* 29. september, Veliki Lipovec, † 3. februar 1939, Ljubljana.

Svetniški škof Janez Gnidovec

Pred šestdesetimi leti (3. februarja 1939) je v Ljubljani umrl skopski škof Janez Gnidovec. Do sebe je bil izredno strog, do ljudi pa blag. Kdor ga je poznal, ga je spoštoval kot "živega svetnika". Upamo, da bo to čast kmalu tudi uradno dosegel.

Ta svetniški mož, ki je zajemal vodo milosti iz božjih studencev, je bil sin Suhe Krajine. Rodil se je 29. septembra 1873 v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec kot tretji otrok Jo­žefa Gnidovca in Jožefe Pust. Za njim sta prišla na svet še dva brata; kmalu zatem pa je mater pobrala pljučnica. Mati je bila žena, ki je vero uresničevala v dejavni ljubezni: za vsakega berača je imela prijazno besedo, dobil je za pod zob in ležišče, če je želel tam prenočiti.

Janez je večkrat pove­dal: "Kar imam, imam od nje." Po materini smrti se je oče dru­gič poročil; mačeha otrokom iz prvega zakona ni bila preveč naklonjena, bolj je skrbela za svojih sedem otrok. Janez je s sedmim letom začel hoditi v domačo enorazrednico, potem je šo­le nadaljeval pri frančiškanih v Novem msetu, kjer je končal tudi gimnazijo. Vseskozi je bil odličen dijak. Bil je zelo nadarjen zlasti za jezike, odlikovala pa ga je tudi trdna volja: kar je hotel doseči, je tudi dosegel. Po maturi se je brez oklevanja odločil za ljubljansko bogoslovje. Leta 1896 je bil posvečen v duhovnika. Triindvajsetletnega novomašnika je škof Missia poslal za kaplana v Idrijo. Zatem je bil dve leti (1897-1899) kaplan v Vipavi, kjer je malo zahajal v družbo, dokler mu ni cerkveni ključar dejal, da je v Vipavo prišel za ljudi.

Na željo škofa Jegliča, ki je ustanavljal gimnazijo v Ško­fovih zavodih v Šentvidu, je šel leta 1899 na Dunaj študirat klasično jezikoslovje. Študij je končal leta 1904 z doktoratom. Škof Jeglič ga je leta 1905 imenoval za prvega ravnatelja v šentviških zavodih. To službo je opravljal 14 let. Med prvo svetovno vojno je bilo v zavodih veliko vojaških ranjencev. Gnidovec je z vsemi govoril v jezikih tedanjega avstrijskega cesar­stva. Leta 1919 je prosil škofa, naj ga razreši ravnateljstva, ker je želel vstopiti v misijonsko družbo lazaristov.

Škof je njegovo željo uslišal in Gnidovec je 6. decembra 1919 postal član misijonske družbe. Kmalu je postal voditelj novincev. Leta 1924 je bil imenovan za škofa v Skoplju, kjer je bil ško­fijski sedež že štiri leta prazen. Škofovsko posvečenje je pre­jel 30. novembra 1924 v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani. Za škofovsko geslo si je izbral besede apostola Pavla: "Vsem po­stati vse", za svojega vzornika pa sv. Frančiška Saleškega in poslej se je vedno podpisoval "Janez Frančišek". Sedež skop­ske škofije, ki je obsegala vso Makedonijo, Kosovo, Metohijo in del Črne gore, je bil tedaj Prizren. Na ozemlju škofije je ži­velo okoli 30.000 katoličanov. Škofu je primanjkovalo duhov­nikov in vztrajno je prosil za pomoč iz domovine. Pridobil je nekaj duhovnikov, med njimi Alojza Turka, poznejšega beograjske­ga nadškofa. Svojo prostrano škofijo je večkrat prepotoval, največkrat peš. Dal je zgraditi 11 novih cerkva, da so po vseh krajih, kjer je bilo kaj katoličanov, imeli božje hiše. Leta 1934 se je preselil v Skopje, kjer je bila vsaka njegova pot po mestu "pastoralni obisk". O božiču 1938 je hudo zbolel in v začetku januarja 1939 so ga prepeljali v Ljubljano. Tam je 3. februarja 1939 umrl. Ob njegovi smrti je neki muslimanski uradnik v Skoplju, ki je škofa poznal, dejal: "Če ta ni v nebe­sih, ne bo nihče!"

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (1999) 3, str. 58.

* 30. september 1928, Sighet, Maramureș, Romunija

"Brezbrižnost je zlo"

Njegov oče je bil trgovec. "Vzgojen sem bil v okolju, v katerem smo malo pričakovali od ljudi, vse pa od Boga. Tudi danes čutim globoko potrebo po Bogu. Auschwitz mi vere ni ugasnil, nasprotno, dal mi je nove razloge, da še naprej verujem vanj kljub njegovemu molku, kljub mojemu kriku protesta." Vsi člani družine Wiesel so bili odpeljani v nemška koncentracijska taborišča; mati in sestra sta končali svoje življenje v Auschwitzu, oče pa v Buchenwaldu. Preživel je samo Elie. Po vojni je odšel najprej v Pariz, leta 1948 pa v novoustanovljeno judovsko državo Izrael, kjer je začel opravljati po­klic časnikarja. Ko je postal dopisnik v Parizu, je nekoč srečal znane­ga francoskega katoliškega pisatelja Francoisa Mauriaca, ki ga je spod­budil, naj začne pisati knjige. Leta 1958 je izšla njegova prva knjiga spominov na Auschwitz. Sledile so nove in nove, v katerih je veliko avtobiografskega, vendar pa v njih ni sledu sovraštva in maščevalnosti do tistih, ki so njemu in njegovi družini povzročili toliko gorja. Piše v francoščini.

V Parizu se je tudi poročil z Marion, svojo zvesto so­potnico. Od leta 1956 živi Wiesel v Ameriki. Leta 1972 je začel preda­vati na univerzi v New Yorku, kjer je kmalu navezal stike s katoliškim nadškofom kardinalom O'Connorjem. Iz njunih dolgih pogovorov je nasta­la zanimiva knjiga Potovanje v svet vere. Leta 1976 je dobil mesto pro­fesorja humanističnih ved na univerzi v Bostonu. Leta 1986 mu je bila podeljena Nobelova nagrada za mir kot "kot enemu najpomembnejših duhov­nih voditeljev v dobi, ko po svetu še kar naprej prevladuje nasilje, zatiranje in rasizem". Svojo nagrado je posvetil vsem žrtvam nacistič­nega genocida.

Elie Wiesel veliko potuje po svetu kot glasnik miru. "Svoje sporoči­lo bi lahko povzel čisto na kratko: več odgovornosti! V tem našem svetu, ki se zdi ponorel, je treba še veliko storiti, ljudi še veliko naučiti, delati, da bi zgodovinskim dogodkom dali neki smisel. Edini način, da najdemo smisel, je živeti odgovorno. Mir je skupna odgovornost, je ide­al. Tisti, ki živijo udobno in mirno življenje, so dolžni pomagati ti­stim, ki žive v težkih razmerah, ki trpijo, ki ne vidijo nobenega izho­da." Po padcu treh totalitarnih ideologij, ki so zasejale toliko stru­pa in povzročile toliko trpljenja v tem našem stoletju, pravi, da se najbolj boji tega, da bi v prihodnjem stoletju zavladala fanatizem in integralizem. "To se poraja iz prepričanja, da vse veš, da imaš resnico v žepu in da lahko odgovoriš na vsa vprašanja."

pričevanje 07_1998

 Albino Luciani, * 17. oktober 1912, Canale d'Agordo, † 28. september 1978, apostolska palača Vatikan

Njegovi življenjski zgodbi bi lahko dali naslov "skrivnost prepro­stosti". Izšel je iz revne kmečke družine v vasi Forno di Canale (od 1964 Canale d'Agordo) pri mestu Belluno. Albino Luciani se je rodil 17. oktobra 1912 kot prvi sin Giovannija Lucianija in Bortole Tancon: to je bila njegova druga žena, s katero je imel še dva sina in hčer­ko, v prvem zakonu sta se mu rodili hčerki, obe gluhonemi. Oče je kar naprej potoval po Evropi "s trebuhom za kruhom", na lastni koži je čutil krivičen družbeni red, zato je postal socialist. Ko je sin Al­bin izrazil željo, da postane duhovnik, mu je iz Francije pisno do­volil. Ta duhovniški poklic je bil v veliki meri sad močne in dejav­ne vere matere Bortole. Ko mu je bilo enajst let, je šel v malo se­menišče v Feltre. Učil se je z lahkoto in ostalo mu je veliko časa za branje in pisanje.

Po končanem študiju bogoslovja v Bellunu je bil 7. julija 1935 posvečen v duhovnika. Poslali so ga nadaljevat študije v Rim, kjer je na Gregoriani dosegel naslov doktorja teolo­gije. Ko se je vrnil v domačo škofijo, je postal ravnatelj bogoslov­nega semenišča v Bellunu in profesor štirih predmetov: dogmatike, moralke, cerkvenega prava in umetnosti. Imel je časnikarsko žilico in sodeloval je v krajevnih cerkvenih listih. Njegova posebna ljube­zen je bila kateheza. Napisal je knjižico Katehetske drobtinice.

Leta 1958 mu je Janez XXIII. zaupal vodstvo škofije Vittorio Veneto. Kot škof je sodeloval na vseh zasedanjih drugega vatikanskega konci­la. Papež Pavel VI. ga je 15. decembra 1969 imenoval za patriarha v Benetkah, leta 1973 pa za kardinala. Benečanom se je brž priljubil s svojo vedrino in preprostostjo. V letih 1971-1975 je za mesečnik Messaggero di S. Antonio, ki izhaja v Padovi, pisal svoja znamenita Pisma veljakom (Illustrissimi): to so izmišljena pisma 40 osebnos­tim iz preteklosti, v katerih na duhovit in anekdotičen način obrav­nava pereča vprašanja našega časa.

V takšnem slogu se je pogovarjal z verniki tudi potem, ko je bil 26. avgusta 1978, po tretjem glaso­vanju, izvoljen za papeža. Kot prvi v zgodovini papeštva si je izbral dvojno ime: Janez Pavel - Janez XXIII. ga je posvetil za škofa, Pa­vel VI. pa imenoval za kardinala. Predvsem pa je bila ta izbira na­poved, da hoče nadaljevati delo teh dveh koncilskih papežev. 26. av­gusta zvečer je z lože cerkve sv. Petra podelil svoj prvi apostolski blagoslov in prvi nasmeh; 3. septembra je kar se da preprosto uradno nastopil svojo papeško službo; 27. septembra je imel zadnjo avdien­co, pri kateri je govoril o temeljni krščanski kreposti - ljubezni, ki je iz njega izžarevala.

Svoje zadnje počivališče je dobil v vati­kanski baziliki med Janezom in Pavlom, katerih imeni je nosil. Samo triintrideset dni.

(pričevanje 09_1998)

 * 26. september 1907, Idrija, † 4. november 2000, Gorica

"Nikoli se nisem pokesal, da sem postal duhovnik."

Duhovniško poslanstvo je v številnih odgovornih nalogah in službah z veseljem vršil več kot 66 let od triindevetdesetih, ki mu jih je Gospodar življenja naklonil. Rodil se je pred sto leti - 26. septembra 1907 v Idriji v rudarski družini. Oče Jožef je bil doma iz Šebrelj, mati Ivana Tušar pa iz Žirov. Imel je sedem let starejšo sestro Pavlo, s katero je bil vseskozi prisrčno povezan. Osnovno šolo je obiskoval v Idriji, tam je končal tudi znamenito realko, na kateri so se izšolali številni nadarjeni rudarski sinovi. Po maturi se je, kot že omenjeno, odločil za študij matematike na univerzi v Bologni, ki ga je končal z doktoratom. Kot diplomirani matematik je jeseni 1930 vstopil v goriško bogoslovje in z mašniškim posvečenjem 17. marca 1934 dosegel svoj pravi poklic. Na novi maši v Idriji dva dni kasneje je pridigal sam. V začetku julija 1934 je nastopil službo župnijskega upravitelja v Črnem Vrhu nad Idrijo, ker so fašistični oblastniki tamkajšnjega župnika Filipa Kavčiča poslali v konfinacijo. Čeprav je tam ostal le enajst mesecev, se je tako vživel, da se je še po desetletjih spominjal mnogih družin po tej raztreseni župniji.

Leta 1935 ga je nadškof Margotti poklical za župnijskega upravitelja v Vrtojbo in sicer zato, da bi poučeval matematiko v malem semenišču v Gorici. Po dobrih dveh letih je bil imenovan za slovenskega vikarja v goriški stolnici, kjer je deloval do leta 1943, ko je bil imenovan za spirituala (duhovnega voditelja) bogoslovcev v Centralnem semenišču, kjer so bili bogoslovci slovenske, italijanske, hrvaške in furlanske narodnosti. Bil je iskan pridigar za duhovne vaje in ljudske misijone, ker je svoje prisrčne besede potrjeval s svojim zgledom duhovnika po Božjem Srcu.

Leta 1947 je "pogoltnil" svoj sklep, ki ga je naredil ob mašniškem posvečenju: da ne bo nikoli prosil škofa, kam naj ga pošlje, ampak bo preprosto šel, kamor bo poslan. "Takrat pa sem šel k nadškofu in mu rekel, da bi po vzpostavitvi meje med Italijo in Jugoslavijo rad deloval v Sloveniji. Navdušeno mi je rekel, naj grem v Solkan, kjer je župnija prazna." Tam je blagi duhovnik doživel svojo kalvarijo. Po 15. septembru 1947, ko je prišlo do priključitve Primorske k Jugoslaviji, je Sveti sedež dr. Franca Močnika imenoval za apostolskega administratorja (upravitelja) tistega dela goriške nadškofije, ki je prišel pod Jugoslavijo.

Komunistična oblast s tem ni bila zadovoljna in nahujskana drhal ga je dvakrat z brcami vrgla čez mejo. (Za to barbarsko dejanje se mu je novogoriška občina uradno opravičila leta 1991.) Po drugem izgonu je šel v Rim, kjer je s temi žalostnimi dogodki seznanil papeža Pija XII. Rekli so mu, naj se vrne v Gorico. Sprejeli so ga z odprtimi rokami. Začel je poučevati matematiko najprej v nižjih razredih, potem pa na klasični gimnaziji in liceju. Za slovenske srednje šole je napisal Fiziko v štirih delih. "Lepo je bilo delati z mladino. S tistimi, ki so prihajali iz vernih družin, sem navezal stike tudi izven šole." Kot profesor je začel zbirati fante v krožkih, s krožki pa se je rodila tudi potreba po letovanju. Na lastne stroške je dal zgraditi kočo sv. Jožefa v Žabnicah pod Svetimi Višarjami, kamor je hodil z mladimi poleti in tudi pozimi. Leta 1967 je postal ravnatelj dijaškega zavoda Alojzijevišče, kjer je pomagal že dolga leta. Ko je bila leta 1972 ustanovljena slovenska personalna župnija v Gorici pri Sv. Ivanu, je postal njen prvi župnik - voditelj pastoralnega središča. Zaradi izrednih zaslug na cerkvenem področju je leta 1963 prejel papeško odlikovanje - naslov monsinjorja, ki se je vsem zdelo tako upravičeno, da je ta naziv pomenil isto kot "Franc Močnik". Veliko si je prizadeval za slovensko pisano besedo kot odbornik Goriške Mohorjeve družbe, zlasti pa kot dolgoletni urednik tednika Katoliški glas, za katerega je tudi veliko pisal.

(pričevanje 09_2007)

 * 25. septembra 1922, Espelette, Francija

"Slišal sem, kako utripa srce sveta"

Njegovo življenjsko potovanje se je začelo 25. septembra 1922 v kmečki družini v kraju Espelette pod Pireneji, katerega prebivalci so Baski. Dom, na katerega je bilo močno navezan, je zapustil, ko je pri dvanajstih letih odšel v semenišče v Ustaritz. "Vsako leto sem se vračal domov za kak teden na počitnice." Teologijo je študiral na visoki bogoslovni šoli v mestu Bayonne, sedežu svoje rojstne škofije, in na Gregorijanski univerzi v Rimu, kjer je dosegel akademski naslov doktorja cerkvenega prava s tezo o krstu otrok katoliških staršev, ki niso praktični verniki. Po mašniškem posvečenju 13. julija 1947 je opravljal razne službe v domači škofiji. "Edini vzorec duhovnika, ki sem ga imel pred očmi, je bil župnik moje mladosti, ki me je jemal s seboj na obiske bolnikov." Leta 1961 je prišel v Tajništvo francoske škofovske konference, kjer je ustanovil in vodil posebno tajništvo za pastoralo. Od leta 1966 do 1970 je bil glavni tajnik francoske škofovske konference, zadnji dve leti že kot pomožni škof v Parizu, kjer se je izkazal kot odličen pomočnik nadškofa kardinala Martyja. Pred Božičem leta 1970 ga je papež Pavel VI. imenoval za nadškofa v Marseillu, kjer je ostal do leta 1984. Lepo se je vživel v ljudi tega pristaniškega mesta. "Upam si reči, da je bilo tistih štirinajst let najlepših in najbolj delavnih. Kar zadeva moje apostolsko delovanje, ločim obdobje pred Marseillom in po Marseillu." V tem obdobju je bil dvakrat izvoljen za predsednika francoske škofovske konference; leta 1971 je postal prvi predsednik novoustanovljenega Sveta evropskih škofovskih konferenc, pokojni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar pa je bil izbran za prvega tajnika. Papež Janez Pavel II. ga je leta 1979 povzdignil v kardinala. "Sem edini kardinal brez svojega škofovskega grba, to je bila moja osebna odločitev... Občudujem in častim ena največjih svetnikov v zgodovini Cerkve: sv. Frančiška, asiškega Ubožca. Evangeljsko uboštvo je po moje prvi blagor, ki jih je oznanil Kristus. Frančišek je to uboštvo in je skušal posnemati Kristusa... Frančišek je vesoljni svetnik, zgled ne samo na kristjane, temveč za vse ljudi."

Novo življenjsko obdobje se je za kardinala Rogerja Etchegaraya začelo leta 1984, ko ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim in mu zaupal vodstvo dveh pomembnih ustanov: Sveta pravičnost in mir ter Sveta Cor Unum. Kot svojega osebnega odposlanca ga je pošiljal, kot že omenjeno, v tiste dežele in predele sveta, kjer so ljudje krvaveli v vojnih spopadih. Eno najtežjih poslanstev je bilo posredovanje med bratomorno vojno med hutuji in tutsi, ko je bilo v treh mesecih pomorjenih okoli 800.000 ljudi! (O tem strašnem genocidu je naš misijonar Danilo Lisjak, ki je tam deloval, napisal knjigo Ruanda - črna vest človeštva.) V začetku junija 1994 so bili umorjeni trije ruandski škofje skupaj z desetimi duhovniki in dva laikoma. Kardinal Etchegaray je v to mučeniško deželo priletel 21. junija. Ena prvih nalog, ki jo je tam opravil, je bila pogrebna maša za umorjene škofe v mestu Kabgayi. V okolici so divjali spopadi, zato je bilo v stolnici navzočih samo sedemnajst ljudi. "Pokazali so mi tudi kraj, kjer so bili škofje in njihovi spremljevalci umorjeni: to je bilo v noviciatu redovnikov sv. Jožefa v kraju Guku. Vse je bilo še tako, kot na dan umora, stene so bila oškropljene s krvjo... To doživetje je bilo eden najtežjih križevih potov v življenju." Pretresen je bil tudi ob obisku Sarajeva med bratomorno vojno v Bosni, ko je bilo mesto dejansko eno samo pokopališče.

Lepe spomina pa ima na papeža Janeza Pavla II. "Nad dvajset let sem bil z njim in ob njem kot zvest sodelavec. Vendar se med nama niso spletle prijateljske vezi, nedvomno sva bila preveč različna po značajih: on Poljak, jaz Bask... Vendar mi je popolnoma zaupal, ker je brezmejno zaupal v Boga. Bil je predvsem mož molitve. Časnikar André Frossard ga je lepo označil, ko je o njem zapisal, da je 'skala molitve'. Tisti, ki so ga spremljali na potovanjih, so bili prevzeti, ko so videli, da se je sredi hrupa lahko mirno poglobil v molitev... Vsak petek je redno, naj je bil doma ali na potovanjih, molil križev pot. Iz molitve je črpal moč za tako živ stik v ljudmi, zlasti z mladimi, ki so čutili globino in moč njegove vere."

(pričevanje 12_2007)

 * 16. septembra 1098, Bermersheim vor der Höhe, rimsko cesarstvo; umrla 17. septembra 1179, Bingen am Rhein

Odločna žena s preroškim duhom in izrazito ljubeznijo do stvarstva.

Nova cerkvena učiteljica je bila, poleg sv. Bernarda, svetilnik 12. stoletja, spoštovana kakor nobena od sodobnic in kot le malo žensk v poznejših stoletjih. Rodila se je sredi leta 1098 v plemiški družini Vermersheim v kraju Bermesheim. Že v nežnem otroštvu je začutila, da ji Bog naklanja izredne darove videnja. V zgodovino ni prišla z družinskim priimkom, temveč v zvezi z mestom Bingen, kjer je nad trideset let živela in delovala kot opatinja samostana benediktink Rupertsberg. Kot otrok imenitnega rodu je po tedanji navadi prišla že osemletna v samostan Disibodenberg, ki ga je vodila družinska sorodnica Juta Sponheimska. Pri petnajstih letih je izrekla redovne zaobljube. Po smrti opatinje Jute so vodstvo samostana prenesli na ramena 38-letne Hildegarde, proti njeni volji, saj je bila po naravi plaha in nežna, večkrat bolna in težko je hodila, "mehkega mesa in boječega duha", kot se sama izraža, torej po naravi vse prej kot 'močna' žena, kot bi mislili o njej po tem, kako velike reči je naredila.To delo je opravila v zavesti, da jo k temu kliče božji glas v njeni notranjosti.

Leta 1147 je bil po njenih načrtih zgrajen nov samostan Rupertsberg pri mestecu Bingen. Ni je ustavilo nasprotovanje cerkvenih in svetnih mogočnikov. Odločno se je postavila za pravico, ni se ustrašila nikogar, če se ji je zdelo, da se ne ravna po božjih postavah. Dana ji je bila preroška jasnovidnost, ki jo je uporabljala le za svarilo in pouk. Pogosto je imela videnja in sicer pri polni zavesti. Pri štiridesetih letih je zaslišala v svoji notranjosti ukaz, naj zapiše vse, kar je doslej videla in slišala. Tako so nastali njeni trije najpomembnejši spisi: Sci vias (Spoznaj poti), po poti vere, Knjiga življenjskih zaslug, nauk o nravnosti in krepostih, Knjiga božjih del, mistična kozmologija.

Prav na podlagi teh njenih del in njenih številnih pisem je bila uvrščena med cerkvene učitelje. V svojih pismih se je pogosto ustavljala ob Mariji. Eva je bila z nepokorščino Bogu ob Adamu začetnica greha, Marija pa je z rojstvom Kristusa vrnila ženski ugled. V teh pismih čutimo to misel kot poziv moškim, naj dojamejo ženske kot polnopravna bitja! O sebi pravi, da je "neuka, ker je niso poučili kot so moške" v sedmerih umetnostih tedanjih šol, toda njena dela dokazujejo, da je bila zelo izobražena.

V novejšem času 'odkrivajo' sveto Hildegardo kot učiteljico in zagovornico naravnega zdravilstva. S tega področja je najbolj znan njen spis Causae et curae (Vzroki in zdravljenje), pisan v tedanji nemščini. V njem govori o vzrokih bolezni, o telesnih znamenjih duševnih težav, o zdravilni moči zelišč, korenik, plodov in rudnin. Učila je: temelj življenja je od Boga podarjena energija, ki jo prejme vsak človek in vsak mora ravnati z njo odgovorno. Navaja zlata pravila za zdravo življenje: živila so hkrati zdravila za življenje; če zboliš, poišči zdravila v naravi; spoštuj naravni ritem spanja in gibanja; uskladi molitev in delo; s kopelmi in umivanjem očiščuj svoje telo; ne prepuščaj se žalosti, poišči nekaj, kar te bo razvedrilo.

Hildegardino poslanstvo je bilo namenjeno predvsem duhovščini. To so namreč bila temna in zmedena desetletja. Hildegardo je zelo bolela posvetnost, ki je vladala med višjo duhovščino in po samostanih. Tiste med duhovniki, ki so to videli, je spodbujala: »Predvsem ne padi v prepad otožnosti in pobitosti, marveč moli zdaj in zaupaj, da te Bog ne zapusti, in kmalu bo vzšla zarja tvoje osvoboditve.«

Lepša kot vsa slava in vsa priznanja, ki so ga izrekli Hilgegardinemu znanju in njenim zmožnostim, je vtis, ki ga je ob srečanju z njo začutil njen prvi življenjepisec: »V njenih prsih je gorela ljubezen, ki ni izključevala nobenega človeka.« Mali ljudje so jo ljubili, velikaši – cerkveni in svetni – pa so ji grenili življenje še tedaj, ko se je iztekalo. Umrla je v zgodnjih jutranjih urah 17. septembra 1179. Ob njeni smrti so se na nebu prikazala čudežna znamenja, ki so potrdila prepričanje vseh, da je umrla svetnica. Kot tako so jo ljudje častili že za življenja, uradni postopek ni bil končan, leta 1583 pa je bilo njeno ime vpisano v svetniški koledar katoliške Cerkve. Njeno svetniško veljavo je potrdil papež Benedikt XVI. z uvrstitvijo v zbor cerkvenih učiteljic.

(pričevanje 11_2012)

* 15. septembra, 1858, Strasbourg, Francija; † 1. decembra 1916, Tamanrasset, Alžirija

Jezusov mali brat Karel

Ta svetniški mož je padel kot nedolžna žrtev ob roparskem napadu pred 85 leti - 1. decembra 1916. Rodil se je 15. septembra 1858 v francoskem mestu Strasbourg. Družina je bila verna, toda oče in mati sta mu prezgodaj umrla. Sorodniki so ga poslali na srednjo šolo v Nancy, kjer je zabredel v slabo družbo in izgubljal je vero v Boga. Pogrezal je tako globoko, da so ga odslovili celo iz vojske. Vendar je bilo v njem marsikaj, kar je dajalo upanje, da božja milost, ki išče vsakega človeka, ne bo hodila za njim zaman. Začel se je spraševati, kakšen smisel ima to njegovo življenje. Dobro je skusil, da mu greh ni prinesel potešitve in sreče. Tudi znanost se mu je zdela premalo - klical ga je Bog. V njem se je oglašalo domotožje po veri. Svoji sestri je pisal: "Kako srečna si, da moreš verovati, jaz pa iščem luči in je ne najdem."

Toda ta sreča se je Charlesu že približevala: leta 1886 je pri­šel v stik z dobrim duhovnikom v Parizu, ki je hitro spoznal nje­govo stanje in mu dejal: "Prijatelj, vi niste neverni, le svojo vest morate spraviti v red!" Povabi ga je naj najprej opravi teme­ljito življenjsko spoved, potem pa bosta obravnavala verske dvome. Charles se je nekaj časa upiral, potem pa je le pokleknil v spo­vednico in v hipu se je nevernik spremenil v srečnega vernega člo­veka, ki ne ve, kako naj pokaže dovolj hvaležnosti Bogu za milost spreobrnjenja, kako bi dovolj ljubil Jezusa, ki ga je prej tako hudo žalil in od njega odpadel.

Sklenil je vstopiti v samostan trapistov v gorovju Cevennes, kar je res storil leta 1890. Dobil je ime brat Marija Alberik in bil je vzoren redovnik. "V petdesetih letih svoje službe še nisem našel človeka, ki bi bil ves tako predan Bogu," je izjavil uči­telj novincev. Charles pa je želel še več: posnemati Jezusa v njegovem skromnem, ponižnem in revnem življenju, kakor se je raz­odelo v Nazaretu. Zato ni maral študirati za duhovnika, ampak je hotel biti v družbi ljudi, katerih življenje je kar najbolj po­dobno življenju našega Gospoda: živeti od dela lastnih rok, ne sprejeti nobenega daru, vse Jezusove nasvete dobesedno izpolnje­vati, vsakemu v potrebi dati, vsemu se odpovedati. Zapustil je samostan trapistov in se naselil v samostanu klaris v Nazaretu kot hlapec. Na prigovarjanje njihove predstojnice v Jeruzalemu se je le odločil za duhovništvo, da bi mogel na Gori blagrov v Pale­stini z molitvijo in strogim življenjem "molče pridigati evangelij".

Leta 1901 je bil posvečen v duhovnika. Srce ga je vleklo, da bi šel oznanjat evangelij v Maroko, deželo, ki je bila strogo za­prta za kristjane. Želel je osnovati "majhno legijo redovnikov, predanih kontemplaciji in obenem dobrodelnosti, ki bi živeli zelo revno od ročnega dela in katerih preprosto pravilo bi mogli povze­ti v treh besedah: stalno češčenje pred izpostavljenim Najsvetej­šim, posnemanje Jezusovega skritega življenja v Nazaretu, življe­nje v misijonskih deželah".

Najprej se je ustavil v kraju Beni Abbes v Alžiriji, kjer je bila vojaška postojanka. Ko mu ni bilo mogoče iti v Maroko, se je leta 1905 odločil, da gre med Tuarege, puščavsko pleme na jugu Alžirije.Nastanil se je v Tamanrassetu, kjer si je postavil skromno kočo in kapelo. Puščavo je ljubil za­radi samote in tišine pa tudi zaradi revnih ljudi, med katerimi je živel. Želel je biti mali brat vseh. Njegov "evangelij brez besed" je začel delovati: ljudje so čutili, da mora biti vera, ki daje človeku toliko notranje moči, prava, in začela so se prva spreobrnjenja. To blagoslovljeno delovanje so 1. decembra 1916 pretrgali streli.

Ko je okrvavljeno seme padlo v puščavsko zem­ljo, je začelo roditi sadove. Po pravilih in zgledu "malega brata Karla" sta nastali bratstvi malih Jezusovih bratov Charlesa de Foucaulda (ustanovil jih je Rene Voillaume leta 1933) in malih Jezusovih sester, katerih ustanoviteljica je Magdeleine Hutin (1939).

(pričevanje 12_2001

* 15. septembra 1946 Pobrežje, župnija sv. Vid – Videm pri Ptuju; † 29. oktobra 2011, Ndola, Zambija

Slovenski misijonar, ki so ga imenovali 'črnec v beli koži'

Svoje razmeroma kratko življenjsko potovanje – trajalo je le nekaj tednov več kot petinšestdeset let – je začel 15. septembra 1946 v Pobrežju, župnija Sv. Vid – Videm pri Ptuju. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, potem pa je odšel v minoritsko semenišče v Zagreb. Po drugem letniku gimnazije je opravil noviciat na Cresu in leta 1964 tam naredil prve redovne zaobljube. Bogoslovne študije je opravil na Teološki fakulteti v Ljubljani; leta 1971 je naredil večne zaobljube, 2. julija 1972 pa je bil v cerkvi sv. Jurija na Ptuju posvečen v duhovnika. V času študija, leta 1969, je s tremi drugimi bogoslovci v Sostrem ustanovil že omenjeno glasbeno skupino Minores, ki je s svojimi nastopi doma in v tujini na nov način oznanjala evangelij.

Po treh letih kaplanske službe v Sostrem je v njem dozorela odločitev za misijone. Leta 1975 je šel v Anglijo, da se je naučil angleščine, ki je v Zambiji, kamor je bil namenjen, uradni jezik. »29. januarja 1977 ob šesti uri sem prvič stopil na zambijska tla.« V spominskem zapisu njegovih sobratov ob Mihovi smrti beremo: »Hitro je ugotovil, da je tam vse drugače kot doma: drugače so delali, drugače so se smejali, se drugače pogovarjali. V prvem hipu bi vse spremenil, vse poslovenil. A kmalu je odkril, da to ne bi bila prava pot. Začel se je učiti. V tem procesu učenja, sprejemanja drugačnosti je postal del njih.« Najprej se je naučil njihovega jezika, za kar se od tujcev potrudijo edino misijonarji. Prvi dve leti je bil 'kot ptica selivka' na šestih mestih, potem pa se je ustalil v Ndoli. Kot župnik velike župnije, ki je štela več deset tisoč duš, je deloval ob pomoči malih občestev, ki so jih sestavljale katoliške družine.

Veliko se je posvečal otrokom in samo zanje je imel vsako nedelo mašo, pri kateri je sodelovalo 1.500 otrok, ki so sami vse vodili. »Majhna punčka, deset let stara, dirigira celi cerkvi (starejši se lahko skrijemo pred otroci). Sami preberejo evangelij, sami pridigajo in navadno tudi zaigrajo. Potem pride še nekdo gor in s svojimi besedami pove, kako je razumel evangelij, potem poveže z njihovim praktičnim življenjem. Jaz poslušam in se od njih učim.« Pater Miha je ustvaril verski, kulturni, izobraževalni in zdravstveni center. Najprej pa je z drugimi sobrati misijonarji naredil semenišče, nadaljeval z osnovno šolo, kasneje še s poklicno šolo. Leta 1991 sprožil blagodejen načrt: botrstvo na daljavo.

Čez tisoč zambijskih otrok je dobilo slovenske botre in s tem možnost za izobrazbo. Sredi devetdesetih let je ustanovil katoliški radio Ičengelo, posvetil se je delu v tiskarni. S kritično besedo je opozarjal na krivice oblasti in na revščino ljudi. Bil je glas preprostega, domačega lačnega, bolnega, neukega človeka. Najprej je bil duhovnik, toda kot misijonar je postal tudi gradbenik, novinar, tiskar, mizar, ključavničar, mehanik, pri vsem delu tudi glasbenik, ki je rad vzel v roke kitaro in pel skupaj z otroki. Z raznimi skupinami je prihajal tudi v Slovenijo.

Ob njegovi smrti je ugledni koroški duhovnik Jože Kopeinig, velik podpornik misijonov, zapisal: »Težko se je posloviti od dobrih ljudi, najtežje od dobrega prijatelja. Miha Drevenšek bo s svojim vedrim in sončnim značajem od sedaj naprej iz nebes spodbujal za nadaljnjo misijonsko vnemo med mladimi na Koroškem, v Sloveniji in v Zambiji.

Naj uživa pri dobrem Bogu neminljivo radost med vsemi, katerim je tako nesebično služil.«

(pričevanje 12_2011)