»Naš čas zahteva zrele osebnosti, sposobne, da potem, ko so doumele vrednoto svetosti, skušajo le-to uresničiti v vsakdanjem življenju,« je dejal papež sv. Janez Pavel II. 19. maja 1996 pri maši na mariborskem letališču ob svojem prvem obisku Slovenije. Vzor take zrele osebnosti je bila Božja služabnica Cvetana Priol, ki se je rodila pred sto leti, 19. februarja 1922, kot prva od treh hčera globoko verne družine Priol v Mariboru. Oče Josip je bil ravnatelj Vinarske in sadjarske šole, mati Amalija pa se je po poroki povsem posvetila družini. Svoji prvorojenki sta dala ime Cvetana po glavni junakinji povesti Darovana, hčere poganskega čarovnika, ki se je po krstu zaobljubila, da bo služila samo Bogu. V tem je Cvetana kasneje videla napoved svojega popolnega darovanja Bogu. Osnovno šolo so vse tri Priolove deklice obiskovale pri šolskih sestrah, Cvetana se je po končani klasični gimnaziji posvetila študiju glasbe, ki ga zaradi neprestanih bolezni ni mogla dokončati. Med drugo svetovno vojno je živela v Gradcu, kamor so Priolovo družino pregnali Nemci. Jeseni leta 1944 je morala z vsemi drugimi študentkami na prisilno delo v tovarno tankov v Kapfenbergu pri Gradcu, kar je uničujoče vplivalo na njeno zdravje. Po vojni so se Priolovi vrnili v Maribor, Cvetana je poučevala klavir na tamkajšnji glasbeni šoli ter nadaljevala študij glasbe na Akademiji za glasbo v Ljubljani, ki ga zaradi bolezni morala opustiti. Leta 1947 se je pričel križev pot njenega življenja, ki je trajal vse do smrti, 11. avgusta 1973. Prestajala ga je po raznih bolnišnicah in zdraviliščih. Tam je imela ob sebi ljudi, ki Boga niso poznali, ki so ga celo sovražili¸ob Jezusu, ki so ga začutili ob Cvetani, pa so spoštljivo umolknili. Pri vsem trpljenju je bila vedno vesela, imela ga je za dar iz nebes, kot dokaz Božje brezmejne dobrote do nje, za kar se je Bogu brezmejno zahvaljevala. Prelomnica v njenem življenju je bil pomladni dan leta 1939, ko se je sedemnajstletna v mariborski stolnici pri oltarju Svetega križa, kjer je zdaj grob blaženega Antona Martina Slomška, popolnoma darovala Bogu kot žrtev ljubezni. Svoje življenje je Bogu darovala za Cerkev, za duhovnike, za misijone, za rešitev duš. Od leta 1947 do 1968 je pisala duhovni dnevnik. Te dragocene zapiske je že leta 1970 hotel izdati p. Jakob Laura, njen duhovni voditelj, pa takrat ni bilo mogoče. Prvič so izšli leta 1997 pri Slomškovi založbi v Mariboru pod naslovom Darovana, dopolnjena izdaja pa leta 2004 pri isti založbi z naslovom Cvetana Priol na poti svetosti, skupaj z Založbo Ognjišče pa leta 2017 z enakim naslovom. Leta 2004 se je pričel škofijski postopek za njeno razglasitev za blaženo.
»Cvetana je bila v marsičem zelo podobna sv. Tereziji Deteta Jezusa,« je zapisal Adolf Mežan v svojem orisu njenega življenja in duhovne podobe. »Obema je bil poklic - ljubezen. Obe sta darovali Bogu svoje življenje za vzvišene cilje. Obe sta veliko trpeli in trpljenje vdano prenašali. Obe sta bili goreči v apostolatu. Obe sta bili navdušeni za misijone. Obe sta zelo ljubili Cerkev in sta visoko cenili duhovnike. Obe sta gojili duhovno otroštvo. Obe sta obljubili, da bosta po smrti delili pomoč iz nebes ljudem na zemlji. Obe sta bili mistikinji. Cvetanin duhovni dnevnik in Terezijina Povest duše sta si po vsebini in slogu močno podobni. Podobni sta si bili tudi po imenu. Sveti Tereziji Deteta Jezusa so rekli tudi Mala Cvetka. Torej: Cvetka - Cvetana. Pa še bi lahko naštevali podobnosti med njima. Zato bi lahko rekli, da je Cvetana Priol slovenska Mala Terezija.«

Molitev za beatifikacijo Božje služabnice:
Vsemogočni Bog, Oče luči,
od Tebe prihaja vsak dober dar;
hvala Ti za Božjo služabnico Cvetano,
ki je svoje življenje darovala za Cerkev
in je tudi v bolezni in trpljenju / zvesto služila tvojemu klicu.
Podeli ji čast oltarja,
da bomo po njenem zgledu sprejemali svoj križ
in v upanju na vstajenje gradili Tvoje kraljestvo.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

S. Čuk, Cvetana Priol, slovenska Mala Terezija: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2022), 90.

Žale, poslednji dom Ljubljančanov, s čudovitimi vežami za rajne in z mnogimi prelepimi spomeniki, so njegovo delo. Za Križanim, ki je odtrgal desnico s križa in z njo usmiljeno blagoslavlja, nekaj metrov na desno počiva veliki slovenski arhitekt prof. Jože PLEČNIK. Sam ima na grobu preprost slovenski kamen, ki je vanj vklesan križ in ob njem ime in letnici: ARH. JOŽE PLEČNIK 1872-1957.
Ljubljana je vsa njegova. V svoje rodno mesto je prišel šele po prvi vojni. Takoj jo je hotel imeti lepšo. Tako kot je o njej sanjal v tujini. Ko se je vrnil domov, je bil zrel mož. Iskal je odtenke Božje lepote v snovi, ki jo je znal z nadarjeno roko uporabiti in prenarediti tako, da je še lepše in zgovorneje spregovorila o Bogu.
Boga je iskal tudi v tihih pogovorih z Njim. »Morebiti starši molijo zame in ti tudi zame,« piše bratu Andreju, duhovniku, »zato ne preneha docela v meni gnada. Da se v raztrganem življenju mojem zatekam v najhujših navalih k nebesom, da mi vroče solze mnogokrat blaže bolečino. Več ti ne morem povedati. Eno vem: kakor bo Bog dopustil, tako se bo zgodilo. On bo dopustil prav.«
Tako piše zrel mož, ne otrok ali pobožna ženica! Ker zna moliti s srcem in ker je pobožnost prepojila zadnje vlakno njegove plemenite duše, zato moli vsa njegova umetnost.
Pod njegovimi rokami vse poje: les, kamen, železo, beton. Vse govori o neizmerni Božji ljubezni. Plečnik je naš Frančišek Asiški. Tako je naraven in pošten, da mu je sleherna stvarca Božji poslanec. Les mu je brat, železo je brat, kamen je brat, pevec Božje slave.
Njegova čista in ponižna duša povsod vidi Božje sledove. Kakor mnogokrat, se vidi tudi tukaj: malo znanja napihuje, veliko znanja pripravlja ponižno pot Bogu.
Ko je s svojimi umetniškimi očmi in čisto dušo okoli sebe videl vse polno Božjih sledov, je hotel vse svoje najboljše sposobnosti uporabiti prav v Božjo slavo. Najlepše stvaritve njegovega genija krasijo cerkve po Slovenskem in drugod. Vsako podrobnost je natančno izdelal, vsaki je vedel najgloblji pomen. Tabernakelj je studenec žive vode, monštranca je drevo življenja, kelih Božje srce …
Svojemu bratu Andreju piše: »Kadar pa Boga v rokah držiš, reci mu, da ga ljubim, reci mu, da ne maram denarja, reci mu, da ne lažem - ne On to ve, da naj moji želji življenje da: fantazijo, moč in ponižnost naj vsadi v mene, da bodo moja dela v čast njegovo.«
Za svoje delo ni nikoli delal računa. »Eh, pustite, kaj bi tisto; to je moje veselje in moje življenje!« S snovjo ni štedil. Hotel je povsod imeti najboljše. »Za Gospoda Boga nobena stvar ni prelepa!«
V osebnem življenju je bil skromen. Imel je revno posteljo, na roke stesano. Na nočni omarici najpreprostejšo električno svetilko, pod njo pa rožni venec, Hojo za Kristusom in Novo zavezo.
Učencem je dal to oporoko: »Živite preprosto, delavno in čisto življenje.«

 

PLEČNIKOVI “UTRINKI”
Kmalu po njegovi smrti 7. januarja 1957 je Mohorjeva družba v svojem Književnem glasniku (februar 1957) napovedala dragoceno knjigo, ki bi Plečnika predstavila v njegovi besedi. Zapisali so: »Plečnikovega kulturnega pomena za Slovence ne bi mogli v celem doumeti, če bi ga poznali samo kot oblikovalca neštetih presenetljivo lepih in trajnih arhitekturnih spomenikov in načrtov. Slovenskemu ljudstvu ga je treba predstaviti tudi v njegovi besedi, v njegovih utrinkih, domislicah, izrekih. Tak kot je bila njegova arhitektura, njegove misli o lepoti, njegove zamisli, načrti, takšen je bil Plečnik tudi kot človek: plemenit, iskren, bister, jedrnat. Iz razgovorov z mnogimi ljudmi vseh poklicev bo uredništvo Mohorjeve družbe izbralo Plečnikove izreke, utrinke njegove življenjske modrosti in jih strnilo v knjigo, ki naj pokaže velikega umetnika tudi v njegovem modrovanju o delu, o življenju, o poštenosti, o resnici, o mnogih drugih stvareh.«

 

Knjiga žal ni izšla, ostalo je le pri napovedi, ki ji je bilo za vzorec ‘priloženih’ nekaj Plečnikovih ‘utrinkov’; odbrali smo nekatere.

• Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.
• Vsem pa in vam tudi povem: če ne bi delal, bi ne rastel. Rastel pa sem, to vem.
• Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda.
• Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje.
• Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase.
• Najlepše je, ako človek lahko reče: Jaz sem naredil, kar sem mogel in kar sem znal. Imam čisto vest in vse drugo mi nič mar.

več:

ČUK, Silvester. Kamen govori o Bogu. (Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš). Ognjišče, 1965, leto 2, št. 4, str. 23.23.

ČUK, Silvester. Jože Plečnik. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1992, leto 28, št. 1, str. 28-29

ČUK, Silvester. Plečnikova hiša. (Domače ognjišče). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 52-53

papeževe misli na svetovnem srečanju družin - "Danes nas je toliko na tem slavju in to je že samo po sebi nekaj preroškega, neke vrste čudež v sedanjem svetu, ki se je naveličal ustvarjati nove delitve, nove razdore, nove polomije. Ko bi le bili vsi preroki! Ko bi se le vsakdo od nas odprl čudežu ljubezni v blagor lastne družine in vseh družin sveta – govorim o čudežih ljubezni – da bi tako premagali pohujšanje slabotne in utrujene ljubezni, zaprte same vase, nestrpne v odnosu do drugih! Zastavljam vam vprašanje, na katero naj vsak sam odgovori – zakaj sem izrekel besedo nestrpna: ali pri nas doma kričimo ali se pogovarjamo z ljubeznijo in obzirnostjo? To je dobro merilo naše ljubezni.« Tako je v svojem neposrednem in preprostem slogu dejal papež Frančišek pri sklepnem evharističnem slavju na osmem svetovnem srečanju družin v parku Benjamina Franklina v Filadelfiji 27. septembra 2015. To je bilo zadnje ‘dejanje’ njegovega pastirskega obiska na Kubi in v ZDA od 19. do 27. septembra 2015. Sam je povedal, da je bil glavni razlog za to njegovo potovanje, deseto po vrsti, prav svetovno srečanje družin.

Svetovno srečanje družin v Filadelfiji se je pričelo 22. septembra, papež Frančišek se je družinam z vseh celin pridružil zadnja dva dneva, 26. in 27. septembra. Posebej je nagovoril škofe, ki so sodelovali na tem srečanju družin. Spodbudil jih je naj kot dobri pastirji posebej skrbno varujejo družine. »Pastir ostaja buden in pomaga ljudem, da v trenutkih malodušja, razočaranja in neuspehov dvignejo pogled. Lahko bi se upravičeno vprašali: ali smo v svojem pastoralnem delu pripravljeni ‘izgubljati čas’ z družinami? Ali smo pripravljeni biti ob njih ter z njimi deliti skrbi in radosti? ... Naj nam Bog podeli dar obnovljene bližine družine in Cerkve.«
V soboto, 26. septembra zvečer, je papež Frančišek sodeloval pri molitvenem bedenju v parku Benjamina Franklina. Čeprav je imel za sabo že več kot teden dni napornih srečanj in številnih govorov, je bil kot prerojen, ko se je s papamobilom peljal skozi množico, ki ga je navdušeno pozdravljala. Ko smo spremljali to njegovo potovanje, smo videli: kadar je imel pred seboj tiste, ki veljajo za ‘velike’, je bil zelo resen in zadržan; pri srečanjih z ‘malimi’ pa se je razživel kot ljubeči oče. Za molitveno bedenje so pripravili raznovrsten program, pri katerem so se menjavala pričevanja družin z vsega sveta ter glasbene in plesne točke. Papež Frančišek je v svojem kratkem nagovoru poudaril, da je Bog Stvarnik “svet zaupal družinam” in da ima družina “božje državljanstvo”, ker je bila rojena v raju. Opozoril je na vlogo otrok in starih ljudi v družini: narod, ki ne skrbi zanje, bo izgubil prihodnost in bo ostal brez spomina na preteklost.

Zakoncem, ki jih je imel pred seboj, je ‘dal nalogo’: nikoli ne končajte dneva sprti!
Svetovno srečanje družin se je končalo z mašo v parku Benjamina Franklina v nedeljo, 27. septembra. Papež Frančišek je svojo homilijo navezal na božjo besedo tiste nedelje, v kateri tako Mojzes kot Jezus grajata sodelavce in učence zaradi ozkosrčnosti. »Bog hoče, da vsi njegovi otroci sodelujejo na prazniku evangelija. Ne ovirajte tega, kar je dobro – pravi Jezus – nasprotno, pomagajte, da raste. Dvomiti o delovanju Duha, zbujati vtis, da ne deluje v tistih, ki niso iz naše skupine, ki niso kakor mi, je nevarna skušnjava.« Poudaril je, kar vedno ponavlja, da se vera razodeva v drobnih vsakdanjih pozornostih. »Vera odpira okno dejavni navzočnosti Svetega Duha in nam kaže, da sta sreča, svetost vedno povezana z majhnimi dejanji. Kdor vam da piti kozarec vode zaradi tega, ker ste Kristusovi – pravi Jezus, majhno dejanje – ne bo izgubil svojega plačila (Mr 9,41). Majhna dejanja, ki se jih človek nauči doma; dejanja v družini, ki se izgubljajo v vsakdanjosti, ki pa pripomorejo, da je vsak dan drugačen. To so dejanja mame, stare matere, očeta, starega očeta, sina, brata. so dejanja pozornosti, prisrčnosti, tankočutnosti. Recimo kot topla jed, ko čakamo na večerjo, kot zajtrk, ki nas že čaka, ko zgodaj zjutraj vstanemo. To so družinska dejanja. To je blagoslov pred spanjem, objem, ko po napornem delavniku pridemo domov. Ljubezen se kaže v majhnih dejanjih, v pozornosti za vsakdanje malenkosti, ki pomagajo, da ima življenje vedno pridih domačnosti. Vera raste, kadar jo oživlja in oblikuje ljubezen. Zato so naše družine, naši domovi resnične domače Cerkve: so primeren kraj, kjer vera postane življenje in življenje raste v veri.« Homilijo je sklenil z voščilom: »Nam vsem naj Bog podeli, da bi bili preroki veselja evangelija, evangelija družine, družinske ljubezni, da bi bili preroki kot Gospodovi učenci, in naj nam podeli milost, da bi bili vredni čistosti srca, ki je odprto za evangelij.« Na koncu je oznanil, da bo naslednji svetovni dan družin leta 2018 v Dublinu, glavnem mestu Irske.

Ko se je vrnil v Rim, ni odšel ‘domov’ v Vatikan, ampak najprej v baziliko Marije Snežne, da se je Božji Materi zahvalil za njeno varstvo na tem napornem potovanju. Na splošni avdienci v sredo, 30. septembra je kratko povzel svoje vtise in povedal: »Višek potovanja je bilo srečanje družin, ko se je skozi prizmo družin obzorje razširilo na ves svet.« Odločno je zatrdil, kaj je družina v božjem načrtu: »Svetopisemski humanizem nam postavlja pred oči tole sliko: človeški par, združen in rodoviten, ki ga je Bog postavil v vrt sveta, da ga obdeluje in ohranja.«
piše: Silvester ČUK

Pričevanje, Ognjišče (11) 2015, str. 38

* 18. februar 1918, Sv. Katarina pri Zadru; 20. oktober 2000, Maribor

Betlehemski čudež

Zdenko Lovše je svojo življenjsko pot, na katero je stopil 18. februarja 1918 v Zadru, kjer je bil takrat v službi njegov oče, dokončal 13. oktobra 2000 na Dunaju. Čutil se je Mariborčana, kaj­ti njegovi so se leta 1923 naselili v štajerski metropoli. Po kon­čani gimnaziji je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil v vojnih razmerah zaradi pomanjkanja duhovnikov, ker so jih Nemci izgnali, pred koncem študija posvečen v duhovnika 18. maja 1941. Po posve­čenju je pomagal v škofijski pisarni in opravljal duhovniško služ­bo pri Sv. Petru pri Mariboru, dokler ga niso Nemci leta 1942 za­prli. Dvakrat je stal z zavezanimi očmi v vrsti talcev, toda Bog ga je rešil.

 Po vojni je bil nekaj časa profesor verouka na gimna­ziji in duhovni pomočnik pri Sv. Rešnjem telesu v Mariboru, dokler ga niso zaprli. Po zaporih v Ljubljani, na Žalah in v Medvodah je bil imenovan za škofijskega arhivarja in nato za župnijskega upra­vitelja v Gornjem Gradu. Pri njegovem delu so ga na vse načine ovi­rali, zato se je leta 1959 preselil v Avstrijo. Kot župnik je de­loval v okolici Innsbrucka in v dunajski nadškofiji. Leta 1962 je na bogoslovni fakulteti insbruške univerze promoviral za doktorja bogoslovja. Kot upokojeni župnik je do svoje smrti živel na Duna­ju, vstajenja pa čaka na božji njivi na Gorci - pri Sv Petru pri Mariboru, kjer so ga pokopali 20. oktobra 2000.

Ko smo se vrnili s težkega dela, je bil že sveti večer. Ne poznam ga, ki bi mogel opisati to čudovito blaženo stanje, ki se je raz­lilo po vseh barakah. Bog sam ve, kakšni spomini so napolnjevali srca očetov, bratov, nedolžnih in zadolženih kriminalcev, Ciganov, južnih bratov... Posebno pa so doživljali božični večer moji so­bratje, ki bi to noč stali pred oltarjem in obhajali polnočnico.
Duhovniki nismo imeli svoje barake, ampak so nas namenoma raz­kropili, da smo bili še bolj osamljeni. Bilo nas je enaindvajset: jezuiti, lazaristi, razni profesorji...
Po neužitni "čorbi", ki naj bi bila večerja, je bila zapoved: "Pogasi luči! Spanje!" Luč za lučjo je ugašala in neusmiljena tema je objela taborišče sredi gozda. Le ena baraka je svetila in iz nje je zadonelo:"Sveta noč, blažena noč..."
Takrat se je prebudilo celotno taborišče. Kakor na povelje so se ponovno začele prižigati luči, čeprav se je iz stolpov oglaša­lo:"Pogasi luči! Tišina!"
Glasovi arestantov so se pridružili knapom in začelo se je ro­manje v tisto barako, kjer je stalo božično drevesce, razsvetljeno s svečkami, jaslice ob častni straži trboveljskih rudarjev.
Božične pesmi so se vrstile druga za drugo. V baraki so kuhali čaj (kdo ve, kje so ga dobili) in ga delili v majhnih ameriških dozicah za kavo. Bile so prave bratske agape. Celo muslimani so se ta večer čutili eno z nami, ki smo se radovali božjega rojstva.
Od duhovnikov ni nihče poromal k jaslicam, ker so se upravičeno bali, da bi ves sum padel nanje, saj so imeli jezuite še za poseb­ne "hudiče" in sva jim bila kos samo še dr. Dokler in jaz. Edini, ki ga je radovednost premamila, je bil lazarist Čontala. Ta je oz­nanjal in pripovedoval drugim sobratom o čudežu na betlehemskih poljanah v Medvodah...
Slavje je trajalo vso noč, do jutranje zore, ko smo videli, da je taborišče obdano z dodatnimi vojaškimi enotami, ki so imele strojnice. Ozna je to smatrala za očiten upor kazenskega tabori­šča. Na sam božični dan ni smel nihče iz barake in tako je po sili razmer postal prost dan.
Začelo se je zasliševanje. Posebna komisija oznovcev je prišla v rudarsko barako. Prvo povelje je bilo: "Skini jaslice in božično drevo!" Odgovorilo jih je štirideset: "Nam niso napoti!"
Nato se je oglasil nekdo: "Radi bi videli tistega, ki bo prvi zagrabil." Bili so kot en mož - železna falanga. Drugo vprašanje: "Kdo jih je postavil?" Kakor eden so odgovorili: "Ne vemo." Ozna je pozvedovala naprej: "Ko ste prišli z dela, jih še ni bilo. Torej jih je moral nekdo postaviti. Kdo?"
"Bile so tukaj!"
Ker množično zasliševanje ni prineslo nikakega uspeha, so se lotili posameznikov in skušali izigravati enega proti drugemu. Ker pa ni bilo izdajstva, so rekli, da so to gotovo organizirali farji. Zato so morali na zaslišanje vsi duhovniki. Toda nihče ni imel pojma, kdo bi to bil. Huda je bila nevihta in razburjenja nič koliko, pa je šlo vse mimo. Jaslice so ostale v baraki rudarjev na častnem mestu do novega leta in so jih ves čas pridno obiskovali. Kdo jih je po­spravil in kam, se ni vedelo.
Sveta noč, blažena noč, vse že spi, je polnoč... kakšna je tvoja moč!

ČUK, Silvester. Zdenko Lovše. (Pričevanje). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 1, str 27.

 

 

 

Papež Frančišek je obiskal Palermo na Siciliji - ob 25. obletnici smrti duhovnika Pina Puglisija, ki ga je ubila mafija. Tu je njegova zgodba, ki smo jo objavili leta 2013 v rubriki Pričevanje.

 * 15. septembra 1937, Brancaccio, Palermo, Italija; † 15. septembra 1993, Brancaccio, Palermo, Italija

Rodil se je 15. septembra 1937 v Palermu kot tretji od štirih otrok v preprosti družini, katere bogastvo je sta bili močna vera in prisrčna ljubezen. Oče je bil čevljar, mati šivilja. V otroških letih je bil strežnik in ob dobrem župniku se je ogrel za duhovniški poklic. Po končanem bogoslovnem študiju je bil posvečen v duhovnika 2. julija 1960, ko še ni dopolnil triindvajset let. Za novomašne podobice je izbral pomenljiv napis: »O Gospod, daj, da bom pripravno orodje v tvojih rokah za rešenje sveta.« Kot mlad duhovnik – pravili so mu '3P' (Padre Pino Puglisi) – je deloval v raznih župnijah rojstnega mesta. Povsod je posebno skrb posvetil otrokom in mladini.

V letih 1970–1978 je bil župnik v hribovski vasi Godrano, 40 kilometrov od Palerma. Dejal je: »Sem duhovnik na najvišjem položaju v škofiji.« Rad se je šalil tudi na svoj račun. Imel je velika ušesa in široke dlani. Razlagal je, kot volk v Rdeči kapici, da ima velika ušesa zato, da bolje posluša, velike dlani, da bolj nežno poboža, dolge noge, da hitreje hodi in takoj pride na pomoč potrebnim. »Kaj pa plešasta glava?« so ga vprašali. »Da bolje odseva božja svetloba.« Ko se je vrnil v Palermo je opravljal različne službe: bil je podravnatelj malega semenišča, vodil je Središče za duhovne poklice, na raznih šolah je poučeval matematiko in verouk, bil je asistent pri več katoliških mladinskih organizacijah. Konec septembra 1990 je bil imenovan za župnika v palermski četrti Brancaccio, ki jo obvladuje mafija.

Takoj se je začel boriti proti njej in sicer tako, da se je zavzemal za otroke in mlade, ki so bili prepuščeni ulici in so bili lahek plen mafije. Z raznimi dejavnostmi in z igrami jim je skušal dokazati, da je mogoče postati vreden spoštovanja ne zaradi nasilja, s katerim obvladuješ ljudi, temveč zaradi vrednot, ki so v tebi. S tem si je nakopal bes mafijskih prvakov in imeli so ga za oviro, ki jo treba odstraniti. Njihovih groženj se ni ustrašil in o tem ni nikomur pripovedoval. Svojim prijateljem pa je svetoval, naj ne hodijo k njemu, zlasti ne v večernih urah, ker bi postavljali v nevarnost svoje življenje. Ko je prišel v Brancaccio je vedel, kaj ga čaka. »Sprejel sem iz pokorščine in iz ljubezni. Sicer sem pa takšen: brž ko mi povedo, da tjakaj noče nihče iti, me nemudoma nekaj spodbudi, da se tja poženem prav jaz.«

Konec januarja 1993 '3P' ustanovi center Oče naš za vzgojo v človeškem dostojanstvu in za evangelizacijo. Grožnje mafije se stopnjujejo, njega pa krepijo besede, s katerimi je papež Janez Pavel II. 9. maja 1993 v Agrigentu obsodil mafijo: »Bog je nekoč dejal: Ne ubijaj! Ne more človek, ne more kateri koli človek, kakršna koli človeška združba, mafija, ne more spremeniti, ne more poteptati te najsvetejše Božje pravice ...

V imenu Kristusa, križanega in vstalega, tega Kristusa, ki je Pot, Resnica in Življenje, se obračam do odgovornih: spreobrnite se! Nekega dne bo prišla Božja sodba!« Zvesti Kristusov pričevalec je slutil, da mafija že steguje roke po njem. V svojih javnih nastopih je mafijce, ki so sejali strah med ljudi, povabil, naj pridejo, da se pogovorijo. Namesto tega pa so 15. septembra 1993, na njegov 56. rojstni dan, poslali dva morilca. Po napornem dnevu se je zvečer pripeljal domov s svojim starim avtomobilom. Ko je izstopil iz vozila in šel proti vratom, ga je nekdo poklical. Obrnil se je in njegov pajdaš ga je zahrbtno ustrelil v tilnik. Mafijska eksekucija! Kasneje so morilca aretirali. Povedal je, da je duhovnik, ko sta se mu z drugim mafijskim ubijalcem približala, z nasmehom na ustnicah dejal: »To sem pričakoval.«

Njegov pogreb 17. septembra je bil hvaležno slovo od mučenca. Na njegovem grobu je napis: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Janezov evangelij 15,13). Pet let po njegovi smrti se je začel škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega in sicer kot mučenca. Mafija, ki je dejansko praktični ateizem, čeprav si rada nadeva 'pobožno' masko, ga je dala umoriti iz sovraštva do vere. 28. junija 2012 je papež Benedikt XVI. podpisal odlok o njegovi razglasitvi za blaženega. 15. aprila 2013 so njegove posmrtne ostanke prenesli s pokopališča v stolnico. Slovesnost njegove razglasitve za blaženega, mučenca mafije, je bila 25. maja 2013 v Palermu ob navzočnosti nad 100.000 ljudi.

ČUK, Silvester. (Pričevanje). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 7, str. 67.

 

Duhovnik v primežu dveh svetovnih vojn in treh zločinskih režimov.

»Delal si za Delodajalca, ki zmore poraze in neuspehe uporabiti kot vogelne kamne pri doseganju svojih načrtov. Gospodar, ki si mu služil, te je odrešil s svojim ‘porazom’ na križu in ti si šel po njegovi poti. Prišel si do cilja, ki si ga vse življenje gledal v daljavi.« Tako Ivan Albreht nagovarja Filipa Terčelja na začetku svoje knjige o tem vsestransko delavnem primorskem duhovniku, ki je pričevanje svojega življenja zapečatil z mučeniško smrtjo. »Odgovore na vprašanja, ki se mi porajajo ob raziskovanju tvojega življenja, bom iskal v tvojih spisih ... Želim raziskati, kaj ti je dajalo moč, da si kot hrast na siloviti burji zgodovinskih viharjev ostal pokončen, zvest Bogu, vedno pripravljen za pomoč bližnjim. Rad bi ugotovil, ali si zaslužiš, da te imamo tudi za mučenca in svetniško osebnost.« Pisatelj Alojz Rebula, ki je Terčelja upodobil v glavnem junaku svojega romana Nokturno za Primorsko (2004), je o njem zapisal, da je ‘dvojni mučenec’. Aprila 2010 so duhovniki iz Vipavskega sprožili pobudo, da koprska škofija začne postopek za Terčeljevo beatifikacijo.

»Le poglejte vinske griče! / Cerkvice na njih so v krogu. / Bele cerkvice – ovčice / čuva Mati v Logu.« je v pesmi Vipavska označil svoj domači svet Filip – Lipče Terčelj, ki se je rodil na svečnico, 2. februarja 1892, v zaselku Grivče v župniji Šturje. Od matere Marije se je naučil ljubezni do revežev in ljudi na obrobju družbe, od zahtevnega očeta Filipa pa delavnosti. V svojem učitelju Andreju Pernetu je imel zgled, kako versko življenje povezovati z znanjem, poučevanjem in umetnostjo. Ko so se leta 1905 odprla vrata Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, je Lipče postal član prve generacije slovenskih intelektualcev, ki so se na tamkajšnji gimnaziji izobraževali izključno v slovenskem jeziku. Imeli so odlične in zahtevne profesorje; prvi cilj Zavoda pa je bila vzgoja za vsestransko zrelo krščansko osebnost. Od 30 prvih maturantov leta 1913 se jih je kar 21 odločilo za duhovniški poklic. Med njimi je bil tudi Filip Terčelj, ki je ta klic čutil v sebi že od otroških let v globoko verni družini in živem župnijskem občestvu. Po štirih letih študija v ljubljanskem bogoslovju je bil 8. junija 1917 posvečen v duhovnika, novo mašo je imel čez dva dni v Ljubljani, 13. junija pa ponovitev v cerkvi sv. Antona na Fužinah ob izviru Hublja. Tri tedne zatem je umrla mama Marija. Filip je bil duhovnik ljubljanske škofije in kmalu po novi maši je dobil dekret za kaplana v Škofji Loki, kjer je deloval od avgusta 1917 do septembra 1921, ko je šel na dodatni študij v Nemčijo. V Škofji Loki se je veliko ukvarjal z mladino; škof Jeglič je cenil njegovo delo in leta 1918 je v Škofijskem listu objavil Terčeljevo tehtno razpravo o delu z mladimi. Omogočil mu je, da svoja spoznanja obogati z nemškimi izkušnjami (1921–1922).
Sledilo je dvanajst let (1922–1934) neutrudnega dela v goriški nadškofiji. Povsod, kjer je deloval, je bil z vsem srcem. Nikoli pa ni skrival, da mu je najbližja primorska duša. Na Goriškem je bilo pomanjkanje duhovnikov in tako ga je škof Jeglič ‘posodil’ nadškofu Sedeju. Terčelj se je vključil v Zbor svečenikov sv. Pavla, stanovsko združenje slovenskih in hrvaških duhovnikov, ki je s pristankom nadškofa Sedeja postalo pobudnik verske, narodne in kulturne dejavnosti med slovansko manjšino v Italiji. Terčelj je bil duhovni vodja in katehet v goriškem Alojzijevišču, zavodu za slovenske dečke s podeželja, ki so se pripravljali na šolanje v gimnaziji. Bil je glavni organizator Prosvetne zveze in urednik njenega glasila Naš čolnič. Sodeloval je tudi pri ustanavljanju Goriške Mohorjeve družbe (1925), ki je začela izdajati knjige, tudi njegove: Za domačim ognjiščem, Zrna, Mati uči otroka moliti. Leta 1929 je s skladateljem Vinkom Vodopivcem in drugimi pripravil tri pesmarice za slovensko bogoslužje: Božji spevi (1929), Gospodov dan (1930), Zdrava Marija (1933). V njih je 116 njegovih pesmi, ki so jih uglasbili tedanji najboljši slovenski skladatelji in številne pojemo še danes. Nadškof je leta 1929 izdal pastirsko pismo o krščanskem nauku v materinščini in s tem dal pobudo za “župnijske ali farne šole” za pouk krščanskega nauka. Terčelj je zanje napisal molitvenik Mati uči otroka moliti, priročnik za starše, kako naj otroke poučujejo verouk doma.
Fašistični oblastniki so budno spremljali njegovo delovanje. 1. februarja 1930 je bil poklican na kvesturo (policijsko upravo) v Gorici. Kvestor mu je očital, da se ne posveča le duhovniškim opravilom, ampak se ukvarja tudi s politiko. Ostro ga je opozoril, da oblast tega ne bo dopuščala. Hkrati z opominom mu je izrekel nezaupnico, ki je omejevala njegovo gibanje. 30. decembra 1931 je bil aretiran. Najprej je bil v goriških sodnih zaporih, nato pa v koprski ječi, kjer so ga pri zasliševanjih tudi mučili, kar mu je pustilo posledice za vse življenje. 6. junija 1932 je bil obsojen na pet let konfinacije (pregnanstva) v mesto Campobasso v srednji Italiji zaradi delovanja med mladino. Druge obtožbe so se izkazale za neresnične. ‘Samo’ na konfinacijo je bil obsojen, ker mu niso mogli dokazati nobenega kaznivega dejanja, zaradi katerega bi ga lahko obsodili na zaporno kazen. Decembra 1932 se je po amnestiji vrnil v Gorico. Za režim je bil še vedno nevaren. Nastale so nove stiske in težave. Na noben način ni mogel dobiti duhovniške službe, zato mu ni kazalo drugega, kot da se vrne v Ljubljano.
Proti koncu aprila 1934 je pobegnil čez državno mejo v Ljubljano. Škof Rožman ga je najprej postavil za prefekta v Marijanišču, od decembra tega leta do konca druge svetovne vojne je bil profesor verouka na II. državni (Poljanski) gimnaziji. Jeseni 1935 je postal tudi bolniški duhovnik v bolnišnici za duševne bolezni in se je preselil na Poljanski nasip. Ko so aprila 1941 Ljubljano zasedli Italijani, so Terčelja za štiri tedne zaprli. Leta 1942 je obhajal srebrnomašniški jubilej v bolniški kapeli v Ljubljani. Jeseni 1944 je bil po desetih letih zadnjič na obisku pri svojih domačih v Šturjah.
Po zmagi revolucije maja 1945 je bil od junija do septembra v komunističnih zaporih. »Jaz, ki sem izmed vseh duhovnikov v Italiji največ prestal pod fašisti, sem moral znova stopiti na križev pot, ki je bil najhujši.« Bližala se je njegova Kalvarija. Pred božičem je šel v Sorico pomagat tamkajšnjemu župnijskemu upravitelju Francu Krašni, ki je skrbel tudi za Davčo. Na praznik Svetih treh kraljev, 6. januarja 1947, je Krašna v Sorici oznanil, da naslednji dan odhajata oba v Ljubljano in zato nekaj dni ne bo božje službe. Res sta se tega dne odpravila v Ljubljano in sta bila na poti proti Železnikom zajeta. Najstarejša pričevanja in pisni dokumenti povedo, kje sta bila zajeta in kje sta bila “zverinsko umorjena”, kot je v mrliško knjigo zapisal soriški župnijski upravitelj Ivan Skvarča. Iz raznih pričevanj je razvidno, da morilcem ni šlo le za likvidacijo. Iz sovraštva do vere in Cerkve so duhovnika več ur mučili, preden so ju umorili. »Ker si že pri Bogu,« je zapisal Ivan Albreht v Sklepnem pogovoru s Filipom Terčeljem, »veš, da sem na začetku iskal le podatke o tebi in prebiral študije o tvojem življenju ter besedila, ki si jih napisal. Toda v nekem trenutku sem se ti začel priporočati.«

ČUK, Silvester. Filip Terčelj (1892-1946). (Pričevanje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 09, str. 42.

Med petimi drinskimi mučenkami, članicami reda Hčera božje ljubezni, ki so 15. decembra 1941 v Goraždu dale življenje za Kristusa kot žrtve četniškega nasilja in so bile 24. septembra 2011 v Sarajevu slovesno razglašene za blažene, sta tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc iz župnije Šmarjeta pri Novem mestu in s. Antonija Fabjan iz župnije Žužemberk. Skupaj s s. Julo Ivanišević, Hrvatico in predstojnico samostana, s. Bernadeto Banja, Madžarko hrvaškega rodu, in s. Berhmano Leidenix, Avstrijko, sta delovali v manjšem samostanu na Palah pri Sarajevu. Po spopadih s hrvaškimi vojaki so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samostan ter v zimo in mraz odgnali sestre brez tople obleke in obutve, skupaj s pisateljem Ksaverjem Meškom, ki je bil kot izgnanec njihov hišni duhovnik. Samostan so izropali, nato pa zažgali. Sestre so pet dni in pet noči vlačili s seboj do Goražda, kjer jih je čakala mučeniška smrt. Njihova trupla so vrgli v deroče valove reke Drine, ki je postala njihov grob, zato jim pravimo »drinske mučenke«. Škofijski postopek za njihovo razglasitev za blažene se je pričel leta 1999 in končal leta 2002. Božje služabnice, drinske mučenke, so vero in ljubezen do Kristusa izpričale z mučeniško smrtjo in si s tem sedemdeset let kasneje prislužile razglasitev za blažene mučenke. Kot je utemeljil papež Benedikt XVI. v odloku, ki ga je sprejel januarja 2011, so si to prislužile, ker so utrpele smrt zaradi sovraštva do katoliške vere (in odium fidei). Spominjamo se jih vsako leto 15. decembra, na obletnico njihove smrti.

Hčere Božje ljubezni zveste do konca

Sestre reda Hčera Božje ljubezni, katerih temeljno poslanstvo je vzgoja in izobraževanje otrok in mladine, je na prošnjo sarajevskega škofa Josipa Stadlerja že leta 1882 pripeljala v Sarajevo sama ustanoviteljica s. Frančiška Lechner (1833-1894). Že jeseni tega leta so v Sarajevu odprle Zavod sv. Josipa, katerega ravnatelj (pa tudi profesor, učitelj, svetovalec in spovednik sester) je bil Anton Bonaventura Jeglič, poznejši ljubljanski škof, takrat pa kanonik v Sarajevu. Kmalu so sestre ustanovile še druge šolske in vzgojne zavode, v katere so brez razlike sprejemale otroke katoliških, pravoslavnih in muslimanskih družin. Leta 1911 so sestre kupile na Palah pri Sarajevu dvonadstropno vilo za oddih in za potrebe svojih bolnih sester. Dogradile so nove stavbe in odprle osnovno šolo, ki je delovala do konca prve svetovne vojne. Po letu 1919 je samostan na Palah poleg bolnih sester sprejemal bolnike in turiste. Imel je tudi nekaj zemlje, ki so ga obdelovale sestre same. V usodnem letu 1941 je bilo na Palah pet sester, ki smo jih že predstavili.

V uvodu smo že zapisali, kaj se je zgodilo 11. decembra 1941. V Goražde so jih privedli 15. decembra. Po obilni večerji so se hoteli četniški oficirji 'zabavati' s sestrami. Začeli so jih loviti po sobi v drugem nadstropju vojašnice in trgati obleko z njih. Sestre, ki so dale zaobljubo čistosti Bogu, so bile odločene: rajši v smrt, kakor prelomiti svete zaobljube. Prednica sestra Jula je stekla k oknu, ga odprla in zakričala: "Sestre, za menoj! ... Jezus, usmili se nas!" Potem je skočila skozi okno, za njo so skočile še druge. Na kamnitih tleh so se pri padcu poškodovale, a so ostale žive. Tedaj so prihiteli četniki in jih z bajoneti pomorili. Njihova trupla so odvlekli na obalo Drine, kjer so zmrznila in grobar jih je porinil v deročo reko, ki jih je odnesla - v Božje naročje ...

Sestra Marina Krizina Bojanc

Po zaslugi škofa Jegliča je veliko vernih deklet iz tedanje ljubljanske škofije, predvsem iz župnij na Dolenjskem stopilo v red Hčera Božje ljubezni, med temi tudi naši dve drinski mučenki. Sestra Krizina Bojanc se je rodila 14. maja 1885 v Zburah. Pri krstu v župnijski cerkvi v Šmarjeti pri Novem mestu je dobila ime Jožefa. Imeli so srednje veliko kmetijo, ki pa ni prinašala dovolj dohodkov, tako da je oče Bojanc leta 1891 šel za zaslužkom v Ameriko, od koder se ni vrnil. Pepca je kot najstarejša od štirih preživelih hčera več kot dvajset let svojega mladega življenja posvetila družini. Ko so mlajše sestre odraščale, ji je Gospod pokazal pot v samostan in sicer k Hčeram Božje ljubezni v Sarajevo, kjer je bil noviciat. To se je zgodilo leta 1921. V samostanu je opravljala podobna dela kot doma: v hlevu pri živini, na njivah, vrtovih, travnikih in v gozdu. Pri vseh opravilih je bila združena s svojim Gospodom in z nebeško Materjo. Ta povezava se je začela z vsakodnevno sveto mašo in obhajilom. Rada je molila rožni venec, ki ga je imenovala "rožni venec Marijinih solz". Ena od sester, ki je živela z njo, pričuje, da je v pogovoru večkrat rekla: "Zelo si želim, da bi umrla mučeniške smrti." Ta njena želja je bila uslišana.

Sestra Marija Antonija Fabjan

Vas Malo Lipje, kjer je bila 23. januarja 1907 rojena Jožefa Fabjan, blažena sestra Antonija, je bila tedaj pod župnijo Hinje, zdaj pa spada v župnijo Žužemberk. Oče je bil dvakrat poročen: v prvem zakonu je imel tri otroke, v drugem pa pet, Jožefa je bila po starosti tretji otrok iz drugega zakona. Oče je zgodaj umrl in vse skrbi so padle na ramena mlade vdove, ki jo je telesni in duševni napor strl. Jožefa je skrbela zanjo kot enajstletna deklica, vendar je lučka njenega življenja ugasnila. Otroci so bili premajhni, zato so jih po smrti druge matere po tedanji navadi razdelili med sorodnike. Jožefa je imela srečo: k sebi jo je vzela teta Marija Poznik, pobožna in dobra žena. Ko ji je nečakinja razodela svojo odločitev, da gre v samostan, je bila vesela. Jožefa je stopila v družbo Hčera Božje ljubezni v svojem 22. letu v Sarajevu. Kot sestra je opravljala hišna dela, delala je na vrtu, na polju, v hlevu. Leta 1937 je naredila večne zaobljube. Ohranilo se je lastnoročno napisano besedilo zaobljub, kjer obljublja "dosmrtno uboštvo, čistost in pokorščino ... Prizadevala si bom, da bom zaobljube izvrševala z vsemi svojimi močmi, s pomočjo milosti Gospoda Boga." To je potrdila s svojo mučeniško smrtjo.

Molitev
Gospod Bog, ti si svoje blažene Julo, Berchmano, Krizino, Antonijo in Bernadeto obdaril z milostjo redovniškega poklica in z močjo, da so zvestobo in ljubezen do Tebe potrdile s prelitjem svoje krvi. Podeli tudi nam stanovitnost v veri, da se tudi za ceno trpljenja ne ločimo od Tebe. Daj, da nam bosta njihov zgled in priprošnja pomagala v življenjskih bojih in da bomo tako dosegli večno zveličanje. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

ČUK, Silvester. s. Krizina Bojanc in s. Antonija Fabjan. (Pričevanje). Ognjišče, 2011, leto 49, št. 4, str 20-21.

»Sinoči sem se vrnil z romanja v Fatimo – pozdravimo fatimsko Gospo! – in naša današnja marijanska molitev je nekaj posebnega, je polna spominov in prerokb za tistega, ki gleda na zgodovino v luči vere,« je začel svoj nagovor pred opoldansko molitvijo Raduj se v nedeljo, 14. maja 2017. »V Fatimi sem se potopil v molitev svetega vernega ljudstva, molitev, ki teče tam sto let kot reka, da prosi za Marijino materinsko varstvo nad vsem svetom ... V Fatimi je Devica izbrala nedolžna srca in preprostost malih Frančiška, Jacinte in Lucije za varuhe svojega sporočila. Ti otroci so ga pravilno sprejeli, tako da so jih priznali za zanesljive priče prikazovanj in so postali vzorniki krščanskega življenja. Z razglasitvijo Frančiška in Jacinte za sveta sem hotel vsej Cerkvi postaviti pred oči njun zgled pripadnosti Kristusu evangeljskega pričevanja, hotel sem tudi vso Cerkev spodbuditi, da se zavzame za otroke.« Že ob odhodu na romanje je napovedal, da bo posebno pozornost posvetil bolnikom ter vsem, ki so žrtve krivic in potisnjeni na obrobje.

Frančišek je četrti papež, ki je kot romar obiskal Fatimo in sicer ob stoletnici prvega Marijinega prikazanja trem pastirčkom. To je bilo njegovo 19. mednarodno potovanje. Na pot je krenil v petek, 12. maja v prvih popoldanskih urah. Pred odhodom je na Twitterju v raznih jezikih zapisal: »Prosim vse, da se povežejo z menoj kot romarji upanja in miru: vaša roke, sklenjene v molitvi, naj še naprej podpirajo moje.« Iz Doma svete Marte na rimsko letališče Fiumicino se je peljal z avtomobilom znamke Ford Focus. Na letalo se je povzpel s svojo ‘znamenito’ črno usnjeno torbo. Po dveh urah poleta je letalo s papežem pristalo v portugalski vojaški bazi Monte Real, okoli 50 kilometrov oddaljene od Fatime. Tam ga je sprejel portugalski predsednik Marcelo Nuno Rebelo de Sousa, s katerim se je papež zadržal v kratkem zasebnem pogovoru. Od tam se je do Fatime prepeljal s helikopterjem, zadnje 4 kilometre z odprtim papamobilom, s katerim se je ‘sprehodil’ skozi množico romarjev – okoli pol milijona – na ogromni ploščadi pred baziliko. Ustavil se je v kapeli prikazanja, zgrajeni leta 1919 na levi strani svetišča. »Vse od začetka, ko sem v kapeli prikazanja dolgo (deset minut) ostal v tihi molitvi in me je spremljala molitvena tišina vseh romarjev, se je ustvarilo ozračje zbranosti in kontemplacije, v katerem so potekali razni trenutki molitve,« je povedal v nedeljo po vrnitvi. Frančišek je položil šopek cvetja k nogam lesenega Marijinega kipa s krono, v katero je vgrajena krogla, ki je zadela papeža sv. Janeza Pavla II. ob atentatu na Trgu sv. Petra v Rimu 13. maja 1981. Mariji je izročil zlato vrtnico, posebno papeško darilo fatimski Gospe. Po tihi molitvi je prebral svojo molitev v portugalščini (kot tudi vse svoje govore). V njej se je Mariji predstavil kot ‘škof v belem’, sklicujoč se na tretjo fatimsko skrivnost. Po večerji v zavodu karmelske Matere Božje se je papež vrnil med romarje, ob velikonočni sveči je prižgal svojo svečo, blagoslovil prižgane sveče ljudi in skupaj z njimi molil rožni venec. V kratkem nagovoru je med drugim dejal: »Čutim, da vas je Jezus zaupal meni in objemam ter Jezusu izročam vse, posebno tiste, ki so molitve najbolj potrebni, kot nas je učila Marija ... Ona, blaga in skrbna Mati vseh, naj vsem, ki so v potrebi, izprosi Gospodov blagoslov. Ta blagoslov se je v polnosti uresničil v Mariji, ki je dala človeški obraz Sinu večnega Očeta; in zdaj se lahko v ta obraz zaziramo v veselih, svetlih, žalostnih in častitljivih trenutkih njenega življenja, ki jih podoživljamo v molitvi rožnega venca ... O da bi vsakdo od nas z Marijo postal znamenje in zakrament usmiljenja Boga, ki odpušča, odpušča vse.« Dan se je zaključil z mašo, ki jo daroval kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik.

Velika večina romarjev je noč prečula v molitvi in se pripravljala na slavje naslednjega dne, sobote, 13. maja, ko je papež Frančišek med mašo na prostrani ploščadi pred baziliko razglasil za svetnika Frančiška Marto in njegovo sestro Jacinto, ki sta bila leta 1917, v letu Marijinih prikazovanj, stara devet oziroma sedem let in sta kmalu zatem umrla za ‘špansko’ boleznijo. (Frančišek leta 1919, Jacinta 1929). Za blažena ju je razglasil papež sv. Janez Pavel II. 13. maja 2000 v Fatimi. Na pročelju bazilike sta bili ogromni sliki: Jacintina na Marijini desnici, Frančiškova na levici. Blizu daritvenega oltarja je bil brazilski deček, ki je na priprošnjo teh svojih dveh vrstnikov po nesrečnem padcu ostal živ in nepoškodovan. Obred kanonizacije – razglasitve za svetnika, je bil na začetku maše, pri kateri je bilo, računajo, blizu milijon ljudi. Sveti Frančišek Marto in sveta Jacinta Marto sta najmlajša svetnika, ki nista mučenca. »Njuna svetost ni posledica prikazovanj, temveč je v zvestobi in gorečnosti, s katero sta odgovorila na izjemno čast, ki ju je doletela, da jima je bilo dano videti Devico Marijo,« je pojasnil papež Frančišek pred nedeljsko molitvijo. Mašno homilijo pa je navezal na evangeljski odlomek, ko Jezus s križa izroči svoji Materi učenca Janeza, Janezu pa zaupa v varstvo svojo Mater (Jn 19,26-27). Večkrat je močno poudaril: “Imamo Mater!” »Po veri in občutju mnogih romarjev, če ne vseh, je Fatima predvsem ta plašč Svetlobe, ki nas pokriva tukaj kakor tudi na vsakem kraju na svetu, ko se zatečemo pod varstvo Device Matere in jo prosimo, kot nas uči molitev Pozdravljena Kraljica, “pokaži nam Jezusa” ... Pod varstvom Marije smo stražarji jutra, ki se znajo zazreti v pravi obraz Kristusa Odrešenika, ki žari ob Vstajenju, in ponovno odkriti mladostni in lepi obraz Cerkve, ki sije, kadar je misijonarska, prijazna, svobodna, zvesta, uboga po finančnih sredstvih in bogata po ljubezni.«
Po maši je posebej nagovoril bolnike in invalide, ki so bili pod stebriščih na obeh straneh bazilike. »Danes Devica Marija vam ponavlja vprašanje, ki ga je pred sto leti zastavila pastirčkom: “Ali se hočete darovati Bogu?” Odgovor: “Da, hočemo.” nam omogoča, da razumemo in posnemamo njihovo življenje ... Zdaj bo šel mimo Jezus v Najsvetejšem, da vam izkaže svojo bližino in svojo ljubezen. Izročite mu svoje bolečine, trpljenje, svojo onemoglost.« Obhodil je vse hodnike in bolnikom podeljeval blagoslov z veliko monštranco.
Po molitvi Raduj se je papež Frančišek skupaj z vso množico mahal z belim robčkom: to je to je tradicionalni pozdrav Mariji v Fatimi, ko se procesija z njenim kipom vije proti kapeli prikazanja. Po kosilu s portugalskimi škofi je papež Frančišek poletel proti Rimu. Med poletom je odgovarjal na vprašanja novinarjev, spremljevalcev na tem romanju, ki se mu je vtisnilo globoko v srce.

“Fatima je predvsem plašč Svetlobe, ki nas pokrije tukaj kakor tudi na vsakem kraju na svetu, ko se zatečemo pod varstvo Device Matere.” (papež Frančišek

ČUK, Silvester. (Pričevanje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 6, str 42-43.