3. februar

LETA 1468 UMRL JOHANN GUTENBERG

NEMŠKI IZUMITELJ GIBLJIVIH ČRK (* 1398)

Slaven je postal, ker je sredi 15. stol. odločilno prispeval k razvoju tiska: velja za izumitelja tiska s premičnimi črkami, izpopolnil je zlitino za črke, črnilo, šablono za vstavljanje črk in tiskarsko stiskalnico. Natisnil je številna dela, cerkvene dokumente, šolsko slovnico Aelija Donatusa (1451-55), pa tudi veliko izvodov Svetega pisma (Biblia sacra), ki so ga ročno poslikali prav tako kot rokopis.

LETA 1525 (?) ROJEN GIOVANNI PIERLUIGI PALESTRINA

NAJVEČJI GLASBENI UMETNIK SVOJEGA ČASA (* 1594)

Na tridentinskem koncilu (1545-1563) so obravnavali tudi cerkveno glasbo, ki je bila tedaj preveč posvetna. Hoteli so jo odstraniti iz cerkva. Ko pa so poslušali mojstrovino Missa papae Marcelli skladatelja Palestrine, so njegov slog razglasili za edini pravi izraz katoliške cerkvene glasbe. Palestrina je eden največjih glasbenih umetnikov vseh časov.

več:
E. Škulj, Giovanni Pierluigi da Palestrina: Sprehod skozi glasbeno zakladnico, v: Ognjišče 1 (1990), 62.-64.

LETA 1758 ROJEN VALENTIN VODNIK

PRVI SLOVENSKI PESNIK, UREDNIK, PRERODITELJ († 1819)

Pesnik Valentin Vodnik, sprva redovnik frančiškan, nato pa škofijski duhovnik, je najbolj znan po svoji pesmi Zadovoljni Kranjec. Njegove Pesmi za pokušino (1806) so prva literarno pomembna pesniška zbirka. V letih 1797-1800 je urejal Lublanske novice, ki so bile prvi slovenski časopis in so izhajale dvakrat oz enkrat na teden. "Rojen sim 3. svečana 1758 ob 3. uri zjutraj v Gornji Šiški na Jami pri Žibertu," se začenja daljša različica njegovega zapisa Moje življenje, pisana "na Gorjušah v bohinjskih gorah 1. rožnega cveta 1796". Tam je bil tedaj Valentin Vodnik upravitelj novoustanovljene župnije. Ta njegov zapis pa tudi vsa njegova dela spričujejo, da je izšel iz zdrave, šegave rodbine. "Bil je srčno dober, naraven in preprost, družaben in mnogostranski, njegove satirične puščice so bile hudomušne, nikoli pa ne v strupu kaljene," piše Alfonz Gspan.

več:
S. Čuk, Valentin Vodnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1998), 20-21

nekaj njegovih verzov, misli:

Slovenc, tvoja zemlja je zdrava / in pridnim nje lega najprava. / Pólje, vinograd, / gora, morjé, / ruda, kupčija / tebe rede. // Za uk si prebrisane glave / pa čedne in trdne postave. / Išče te sreča, / um ti je dan, / našel jo boš, ak / nisi zaspan. // Lej, stvarnica vse ti ponudi, / iz rok ji prejemat ne mudi! / Lenega čaka / strgan rokav, / palca beraška, / prazen bokal. (Dramilo)
Od straže hrvaške / gor sonce mi pride / pa v nógrade laške / za góro zaíde; / z beneškega mórja / jug čelo poti, / od Štajerca bórja / me v znoju hladi. / Mi brázdjo konjiči / za hajdo, pšenico, / neutrudni dekliči / pa béljo tančico; / kaj maram, se kruha / prisluži zadôst, / ni sile trebuha / po svetu mi nôst. (...) (Zadovoljni Kranjec)
Napoleon reče: / Ilirija vstan! / Vstaja, izdíha: / Kdo kliče na dan? // O vitez dobrotni, / kaj ti me budiš! / Daš roko mogočno, / me gori držiš! // Kaj bodem ti dala? / Pogledam okrog, / Izlóčit ne morem / skôr svojih otrok. (...) (Ilirija oživljena)
Kdo rojen prihodnjih / bo meni verjel, / da v letih nerodnih / okrogle sem pel? // Ne žvenka ne cvenka, / pa bati se nič, / živi se brez plenka / o petju ko tič. // Kar mat je učila, / me mika zapét, / kar starka zložila, / jo lično posnet. // Redila me Sava, / Ljubljansko poljé, / navdale Trigláva / me snéžne kopé. // Vršáca Parnása / zgolj svojega znam, / inakega glása / iz gosli ne dam. (Moj spomenik)

LETA 1809 ROJEN FELIX MENDELSSOHN BARTHOLDY

NEMŠKI SKLADATELJ († 1847)

Rojen v Hamburgu v judovski družini, deležen je bil dobre izobrazbe, njegov ded, filozof in finančnik Moses Mendelssohn, je bil podpornik umetnosti in veliki prijatelj razsvetljenskega dramatika Lessinga. Mali Felix je bil kot čudežni otrok skupaj s svojo sestro Fanny deležen najboljše glasbene in humanistične vzgoje. Leta 1811 se je družina preselila v Berlin, kjer je začel kmalu javno nastopati, in zbudil pozornost ... leta 1820 pa tudi komponirati (v enem letu je napisal šestdeset skladb). Tu se je spoznal z Goethejem, obiskal Pariz in pri dvajsetih letih odpotoval na prvo koncertno turnejo v London, kjer so ga navdušeno sprejeli. Po vrnitvi domov je bil neutruden organizator glasbenih prireditev, v Leipzigu je ustanovil prvi nemški konservatorij in ga tudi vodil. Pri sedemnajstih je napisal uverturo v Shakespearovo dramo Sen kresne noči. Velja za najpomembnejšega predstavnika zgodnje romantike, skladatelj Robert Schumann ga je imenoval »Mozart 19. stoletja«. V svojem kratkem življenju (umrl je 38 let star), je skomponiral 121 glasbenih del, poleg Sna kresne noči pa mu je največ slave prinesel še koncert za violino in orkester, Op. 64. V Nemčiji zaradi judovskih korenin ni bil priljubljen, predvsem Richard Wagner ga je hotel očrniti s pamfletom Judovstvo v glasbi in to mu je tudi uspelo, saj so Nemci skoraj sto let zavračali njegovo glasbo...

LETA 1823 UMRL JANEZ NEPOMUK PRIMIC

RAZSVETLJENSKI PESNIK, ZBIRATELJ NARODNEGA BLAGA (* 1785)

Srednješolsko znanje je nabiral v Ljubljani, nato pa je študiral pravo v Gradcu, kjer se je ob spisih Vodnika in Kopitarja navdušil za slovenstvo. Ustanovil je Slovensko društvo in dal pobudo za ustanovitev stolice slovenskega jezika na graškem liceju (1811). Bil je eden prvih pesnikov, ki je pisal tudi za mladino. Bolj kot pesnik je poznan kot zbiratelj narodnega blaga in prevajalec. Iz pisma Janeza Nepomuka Primica Valentinu Vodniku z dne 13. novembra 1810 nam je znana doslej najstarejša omemba besede Slovenia.

LETA 1845 ROJEN KAREL GLASER

LITERARNI ZGODOVINAR, PRVI SLOVENSKI ORIENTALIST IN PREVAJALEC († 1913)

V Hočah pri Mariboru rojeni Karel Glaser je bil po študiju klasični filolog in slavist. Služboval je kot gimnazijski profesor, najdlje v Trstu. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva, ki je v letih 1894–1900 v štirih knjigah izhajala pri Slovenski matici in je naša prva vidnejša literarna zgodovina. Bil je prvi slovenski orientalist, preučeval je sanskrt in staroindijsko književnost, iz nje tudi prevajal, zlasti drame.

LETA 1890 UMRL DAVORIN TRSTENJAK

DUHOVNIK, PEDAGOG, PISATELJ, ETIMOLOG IN ZGODOVINAR (* 1817)

Narodni preroditelj, pesnik in pisatelj, je kot duhovnik služboval v raznih krajih tedanje lavantinske/mariborske škofije. Pisal je narodno prebudne pesmi, pripovedke in črtice. V Mariboru je ustanovil leposlovni list Zora (1872–1878). Bil je med ustanovitelji Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani (1872) in njegov prvi predsednik.

več:
S. Čuk, Davorin Trstenjak (1918-1977): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2017), 52-53.

LETA 1908 ROJEN JANEZ LOGAR

BIBLIOGRAF, UREDNIK, LIT. ZGODOVINAR († 1987)

Bibliografija (knjigopisje) je popisovanje knjig glede na tisk, format; seznam knjig ali člankov (nekega avtorja) ali sestavljanje takih del v razne namene. Vodilni slovenski bibliograf, strokovnjak na tem področju v drugi polovici 20. stoletja je bil literarni zgodovinar Janez Logar. Od leta 1950 je v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) vodil bibliografski oddelek ter predaval bibliografijo na raznih tečajih. Uredil je tudi zbrana dela slovenskih pisateljev iz dobe realizma.

LETA 1909 ROJENA SIMONE WEIL

FRANCOSKA FILOZOFINJA, KRŠČANSKA MISTIKINJA IN ISKALKA († 1943)

"Kristus se je ponižal do mene in me osvojil." Tako je v pismu prijatelju p. Jean-Marie Perrinu, dominikanskemu redovniku, maja 1942 zaupala Simone Weil, o kateri občudovalci pravijo, da po Pascalu nihče ni tako strastno iskal absolutnosti. To mistično osvojitev, o kateri je govorila kot o najsilnejšem dogodku svojega življenja, je doživela aprila 1938, ko je preživela veliki teden v sloviti francoski benediktinski opatiji Solesmes in spremljala obrede. "Med obredi je Kristusovo trpljenje stopilo vame in za vedno ostalo v meni." Vse njeno življenje se ji je odkrilo kot približevanje Bogu in vsa njena umska odkrivanja so postala postaje na poti do Kristusa. Iskanje resnice ji je bilo do konca življenja glavna duhovna strast. Zapisala je: "Kristusu je ljubo, če imaš resnico rajši od njega, kajti preden Kristus postane Kristus, je resnica. Kdor se odvrne od njega in se napoti proti resnici, ne bo napravil velikega ovinka, prej ali slej pa bo padel v njegovo naročje." V Kristusovem naročju je bila tudi ona: sicer ni bila krščena (o krstu je razmišljala in se nanj pripravljala, a jo je prehitela smrt), vendar pa je bila zvesta Kristusovemu oznanilu v njegovih najčistejših prvinah.

več:
S. Čuk, Simone Weil: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2009), 18-19.

nekaj njenih misli:

Ponižnost je neizogibna, ko se zavemo, da ne vemo, kaj bo z nami v prihodnosti.
Ne po tem, kako nekdo govori o Bogu, spoznam, ali je njegova duša šla skozi ogenj božje ljubezni, temveč po tem, kako govori o zemeljskih stvareh.
Lepota sveta nam govori o Ljubezni, ki je njegova duša, kakor bi nam lahko govorile poteze človeškega obraza, ki bi bil dovršeno lep in ne bi lagal.
Skrajna veličina krščanstva obstaja v tem, da ne išče nadnaravnega sredstva zoper trpljenje, temveč nadnaravno uporabo trpljenja.
Zakaj bi si skrbi? Ni moja zadeva misliti nase. Moja zadeva je misliti na Boga. Zadeva Boga pa je misliti name.
Le tisti, ki ima čut za božje, more upati, da ga bo odkrilo in našlo ... Človeku ni dano, da bi se približal Bogu, le Bog se more približati človeku.
več:

LETA 1914 ROJEN LADISLAV LENČEK

DUHOVNIK LAZARIST, MISIJONSKI DELAVEC, PUBLICIST, KULTURNIK († 1993)

Rojen v Ljubljani je najprej odšel v škofijsko bogoslovje, potem pa se je odločil za lazariste, ker je želel v misijone na Kitajsko. To mu ni uspelo, postal pa je »misijonski priganjač«, kot je sam večkrat povedal. Leta 1938 je bil posvečen v duhovnika, in kasneje urednik misijonskega lista Katoliški misijoni, ki je nastal kot sad slovenskega katoliškega shoda leta 1923. Takrat so začeli redno izhajati. Od vsega začetka ga je urejala Misijonska družba (lazaristi), tiskali so ga tudi v lastni tiskarni v Grobljah pri Domžalah, dokler niso prišli gestapovci in tiskarno razdejali. Med vojno je vodil tudi misijonsko pisarno in bil med soustanovitelji Misijonske dijaške zveze. Tudi Katoliške misijone so med vojno spet začel izdajati, toda ko so prišli na oblast komunisti, je moral leta 1945 pobrati 'šila in kopita' in s Katoliškimi misijoni oditi v tujino. Dolgo časa je živel kot begunec, potem pa je s pomočjo zaveznikov prišel v Italijo in blizu Rima so lazaristi oblikovali slovensko skupnost, kjer so izdajali begunske Katoliške misijone. Od tu je odšel v Argentino, kjer so potem časopis začeli tiskati ... V Argentini je bil Lenček eden glavnih organizatorjev duhovnega, kulturnega in gospodarskega življenja. Že prej je v Argentini delovala Slovenska vas, kjer je od leta 1936 deloval izseljenski duhovnik Janez Hladnik, ki je skrbel za kakšnih 20.000 Slovencev, ki so živeli tu. Lenček jih je zdaj povezal v Društvo Slovencev (Zedinjena Slovenija), v vasi so imeli tudi šolo, zidati so začeli Baragovo misijonišče. Ustanovljena je bila tudi Slovenska kulturna akcija (združevala naj bi vse kulturnike po vsem izseljenstvu, zamejstvu in tudi v domovini), izhajati je začel Glas Slovenske kulturne akcije (najprej štirinajstdnevnik, potem mesečnik, zdaj pa izhaja priložnostno), potem še Meddobje, zajetna revija, ki vsebuje razprave, članke in literarne poskuse ljudi iz vsega zamejstva Bil je med ustanovitelji Slovenske kulturne akcije in izdajali so tudi knjige (okrog 90). Ustanovil je tudi Slovensko tiskovno družbo (z Zorkom Simčičem, dr. Bajlecem), Slovensko misijonsko zvezo. Skupaj z brati lazaristi je veliko pripomogel pri gradnji cerkve Marije Kraljice in ustanavljanju večstopenjske šole. Po 45. letih bivanja v Argentini se je pred osamosvojitvijo (1990) vrnil v Slovenijo, kjer je do svoje smrti (na današnji dan) navduševal mlade za misijone, za kulturo, in jim polagal na srce, kaj je to prava ljubezen do domovine.

... več o njem v rubriki gost meseca 03_1991

LETA 1929 UMRL MILAN PUGELJ

PESNIK, ČASNIKAR IN UREDNIK (* 1883)

Učiteljev sin iz Novega mesta je prišel v Ljubljano kot časnikar in pisatelj, na njegovo pobudo je nastalo tudi Društvo slovenskih književnikov. S pesmim in novelami je začel že v gimnazijskih letih in v njih izraža predvsem ljubezenska čustva (novo-romantični impresionizem), bolj samonikel je v svojih proznih delih in tako je najplodovitejši novelist ob slovenski moderni. Novele so zbrane v knjigah: Mali ljudje, Mimo ciljev, Zakonci, Popotniki ...

LETA 1933 ROJEN POLDE BIBIČ

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC († 2012)

Rojen je bil v Mariboru, v Ljubljani je 1961 diplomiral na Akademiji za igralsko umetnost in čez dve leti postal redni član ljubljanske Drame, kjer je bil zaposlen do upokojitve 1995. Uveljavil se je v glavnih vlogah v slovenskih dramah (Cankarjevih Pohujšanju v dolini šentflorjanski, Hlapcih, Za narodov blagor in Hlapcu Jerneju, Kreftovih Kranjskih komedijantih, Grumovem Dogodku v mestu Gogi, Jančarjevem Velikem briljantnem valčku ... nastopal pa je tudi v klasičnih in modernih delih iz svetovne dramske zakladnice in skupaj z domačimi zbral okoli 150 gledaliških naslovov. Poleg tega je nastopil tudi v več kot 200 radijskih igrah, v 36 filmih (Cvetje v jeseni, Kekec,.. Dediščina, Moj ata, socialistični kulak ... ), 43 TV-dramah, 23 TV-serijah .... Na ljubljanski AGRFT je bil profesor za dramsko igro, bil pa je tudi predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, leta 1985 Borštnikov prstan, Župančičevo nagrado (1974)... Svoje delo in tudi delo predhodnikov in sodobnikov iz gledališkega sveta je popisal v knjigah (Igralec, Pravljičar, Spominjarije), saj je v mladosti želel postati pisatelj, ato zaradi vojne ni bilo mogoče: »Zaradi igralskega delovanja – v gledališču, pri filmu, televiziji, na radiu – mi je zmanjkalo časa za pero. In pisatelj v meni, če je v resnici sploh bil in če je bil sploh kaj vreden, je usahnil. Nadomestilo sem našel na odru ...

LETA 1939 UMRL ŠKOF JANEZ GNIDOVEC

DUHOVNIK, LAZARIST, ŠKOF IN BOŽJI SLUŽABNIK (* 1873)

Ko je bil slovenski lazarist Janez Gnidovec leta 1924 imenovan za škofa v Skopju, si je za svoje škofovsko geslo izbral besede apostola Pavla "Vsem postati vse" in ga dosledno uresničeval do zadnjega diha. Vsi so ga imeli za "živega svetnika". Postopek za njegovo beatifikacijo se je uradno začel 14. septembra 1974 na škofiji v Ljubljani. Zaključil se je leta 1984, ko je bilo vse gradivo poslano v Rim. Papež Benedikt XVI. je 27. marca 2010 odobril objavo odloka o zaključenem postopku in potrdil junaško stopnjo kreposti škofa Gnidovca, ki mu gre naslov častitljivi. Če bo potrjen domnevni čudež na njegovo priprošnjo, bo razglašen za blaženega. »Škof Gnidovec, verjetno prvi Slovenec, ki je na vrsti za beatifikacijo po Slomšku in Grozdetu, je vseskozi v svojem življenju od same mladosti do dramatične smrti v Ljubljani, ustvarjal vtis posebnosti med svojimi študentskimi tovariši, med profesorji v Št. Vidu, med sobrati lazaristi in nedvomno tudi med tedanjimi jugoslovanskimi škofi. Vtis posebnosti zaradi svoje odmaknjenosti od drugih, zaradi svoje globoke zbranosti, zaradi izjemnega obvladovanja v izražanju, zaradi stalnega intenzivnega pogovora z Bogom, kar je bilo vsem bolj ali manj jasno.« Tako je v Spremni besedi h knjigi Lojzeta Gajška Na poti k svetosti (Založba Družina, Ljubljana 2011) zapisal kardinal Franc Rode.

več o Božjem služabniku:
S. Čuk, Svetniški škof Janez Gnidovec: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (1999), 58-59.
S. Čuk, Škof Janez Frančišek Gnidovec: Obletnica meseca, v: Ognjišče (2013), 48-49.
B. Rustja; M. Erjavec, Janez Frančišek Gnidovec: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 2 (2023), 99.
G. Čušin, Bogdaj, Janez: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 2 (2023), 98.

nekaj njegovih misli:

Delajte radi, ker je delo dolžnost. In spoštujte trpljenje pri delu. Delajte tako, da boste zvečer utrujeni in si boste želeli počitka. Tako boste s svojim trpljenjem posnemali Jezusovo trpljenje. A prosim vas, ne delajte kot stroji ... Delajte z duhom vere.
Ne preslišite glasu tistih, ki vas prosijo za molitev. Vedite, da vas potrebujejo, da so zelo potrebni božje pomoči, ki se izprosi samo z molitvijo. Spolnjujte svoje dolžnosti. Bodite zvesti.
Nisem pil in ne pijem, ker se pri nas preveč pije. Ko sem bil ravnatelj gimnazije v Šentvidu, sem videl, da se v Sloveniji preveč pije, zato sem sklenil, da ne pokusim pijače, ki je mnogim v pogubo, narodu pa v sramoto.
Opravljaj službo marljivo, potrpežljivo, z veselim srcem in dobrim namenom, da razveseljuješ Boga. Svoja dela začni s ponižno molitvijo, z molitvijo jih tudi nadaljuj in končavaj.
Bodi ljubezniv do vsakega človeka, stori dobro vsakemu. Nikoli ne vračaj hudega za hudo. V odnosih do ljudi bodi vedno plemenit. Pazi, da vedoma nikogar ne razžališ. Prizadevaj si, da boš v ljubezni v vsem posnemal Jezusa, ki je pot, resnica in življenje.
Ne govori veliko, govori samo resnico. Pazi nase, da ne boš zaklel ali izgovoril grde besede.

molitev za beatifikacijo

Gospod Bog, / Tvoj služabnik Janez Frančišek Gnidovec / se je iz ljubezni do Tebe / nesebično ves žrtvoval za uboge. / Poveličaj ga s čudeži, / da mu bo Cerkev dodelila čast oltarja / in nam bo močneje zasvetil njegov zgled. / Po Kristusu, našem Gospodu. / Amen.

LETA 1944 USTRELJEN LADO PIŠČANC

DUHOVNIK IN PESNIK, PRIČEVALEC ZA VERO (* 1914)

Ura v cerkvenem zvoniku je odbila sedem. Turobno so odmevali udarci v sivi mrak. Tedaj so visoko v hribu zaregljale strojnice. Vsi v kuhinji so se molče spogledali in onemeli v grozi. Misel je zaglodala v srčiko razbolele rane. "Ni jih več!" je končno spregovorila Marija, sestra kaplana Ludvika (Zora Piščanc, Pesnik zelene pomladi).

Po razpadu Italije 8. septembra 1943 je Cerkno veljalo za 'osvobojeno ozemlje' in v njem so se naselile razne partizanske komande. Januarja 1944 je tja prišla tudi partijska šola, ki je 'oblikovala' mlade 'revolucionarje'. V jutru 27. januarja 1944 se je oddelek nemških vojakov prebil skozi obroč partizanskih brigad v Cerkno. Ob nenadnem napadu je obležalo 47 učencev partijske šole. Pokol je zahteval zadoščenje: pod obtožbo izdajstva so na svečnico, 2. februarja 1944, partizani aretirali ter naslednjega dne pod noč na Lajšah nad Cerknim ustrelili petnajst Cerkljanov na čelu s kaplanoma Ladom Piščancem in Ludvikom Slugo. Njihova trupla so vrgli v brezno. Zločin je odjeknil po vsej Primorski. Noben pameten človek ni mogel verjeti, da bi pobiti mogli zagrešiti to izdajstvo. Leta 1958 je v ljubljanskem časniku Tedenska tribuna izšlo pričevanje Andreja Kranjca, nekdanjega častnika VOS (varnostno obveščevalne službe), ki je razkril, da je Nemce o partijski šoli v Cerknem obvestil partizanski major Jernej Hrastnik, gestapovski agent v štabu 31. divizije, ki so ga kmalu nato odkrili in likvidirali. Kljub temu pa uradna 'zgodovina' še vedno ponavlja trditev, da so bili 'izdajalci' tisti obtoženi in ustreljeni Cerkljani. Šele po koncu 'komunistične ere' na Slovenskem je bilo mogoče javno povedati resnico: izrečena je bila 19. maja 1991, ko je bila na kraju, kjer so samozvanci 'v imenu ljudstva' izrekali smrtne obsodbe, maša zadušnica za nedolžne žrtve, ki je bila hkrati tudi daritev sprave.

več:
S. Čuk, Lado Piščanc: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1994), 20-21.

nekaj njegovih verzov:

V svetu tulijo viharji, / v temni vihri begajo ljudje, / hrepene po lepi zarji. // Jaslice, skrivnosti polne, / posvetite v noč, v vihar sveta, / luč vrzite v duše bolne.
Vsaka pomlad je vetrovna in viharna, drugače sploh pomlad ni. V nemiru brsti in cvete... Le kleni cvetovi ostanejo in se razrastejo v žlahtne sadove.
Naše življenje je božja igra; Bog sam jo je napisal in odkazal slehernemu čisto določeno vlogo; in vsak, kdor jo sprejme, se igra s samim Bogom.
Dete, Dete, / mir z nebes nam rôdi, / betlehemski mir / nam v srca trosi; / Dete, Dete, / to te milo prosi / ves človeški rod.
Iz črne noči / voda šumi / mimo dvomov, / mimo grobov. // Vse molči, / človeka ni, / da dal bi glas / med nas. (zadnja pesem, ki jo je napisal Lado Piščanc)

LETA 1944 USTRELJEN LUDVIK SLUGA

DUHOVNIK, PRIČEVALEC ZA VERO (* 1917)

Rodil se je 24. avgusta 1917 na Gorenjskem, kjer so živeli kot begunci. Po vojni so se vrnili v Bačo pri Modreju. Po ljudski šoli v domačem kraju in gimnaziji v Gorici je vstopil v bogoslovje in bil 30. maja 1942 posvečen v duhovnika. Poslan je bil za kaplana v Cerkno, kjer je bil njegov sodelavec Lado Piščanc. Partizani so ju prvič prijeli 20. novembra 1943. Po nemškem napadu na partijsko šolo so ju skupaj z 12 domačini 2. februarja aretirali, naslednji dan pa vse postrelili na Lajšah pri Cerknem. 19. maja 1991 so mučencem tam pripravili krščanski pogreb.

LETA 1951 UMRL JANKO ŠLEBINGER

BIBLIOGRAF, LEKSIKOGRAF, LITERARNI ZGODOVINAR IN UREDNIK (* 1876)

Kaj je poklic literarnega zgodovinarja in urednika, vemo, težje pa je umljivo, kakšno delo opravlja bibliograf in leksikograf. Izraza sta grška: bibliograf pomeni človeka, ki se strokovno ukvarja z bibiografijo, sestavljanjem po določeni tematiki urejenih seznamov tiskanih del; leksikograf pa je doma v leksikografiji - pripravljanju, sestavljanju, pisanju slovarjev ali leksikonov. Oboje zahteva ogromno znanja in po tem se je Janko Šlebinger odlikoval. "Predvsem pa je bil srčno dober in vedno nesebično pripravljen, da pomaga," je dejal o njem prijatelj Janko Glazer. "Bil je eden izmed tistih, ki več dajejo, kot jemljejo."

več:
S. Čuk, Janko Šlebinger: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2006), 38-39.

iskalec in zbiralec Marko Čuk