Pred petimi leti je odšel v večni dom naš oče urednik, oznanjevalec in uresničevalec besede. Ostaja v naših mislih, pogrešamo ga, spominjamo se dogodkov iz njegovega bogatega življenja ... tolikokrat med letom se spomnimo nanj ... "on bi zdaj rekel to, zdaj bi gotovo pripomnil"  ... toliko vsega je začel, naredil, dokončal, zapustil, izročil ... da se lahko samo zamislimo in prosimo, naj "reče kakšno" pri dobrem Bogu za nas ... za iskrivost, za pogumne odločitve, za odločnost ... odgovornost ... da plamen ne ugasne ... Saj skušamo slediti njegovi misli ... a se tudi zavedamo, da nam to nikoli ne bo povsem uspelo ... zato vsak mesec objavimo kakšno njegovo misel, pobudo, morda bo padla na rodovitna tla ... Sprejmimo jo z odprtim srcem, čeprav je izrečena v šestdesetih, sedemdesetih ... je zagotovo še vedno aktualna. Oče Franc si je dan in noč prizadeval, da bi seme obrodilo ... pa čeprav takrat, ko bo on že v večnosti ... Bodimo hvaležni za tako velik dar ... naj ostane za vedno v spomnu srca ...

(...) Življenje morate gledati z odprtimi očmi in spoznati tudi bedo in brate, ki trpijo. Mi kristjani ne smemo iti mimo njih, kot da jih ni. V njih trpi Kristus. Večina od nas jim ne more veliko pomagati, ker ste še mladi, niste samostojni, ne služite. Toda Kristus tudi od vas zahteva, da se zanimate za trpeče brate. Ali se ne bi pri verouku kaj pomenili o tem? Šli obiskat stare, zapuščene in bolne v vaši župniji. Veseli vas bodo, prinesli jim boste malo mladostnega sonca in morda boste lahko kaj malega zanje storili. Poskusite in sporočite našemu Predalu dobrote vaše akcije, tudi če vsega ne bomo mogli objaviti, lahko pa vam bomo tudi kaj pomagali.
Še nekaj si želimo: Že sedaj želimo vzgojiti vaša srca za dobroto, da boste pozneje, ko boste samostojni in - zakaj ne - na važnih položajih, znali voditi misli tudi za potrebe drugih.
Kdor je z drugimi dober, sebe plemeniti. (... 1968)

zbira Mare

Večina ljudi zelo rada boža in ljubkuje otroke, malo pa je takih, ki bi znali izkazati kakšno nežnost starim ljudem. Pa prav stari ljudje zelo potrebujejo toplega telesnega stika. Ko jim opešata vid in sluh, ko že težko govorijo in jim tudi jasnost razuma bledi, še vedno ostaja čut za tip.
Ko je prišel zdravnik k naši materi, ki je ugašala, ni kazala nobenega znaka življenja. Prijel je njeno uvelo roko, jo položil v svojo dlan in jo tiho poklical po imenu. »Če ste me spoznali, stisnite mojo roko,« ji je dejal. Začudena sem opazila, kako so njeni trepetajoči prsti odgovorili na to željo.
Če ima telesni stik tak pomen, zakaj večkrat ne pobožamo starih ljudi? Še vedno slišim neko staro ženo, ki je bila skupaj z našo mamo v domu upokojencev: »Tako sama sem, primite me za roko!« Morda ne želijo nobene reči tako zelo kot ljubečo roko, ki se jih dotakne

ČUK, Silvester. (Iskrica). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 46.

Slavni kitarist in pevec John Lee Hooker ni znal niti pisati niti brati. Ni napisal nobenega pisma in ni prebral nobene knjige. Bil pa je poln tega, kar je doživljal iz dneva v dan. V visoki starosti nad osemdeset let je izjavil, da je zanj vsak dan kakor nova pesem. O tem je pel in vsi so ga razumeli.

Tudi za nas naj bo vsak dan nova pesem. Prisluhnimo melodiji dneva, ritmu ur in enakomernemu utripu svojega srca. Življenje je namreč enkratna čudovita simfonija.

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 1 (2023), 34.

Modro in pravilno je začeti novo leto z molitvijo. Če se potem izkaže, da je bilo tisto leto boljše kot prejšnje, ne bi smeli pozabiti, da bi se ob koncu leta Bogu zahvalili, da je našo molitev uslišal.
Ne smemo biti takšni, kot tisti mož, ki se je izgubil v gozdu. Kasneje je prijateljem pripovedoval, kako je bil v skrbeh in je celo na kolenih prosil Boga za pomoč. »Pa te je Bog uslišal?« so ga vprašali. »Kaj še,« je dejal, »še preden je imel priložnost, da bi me uslišal, je prišel neki domačin in mi pokazal pot!«

ČUK, Silvester. (Iskrica). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 67..

(da bo leto bogato)
Pridejo dnevi, ko je težko iti naprej. Toda naša izročitev je brez vztrajnosti golo zapravljanje časa. Bolj pomembno je ostati zvest v času suše kot v trenutkih, ko nas vera sama od sebe vodi v molitev. Takrat imejmo v mislih trenutke, ko smo bili napolnjeni z Njegovo navzočnostjo.
Edino zdravilo za formalizem in rutino je v zvestobi odločitve, ki smo jo naredili. Na ta načina bosta gorečnost in češčenje spet prišla na dan.
Da bi dobili nazaj življenjsko energijo, moramo ob vsaki zarji izkoristiti nov dan. Bog v vsakem izmed nas pripravlja nekaj čisto novega.
Živeti božji danes. To je najbolj pomembno. In jutri bo še en ‘božji danes’.
Izpolnitev je treba iskati v sedanjem trenutku. Kdor gleda na jutri, bo današnji dan izgubil.
Potrebno je navdušenje, čisto veselje – ne pa evforija, občutek zanesene blaženosti. To je samo močan plamen, ki takoj ugasne.
»Ti, ki daješ hrano pticam neba, ti, ki oblačiš lilije na polju, daj nam, da se bomo veselili stvari, s katerimi nas napolnjuješ, in naj nam to zadošča.«

brat Roger iz Taizéja. Ognjišče (2014) 01, str. 51

Družina smo: druži nas ista kri,
družijo iste skrivnostne vezi -
ki jih nihče ne more izničiti,
ne pretrgati, ne zatajiti..

Družina, - iz iste hiše doma, -
družina, ko sedamo
k skupni mizi,
ko ždimo vsak v svojem
hišnem kotu,
ko smo na poti po
širnih cestah,

ali ko se razselimo po svetu.

Vsi smo eden drugemu luč.
In če le ena od njih ugasne,
ugasne cele družine luč.

Tone Kuntner

Rabi Samuel je nekemu revežu, ki se je ustavil pri njem, ker ni imel v hiši denarja, podaril prstan. Trenutek za tem je to zvedela njegova žena in mu vsa jezna očitala, da je tako dragocen okras z velikim in žlahtnim draguljem vrgel nekemu beraču. Rabi Samuel je poklical reveža nazaj in mu dejal: »Pravkar sem izvedel, da ima prstan, ki sem ti ga dal, veliko vrednost. Glej, da ga ne boš poceni prodal!« (sč).

Bogat zemljiški posestnik je šel nekoč mimo velike kmetije in ni mogel verjeti svojim očem, ko je zagledal tablo z napisom To posestvo podarim tistemu, ki je resnično srečen! Mož je rabil precej časa, da je prišel k sebi od presenečenja. Potem pa je sam pri sebi razmišljal: “Po pravici lahko rečem, da sem zadovoljen. Imam vse, kar potrebujem. Torej se bom potegoval za to posestvo!” Potrkal je na hišna vrata in odprl mu je starejši gospod, po videzu kot kakšen filozof. »Pa ste resnično zadovoljni?« je vprašal, ko mu je obiskovalec povedal svojo željo. »Da, res sem zadovoljen,« je odgovoril. »Če je tako, dragi prijatelj,« je dejal lastnik posestva, »moram reči, da se čudim. Zakaj potem hočete moje posestvo, če ste zadovoljni?« (sč)

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 11 (2022) 10.