* 10. maj 1876, Vrhnika, † 11. december 1918, Ljubljana

Med mojstri pisane besede je na Slovenskem zagotovo največji Ivan Cankar, pesnik, pripovednik in dramatik. Rojen v revni delavsko-obrtniški družini kot osmi od dvanajstih otrok, je s talentom in trdim delom dokazal, da je mogoče slediti sanjam in jih uresničiti, četudi so življenjski pogoji še tako nenaklonjeni.

A čutil je, da mora živeti svojo poklicanost za vsako ceno. Na Dunaju je ob podpori kranjskega deželnega zbora sprva študiral stavbarstvo, ko pa se je prepisal na študij slavistike, je izgubil podporo, ki je znašala 20 goldinarjev.

Težke razmere je okusil že v zibeli; komaj tri leta je imel, ko jim je na Klancu v večjem požaru zgorela skromna hiška in od takrat so se vsaj osemkrat selili. V zadnjem skupnem domovanju, po domače »pri Tičku«, je pisatelj napisal znamenito Skodelico kave.

Ko danes obiščemo Cankarjevo spominsko hišo na Vrhniki, ne vstopimo v pisateljevo rojstno hišo, ampak v hišo, ki stoji na temeljih nekdanje. O tem nam govori tudi napis: »V borni koči, ki je stala na temelju te hiše, se je krojaču Jožetu Cankarju in Neži roj. Pivk dne 10. maja 1876 rodil kot osmi od dvanajstero otrok Ivan Cankar, slovenski pisatelj.«

V hiši, ki se za obiskovalce spet odpira ravno ta mesec, so na ogled tudi prve Cankarjeve knjižne izdaje, njegove fotografije in fotografije sorodnikov, prijateljev in dobrotnikov ter njegovi avtoportreti in risbe.

Do te hiše vodi tudi tako imenovana Cankarjeva literarna pot, na kateri se ustavimo pri vseh osmih hišah, v katerih so Cankarji imeli stanovanja. Pot, ki obeležuje šestindvajset točk, zlasti povezanih s pisateljevo mladostjo, ni posebej označena, zato je dobrodošel namig, da s seboj vzamete knjižico Frančka Bohanca Cankarjeva Vrhnika. Celotna pot, skupaj z ogledom hiše, vzame približno tri ure.

Ivan Cankar je ob Slavku Grumu najpomembnejši dramatik, njegov pisateljski opus pa je tako obsežen, da ga je težko zajeti v kratkem zapisu. Manj znana podrobnost iz njegovega življenja je, da je – po pripovedovanju brata Karla – zlasti na začetku pisateljevanja, ko je kot umetnik še zorel, uporabljal številne psevdonime. Za časnik Slovenec tudi zato, ker se podoba nevernega študenta nekako ni skladala s pisanjem za katoliško usmerjen časopis.

Pisatelj, ki se je rodil maja 1876, umrl pa decembra 1918, je tako ali drugače vplival na vse kasnejše rodove slovenskih piscev.

Alja Napotnik

(mojstri besede 04_2009)

* 9. februar 1871, Doslovče, † 2. junij 1962, Ljubljana

Duhovnik in pisatelj, ki je v življenju moral nekajkrat premagati velike ovire, je med Slovenci najbolj znan po romanu Pod svobodnim soncem. Rojen je bil v Doslovčah na Gorenjskem, v objemu Karavank, njegov rojstni dom je sedaj spominska hiša.

Po domače se je reklo Pri Dolencu in hiša je bila ob 100-letnici pisateljevega rojstva preurejena v muzej, ki pripoveduje o pisateljevi mladosti, hkrati pa predstavlja bivalno kulturo kajžarjev v drugi polovici 19. stoletja na Gorenjskem (Finžgarjev oče je tkal platno, šival ovčje kožuhe ...) Posebna dragocenost muzeja je, da je delno opremljen še z izvirno opremo.
Za pisatelja, ki je odraščal v revnem okolju, je znano, da je kot otrok kot goba srkal očetovo pripovedovanje in modrost. Ko so ga dali v šolo, je kljub skromnim razmeram, v katerih je odraščal, pokazal veliko nadarjenost in voljo do učenja, tako da sta učitelj in župnik nagovorila očeta, da ga je iz domačega okolja poslal na šolanje v Radovljico. Kasneje se je vpisal na ljubljansko gimnazijo, kjer mu neuspeh v prvem letniku, ki ga je moral ponavljati, ni vzel volje, ampak ga je spodbudil, da je učenje vzel zares in tako je šolanje končal z odliko in ga nadaljeval v bogoslovju. Po mašniškem posvečenju leta 1894 je služboval po različnih župnijah, kot upokojeni duhovnik pa je klic v večnosti kot aktiven pisatelj dočakal v Ljubljani.
Kot pripovednik slovi po delih za staro in mlado; njegove pripovedi govorijo o kmečkem in meščanskem življenju, napisal pa je tudi nekaj ljudskih iger ter sprva celo pesmi (v knjigi je izšel njegov idilični ep Triglav). Njegova dela so odraz njegovega življenja; z njim so tesno prepletena in so osebno pripovedna. Bralci se z nekaterimi izmed njih še danes zlahka poistovetijo. V že omenjenem slovitem delu Pod svobodnim soncem (ki ga je podnaslovil Povest davnih dedov) in je nastalo pred dobrimi stotimi leti, je opisal boj med Bizantinci in Slovani, ki jih v delu imenuje Sloveni.
Fran Saleški Finžgar je znan tudi po ljudskih povestih, v katerih je upodabljal svet svoje mladosti: Dekla Ančka, Beli ženin, Strici. Mnogi pa najbrž še ne vemo, da je ponarodela besedna zveza 'študent naj bo' vzeta po naslovu njegovega mladinskega pripovednega dela. Mlajši generaciji je namenil tudi Makalonco, knjigo pravljic. V teh literarnih stvaritvah je mladino skušal tudi vzgajati.
Mojster besede, ki je doživel 91 let, je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

VRTAČNIK, Karolina (Alja Napotnik). Fran Saleški Finžgar. (Mojstri besede). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 6, str 78-79.

Že je kazalo, da nova glasbena skupina ne bo uspešna, nekega večera pa je nekdo iz občinstva svetoval, da je treba uglasiti kitare. Nasvet je bil na mestu. Vse kitare so bile namreč kupljene iz "druge roke".
Prek malih oglasov so iskali uglaševalce in delo zaupali najcenejšemu. Kmalu je prišel in se vneto lotil dela. V roke je vzel prvo kitaro in začel napenjati strune.
»Au, au, joj, au,« je stokala nesrečna žrtev. Ko so druge kitare videle, kaj se dogaja, so se prestrašile. Ena izmed njih je zašepetala prijateljicam:
»Samo poglejte ga, sadista. Zdi se, da uživa pri mučenju drugih.« Vse kitare so bile prestrašene, a se uglaševalec za to ni zmenil, ampak je odločno nadaljeval delo.
Adolfa, najmanjša kitara, napol skrita pod blazino v najbolj oddaljenem kotu, je otrpnila od strahu in se na vso moč trudila, da se ne bi premaknila:
»O Bog, naj me ta človek ne najde! Reši me najhujšega mučenja in naredila bom, karkoli boš rekel!«
Očitno je bila njena molitev uslišana: uglaševalec je ni opazil, ker je bila skrita pod blazino.
»O Bog, hvala ti, da si mi to prihranil!« se je zadihano zahvaljevala.
Zvečer so prišli glasbeniki vadit. Bili so navdušeni: »Kitare so fantastične! Komaj sem verjel, da bi lahko kdaj tako dobro zvenele.«
Seveda so bile kitare zelo počaščene in ponosne same nase.
Potem je ena od kitar opazila Adolfo, ki je kukala izpod blazine. Brž ko so zazvenele njene strune, so začeli vsi stokati, nato pa se smejati:
»Kakšna raglja! Resnično pravi ‘fušar’.«
»Nocoj jo bomo pustili kar tukaj.«
Pobrali so druge kitare in odšli po stopnicah ter pustili malo kitaro samo. Zajokala je:
»Nihče me ne mara. Nekoristna sem.«

Sporočila zgodbe

– Pomen trpljenja.
– Nič velikega ni mogoče doseči brez trpljenja.
– Za naše neuspehe je največkrat kriv naš strah pred naporom, žrtvijo in samoobvladanjem.
– Ugotovi, kdo so ‘uglaševalci’ tvojega življenja. Nauči se jih ljubiti in hkrati odgovorno sprejemati svoje neuspehe.
– Nekatere naše molitve se nam zdijo zgrešene ali ‘nezdrave’.

Zamisli in uporabnost zgodbe

– Samodisciplino potrebujemo, a je obenem ne maramo.
– Ni uspeha brez napora in žrtev.
– Nobenih bližnjic, nobenih ovinkov pri soočanju z življenjskimi težavami.
– Brez uglaševanja tudi najboljša kitara daje skrhan zvok – brez duhovne discipline tudi nadarjeni ljudje zanemarijo svoje talente.
– Ni zdrave in močne rasti brez obrezovanja.
– Veselje ob uspehu kljub bolečini.
– Hvaležno sprejemanje pomoči, tudi če je ta boleča.
– Tisti, ki nas ljubijo, nam včasih povzročajo trpljenje, ki pa nam pomaga zoreti.
– Bog je največji življenjski uglaševalec, ko nas vodi skozi težave in trpljenje.
– On ve, kaj je najboljše za nas in lahko izvabi najlepšo glasbo iz najmanj obetavnih glasbil.
– Ne moli za to, da bi se izognil trpljenju, temveč za pogum, da bi vztrajal v trpljenju.
– Večkrat molimo kot skrita kitara, ko doživimo polomijo, pa se smilimo sami sebi.
– Ne objokujmo zamujenih priložnosti. Sprejmimo tisto, ki prihaja, in jo kar najbolje izrabimo.
– Najlažje je obsojati druge, kadar nam ne uspe spremeniti sebe.
– Poštenost in pogum, da sprejmemo odgovornost za svoje napake.
– Bodimo prijazni, a odločni do tistih, za katere skrbimo. Ne delajmo jim utvar, da je pot do uspeha lahka.
– Nespametno je ljudi varovati pred bolečino razvoja; napredek je mogoče doseči le z naporom.
– Naloga, da druge ‘uglašujemo': pomagati jim, da bodo iz sebe izvabili najlepšo glasbo.
– Izogibanje vsake ‘pokroviteljske’ drže. Ljudem moramo pomagati, da bodo trpljenje prenašali, ne pa jih trpljenja ‘reševati’.

Novozavezna besedila, ki se nanašajo na sporočila zgodbe

Mt 5,10-12 – Preganjanja in trpljenje. Veselite se. Čaka vas veliko veselje.
Mt 10,16-23 – Prihodnja preganjanja. Vi boste rešeni.
Mt 13,44-46 – Skriti zaklad in dragoceni biser. Prodaj vse, kar imaš, da ju kupiš.
Mt 16,21-23 – Peter brani Jezusu, da bi šel v trpljenje. Jezus ga imenuje satan.
Mt 16,24-26 – Da rešiš življenje, ga moraš izgubiti.
Mt 26,36-46 – Smrtni boj v vrtu Getsemani. Jezus mora trpeti.
Lk 4,1-13 – Skušnjave v puščavi. Jezus zavrne udobje, čast in moč. Veliko ‘očiščevanje’.
Lk 24,13-27 – Pot v Emavs. »Mar ni potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?«
Jn 22-25 – »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo, če pa umrje, obrodi obilo sadu.«
Jn 15,1-2 – Bog odstrani vsako mladiko, ki ne rodi sadu.
Jn 16,19-22 – »Vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu je žalostna, ... ko pa rodi ...«
Flp 2,1-11 – Kristus je bil povišan, ker je trpel.
2 Kor 11,30 – Pavel se hvali s svojim trpljenjem.
2 Kor 12,9-10 – Močan sem, ko sem slaboten
Kol 1,24 – »Zdaj se veselim, ko trpim ...«
Rim 8,16-18 Sedanje trpljenje se ne da primerjati s prihodnjo slavo.
1 Pt 4,12-13 – Če trpimo s Kristusom, se bomo z njim tudi radovali

B. Rustja, Dve kitari: Razmišljajmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (1994),16-17. (ilustracija Peter Škerl)
knjiga: P. Ribes, Zgodbe in prilike, Ognjišče, Koper 2018.

Gašper, Miha, Boltežar in Artaban so zajahali kamele in se odpravili na pot. Njihova smer je neznana, njihova vodnica svetlikajoča se zvezda, ki se je pojavila na vzhodu, njihov cilj - pokloniti se novorojenemu Kralju kraljev.
Modri so prodali vse svoje imetje, da bi kupili darilo, vredno kralja. Gašper, Miha in Boltežar so kupili zlato, kadilo in miro. Artaban pa je izbral tri dragocene bisere - rubin, smaragd in diamant.
Med potovanjem je Artaban strmel v dragocene bisere na dlani roke in si rekel: »Kako hrepenim po dnevu, ko bom srečal kralja in mu podaril te darove. To bo največji dan v mojem življenju.«
Te sanje sredi dneva je zmotilo sočutno ječanje in stokanje. Nekoga je moralo zelo boleti. Hitro je spustil bisere v denarnico, razjahal in šel iskat trpečega. V jarku je našel moža napol golega, krvavečega in izmučenega. Roparji so ga napadli in ga tam pustili, da bi umrl.
Artabanu se je mož zasmilil. Previdno ga je posadil na kamelo in ga odpeljal v bližnjo gostilno. Tako se je zavzel zanj, da je pozabil na zvezdo, na dotedanje potovanje in na novorojenega kralja. Ko je bil prepričan, da je ranjeni okreval in ne potrebuje več pomoči, je naredil načrt za nadaljnje potovanje. Gostilničar ga je ustavil na vratih in zahteval plačilo za vzdrževanje ranjenca. Dragoceni kamni so bili edina stvar, ki jo je Artaban premogel. Brez obotavljanja je segel v mošnjo po rubin in ga dal gostilničarju. Hitro je šel iskat popotne prijatelje, in si govoril:
»Kaj bi za en rubin! Kralj mi ne bo štel za slabo, da sem ga dal zato, da bi rešil človeško življenje.«
Iskal je in iskal, toda izgubil je sled za drugimi modrimi, pa tudi zvezda je izginila z neba. Nazadnje se je ves izčrpan usedel na skalo in molil:
» Moj Gospod, Kralj kraljev, zapustil sem dom, družino in domovino, da bi te našel. Sedaj sem sam in izgubljen v divjini brez sledi. Vodi moje stopinje, Gospod, da te bom mogel najti in ti darovati dragocene darove.«
Vstal je, zajahal kamelo ter krenil na pot. Dan za dnem je brez prijateljske družbe in brez zvezde vodnice potoval mimo hrupnih mest in zaspanih vasi ter po obrobjih palmovih oaz, odločen, da najde kralja. Globoko v srcu je čutil, da ga bo nekega dne, nekje na neki način našel.
Utrujen in žejen se je nekoč ustavil ob vodnjaku, da bi se odpočil. V daljavi je zagledal bližajočo se karavano. Mogoče bodo potniki imeli novice o kralju, ki ga je iskal. Toda ko so prišli bliže, je videl, da je to sprevod smrti - trgovci s sužnji so gnali po puščavi človeški tovor. Zanj ne bodo imeli novic.
Tudi oni so se ustavili v oazi, da bi počivali, in Artaban je izčrpane in prestrašene sužnje gledal z velikim sočutjem in ljubeznijo, saj je vedel, da so obsojeni na dosmrtno suženjstvo. Ko so sužnji videli, kako usmiljen in blag je, so se zgrnili okoli njega in iz srca so jim privreli vzkliki: »Prosimo, gospod, kupite nas,vse nas kupite in nas osvobodite iz rok teh surovih ljudi. ^e nas osvobodite, vam bomo do smrti služili!« Omehčali so Artabanavo srce. Iz mošnjička je vzel smaragd in diamant. Kraljevo ceno mora plačati za njihovo svobodo. Kot da bi ga prisilila neka moč nad njim, je vstal in se približal trgovcem. »Kupim jih, vse jih kupim,« je dejal.
Presenečen trgovec s sužnji je vprašal: »Kaj nam daš zanje?«
Artaban je odprl dlan in bisera sta se zalesketala v puščavskem soncu. »To je cena,« je dejal. »Cena, ki je vredna kralja.«
Trgovci so vzeli odkupnino in rekli: »Sužnji so tvoji, vsi sužnji.«
Artaban se je obrnil k sužnjem in jim vesel rekel: »Svobodni ste. Samim sebi pripadate, ne pa meni. Pojdite domov in živite v miru.«
Ko so vsi odšli, je Artaban ostal sam in zbegan ob vodnjaku. »Ali sem prav storil?« se je spraševal. »Srce mi pravi, da prav, toda ničesar nisem pustil za svojega kralja.«
Sonce je zašlo in tema je pokrila puščavo. Artaban je povzdignil solzni obraz in strmel v zvezdnato nebo, ki se je bočilo nad njim. Zatem je presenečen zaklical:
»Tu je! Ali je mogoče? Seveda, to je zvezda novorojenega kralja! Moram za njo. Oh, nič, saj je že prepozno. Nič nimam, kar bi mu podaril. Pozno je, zame je prepozno, da bi srečal kralja.« Sklonil je glavo in strtega srca zajokal. Nato mu je v temi spregovoril skrivnosten glas:
»Ni prepozno, Artaban. Pravočasno si prišel. Želim, da veš, da so bili tvoji darovi prvi, ki sem jih prejel za rojstni dan. Od štirih modrih, ki so odšli iskat, si ti prvi, ki me je našel, prvi, ki si mi izkazal čast, in prvi, ki si mi poklonil darove.«

Prirejeno po zgodbi Četrti modrec Henryja Van Dyka

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

Ali je Artaban srečal Kristusa? Kje? Zakaj Artabana lahko imenujemo najmodrejšega od vseh? Kaj predstavljajo dragi biseri v zgodbi? Ali se spomniš kakšne zgodbe iz evangelija s podobnim sporočilom, kot je zgodba o Artabanu? Razloži njen pomen! Kako želi Jezus, da mu služimo?

ZA RAZMIŠLJANJE

Jezus je rekel: »Kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste storili meni.«
Z ljubeznijo služiti potrebnim je naš najdragocenejši dar Bogu.

RUSTJA, Božo. Najmodrejši od vseh. (Razmišljajmo z zgodbo). Ognjišče, 1994, leto 30, št. 12, str. 16-17. (ilustracija Mladen Mrčela)

sv. Irenej Lyonski - škof v rimskem mestu Lugdunu v Galiji, današnjem Lyonu v Franciji - 'oče katoliške teologije' - učenec sv. Polikarpa, škofa v Smirni v Mali Azij, ki je sam poslušal apostola in evangelista Janeza ... je zapisal:

• Vera je kakor žlahtna pijača, ohranjena v najboljši posodi; pod vplivom Svetega Duha ta pijača trajno obnavlja mladost vsakomur, ki jo uživa.

• Ko kruh, ki ga daje zemlja, sprejme božji poziv, ni več navadni kruh, temveč evharistija in se v njem družita zemeljsko in nebeško. Zato tudi naša telesa, ko prejmejo evharistijo, niso več trhljiva, ker imajo v sebi že upanje na vstajenje.

• Človekova slava je v Bogu, človek pa je sprejemnik božjega delovanja, vse njegove modrosti in moči. Kakor zdravnik pokaže svojo izvedenost z zdravljenjem bolnikov, tako spoznamo Boga po tem, kako ravna z ljudmi.

• Izkustvo padca pomaga, da cenimo rešitev, kakor pomaga bolezen, da cenimo zdravje, in tema, da cenimo svetlobo.

• Najprej moraš ohraniti svoj položaj kot človek, šele potem boš prejel svoj delež pri Božji slavi. Nisi ti naredil Boga, ampak je Bog tebe naredil. Če si torej božje delo, čakaj potrpežljivo na roko Umetnika, ki dela vse stvari v vseh ob pravem času.

• Božja Beseda je prišla med ljudi in postala Sin človekov, da bi privadil človeka sprejemati Boga, privadil pa tudi Boga na bivanje v človeku.

• Kako je mogoče trditi, da naše telo, ki se hrani s Kristusovim telesom in njegovo krvjo, ni sposobno sprejeti milosti večnega življenja?

• Prav toliko, kot Bog ne potrebuje ničesar, toliko človek potrebuje občestva z Bogom. Človekova slava je namreč v tem, da stanovitno vztraja v božji službi.

• Hoditi za Gospodom se pravi imeti delež pri zveličanju, prav tako kakor če slediš luči: deležen si njene svetlobe.

• Bog ne stori ničesar brez namena in pomena.

zbral Marko Čuk

"... Kadar se mi je zdelo, da sem prišel v svojih mislih do konca, da sem spoznal jasno in razločno vse skrivnosti - dvignilo se je pred mano kakor visoka stena in videl sem, da ne vem ničesar. Iskal sem pri filozofih, ki so premišljevali vse življenje o zadnjih vzrokih življenja, a na najtežja vprašanja mi ni odgovoril nobeden. Vse se vrti v krogu, - kadar človek misli, da je spoznal dovolj, takrat zapazi, da stoji zopet tam, kjer je pričel svojo pot. Zato je naravno, da se svet tako krčevito oklepa  Boga; iz njega si more razlagati vse in jasno mu je, čemu živi. A kadar nima več vere, iskati mora resnico sam, če hoče, da je človek. Kadar pa prične iskati, naraščajo vprašanja zmerom bolj, dokler naposled ne obstane in ne more več naprej; v svoji utrujenosti se oklene navadno tujih, zmedenih nazorov, ali pa se vrne, odkoder je prišel ... "

Ivan Cankar, Pismo iz Pulja (1898)

Ognjišče, 1966, leto 2, št. 5, str. 4.

Učiteljica se je pogovarjala s šolarji o tem, kako sta se zadnja stoletja na svetu pomnožila vednost in znanje. Kaj vse so ljudje iznašli in izumili, poizkusili in odkrili! Nazadnje je vprašala otroke: »Ali mi zna kateri od vas navesti neko pomembno stvar, ki je pred petdesetimi še ni bilo?« Deček v prvi klopi dvigne roko in ves ponosen pravi: »Mene!« (sč).

Neki nemški cerkveni dostojanstvenik je pred papežem sv. Janezom XXIII. hvalil darežljivost svojih vernikov: »Pri maši jim pred darovanjem rečem: Ko boste vrgli denar v pušico, nočem slišati ropota kovancev, ampak šelestenje bankovcev!« – »Ali se vam ne zdi to malce pregrobo?« je rekel papež. Nemški prelat je zanikal in dejal, da takega humorja njegovi verniki ne jemljejo za rahlo izsiljevanje. »Ljubi prijatelj,« je rekel papež, »jaz sem drugačnega mnenja: ko revni ljudje darujejo kovanec, vedno z njim pade v nabiralnik košček njihovega srca. Zato raje slišim ropot.«

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 6 (2023), 21.