Najstarejše in najbolj pogosto znamenje za Kris­tu­sa je riba. Črke, ki sestavljajo grško besedo riba (IKTHS = Iesous Kristos Theou Hyos Soter) pomenijo: Jezus Kristus Božji Sin, Odrešenik. Zaradi tega so znamenje ribe zelo pogosto uporabljali v zgodnji krščanski umetnosti. Kristjani so vedeli, kaj pomeni, pogani pa ne.
Riba se uporablja tudi kot znamenje krsta. Kakor riba ne more živeti brez vode, tako kristjan ne more biti odrešen in prejeti božje življenje brez krstne vode.

Znamenje ribe nas spominja tudi na dogodek, ko apostoli vso noč niso nič ujeli, ko pa so vrgli mreže na Jezusovo besedo, so jih napolnili. Če živimo in delamo v Jezusovem imenu, bo naše življenje dobro in rodovitno.

RUSTJA, Božo. (Božja znamenja), Ognjišče, 2012, leto 48, št. 6, str. 43.

Križ velja za najbolj razširjeno in najbolj prepoznavno znamenje krščanstva. Kot ikonografsko znamenje je bilo znano že veliko pred Kristusom (npr. svastika). Pribijanje na križ so si izmislili Feničani, od njih so to prevzeli tudi Rimljani. Imeli so ga za tako kruto kazen, da niso križali rimskih državljanov.
Križ je bil orodje za mučenje, na katero je bil tudi Kristus pribit in je tam umrl. S svojim trpljenjem in križem nas je odrešil. Tako je križ iz znamenja ponižanja in sramote postal znamenje odrešenja, slave in poveličanja.
V prvih stoletjih krščanstva so kristjani znamenje križa zaradi preganjanja upodabljali v drugih oblikah (sidro, svastika, krog). To je razumljivo. Od 4. stoletja se začne uveljavljati Konstantinov križ in iz spoštovanja, da je na njem viselo Zveličarjevo telo, so ga začeli krasiti z dragimi kamni. V zgodovini so se razvili križi različne vrste (latinski, grški, malteški, ruski, nadškofovski, papeški ...). Materiali, iz katerih so delali križe, so različni, prav tako so se razvijale podobe križa in Križanega. Vse pa naj bi v nas vzbujale ljubezen do Kristusa, ki nas je tako ljubil, da je trpel in umrl za nas in za naše zveličanje.

Jezus lahko tudi ne bi trpel ali pa bi izbral kakšno manjše trpljenje kot je smrt na križu. Zakaj je pustil, da so ga križali? Zato, ker je bil tak skrivnostni načrt Očeta, ki se je odločil, da bo tako pokazal svojo brezmejno naklonjenost do nas. Da bi pokazal, kako se Božja ljubezen do človeka ne ustavi niti pred križem in trpljenjem. Tako je Jezus, čeprav je bil Božji Sin, pustil, da so ga mučili kakor hudodelca.
Zato nam križ govori o Jezusovi pokorščini skrivnostni Božji volji.
Tudi za nas kristjane je sprejeti križ znamenje pokorščine Očetu in naše hoje za Kristusom.

B. Rustja, Božja znamenja, v: Ognjišče 3 (2012), 43.

2. februarja praznujemo Gospodovo darovanje v templju ali svečnico. Na ta praznik poslušamo kot prvo berilo odlomek iz preroka Malahija, ki napoveduje Odrešenikov prihod v tempelj. Ta prerok je tudi ‘zaslužen’ za to, da je sonce postalo simbol Kristusa, saj je napisal: »Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti in ozdravljenje bo v njegovih perutih« (Mal 3,20).
Svečnica je po izročilu Marijin praznik, pa tudi sonce in mesec sta povezana z Devico Marijo, saj nanjo nanašamo besede iz knjige Razodetja: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi  nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1). Sonce in luno pogosto upodabljajo pri prizorih križanja, saj prikazujeta žalost vsega stvarstva ob Jezusovi smrti.
Na svečnico blagoslavljamo sveče, ki so simbol svetlobe, izvir svetlobe pa je seveda sonce. Zato je slednje po pravici znamenje Kristusa, ki je o sebi dejal, da je ‘luč sveta’ (Jn 8,12).
[rspotObiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega, kakor sonce, ki vzhaja z višave. Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, in naravnal na pot miru naše korake. (Lk 1,78-79)[/rspot]

Kako strašna je noč, temina, ko ne vemo za cilj svojega življenja. Kako lepo je zjutraj gledati vzhajajoče sonce, ki osvetljuje zemljo in vse, kar je na njej. Jezus je tako vstopil v življenje sveta in vsakega izmed nas. Pred njegovim prihodom človek taval v temi in ni videl smisla svojega življenja. Toda Kristus je kakor osvetljena pot, ki povezuje človekovo življenje z obzorjem večnosti, kjer je njegov cilj

B. Rustja, Božja znamenja, v; Ognjišče 2 (2012), 43.

Pred kratkim smo praznovali god sv. Valentina, nekdaj  prvega pomladina, za mlajše generacije pa vse bolj praznik zaljubljencev. A Slovenci imamo čisto svojega zavetnika »zaljubljenih«; na Gregorjevo, 12. marca, je v naših krajih dan, ko se še ptički ženijo. Nekoč, ko je veljal še stari julijanski koledar,  je bil to prvi pomladni dan.
Na dan, ko je nekoč godoval Gregor Veliki (praznik so premaknili na 3. september, dan njegovega škofovskega posvečenja, da se ga ni obhajalo med postom), je bil rojen okoli leta 540, umrl pa je leta 604, piše Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev. Ta papež in cerkveni učenik je ostal zapisan v spominu kot preureditelj cerkvenega petja (gregorijanski koral), prav on pa je predelal koledar, ki se sedaj imenuje po njem – gregorijanski.
Slovenska dediščina je bogato prepredena z običaji, povezanimi z gregorjevim: Kroparski kovači so včasih na ta praznik prenehali z delom in v sprevodu odšli na »ptičjo vohcet«. Ker je takrat dan že malo daljši, delavcem na Krasu začno nositi popoldansko malico, za to velja rek, da »sveti Gregor južino prinese«. Mojstrom pa ni več treba delati pri luči, zato so ponekod spuščali luč v vodo. Na vnaprej določenem kraju so stari in mladi večer pred Gregorjevim skupaj kurili kresove, drugod delali papirnate ladjice, vanje postavili po več gorečih sveč in jih spustili po vodi.  Ponekod pa so v stare peharje nasuli s smolo oblite oblance in jih spuščali po vodi, da bi voda odnesla neprijetno delo pri slabi luči.
Ker od Gregorjevega do svetega Mihaela (29. septembra) čevljarji, krojači in mojškre ne šivajo več pri luči, ampak le pri dnevni svetlobi od jutra do večera, pravijo, da sveti Gregor luč v vodo vrže.
Običaj spuščanja luči se je z Gorenjske, kjer so ga najprej začeli, razširil tudi drugod po Sloveniji in dandanes se ta lepa stara šega, za katero je pred nekaj desetletji veljajo, da izginja, ponovno obuja celo v Ljubljani.

O svetem Gregorju gre lisjak pred duri. Če je slabo vreme, ne gre več nazaj, če pa je lepo, gre za štirinajst dni leč.
Po svetem Gregorju od vsakega vetra sneg skopni.
Če breskve pred svetim Gregorjem cveto, trije eno pojedo.

NAPOTNIK, Alja. (Slovenska dediščina), Ognjišče, 2007, leto 43, št. 3, str. 86.

Na potovanju v notranjost Desetih Besed (dekaloga) prihajamo danes do zapovedi o očetu in materi. Govori o spoštovanju, ki smo ga dolžni staršem. Kaj hoče povedati beseda spoštovanje? V hebrejščini pomeni čast, veljava, dobesedno teža, trdnost neke resničnosti. Ne gre za vprašanje zunanjih oblik, temveč za bistvo. Častiti Boga v Svetem pismu pomeni priznati njegovo resničnost, zavedati se njegove navzočnosti. To se izrazi tudi z obredi, vključuje pa predvsem to, da dajemo Bogu pravo mesto v svojem življenju. Spoštovati očeta in mater torej pomeni priznati njuno pomembnost tudi s konkretnimi dejanji, ki izražajo vdanost, ljubezen in skrb. Vendar ne gre samo za to.
Ta tisočletna modrost razglaša tisto, do česar so človeške znanosti prišle pred kratkim, pred nekaj več kot enim stoletjem: da pečat otroštva zaznamuje vse življenje. Pogosto lahko ugotovimo, ali je nekdo odraščal v zdravem in umirjenem okolju. Prav tako pa tudi zaznamo, če ima nekdo za sabo izkustva zapuščenosti in nasilja. Naše otroštvo je kot neizbrisno črnilo, do izraza prihaja v nagnjenjih, v načinu življenja, tudi če nekateri skušajo skriti rane svojega otroštva.
Četrta zapoved pa pove še več. Ne govori o dobroti staršev, ne zahteva, da bi bili očetje in matere popolni. Govori o drži otrok ne glede na zasluge staršev. Pravi nekaj izrednega in osvobajajočega: tudi če vsi starši niso dobri in vsa otroštva niso vedra, so lahko vsi otroci srečni, kajti doseči polno in srečno življenje je odvisno od prave hvaležnosti do tistega, ki nas je rodil. Pomislimo, kako spodbudna je lahko ta Beseda za toliko mladih, ki imajo za sabo boleča doživetja, za tiste, ki so v svojem otroštvu trpeli.
Naj ima človek za sabo takšna ali drugačna doživetja, ga ta zapoved usmerja na pot, ki vodi h Kristusu: v Njem se namreč razodeva pravi Oče, ki nam omogoča, da “se prerodimo od zgoraj” (prim. Jn 3,3-8). Uganke naših življenj se razrešijo, ko odkrijemo, da nam Bog od vekomaj pripravlja, da zaživimo kot njegovi otroci.
Naše rane začenjajo postajati zmožnosti, ko po milosti odkrijemo, da prava uganka ni več zakaj?, ampak za koga? – za koga se mi je to zgodilo. Glede na katero dejanje me je Bog oblikoval v mojem življenju? Tu se vse obrne, vse postane dragoceno, vse postane ustvarjalno. Moje izkustvo, četudi žalostno in boleče, postane v luči ljubezni za druge – za koga – vir odrešenja. Tedaj lahko začnemo spoštovati svoje starše s svobodo odraslih otrok in z usmiljenim sprejemanjem njihovih pomanjkljivosti.
Spoštujmo starše: dali so nam življenje! Če si se oddaljil od svojih staršev, se potrudi in se vrni, vrni se k njim, morda so stari ... Dali so ti življenje ... Pa še nekaj: med nami je grda navada, da govorimo grde besede, tudi prostaške ... Prosim, nikoli, nikoli, nikoli ne žalite staršev drugih. Nikoli! Nikoli se ne sme žaliti mame, nikoli žaliti očeta. Nikoli! Nikoli! Sami pri sebi naredite ta sklep: od danes naprej ne bom žalil mame in očeta drugih. Dala sta jim življenje! Ne smemo jih žaliti.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 19. septembra 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 31.

Sv. Pavel piše: »Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve« (Ef 4,30). Vprašujem se: kako se žalosti Svetega Duha? Vsi smo ga prejeli pri krstu in pri birmi, da ne žalostimo Svetega Duha, moramo živeti dosledno po krstnih obljubah, obnovljenih pri birmi. Dosledno, ne dvolično: ne pozabite tega! Kristjan ne more biti hinavec: živeti mora dosledno. Krstne obljube vsebujejo dvoje: odpoved slabemu in odločanje za dobro. Odpoved slabemu pomeni reči ‘ne’ skušnjavam, grehu, hudemu duhu. Bolj stvarno pomeni reči ‘ne’ kulturi smrti, ki se kaže v begu pred resničnostjo v neko lažno srečo, ki se izraža v laži, prevari, krivičnosti, preziru drugega. Vsemu temu: ne! Novo življenje, ki nam je bilo dano pri krstu in katerega vir je Duh, zavrača obnašanje, v katerem prevladuje duh ločitve in razdora. Zato apostol Pavel spodbuja, da iz našega srca izgine “vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred” (Ef 4,31). Tako pravi Pavel. Teh šestero reči ali strasti, ki kalijo veselje Svetega Duha, zastruplja srce in vodi k zaničevanju Boga in bližnjega.
Če hočeš biti dober kristjan, ni dovolj, da ne delaš slabega: treba se je tudi odločati za dobro in delati dobro. Zato torej sveti Pavel nadaljuje: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog vam milostno odpustil v Kristusu« (Ef 4,32). Pogosto slišimo koga, ki pravi: “Nikomur ne delam nič slabega.” In misli, da je svetnik. V redu, toda ali narediš kaj dobrega? Koliko ljudi ne stori nič slabega, toda tudi nič dobrega, in njihovo življenje teče v ravnodušju, brezbrižnosti, mlačnosti. Takšno zadržanje je nasprotno evangeliju, nasprotno je tudi značaju vas, mladi, ki ste po naravi nagnjeni k dejavnosti, navdušeni in pogumni. Zapomnite si to – če si zapomnite, lahko skupaj ponovimo: »Dobro je, ne delati slabo, toda slabo je, ne delati dobro.«
Danes vas spodbujam: bodite protagonisti v dobrem. Protagonisti v dobrem. Ne pomirite se s tem, da ne delate slabega; vsak ima na vesti dobro, ki bi ga lahko storil, pa ga ni. Ni dovolj ne sovražiti, treba je odpuščati; ni dovolj ne imeti zamer, treba je moliti za nasprotnike; ni dovolj ne biti vzrok sporov, treba je tudi prinašati mir tja, kjer ga ni; ni dovolj ne govoriti slabo o drugih, treba je tudi odločno nastopiti, ko slišimo slabo govorjenje o nekom: ustaviti opravljanje pomeni storiti dobro. Če se slabemu ne upremo, ga molče podpiramo. Potrebno je posredovati, kjer se slabo širi; slabo se širi tam, kjer ni pogumnih kristjanov, ki se mu uprejo z dobrim in živijo v ljubezni.

Nagovor papeža Frančiška pred molitvijo angelovega češčenja 12. avgusta 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 31.

papež Frančišek (Jorge Mario Bergoglio)
* 17. december 1936, Buenos Aires,  † 21. april 2025, Rim

... Berite in vztrajno premišljujte Gospodovo besedo, da boste verovali, kar ste prebrali, učili, kar ste v veri dojeli, živeli, kar ste učili. /…/ Jezusu moramo dopustiti, da deluje v nas, da nas njegova beseda vodi, da nas njegova evharistična navzočnost hrani in oživlja, da njegova ljubezen daje moč naši ljubezni do bližnjega. In to vedno! Vedno, vedno! ...

Bližnji
⇒ Razvila se je globalizacija brezbrižnosti … Skoraj neopazno postajamo nezmožni občutiti sočutje spričo bolečega krika drugih.
⇒ Blagodejno je, če gremo iz sebe, da bi se združili z drugimi. Zapiranje vase pomeni, da okusimo grenek strup brezizhodnosti.
⇒ V vsakem primeru smo poklicani, da dajemo drugim jasno pričevanje Gospodove odrešilne ljubezni, ki nam kljub našim nepopolnostim podarja svojo bližino, svojo besedo in svojo moč in našemu življenju daje smisel.
⇒ Če v našem srcu ni božjega ognja, njegove ljubezni, njegove miline, kako naj mi, ubogi grešniki, ogrejemo srca bližnjih?
⇒ Vsi smo v istem čolnu in gremo proti istemu pristanišču. Izprosimo si milost, da se bomo veselili sadov drugih, ki pripadajo vsem.
⇒ Da, ti si varuh svojega brata! Biti človek pomeni, da smo varuhi drug drugega!
⇒ Vedno se moramo spominjati, da smo romarji in da romamo skupaj. Zato naj bi zaupali srce sopotniku brez tesnobnosti in brez nezaupanja.
⇒ Odnos do našega nebeškega Očeta zahteva in pospešuje občestvo, ki ozdravlja, podpira in krepi medčloveške vezi.
⇒ Ne moremo rasti sami od sebe, tudi napredovati ne tako, da se osamimo; napredujemo in rastemo le v skupnosti, v družini. Tudi v Cerkvi.
⇒ Skoraj neopazno smo postali nesposobni sočutja do drugih, sočustvovati z njimi v njihovih tragedijah, nočemo se brigati zanje.
⇒ Določene resnice življenja vidimo samo z očmi, očiščenimi s solzami. Šele ko boš znal jokati, boš zares sposoben iz srca storiti kaj za druge.
⇒ Ljubimo ta čudoviti svet, na katerega nas je Bog postavil. Ljubimo ljudi, ki na njem prebivajo, z vsemi njihovimi dramami in napori.
⇒ Pozabljamo, da je merilo našega življenja predvsem to, kar storimo bližnjemu. Molitev je dragocena, če hrani naše vsakdanje izžarevanje ljubezni.
⇒ Vsakič ko z ljubeznijo srečamo kakega človeka, bomo zmožni odkriti nekaj novega o Bogu.
⇒ Ne pustimo, ne dopustimo, da bi se našega srca dotaknila kultura izločanja, saj smo vendar bratje! Nihče ni za odpis!
⇒ Najpomembnejše je hoditi skupaj, sodelovati, si med seboj pomagati, se drug drugemu opravičevati, priznavati napake in prositi odpuščanja
Vedno se moramo spominjati, da smo romarji in da romamo skupaj. Zato naj bi zaupali srce sopotnikom.

Bog
⇒ Bog se ne skriva pred ljudmi, ki ga iščejo z iskrenim srcem, tudi če to delajo tipaje, negotovo in po ovinkih.
⇒ Bog je zagotovo navzoč v preteklosti. Tudi v prihodnosti je navzoč in sicer kot obljuba. Toda ‘konkretni’ Bog, da tako rečemo, je navzoč danes.
⇒ Bog ni čakal, da bi mi šli k njemu, ampak On sam nam je šel naproti, brez zadržkov, brez mere. Bog je takšen: vedno stori prvi korak. On nam gre naproti.
⇒ Bog potrpežljivo čaka. Čaka, da se mu odpremo vsaj za špranjico, skozi katero bi lahko deloval v nas s svojim odpuščanjem, s svojo milostjo.
⇒ Bog ravna z nami kakor z otroki: nas razume, nam odpušča, nas objame, nas ljubi tudi takrat, ko naredimo napako.
⇒ Bog nas vedno čaka, nikoli se ne utrudi. Jezus nam kaže usmiljeno Božjo potrpežljivost, da bi spet našli zaupanje, upanje, vedno!
⇒ Prva oblika brezbrižnosti v človeški družbi je brezbrižnost do Boga, iz katere izvira tudi brezbrižnost do bližnjega in do stvarstva.
⇒ Ne predajajmo se malodušju, nikoli! Ni je stvari, ki je Bog ne bi mogel spremeniti, ni greha, ki ga ne bi mogel odpustiti, če se mu izpovemo.
⇒ To je slog Boga: ni nestrpen kot mi, ki pogosto hočemo vse in to takoj, tudi ko gre za ljudi. Bog potrpi z nami, ker nas ljubi, in kdor ljubi, razume.
⇒ Pustiti Gospodu, da nas gleda. On nas gleda in to je molitev. Ali dopustiš Gospodu, da te gleda?
⇒ Sam Bog ostaja danes mnogim neznan, to je najhujša revščina in največja ovira za priznanje nedotakljivega dostojanstva človeškega življenja.
⇒ Bog ni čakal, da bi mi prišli k njemu, temveč je sam pristopil k nam. Takšen je: vedno naredi prvi korak, stopi do nas.
⇒ Vsa zgodovina odrešenja je zgodovina Boga, ki išče človeka, mu podarja svojo ljubezen, ga sprejema.
⇒ Ne zapirajmo se pred novostjo, ki jo Bog hoče prinesti v naše življenje. Ni položajev, ki jih Bog ne more spremeniti, ni greha, ki ga Bog ne bi mogel odpustiti, če se mu odpremo.
⇒ Jaslice govorijo o Božji ljubezni, o ljubezni Boga, ki je postal otrok, da bi nam povedal, kako blizu je vsakemu človeku, ne glede na to, v kakšnem položaju je.
⇒ Za Boga nismo številke, smo pomembni, še več, smo najpomembnejši od vsega, kar ima; čeprav grešniki, smo njegovemu srcu najbližji.
⇒ Najprej želim vsakemu posebej povedati prvo resnico: »Bog te ljubi.« Nikoli ne dvomi o tem, ne glede na vse, kar se ti bo zgodilo v življenju. V kakršnih koli okoliščinah si neskončno ljubljen.
⇒ Bog nas čaka, ko se od njega oddaljimo. On ni nikoli daleč, in če se vrnemo, nas objame.

Bogastvo
⇒ Denar mora služiti in ne vladati! Papež ljubi vse, bogate in revne. V Kristusovem imenu pa ima dolžnost spomniti, da morajo bogati pomagati revnim, jih spoštovati in podpirati.

Božja beseda
⇒ Berite in vztrajno premišljujte Gospodovo besedo, da boste verovali, kar ste prebrali, učili, kar ste v veri dojeli, živeli, kar ste učili. Pomnite tudi, da Božja beseda ni vaša last: je beseda Boga. Cerkev pa je varuhinja Božje besede.
⇒ Beseda, ki da pogum, objem, po katerem čutiš, da si razumljen, nežnost, po kateri zaznaš ljubezen, molitev, ki te usposobi, da si močnejši … vse to so izrazi Božje bližine.

Božja ljubezen
⇒ Božja ljubezen stalno kliče k usmiljeni ljubezni Očeta, ki prosi otroke, naj živijo v ljubezni.

Božja navzočnost
⇒ Vsak dan našega popotovanja je zaznamovan z navzočnostjo Boga, ki vodi naše korake z močjo svoje milosti, ki jo vliva Duh v srce, da bi ga oblikoval in ga usposobil za ljubezen.
⇒ Naj bo v vašem srcu vedno ta gotovost: Bog hodi ob vas, Bog vas nikoli ne zapusti! Nikdar ne izgubimo zaupanja!

Božji Sin
⇒ Priznavati, da si je Božji Sin privzel naše človeško meso, pomeni, da je bil vsak človek povišan prav do srca Boga.
⇒ Jezus te ljubi in je daroval svoje življenje, da bi te odrešil. Zdaj vsak dan živi ob tebi, da bi te razsvetlil, okrepil in osvobodil.
⇒ Jezusov križ je Beseda, s katero je Bog odgovoril na zlo sveta … Beseda, ki je ljubezen, usmiljenje, odpuščanje. Pa tudi sodba: Bog nas sodi tako, da nas ljubi.
⇒ Bolj ko si povezan z Jezusom, ki postane središče tvojega življenja, bolj ti pomaga, da pozabljaš nase in se odpreš drugim.
⇒ Kdor tvega, tega Gospod ne razočara. Kadar kdo stopi majhen korak naproti Jezusu, odkrije, da je Jezus že pričakoval njegov prihod z odprtimi rokami.
⇒ V zgodovini je toliko revolucionarjev, toliko jih je. Toda nihče ni imel moči tiste revolucije, ki jo je prinesel Jezus: to je revolucija za preobrazbo zgodovine, revolucija, ki v globini spremeni človekovo srce.

Cerkev
⇒ Začenjamo to pot: škof in ljudstvo. Začenjamo to pot rimske Cerkve, ki predseduje v ljubezni vsem Cerkvam. To je pot bratstva, ljubezni, zaupanja med nami. Molímo vedno za nas: drug za drugega. Molímo za ves svet, da bo veliko bratstvo.
⇒ Ali smo Cerkev, v kateri živimo Božjo ljubezen, v kateri smo pozorni drug do drugega, v kateri drug za drugega molimo?
⇒ Cerkev ni carinska postaja. Cerkev je Očetova hiša, v kateri je prostor za vsakega z njegovim težavnim življenjem.
⇒ Cerkev je poklicana, da bi bila Očetova hiša z vselej odprtimi vrati.
⇒ Gospod želi, da smo del Cerkve, ki zna razširiti roke in sprejeti vse, saj ni hiša peščice, temveč dom vseh.
⇒ Jasno vidim, da danes Cerkev najbolj potrebuje sposobnost zdravljenja ran in ogrevanja src vernih.
⇒ Cerkev je najzvestejša sama sebi, kadar izpoveduje in oznanja usmiljenje kot najčudovitejšo lastnost Stvarnika in Odrešenika ter ljudi vodi k viru usmiljenja.

Človek
⇒ Ne smemo pozabiti, da vsakdo nosi s seboj bogastvo in breme lastne zgodovine, po katerem se razlikuje od vsake druge osebe.
⇒ Kako premagati svojo krhkost? Največji sovražnik je strah. Ne bojte se! Krhki smo, to vemo, vendar je On močan. Majhen otrok je krhek, vendar je varen, ker je ob starših.
⇒ Ko človek misli, da najde samega sebe, ko se oddaljuje od Boga, tedaj izgubi svoje življenje.
⇒ Ljudje iščejo predvsem nekoga, ki bi jih poslušal. Nekoga, ki jim je pripravljen posvetiti svoj čas in prisluhniti njihovim življenjskim dramam in težavam.
⇒ Nekateri se imajo za svobodne, če hodijo po svojih poteh proč od Boga. Prenehajo biti romarji, blodijo, vedno krožijo okoli sebe, ne da bi kdaj prišli na cilj.

Družina
⇒ Družina je izvir vsakega bratstva in kot taka temelj in prva pot miru, saj je poklicana, da širi svojo ljubezen v svet okoli sebe.
⇒ Družine so prvi kraj, v katerem se živijo in posredujejo vrednote ljubezni in bratstva, sožitja in vzajemne delitve, pozornosti in skrbi za drugega.
⇒ Danes naj se vsakdo vpraša: ali spodbujam rast edinosti v družini, župniji, v skupnosti ali pa sem navadna klepetulja.
⇒ O Kristusov križ, vidimo te še danes v družinah, ki z zvestobo in rodovitnostjo živijo svoj zakonski poklic.
⇒ Družina, katere člani imajo kljub vsem slabostim radi drug drugega, postane šola odpuščanja.
⇒ Beseda dom je prežeta z značilnim družinskim vonjem, ki nas navdaja s toplino, prisrčnostjo, z ljubeznijo, kar vse je mogoče doživljati v družini.
⇒ Popolne družine ni. Družina, katere člani imajo kljub vsem slabostim in grehom radi drug drugega, postane šola odpuščanja.
⇒ Veliko poslanstvo družine je, da prihajajočemu Jezusu pripravi prostor, da ga sprejme v svojih otrocih, možu, ženi, starih starših ... Jezus je tam.

Evangelij
⇒ Evangelij nas kliče k spoznanju resnice našega srca, da bomo vedeli, komu zaupamo svoje življenje.
⇒ Evangelij v prvi vrsti vabi k odgovoru Bogu, ki nas ljubi in rešuje, ko ga prepoznavamo v drugih in ko gremo iz sebe in iščemo blagor vseh.

Greh
⇒ Ne vem, kakšna opredelitev zame bi bila najprimernejša. Jaz sem grešnik. To je najprimernejša opredelitev … Sem grešnik, na katerega se je Gospod ozrl. Sem nekdo, ki ga Gospod gleda. Svoje geslo Miserando atque eligedo (Usmilil se ga je in izbral) sem vedno doživljal kot povsem ustrezno zame.
⇒ Greh je več kot madež. Greh je rana, ki jo je treba zdraviti. Zato iti k spovedi ni enako kot odnesti obleko v čistilnico.
⇒ Ni nobenega greha, ki ga ne bi moglo doseči in uničiti Božje usmiljenje, ko najde spokorno srce, ki prosi za spravo.

Kristjani
⇒ Kristjani nismo občasno, samo v določenih trenutkih, v nekaterih okoliščinah, v nekaterih izbirah. Ne moremo biti kristjani tako, kristjani smo v vsakem trenutku!
⇒ Ne moremo postati poškrobljeni kristjani, takšni preveč izobraženi kristjani, ki razpravljajo o teoloških vprašanjih, ko pijejo čaj. Ne! Postati moramo pogumni kristjani in iti iskati tiste, ki so res Kristusovo meso.
⇒ Prinašati evangelij s pričevanjem lastnega življenja spreminja svet.
⇒ Vztrajati na Gospodovi poti vse do konca, vse dni. Ne pravim, da je treba začeti vsak dan znova: ne, nadaljevati pot. Vedno nadaljevati. To je pot s težavami, z naporom, a tudi s toliko veselja. Je pa Gospodova pot.
⇒ Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje.
⇒ Kristjani, poklicani, da bi prinašali luč in življenje, pustijo, da jih končno očarajo stvari, ki porajajo samo temo in notranjo utrujenost.
⇒ Vernik ni domišljav; nasprotno, resnica ga dela ponižnega. Vernik namreč ve, da nimamo resnice v posesti, ampak da resnica objema nas in nas ima v posesti.
⇒ Vsak kristjan je misijonar toliko, kolikor se je srečal z Božjo ljubeznijo v Kristusu Jezusu.
⇒ Če se kdo izmed nas vpraša: »Kako postati dober kristjan?«, je odgovor preprost: potrebno je, da vsak na svoj način izpolni to, kar Jezus pravi na gori blagrov.
⇒ Kolikokrat smo potrebni, da nam Ljubezen pravi: “Kaj iščete živega med mrtvimi?” V težavah in vsakdanjih skrbeh se zapiramo vase, v žalost in grenkobo. Ne iščemo Njega, ki živi!
⇒ Pomembno je, da vsak kristjan prepozna lastno pot in si prizadeva napredovati v tem, kar je Bog postavil vanj.
⇒ Od nas se ne zahteva, da smo brezmadežni, temveč, da vedno rastemo, da živimo z globoko željo, da bi napredovali na poti evangelija, in ne izgubimo poguma.
⇒ Kristjan, ki v tem času ni revolucionar, ni kristjan! Biti mora revolucionar po milosti!
⇒ Ne moremo biti ‘občasni’ kristjani, kristjani le za nekatere priložnosti, v nekaterih okoliščinah, temveč stalno! Popolnoma!
⇒ Krščanska duhovnost spodbuja k rasti v zmernosti in k uživanju v malem. Je vrnitev k skromnosti.
⇒ Kristjan ne sme biti žalosten. Naše veselje se ne poraja iz imetja, temveč iz dejstva, da smo srečali Človeka Jezusa, ki je med nami.

Marija
⇒ Marijino ravnanje sestavljajo tri besede: poslušanje, odločitev, dejanje. To so besede, ki tudi nam kažejo pot, da bi se srečali s tem, kar od nas terja Gospod življenja.
⇒ Tri besede povzemajo Marijino življenjsko naravnanost: poslušanje, odločitev, dejanje. Poslušanje, odločitev, dejanje. Te besede kažejo pot tudi za nas v tem, kar Gospod želi od nas v življenju. Poslušanje, odločitev, dejanje.
⇒ Ob vznožju križa, v najvišji uri novega stvarjenja nas Kristus vodi k Mariji. Vodi nas k njej, ker noče, da hodimo brez matere.
⇒ Razen Marije ni nihče spoznal globine skrivnosti učlovečenega Boga. V njenem življenju se je vse oblikovalo ob navzočnosti učlovečenega usmiljenja.
⇒ Pri Mariji vidimo, da ponižnost in nežnost nista kreposti slabotnih, ampak močnih, ki jim ni treba tlačiti drugih, da bi se počutili pomembne.
⇒ Vse vozle našega srca, vse vozle naše vesti je mogoče razvezati. Ali kdaj prosim Marijo, naj mi pomaga do iskrenega zaupanja v usmiljenega Boga, da jih bo razvezal?
⇒ Kakšna je naša vera? Ali skrbimo, da gori kakor pri Mariji, da gori tudi v težkih trenutkih, tudi tedaj, ko je temno?

Mati
⇒ Dobra mati zna priznati vse, kar je Bog položil v njenega otroka, posluša njegove skrbi in se uči od njega.

Milost
⇒ Milost ni za to, da nam okrasi življenje, ampak da nas v življenju naredi močne, da gremo lahko naprej, da se ne bi osamili, ampak bi šli vedno skupaj.

Mladi
⇒ Zelo skrbite za duhovno življenje, ki je vir notranje svobode. Brez molitve ni notranje svobode. Oblikovanje po Kristusu, lastno duhovniški duhovnosti, bo za vas postalo dragocen zaklad, če boste gojili molitveno življenje in če bo vaše vsakdanje delo šola vašega posvečenja.
⇒ Evropa potrebuje vašo zavzetost, vaš pogum in vašo vero, da bi premagala težke trenutke, ki jih še vedno živi.
⇒ Naloga mladih je odpirati vrata v novi svet upanja. Mladi bi morali predstavljati upanje za svet in to upanje posredovati tudi ljudem okoli sebe. Na ta način bi lahko 'premagovali ovire in postali priče Božjega usmiljenja'
⇒ Mladi lahko evangelij ljudem prepričljivo pričujejo le v povezanosti s Kristusom. Le z Njim smo lahko upanje za naše bližnje.
⇒ Stari prispevajo spomin in modrost izkušnje, ki vabi, da ne bi po neumnem ponavljali istih napak preteklosti. Mladi pa nas kličejo, da bi spet prebudili in okrepili upanje.
⇒ Mladi nas prosijo, naj jim prisluhnemo, in mi smo jim dolžni pomagati, ne pa jih izkoriščati. Glede tega nimamo nobenega izgovora.
⇒ Vsak mlad človek je povabljen, da v svoji notranjosti spozna besede, ki mu jih govori Bog Oče: “Ti si moj ljubljeni sin”, ko se čuti poklicanega za izpolnitev svojega poslanstva.

Molitev
⇒ Moliti za človeka, na katerega smo jezni, je lep korak k ljubezni in dejanje evangelizacije. Storimo to že danes!
⇒ Molim h Gospodu, da nam pošlje več politikov, katerim je res pri srcu družba, ljudstvo, življenje ubogih.
⇒ Prošnja je izraz srca. ki zaupa v Boga. Prosilna molitev ima posebno vrednost, ker je znamenje zaupanja v Boga in hkrati izraz ljubezni do bližnjega.

Očetovstvo
⇒ Očetje se ne rodijo, očetje postanejo. Kadar koli nekdo prevzame skrb za življenje nekoga drugega, v nekem smislu v odnosu do njega uresničuje očetovstvo.
⇒ V svetem Jožefu vidimo, kako je treba odgovarjati na Božji klic: s predanostjo in pripravljenostjo.
⇒ Sveti Jožef nas spominja, da imajo vsi tisti, ki so na videz skriti ali “v drugi vrsti”, neprimerljivo vlogo v zgodovini odrešenja.
⇒ Jožef nas uči, da se v življenjskih viharjih ne smemo bati Bogu prepustiti krmila našega čolna.

Odpuščanje
⇒ Obrnimo se h Gospodu. Gospod se nikoli ne naveliča odpuščati: nikoli! Mi se naveličamo prositi odpuščanje. Molimo za milost, da se ne bi naveličali prositi odpuščanje, kajti on se nikoli ne naveliča odpuščati.
⇒ Odpuščanje je najvidnejše znamenje Očetove ljubezni, ki jo je Jezus razodeval vse svoje življenje. Karkoli skesani grešnik položi pred Božje usmiljenje, vse bo objelo njegovo odpuščanje.
⇒ Ko dajemo in odpuščamo, skušamo v svojem življenju skromno odsevati Božjo popolnost, ki daje in odpušča v izobilju.
⇒ Kakšna žalost, če ostanemo zaprti in nesposobni odpuščanja! Tedaj dobijo premoč zamera, bes, maščevanje in onesrečijo življenje ter izničijo veselo zavzetost za usmiljenje.
⇒ Če se naučimo živeti v odpuščanju, se poveča naša sposobnost postajati žene in možje miru.

Pogovor
⇒ Pogovor pomeni, da smo prepričani, da ima drugi povedati kaj dobrega. Za pogovor je treba znižati obrambne zidove in odpreti vrata.

Poklicanost
⇒ Prave poklicanosti vzniknejo tam, kjer je življenje, gorečnost in volja, da bi Kristusa prinašali drugim.

Poslušanje
⇒ Vaditi se moramo v umetnosti, da znamo pozorno prisluhniti, kar je več kot poslušanje.

Prijateljstvo
⇒ Prijatelji nas učijo, da se odpiramo, razumemo, skrbimo za druge, izstopamo iz svojega udobja in izoliranosti, delimo življenje.

Resnica
⇒ Resnica, ki jo iščemo, resnica, ki našim korakom podeljuje smisel, nas razsvetljuje, kadar se nas dotakne ljubezen.

Spreobrnjenje
⇒ Človek more doživeti spreobrnjenje; nikdar ne sme obupati, da je zmožen spremeniti življenje.
⇒ Kadar zbereš moč in rečeš: želim se vrniti domov, najdeš vrata odprta, Bog ti pride naproti, ker te pričakuje.

Svetost
⇒ Ne boj se svetosti. Ne bo ti odvzela ne moči ne veselja ne življenja. Nasprotno, postal boš to, kar je Oče hotel, ko te je ustvaril, in boš zvest samemu sebi.
⇒ Vsi smo poklicani biti sveti, ko ljubimo in vsak dan pričujemo z vsakdanjimi opravili tam, kjer smo.
⇒ Svetost vidim v potrpežljivem božjem ljudstvu: v ženi, ki skrbi za svoje otroke, v možu, ki gara, da domov prinese kruh.
⇒ Sprejeti vsak dan pot evangelija, kljub temu, da nas to spravlja v težave, v tem je svetost.
⇒ Ali si poročen, poročena? Bodi svet tako, da ljubiš in skrbiš za svojo ženo ali moža, kakor je to storil Kristus za svojo Cerkev.
⇒ Svetost je srečanje naše slabotnosti z močjo Božje milosti, ki nam omogoča živeti v ljubezni, da v Božjo slavo in za bližnjega delamo z veseljem in ponižnostjo.

Uboštvo
Merilo plemenitosti neke družbe je, kako ravna z najrevnejšimi, s tistimi, ki ne premorejo drugega kakor svojo revščino.
⇒ Lahko rečem, da je najlepše in najbolj naravno veselje, ki sem ga videl v svojem življenju, veselje zelo ubogih oseb, ki imajo malo dobrin, katerih se oklepajo.

Usmiljenje
⇒ Usmiljenje je drža Boga, ki nas sprejema, nas objema, se nam izroča in se sklanja k nam z odpuščanjem.
⇒ Obraz Boga je obraz usmiljenega očeta, ki ima vedno potrpljenje. Ali ste kdaj pomislili na Božjo potrpežljivost, na potrpljenje, ki ga ima z vsakim od nas?.
⇒ Življenje, ki nam ga naklanja Bog, je delo njegovega usmiljenja. Nobenega človeškega dejanja ni, pa naj bo še tako dobro, ki bi nam zaslužilo tako velik dar.
⇒ Usmiljenje prenavlja: sem ljubljen, torej sem; odpuščeno mi je, torej se prerodim v novo življenje; izkazano mi je usmiljenje, torej postanem orodje usmiljenja.
⇒ Če hočemo biti blizu Kristusu, zahteva to od nas, da se približamo bratom, ker Očetu ni nič ljubšega kot konkretno znamenje usmiljenja.
⇒ Bog noče, da bi se kdorkoli pogubil. Njegovo usmiljenje je neskončno večje od vsakega našega greha, njegovo zdravilo pa neskončno močnejše od vsake naše bolezni.
⇒ Ob telesnih in duhovnih delih usmiljenja se tudi v naših dneh izkaže, kako velik in pozitiven je vpliv usmiljenja kot družbene vrednote.
⇒ Da bi nas Bog lahko napolnil z darom svojega neskončnega usmiljenja, se moramo najprej zavedati, da smo ga potrebni. Zavedati se moramo svoje praznine, svoje bede.
⇒ Če se imamo za pravične, ne moremo razumeti Gospodovega srca in ne bomo nikoli imeli veselja, da bi doživeli njegovo usmiljenje.

Vera
⇒ Vera ni luč, ki prežene vsako našo temo, ampak je svetilka, ki vodi naše korake ponoči in to zadostuje za pot.
⇒ Verovati pomeni zaupati se usmiljeni Ljubezni, ki stalno sprejema in odpušča, ki nosi življenje in mu podeljuje smer.
⇒ Dodaj Kristusa v svoje življenje in našel boš prijatelja, na katerega se lahko vedno zaneseš. Dodaj Kristusa in tvoje življenje bo polno njegove ljubezni, bo rodovitno življenje.
⇒ Resnična vera v učlovečenega Božjega Sina je neločljiva od darovanja samega sebe, od pripadnosti skupnosti, od služenja, od sprave z drugimi.
⇒ Pomnimo, da sovraštvo, zavist in napuh umažejo življenje! Verovati torej pomeni, da bedimo nad svojimi čustvi, nad svojim srcem, kajti prav od tam izhajajo dobri in slabi nameni: taki, ki gradijo, in taki, ki rušijo. Ne smemo se bati dobrote in niti nežnosti!
⇒ Vera, ki jo prejmemo od Boga kot nadnaravni dar, se javlja kakor luč za potovanje, luč, ki usmerja našo pot v času.

Veselje
⇒ Če smo zares zaljubljeni v Kristusa in čutimo, kako nas ima rad, bo naše srce vzplamtelo v takšnem veselju, da se ga bodo nalezli vsi okoli nas.

Zaupanje
⇒ Čeprav je človekovo življenje kot zemlja, polna trnja in plevela, še vedno ostaja prostor, v katerem lahko raste dobro seme. Potrebno je zaupati Bogu.
⇒ Nihče se ne more lotiti boja, če vnaprej popolnoma ne računa na zmago. Kdor začenja brez zaupanja, je že vnaprej napol izgubil bitko in zakopal svoje talente.

... zbira Marko Čuk

Božje usmiljenje! Kako lepa je ta verska resnica za naše življenje. V evangeliju po Janezu (Jn 20,19-28) doživi apostol Tomaž izkušnjo Božjega usmiljenja, ki ima Jezusov obraz, obraz vstalega Jezusa. Tomaž ne verjame, ko mu apostoli povedo: »Gospoda smo videli.« Ne zadošča mu Jezusova napoved: tretji dan bom vstal. Hoče videti, hoče položiti prst v rane od žebljev in položiti roko v njegovo prebodeno stran.
In kako se odzove Jezus? S potrpljenjem: trmastega dvomljivca ne zapusti. Nevernemu Tomažu podari teden dni, ne zapre mu vrat, temveč čaka. In Tomaž spozna svojo revščino, svojo malovernost: »Moj Gospod in moj Bog.« S tem preprostim vzklikom, polnim vere, odgovori na Jezusovo potrpežljivost. Prepusti se Božjemu usmiljenju, ki ga vidi pred sabo v ranjenih rokah in nogah, odprti strani in spet zaupa: postal je nov človek, ne več neveren, ampak veren.
Pa poglejmo še Petra: trikrat zataji Jezusa ravno takrat, ko bi mu moral najbolj stati ob strani. Ko se dotakne dna, sreča njegov pogled, ki mu potrpežljivo, brez besed govori: »Ne boj se svoje slabosti, Peter, zaupaj vame.« In Peter dojame, čuti Jezusov ljubeči pogled in joče. Kako lep je ta Jezusov pogled – kako nežen! Bratje in sestre! Nikoli ne izgubimo zaupanja v potrpežljivo Božje usmiljenje!
Pomislimo na učenca na poti v Emavs: žalostnih obrazov korakata v prazno, brez upanja. A Jezus ju ne zapusti: spremlja ju na poti, in ne samo to! Potrpežljivo jima razlaga Pisma, ki govorijo o njem, in se jima pridruži pri mizi. To je slog Boga: ni nestrpen kot mi, ki pogosto hočemo vse in takoj, tudi ko gre za ljudi. Bog potrpi z nami, ker nas ljubi, in kdor ljubi, razume, upa, vzbuja zaupanje, ne zapušča, ne podira mostov, zna odpuščati. Bog nas čaka, tudi ko se od njega oddaljimo. On ni nikoli daleč, če se vrnemo nas objame. (7. aprila 2013)

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 29.