala z vsemi svojimi močmi, s pomočjo milosti Gospoda Boga." To je potrdila s svojo mučeniško smrtjo.

(pričevanje 04_2011)

* 5. oktober 1903, Ribnica na Pohorju, † 13. maj 1978, Maribor

škof Maksimilijan Držečnik
zvezda dobrote na nebu Slovenije

V Ribnici na Pohorju, rojstni župniji mariborskega škofa Maksimilijana Držečnika, bo 18. maja 2003 slovesnost ob 100. obletnici njegovega rojstva in 25. obletnici njegove smrti. Tega blagega moža je zelo lepo označil škof Vekoslav Grmič, tedanji kapitularni vikar, v zahvalnem nagovoru po pogrebnem obredu: "Z njegovo smrtjo je ugasnila posebna zvezda dobrote na nebu slovenske Cerkve in Slovenije sploh. Toda ta zvezda bo sedaj sijala od tam, kjer ne bo nikoli več ugasnila. Pošiljala bo svoje žarke na nas in ti žarki nas bodo spodbujali, naj hodimo po poti, ki jo je hodil on... Naj tako kakor on pričujemo za Kristusa s svojo dobroto in ljubeznijo."

Peti naslednik blaženega škofa Antona Martina Slomška je izšel iz trdne in narodno zavedne kmečke hiše v vasi Orlica, župnija Ribnica na Pohorju, kjer se je rodil 5. oktobra 1904 kot drugi od devetih otrok. "Dom mi je še vedno zelo pri srcu," je dejal kot sedemdesetletnik. "Od doma imam pravzaprav vse: dobre starše, vzgojo in versko življenje, povezano s Cerkvijo." V otroških letih je bil pastirček, veselilo ga je kmečko delo in čeprav ga je od otroških let spremljala misel, da bo nekoč duhovnik, je šel v šole nerad. Oče je bil župan in cerkveni ključar, župan že ded. Maksimilijan (sošolci so mu pravili Milan) je šel za starejšim bratom Jožefom na klasično gimnazijo v Maribor. Jožef je kot bogoslovec prvega letnika skupaj s tremi duhovniki julija 1923 utonil v valovih Drave, kar je materi strlo srce, da je leta 1925 umrla. Maksimilijan je stopil na bratovo mesto.
Prva dva letnika bogoslovja je naredil v Mariboru, po odsluženju vojaškega roka in po tretjem letniku ga je škof Andrej Karlin poslal v Rim, kjer je kot gojenec zavoda Germanik študiral na papeški univerzi Gregoriani. Med njegovimi sošolci je bil poznejši celovški škof Kostner, s katerim se je Držečnik enkrat na teden, kakor so dovoljevala pravila, pogovarjal v slovenščini. Sošolca sta bila tudi poznejša kardinala Josef Hoffner in Franz Konig, dunajski nadškof, ki še živi. Rimske študije je Držečnik končal z doktoratom iz modroslovja (1936) in bogoslovja (1938). V duhovnika je bil posvečen 30. oktobra 1932 v Rimu in tam je tudi pel novo mašo, katere so se udeležili vsi njegovi domači.
Ko se je vrnil domov, je bil nekaj časa kaplan v rojstni župniji, zatem dve leti kaplan in katehet v Celju. Od tam je jeseni 1936 prišel v Maribor za prefekta v dijaškem semenišču, sprejeti pa je moral tudi profesuro v bogoslovnem semenišču: najprej je predaval moralno teologijo in etiko, zatem pa Sveto pismo stare zaveze. Aprila 1941 so Maribor zasedli Nemci, ki so večino štajerskih duhovnikov, stebrov slovenstva v tej deželi, izgnali. Mnoge je sprejel tedanji zagrebški nadškof bl. Alojzij Stepinac, ki jih je poslal na župnije svoje škofije. Držečnik je postal kaplan na Visokem pri Malem Marofu, kjer je ostal več kot štiri leta. "Lahko rečem, da je bila to zame najlepša doba v moji duhovniški službi." Ljudje so ga imeli zelo radi, ker je bil tako žlahtno človeški.
Ko se je jeseni 1945 poslavljal od njih, niti on sam niti oni niso mislili, da bo njihov kaplan že naslednje leto postal škof! Odšel je v Ljubljano za vodja mariborskih bogoslovcev, imenovan pa je bil tudi za predavatelja Stare zaveze na teološki fakulteti ljubljanske univerze. Obe službi pa je opravljal le malo časa, kajti že 15. septembra 1946 ga je doletelo imenovanje za pomožnega škofa lavantinskemu (mariborskemu) škofu Tomažiču. "Ravno takrat sem študentom pri predavanjih razlagal preroka Izaija. Govoril sem jim o njegovem pozivu na mrtvo stražo, ko je na božje vprašanje: 'Koga naj pošljem?', odgovoril: 'Pošlji mene!' Tako sem dejal tudi jaz: 'Sprejmem odgovorno delo, ker me pošilja Bog.'
Bili pa so takrat težki časi." Prerok Izaija ga je navdihnil tudi za geslo, ki si ga je izbral za svoje škofovsko poslanstvo: "Z nami Bog in njegova Mati".

Škofovsko posvečenje je prejel 15. decembra 1946 v mariborski stolnici. Po smrti škofa Tomažiča je leta 1949 prevzel krmilo lavantinske/mariborske škofije, ki jo je modro vodil vse do svojega odhoda v večnost na binkoštno soboto, 13. maja 1978. Plemenit in blag kot je bil, je skušal po najboljših močeh reševati vprašanja, ki jih je prinašalo življenje Prizadeval si je za prenovitev mariborske stolnice, ustanovil je Slomškovo dijaško semenišče, gradil bogoslovno semenišče, pospešil je škofijski postopek za Slomškovo beatifikacijo. Pri pokoncilski prenovi svoje škofije se je držal načela: "Storiti moramo, kar moremo, upamo v razcvet verskega življenja, vsa prihodnost pa je v božjih rokah."

nekaj njegovih misli:

+ Če vprašamo, zakaj je Sveto pismo najbolj razširjena in najbolj brana knjiga, moramo odgovoriti, da zato, ker je življenjska knjiga, ki odgovarja na vsa vprašanja človeškega življenja in to v vseh časih. Ni zbirka predpisov, temveč knjiga načel, nadvse važnih.

 + Svojo neizčrpno in večno veljavno življenjsko modrost ima Sveto pismo odtod, ker je to božja knjiga, pisana po navdihnjenju Svetega Duha. Zato je njena vsebina vedno sodobna, pred tisoč leti enako kakor pred sto leti ali danes.

 + Sveta brata Ciril in Metod nas spominjata tistih časov, ko smo bili še vsi kristjani združeni v eni Cerkvi. Spomin na sveta brata nam bodi opomin, da molimo in delamo, da se edinost med kristjani obnovi.

 + K molitvi za cerkveno edinost vabim tudi drage brate evangeličane. Mi smo bratje po krvi, a še bolj bratje v Kristusu... Verujemo, da smo bili vsi v zakramentu svetega krsta prerojeni v božje otroke, da smo resnično bratje v Kristusu.

 + Slovenci smo se radi ponašali, da smo krščanski narod, medtem pa je vera v celih slojih naroda pešala, namesto nje pa je nastopila nova "vera" - brezboštvo. Gotovo ne brez krivde kristjanov.

 + Mladi ljudje so pripravljeni sprejeti avtoriteto, toda treba jo je pravilno izvajati. Ravnati avtoritativno, to je, zgolj v moči pokorščine, bi moralo biti (tudi v samostanu) nekaj izjemnega, saj gre za svobodne in razumne ljudi in moraš vedno spoštovati njihovo svobodo, njihovo mnenje.

 + Reči moram, da sem dobil na koncilu nove poglede pa veliko notranjo sproščenost. Razpravljanje na koncilu je bilo zame nekaj osvobajajočega.

 + Nekateri pesimisti pravijo, da vse reforme nič ne koristijo, jaz pa sem prepričan, da imajo v sebi klico Svetega Duha.

 + Vedno me je spremljala Slomškova misel, da je treba sprejeti nove čase, nove razmere, in jih obrniti v prid Cerkvi. Tudi novi časi so delo božje previdnosti. To moramo upoštevati.

ČUK, Silvester. škof Maksimilijan Držečnik, zvezda dobrote na nebu Slovenije. (Pričevanje). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 5, str.16-17.

*13. maj 1920, Čabrunići, Svetvinčenat (Istra, Hrvaška); † 24. avgust 1947, Lanišće (Istra, Hrvaška)

»Biti duhovnik pomeni biti mučenec.«

Kmalu po mučeniški smrti Miroslava Bulešića je ob začetku šolskega leta 1947/48 semenišče v Pazinu (tam je bilo tudi mnogo gimnazijcev iz Primorske in iz ljubljanske škofije) obiskal apostolski nuncij v Jugoslaviji Joseph Hurley, ki je dejal: »S smrtjo tega mladega duhovnika ste več dobili, kot ste izgubili, ker ste dobili svetnika, mučenca.« Njegova življenjska pot se je pričela 13. maja 1920 v istrski vasici Čabrunići, župnija Svetvinčenat. Prvih molitev in temeljnih verskih resnic se je naučil iz molitvenika Oče budi volja tvoja, ki ga je sestavil škof Juraj Dobrila. Ko mu je bilo deset let, so ga poslali na pripravnico v Alojzijevišče v Gorici. Šolanje je nadaljeval v koprskem semenišču. Po maturi leta 1939 ga je poreško-puljski škof poslal na študij filozofije in teologije v Rim, kjer je ostal do jeseni 1943. Že spomladi tega leta, 11. aprila, je bil v domači cerkvi posvečen v duhovnika. V svoj dnevnik je zapisal: »Moja mati, oče in bratje so jokali, in upravičeno: sin jim je umiral, nehal je biti njihova last in postal je božja stvar.« Na novomašne podobice je dal napisati svoje duhovniško geslo: »Pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja.« Ko se je vrnil iz Rima, je postal župnik v Baderni. V zapletenih razmerah, ko so po Istri gospodarili Italijani, Nemci in partizani, se je držal načela: »Jaz sem katoliški duhovnik in svete zakramente bom podelil vsem, ki bodo zaprosili.« Na grožnje, ki so prihajale z raznih strani, se je v svojem dnevniku obrnil k Bogu: »Če me hočeš vzeti k sebi, sem pripravljen. Svoje življenje ti popolnoma darujem za tvojo čredo. S tvojo milostjo in če me imaš za vrednega, se ne bojim mučeništva, temveč po njem hrepenim. Naj se zgodi tvoja volja.« Konec vojne je dočakal v Baderni,

jeseni 1945 pa je bil imenovan za župnika v Kanfanaru sredi Istre. Vestno se je vrgel na delo: otroke je učil verouk, okoli sebe je zbiral mlade, širil je češčenje Jezusovega in Marijinega Srca v obrambo vere, ki so jo komunisti hoteli iztrgati iz src ljudi. V šolskem letu 1946/47 so odprli škofijsko semenišče v Pazinu in Bulešić je postal podravnatelj in profesor na tamkajšnji gimnaziji. Z vsem srcem se je posvetil vzgoji mladih fantov, povečini duhovniških kandidatov. Postal je tudi tajnik Duhovniškega zbora sv. Pavla.

Komunističnim oblastnikom je bil goreči duhovnik trn v peti. Čutil je, da ga nenehno nadzorujejo in ga hočejo spraviti s poti. »Biti duhovnik pomeni biti mučenec,« je dejal semeniščnikom. Proti koncu maja 1947 je v svoj dnevnik zapisal: »Gospod, želim, če je tvoja volja, čimprej priti k tebi.«

Za mesec avgust 1947 je bila napovedana birma v številnih župnijah okoli Buzeta. Tržaško-koprski škof Antonio Santin si ni upal v Istro, saj so ga 19. januarja 1947 napadli v Kopru, zato je z dovoljenjem Svetega sedeža šel tja birmovat dr. Jakob Ukmar, ugledni slovenski duhovnik iz Trsta. Za spremljevalca so mu dali Miroslava Bulešića. Ozračje je bilo napeto. »Kjer je pretila nevarnost, je Bulešić šel naprej pogledat, kakšno je stanje,« je povedal Ukmar. Nasprotniki so organizirali izgrede, da bi birmovanje motili ali celo preprečili. Prva dneva sta potekala mirno, izgredi so izbruhnili v Tinjanu, nato v Buzetu, višek pa so dosegli v Lanišću, kjer je bil župnik Slovenec Štefan Cek.

Kljub grožnjam je Jakob Ukmar v nedeljo, 24. avgusta, tam podelil birmo 237 otrokom. Župnikovi redarji so preprečili nerede v cerkvi, a so se 'manifestanti' maščevali po maši. V župnišču so do smrti zabodli Miroslava Bulešića, nato pa pretepli Ukmarja. Misleč, da je mrtev, so ga nezavestnega pustili na tleh. Župnik Cek se je z materino pomočjo skril, da ga niso našli. Bulešića niso pustili pokopati v rojstni župniji Svetvinčenat, pokopan naj bo v Lanišću. Na sodnem procesu v Pazinu konec septembra so za nerede obtožili župnika Ceka in birmovalca Ukmarja. Cek je bil obsojen na šest let prisilnega dela v Stari Gradiški. Te bridke dogodke je opisal v svojih Spominih (pripravljamo njihov natis).

Ko je Miroslav Bulešić umiral, je molil: »Jezus, sprejmi mojo dušo!« V letih 1998-2004 je potekal škofijski postopek za njegovo beatifikacijo. Gradivo je bilo poslano v Rim na Kongregacijo za zadeve svetnikov. 20. decembra 2012 je papež Benedikt XVI. potrdil dekret o Bulešićevem mučeništvu. Za blaženega je bil razglašen 28. septembra 2013 v puljski Areni.

(pričevanje 09_2013)

* 12 maj 1915, Provence, Švica; † 16. avgust 2005, Taize, Francija

"Iskalci Boga so vir upanja"

Roger Louis Schutz, ustanovitelj taizejske skuspnosti, se je rodil 12. maja 1915 v vasici Provence v švicarski pokrajini Jura kot deveti otrok v družini protestantskega pastorja Charlesa Schutza. Njegova žena Amelie Marsauche, Rogerjeva mama, je izhajala iz francoske družine, ki je bila že izza reformacije protestantska. "Moja mama je imela zelo srečno otroštvo in to je ponesla s seboj. Nikoli nas ni kaznovala. Kdaj pa kdaj je kateri otrok spravil očeta v bes. Takih prizorov ni mogla prenašati in je pobegnila v svojo sobo," se spominja Roger. Otroštvo, ki ga je preživljal v družbi sedmih sester in precej starejšega brata, je bilo vedro. Oče je bil po značaju bolj strog, toda bil je mož vere. "Od svoje najbolj rane mladosti sem bil priča očetove ljubezni do Svetega pisma."

Začetke izobrazbe je Roger prejel že doma. Ko mu je bilo trinajst let, je vstopil v srednjo šolo. Stanoval je pri neki plemeniti ženi, ki je bila katoličanka, kar njegovih protestantskih staršev ni motilo - in to razodeva njihovo širino, ki jo je "podedoval" Roger. Po končani srednji šoli je želel postati pisatelj, toda na očetovo željo je začel s študijem teologije na univerzah v Lausanni in Strasbourgu. Proti koncu svojega študija je prišel v stik s skupino mladih, ki so iskali osebnega odnosa z Bogom, kar je zaznamovalo njegovo življenjsko pot.

Ko je iskal kraj, kjer bi se v samoti lahko posvetil Bogu in iz tega črpal moč za službo ljudem, se je avgusta leta 1940 s kolesom odpravil na pot. Ustavil se je v bližnji Franciji, v burgundski vasici Taize, ki se mu je zdela najbolj primerna za uresničitev zamisli, da bi ustanovil majhno skupnost, katera bi razumevajoče sprejemala vse, ki iščejo Boga. Za majhne denarje je kupil neko staro hišo, v kateri se je potem naselil. "Hotel sem najti hišo, kjer bi mogel nuditi pomoč tistim, ki so izgubili vse, in bi obenem bila kraj tišine, kamor bi se lahko zatekli tisti, ki so izgubili smisel življenja." Za to izbiro je bilo pomenljivo tudi to, da je Taize v bližini Clunyja in Citeauxa, dveh znamenitih samostanov, ki sta bila žarišči verske prenove v 11. stoletju. Spočetka je v hiši nudil zavetje političnim ubežnikom, ki so jih preganjali Nemci. Leta 1942 so ga gestapovci pregnali v Švico.

Ko se je leta 1944 vrnil v Taize, so ga spremljali prvi trije bratje, med njimi Max Thurian, ki je veljal za teologa taizejske skupnosti, in je kasneje prestopil prag katoliške Cerkve. Leta 1949 je bilo bratov že sedem in o veliki noči so slovesno položili meniške zaobljube uboštva, skupnega življenja in celibata. Vodili sta jih dve misli: delati za spravo in zbližanje med ljudmi ter delati za edinost med kristjani.

Leta 1952 je brat Roger sestavil Taizejsko pravilo, redovna pravila, ki so prežeta z globoko duhovnostjo in neomajnim zaupanjem v Boga. Leta 1969 je skupnost postala ekumenska, ker so se vanjo vključili tudi katoliški bratje. Zdaj sestavlja skupnost okoli devetdeset bratov, protestantov in katoličanov, iz dvajsetih držav. Namen Taizeja je, da bi kristjani postali kvas: kvas zaupanja med ljudmi, zaupanja med narodi in kvas miru na zemlji.

Od leta 1957 Taize sprejema vedno več mladih, ki se tam zbirajo predvsem v poletnih mesecih. Brat Roger in njegovi bratje jih z veseljem sprejemajo in jim pomagajo, da v molitvi in premišljevanju odkrivajo skrivnost Bog in smisel svojega življenja. Leta 1974 je bil v Taizeju "koncil mladih". Nekakšno nadaljevanje tega "koncila" so vsakoletna "romanja zaupanja na zemlji", ki potekajo ob koncu oziroma na začetku leta, vedno v drugem mestu, in se na njih zbere zelo veliko mladih. Papež Janez XXIII., ki je obiskal Taize kot apostolski nuncij v Franciji, je ta kraj imenoval "mala pomlad". Brata Rogerja in njegovega sodelavca Maxa Thuriana je kot "opazovalca" povabil na koncil. Med papežem Pavlom VI. in bratom Rogerjem je vladalo iskreno prijateljstvo, še tesneje pa je bil z njim povezan papež Janez Pavel II., ki med obiskom leta 1986 Taize imenoval "vir žive vode".

(pričevanje 08_2005)

* 12. maj 1866, Herceg Novi, Boka Kotorska, † 30. junij 1942, Padova

Pater Leopold Mandić, velik častilec Matere Božje, je bil ro­jen v Marijinem mesecu maju - 12. maja 1866, v Hercegnovem, meste­cu ob vhodu v Boko Kotorsko. Njegov oče Ivan je bil pomorščak, mati Karolina (Dragica) Carević pa je skrbela za dom in družino. Ta je bila velika, saj sta imela dvanajst otrok. Naš "junak" je bil najmlajši in krstili so ga na ime Bogdan. Starši in sorodniki takrat seveda niso vedeli, da bo iz tega otroka zrasel mož, ki bo pravi "božji dar" za vse. Vzgoja v domači hiši je bila dosledno krščanska. Bogdan je zelo rad molil. Če ga je mama iskala, ga je našla pri molitvi. Ni trpel opravljanja in nedostojnega govorje­nja. Do šestnajstega leta je njegovo življenje potekalo mirno v družinskem krogu in domačem mestecu. Rad je zahajal h kapucinom, ki so imeli v Hercegnovem samostan že od konca 17. stoletja in je spadal pod beneško provinco.

Zaprosil je za sprejem pri njih v upanju, da bo mogel uresničiti svoj načrt apostolata med pravoslavnimi brati na slovanskem vzhodu. Predstojniki v Benetkah so mu odgovorili, da je sprejet, a da mora priti v kapucinsko seme­nišče v Udine (Videm). Ko se je poslavljal od domačih, so vsi jo­kali, samo on ne.

"Ne morem jokati, saj grem v Gospodovo hišo!" Za svoja leta je bil zelo majhen in drobcen. Ob prihodu v semenišče so ga vsi pomilovali, kako bo zmogel napore študija in redov­ne discipline. Pa je mali Hercegovčan kmalu pokazal, da v tem krhkem telesu biva močan duh. Postal je vsem vzor v disciplini in v marljivosti pri učenju, predvsem pa v kapeli, kjer je bil pri molitvi ves spremenjen. Po dveh letih je šel v noviciat v Bassano del Grappa, kjer je 2. maja 1884 oblekel redovno obleko in dobil ime Leepold. Po letu noviciata je napravil začasne redovne zaob­ljube, potem pa je odšel v Padovo, kjer je študiral najprej filo­zofijo in nato teologijo. Leta 1888 je napravil večne zaobljube, 20. julija 1890 pa je bil v Benetkah posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel daleč od svojega rojstnega kraja in svojih najdraž­jih. Oče in mati sta mu poslala dolgo pismo, v katerem mu zago­tavljata svoje molitve in ga prosita, naj se ju kot "drugi Kris­tus" vsak dan spominja pri najsvetejši daritvi.

Ko je dokončal bogoslovne študije, je predstojnikom izrazil željo, da bi šel za misijonarja v domače kraje. Predstojniki mu želje niso izpolnili, ker so se bali za njegovo zdravje. Eden od sobratov mu je preroško dejal: "Tvoj misijon je spovednica!" In res je prva leta, ki jih je preživel po raznih samostanih, mladi pater Leopold največ časa presedel v spovednici. Leta 1899 so ga poslali v Zadar in bil je ves srečen, misleč, da se uresničuje njegova želja delovati med Slovani, a je tam ostal le nekaj mese­cev. Slovanskim tlem se je spet približal, ko je bil leta 1905 imenovan za samostanskega vikarja v Kopru, toda tudi tu je ostal le dobro leto. Že leta 1906 ga najdemo v Padovi, kjer je ostal vse do svoje smrti. Posvetil se je apostolskemu delu v spovednici, kjer je privlačil duše z nekim "nebeškim magnetizmom". Znal je biti zelo odločen. Zavest, da kot spovednik nastopa v božjem ime­nu, je iz njega napravila čisto drugega človeka. Po kratki bolez­ni je božji služabnik 30. julija 1942 ugasnil. Njegov pogreb je bil pravo zmagoslavje - "svetniški referendum". Za blaženega ga je razglasil papež Pavel VI. 2. maja 1976, v zbor svetnikov katoli­ške Cerkve pa ga je uvrstil Janez Pavel II. 16. oktobra 1983.

(pričevanje 05_2001)

*16. decembra 1896, Banja Luka; † 10. maja 1928, Zagreb, 10. svibnja 1928

Božji orel, ki kaže pot k Soncu

"V kratkem je dopolnil veliko let," pravi Sveto pismo o pravičnem človeku. Ivan Merz, "božji orel, ki kaže pot k Soncu" (tako so ga imenovali njegovi prijatelji iz Vinkovcev), je na tej zemlji živel manj kot dvaintrideset let. Rodil se je 16. decembra 1896 v Banja Luki, kjer je bil oče, častnik avstroogrske vojske, načelnik železniške postaje. Bil je edinec v družini in starši so mu izkazovali veliko ljubezen. Nudili so mu tudi primerno izobrazbo, ne pa krščanske vzgoje. To je prejel od svojega gimnazijskega profesorja dr. Ljubomira Marakoviča, vzornega katoliškega laika, ki ga je prek književnosti in umetnosti usmerjal h krščanskim moralnim vrednotam. "Katoliški laik me je rešil za večnost," je dejal Ivan, ki je na pobudo tega odličnega moža pri sedemnajstih letih začel pisati svoj dnevnik. V njem odkriva svoje boje in prizadevanja za rast v svetosti. Po maturi v Banja Luki leta 1914 se je jeseni istega leta vpisal na vojaško akademijo v Dunajskem Novem mestu, kjer pa je vzdržal le tri mesece. V začetku leta 1915 je odšel študirat na Dunaj. Na željo matere je vpisal pravo, obiskoval pa je tudi predavanja iz književnosti, ki mu je bila pri srcu. Po hudih notranjih bojih je 8. decembra 1915, na praznik Brezmadežne, naredil zaobljubo čistosti "do poroke, morda do konca življenja". Februarja 1916 je bil poklican k vojakom in vse do konca prve svetovne vojne (1918) je bil na italijanski fronti. Ob krutostih, ki jih je v teh letih doživel, se je še bolj utrdilo njegovo prepričanje, da je temelj smisla življenja in sreče edinole Bog. Po koncu vojne je na Dunaju študiral književnost, germanistiko in romanistiko. V teh letih se je živo zanimal za liturgijo in opravil je liturgične duhovne vaje: poslej bo duhovno rastel ob bogoslužnih praznovanjih Cerkve. Med njegovim študijem na Dunaju so se starši preselili v Zagreb. Po končanih študijih na Dunaju je Ivan Merz po posredovanju zagrebških jezuitov leta 1920 odšel v Pariz, kjer je na slavni univerzi Sorboni in na Katoliškem inštitutu zbiral gradivo za svojo doktorsko disertacijo o vplivu bogoslužja na francoske pisatelje, ki jo je uspešno obranil na zagrebški univerzi leta 1923.

Že jeseni 1922 je Ivan Merz postal profesor francoščine in nemščine na nadškofijski klasični gimnaziji v Zagrebu. V tem mestu je deloval le šest let, vendar je v tem kratkem času močno zaznamoval življenje Cerkve na Hrvaškem. Moč za svoje apostolsko delovanje je črpal iz redne molitve, vsakdanje svete maše in obhajila, vsakoletnih duhovnih vaj, poglobljenega študija teologije. Uključil se je v katoliško gibanje, ki ga je na Hrvaškem sprožil Slovenec dr. Anton Mahnič, krški škof. Največja zasluga Ivana Merza na področju apostolata je v tem, da je poleg orlovske (gimnastične) organizacije vpeljal na Hrvaško tudi Katoliško akcijo in njena načela po smernicah papeža Pija XI Pri svojem delu z mladimi je Ivan Merz posvečal posebno pozornost moralnim problemom, vzgoji za zakonsko in družinsko življenje. V ta namen je napisal knjižico "Ti in ona". Resno se je ukvarjal z mislijo, da bi ustanovil svetni inštitut, moški in ženski, ki bi povezoval Bogu posvečene laike za delo v Cerkvi in širjenje Kristusovega kraljestva. Njegovo zamisel je deloma uresničila njegova sodelavka Marica Stankovič, ki je ustanovila Skupnost sodelavk Kristusa Kralja, prvi svetni inštitut na Hrvaškem.

Zadnje leto življenja Ivana Merza sta zaznamovala bolezen in pričevanje njegove vere v moč križa in vstajenja. Preden je šel na operacijo, je sestavil oporoko-nagrobni napis, v katerem izraža svoje zaupanje v Boga, kateremu je vse življenje zvesto služil. Svojo dušo je izročil Bogu 10. maja 1928. Leta 1958 je tedanji zagrebški nadškof Franjo Šeper začel škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega. To se je uresničilo 20. junija 2003 v mučeniški Banja Luki, rojstnem mestu novega priprošnjika pri Bogu.

(pričevanje 09_2003)

* 8. maj 1898, Brezarić pri Krašiću (blizu Jastrebarskega), † 10. februar 1960, Krašić.

Ob stoletnici Stepinčevega rojstva je nadškof Josip Bozanić, nje­gov tretji naslednik na zagrebškem nadškofijskem sedežu, na vernike naslovil dolgo pastirsko pismo (z datumom 1. marca 1998), v katerem prikaže življenje in delo svojega svetniškega prednika. Podatke črpa iz temeljitega življenjepisa kardinala Stepinca, ki ga je napisal slo­venski frančiškan p. Aleksa Benigar (1974). Alojzij Stepinac se je rodil 8. maja 1898 v vasi Brezarić v župniji Krašić kot peti od osmih otrok očeta Josipa in matere Barbare (Bare). Ko je nekaj dni po kr­stu prišel župnik k njim na obisk, je videl, da je čez odejo v poste­ljici, kjer je ležal mali, razgrnjen velik družinski rožni venec. Ob pogledu na to je župnik dejal: "Bara, pa kako ne bi Lojzek postal svet­nik, ko pa že zdaj moli rožni venec!"

Po osnovni šoli v Krašiću je Lojzek odšel v Zagreb, kjer je sredi prve svetovne vojne končal gimnazijo. Vpoklican je bil pod orožje in poslan na soško fronto, kjer je prišel v italijansko ujetništvo. Leta 1919 se je vpisal na agronomsko fakulteto zagrebške univerze, čeprav je v globini svojega srca zaznal klic po duhovništvu, ki ga je s svo­jimi molitvami podpirala mati Bara. Leta 1924 je šel k tedanjemu zag­rebškemu nadškofu Antunu Bauerju, ki ga je poslal v Rim. Na papeški univerzi Gregoriani je dosegel doktorat iz filozofije in teologije ter bil 26. novembra 1930 posvečen v duhovnika. Ko se je vrnil v doma­čo škofijo, je srčno želel, da bi šel delovat na župnijo, toda nad­škof, ki ga je dobro poznal, je imel z njim drugačne namene. Tri leta je opravljal razne odgovorne službe na škofiji, leta 1934 pa ga je papež Pij XI. imenoval za zagrebškega nadškofa koadjutorja s pravico nasledstva.

Bilo mu je 37 let in bil je najmlajši katoliški škof na svetu. Tri leta se je v novo službo nadvse uspešno uvajal, po smrti nadško­fa Bauerja leta 1937 pa je na njegova ramena padla odgovornost za ve­liko zagrebško nadškofijo. Tej nalogi je bil dorasel. Lahko rečemo, da je svojo službo opravljal v duhu odprtosti drugega vatikanskega koncila. Prišla so težka leta druge svetovne vojne. Ko je bila leta 1941 ustanovljena ustaška Nezavisna država Hrvatska, je nadškof Stepinac od­ločno zagovarjal temeljne pravice vseh ljudi, naj bodo Hrvati ali Srbi, Judje ali Cigani. "Naš bližnji, naj se imenuje tako ali druga­če, ni 'šrauf' v mašini države, pa naj bo obarvana rdeče ali črno, sivo ali zeleno, temveč je svoboden božji otrok, naš brat v Bogu!"

Po koncu vojne in nastopu komunistične vladavine se je začela divja gonja proti nadškofu Stepincu kot "vojnemu zločincu". 22. julija 1945 so jugoslovanski škofje izdali znamenito pastirsko pismo, v katerem so odločno zahtevali spoštovanje pravic vernikov, kakor je bilo ob­ljubljeno ob ustanovitvi nove Jugoslavije. Komunistični oblastniki so ga sprejeli kot "napad na državo". Prvi podpisnik je zagrebški nadškof Alojzij Stepinac, predsednik Jugoslovanske škofovske konfe­rence. V septembru 1946 so proti njemu uprizorili sodni proces, ki se je končal 11. oktobra z obsodbo na pet let zapora v Lepoglavi in nato na hišni pripor v rodnem Krašiću, kjer je smel maševati, pridi­gati in spovedovati, kar mu je bilo v veliko uteho.

Tam ga je dolete­la kardinalska čast, ki mu jo je 12. januarja 1953 podelil papež Pij XII. To zasluženo priznanje je jugoslovanske rdeče oblastnike tako razkačilo, da so pretrgali diplomatske odnose z Vatikanom. "Kardinal­ski škrlat pomeni kri," je dejal Stepinac. Njegovo zdravje je vedno bolj pešalo in 10. februarja 1960 je izročil svojo dušo Bogu. Poko­pali so ga v zagrebški stolnici. Pogreb je bil pravo zmagoslavje vere. Na njegov grob se odtlej zgrinjajo množice romarjev, Med njimi je bil 11. septembra 1994 tudi papež Janez Pavel II., ki je tega pogum­nega pastirja božjega ljudstva imenoval "najsvetlejši lik Cerkve na Hrvaškem". Zdaj ga bo kot svetliko postavil na oltar.

(pričevanje 10_1998)

* 8. maj 1895, El Paso, Illinois; 9. december 1979, New York

Fulton Sheen se je rodil na današnji dan kot prvi od štirih otrok Newtona Morrisa Sheena in Delie Fulton v kraju El Paso v ameriški zvezni državi Illinois. Njegovi predniki so bili katoliški Irci, ki so se pred angleškimi zatiralci izselili v Ameriko. Stric mu je omogočil šolanje v katoliški šoli stolne župnije v mestu Peoria v letih 1901-1909. Pri birmi je privzel ime John, po končani srednji šoli pa je za svoje prvo ime sprejel priimek matere in odtlej je bil Fulton John Sheen.

Odločil se je za duhovniški poklic in vstopil je v škofijsko semenišče, kjer je dokončal bogoslovne študije ter bil 20. septembra 1919 posvečen v duhovnika škofije Peoria. Škof Edmund Dunne je nadarjenega mladega duhovnika poslal nadaljevat bogoslovne študije v Evropo. Na znameniti katoliški univerzi v Louvainu v Belgiji je Sheen dosegel doktorat iz filozofije in kot prvi Američan prejel nagrado kardinala Merciera. Na gregorijanski univerzi v Rimu pa je z disertacijo "Bog in razum v moderni filozofiji - kritična študija v luči filozofije sv. Tomaža" pridobil naslov doktorja teologije. Ko se je novopečeni doktor vrnil v Ameriko, je najprej deloval kot kaplan v mestni župniji, kmalu pa je postal profesor na katoliški univerzi v Washingtonu. Pa ne za dolgo, kajti profesorski pult je zamenjal s prižnico. Kot izredno prepričljiv govornik je nastopal na raznih cerkvenih slavjih doma in po svetu. Vrsto let (od 1930 do 1953) je imel postne govore v newyorški stolnici sv. Patrika, vsako leto je kot pridigar nastopil v slavni westminstrski katedrali v Londonu. Govoril je tako ognjevito, da je številne ljudi pripeljal v naročje katoliške Cerkve. Če ga je kdo zaradi teh uspešnih nastopov pohvalil, je mirno odvrnil: "Za to nimam prav nobenih zaslug, ljudi vabi k sebi Kristus! Vesel sem, da sem njegov služabnik."

Zaslovel je predvsem kot televizijski pridigar. Pred televizijskimi zasloni je prvič nastopil za veliko noč leta 1940. Deset let kasneje so milijoni televizijskih gledalcev iz tedna v teden spremljali njegove polurne oddaje z naslovom "Življenje je vredno življenja", v katerih je posredoval evangeljski pogled na življenje in vsakdanje delo človeka. Gledalce je pritegnila njegova vedrina in duhovite primere. Svoje televizijske govore je prelil in razširil v knjige: izšlo jih je nad 90 in vse so bile uspešni­ce. Največ bralcev je dosegel s knjigo Mir duše, najvišjo naklado pa s knjigo Kristusovo življenje. "Skrivnost" uspešnosti njegove govorjene in pisane besede je bila vsakdanja enourna molitev pred Najsvetejšim.

Leta 1951 je postal pomožni škof v New Yorku, leto poprej pa narodni voditelj Družbe za širjenje vere, kar je ostal do leta 1966. V tej vlogi si je močno prizadeval za pomoč misijonom. Sodeloval je na drugem vatikanskem koncilu in bil kot "televizijski" škof deležen velike pozornosti. Leta 1966 ga je papež Pavel VI. imenoval za škofa v mestu Rochester, kjer je skušal uresničiti pokoncilsko podobo škofije: ustanovil je duhovniški in pastoralni svet, k sodelovanju je pritegnil laike. Kot škof ordinarij se je leta 1969 zaradi starosti (75 let) škofiji odpovedal. Zadnjih deset let je veliko potoval in bil povsod dobrodošel govornik. Papež Pavel VI. ga je leta 1969 imenoval za člana Sveta za neverujoče in za naslovnega nadškofa.

Septembra 1979 je obhajal biserno mašo -šestdesetletnico duhovništva. Tri mesece zatem - 9. decembra - je bila daritev njegovega življenja končana. Pokopan je v newyorški katedrali sv. Patrika. Junija leta 2012 je papež Benedikt XVI. uradno podpisal odlok kongregacije za svetnike s katerim je potrdil herojsko mero krepostnega življenja božjega služabnika Fultona Sheena in s tem se nadaljuje postopek za razglasitev tega izrednega moža za blaženega ...

ČUK, Silvester. Fulton J. Sheen. Prvi televizijski pridigar (Pričevanje). Ognjišče, 2002, leto 38, št. 11, str. 82-83