Cerkev obhaja praznike zemeljskega rojstva samo pri treh osebah: pri Jezusu, našem Odrešeniku, pri njegovi deviški Materi in pri njegovem predhodniku Janezu Krstniku. Praznik Marijinega rojstva so na današnji dan začeli obhajati v Jeruzalemu že v prvih krščanskih časih. Ta datum je sprejela tudi zahodna Cerkev. Pri nas se je praznovanje uveljavilo že takoj po sprejemu krščanstva hkrati s slavjem Marijinega vnebovzetja. Že iz tistih časov sta slovenski imeni "veliki" in "mali" šmaren za praznika Marijinega vnebovzetja in Marijinega rojstva. Drugo ime za ta dva praznika je "velika" in "mala maša", zato tednom med njima pravimo "medmašni čas". To je čas romanj v razna Marijina svetišča, ki so na gosto posejana po naši deželi. Cerkva, posvečenih Marijinemu rojstvu, je na slovenskih tleh več kot dvajset. Deset od teh je župnijskih. V ljubljanski nadškofiji so v Cerknici, na Homcu pri Kamniku, v Polhovem Gradcu, na Primskovem na Dolenjskem, v Robu, Velikih Laščah, na Sveti Gori in v Šmarju-Sap, v mariborski škofiji so Marijinemu rojstvu posvečene župnijske cerkve pri Negovi, v Slivnici pri Mariboru in na Tišini v Prekmurju. V koprski škofiji so štiri podružne cerkve Marijinega rojstva, od katerih sta bolj znani v Policah na Šentviški planoti in v Kačičah pri Rodiku na Krasu.

Čuk S., Naša Mati praznuje, v: Ognjišče (2004) 9, str. 40.

Pogovori z Brankom Cestnikom

- Na kaj pomislite, ko slišite besedo mladi?
Ob tem najprej pomislim na mlade in kakšni bodo ti mladi čez 30 ali 50 let. Takrat bodo današnji mladi svojo življenjsko dolžnost opravljali in deloma že opravili. Ob misli na mladino nehote pomislim na prihodnost. Iz tega tudi sledi, da pomisliš na delo za mlade kot na delo za prihodnost. Ko opazujem mlade in o njih razmišljam, se skratka sprašujem, kako bodo oni vodili svet čez nekaj časa.

- Vas ta razmislek in poznavanje mladih danes navdaja z optimizmom ali pesimizmom?
Vsaka generacija ima trenutke, ko se mora izkazati in vsaka generacija ima nad sabo sum, da tega ni sposobna. Bile so generacije mladih, nad katerimi so obupovali župniki tudi pred 100 leti; to sem zasledil v kroniki svoje rojstne župnije Hajdina, kjer je župnik obupal nad mladino in zapisal, da se mladina zanima samo še za flašo in nož, se pravi za pijačo, omamo in nasilje. Če spremljamo tisto generacijo naprej, je dala borce za soško fronto, za severno mejo itd. Izjemno so se izkazali v hrabrosti in tudi v veri.
Torej ni nič posebnega, če ima tudi današnja generacija nad sabo sum, da je malo zavožena. Pomembno je vedeti, da vsaka generacija prej ali slej dobi svojo priložnost, da dokaže, da ni tako. Milenijska generacija, to so stari od 16 do 30 let, bodo dobili izzive in bodo morali od sebe dati tisto, kar imajo najplemenitejšega.

- Narediva v tej začetni debati o mladih še korak nazaj - se v razmišljanju o mladih velikokrat primerjate s svojim odraščanjem?
Zase bi rekel, da sem bil žleht gimnazijec, vrgli so me iz dveh gimnazij; ko sem hodil po ulicah Ptuja, so me policisti pregledovali, če sem slučajno prodajalec droge – ker sem nosil strgane kavbojke; leta 1983 se je zame zanimal celo nek inšpektor za politični kriminal ... Tudi nad nami so obupovali, a je potem moja generacija osamosvojila Slovenijo in bila sposobna izpeljati demokratični obrat.
Naj dodam besedo o duhovni plati in primerjavi, ker je tudi to področje aktualno. Dejstvo je, da smo tudi sami kot najstniki vero opuščali, po birmi zbežali iz župnije, čeprav smo župnijo in župnika imeli radi, ker smo imeli dobro izkušnjo. Večinoma smo kasneje prej ali slej prikapljali nazaj. Večina od njih je znala lepo poskrbeti za krščansko tradicijo in nekateri so se v vero tudi bolj poglobili, druge je na pot vere pripeljala kakšna večja preizkušnja, kot sta bolezen in smrt. Gotovo smo tudi mi v tistih letih, ko smo iskali pripadnost v glasbi – kot pankerji, metalci, v diskotekah – v športu itd. bili za naše župnike izgubljena mladina. A smo kljub temu prišli nazaj in smo bili sposobni velikih dejanj.

- Vendar obstajajo bistvene razlike med takratno in današnjo mladino. Naj izpostavim vsaj eno – delovne navade; takrat so se že od otroških let navajali, da je treba delati, ustvarjati, se tudi samooskrbovati, danes pa so mladi bistveno večji potrošniki, so tisti, ki samo konzumirajo vsebine, niso pa v tolikšni meri njeni ustvarjalci.
Govoriva o generaciji, ki se je rodila v Sloveniji po letu 1990 in ki je sedaj prišla v odraslo dobo. To je generacija, ki je vse sisteme že dobila vzpostavljene – političnega, varnostnega, potrošniškega ... Ukinilo se je služenje vojaškega roka. To je generacija, ki jo je zajelo idealistično in utopično razpoloženje. Napovedovala se ji je rožnata prihodnost; kot da se ji ne more nič več pripetiti. Poudarek je bil na tem, kako se mora ta generacija samo učiti, dosegati akademske nazive in bo vse v najlepšem redu. Vendar je prišel šok, in to ne samo eden. Islamski terorizem, ekonomska kriza, negotovost v Evropi ... Izkazalo se je, da mir in varnost nista tako samoumevna, da blaginja ni tako lahko dosegljiva in tudi ne stabilna.
Ta generacija sedaj res lahko deluje leno, težko se navaja na delovno okolje, pa ne samo pri nas ... Ima pa svoje prednosti, ki je prejšnje generacije niso imele. Ta generacija je sedaj najbolj izobražena, je precej potovala. Nekateri so stari 25 let in so videli že lep kos sveta, na dlani imajo internet in globalizirani svet. Hkrati je zanje demokracija nekaj silno normalnega.
Obenem je ta generacija tudi tista, ki je kljub svojim krščanskim koreninam ob rojstvu lastnih otrok začela razmišljati, ali naj da otroke krstiti ali ne; pravi, naj se otroci odločajo sami. Značilnost te generacije je, da temelji na zelo mehkih vzgojnih prijemih, na avtonomiji, samostojnem odločanju, izbiri. Kar vsakomur paše.
Dobre stvari, ki jih ta generacija ima, mora sedaj v dobro obrniti. Nekaj slabih pa bo treba popraviti, predvsem pogled na svet, ki je v realnosti drugačen, kot ga mogoče oni sami doživljajo.

- Poleg delovnih navad so mladi bistveno bolj obrnjeni vase, v ospredju je individualizem, še več, celo egoizem. Kako to obrniti v prid?
Točno to je osrednji problem te generacije, ki je zelo demokratična, odprta, tolerantna. Obenem pa, čeprav izgleda, da je zelo široka in odprta, je zelo obrnjena vase. Ni čudno, da so se z njo začeli selfiji/sebki. Tu se morajo strezniti, ker bodo tudi oni imeli preizkušnje, tudi njih bo doletela bolezen, tudi oni bodo morali iskati poti pomoči, solidarnosti, vzajemnosti itd. Ko bodo stari, bo tudi na njihova vrata potrkala smrt. Zavedati se morajo tudi, da je njihovo blagostanje povezano z vojnami, klimatskimi spremembami in revščino v tretjem svetu. Pogledati bodo morali skozi logiko svetovne ekonomije in ekologije in si priznati: moje blagostanje in moja samovšečnost imata svojo ceno, ki jo tam nekje plačuje nekdo drug.

- V to situacijo sedaj vstopa tudi Cerkev s svojo mladinsko pastoralo. Pot do sinode o mladih je vodila od pomena nove evangelizacije, preko leta vere, leta družine, nato usmiljenja in sinode o zakoncih in družinah – vidimo sosledje v tem, da so sedaj na vrsti mladi?
V procesu nove evangelizacije je to gotovo prava pot, saj je eden glavnih problemov prav prenos vere na mlajše rodove. A treba se je zavedati, da se prenos vere na mlajši rod ni zablokiral in ustavil v župnišču ali v veroučnih učilnicah, ampak v družinah. Začel se je blokirati že ob koncu 80. let, kljub temu da je tista generacija še številčno zahajala v cerkev. Problem je bil, da si ni znala razložiti, zakaj je hodila, in potem tega ni znala povedati svojim otrokom. Reklo se je: Moraš k maši, ker smo v naši družini vedno hodili k maši! Taka obrazložitev maše seveda ni dovolj.
Čas je, da iskreno pogledamo, kako je z vernostjo mladih danes. Po nekaterih podatkih imamo pred sabo najbolj neverno generacijo mladih v zgodovini zahoda. Neverno v smislu odsotnosti religiozne prakse.

- Kaj torej storiti in kako prisluhniti mladim?
Ta generacija se bo morala soočiti z verskim pluralizmom, vendar ob predpostavki, da ohranijo svojo identiteto. Pri milenijcih je danes pogosto vseeno, kaj si. So pod vplivom trenda, da je resnic več. Stvari pa stojijo takole: če je vseeno, kaj si, potem te bo nekdo, ki je bolj prepričan v svoje, v svojo vero, hitro nadvladal in se mu boš moral podrediti. Če mu boš hotel parirati, pa boš moral vedeti, kdo si ... Vprašanje dialoga in identitete je eno in isto vprašanje. V dialogu si lahko, če imaš določeno identiteto. In obratno: ker imaš identiteto, bo tvoj dialog z drugačnim ploden.

- Pogovarjava se o navduševanju mladih za religiozno življenje, se pa morava zavedati, da je biti veren v slovenski družbi danes nekaj zelo slabšalnega.
Razen če si musliman ... Včasih so tisti, ki so proti krščanstvu, tudi tisti, ki se bojijo, da bi kakšnega muslimana imeli za manjvrednega ali da bi ga zasmehovali. Slovenski prostor je gotovo zanimiv s svojo posebno protikatoliško noto, ki jo goji in širi tudi naša kulturnopolitična elita. Tukaj je izziv, da katoliška mladina te pojave prepozna in da se zna do teh pritiskov opredeliti.

- Kljub dobrim nameram, da z mladimi sooblikujemo načrte in delo, bi imeli verjetno večjo možnost uspeti, če bi bilo okolje vzpodbudno. Zavedati se moramo, da bi mladi, ki so na poti izgradnje svoje identitete, radi bili pripadni, tudi Cerkvi, pa tega ne morejo, ne želijo ali se ne zmorejo identificirati z nečim, kar je v okolju sprejeto kot zelo negativno.
Seveda. In v nadaljevanju slišimo, da se katoličani kdaj bojijo dvigniti kak glas, ker se bojijo za svojo službo ali da bodo označeni. Rešitev vidim, da mlade katoličane vzgajamo za pokončno in odgovorno demokratično držo ter da tako držo pričakujejo od svojih sogovornikov, zlasti od onih, ki izvajajo oblast, upravljajo z javnim denarjem in imajo moč nad mediji. Spomnim se, kako je katoliška mladina že v začetku 80. let gojila razprave o demokraciji. Za tisto obdobje bi zgodovinarji lahko raziskali prispevek taizejskega gibanja na rojevanje demokratične zavesti pri slovenski katoliški mladini. Slovenski mladi so, mislim da od leta 1982, začeli z avtobusi v vse večjem številu hoditi po Evropi na taizejska srečanja. Tam so doživeli globoko mednarodno, demokratično in ekumensko izkušnjo. Osebno so se spoznavali z množico mladih iz demokratičnega in svobodnega zahoda. Nazaj so prihajali z odprtimi glavami. Katoliška mladina je duhovne ekumenske vzorce avtomatsko prenašala k nam. S tem pa tudi vzorce politično svobodnega sveta. Pomnimo, da so se množična srečanja mladih v Stični začela v prvi polovici 80. ravno zaradi taizejskega gibanja.

ERJAVEC, Matej. (Pogovor o sinodi mladih). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 1, str 36-37.
[matej.erjavec@ognjisce.si]

V poletnem času dopustov ne potujemo samo mi po tujih državah. Tudi drugi prihajajo k nam. Med temi obiskovalci so ljudje, ki niso tujci. To so naši rojaki, ki so iz različnih vzrokov odšli v tujino ter si tam ustvarili nov dom. Cerkev jim namenja poseben dan - prvo nedeljo v juliju. O skrbi Cerkve za Slovence po svetu smo se pogovarjali s koprskim škofom Metodom Pirihom, ki je pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren zanje.

- Prvo nedeljo v juliju praznujemo nedeljo Slovencev po svetu. Kaj je njen namen?
Namen te nedelje je vzgajati vernike v odgovornosti za naše rojake po svetu. Odgovorni smo za njihovo zvestobo veri pa tudi za njihovo zvestobo narodu. Geslo letošnje nedelje je »Za življenje«. To geslo so prireditelji izbrali zato, da bi rojake opozorili na odgovornost, ki jo imajo za življenje in da se doma pod tem geslom pripravljamo na slovensko sinodo.

- Pred leti smo to nedeljo obhajali v božičnem času, po prazniku Svete družine, sedaj pa poleti. Zakaj ta sprememba?
Prevladalo je mnenje, da je ta datum zaradi zime neprimeren. V poletnem času je v domovini tudi precej več izseljencev in zdomcev. Radi bi, da bi se tudi oni vključili v različne dejavnosti, ki so v tem času, verni naj bi se dejavno vključili tudi v bogoslužje.

- Pri Slovenski škofovski konferenci ste odgovorni za Slovence po svetu. Pred vami je to nalogo opravljal ljubljanski pomožni škof Stanislav Lenič. Kdaj ste vi sprejeli to nalogo?
Že ko je to nalogo opravljal ljubljanski pomožni škof Stanislav Lenič, sem včasih šel med izseljence. Ko pa te službe zaradi bolezni ni mogel več opravljati, sem jo sprejel jaz. Letos teče deseto leto, odkar imam poleg odgovornosti za našo škofijo še odgovornost za Slovence po svetu.

- Kakšne konkretene naloge to zahteva od vas?
Na vsak način je to velika obveznost. Med izseljence po Evropi pa tudi po drugih celinah odhajam ob različnih obletnicah in slovesnostih, najpogosteje ob birmah. Prav tako se zlasti v Evropi udeležujem različnih sestankov slovenskih duhovnikov. Ti se že trideset let v okviru Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov in pastoralnih delavcev sestajajo dvakrat na leto. Teh srečanj, ki trajajo tudi po cel teden, se udeležim vsaj za nekaj dni, da se osebno srečam z duhovniki in se pogovarim z njimi, da skupaj pregledamo delo, ga preverjamo in načrtujemo. Pri tem delu čutim, kako je težko, ko pride do zamenjave duhovnika. Težko je neko dušnopastirsko mesto, ki je obstajalo več let, zapreti ali dve slovenski katoliški misiji združiti v eno. Poiskati in izbrati prave ljudi je velika in težka naloga. Že doma je delo duhovnika odgovorno in zahtevno, kolikor bolj med rojaki, kjer je izpostavljen in lahko celo osamljen.

- S kakšnimi težavami se najpogosteje srečujejo izseljenski duhovniki?
Pastoralno delo ima povsod tri osnovne značilnosti: oznanjevanje evangelija, bogoslužje in karitas, vendar je njihovo delo drugačno od našega v domovini. Na vsak način mora duhovnik dobro poznati jezik okolja, kjer deluje. Če ga ne zna, je to zanj ovira, saj se med verniki in duhovniki prevladujočega jezika težje znajde in to lahko postane vzrok za osamljenost. Skoraj povsod v izseljenstvu mora duhovnik premagovati velike razdalje. Slovenci živijo tudi po več sto kilometrov narazen. Pastoralno delo mora te danosti upoštevati in se temu prilagajati.

- Ali je dovolj duhovnikov, ki se odločajo za delo med izseljenci?
Delo s Slovenci po svetu je povezano z delom doma. Če bomo doma imeli dovolj duhovnih poklicev, potem jih bo dovolj tudi  za naše rojake na tujem.

- Znano je, da slovenski duhovniki veliko naredijo za vzdrževanje slovenstva med izseljenci. Ali jim slovenska država zaradi tega namenja kakšno pomoč? Jim da priznanje, ki jim gre? Podpira Našo luč, glasilo Slovencev po svetu?
Prepričan sem, da se delo izseljenskih in zdomskih duhovnikov razlikuje od dela duhovnikov doma predvsem v tem, da izseljenski duhovniki skrbijo tudi za kulturno in družabno življenje. Marsikje so duhovniki otroke slovenskih staršev poučevali materin jezik ali pa so za to poiskali druge ljudi. Težko je na kratko opredeliti odnos uradne Slovenije do zdomcev in izseljencev. Odkar imamo samostojno državo, se je ponekod spremenil odnos do njih, ponekod pa ne. Na mnogih mestih so ostali isti ljudje in vemo, da se človek težko in počasi spreminja. Kolikor vem, Slovenija ne podpira duhovnikov na tujem. Niti mi ni znano, da bi podpirala glasilo Naša luč. Če pa duhovniki na tujem priglasijo kakšen projekt (kulturna dejavnost, tečaji), ta lahko dobi državno pomoč.

- Znano je, kako je komunistični režim oviral delo duhovnikov med izseljenci in jim nagajal pri opravljanju verske in kulturne dejavnosti. Po nastopu demokracije in osamosvojitvi Slovenije, se je stanje izboljšalo. Izseljenski duhovniki pa sedaj spet pripovedujejo o nerazumevanju slovenske države za njihovo delo in delo katoliško usmerjenih društev.
Tudi o tem se z izseljenskimi in zdomskimi duhovniki večkrat pogovarjamo. Položaj je različen od kraja do kraja. Splošno pa lahko rečemo: če so pri vodenju izseljenskih društev ostali na položajih isti ljudje, potem se stvari bistveno niso spremenile. In napetosti, ki so bile pred letom 1990, ostajajo tudi naprej. Če pa so na položaje prišli novi ljudje, potem je tu in tam zaznati tudi kakšno spremembo.

- Veliko obiskujete Slovence po svetu. Konec maja, za binkošti, ste bili med Slovenci na Švedskem, ko je Slovenska katoliška misija praznovala svojo 25-letnico. Več posebnosti zaznamuje Slovenci v tej skandinavski državi.
Gospod Zvone Podvinski, ki že šest let deluje med Slovenci na Švedskem, ima stik s 4700 Slovenci, ki pa so izredno razkropljeni. Neki rojak mi je dejal, da je najbližji Slovenec nad 200 km oddaljen od njega. Prav ta oddaljenost je posebna težava, ker se ljudje težko v  večjem številu zberejo za verske in kulturne prireditve. Samo enkrat na leto se v Vadsteni, kjer je pokopana sveta Brigita Švedska, zbere do tristo slovenskih vernikov. Tako je bilo tudi letos, ko smo praznovali 25-letnico slovenske katoliške misije.

- Razdalje na Švedskem so velike. Kako se pa sicer med letom zbirajo Slovenci?
Med letom se zbirajo na več krajih. Zaradi velikih razdalj, se jih zbere malo, največ od 50-60. Zato sem duhovniku, ki ob koncu tedna prevozi od 300 do 500 km do krajev, kjer žive Slovenci, svetoval, da v določenih krajih ne bi poskrbel samo za bogoslužje, ampak da bi morda dan ali dva ostal na določenem kraju in takrat obiskal različne ljudi, zlasti starejše v okolici. Takrat bi jim lahko podelil zakramente ali imel z njimi duhovni pogovor, saj so prav starejši veseli obiska slovenskega duhovnika.

- Kako vas sprejemajo Slovenci, ko jih obiskujete? Kaj govorijo o Sloveniji? Kaj jih pri nas veseli in kaj žalosti?
Ko obiskujem rojake po svetu, so ti obiski zanje predvsem dnevi veselja in podoživljanja domovine. Ponekod me zato sprejmejo izredno slovesno, celo bolj kot doma. Obiskov in novic iz Slovenije so izredno veseli. Mnogi izseljenci niso dobro seznanjena z vsemi verskimi, kulturnimi in političnimi dogodki, ker o teh stvareh lahko večinoma le berejo. Če slišijo za lepe dogodke, je mnenje o Sloveniji lepše. Če pa slišijo za prepire in napake, pa ne. Med njimi je veliko ljudi, ki jih je prejšnji režim preganjal in povzročal krivice, nekateri so morali celo bežati, odvzeli so jim premoženje ali pa so jim pobili sorodnike in so jih te krivice zaznamovale. Zato upravičeno pričakujejo, da bi prišlo do sprave in poprave krivic in bi lahko z večjim ponosom gledali na svojo domovino oziroma na domovino svojih staršev.

RUSTJA,Božo Odgovorni smo za naše rojake po svetu. (Pogovor o). Ognjišče, 1998, leto 34, št. 7, str 30-31.

Ob težki bolezni in preizkušnji vsakdo rabi sogovornika, s katerim lahko deli svojo bolečino, strah, jezo itd. Bolniški duhovnik pater Andrej Mohorčič se dnevno srečuje z bolniki, tudi mladimi, zato je bil pravi sogovornik na to temo. Predstavil je nekaj drobcev dogajanja med njegovimi obiski bolnikov.

- Ko vstopite v sobo, kjer vas čaka mladostnik s težko boleznijo – kaj vas pričaka tam?
Največkrat se pojavi ali jok ali umik. Pri mladem fantu ali dekletu, ki se oklepa joka in vso svojo bolečino izraža samo na tak način, je včasih res težko ostati neprizadet. Jok se te dotakne, tudi če osebno nisi vpleten v njegovo/njeno situacijo. Poskušam se vživeti, razumel pa te bolečine ne bom nikoli, ker to preboleva on/ona, ne jaz. Samo stojim mu/ji lahko ob strani, včasih ga/jo primem za roko ali čez ramena, največkrat pa je molk tisti, ki največ pove.
Pri umiku mladostnik beži od realnosti svoje bolezni, vse drugo mu je pomembnejše – kakšno vreme je zunaj, kaj je bilo danes za kosilo, kakšne čevlje ima duhovnik obute – samo da bi se ne soočil s stanjem. S takšnim mladostnikom zelo hitro navežem pogovor, ker je zgovoren, besede mu kar dežujejo. Počasi pa je potrebno preiti k bistvu, zakaj se je znašel v bolnišnici. Tu nastane tišina ali pa se pojavi krčevit jok. Dobro, smo že naredili korak naprej.

Kakšne so vsebine, o katerih se mladi v takih trenutkih želijo pogovoriti z vami?
Največkrat sam začnem pogovor. V sobi vidim, kaj ima poleg sebe, mogoče kakšno fotografijo bratca ali sestrice ali staršev od doma, plišasto igračo, osebni računalnik ... uporabim karkoli, da navežem pogovor o tisti stvari in se začne počasi odpirat. Hitro mi povedo, tudi brez besed, da jim ni do tega pogovora in bi se raje pogovarjali o čem drugem, večkrat pa se zgodi, da je ravno ta predmet vstopno mesto za to, da se izpove.
Predvsem mladostniki, ki tudi doma živo živijo krščanstvo, kar sami načnejo pogovor o zakramentih. Sicer malo po ovinkih, ko se na glas spominjajo trenutka, ko je k njim domov prišel duhovnik in babici prinesel obhajilo na prvi petek v mesecu, ali pa kot spomin, kako so se srečali s škofom, ko so prejeli sveto birmo. In na hitro obnovimo znanje od verouka, katere zakramente pozna, katere je že prejel, kaj pomeni kateri od zakramentov. Tako preideva na zakramente ozdravljenja. Krasno se je pogovarjati z nekom, ki te svete stvari pozna, ki se ne boji sprave z Bogom, se ne boji svetega obhajila, se ne boji bolniškega maziljenja. Težje je, kjer ni prave vzgoje ali pa se je verouk obiskoval zato, ker je babica tako želela. V takih primerih težkih bolezni in soočenja z duhovnikom se pojavi nemalo zadrege in strahu.

Kaj si mladi v takih trenutkih največkrat želijo?
Niti dva mladostnika nista enaka, odrasli nismo izjeme, in marsikateri me zna pošteno presenetiti z izjavami, kaj počne duhovnik v bolnišnici, zakaj je med bolniki. Takšna in podobna srečanja doživljam ne samo med mladostniki, ampak tudi med odraslimi in med zdravstvenim osebjem (Klinični center v Ljubljani ima približno 2.500 bolnikov in 7.500 zaposlenih). Da bi mladostnik sam od sebe izrazil željo, da bi bil kdo ob njem, je prej velika izjema kot mladostniško pravilo. V sebi prav gotovo želi imeti v bližini koga, da bi mu izrazil svoje strahove, stiske, bolečine, dvome in kar je podobnega, druga stvar pa je, kako to povedati.
Imeti čut, kdaj sem še dobrodošel in kdaj sem že vsiljiv, je Božji dar. Ko sem prvič poklican k mladostniku, ki ima težko ozdravljivo ali povsem neozdravljivo bolezen, sam sebe vprašam, kdo je prvi izrazil željo po obisku duhovnika pri tem mladem človeku. Je bil to bolnik sam, ga je nagovorila medicinska sestra ali so bili njegovi starši tisti, ki so želeli za svojega otroka duhovno oskrbo v času zdravljenja? Če je mladostnik sam izrazil to željo, bova hitro načela pogovor. Če je bila medicinska sestra, tudi ne bo problema, ker tega zagotovo ni naredila na lastno pest, ampak se je predhodno pozanimala bodisi pri mladostniku bodisi pri njegovih starših. Če pa so to bili starši, zna biti moj obisk dvorezen meč: starši želijo, otrok pa ne – in obratno. Kako zdaj sporočiti staršem, da me njihov otrok zavrača, ker se niso prej sami med seboj pogovorili, ali pa ima mladostnik celo napačno predstavo o duhovnikih in Cerkvi? Še posebej težko je, kjer so starši ločeni in mama in oče ločeno prihajata na obiske k svojemu otroku, pa npr. mama želi, da pride duhovnik, oče pa to odločno odklanja. Težki boji se dogajajo v tem mladostniku!

Vi ste se skozi čas naučili in navadili, kaj in kako pristopiti k bolnemu človeku/mladostniku, pri nas pa se zdi, da pogosto ne vemo, kako pristopiti k bolnemu svojcu ali prijatelju. Kakšni bi bili vaši nasveti?
Mnogi bolniki se zahvalijo za obisk, so ga zelo veseli in tudi prosijo za čisto preprosto molitev. Za takšne ljudi je potrebno moliti, jih vključiti v kakšno prošnjo. Vsekakor pa se jih ne izogibati. Ne se bati bolnih, naj bodo to otroci ali ostareli. Potrebno jim je prinašati upanje, toplo besedo. Upanje pa mora biti realno, ne visokoleteče, če bolnik že ve, kaj sledi. Bog dela čudeže, sicer po svoje, pa vendar je naredil en velik čudež: življenje. In tega življenja, ki se nadaljuje tudi po končani zemeljski poti, ni konec, se nadaljuje pri Njem. To je naše upanje, ki ne osramoti.

V letošnjem Letu usmiljenja smo povabljeni tudi k telesnim in duhovnim delom usmiljenja; eno od njih je bolne obiskovati. Čeprav je mnogim to težko, se od bolnih in preizkušenih gotovo marsikaj naučimo. Kaj bi izpostavili v tem pogledu?
Kot prvo je to lahko spoznanje, da sem jutri na njegovem mestu lahko jaz. Trpljenje in bolezen sta lahko milost, kjer človek spoznava delovanje Boga v svojem življenju. Spoznavam svoje meje, do kod lahko gre moje telo, do kod gredo moje sposobnosti dojemanja sebe in Boga. To ni nič novega, do teh ugotovitev je prišel že starozavezni Job, ko se na koncu zahvali Bogu za svojo majhnost in hkrati veličino, da je ustvarjen po Božji podobi. Tudi v meni kot trpečem in bolnem se nahaja Odrešenik, ki je moral dati skozi radost otroštva, sprejetost v Kani ali ob Galilejskem jezeru, ko so ga hoteli imeti za svojega kralja, zatajitev pred Pilatovo palačo ali trpljenje na križevem potu. Vsega tega se človek nauči, če je le pripravljen odpreti oči, videti Njegovo bližino in pot, kajti tudi v bolezni »Gospodova svetilka še ni ugasnila« (1 Sam 3,3).
Erjavec M., Tema meseca, Ognjišče (2) 2016, str. 74

Komercializacija valentinovega in še česa

Kdor danes kaj velja, praznuje 14. februarja sv. Valentina. Seveda kot dan zaljubljencev. Gorje, če fantu, oziroma dekletu pozabite kupiti darilo. Gorje, če darila ne dobite. Toda ali so stvari z Valentinovim res tako preproste? Bo to še ena priložnost za nakupovanje in poplitvenje medsebojnih odnosov ali pa bomo ta dan izkoristili za trezen in koristen premislek o pomenu ljubezni. O tem in o novem praznovanju sv. Valentina smo se pogovarjali z dr. Zmago Kumer, poznavalko slovenske ljudske pesmi in običajev.

- V zadnjem času se pri nas zelo uveljavlja praznovanje Valentinovega kot dneva zaljubljencev.

Res je, da se Valentinovo uveljavlja kot dan zaljubljencev. Privzemanje in prehajanje raznih navad ni nič novega in nič hudega. Pri tej pa opažamo, da ni pravega prevzemanja, ampak da trgovci z bleščečo reklamo ponujajo ljudem vsa mogoča darila. Vabijo jih, naj kupijo darila in jih drug drugemu poklanjajo. Bodimo odkriti, da gre tu za denar in kupčijo.

- V slovenskem izročilu pa ima sv. Valentin drugačen pomen: Je " prvi pomladin", ki ima ključe od korenin.

Valentin je eden pomladanskih svetnikov. Zanimivo, da je v ljudski pesmi malo navzoč, samo v eni nastopa. Pesem govori o Limbarski gori in o krčmarici. K njej prideta brata Valentin in Pelegrin, pa ju noče sprejeti. Zdi se, da je še v to pesem Valentin prišel pozneje. Na Limbarski gori je cerkev sv. Valentina, spodaj na Brdu pa oltar sv. Pelegrina. Pozneje so ju tudi povezali v "brata dva". Pa še njuni imeni se lepo rimata. V Valjevčevem zapisu (in priredbi) je prišla tudi v starejše čitanke.

- Valentin pa je ponekod "ženil" ptičke. Ljudje pa so se ženili v predpustnem času, po pepelnici pa ne več.

Včasih je bila ženitev samo pred pustom in jeseni. S pepelnico je bilo konec veseljačenja. Tudi v adventu se ni spodobilo veseljačiti in ženiti. Advent je v življenju današnjih ljudi izgubil spokorni značaj. Imamo podatke za [tajersko in Prekmurje, da tam Valentin ženi ptičke. Seveda je to precej krajevno pogojeno. V bolj hladnih krajih ženi ptičke sv. Gregor (12. 3). Da jih ženi v Beli krajini, nam je ohranil pesnik Župančič: "Na Gregorjevo, še veš, se ptički ženili so". Pri Župančiču so otrokom še kakšno malenkost pustili v grmovju, da so morali to poiskati, kar so jim pustili ptički. Ni šlo za pravo obdarovanje, ampak bolj za neko igrivost.

- Valentin ni edini pomladanski svetnik? Kateri so še znanilci pomladi?

17. marca ima god sv. Jedrt. Takrat se neha presti. Če bi predli po sv. Jedrt bi miši pojedle vso prejo. V pratiki je bila ta svetnica (opatinja) upodobljena z opatsko palico. Ljudje so v njej videli bolj preslico. Na palici je še neki lik, podoben miši. Miši so simbol hudiča. Tako so vse povezali: Če boš predel po sveti Jedrt, bo hudič (miši) imel prste vmes in bodo miši vso prejo pojedle. Drugi spomladanski svetnik je sv. Jožef, ki pa so ga pri nas začeli izraziteje častiti v 18. stol., verjetno pod jezuitskim vplivom. Zato njemu ni posvečenih veliko cerkva. Morda je češčenje pospešil cesar, ki je nosil njegovo ime. Sveti Jožef je tudi zavetnik slovenskih dežel. Ponekod za sv. Jožefa gredo slovesneje voščit tistim, ki na ta dan godujejo.

Ne moremo mimo Matija, (24. februarja), ki "led razbija, če ga ni, ga pa naredi". Pred leti so njegov god "prenesli" in ljudje so govorili, da so "zmešali" tudi vreme. 25. marca je Marijino oznanjenje, ki ga tudi imenujejo pomladanska Marija. Na neki način je tudi svečnica povezana s pomladjo, vsaj z otoplitvijo, saj pravijo: "Če prej od kapa kapne (=se odtaja) kakor od sveče, bo še dolga zima".

- In kaj je bilo dan zaljubljencev v slovenski tradiciji? Na gregorijevo so se ženili ptički.

Sv. Gregor je "ženil" samo ptičke, ne pa ljudje.

- Danes sprejemamo kot dan zaljubljencev Valentinovo.

K nam je to prišlo iz zahodne Evrope. Tja pa najbrž iz Amerike. Navada ima verjetno svoj izvor v anglosaksonskem svetu. Žal k nam to ni prišlo kot ljudska šega, ampak s komercialnim namenom. Do povojnih let nihče ni poznal sv. Valentinovega kot praznika zaljubljencev. Dogaja se nam podobno kot pri božiču, ki postaja vse bolj komercializiran praznik. Že v adventu začnejo krasiti mesta.

- Ali zaradi tega ljudje izgubljajo pravi pomen božiča?

Seveda. Nekdaj so bila v adventu druga praznovanja: sv. Barbara, sv. Miklavž, sv. Lucija. December je najtemnejši čas, dan je najkrajši, noči najdaljše. Stari so verovali, da prihajajo v tem času duše rajnih nazaj. Ostanke "predstavnikov" teh "vernih duš", kakor so jih pozneje začeli imenovati, zasledimo v nekaterih običajih. V ta čas teme je krščanstvo prineslo božič kot rojstvo Kristusa, prave luči. Mnoge navade so dobile zato nov pomen in izgubile prvotnega. Vsekakor pa se obhajanje adventa in božiča navezuje na obče človeška občutja, na primer: tema, noč, strah, hrepenenje po luči in po odrešenju... Seveda pa ne moremo začeti praznovanj že toliko prej. Praznovati je treba takrat, ko je praznik. Praznovanje je toliko bolj doživeto, če se nanj vsestransko pripravljamo. Advent je čas priprave na božič: od pospravljanja naprej. In če je priprava načrtna in temeljita, lahko v miru in doživeto praznujemo.

Lahko postrežem še z enim primerom: praznovanje sv. Martina. Ta dan ima smisel praznovati v krajih, kjer pridelujejo vino. Takrat se mošt spremeni v vino. Velike pojedine z gosko se pri nas uveljavljajo v zadnjem času. Žal je to spet samo priložnost za praznovanje in celo prekomerno pitje. Zgodi se tudi, da se kdo obleče v Sv. Martina, to je v škofa, in "krsti" vino. To kaže na nepoznanje ljudskih običajev in seveda zakramentov. Ljudska pesem na enem mestu res pravi o sv. Martinu: "on ga bo krstil, jaz ga bom pil". A to nikoli ni pomenilo krsta, oziroma krščevanja vina.

- Vrnimo se k Valentinovemu. Rekli ste že, da je to bolj priložnost za trgovce, da prodajo blago kot pa za resničen premislek o pravem pomenu ljubezni med fantom in dekletom, ki naj najde dopolnitev v zakonu?

Danes je shajanje deklet in fantov zelo sproščeno. Včasih pa ni bilo tako. Koliko so duhovniki pridigali zoper vasovanje. Brala sem slovenske pridige Petra Pavla Glavarja. Kako grmi tam zoper vasovanje! V ljudskih pesmih je sicer veliko vasovanja, a se mi zdi da bolj v slogu: pes, ki laja, ne grize. Danes se je to druženje sprostilo. Najbrž smo zašli v drugo skrajnost. Bojim se, da je Valentinovo še ena priložnost za igranje z ljubeznijo ne pa čas resnega premisleka o lepoti in vrednoti skupnega življenja. Po drugi strani pa opažam, da se med mladimi spet oživlja pomen prave ljubezni, odprte za življenje. Kot za praznike, je tudi za poroko potrebna priprava. Če pojedo vso smetano že pred poroko, kaj bo potem ostalo po poroki? Potem se poroka spremeni v nekakšen "žegen", ki počasi izgublja svoj smisel in mladi se zanjo ne odločajo več. In danes ne manjka takih primerov. ^e je priprava na poroko in skupno življenje resna, potem je svatba lahko izredno lepa in doživeta. Pred kratkim sem bila povabljena na tako praznovanje. Poroka je bila z mašo, praznovanje v polni cerkvi čudovito, skoraj vsi povabljeni smo šli k obhajilu. Postreženi smo bili vsi kar pred cerkvijo. Za novoporočenca je bila poroka res prelomnica v življenju in osnovanje nove družine.

Praznovanje Valentinovega bo smiselno, če mu bomo dali novo vsebino, da bomo na ta dan poudarili lepoto ljubezni med fantom in dekletom, ki naj postane začetek nastajajoče nove družine.

(pogovor o ... Ognjišče, 2_1998)

Tihega zimskega jutra je zgodnje sonce lenobno poljubljalo zmrznjeno zemljo, ko se nam je nenadoma odprl pogled na Slap ob Idrijci. Vasica? Zaselek? Ali morda kraj? Hiše so raztegnjene in ujete med cesto in Idrijco, zdi se, da stojijo le še streljaj od Tolmina. A ko noga sledi skoraj neopaznemu lesenemu smerokazu čez železni most in naprej proti rojstni hiši Cirila Kosmača, si človek zlahka predstavlja, da je bil nekoč to ves svet za nekajletnega dečka Cirila. Najbrž je bil še prevelik, ko je bilo treba skupaj z brati in sestrami popaziti na nekaj glav živine. Najbrž je bil strašljiv, kadar je Idrijca narasla, njeno bobnenje pa je odmevalo v preprosti hiši, ki spada arhitekturno v škofjeloško-cerkljanski slog.
Tu, v Bukovici, kot se reče po domače, se je čas ustavil. Ujet je v trideseta leta prejšnjega stoletja, v leta, ko je Ciril odšel od doma, ne vedoč, da se bo vrnil kot eden velikanov slovenske književnosti, ki ga Evropa uvršča ob bok Lorce in drugih.
Morda pa so slutili njegovi starši; oče, ki je sinu želel kljub pomanjkanju omogočiti kar najboljše šolanje, in mati, ki je opazila njegovo izjemno nadarjenost. Ta je izstopala do te mere, da je mali Ciril nekoč še sam vprašal, če ga imajo morebiti raje od sorojencev. Pa mu je mama le rekla: »Ne, nimamo te raje, le drugačne ljubezni si potreben od bratov.«
O vsem tem nam je pripovedovala gospa Karla Kofol, etnologinja, ki je v Tolminskem muzeju med drugim zadolžena tudi za Kosmačevo rojstno hišo. S tako ljubeznijo in žarom pripoveduje, da človek kar začuti življenjsko moč Tolmincev! Res je prava za to stvar.

Pove, da so v Bukovici v hiši živeli še pred osmimi leti. Dolgo je niso obnavljali, povsod drugod je bilo že kaj postorjenega, a Cirilov brat Ladko, ki sedaj živi v sosednji hiši, se menda še spomni, da je brat slutil, da bo njuna rojstna hiša nekoč morda muzej, pa mu je že za življenja namignil, naj je ne preureja. Podobna sporočila so prihajala iz muzeja, a gospod Ladko se je konec koncev le uklonil in zamenjal ter polepšal kuhinjo. Pa je prišla ponudba za odkup in lepa nova kuhinja je romala na smetišče, delavci pa so se trudili, da so ji spet pričarali videz izpred osemdesetih let, pri čemer je veliko pomagal z nasveti gospod Ladko. (Naj vam prišepnemo: Če se boste na Slap ob Idrijci odpravili podoživet Kosmačev Pomladni dan, ga le zaprosite za ključ. A pomnite, da lepa beseda lepo mesto najde!)
Pri Kosmačevih je bilo sedem otrok, dve deklici sta umrli že v otroštvu, sedaj sta živa še sestra Ivanka in brat Ladko.
Tolminci menijo, da je Ciril morda nasledil literarni čut po očetu. Ta je bil nekakšen vaški modrec, eden redkih pismenih mož, ki je prevajal dokumente, bil je zborovodja in organist … Kosmač v Pomladnem dnevu, enem najbolj znanih romanov, opisuje, da je tudi oče napisal roman, a ga je sežgal. In ker sam ni mogel v polnosti razviti literarne žilice, je vse sile vložil v sina.
Pa je denarja kljub temu zmanjkalo in po treh letih trgovske šole v Gorici se je moral mladi Ciril brez mature vrniti domov. In ko je postal častni član SAZU, ga je menda vedno pekla vest, da teče njegova poklicna pot med uglednimi akademiki.
Na Tolminskem še živijo ljudje, ki so poznali Cirila Kosmača, saj je od njegove smrti minilo manj kot trideset let. In ker nihče ni prerok v svoji deželi, ga nekateri začenjajo ceniti šele sedaj, ko je malo izpuhtela tudi zamera. Socialni realist, kot je bil, je dogajanja v večini del postavil tako rekoč na domače dvorišče; opisoval je resnične like iz resničnega življenja. Balada o trobenti in oblaku se na primer odvija pri Temnikarju, na sosednji domačiji. In ni jih bilo malo, ki so Cirilu zamerili, ko so se prepoznali. Ali pa kakšno lastnost, poudarjeno na humoren način.
Resničen je (bil) tudi Tantadruj, poznavalci pa so si edini, da so na Kosmačev slog pisanja vplivale tudi zgodbe, ki jih je željno srkal ob domačem ognjišču; mama je pripovedovala bolj vesele, očetove so odsevale trpkost in grenkobo.
Kljub temu in kljub težki mladosti, ko je bil brez dokončane šole in zaprt, v njegovih delih ni črnega žolča. Odlikuje ga sočna pripoved in izjemen jezik, zato ga cenimo tudi kot najboljšega povojnega stilista, še pove gospa Kofol, saj ga odlikuje na videz preprosta, a večplastna pripoved.
Pisatelj, ki je preveden v 26 jezikov, je pisal s tako muko in tako počasi, »kot da bi z najmanjšim pipcem podiral hrast,« je dejal.
Pomladni dan, roman, ki se odvija v nepozabnem okolju Slapa ob Idrijci, je poseben. Tako poseben, da ga je v prevodu nemogoče ujeti. Kajti v njem leži prepletena slovenska duša. Bogata, čeprav v revščini rojena. Široka, čeprav med ozkimi grapami zrasla. Čuteča, čeprav v hudem prekaljena. Naša, domača, kot jo je znal ujeti Ciril Kosmač.

K. Kalan (Alja Napotnik). Ciril Kosmač, Slap ob Idrijci: Mojstri besede, Ognjišče 1 (2009),78-79.

 * 17. september 1890, Zakojca pri Cerknem, † 17. september 1970

Poznavalci menijo, da je nanj močno vplivala tudi rana smrt matere, s katero sta bila močno povezana in zaupna, saj je pri šestnajstih, v letu materine smrti, objavil prvo črtico z naslovom Vstajenje in na hitro dozorel. Njegov talent so v skromni družini, kjer je bil Franček prvorojeni otrok, zgodaj prepoznali in ded je nasprotoval, da bi prevzel družinsko tradicijo čevljarstva, ampak je družino prepričal, da so ga dali v uk. Čeprav se trgovsko šolanje v Kranju ni obneslo, je cerkljanski dekan Franc Knaus znova opazil njegov talent, mlademu Bevku iz Zakojce predlagal vpis na učiteljišče in v času službovanja pred prvo svetovno vojno je tam preživel nekaj najsrečnejših službenih let.

Prva svetovna vojna mu ni prizanesla, vojni je močno nasprotoval. Ker je to ubesedil v nekaterih delih, je imel tudi težave, saj je postal sumljiv. A njegove želje po pisanju (da bo pisatelj, se je odločil menda že v šoli, ko mu je učitelj posojal knjige) niso mogle ustaviti niti vojne grozote in iz leta v leto je pisal več in opazneje, saj je izdal okoli sto knjig zelo različnih tematik, med njimi pa se najde tudi ena sama pesniška zbirka, Pesmi. Po vojni se je povsem posvetil pisani besedi; tudi kot urednik.

Literarni zgodovinarji poudarjajo, da je na Bevka močno vplival Cankarjev literarni slog, zgledoval pa se je tudi po francoskih in ruskih realistih.

Njegovo najznamenitejše delo za odrasle je roman Kaplan Martin Čedermac, ki opisuje raznarodovanje za časa fašistične Italije. Njegovi Pastirci, Pestrna in Grivarjevi otroci so cele rodove slovenskih šolarjev ponesle med cerkljanske bajtarje in dninarje in jim kalile čut za sočloveka ter soočale z življenjem, ki so ga na Slovenskem okušali otroci še ne tako daleč nazaj. Pa tudi Lukec in njegov škorec je povest, ki je ni zaobšla nobena šolska glavica in prav je tako. Število njegovih izjemnih del je tako veliko,d a vseh niti ne moremo našteti, priporočamo pa, da počitniške dni izkoristite za (ponovno) branje kakšne Bevkove knjige, ki bo odkrila vso lepoto in žalost slovenske duše.

Če potrebujete namig za nepozaben avgustovski izlet, vam predlagamo, da obiščete Bevkovo rojstno vas Zakojco in spominsko sobo, ki je urejena v hiši, kjer je odraščal. Da je to rojstna hiša, ne moremo zapisati, saj se je France Bevkov rodil pri sosedovih, do lastne hiše so prišli šele, ko mu je bilo tri leta. A prav njegova življenjska pot in izjemne literarni opus dokazujejo, da se lahko v skromnih razmerah obrusijo pravi narodovi biseri.

mojstri besede 08_2009

piše Alja Napotnik

* 28. avgust 1851, Poljane nad Škofjo Loko, † 19. februar 1923, Ljubljana

Tavčar je po nekaterih ocenah najboljši slovenski pisatelj v predcankarjevem obdobju. Široko izobražen in razgledan je kljub doktoratu s področja prava obdržal občutek za preprostega človeka, kmeta, saj je tudi sam izhajal iz kmečkega okolja in korenin ni pozabil, čeprav se je povzpel na sam vrh meščanskega življenja. Njegovo najznamenitejše pripovedno delo je zgodovinski roman Visoška kronika.

Ivan Tavčar, rojen v kmečki družini v Poljanah nad Škofjo Loko, je ugledal luč sveta 28. avgusta 1851. leta. Eden prvih pripovednikov slovenskega realizma je odraščal kot reven kmečki sin, a je kljub temu lahko obiskoval gimnazijo v Ljubljani in Novem mestu. Pravo je študiral na Dunaju, kjer je tudi doktoriral, po odvetniškem pripravništvu v Ljubljani je za kratek čas odšel službovat v Kranj, nato pa se je vrnil v prestolnico, kjer je ostal do smrti (19. februarja 1923). Znamenitega pisatelja, nosimo Slovenci v spominu tudi kot politika. Ne le da je bil v letih 1901 – 1907 državnozborski poslanec; celo desetletje je bil tudi ljubljanski župan.

Čeprav si ga prikličemo v spomin tudi zaradi znamenitega filma Cvetje v jeseni, kjer je nepozabna čista in hrepenenja polna ljubezen do Mete, jih malo ve, da je bil poročen z Ljubljančanko Franjo Koženina. Nekateri viri navajajo, da so prav njene spodbude bile gonilo njegovega udejstvovanja v številnih narodnih društvih (med drugim je načeloval prvi slovenski kolesarski organizaciji). Iz javnega življenja se je umaknil zaradi napredujočega raka in v času boleni veliko zahajala na Visoko v Poljanski dolini, na danes imenovani Tavčarjev dvorec (na fotografijah), s katerim imajo menda v Poljanski dolini smele načrte, kako ga spet obuditi v življenje. Streljaj od dvorca pa so za goste odprti turistični apartmaji z imenom Cvetje v jeseni. Tudi pokopan je na Visokem.

Tavčarja, ki si je pridobil velik družben in političen ugled, je kot pisatelja odlikovala bujna domišljija, obarvana s čustveno noto. Morda je tudi zato najprej pesnikoval, se poskušal v dramatiki, a se kasneje povsem predal pisateljevanju. V zrelem ustvarjalnem obdobju se je kljub redkejšemu pisanju osredotočil na zgodovinske in kmečke povesti; v tem obdobju je ustvaril najboljša dela; nekatere knjige pa je podpisoval celo s psevdonimom Emil Leon.

Alja Napotnik

Visoška kronika

Zgodovinski roman, ki opisuje dogajanje v 17. stoletju, ko se je končala tridesetletna vojna, je pisateljevo najpomembnejše delo. Zaradi prezgodnje smrti je dokončal le prvega od načrtovanih treh delov. Dogajanje, ki je postavljeno v Poljansko dolino, na Visoko in v Škofjo Loko, je plod pisateljevega raziskovanja življenja prejšnjih lastnikov dvorca na Visokem, ki ga je bil kupil leta 1893. Pisatelj je kot glavni lik uporabil Izidorja Khallana, ki se je na kmetiji rodil leta 1664, zato je tudi jezik romana nekoliko arhaičen.

mojstri besede 05_2009