Križ velja za najbolj razširjeno in najbolj prepoznavno znamenje krščanstva. Kot ikonografsko znamenje je bilo znano že veliko pred Kristusom (npr. svastika). Pribijanje na križ so si izmislili Feničani, od njih so to prevzeli tudi Rimljani. Imeli so ga za tako kruto kazen, da niso križali rimskih državljanov.
Križ je bil orodje za mučenje, na katero je bil tudi Kristus pribit in je tam umrl. S svojim trpljenjem in križem nas je odrešil. Tako je križ iz znamenja ponižanja in sramote postal znamenje odrešenja, slave in poveličanja.
V prvih stoletjih krščanstva so kristjani znamenje križa zaradi preganjanja upodabljali v drugih oblikah (sidro, svastika, krog). To je razumljivo. Od 4. stoletja se začne uveljavljati Konstantinov križ in iz spoštovanja, da je na njem viselo Zveličarjevo telo, so ga začeli krasiti z dragimi kamni. V zgodovini so se razvili križi različne vrste (latinski, grški, malteški, ruski, nadškofovski, papeški ...). Materiali, iz katerih so delali križe, so različni, prav tako so se razvijale podobe križa in Križanega. Vse pa naj bi v nas vzbujale ljubezen do Kristusa, ki nas je tako ljubil, da je trpel in umrl za nas in za naše zveličanje.

Jezus lahko tudi ne bi trpel ali pa bi izbral kakšno manjše trpljenje kot je smrt na križu. Zakaj je pustil, da so ga križali? Zato, ker je bil tak skrivnostni načrt Očeta, ki se je odločil, da bo tako pokazal svojo brezmejno naklonjenost do nas. Da bi pokazal, kako se Božja ljubezen do človeka ne ustavi niti pred križem in trpljenjem. Tako je Jezus, čeprav je bil Božji Sin, pustil, da so ga mučili kakor hudodelca.
Zato nam križ govori o Jezusovi pokorščini skrivnostni Božji volji.
Tudi za nas kristjane je sprejeti križ znamenje pokorščine Očetu in naše hoje za Kristusom.

B. Rustja, Božja znamenja, v: Ognjišče 3 (2012), 43.

2. februarja praznujemo Gospodovo darovanje v templju ali svečnico. Na ta praznik poslušamo kot prvo berilo odlomek iz preroka Malahija, ki napoveduje Odrešenikov prihod v tempelj. Ta prerok je tudi ‘zaslužen’ za to, da je sonce postalo simbol Kristusa, saj je napisal: »Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti in ozdravljenje bo v njegovih perutih« (Mal 3,20).
Svečnica je po izročilu Marijin praznik, pa tudi sonce in mesec sta povezana z Devico Marijo, saj nanjo nanašamo besede iz knjige Razodetja: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi  nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1). Sonce in luno pogosto upodabljajo pri prizorih križanja, saj prikazujeta žalost vsega stvarstva ob Jezusovi smrti.
Na svečnico blagoslavljamo sveče, ki so simbol svetlobe, izvir svetlobe pa je seveda sonce. Zato je slednje po pravici znamenje Kristusa, ki je o sebi dejal, da je ‘luč sveta’ (Jn 8,12).
[rspotObiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega, kakor sonce, ki vzhaja z višave. Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, in naravnal na pot miru naše korake. (Lk 1,78-79)[/rspot]

Kako strašna je noč, temina, ko ne vemo za cilj svojega življenja. Kako lepo je zjutraj gledati vzhajajoče sonce, ki osvetljuje zemljo in vse, kar je na njej. Jezus je tako vstopil v življenje sveta in vsakega izmed nas. Pred njegovim prihodom človek taval v temi in ni videl smisla svojega življenja. Toda Kristus je kakor osvetljena pot, ki povezuje človekovo življenje z obzorjem večnosti, kjer je njegov cilj

B. Rustja, Božja znamenja, v; Ognjišče 2 (2012), 43.

Konec junija se veselimo mašniških posvečenj, v začetku julija pa novih maš. Duhovnike je Bog poklical v posebno službo. Vendar Bog kliče vsakega človeka in mu daje poslanstvo, podobno kakor je iz gorečega grma poklical Mojzesa in mu naročil, naj izpelje Izraelce iz egiptovske sužnosti. Zato je goreči grm znamenje poklicanosti.
Poleg tega ima motiv gorečega grma bogato simboliko. Najprej je podoba Izraelskega ljudstva, ki iz trpljenja v egiptovskem suženjstvu izide nepoškodovano in močno. Dalje je podoba Kristusa, ki je trpel kakor človek, a ostal neokrnjen v svoji božji naravi.
Zelo pogosto je goreči grm tudi podoba Marijinega devištva. Marija je rodila Kristusa in postala mati, a ostala devica. Končno je tudi podoba Cerkve, ki v zgodovini kljub številnim preganjanjem iz njih izhaja nepoškodovana, z neokrnjenim naukom.

Bog ljubi človeka, zato vsakemu zaupa nalogo, ki naj jo v življenju izpolni. Človek lahko sodeluje z Bogom, da bi izboljšal svet. Kakor je za poklic Mojzesa uporabil goreči grm, tako tudi za nas uporablja znamenja, po katerih nas kliče na delo: npr. želje, okoliščine, ljudje, dogodki … Da bi jih razumeli, moramo znati utihniti in postati pozorni. Podobno kot Mojzes v puščavi..

RUSTJA, Božo. (Božja znamenja), Ognjišče, 2012, leto 48, št. 7, str. 43.

Pred kratkim smo praznovali god sv. Valentina, nekdaj  prvega pomladina, za mlajše generacije pa vse bolj praznik zaljubljencev. A Slovenci imamo čisto svojega zavetnika »zaljubljenih«; na Gregorjevo, 12. marca, je v naših krajih dan, ko se še ptički ženijo. Nekoč, ko je veljal še stari julijanski koledar,  je bil to prvi pomladni dan.
Na dan, ko je nekoč godoval Gregor Veliki (praznik so premaknili na 3. september, dan njegovega škofovskega posvečenja, da se ga ni obhajalo med postom), je bil rojen okoli leta 540, umrl pa je leta 604, piše Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev. Ta papež in cerkveni učenik je ostal zapisan v spominu kot preureditelj cerkvenega petja (gregorijanski koral), prav on pa je predelal koledar, ki se sedaj imenuje po njem – gregorijanski.
Slovenska dediščina je bogato prepredena z običaji, povezanimi z gregorjevim: Kroparski kovači so včasih na ta praznik prenehali z delom in v sprevodu odšli na »ptičjo vohcet«. Ker je takrat dan že malo daljši, delavcem na Krasu začno nositi popoldansko malico, za to velja rek, da »sveti Gregor južino prinese«. Mojstrom pa ni več treba delati pri luči, zato so ponekod spuščali luč v vodo. Na vnaprej določenem kraju so stari in mladi večer pred Gregorjevim skupaj kurili kresove, drugod delali papirnate ladjice, vanje postavili po več gorečih sveč in jih spustili po vodi.  Ponekod pa so v stare peharje nasuli s smolo oblite oblance in jih spuščali po vodi, da bi voda odnesla neprijetno delo pri slabi luči.
Ker od Gregorjevega do svetega Mihaela (29. septembra) čevljarji, krojači in mojškre ne šivajo več pri luči, ampak le pri dnevni svetlobi od jutra do večera, pravijo, da sveti Gregor luč v vodo vrže.
Običaj spuščanja luči se je z Gorenjske, kjer so ga najprej začeli, razširil tudi drugod po Sloveniji in dandanes se ta lepa stara šega, za katero je pred nekaj desetletji veljajo, da izginja, ponovno obuja celo v Ljubljani.

O svetem Gregorju gre lisjak pred duri. Če je slabo vreme, ne gre več nazaj, če pa je lepo, gre za štirinajst dni leč.
Po svetem Gregorju od vsakega vetra sneg skopni.
Če breskve pred svetim Gregorjem cveto, trije eno pojedo.

NAPOTNIK, Alja. (Slovenska dediščina), Ognjišče, 2007, leto 43, št. 3, str. 86.

Božje usmiljenje! Kako lepa je ta verska resnica za naše življenje. V evangeliju po Janezu (Jn 20,19-28) doživi apostol Tomaž izkušnjo Božjega usmiljenja, ki ima Jezusov obraz, obraz vstalega Jezusa. Tomaž ne verjame, ko mu apostoli povedo: »Gospoda smo videli.« Ne zadošča mu Jezusova napoved: tretji dan bom vstal. Hoče videti, hoče položiti prst v rane od žebljev in položiti roko v njegovo prebodeno stran.
In kako se odzove Jezus? S potrpljenjem: trmastega dvomljivca ne zapusti. Nevernemu Tomažu podari teden dni, ne zapre mu vrat, temveč čaka. In Tomaž spozna svojo revščino, svojo malovernost: »Moj Gospod in moj Bog.« S tem preprostim vzklikom, polnim vere, odgovori na Jezusovo potrpežljivost. Prepusti se Božjemu usmiljenju, ki ga vidi pred sabo v ranjenih rokah in nogah, odprti strani in spet zaupa: postal je nov človek, ne več neveren, ampak veren.
Pa poglejmo še Petra: trikrat zataji Jezusa ravno takrat, ko bi mu moral najbolj stati ob strani. Ko se dotakne dna, sreča njegov pogled, ki mu potrpežljivo, brez besed govori: »Ne boj se svoje slabosti, Peter, zaupaj vame.« In Peter dojame, čuti Jezusov ljubeči pogled in joče. Kako lep je ta Jezusov pogled – kako nežen! Bratje in sestre! Nikoli ne izgubimo zaupanja v potrpežljivo Božje usmiljenje!
Pomislimo na učenca na poti v Emavs: žalostnih obrazov korakata v prazno, brez upanja. A Jezus ju ne zapusti: spremlja ju na poti, in ne samo to! Potrpežljivo jima razlaga Pisma, ki govorijo o njem, in se jima pridruži pri mizi. To je slog Boga: ni nestrpen kot mi, ki pogosto hočemo vse in takoj, tudi ko gre za ljudi. Bog potrpi z nami, ker nas ljubi, in kdor ljubi, razume, upa, vzbuja zaupanje, ne zapušča, ne podira mostov, zna odpuščati. Bog nas čaka, tudi ko se od njega oddaljimo. On ni nikoli daleč, če se vrnemo nas objame. (7. aprila 2013)

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 29.

Na drugem vatikanskem koncilu (1962–1965) so pred vsakim zasedanjem škofov vsega sveta v procesiji prinesli Sveto pismo in ga počastili. Pomemben sad tega koncila je dogmatična konstitucija o Božjem razodetju, ki vernikom zelo priporoča branje Svetega pisma; spremljati ga mora molitev, "da to branje postane pogovor med Bogom in človekom". V duhu tega priporočila so slovenski škofje na predlog svetopisemskih strokovnjakov leta 1990 zadnjo nedeljo januarja razglasili za nedeljo Svetega pisma. Spoznavali naj bi vrednost Božje besede za naše življenje. Za otroke matere Cerkve je Sveto pismo "trdnost vere, hrana in neusahljiv studenec duhovnega življenja" (Kompendij KKC 24). Spodbudila naj bi nas, da bi redno jemali v roke Sveto pismo in knjige, ki nam njegovo vsebino razlagajo.  ... Leta 2019 je papež Frančišek v apostolskem pismu Apperuit Illis določil, da nedeljo 26. januarja 2020 prvič praznujemo kot nedeljo Božje besede. Glavno vodilo nedelje Božje besede je oznanilo vstalega Kristusa učence vabi k iskanju vedno novih načinov izražanja, da bi moglo biti Sveto pismo živo pravilo življenja Cerkve.

Nedeljo Božje besede v Sloveniji, tokrat petič na ravni vesoljne Cerkve, obhajamo 21. januarja 2024 pod geslom: »Poglejte, s kako velikimi črkami vam pišem s svojo roko« (Gal 6,11)

V Zavodu Biblično gibanje so se odločili, da bomo:

Od nedelje Božje besede 2024 do nedelje Božje besede 2025 lastnoročno prepisovali odlomke iz evangelija po Marku, ki se to liturgično leto (B) berejo ob nedeljah.

Markov evangelij je najstarejši in je nastal na podlagi živega izročila nekaj desetletij po Jezusovem življenju, smrti in vstajenju. Evangelist Marko je želel prebuditi vprašanje o Bogu, zato opis Jezusove poti usmerjata dve vprašanji: »Kdo je Jezus?« in »Kdo je njegov učenec?«. Celoten evangelij je samo začetek odkrivanja skrivnosti Jezusove osebe in nebeškega kraljestva. Želi biti klic in vabilo, naj stopimo na pot, na kateri bomo kot bralci odkrivali skrivnost Jezusove osebe in ob njem postajali učenci ter pričevalci.

več
Zavod Biblično gibanje  na spletni strani  https://biblicnogibanje.si/nedelja-sp/

pripravlja: mč

Krst omogoči Kristusu, da živi v nas, nam pa, da živimo združeni z Njim za sodelovanje v Cerkvi, vsakdo po svojih zmožnostih za prenovitev sveta. Krstna kopel, ki jo prejmemo samo enkrat, razsvetljuje vse naše življenje in vodi naše korake proti nebeškemu Jeruzalemu. Imamo stanje pred krstom in po krstu. Zakrament predpostavlja pot vere, ki ji pravimo katehumenat, seveda takrat, ko za prejem krsta prosi odrasla oseba. Že od prvih časov krščanstva pa so krščevali tudi otroke v veri staršev. In glede tega bi vam rad nekaj povedal. Nekateri mislijo: čemu krstiti otroka, ki ne razume? Upamo, da bo zrasel, da bo razumel in bo sam zaprosil za krst. Toda to pomeni, da nimamo zaupanja v Svetega Duha, kajti ko otroka krstimo, v tega otroka vstopi Sveti Duh in Sveti Duh spodbuja v tem otroku, na njemu primeren način, rast krščanskih kreposti, ki se bodo kasneje razcvetele. Vedno je treba dati vsem, vsem otrokom, to možnost, da imajo v sebi Svetega Duha, ki jih bo vodil v življenju. Ne pozabite krstiti otrok! Krsta nihče ne zasluži, saj je vedno zastonjski dar za vse, odrasle in novorojene. Kakor se dogaja s semenom, ki je polno življenja, ta dar vzklije in obrodi sad v okolju, ki ga napaja vera. Krstne obljube, ki jih vsako leto obnovimo na velikonočno vigilijo, je treba poživiti vsak dan, da nas krst naredi podobne Kristusu, nas spremeni v Kristusa in da res postanemo drugi Kristus.

Pri obredu krščevanja otrok krščevalec in otrokovi starši naredijo na čelo otroka znamenje križa. Tukaj bi se malo ustavil in vas vprašal: Ali vaši otroci znajo lepo napraviti znamenje križa? Neštetokrat sem srečal otroke, ki se ne znajo pokrižati. Vi, očetje, matere, dedki, babice, botri, botre morate otroke naučiti lepo narediti znamenje križa, ki je ponovitev tistega znamenja križa, ki so ga prejeli pri krstu. Ste me dobro razumeli? Naučite otroke, da lepo naredijo znamenje križa. Če se bodo naučili kot otroci, ga bodo naredili dobro tudi kasneje, kot odrasli.

Kateheza papeža Frančiška o krstu pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 11. aprila 2018.

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 41.

Na potovanju v notranjost Desetih Besed (dekaloga) prihajamo danes do zapovedi o očetu in materi. Govori o spoštovanju, ki smo ga dolžni staršem. Kaj hoče povedati beseda spoštovanje? V hebrejščini pomeni čast, veljava, dobesedno teža, trdnost neke resničnosti. Ne gre za vprašanje zunanjih oblik, temveč za bistvo. Častiti Boga v Svetem pismu pomeni priznati njegovo resničnost, zavedati se njegove navzočnosti. To se izrazi tudi z obredi, vključuje pa predvsem to, da dajemo Bogu pravo mesto v svojem življenju. Spoštovati očeta in mater torej pomeni priznati njuno pomembnost tudi s konkretnimi dejanji, ki izražajo vdanost, ljubezen in skrb. Vendar ne gre samo za to.
Ta tisočletna modrost razglaša tisto, do česar so človeške znanosti prišle pred kratkim, pred nekaj več kot enim stoletjem: da pečat otroštva zaznamuje vse življenje. Pogosto lahko ugotovimo, ali je nekdo odraščal v zdravem in umirjenem okolju. Prav tako pa tudi zaznamo, če ima nekdo za sabo izkustva zapuščenosti in nasilja. Naše otroštvo je kot neizbrisno črnilo, do izraza prihaja v nagnjenjih, v načinu življenja, tudi če nekateri skušajo skriti rane svojega otroštva.
Četrta zapoved pa pove še več. Ne govori o dobroti staršev, ne zahteva, da bi bili očetje in matere popolni. Govori o drži otrok ne glede na zasluge staršev. Pravi nekaj izrednega in osvobajajočega: tudi če vsi starši niso dobri in vsa otroštva niso vedra, so lahko vsi otroci srečni, kajti doseči polno in srečno življenje je odvisno od prave hvaležnosti do tistega, ki nas je rodil. Pomislimo, kako spodbudna je lahko ta Beseda za toliko mladih, ki imajo za sabo boleča doživetja, za tiste, ki so v svojem otroštvu trpeli.
Naj ima človek za sabo takšna ali drugačna doživetja, ga ta zapoved usmerja na pot, ki vodi h Kristusu: v Njem se namreč razodeva pravi Oče, ki nam omogoča, da “se prerodimo od zgoraj” (prim. Jn 3,3-8). Uganke naših življenj se razrešijo, ko odkrijemo, da nam Bog od vekomaj pripravlja, da zaživimo kot njegovi otroci.
Naše rane začenjajo postajati zmožnosti, ko po milosti odkrijemo, da prava uganka ni več zakaj?, ampak za koga? – za koga se mi je to zgodilo. Glede na katero dejanje me je Bog oblikoval v mojem življenju? Tu se vse obrne, vse postane dragoceno, vse postane ustvarjalno. Moje izkustvo, četudi žalostno in boleče, postane v luči ljubezni za druge – za koga – vir odrešenja. Tedaj lahko začnemo spoštovati svoje starše s svobodo odraslih otrok in z usmiljenim sprejemanjem njihovih pomanjkljivosti.
Spoštujmo starše: dali so nam življenje! Če si se oddaljil od svojih staršev, se potrudi in se vrni, vrni se k njim, morda so stari ... Dali so ti življenje ... Pa še nekaj: med nami je grda navada, da govorimo grde besede, tudi prostaške ... Prosim, nikoli, nikoli, nikoli ne žalite staršev drugih. Nikoli! Nikoli se ne sme žaliti mame, nikoli žaliti očeta. Nikoli! Nikoli! Sami pri sebi naredite ta sklep: od danes naprej ne bom žalil mame in očeta drugih. Dala sta jim življenje! Ne smemo jih žaliti.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 19. septembra 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 31.