* 10. maj 1876, Vrhnika, † 11. december 1918, Ljubljana

Med mojstri pisane besede je na Slovenskem zagotovo največji Ivan Cankar, pesnik, pripovednik in dramatik. Rojen v revni delavsko-obrtniški družini kot osmi od dvanajstih otrok, je s talentom in trdim delom dokazal, da je mogoče slediti sanjam in jih uresničiti, četudi so življenjski pogoji še tako nenaklonjeni.

A čutil je, da mora živeti svojo poklicanost za vsako ceno. Na Dunaju je ob podpori kranjskega deželnega zbora sprva študiral stavbarstvo, ko pa se je prepisal na študij slavistike, je izgubil podporo, ki je znašala 20 goldinarjev.

Težke razmere je okusil že v zibeli; komaj tri leta je imel, ko jim je na Klancu v večjem požaru zgorela skromna hiška in od takrat so se vsaj osemkrat selili. V zadnjem skupnem domovanju, po domače »pri Tičku«, je pisatelj napisal znamenito Skodelico kave.

Ko danes obiščemo Cankarjevo spominsko hišo na Vrhniki, ne vstopimo v pisateljevo rojstno hišo, ampak v hišo, ki stoji na temeljih nekdanje. O tem nam govori tudi napis: »V borni koči, ki je stala na temelju te hiše, se je krojaču Jožetu Cankarju in Neži roj. Pivk dne 10. maja 1876 rodil kot osmi od dvanajstero otrok Ivan Cankar, slovenski pisatelj.«

V hiši, ki se za obiskovalce spet odpira ravno ta mesec, so na ogled tudi prve Cankarjeve knjižne izdaje, njegove fotografije in fotografije sorodnikov, prijateljev in dobrotnikov ter njegovi avtoportreti in risbe.

Do te hiše vodi tudi tako imenovana Cankarjeva literarna pot, na kateri se ustavimo pri vseh osmih hišah, v katerih so Cankarji imeli stanovanja. Pot, ki obeležuje šestindvajset točk, zlasti povezanih s pisateljevo mladostjo, ni posebej označena, zato je dobrodošel namig, da s seboj vzamete knjižico Frančka Bohanca Cankarjeva Vrhnika. Celotna pot, skupaj z ogledom hiše, vzame približno tri ure.

Ivan Cankar je ob Slavku Grumu najpomembnejši dramatik, njegov pisateljski opus pa je tako obsežen, da ga je težko zajeti v kratkem zapisu. Manj znana podrobnost iz njegovega življenja je, da je – po pripovedovanju brata Karla – zlasti na začetku pisateljevanja, ko je kot umetnik še zorel, uporabljal številne psevdonime. Za časnik Slovenec tudi zato, ker se podoba nevernega študenta nekako ni skladala s pisanjem za katoliško usmerjen časopis.

Pisatelj, ki se je rodil maja 1876, umrl pa decembra 1918, je tako ali drugače vplival na vse kasnejše rodove slovenskih piscev.

Alja Napotnik

(mojstri besede 04_2009)

* 9. februar 1871, Doslovče, † 2. junij 1962, Ljubljana

Duhovnik in pisatelj, ki je v življenju moral nekajkrat premagati velike ovire, je med Slovenci najbolj znan po romanu Pod svobodnim soncem. Rojen je bil v Doslovčah na Gorenjskem, v objemu Karavank, njegov rojstni dom je sedaj spominska hiša.

Po domače se je reklo Pri Dolencu in hiša je bila ob 100-letnici pisateljevega rojstva preurejena v muzej, ki pripoveduje o pisateljevi mladosti, hkrati pa predstavlja bivalno kulturo kajžarjev v drugi polovici 19. stoletja na Gorenjskem (Finžgarjev oče je tkal platno, šival ovčje kožuhe ...) Posebna dragocenost muzeja je, da je delno opremljen še z izvirno opremo.
Za pisatelja, ki je odraščal v revnem okolju, je znano, da je kot otrok kot goba srkal očetovo pripovedovanje in modrost. Ko so ga dali v šolo, je kljub skromnim razmeram, v katerih je odraščal, pokazal veliko nadarjenost in voljo do učenja, tako da sta učitelj in župnik nagovorila očeta, da ga je iz domačega okolja poslal na šolanje v Radovljico. Kasneje se je vpisal na ljubljansko gimnazijo, kjer mu neuspeh v prvem letniku, ki ga je moral ponavljati, ni vzel volje, ampak ga je spodbudil, da je učenje vzel zares in tako je šolanje končal z odliko in ga nadaljeval v bogoslovju. Po mašniškem posvečenju leta 1894 je služboval po različnih župnijah, kot upokojeni duhovnik pa je klic v večnosti kot aktiven pisatelj dočakal v Ljubljani.
Kot pripovednik slovi po delih za staro in mlado; njegove pripovedi govorijo o kmečkem in meščanskem življenju, napisal pa je tudi nekaj ljudskih iger ter sprva celo pesmi (v knjigi je izšel njegov idilični ep Triglav). Njegova dela so odraz njegovega življenja; z njim so tesno prepletena in so osebno pripovedna. Bralci se z nekaterimi izmed njih še danes zlahka poistovetijo. V že omenjenem slovitem delu Pod svobodnim soncem (ki ga je podnaslovil Povest davnih dedov) in je nastalo pred dobrimi stotimi leti, je opisal boj med Bizantinci in Slovani, ki jih v delu imenuje Sloveni.
Fran Saleški Finžgar je znan tudi po ljudskih povestih, v katerih je upodabljal svet svoje mladosti: Dekla Ančka, Beli ženin, Strici. Mnogi pa najbrž še ne vemo, da je ponarodela besedna zveza 'študent naj bo' vzeta po naslovu njegovega mladinskega pripovednega dela. Mlajši generaciji je namenil tudi Makalonco, knjigo pravljic. V teh literarnih stvaritvah je mladino skušal tudi vzgajati.
Mojster besede, ki je doživel 91 let, je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

VRTAČNIK, Karolina (Alja Napotnik). Fran Saleški Finžgar. (Mojstri besede). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 6, str 78-79.

Že je kazalo, da nova glasbena skupina ne bo uspešna, nekega večera pa je nekdo iz občinstva svetoval, da je treba uglasiti kitare. Nasvet je bil na mestu. Vse kitare so bile namreč kupljene iz "druge roke".
Prek malih oglasov so iskali uglaševalce in delo zaupali najcenejšemu. Kmalu je prišel in se vneto lotil dela. V roke je vzel prvo kitaro in začel napenjati strune.
»Au, au, joj, au,« je stokala nesrečna žrtev. Ko so druge kitare videle, kaj se dogaja, so se prestrašile. Ena izmed njih je zašepetala prijateljicam:
»Samo poglejte ga, sadista. Zdi se, da uživa pri mučenju drugih.« Vse kitare so bile prestrašene, a se uglaševalec za to ni zmenil, ampak je odločno nadaljeval delo.
Adolfa, najmanjša kitara, napol skrita pod blazino v najbolj oddaljenem kotu, je otrpnila od strahu in se na vso moč trudila, da se ne bi premaknila:
»O Bog, naj me ta človek ne najde! Reši me najhujšega mučenja in naredila bom, karkoli boš rekel!«
Očitno je bila njena molitev uslišana: uglaševalec je ni opazil, ker je bila skrita pod blazino.
»O Bog, hvala ti, da si mi to prihranil!« se je zadihano zahvaljevala.
Zvečer so prišli glasbeniki vadit. Bili so navdušeni: »Kitare so fantastične! Komaj sem verjel, da bi lahko kdaj tako dobro zvenele.«
Seveda so bile kitare zelo počaščene in ponosne same nase.
Potem je ena od kitar opazila Adolfo, ki je kukala izpod blazine. Brž ko so zazvenele njene strune, so začeli vsi stokati, nato pa se smejati:
»Kakšna raglja! Resnično pravi ‘fušar’.«
»Nocoj jo bomo pustili kar tukaj.«
Pobrali so druge kitare in odšli po stopnicah ter pustili malo kitaro samo. Zajokala je:
»Nihče me ne mara. Nekoristna sem.«

Sporočila zgodbe

– Pomen trpljenja.
– Nič velikega ni mogoče doseči brez trpljenja.
– Za naše neuspehe je največkrat kriv naš strah pred naporom, žrtvijo in samoobvladanjem.
– Ugotovi, kdo so ‘uglaševalci’ tvojega življenja. Nauči se jih ljubiti in hkrati odgovorno sprejemati svoje neuspehe.
– Nekatere naše molitve se nam zdijo zgrešene ali ‘nezdrave’.

Zamisli in uporabnost zgodbe

– Samodisciplino potrebujemo, a je obenem ne maramo.
– Ni uspeha brez napora in žrtev.
– Nobenih bližnjic, nobenih ovinkov pri soočanju z življenjskimi težavami.
– Brez uglaševanja tudi najboljša kitara daje skrhan zvok – brez duhovne discipline tudi nadarjeni ljudje zanemarijo svoje talente.
– Ni zdrave in močne rasti brez obrezovanja.
– Veselje ob uspehu kljub bolečini.
– Hvaležno sprejemanje pomoči, tudi če je ta boleča.
– Tisti, ki nas ljubijo, nam včasih povzročajo trpljenje, ki pa nam pomaga zoreti.
– Bog je največji življenjski uglaševalec, ko nas vodi skozi težave in trpljenje.
– On ve, kaj je najboljše za nas in lahko izvabi najlepšo glasbo iz najmanj obetavnih glasbil.
– Ne moli za to, da bi se izognil trpljenju, temveč za pogum, da bi vztrajal v trpljenju.
– Večkrat molimo kot skrita kitara, ko doživimo polomijo, pa se smilimo sami sebi.
– Ne objokujmo zamujenih priložnosti. Sprejmimo tisto, ki prihaja, in jo kar najbolje izrabimo.
– Najlažje je obsojati druge, kadar nam ne uspe spremeniti sebe.
– Poštenost in pogum, da sprejmemo odgovornost za svoje napake.
– Bodimo prijazni, a odločni do tistih, za katere skrbimo. Ne delajmo jim utvar, da je pot do uspeha lahka.
– Nespametno je ljudi varovati pred bolečino razvoja; napredek je mogoče doseči le z naporom.
– Naloga, da druge ‘uglašujemo': pomagati jim, da bodo iz sebe izvabili najlepšo glasbo.
– Izogibanje vsake ‘pokroviteljske’ drže. Ljudem moramo pomagati, da bodo trpljenje prenašali, ne pa jih trpljenja ‘reševati’.

Novozavezna besedila, ki se nanašajo na sporočila zgodbe

Mt 5,10-12 – Preganjanja in trpljenje. Veselite se. Čaka vas veliko veselje.
Mt 10,16-23 – Prihodnja preganjanja. Vi boste rešeni.
Mt 13,44-46 – Skriti zaklad in dragoceni biser. Prodaj vse, kar imaš, da ju kupiš.
Mt 16,21-23 – Peter brani Jezusu, da bi šel v trpljenje. Jezus ga imenuje satan.
Mt 16,24-26 – Da rešiš življenje, ga moraš izgubiti.
Mt 26,36-46 – Smrtni boj v vrtu Getsemani. Jezus mora trpeti.
Lk 4,1-13 – Skušnjave v puščavi. Jezus zavrne udobje, čast in moč. Veliko ‘očiščevanje’.
Lk 24,13-27 – Pot v Emavs. »Mar ni potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?«
Jn 22-25 – »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo, če pa umrje, obrodi obilo sadu.«
Jn 15,1-2 – Bog odstrani vsako mladiko, ki ne rodi sadu.
Jn 16,19-22 – »Vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu je žalostna, ... ko pa rodi ...«
Flp 2,1-11 – Kristus je bil povišan, ker je trpel.
2 Kor 11,30 – Pavel se hvali s svojim trpljenjem.
2 Kor 12,9-10 – Močan sem, ko sem slaboten
Kol 1,24 – »Zdaj se veselim, ko trpim ...«
Rim 8,16-18 Sedanje trpljenje se ne da primerjati s prihodnjo slavo.
1 Pt 4,12-13 – Če trpimo s Kristusom, se bomo z njim tudi radovali

B. Rustja, Dve kitari: Razmišljajmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (1994),16-17. (ilustracija Peter Škerl)
knjiga: P. Ribes, Zgodbe in prilike, Ognjišče, Koper 2018.

Gašper, Miha, Boltežar in Artaban so zajahali kamele in se odpravili na pot. Njihova smer je neznana, njihova vodnica svetlikajoča se zvezda, ki se je pojavila na vzhodu, njihov cilj - pokloniti se novorojenemu Kralju kraljev.
Modri so prodali vse svoje imetje, da bi kupili darilo, vredno kralja. Gašper, Miha in Boltežar so kupili zlato, kadilo in miro. Artaban pa je izbral tri dragocene bisere - rubin, smaragd in diamant.
Med potovanjem je Artaban strmel v dragocene bisere na dlani roke in si rekel: »Kako hrepenim po dnevu, ko bom srečal kralja in mu podaril te darove. To bo največji dan v mojem življenju.«
Te sanje sredi dneva je zmotilo sočutno ječanje in stokanje. Nekoga je moralo zelo boleti. Hitro je spustil bisere v denarnico, razjahal in šel iskat trpečega. V jarku je našel moža napol golega, krvavečega in izmučenega. Roparji so ga napadli in ga tam pustili, da bi umrl.
Artabanu se je mož zasmilil. Previdno ga je posadil na kamelo in ga odpeljal v bližnjo gostilno. Tako se je zavzel zanj, da je pozabil na zvezdo, na dotedanje potovanje in na novorojenega kralja. Ko je bil prepričan, da je ranjeni okreval in ne potrebuje več pomoči, je naredil načrt za nadaljnje potovanje. Gostilničar ga je ustavil na vratih in zahteval plačilo za vzdrževanje ranjenca. Dragoceni kamni so bili edina stvar, ki jo je Artaban premogel. Brez obotavljanja je segel v mošnjo po rubin in ga dal gostilničarju. Hitro je šel iskat popotne prijatelje, in si govoril:
»Kaj bi za en rubin! Kralj mi ne bo štel za slabo, da sem ga dal zato, da bi rešil človeško življenje.«
Iskal je in iskal, toda izgubil je sled za drugimi modrimi, pa tudi zvezda je izginila z neba. Nazadnje se je ves izčrpan usedel na skalo in molil:
» Moj Gospod, Kralj kraljev, zapustil sem dom, družino in domovino, da bi te našel. Sedaj sem sam in izgubljen v divjini brez sledi. Vodi moje stopinje, Gospod, da te bom mogel najti in ti darovati dragocene darove.«
Vstal je, zajahal kamelo ter krenil na pot. Dan za dnem je brez prijateljske družbe in brez zvezde vodnice potoval mimo hrupnih mest in zaspanih vasi ter po obrobjih palmovih oaz, odločen, da najde kralja. Globoko v srcu je čutil, da ga bo nekega dne, nekje na neki način našel.
Utrujen in žejen se je nekoč ustavil ob vodnjaku, da bi se odpočil. V daljavi je zagledal bližajočo se karavano. Mogoče bodo potniki imeli novice o kralju, ki ga je iskal. Toda ko so prišli bliže, je videl, da je to sprevod smrti - trgovci s sužnji so gnali po puščavi človeški tovor. Zanj ne bodo imeli novic.
Tudi oni so se ustavili v oazi, da bi počivali, in Artaban je izčrpane in prestrašene sužnje gledal z velikim sočutjem in ljubeznijo, saj je vedel, da so obsojeni na dosmrtno suženjstvo. Ko so sužnji videli, kako usmiljen in blag je, so se zgrnili okoli njega in iz srca so jim privreli vzkliki: »Prosimo, gospod, kupite nas,vse nas kupite in nas osvobodite iz rok teh surovih ljudi. ^e nas osvobodite, vam bomo do smrti služili!« Omehčali so Artabanavo srce. Iz mošnjička je vzel smaragd in diamant. Kraljevo ceno mora plačati za njihovo svobodo. Kot da bi ga prisilila neka moč nad njim, je vstal in se približal trgovcem. »Kupim jih, vse jih kupim,« je dejal.
Presenečen trgovec s sužnji je vprašal: »Kaj nam daš zanje?«
Artaban je odprl dlan in bisera sta se zalesketala v puščavskem soncu. »To je cena,« je dejal. »Cena, ki je vredna kralja.«
Trgovci so vzeli odkupnino in rekli: »Sužnji so tvoji, vsi sužnji.«
Artaban se je obrnil k sužnjem in jim vesel rekel: »Svobodni ste. Samim sebi pripadate, ne pa meni. Pojdite domov in živite v miru.«
Ko so vsi odšli, je Artaban ostal sam in zbegan ob vodnjaku. »Ali sem prav storil?« se je spraševal. »Srce mi pravi, da prav, toda ničesar nisem pustil za svojega kralja.«
Sonce je zašlo in tema je pokrila puščavo. Artaban je povzdignil solzni obraz in strmel v zvezdnato nebo, ki se je bočilo nad njim. Zatem je presenečen zaklical:
»Tu je! Ali je mogoče? Seveda, to je zvezda novorojenega kralja! Moram za njo. Oh, nič, saj je že prepozno. Nič nimam, kar bi mu podaril. Pozno je, zame je prepozno, da bi srečal kralja.« Sklonil je glavo in strtega srca zajokal. Nato mu je v temi spregovoril skrivnosten glas:
»Ni prepozno, Artaban. Pravočasno si prišel. Želim, da veš, da so bili tvoji darovi prvi, ki sem jih prejel za rojstni dan. Od štirih modrih, ki so odšli iskat, si ti prvi, ki me je našel, prvi, ki si mi izkazal čast, in prvi, ki si mi poklonil darove.«

Prirejeno po zgodbi Četrti modrec Henryja Van Dyka

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

Ali je Artaban srečal Kristusa? Kje? Zakaj Artabana lahko imenujemo najmodrejšega od vseh? Kaj predstavljajo dragi biseri v zgodbi? Ali se spomniš kakšne zgodbe iz evangelija s podobnim sporočilom, kot je zgodba o Artabanu? Razloži njen pomen! Kako želi Jezus, da mu služimo?

ZA RAZMIŠLJANJE

Jezus je rekel: »Kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste storili meni.«
Z ljubeznijo služiti potrebnim je naš najdragocenejši dar Bogu.

RUSTJA, Božo. Najmodrejši od vseh. (Razmišljajmo z zgodbo). Ognjišče, 1994, leto 30, št. 12, str. 16-17. (ilustracija Mladen Mrčela)

Bogat zemljiški posestnik je šel nekoč mimo velike kmetije in ni mogel verjeti svojim očem, ko je zagledal tablo z napisom To posestvo podarim tistemu, ki je resnično srečen! Mož je rabil precej časa, da je prišel k sebi od presenečenja. Potem pa je sam pri sebi razmišljal: “Po pravici lahko rečem, da sem zadovoljen. Imam vse, kar potrebujem. Torej se bom potegoval za to posestvo!” Potrkal je na hišna vrata in odprl mu je starejši gospod, po videzu kot kakšen filozof. »Pa ste resnično zadovoljni?« je vprašal, ko mu je obiskovalec povedal svojo željo. »Da, res sem zadovoljen,« je odgovoril. »Če je tako, dragi prijatelj,« je dejal lastnik posestva, »moram reči, da se čudim. Zakaj potem hočete moje posestvo, če ste zadovoljni?« (sč)

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 11 (2022) 10.

Neki kmet je imel majhno posestvo, samo enega sina, ki mu je pomagal, in samo enega konja, da je kmetijo obdeloval. Nekega dne mu je konj ušel. Sosedje so prišli in ga pomilovali zaradi te nesreče. Kmet je ostal miren in je rekel: »Kako pa veste, da je to nesreča?« Naslednji teden se je konj vrnil in s seboj privedel deset divjih konj. Sosedje so spet prišli in kmetu čestitali za njegovo srečo. Kmet je tudi tokrat ostal miren in je rekel: »Kako pa veste, da je to sreča?« Teden pozneje je sin zajahal enega od divjih konj, ki ga je vrgel, da si je zlomil nogo. Zdaj kmet ni imel nikogar, ki bi mu lahko pomagal. Sosedje so prišli in obžalovali njegovo nesrečo. Spet je ostal miren in je rekel: »Kako pa veste, da je to nesreča?« Naslednji teden je izbruhnila vojna in vojaki so prišli v dolino ter pobrali vse mlade moške razen kmetovega sina, ker je imel zlomljeno nogo. (sč).

Neki kralj je zapadel v globoko žalost. Ko so ga vprašali, kaj ga tako žalosti, je dejal: »Nenehno moram misliti na to, da vedno, ko se kje človek rodi, drugje človek umrje!« Dolgo so se posvetovali, kako bi kralju mogli pomagati. Najeli so dvornega norca, ki naj bi ga s svojimi norčijami razvedril. Zaman. Nazadnje se je oglasil nekdo, ki je rekel, da bi rad govoril s kraljem. Po pogovoru je bil kralj veder in vesel. Ko so tistega človeka vprašali, kako mu je uspelo kralja ozdraviti, je povedal: »Rekel sem mu, naj misli na to: Vedno, ko kje kakšen človek umrje, se drugje nekdo rodi.«

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 10 (2022) 82.

Cesar Friderik II. je v 13. stoletju vladal na Siciliji. Hotel je odkriti prajezik človeštva. V neko sirotišnico je spravil najdenčke in jim priskrbel negovalke. Dojenčkom so morale nuditi najboljšo hrano in skrbno nego. Negovalkam je bilo najstrožje prepovedano samo eno: z otroki niso smele spregovoriti niti besedice. Če otroci nikoli ne bodo slišali besedice v nekem določenem jeziku, si je mislil cesar, bodo nekega dne začeli govoriti prajezik človeštva. Sad tega poskusa ni bil prajezik človeštva, temveč je pokazal na prapotrebo človeštva. Otroci so namreč hirali in umirali kljub skrbni negi in dobri prehrani. Izkazalo se je, da otroci za rast, razvoj in življenje poleg hrane in nege potrebujejo besede ljubezni. (sč)

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 10 (2022) 75.