Križ velja za najbolj razširjeno in najbolj prepoznavno znamenje krščanstva. Kot ikonografsko znamenje je bilo znano že veliko pred Kristusom (npr. svastika). Pribijanje na križ so si izmislili Feničani, od njih so to prevzeli tudi Rimljani. Imeli so ga za tako kruto kazen, da niso križali rimskih državljanov.
Križ je bil orodje za mučenje, na katero je bil tudi Kristus pribit in je tam umrl. S svojim trpljenjem in križem nas je odrešil. Tako je križ iz znamenja ponižanja in sramote postal znamenje odrešenja, slave in poveličanja.
V prvih stoletjih krščanstva so kristjani znamenje križa zaradi preganjanja upodabljali v drugih oblikah (sidro, svastika, krog). To je razumljivo. Od 4. stoletja se začne uveljavljati Konstantinov križ in iz spoštovanja, da je na njem viselo Zveličarjevo telo, so ga začeli krasiti z dragimi kamni. V zgodovini so se razvili križi različne vrste (latinski, grški, malteški, ruski, nadškofovski, papeški ...). Materiali, iz katerih so delali križe, so različni, prav tako so se razvijale podobe križa in Križanega. Vse pa naj bi v nas vzbujale ljubezen do Kristusa, ki nas je tako ljubil, da je trpel in umrl za nas in za naše zveličanje.

Jezus lahko tudi ne bi trpel ali pa bi izbral kakšno manjše trpljenje kot je smrt na križu. Zakaj je pustil, da so ga križali? Zato, ker je bil tak skrivnostni načrt Očeta, ki se je odločil, da bo tako pokazal svojo brezmejno naklonjenost do nas. Da bi pokazal, kako se Božja ljubezen do človeka ne ustavi niti pred križem in trpljenjem. Tako je Jezus, čeprav je bil Božji Sin, pustil, da so ga mučili kakor hudodelca.
Zato nam križ govori o Jezusovi pokorščini skrivnostni Božji volji.
Tudi za nas kristjane je sprejeti križ znamenje pokorščine Očetu in naše hoje za Kristusom.

B. Rustja, Božja znamenja, v: Ognjišče 3 (2012), 43.

2. februarja praznujemo Gospodovo darovanje v templju ali svečnico. Na ta praznik poslušamo kot prvo berilo odlomek iz preroka Malahija, ki napoveduje Odrešenikov prihod v tempelj. Ta prerok je tudi ‘zaslužen’ za to, da je sonce postalo simbol Kristusa, saj je napisal: »Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti in ozdravljenje bo v njegovih perutih« (Mal 3,20).
Svečnica je po izročilu Marijin praznik, pa tudi sonce in mesec sta povezana z Devico Marijo, saj nanjo nanašamo besede iz knjige Razodetja: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi  nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1). Sonce in luno pogosto upodabljajo pri prizorih križanja, saj prikazujeta žalost vsega stvarstva ob Jezusovi smrti.
Na svečnico blagoslavljamo sveče, ki so simbol svetlobe, izvir svetlobe pa je seveda sonce. Zato je slednje po pravici znamenje Kristusa, ki je o sebi dejal, da je ‘luč sveta’ (Jn 8,12).
[rspotObiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega, kakor sonce, ki vzhaja z višave. Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, in naravnal na pot miru naše korake. (Lk 1,78-79)[/rspot]

Kako strašna je noč, temina, ko ne vemo za cilj svojega življenja. Kako lepo je zjutraj gledati vzhajajoče sonce, ki osvetljuje zemljo in vse, kar je na njej. Jezus je tako vstopil v življenje sveta in vsakega izmed nas. Pred njegovim prihodom človek taval v temi in ni videl smisla svojega življenja. Toda Kristus je kakor osvetljena pot, ki povezuje človekovo življenje z obzorjem večnosti, kjer je njegov cilj

B. Rustja, Božja znamenja, v; Ognjišče 2 (2012), 43.

Konec junija se veselimo mašniških posvečenj, v začetku julija pa novih maš. Duhovnike je Bog poklical v posebno službo. Vendar Bog kliče vsakega človeka in mu daje poslanstvo, podobno kakor je iz gorečega grma poklical Mojzesa in mu naročil, naj izpelje Izraelce iz egiptovske sužnosti. Zato je goreči grm znamenje poklicanosti.
Poleg tega ima motiv gorečega grma bogato simboliko. Najprej je podoba Izraelskega ljudstva, ki iz trpljenja v egiptovskem suženjstvu izide nepoškodovano in močno. Dalje je podoba Kristusa, ki je trpel kakor človek, a ostal neokrnjen v svoji božji naravi.
Zelo pogosto je goreči grm tudi podoba Marijinega devištva. Marija je rodila Kristusa in postala mati, a ostala devica. Končno je tudi podoba Cerkve, ki v zgodovini kljub številnim preganjanjem iz njih izhaja nepoškodovana, z neokrnjenim naukom.

Bog ljubi človeka, zato vsakemu zaupa nalogo, ki naj jo v življenju izpolni. Človek lahko sodeluje z Bogom, da bi izboljšal svet. Kakor je za poklic Mojzesa uporabil goreči grm, tako tudi za nas uporablja znamenja, po katerih nas kliče na delo: npr. želje, okoliščine, ljudje, dogodki … Da bi jih razumeli, moramo znati utihniti in postati pozorni. Podobno kot Mojzes v puščavi..

RUSTJA, Božo. (Božja znamenja), Ognjišče, 2012, leto 48, št. 7, str. 43.

Pred kratkim smo praznovali god sv. Valentina, nekdaj  prvega pomladina, za mlajše generacije pa vse bolj praznik zaljubljencev. A Slovenci imamo čisto svojega zavetnika »zaljubljenih«; na Gregorjevo, 12. marca, je v naših krajih dan, ko se še ptički ženijo. Nekoč, ko je veljal še stari julijanski koledar,  je bil to prvi pomladni dan.
Na dan, ko je nekoč godoval Gregor Veliki (praznik so premaknili na 3. september, dan njegovega škofovskega posvečenja, da se ga ni obhajalo med postom), je bil rojen okoli leta 540, umrl pa je leta 604, piše Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev. Ta papež in cerkveni učenik je ostal zapisan v spominu kot preureditelj cerkvenega petja (gregorijanski koral), prav on pa je predelal koledar, ki se sedaj imenuje po njem – gregorijanski.
Slovenska dediščina je bogato prepredena z običaji, povezanimi z gregorjevim: Kroparski kovači so včasih na ta praznik prenehali z delom in v sprevodu odšli na »ptičjo vohcet«. Ker je takrat dan že malo daljši, delavcem na Krasu začno nositi popoldansko malico, za to velja rek, da »sveti Gregor južino prinese«. Mojstrom pa ni več treba delati pri luči, zato so ponekod spuščali luč v vodo. Na vnaprej določenem kraju so stari in mladi večer pred Gregorjevim skupaj kurili kresove, drugod delali papirnate ladjice, vanje postavili po več gorečih sveč in jih spustili po vodi.  Ponekod pa so v stare peharje nasuli s smolo oblite oblance in jih spuščali po vodi, da bi voda odnesla neprijetno delo pri slabi luči.
Ker od Gregorjevega do svetega Mihaela (29. septembra) čevljarji, krojači in mojškre ne šivajo več pri luči, ampak le pri dnevni svetlobi od jutra do večera, pravijo, da sveti Gregor luč v vodo vrže.
Običaj spuščanja luči se je z Gorenjske, kjer so ga najprej začeli, razširil tudi drugod po Sloveniji in dandanes se ta lepa stara šega, za katero je pred nekaj desetletji veljajo, da izginja, ponovno obuja celo v Ljubljani.

O svetem Gregorju gre lisjak pred duri. Če je slabo vreme, ne gre več nazaj, če pa je lepo, gre za štirinajst dni leč.
Po svetem Gregorju od vsakega vetra sneg skopni.
Če breskve pred svetim Gregorjem cveto, trije eno pojedo.

NAPOTNIK, Alja. (Slovenska dediščina), Ognjišče, 2007, leto 43, št. 3, str. 86.

papež Frančišek (Jorge Mario Bergoglio)
* 17. december 1936, Buenos Aires,  † 21. april 2025, Rim

... Berite in vztrajno premišljujte Gospodovo besedo, da boste verovali, kar ste prebrali, učili, kar ste v veri dojeli, živeli, kar ste učili. /…/ Jezusu moramo dopustiti, da deluje v nas, da nas njegova beseda vodi, da nas njegova evharistična navzočnost hrani in oživlja, da njegova ljubezen daje moč naši ljubezni do bližnjega. In to vedno! Vedno, vedno! ...

Bližnji
⇒ Razvila se je globalizacija brezbrižnosti … Skoraj neopazno postajamo nezmožni občutiti sočutje spričo bolečega krika drugih.
⇒ Blagodejno je, če gremo iz sebe, da bi se združili z drugimi. Zapiranje vase pomeni, da okusimo grenek strup brezizhodnosti.
⇒ V vsakem primeru smo poklicani, da dajemo drugim jasno pričevanje Gospodove odrešilne ljubezni, ki nam kljub našim nepopolnostim podarja svojo bližino, svojo besedo in svojo moč in našemu življenju daje smisel.
⇒ Če v našem srcu ni božjega ognja, njegove ljubezni, njegove miline, kako naj mi, ubogi grešniki, ogrejemo srca bližnjih?
⇒ Vsi smo v istem čolnu in gremo proti istemu pristanišču. Izprosimo si milost, da se bomo veselili sadov drugih, ki pripadajo vsem.
⇒ Da, ti si varuh svojega brata! Biti človek pomeni, da smo varuhi drug drugega!
⇒ Vedno se moramo spominjati, da smo romarji in da romamo skupaj. Zato naj bi zaupali srce sopotniku brez tesnobnosti in brez nezaupanja.
⇒ Odnos do našega nebeškega Očeta zahteva in pospešuje občestvo, ki ozdravlja, podpira in krepi medčloveške vezi.
⇒ Ne moremo rasti sami od sebe, tudi napredovati ne tako, da se osamimo; napredujemo in rastemo le v skupnosti, v družini. Tudi v Cerkvi.
⇒ Skoraj neopazno smo postali nesposobni sočutja do drugih, sočustvovati z njimi v njihovih tragedijah, nočemo se brigati zanje.
⇒ Določene resnice življenja vidimo samo z očmi, očiščenimi s solzami. Šele ko boš znal jokati, boš zares sposoben iz srca storiti kaj za druge.
⇒ Ljubimo ta čudoviti svet, na katerega nas je Bog postavil. Ljubimo ljudi, ki na njem prebivajo, z vsemi njihovimi dramami in napori.
⇒ Pozabljamo, da je merilo našega življenja predvsem to, kar storimo bližnjemu. Molitev je dragocena, če hrani naše vsakdanje izžarevanje ljubezni.
⇒ Vsakič ko z ljubeznijo srečamo kakega človeka, bomo zmožni odkriti nekaj novega o Bogu.
⇒ Ne pustimo, ne dopustimo, da bi se našega srca dotaknila kultura izločanja, saj smo vendar bratje! Nihče ni za odpis!
⇒ Najpomembnejše je hoditi skupaj, sodelovati, si med seboj pomagati, se drug drugemu opravičevati, priznavati napake in prositi odpuščanja
Vedno se moramo spominjati, da smo romarji in da romamo skupaj. Zato naj bi zaupali srce sopotnikom.

Bog
⇒ Bog se ne skriva pred ljudmi, ki ga iščejo z iskrenim srcem, tudi če to delajo tipaje, negotovo in po ovinkih.
⇒ Bog je zagotovo navzoč v preteklosti. Tudi v prihodnosti je navzoč in sicer kot obljuba. Toda ‘konkretni’ Bog, da tako rečemo, je navzoč danes.
⇒ Bog ni čakal, da bi mi šli k njemu, ampak On sam nam je šel naproti, brez zadržkov, brez mere. Bog je takšen: vedno stori prvi korak. On nam gre naproti.
⇒ Bog potrpežljivo čaka. Čaka, da se mu odpremo vsaj za špranjico, skozi katero bi lahko deloval v nas s svojim odpuščanjem, s svojo milostjo.
⇒ Bog ravna z nami kakor z otroki: nas razume, nam odpušča, nas objame, nas ljubi tudi takrat, ko naredimo napako.
⇒ Bog nas vedno čaka, nikoli se ne utrudi. Jezus nam kaže usmiljeno Božjo potrpežljivost, da bi spet našli zaupanje, upanje, vedno!
⇒ Prva oblika brezbrižnosti v človeški družbi je brezbrižnost do Boga, iz katere izvira tudi brezbrižnost do bližnjega in do stvarstva.
⇒ Ne predajajmo se malodušju, nikoli! Ni je stvari, ki je Bog ne bi mogel spremeniti, ni greha, ki ga ne bi mogel odpustiti, če se mu izpovemo.
⇒ To je slog Boga: ni nestrpen kot mi, ki pogosto hočemo vse in to takoj, tudi ko gre za ljudi. Bog potrpi z nami, ker nas ljubi, in kdor ljubi, razume.
⇒ Pustiti Gospodu, da nas gleda. On nas gleda in to je molitev. Ali dopustiš Gospodu, da te gleda?
⇒ Sam Bog ostaja danes mnogim neznan, to je najhujša revščina in največja ovira za priznanje nedotakljivega dostojanstva človeškega življenja.
⇒ Bog ni čakal, da bi mi prišli k njemu, temveč je sam pristopil k nam. Takšen je: vedno naredi prvi korak, stopi do nas.
⇒ Vsa zgodovina odrešenja je zgodovina Boga, ki išče človeka, mu podarja svojo ljubezen, ga sprejema.
⇒ Ne zapirajmo se pred novostjo, ki jo Bog hoče prinesti v naše življenje. Ni položajev, ki jih Bog ne more spremeniti, ni greha, ki ga Bog ne bi mogel odpustiti, če se mu odpremo.
⇒ Jaslice govorijo o Božji ljubezni, o ljubezni Boga, ki je postal otrok, da bi nam povedal, kako blizu je vsakemu človeku, ne glede na to, v kakšnem položaju je.
⇒ Za Boga nismo številke, smo pomembni, še več, smo najpomembnejši od vsega, kar ima; čeprav grešniki, smo njegovemu srcu najbližji.
⇒ Najprej želim vsakemu posebej povedati prvo resnico: »Bog te ljubi.« Nikoli ne dvomi o tem, ne glede na vse, kar se ti bo zgodilo v življenju. V kakršnih koli okoliščinah si neskončno ljubljen.
⇒ Bog nas čaka, ko se od njega oddaljimo. On ni nikoli daleč, in če se vrnemo, nas objame.

Bogastvo
⇒ Denar mora služiti in ne vladati! Papež ljubi vse, bogate in revne. V Kristusovem imenu pa ima dolžnost spomniti, da morajo bogati pomagati revnim, jih spoštovati in podpirati.

Božja beseda
⇒ Berite in vztrajno premišljujte Gospodovo besedo, da boste verovali, kar ste prebrali, učili, kar ste v veri dojeli, živeli, kar ste učili. Pomnite tudi, da Božja beseda ni vaša last: je beseda Boga. Cerkev pa je varuhinja Božje besede.
⇒ Beseda, ki da pogum, objem, po katerem čutiš, da si razumljen, nežnost, po kateri zaznaš ljubezen, molitev, ki te usposobi, da si močnejši … vse to so izrazi Božje bližine.

Božja ljubezen
⇒ Božja ljubezen stalno kliče k usmiljeni ljubezni Očeta, ki prosi otroke, naj živijo v ljubezni.

Božja navzočnost
⇒ Vsak dan našega popotovanja je zaznamovan z navzočnostjo Boga, ki vodi naše korake z močjo svoje milosti, ki jo vliva Duh v srce, da bi ga oblikoval in ga usposobil za ljubezen.
⇒ Naj bo v vašem srcu vedno ta gotovost: Bog hodi ob vas, Bog vas nikoli ne zapusti! Nikdar ne izgubimo zaupanja!

Božji Sin
⇒ Priznavati, da si je Božji Sin privzel naše človeško meso, pomeni, da je bil vsak človek povišan prav do srca Boga.
⇒ Jezus te ljubi in je daroval svoje življenje, da bi te odrešil. Zdaj vsak dan živi ob tebi, da bi te razsvetlil, okrepil in osvobodil.
⇒ Jezusov križ je Beseda, s katero je Bog odgovoril na zlo sveta … Beseda, ki je ljubezen, usmiljenje, odpuščanje. Pa tudi sodba: Bog nas sodi tako, da nas ljubi.
⇒ Bolj ko si povezan z Jezusom, ki postane središče tvojega življenja, bolj ti pomaga, da pozabljaš nase in se odpreš drugim.
⇒ Kdor tvega, tega Gospod ne razočara. Kadar kdo stopi majhen korak naproti Jezusu, odkrije, da je Jezus že pričakoval njegov prihod z odprtimi rokami.
⇒ V zgodovini je toliko revolucionarjev, toliko jih je. Toda nihče ni imel moči tiste revolucije, ki jo je prinesel Jezus: to je revolucija za preobrazbo zgodovine, revolucija, ki v globini spremeni človekovo srce.

Cerkev
⇒ Začenjamo to pot: škof in ljudstvo. Začenjamo to pot rimske Cerkve, ki predseduje v ljubezni vsem Cerkvam. To je pot bratstva, ljubezni, zaupanja med nami. Molímo vedno za nas: drug za drugega. Molímo za ves svet, da bo veliko bratstvo.
⇒ Ali smo Cerkev, v kateri živimo Božjo ljubezen, v kateri smo pozorni drug do drugega, v kateri drug za drugega molimo?
⇒ Cerkev ni carinska postaja. Cerkev je Očetova hiša, v kateri je prostor za vsakega z njegovim težavnim življenjem.
⇒ Cerkev je poklicana, da bi bila Očetova hiša z vselej odprtimi vrati.
⇒ Gospod želi, da smo del Cerkve, ki zna razširiti roke in sprejeti vse, saj ni hiša peščice, temveč dom vseh.
⇒ Jasno vidim, da danes Cerkev najbolj potrebuje sposobnost zdravljenja ran in ogrevanja src vernih.
⇒ Cerkev je najzvestejša sama sebi, kadar izpoveduje in oznanja usmiljenje kot najčudovitejšo lastnost Stvarnika in Odrešenika ter ljudi vodi k viru usmiljenja.

Človek
⇒ Ne smemo pozabiti, da vsakdo nosi s seboj bogastvo in breme lastne zgodovine, po katerem se razlikuje od vsake druge osebe.
⇒ Kako premagati svojo krhkost? Največji sovražnik je strah. Ne bojte se! Krhki smo, to vemo, vendar je On močan. Majhen otrok je krhek, vendar je varen, ker je ob starših.
⇒ Ko človek misli, da najde samega sebe, ko se oddaljuje od Boga, tedaj izgubi svoje življenje.
⇒ Ljudje iščejo predvsem nekoga, ki bi jih poslušal. Nekoga, ki jim je pripravljen posvetiti svoj čas in prisluhniti njihovim življenjskim dramam in težavam.
⇒ Nekateri se imajo za svobodne, če hodijo po svojih poteh proč od Boga. Prenehajo biti romarji, blodijo, vedno krožijo okoli sebe, ne da bi kdaj prišli na cilj.

Družina
⇒ Družina je izvir vsakega bratstva in kot taka temelj in prva pot miru, saj je poklicana, da širi svojo ljubezen v svet okoli sebe.
⇒ Družine so prvi kraj, v katerem se živijo in posredujejo vrednote ljubezni in bratstva, sožitja in vzajemne delitve, pozornosti in skrbi za drugega.
⇒ Danes naj se vsakdo vpraša: ali spodbujam rast edinosti v družini, župniji, v skupnosti ali pa sem navadna klepetulja.
⇒ O Kristusov križ, vidimo te še danes v družinah, ki z zvestobo in rodovitnostjo živijo svoj zakonski poklic.
⇒ Družina, katere člani imajo kljub vsem slabostim radi drug drugega, postane šola odpuščanja.
⇒ Beseda dom je prežeta z značilnim družinskim vonjem, ki nas navdaja s toplino, prisrčnostjo, z ljubeznijo, kar vse je mogoče doživljati v družini.
⇒ Popolne družine ni. Družina, katere člani imajo kljub vsem slabostim in grehom radi drug drugega, postane šola odpuščanja.
⇒ Veliko poslanstvo družine je, da prihajajočemu Jezusu pripravi prostor, da ga sprejme v svojih otrocih, možu, ženi, starih starših ... Jezus je tam.

Evangelij
⇒ Evangelij nas kliče k spoznanju resnice našega srca, da bomo vedeli, komu zaupamo svoje življenje.
⇒ Evangelij v prvi vrsti vabi k odgovoru Bogu, ki nas ljubi in rešuje, ko ga prepoznavamo v drugih in ko gremo iz sebe in iščemo blagor vseh.

Greh
⇒ Ne vem, kakšna opredelitev zame bi bila najprimernejša. Jaz sem grešnik. To je najprimernejša opredelitev … Sem grešnik, na katerega se je Gospod ozrl. Sem nekdo, ki ga Gospod gleda. Svoje geslo Miserando atque eligedo (Usmilil se ga je in izbral) sem vedno doživljal kot povsem ustrezno zame.
⇒ Greh je več kot madež. Greh je rana, ki jo je treba zdraviti. Zato iti k spovedi ni enako kot odnesti obleko v čistilnico.
⇒ Ni nobenega greha, ki ga ne bi moglo doseči in uničiti Božje usmiljenje, ko najde spokorno srce, ki prosi za spravo.

Kristjani
⇒ Kristjani nismo občasno, samo v določenih trenutkih, v nekaterih okoliščinah, v nekaterih izbirah. Ne moremo biti kristjani tako, kristjani smo v vsakem trenutku!
⇒ Ne moremo postati poškrobljeni kristjani, takšni preveč izobraženi kristjani, ki razpravljajo o teoloških vprašanjih, ko pijejo čaj. Ne! Postati moramo pogumni kristjani in iti iskati tiste, ki so res Kristusovo meso.
⇒ Prinašati evangelij s pričevanjem lastnega življenja spreminja svet.
⇒ Vztrajati na Gospodovi poti vse do konca, vse dni. Ne pravim, da je treba začeti vsak dan znova: ne, nadaljevati pot. Vedno nadaljevati. To je pot s težavami, z naporom, a tudi s toliko veselja. Je pa Gospodova pot.
⇒ Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje.
⇒ Kristjani, poklicani, da bi prinašali luč in življenje, pustijo, da jih končno očarajo stvari, ki porajajo samo temo in notranjo utrujenost.
⇒ Vernik ni domišljav; nasprotno, resnica ga dela ponižnega. Vernik namreč ve, da nimamo resnice v posesti, ampak da resnica objema nas in nas ima v posesti.
⇒ Vsak kristjan je misijonar toliko, kolikor se je srečal z Božjo ljubeznijo v Kristusu Jezusu.
⇒ Če se kdo izmed nas vpraša: »Kako postati dober kristjan?«, je odgovor preprost: potrebno je, da vsak na svoj način izpolni to, kar Jezus pravi na gori blagrov.
⇒ Kolikokrat smo potrebni, da nam Ljubezen pravi: “Kaj iščete živega med mrtvimi?” V težavah in vsakdanjih skrbeh se zapiramo vase, v žalost in grenkobo. Ne iščemo Njega, ki živi!
⇒ Pomembno je, da vsak kristjan prepozna lastno pot in si prizadeva napredovati v tem, kar je Bog postavil vanj.
⇒ Od nas se ne zahteva, da smo brezmadežni, temveč, da vedno rastemo, da živimo z globoko željo, da bi napredovali na poti evangelija, in ne izgubimo poguma.
⇒ Kristjan, ki v tem času ni revolucionar, ni kristjan! Biti mora revolucionar po milosti!
⇒ Ne moremo biti ‘občasni’ kristjani, kristjani le za nekatere priložnosti, v nekaterih okoliščinah, temveč stalno! Popolnoma!
⇒ Krščanska duhovnost spodbuja k rasti v zmernosti in k uživanju v malem. Je vrnitev k skromnosti.
⇒ Kristjan ne sme biti žalosten. Naše veselje se ne poraja iz imetja, temveč iz dejstva, da smo srečali Človeka Jezusa, ki je med nami.

Marija
⇒ Marijino ravnanje sestavljajo tri besede: poslušanje, odločitev, dejanje. To so besede, ki tudi nam kažejo pot, da bi se srečali s tem, kar od nas terja Gospod življenja.
⇒ Tri besede povzemajo Marijino življenjsko naravnanost: poslušanje, odločitev, dejanje. Poslušanje, odločitev, dejanje. Te besede kažejo pot tudi za nas v tem, kar Gospod želi od nas v življenju. Poslušanje, odločitev, dejanje.
⇒ Ob vznožju križa, v najvišji uri novega stvarjenja nas Kristus vodi k Mariji. Vodi nas k njej, ker noče, da hodimo brez matere.
⇒ Razen Marije ni nihče spoznal globine skrivnosti učlovečenega Boga. V njenem življenju se je vse oblikovalo ob navzočnosti učlovečenega usmiljenja.
⇒ Pri Mariji vidimo, da ponižnost in nežnost nista kreposti slabotnih, ampak močnih, ki jim ni treba tlačiti drugih, da bi se počutili pomembne.
⇒ Vse vozle našega srca, vse vozle naše vesti je mogoče razvezati. Ali kdaj prosim Marijo, naj mi pomaga do iskrenega zaupanja v usmiljenega Boga, da jih bo razvezal?
⇒ Kakšna je naša vera? Ali skrbimo, da gori kakor pri Mariji, da gori tudi v težkih trenutkih, tudi tedaj, ko je temno?

Mati
⇒ Dobra mati zna priznati vse, kar je Bog položil v njenega otroka, posluša njegove skrbi in se uči od njega.

Milost
⇒ Milost ni za to, da nam okrasi življenje, ampak da nas v življenju naredi močne, da gremo lahko naprej, da se ne bi osamili, ampak bi šli vedno skupaj.

Mladi
⇒ Zelo skrbite za duhovno življenje, ki je vir notranje svobode. Brez molitve ni notranje svobode. Oblikovanje po Kristusu, lastno duhovniški duhovnosti, bo za vas postalo dragocen zaklad, če boste gojili molitveno življenje in če bo vaše vsakdanje delo šola vašega posvečenja.
⇒ Evropa potrebuje vašo zavzetost, vaš pogum in vašo vero, da bi premagala težke trenutke, ki jih še vedno živi.
⇒ Naloga mladih je odpirati vrata v novi svet upanja. Mladi bi morali predstavljati upanje za svet in to upanje posredovati tudi ljudem okoli sebe. Na ta način bi lahko 'premagovali ovire in postali priče Božjega usmiljenja'
⇒ Mladi lahko evangelij ljudem prepričljivo pričujejo le v povezanosti s Kristusom. Le z Njim smo lahko upanje za naše bližnje.
⇒ Stari prispevajo spomin in modrost izkušnje, ki vabi, da ne bi po neumnem ponavljali istih napak preteklosti. Mladi pa nas kličejo, da bi spet prebudili in okrepili upanje.
⇒ Mladi nas prosijo, naj jim prisluhnemo, in mi smo jim dolžni pomagati, ne pa jih izkoriščati. Glede tega nimamo nobenega izgovora.
⇒ Vsak mlad človek je povabljen, da v svoji notranjosti spozna besede, ki mu jih govori Bog Oče: “Ti si moj ljubljeni sin”, ko se čuti poklicanega za izpolnitev svojega poslanstva.

Molitev
⇒ Moliti za človeka, na katerega smo jezni, je lep korak k ljubezni in dejanje evangelizacije. Storimo to že danes!
⇒ Molim h Gospodu, da nam pošlje več politikov, katerim je res pri srcu družba, ljudstvo, življenje ubogih.
⇒ Prošnja je izraz srca. ki zaupa v Boga. Prosilna molitev ima posebno vrednost, ker je znamenje zaupanja v Boga in hkrati izraz ljubezni do bližnjega.

Očetovstvo
⇒ Očetje se ne rodijo, očetje postanejo. Kadar koli nekdo prevzame skrb za življenje nekoga drugega, v nekem smislu v odnosu do njega uresničuje očetovstvo.
⇒ V svetem Jožefu vidimo, kako je treba odgovarjati na Božji klic: s predanostjo in pripravljenostjo.
⇒ Sveti Jožef nas spominja, da imajo vsi tisti, ki so na videz skriti ali “v drugi vrsti”, neprimerljivo vlogo v zgodovini odrešenja.
⇒ Jožef nas uči, da se v življenjskih viharjih ne smemo bati Bogu prepustiti krmila našega čolna.

Odpuščanje
⇒ Obrnimo se h Gospodu. Gospod se nikoli ne naveliča odpuščati: nikoli! Mi se naveličamo prositi odpuščanje. Molimo za milost, da se ne bi naveličali prositi odpuščanje, kajti on se nikoli ne naveliča odpuščati.
⇒ Odpuščanje je najvidnejše znamenje Očetove ljubezni, ki jo je Jezus razodeval vse svoje življenje. Karkoli skesani grešnik položi pred Božje usmiljenje, vse bo objelo njegovo odpuščanje.
⇒ Ko dajemo in odpuščamo, skušamo v svojem življenju skromno odsevati Božjo popolnost, ki daje in odpušča v izobilju.
⇒ Kakšna žalost, če ostanemo zaprti in nesposobni odpuščanja! Tedaj dobijo premoč zamera, bes, maščevanje in onesrečijo življenje ter izničijo veselo zavzetost za usmiljenje.
⇒ Če se naučimo živeti v odpuščanju, se poveča naša sposobnost postajati žene in možje miru.

Pogovor
⇒ Pogovor pomeni, da smo prepričani, da ima drugi povedati kaj dobrega. Za pogovor je treba znižati obrambne zidove in odpreti vrata.

Poklicanost
⇒ Prave poklicanosti vzniknejo tam, kjer je življenje, gorečnost in volja, da bi Kristusa prinašali drugim.

Poslušanje
⇒ Vaditi se moramo v umetnosti, da znamo pozorno prisluhniti, kar je več kot poslušanje.

Prijateljstvo
⇒ Prijatelji nas učijo, da se odpiramo, razumemo, skrbimo za druge, izstopamo iz svojega udobja in izoliranosti, delimo življenje.

Resnica
⇒ Resnica, ki jo iščemo, resnica, ki našim korakom podeljuje smisel, nas razsvetljuje, kadar se nas dotakne ljubezen.

Spreobrnjenje
⇒ Človek more doživeti spreobrnjenje; nikdar ne sme obupati, da je zmožen spremeniti življenje.
⇒ Kadar zbereš moč in rečeš: želim se vrniti domov, najdeš vrata odprta, Bog ti pride naproti, ker te pričakuje.

Svetost
⇒ Ne boj se svetosti. Ne bo ti odvzela ne moči ne veselja ne življenja. Nasprotno, postal boš to, kar je Oče hotel, ko te je ustvaril, in boš zvest samemu sebi.
⇒ Vsi smo poklicani biti sveti, ko ljubimo in vsak dan pričujemo z vsakdanjimi opravili tam, kjer smo.
⇒ Svetost vidim v potrpežljivem božjem ljudstvu: v ženi, ki skrbi za svoje otroke, v možu, ki gara, da domov prinese kruh.
⇒ Sprejeti vsak dan pot evangelija, kljub temu, da nas to spravlja v težave, v tem je svetost.
⇒ Ali si poročen, poročena? Bodi svet tako, da ljubiš in skrbiš za svojo ženo ali moža, kakor je to storil Kristus za svojo Cerkev.
⇒ Svetost je srečanje naše slabotnosti z močjo Božje milosti, ki nam omogoča živeti v ljubezni, da v Božjo slavo in za bližnjega delamo z veseljem in ponižnostjo.

Uboštvo
Merilo plemenitosti neke družbe je, kako ravna z najrevnejšimi, s tistimi, ki ne premorejo drugega kakor svojo revščino.
⇒ Lahko rečem, da je najlepše in najbolj naravno veselje, ki sem ga videl v svojem življenju, veselje zelo ubogih oseb, ki imajo malo dobrin, katerih se oklepajo.

Usmiljenje
⇒ Usmiljenje je drža Boga, ki nas sprejema, nas objema, se nam izroča in se sklanja k nam z odpuščanjem.
⇒ Obraz Boga je obraz usmiljenega očeta, ki ima vedno potrpljenje. Ali ste kdaj pomislili na Božjo potrpežljivost, na potrpljenje, ki ga ima z vsakim od nas?.
⇒ Življenje, ki nam ga naklanja Bog, je delo njegovega usmiljenja. Nobenega človeškega dejanja ni, pa naj bo še tako dobro, ki bi nam zaslužilo tako velik dar.
⇒ Usmiljenje prenavlja: sem ljubljen, torej sem; odpuščeno mi je, torej se prerodim v novo življenje; izkazano mi je usmiljenje, torej postanem orodje usmiljenja.
⇒ Če hočemo biti blizu Kristusu, zahteva to od nas, da se približamo bratom, ker Očetu ni nič ljubšega kot konkretno znamenje usmiljenja.
⇒ Bog noče, da bi se kdorkoli pogubil. Njegovo usmiljenje je neskončno večje od vsakega našega greha, njegovo zdravilo pa neskončno močnejše od vsake naše bolezni.
⇒ Ob telesnih in duhovnih delih usmiljenja se tudi v naših dneh izkaže, kako velik in pozitiven je vpliv usmiljenja kot družbene vrednote.
⇒ Da bi nas Bog lahko napolnil z darom svojega neskončnega usmiljenja, se moramo najprej zavedati, da smo ga potrebni. Zavedati se moramo svoje praznine, svoje bede.
⇒ Če se imamo za pravične, ne moremo razumeti Gospodovega srca in ne bomo nikoli imeli veselja, da bi doživeli njegovo usmiljenje.

Vera
⇒ Vera ni luč, ki prežene vsako našo temo, ampak je svetilka, ki vodi naše korake ponoči in to zadostuje za pot.
⇒ Verovati pomeni zaupati se usmiljeni Ljubezni, ki stalno sprejema in odpušča, ki nosi življenje in mu podeljuje smer.
⇒ Dodaj Kristusa v svoje življenje in našel boš prijatelja, na katerega se lahko vedno zaneseš. Dodaj Kristusa in tvoje življenje bo polno njegove ljubezni, bo rodovitno življenje.
⇒ Resnična vera v učlovečenega Božjega Sina je neločljiva od darovanja samega sebe, od pripadnosti skupnosti, od služenja, od sprave z drugimi.
⇒ Pomnimo, da sovraštvo, zavist in napuh umažejo življenje! Verovati torej pomeni, da bedimo nad svojimi čustvi, nad svojim srcem, kajti prav od tam izhajajo dobri in slabi nameni: taki, ki gradijo, in taki, ki rušijo. Ne smemo se bati dobrote in niti nežnosti!
⇒ Vera, ki jo prejmemo od Boga kot nadnaravni dar, se javlja kakor luč za potovanje, luč, ki usmerja našo pot v času.

Veselje
⇒ Če smo zares zaljubljeni v Kristusa in čutimo, kako nas ima rad, bo naše srce vzplamtelo v takšnem veselju, da se ga bodo nalezli vsi okoli nas.

Zaupanje
⇒ Čeprav je človekovo življenje kot zemlja, polna trnja in plevela, še vedno ostaja prostor, v katerem lahko raste dobro seme. Potrebno je zaupati Bogu.
⇒ Nihče se ne more lotiti boja, če vnaprej popolnoma ne računa na zmago. Kdor začenja brez zaupanja, je že vnaprej napol izgubil bitko in zakopal svoje talente.

... zbira Marko Čuk

Božje usmiljenje! Kako lepa je ta verska resnica za naše življenje. V evangeliju po Janezu (Jn 20,19-28) doživi apostol Tomaž izkušnjo Božjega usmiljenja, ki ima Jezusov obraz, obraz vstalega Jezusa. Tomaž ne verjame, ko mu apostoli povedo: »Gospoda smo videli.« Ne zadošča mu Jezusova napoved: tretji dan bom vstal. Hoče videti, hoče položiti prst v rane od žebljev in položiti roko v njegovo prebodeno stran.
In kako se odzove Jezus? S potrpljenjem: trmastega dvomljivca ne zapusti. Nevernemu Tomažu podari teden dni, ne zapre mu vrat, temveč čaka. In Tomaž spozna svojo revščino, svojo malovernost: »Moj Gospod in moj Bog.« S tem preprostim vzklikom, polnim vere, odgovori na Jezusovo potrpežljivost. Prepusti se Božjemu usmiljenju, ki ga vidi pred sabo v ranjenih rokah in nogah, odprti strani in spet zaupa: postal je nov človek, ne več neveren, ampak veren.
Pa poglejmo še Petra: trikrat zataji Jezusa ravno takrat, ko bi mu moral najbolj stati ob strani. Ko se dotakne dna, sreča njegov pogled, ki mu potrpežljivo, brez besed govori: »Ne boj se svoje slabosti, Peter, zaupaj vame.« In Peter dojame, čuti Jezusov ljubeči pogled in joče. Kako lep je ta Jezusov pogled – kako nežen! Bratje in sestre! Nikoli ne izgubimo zaupanja v potrpežljivo Božje usmiljenje!
Pomislimo na učenca na poti v Emavs: žalostnih obrazov korakata v prazno, brez upanja. A Jezus ju ne zapusti: spremlja ju na poti, in ne samo to! Potrpežljivo jima razlaga Pisma, ki govorijo o njem, in se jima pridruži pri mizi. To je slog Boga: ni nestrpen kot mi, ki pogosto hočemo vse in takoj, tudi ko gre za ljudi. Bog potrpi z nami, ker nas ljubi, in kdor ljubi, razume, upa, vzbuja zaupanje, ne zapušča, ne podira mostov, zna odpuščati. Bog nas čaka, tudi ko se od njega oddaljimo. On ni nikoli daleč, če se vrnemo nas objame. (7. aprila 2013)

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 29.

»Veselite in radujte se,« (Mt 5,12) pravi Jezus tistim, ki so zaradi njega preganjani ali ponižani. Gospod zahteva vse, in to kar podarja, je resnično življenje in sreča, za katero smo bili ustvarjeni. Hoče, da bi bili sveti in noče, da bi se zadovoljili s povprečnim, zvodenelim in praznim življenjem. Dejansko je že od prvih strani Svetega pisma na različne načine navzoč klic k svetosti. Gospod je rekel Abrahamu: »Hodi pred menoj in bodi popoln« (1 Mz 17,1). – Tako se začenja apostolska spodbuda papeža Frančiška, ki jo je podpisal 19. marca 2018, na praznik sv. Jožefa, na peto obletnico nastopa svoje papeške službe. Ta njegova listina je vabilo vsem verujočim, da bi hodili po poti svetosti. To ni neka izredna pot, rezervirana za redke izbrance, ampak je klic za vse kristjane, na katerega lahko odgovorimo v svoji vsakdanjosti ter v vsakem stanu in poklicu.

◉ Ne pričakujte, da bo to učena razprava o svetosti. Moj skromni namen je, da bi vnovič slišali klic k svetosti, da bi premislili, kako jo uresničevati v sedanjih okoliščinah z vsemi tveganji, izzivi in priložnostmi. Gospod je namreč vsakega izmed nas izbral, “da bi bili sveti in brezmadežni pred njegovim obličjem v ljubezni” (Ef 1,4).

◉ Svetnik je človek, ki čuti potrebo po stiku z Bogom.

◉ Vesel sem svetosti potrpežljivega Božjega ljudstva: staršev, ki s tolikšno ljubeznijo vzgajajo svoje otroke, mož in žena, ki z delom skrbijo za kruh svoji družini, bolnikov, ostarelih redovnic, ki se ne nehajo smehljati. V teh dejanjih, ki se dan za dnem ponavljajo, vidim svetost vojskujoče se Cerkve. To je pogosto svetost “za sosednjimi vrati”, svetost tistih, ki živijo v naši bližini in so odsev Božje navzočnosti, ali če smem uporabiti drug izraz, so “srednji razred svetosti”.

◉ Da bi postali sveti, ni treba biti škof, duhovnik, redovnik ali redovnica. Pogosto nas obhaja skušnjava, da je svetost prihranjena za tiste, ki imajo možnost, da so daleč od vsakdanjih opravil, da lahko veliko časa posvetijo molitvi. Ni tako. Vsi smo poklicani biti sveti, ko ljubimo in vsak dan pričujemo z vsakdanjimi opravili tam, kjer smo. Ali si (Bogu) posvečena oseba? Bodi svet tako, da z veseljem živiš svojo podaritev. Ali si poročen, poročena? Bodi svet tako, da ljubiš in da skrbiš za svojega moža ali svojo ženo, kakor je storil Kristus za svojo Cerkev. Ali si delavec? Bodi svet tako, da pošteno in strokovno opravljaš svoje delo v službi bratom. Si oče, mati, ded ali babica? Bodi svet tako, da potrpežljivo učiš otroke hoditi za Jezusom. Ali imaš oblast? Bodi svet tako, da si prizadevaš za skupno blaginjo ter se odpoveš svojim osebnim koristim (14).

◉ Svetost, h kateri te kliče Gospod, bo napredovala z majhnimi koraki. Na primer: žena gre v trgovino po nakupih, sreča sosedo in se zaplete z njo v pogovor; in pride do opravljanja. Toda ta žena sama pri sebi pravi: ‘Ne bom govorila slabo o nikomer.’ To je korak k svetosti. Doma jo sin zamoti z opisovanjem svojih težav; čeprav je utrujena, prisede k njemu in ga posluša potrpežljivo in sočutno. To je že druga žrtev, ki posvečuje. Nato doživi trenutek stiske, vendar se spomni Device Marije, vzame rožni venec in zaupno moli. Tudi to je pot svetosti. Potem gre ven, sreča reveža, se ustavi in s z njim prijazno pogovarja. Tudi to je korak naprej (16).

◉ Tudi ti čutiš potrebo, da bi razumel svoje življenje kot poslanstvo. Poskušaj to storiti ob poslušanju Boga v molitvi in prepoznavanju njegovih znamenj. Vedno prosi Boga za spoznanje, kaj Jezus od tebe pričakuje vsak trenutek tvojega življenja in ob vsaki odločitvi, ki jo moraš sprejeti, da bi prepoznal pomen, ki ga ima v tvojem poslanstvu. Dopusti mu, da oblikuje v tebi tisto osebno skrivnost, ki bo odsevala Jezusa Kristusa v današnjem svetu (23).

◉ Lahko obstajajo številne teorije, zajetne razprave in različice pojma svetost. Takšno razmišljanje bi morda bilo koristno. Toda nič ne prinaša večje jasnosti kot Jezusove besede in način kako jih je govoril. Jezus je na preprost način razložil, kaj se pravi biti svet. To je storil, ko nam je zapustil blagre. Blagri so kristjanova osebna izkaznica. Če si kdo od nas zastavi vprašanje: “Kako postati dober kristjan?” je odgovor preprost: delati moramo, vsak na svoj način, tisto, kar pravi Jezus v svojih blagrih. V njih je orisan obraz Učitelja, ki smo ga poklicani odsevati v vsakdanjosti našega življenja (63).

◉ Blagor žalostnim: Svet nam predlaga ravno nasprotno: zabava, uživanje, brezskrbnost, sprostitev in nam pravi, da je to tisto, kar nam dela življenje lepo. Ko pride v družino ali v okolico bolezen ali žalost, se posvetni človek raje ne zmeni in gleda proč. Svet ne mara jokati, bolečino raje spregleda, jo prikriva, skriva. Veliko moči potroši za to, da bi ubežal trpljenju, misleč, da je mogoče spremeniti resničnost, v kateri nikoli in nikdar ne zmanjka križev (75).

◉ Blagor usmiljenim …: Usmiljenje ima dva vidika: pomeni dajati, pomagati, služiti drugim, pa tudi odpuščati, razumeti. Matej povzema to v zlatem pravilu: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim« (Mt 7,12). Katekizem Katoliške cerkve opozarja, da ta zakon velja v vseh primerih, posebno tedaj, ko se kdo znajde v težavnih položajih, ko je moralna sodba manj zanesljiva (80).

◉ V 25. poglavju Matejevega evangelija (31-46) se Jezus spet ustavlja ob enem teh blagrov, ki blagruje usmiljene. Če iščemo tisto svetost, ki je ljuba Bojim očem, najdemo v tem besedilu pravilo obnašanja, po katerem bomo sojeni: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali« (95).

◉ Morda mislimo, da Boga častimo samo z bogoslužjem in molitvijo ali s spolnjevanjem nekaterih moralnih pravil. Vsekakor ima prvenstveno mesto naš odnos do Boga. Pozabljamo pa, da je merilo za vrednotenje našega življenja predvsem to, kar smo storili za druge. Molitev je dragocena, če napaja vsakdanje darovanje ljubezni. Naše bogoslužje je prijetno Bogu, kadar vanj vključimo dobre namene, da bomo živeli velikodušno, in kadar dopustimo, da se Božji darovi, ki jih pri njem prejemamo, pokažejo v služenju bratom (104)

◉ Krščansko veselje navadno spremlja smisel za humor, ki so ga vidno izžarevali na primer sv. Tomaž More, sv. Vincencij Pavelski ali sv. Filip Neri. Zlovoljnost ni znamenje svetosti. »Preganjaj jezo iz svojega srca« (Prd 11,10). Veliko je tega, kar prejemamo od Gospoda, ki “nam ponuja vsega za uživanje” (1 Tim 6,17), tako da je včasih žalost povezana z nehvaležnostjo, ko smo tako zaprti vase, da postanemo nesposobni prepoznavati Božje darove (126).

◉ Čeprav se zdi samoumevno, se nazadnje spomnimo, da svetost gradi stalna odprtost za nadnaravno, kar se izraža v molitvi in češčenju. Svetnik je človek molitvenega duha, ki čuti potrebo po srečanju z Bogom. Svetnik je človek, ki ne dopusti, da bi ga zaprta zadostnost sodobne družbe dušila, in sredi svojih naporov in svojega darovanja hrepeni po Bogu, gre iz sebe v zahvali in širi svoje meje v kontemplaciji Gospoda. Ne verjamem v svetost brez molitve, čeprav ta ni nujno dolga in močno doživeta (147).

◉ Želim, da ta razmišljanja krona Marija, saj je ona kot nihče drug živela Jezusove blagre. Ona je tista, ki je poskočila od veselja ob navzočnosti Boga, tista, ki je vse ohranila v svojem srcu in je dopustila, da ga je prebodel meč. Ona je sveta med svetimi, najbolj blagoslovljena. Kaže nam pot svetosti in nas spremlja. Ne dopusti, da obležimo na tleh, ko pademo, in včasih na sprejme v naročje, ne da bi nas sodila. Pogovor z njo nas potolaži, nas osvobaja in nas posvečuje. Mati ne potrebuje veliko besed, ni se nam treba preveč truditi, da ji povemo, kaj se nam dogaja. Dovolj je, da vedno znova zašepečemo: »Zdrava, Marija …« (176)

izbira Marko Čuk

»Radost ljubezni, ki se živi v družinah, je tudi veliko veselje Cerkve. Kljub številnim znakom krize zakonske zveze, kot so nakazali sinodalni očetje, želja po družini ostaja živa, zlasti med mladimi, in Cerkev jo podpira. Kot odgovor na to težnjo je krščansko oznanilo, ki se nanaša na družino, zares vesela novica.« Tako se začenja Apostolska spodbuda Radost ljubezni papeža Frančiška, v kateri povzema sadove dveh škofovskih sinod o družini (izredne oktobra 2014 in redne oktobra 2015) in dodaja svoja razmišljanja in smernice. V kratkem uvodu navaja vsebino in zgradbo te pomembne listine, ki jo je podpisal 19. marca 2016, na praznik sv. Jožefa, varuha nazareške družine, predstavljena pa je bila v Vatikanu 8. aprila 2016.

◉ Otroci so v družini kakor ‘oljčne mladike’ – polni moči in življenja. Sposobnost človeškega para, da rodi, je pot, po kateri poteka zgodovina odrešenja. V verni judovski družini otroci prejemajo od očeta/staršev prvi pouk v veri.

◉ Zaskrbljujoče znamenje sedanjega časa so migracije. Eno je ‘normalna’ selitev ljudi zaradi dela ali iz drugih razlogov, drugo pa so prisilne množične migracije zaradi vojne, preganjanja, nasilja, revščine. To uničujoče vpliva na družino.

◉ Družine, ki z ljubeznijo sprejmejo težko preizkušnjo prizadetega otroka, so vredne občudovanja. Za Cerkev in družbo predstavljajo dragoceno pričevanje zvestobe daru življenja.

◉ Zdravje osebe in človeške ter krščanske družbe je globoko povezano z uspevanjem zakonske in družinske skupnosti.

◉ Celostna vzgoja otrok je zelo resna dolžnost in obenem prvenstvena pravica staršev, ki jim je ne sme nihče odvzeti. Cerkev je družina družin in jo nenehno bogati življenje vseh družin – domačih Cerkva, ki živijo iz vere in v njej vzgajajo svoje otroke.

◉ Krščanski zakon je znamenje, ki ne le nakazuje, kako Kristus ljubi svojo Cerkev v zavezi, zapečateni na križu, temveč to ljubezen v zvezi zakoncev posedanja, postavlja v njun čas.

◉ Po ljubezni, ki človeka povezuje z Bogom, je zakonska ljubezen največje prijateljstvo. V družini je potrebno uporabljati tri besede. Naj ponovim. Tri besede: dovoli, hvala, oprosti. Tri ključne besede.

◉ Dar novega otroka, ki ga Gospod zaupa očetu in materi, se začenja s sprejetjem, nadaljuje z varovanjem vse dni zemeljskega življenja in ima kot zadnji cilj veselje večnega življenja.

◉ Oba, mož in žena, oče in mati, sta sodelavca ljubezni Boga Stvarnika in njegova ‘zastopnika’. Svojim otrokom kažeta materinski in očetovski obraz Gospoda. Nobenega dvoma ni: družba brez mater bi bila nečloveška, kajti matere znajo vedno, tudi v najtežjih trenutkih, pričevati za nežnost Boga. Oče je s svojo od Boga podarjeno moškostjo, ki naj bi bila zagotovilo trdnosti, otroku potreben prav tako kot mati.

◉ Za ločence, ki živijo v novi zvezi, je pomembno, da čutijo, da so del Cerkve, da niso izobčeni in jih nimamo za take, ker so še vedno vključeni v cerkveno občestvo.

◉ Družina mora še naprej ostati kraj, kjer se mladi rod uvaja v bogastvo in lepoto življenja po veri, v molitev in služenje ljudem okoli sebe.

◉ Dragi zaročenci, imejte pogum biti drugačni, ne dopustite, da vas pogoltne družba potrošništva in videza. Tisto, kar je pomembno, je ljubezen, ki vas povezuje …

◉ Sprejemam razmišljanja mnogih sinodalnih očetov, da je treba krščene, ki so se ločili in ponovno civilno poročili, na različne načine vključiti v krščanska občestva.

◉ Navzočnost Gospoda domuje v resnični in konkretni družini z vsem njenim trpljenjem, bojem in radostmi ter vsakdanjimi načrti. Družinsko občestvo, ki si prizadeva za lepo življenje, je prava pot posvečenja v navadnem življenju in duhovne rasti, sredstvo za tesno povezanost z Bogom.

◉ Molitev v družini je odlično sredstvo, da izpovemo in okrepimo velikonočno vero. Vsak dan lahko najdemo nekaj trenutkov, da se skupaj postavimo pred živega Boga, mu povemo, kaj nas teži, ga prosimo za družinske potrebe, molimo za nekoga, ki je v težavah. Prosimo ga, naj nam pomaga ljubiti, se mu zahvaljevati za življenje in vse dobrine, prositi Marijo, da nas zavaruje s svojim materinskim plaščem.

◉ Hodimo, družine, še naprej hodimo! Ne izgubljajmo upanja zaradi naših omejenosti, pa tudi ne odnehajmo iskati polnosti ljubezni in občestva.

izbira M. Čuk