Neki nemški cerkveni dostojanstvenik je pred papežem sv. Janezom XXIII. hvalil darežljivost svojih vernikov: »Pri maši jim pred darovanjem rečem: Ko boste vrgli denar v pušico, nočem slišati ropota kovancev, ampak šelestenje bankovcev!« – »Ali se vam ne zdi to malce pregrobo?« je rekel papež. Nemški prelat je zanikal in dejal, da takega humorja njegovi verniki ne jemljejo za rahlo izsiljevanje. »Ljubi prijatelj,« je rekel papež, »jaz sem drugačnega mnenja: ko revni ljudje darujejo kovanec, vedno z njim pade v nabiralnik košček njihovega srca. Zato raje slišim ropot.«

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 6 (2023), 21.

(v spomin na Otona Župančiča)

Zvezde hite čez visoko polnoč
tihe, zlate;
škoda zate,
duh, kam blodiš obupujoč?
Ptič prešumęl je plaho gaj
do družice;
tam – cvetlice:
vonj in šepet je obkrožil ves kraj.
Pošlji še enkrat k zvezdam oko:
svetla cesta
v bajna mesta,
duš tam hrepenenja pojo.
Slušaj navzdol: rodovi dreves,
od obzorja
daljna morja
zlagajo himno nižin do nebes.
Kakor iz školjke motnjava glasov:
dih skrivnosti —
ni radosti,
ni bolečine, a polno je snňv.
Sredi vsega razprostri peroti
kot dve zarji,
in v viharji
harpa boš, ki jo prebira Gospod.

Oton Župančič

Klic noči

Prišló je kakor klic noči,
klic polnoči, od vseh strani
iz mraka,
oko preplašeno strmi
in čaka.
In videl svetlo sem drevo
na vzhodu tam; čez vse nebo
je veje raztegnilo
in s koreninami zemljó
je kakor plug razrilo.
Kot blagoslov dobrotnih rok
se vzpenjalo je vseokrog
v višini,
bodoča pota svojih nog
vsa videl sem v jasnini.
A zdaj, poglej na drugo stran:
tam rasel hrast je velikan
v ozračje jasno —
mrakove bruhajoč vulkan,
tako pošastno.

Oton Župančič

Vsa razkosana,
v prah poteptana
čudežna vezenina!

Naskrivaj jo poberem,
jo s solzami operem,
skrbno jo zvijem,
si v nedra jo skrijem,
ob njej se grejem,
se jočem, smejem,
jo božam, se tešim,
da v bodočnost jo rešim:
o moja domovina!

Oton Župančič

Pravljična zgodba pripoveduje, da je kralj Midas sanjal o zlatu in bogastvu. Božanski Dioniz naj bi mu pomagal, da se njegove sanje uresničijo. Vse, česar se je kralj dotaknil, je postalo zlato. Če je pobral kamen s tal, se je spremenil v zlato. Ko je prijel svoj kozarec, je bil iz zlata, prav tako njegov krožnik in postelja. Kralj je bil presrečen.
Sledilo je žalostno odkritje. Ko je hotel jesti in piti, sta bila kruh in vino v njegovih ustih zlato. Kralj je bil nedopovedljivo bogat, ni pa mogel ničesar pojesti ali spiti. Dioniz je bil vendarle milostljiv in mu je poslal potok, katerega voda je izmila čar in je spet lahko normalno jedel in pil. (sč)

(v spomin na Srečka Kosovela)

Kaj bi bil človek, če ti je težko
biti človek? Postani obcestna
svetilka, ki tiha razseva
svoj sij na človeka.
Naj bo, kakor je, ker, kakor je,
vedno je on s človeškim obrazom.
Bodi mu dober, temu človeku,
in nepristranski kakor svetilka,
ki tiho obseva pijančev obraz
in vagabundov in študentov
na cesti samotni.

Bodi svetilka, če ni ti
mogoče biti človek;
ker težko je biti človek.
Človek ima samo dve roki,
pomagati pa bi moral tisočerim.
Bodi zato obcestna svetilka,
ki sveti tisoč veselim v obraz,
ki sveti samotnemu, blodečemu.
Bodi svetilka z eno lučjo,
človek v magičnem kvadratu,
z zeleno roko znamenja dajoč.
Bodi svetilka, svetilka,
svetilka.

Srečko Kosovel

»Dovolite, imam eno željo: rad bi kupil kozarec medu. Koliko stane? Pripravljen sem plačati. Za dobre reči mi ni žal denarja.« – »Hočete nekaj dobrega za svoj denar? Dobili boste nekaj najboljšega na svetu! Kupite zlate sončne žarke! Kupite samo zdravje! Česa boljšega kot je med, ni še nihče iznašel. Cena? Izračunala bom delovne ure. Čebele so preletele dvanajst tisoč ur, da so nabrale za kozarec medu. Da, moje delavke so bile pridne! Koliko stane ena ura? Zaračunam en evro. Tukaj je račun – 12.000 evrov za kozarec medu!« (sč)

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Praznujte veliko noč,
slavite Vstalega,
kajti križ ni več
ključ, ki vse zapira.
Bog ga je obrnil,
da bi našli odprta vrata.

Praznujte veliko noč,
slavite Živega,
kajti smrt ni več
strah pred ničem.
Bog ji je odvzel želo,
da bi našli polno življenje.

Praznujte veliko noč,
slavite Poveličanega,
kajti rane niso več
znamenje nemoči.
Bog jih je napravil
za okras Zmagovalca,
da bi lahko praznovali.

Praznujte veliko noč,
slavite Zmagovalca,
kajti grob ni več
zadnje bivališče človeka.
Bog ga je odprl,
da bi našli dom v nebesih.

A. Albrech, Pogled v nebo, v: Ognjišče 4 (2018), 99.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Oj, velika nedelja!
To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in veselimo se ga!
V jutranjo meglo plane glas zvonov in pesem radosti. Nad mlado polje se dvignejo bandera in od mrtvih vstali Bog hodi v zlati monštranci med sadovnjaki.

Aleluja, aleluja!
Krepke roke držijo banderske drogove. Fantje gledajo v zrak, ker se bandero zadeva ob veje dreves. Počasi stopajo in obračajo bandero proti vetru, da lepše plapola, posnemaje v svojem frfotanju glas ptičjih peruti.
Ministrante, ki nosijo sveče, bolijo roke, zvončki izmenoma pozvanjajo in baldahin diši po kadilu.
Gospod župnik ima zlat plašč in sivo glavo. Na stojalu monštrance se igra sonce in pevci pojejo: "Premagal je pekel in smrt..."
Tako stopa procesija. Žene molijo rožni venec. Možje odgovarjajo počasi, kot je počasna in težka njih hoja in misel, ki se sprehaja od Boga do polja in živine.
Dekleta imajo nova krila in dišeče robce in fantje stopajo kot vojaki v paradi z živim korakom in izzivalnim pogledom. Otroci venomer klepetajo - menijo se o pirhih in poticah.
Zvoni Gospodovemu vstajenju na čast.
Doma čaka žegen.
Miza je pogrnjena, gnjat diši, potica in pirhi leže ob hrenu in klobasah in na vsem počiva blagoslov.
Tako Bog posvečuje darove zemlje.
Otroci so lačni in se gnetejo k mizi. In oče se prekriža in vsa družina z njim in moli svečano kot nikoli sicer: na čast vstalemu Zveličarju in za mlado setev...
In duhovnik zapoje z visokim glasom:
"Bratje! postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste opresni; zakaj naše velikonočno Jagnje Kristus, je darovano...!"
Nad tabernakljem stoji Kristus s praporcem in škrlatnim plaščem.
To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in veselimo se ga!

Aleluja, aleluja!
Naše velikonočno Jagnje, Kristus, je darovano.

Ognjišče, 2002, leto 38, št. 4, str. 22.

Asket (človek, ki skuša z odpovedju in premišljevanjem doseči krščansko popolnost) je sedel v svoji votlini in bil zatopljen v premišljevanje.
Tedaj se je v votlino priplazila miška in začela grizljati njegove sandale.
Asket je jezno odprl oči: »Kaj me motiš v moji pobožnosti?«
»Lačna sem,« je zacvilila miška.
»Poberi se, miš neumna!« je rekel asket, »iščem edinost z Bogom, ne moti me!«
»Kako se boš zedinil z Bogom,« je vprašala miška, »če se niti z menoj ne moreš?«. (sč)