29. junij

LETA 1671 UMRL LUKA KNAFELJ

duhovnik, podpornik kranjskih študentov (* 1621)

Luč sveta je zagledal v Ribnici, šolal se je najprej pri cistercijanih v Stični, zatem pa na jezuitski gimnaziji v Ljubljani. Na Dunaju je študiral teologijo in bil leta 1648 posvečen v duhovnika. Prva leta je opravljal službo dušnega pastirja v dunajski dvorni bolnišnici. Leta 1658 je postal župnik v vinorodnem kraju severno od Dunaja. Župnijsko posestvo je bilo glavni vir bogatih dohodkov. Ko je leta 1671 umrl na Dunaju, je skoraj vse svoje premoženje zapustil štipendijski ustanovi za podporo kranjskih študentov na dunajski univerzi.

LETA 1793 ROJEN JOSEF RESSEL

ČEŠKI GOZDAR, IZUMITELJ († 1857)

Njegov najbolj znani izum je ladijski vijak, ki je nastal od začetnih zamisli do praktične uporabnosti večidel na slovenskih tleh. To pa je le delček njegove bogate ustvarjalnosti, kajti težko bi našli panogo, v kateri ni deloval. Samo na različnih področjih tehnike in tehnologije je Resslovih izumov nad trideset. Zavzeto je deloval na področju gozdarstva in kmetijstva, kjer je prispeval k napredku in boljšemu življenju našega človeka. Zaradi odmaknjenosti tedanje Avstro-Ogrske monarhije od žarišč industrijskega napredka je marsikateri Resslov izum zaostal za časom. Vsestransko delovanje tega velikega uma, ki po sodbi strokovnjakov velja za zadnjega genialnega vsestranskega tehnika.

več preberite v prilogi 07_2007

LETA 1797 ROJEN FRIDERIK BARAGA

ŠKOF IN MISIJONAR - APOSTOL INDIJANCEV, BOŽJI SLUŽABNIK († 1868)

Na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1797, se je v gradiču Mala vas na griču med Trebnjem in Dobrničem rodil Friderik Baraga, eden največjih sinov slovenskega naroda. V svojem življenju je vedno hodil "za višjim klicem": odpovedal se je karieri pravnika in položaju graščaka ter je izbral duhovniški poklic; kmalu je začutil, da Bog od njega pričakuje več, zato se je odločil za misijonsko delo med ameriškimi Indijanci. Med njimi je deloval z vnemo dobrega pastirja, ki ga je vodila tudi doma, kjer pa je zaradi hladnega janzenističnega duha med duhovščino doživljal veliko nasprotovanj. Iz domovine je odšel brez zagrenjenosti, v srcu je do nje ohranil vso ljubezen. Kot misijonar se je odlikoval po junaški odpovedi: zadovoljen je bil z najnujnejšim za življenje in delo. Ko je postal škof, si je v skladu s tem prepričanjem izbral geslo "Unum necessarium" (Eno je potrebno - namreč: delati za božje kraljestvo, drugo nam je zagotovljeno).

več o njem:
S. Čuk, Pred 200 leti se je rodil Friderik Baraga: Priloga, v: Ognjišče 6 (1997), 38-45.
S. Čuk, Misijonar Friderik Baraga: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2003), 16-17.
S. Čuk, Friderik Baraga (1797-1968): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2018), 42-43

nekaj njegovih misli:

• Če hočeš biti srečen, tedaj bodi resnično dober in plemenit. Bodi dober do revnih in potrebnih, kolikor le moreš. Morda si ti sam reven, a gotovo je kdo še revnejši od tebe.
  
• Božje kraljestvo je tudi v naših srcih. Če lepo živimo in služimo Bogu, tedaj gospoduje on v naših srcih. Če pa se slabo vedemo, delamo grdo in služimo hudobnemu duhu, tedaj on gospoduje v naših srcih.
  
• Lažeš Gospodu Bogu, ko mu rečeš: Odpusti mi, kakor odpuščam svojemu bližnjemu jaz. Če ti ne odpustiš bližnjemu, ravnaš nečastno in v resnici prosiš Boga, naj te pahne v peklenski ogenj.
  
• Če ljubiš Boga, ljubiš svojega bližnjega. Ne ostani pa pri lepih mislih; tvoja ljubezen mora biti delavna. Koliko žalostnih potrebuje tvojih tolažilnih besed, koliko nesrečnih je potrebnih tvoje pomoči.
  
• Moli v resnici! Če prosiš Boga lepih čednosti: ljubezni, ponižnosti, potrpežljivosti, pokorščine, čistosti ali časnih dobrot, prizadevaj si tudi resnično, da to dosežeš. Sicer bi bila tvoja molitev tvojemu dejanju nasproti in torej ne resnična, ampak hinavska.
  
• Tudi v naših srcih nam Bog neprestano govori. Kadar hoče kdo storiti kaj slabega, mu srce takoj pove, naj tega ne stori. Če bi pa rad storil kaj dobrega, mu takoj reče: Tako stori!
  
• Ne verjemi vsega, kar slišiš. Saj vendar dobro vemo, kako močno sta danes razširjena laž in obrekovanje. Ne zmeni se za vse, kar slišiš. Tudi ne opazuj preveč drugih, kako se vedejo. Pazi bolj nase.
  
• Če te kdo posvari in navaja k dobremu, to rade volje sprejmi. Bodi mu iz srca hvaležen in si vzemi k srcu svarilne besede. In živel boš vedno srečneje.
  
• Glej, da boš svojega očeta in svojo mater iskreno ljubil. Ne pozabi lepo ravnati z njima. Dala sta ti življenje in te vzgojila. Dala sta ti vse, preden si sploh začel skrbeti zase.
  
• Bodi dober do revnih in potrebnih, kolikor le moreš. Morda si ti sam reven, a gotovo je kdo še revnejši od tebe; bodi torej dober in usmiljen, kolikor je mogoče in Jezus te bo imel zelo rad.
  
• Ko boš ob koncu svojega življenja stopil pred večnega Sodnika, te ne bo vprašal, kako dolgo si živel na zemlji, pač pa boš moral dati odgovor, kako si živel: pošteno ali nepošteno.
  več:

LETA 1798 ROJEN GIACOMO LEOPARDI

ITALIJANSKI PESNIK († 1837)

Rojen v plemiški družini, vendar starši niso imeli razumevanja zanj, bil je zelo občutljive narave in slabega zdravja. Je drugi največji italijanski lirik (za Francescom Petrarko), romantik in pesnik bolesti in pesimizma, ki je opisoval osamljenost, hrepenenje po neuresničeni ljubezni (njegova muza je bila Silvija) in končno po smrti. Pisal je tudi domovinske pesmi. Njegove Pesmi in pisma so izšle tudi v slovenščini, leta 2000 pri Mladiki, nazadnje pa leta 2012 pri založbi Sanje v prevodu Marte Filli.

njegove misli:

• Kariera vsakega genija raste iz obupa, zaradi česar se ne bojim za svoj uspeh.
• Kolikor koristneje znamo porabiti čas, toliko bolj nam je žal, ker ga nimamo dovolj; kolikor bolj nespametno ga zapravljamo, toliko bolj se nam zdi, da ga imamo na pretek.
• Na tem svetu ni nič bolj redko kot človek, ki ga lahko vedno prenašamo.

LETA 1812 ROJEN PETER HICINGER

DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ IN ZNANSTVENIK († 1867)

V Tržiču na Gorenjskem rojeni, je bil nemške krvi: rodbina se je priselila s Tirolskega. Za slovenščino ga je v gimnaziji pridobil Matija Čop in začel je pesniti. Napisal je tudi več nabožnih pesmi ki jih je uglasbil Gregor Rihar (najbolj znana je šmarnična Že slavčki žvrgolijo). Kot duhovnik je deloval v raznih krajih, nazadnje je bil župnik v Postojni.

LETA 1851 ROJEN IVAN MERCINA

ŠOLNIK, GLASBENIK, ZVONOSLOVEC († 1940)

Doma na Gočah pri Vipavi, je kot učitelj vodil pevske zbore na Proseku in v goriški čitalnici nad 25 let in mnogo pripomogel k pevskemu napredku svojih rojakov na Gočah. Posebno zanimanje za zvonove je M. kazal že od mladih let. Sodeloval je že kot deček in kot dijak pri zvonjenju in pritrkavanju. Kot zvonoslovec je nastopil zlasti po vojni, ko je v raznih listih svaril pred nabavljanjem jeklenih zvonov. Po vrnitvi v Gorico je veliko pisal o zvonovih in goriški nadškof Sedej ga je imenoval za kolavdatorja zvonov goriške nadškofije. Važni za zvonoslovje sta Mercinovi knjigi Slovenski pritrkovavec.

LETA 1859 UMRL KAMILO MAŠEK

SKLADATELJ, GLASBENI PEDAGOG, PUBLICIST (* 1831)

Bil je sin Gašperja Maška, skladatelja češkega rodu, ki je od leta 1820 deloval v Ljubljani, in Amalije, ki je bila operna pevka. Po obeh je podedoval glasbeni talent. Leta 1854 je postal učitelj na glasbeni šoli v Ljubljani. Začel je izdajati prvo glasbeno revijo na Slovenskem, mesečnik Cecilia (1858-59). Umrl je star komaj 27 let.

LETA 1886 ROJEN ROBERT SCHUMAN

PRAVNIK IN FRANCOSKI POLITIK, OČE ZDRUŽENE EVROPE († 1963)

"Svoje politično poslanstvo je opravljal tako, kot da je duhovniška služba," je dejal o francoskem politiku Robertu Schumanu, pobudniku evropskega združevanja, Pierre Werner, predsednik vlade Luksemburga, Schumanove rojstne deželice. Njegov zgled dokazuje, da je tudi v politiki mogoče živeti dosledno po krščanskih načelih. Zgodovinskega 9. maja 1950, točno pet let po porazu nacizma, je v palači francoskega zunanjega ministrstva prebral znamenito Deklaracijo o ustanovitvi (francosko-nemške) Skupnosti za proizvodnjo premoga in jekla, s katero je sprožil proces evropskega združevanja. "Ponujamo roko našim včerajšnjim sovražnikom," je dejal, "ne samo zato, da se z njimi spravimo, temveč zato, da skupaj gradimo Evropo prihodnosti... Verjamem v krščanske temelje Evrope... Nočemo pohabljene Evrope, ustvariti moramo tako Evropo, da bodo vanjo sprejeti tudi narodi Vzhoda. "Te njegove daljne sanje se uresničujejo prav te dni, ko družina dosedanjih petnajstih članic Evropske unije sprejema v svoj krog deset novih držav, med katerimi je tudi Slovenija.

Schuman je bil praktičen vernik. Vsak dan je bil pri maši, živel je neporočen (celibat) in je svoje politično delovanje, kakor so napisali njegovi sodobniki, pojmoval kot svoj duhovni poklic laika. Pri svojem političnem delovanju se je navdihoval v spisih sv. Tomaža Akvinskega, francoskega katoliškega filozofa Jacquesa Maritaina in v družbenem nauku papeža Pija XII. Postopek za beatifikacijo je leta 1985 začel škof iz Metza Pierre Raffin, 22 let po Schumanovi smrti. Slabih dvajset let kasneje so končali z zbiranjem potrebnih dokumentov za škofijski postopek in proces nadaljevali v Vatikanu na Kongregaciji za zadeve svetnikov, kakor določajo pravila.

več o njem preberite v pričevanju 05_2004

nekaj njegovih misli:

• Vse nas mora prežeti prepričanje, da potrebujemo drug drugega, ne glede na položaj ali moč, ki nam je na voljo.
  
• Ljubosumno varovati lastno neodvisnost je naravno in upravičeno. Toda zares neodvisni smo le toliko, kolikor ne potrebujemo drugega. Vendar tako razumljena neodvisnost postane za nas šibkost, zato se moramo v lastno korist sprijazniti s tem, da se ji odrečemo.
  
• Vojni je treba odvzeti bistvo njenega obstoja, odstraniti celo skušnjavo, da bi jo sploh začeli. Treba je doseči, da vojna nikomur, niti najbolj brezvestni vladi, ne bo v korist.
  
• Demokracija dolguje svoj obstoj krščanstvu. Rodila se je tistega dne, ko je bil človek poklican, da v svojem pozemskem življenju uresniči dostojanstvo človeške osebe, v individualni svobodi, v spoštovanju pravic vsakogar in prek uresničenja bratske ljubezni v razmerju do vseh. Nikoli pred Kristusom niso bile izražene podobne ideje.
  
• Krščanstvo je učilo enakost vseh ljudi, otrok istega Boga, ki jih je Kristus odkupil, ne glede na raso, barvo, razred ali poklic. Pripeljalo je do priznanja dostojanstva dela in do dolžnosti, da se temu dostojanstvu vsi podvržejo.
  
• Krščanstvo je priznalo prednost notranjih vrednot, ki edine plemenitijo človeka. Vesoljni zakon ljubezni in usmiljenja je iz človeka naredil našega bližnjega; odtlej na njem temeljijo družbena razmerja v krščanskem svetu.
  
• Kristus je vse od začetka nasprotoval fanatizmu s tem, da je postal njegova najbolj vzvišena žrtev. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta.
  
• Krščanska civilizacija ni mogla biti rezultat nasilne in neposredne revolucije, ampak postopnega preoblikovanja, potrpežljive vzgoje, pod vplivom velikih načel usmiljenja, žrtvovanja in ponižnosti, ki so temelji nove družbe.
  
• Čudno se zdi, ko kdo ne pozna krščanstva in omejuje njegovo poslanstvo izključno na bogočastje in dobrodelost. Nasprotno: krščanstvo je nauk, ki hoče določiti moralno dolžnost za vsa področja, vsaj kolikor zadeva temeljna načela.
  
• Služiti človeštvu je dolžnost, enaka tisti, ki nam nalaga zvestobo lastnemu narodu.

LETA 1891 ROJENA VERA DANILOVA

SLOVENSKA POKLICNA IGRALKA († 1971)

Bila je otrok igralske in pevske družine. Igralca sta bila oče Danilo Cerar in mati Avgusta ter sestri Mira in Silva. Na odru je nastopala že kot otrok. Fran Govekar jo je 1906 honorarno sprejel v ansambel Deželnega gledališča v Ljubljani. Bila je ena prvih slovenskih poklicnih igralk. V tem gledališču je odigrala okoli sto dramskih, dvajset operetnih in nekaj opernih vlog. Poročila se je s češkim dirigentom in skladateljem Antoninom Balatko in čas po drugi svetovni vojni je preživela v Brnu.

LETA 1900 ROJEN ANTOINE DE SAINT-EXUPÉRY

FRANCOSKI PISATELJ IN LETALEC († 1944)

"Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno." Najbrž vsakdo ve, da to življenjsko modrost najdemo v knjigi Mali princ (1943), poetični pravljici, ki jo napisal in z risbami opremil francoski pisatelj in bojni pilot Antoine de Saint-Exupéry. V tej drobni knjigi, ki je prevedena v vse svetovne jezike in jo vedno znova tiskajo, pisatelj razkriva svojo otroško dušo.

... več o njem preberite v pričevanju 08_2000

nekaj njegovih misli:

• Kadar delamo samo zaradi tvarne koristi, si gradimo ječo in se zapiramo vanjo. Denar je pena, zato ne more ustvariti niče­sar, kar bi bilo vredno življenja.
  
• Ljudje se gnetejo v brzovlakih, toda pozabili so že, kaj so hoteli. Torej se vrte v začaranem krogu.
  
• Izkušnja nas uči, da ljubezen ni v tem, da se dva ozirata drug po drugem, ampak da gledata v isto smer.
  
• Vedno delamo tako, kakor da je nekaj, kar je vredno več kot človeško življenje.
  
• Ljudje hodijo dolgo časa drug ob drugem, ujeti v svoj molk ali v redke besede, ki nič ne povedo. Hipoma pa se pojavi ura nevarnosti in že se približajo človeška ramena. Ljudje spoznajo, da spadajo skupaj.
  
• Od vsakogar smeš zahtevati le to, kar zmore. Oblast temelji predvsem na razsodnosti.
  
• Človek biti se pravi čutiti odgovornost: sramovati se spričo revščine, čeprav je jasno, da je ni sokriv; ponosno se veseliti zmage, ki so jo priborili tovariši; prispevati svoj ka­men v zavesti, da pomaga pri gradnji sveta.
  
• Le v boju z ovirami najde človek pot do samega sebe.
  
• Veličina poklica obstoji morda predvsem v tem, da ljudi zbližujemo.
  
• Ko se bomo zavedli, kakšno je naše poslanstvo, čeprav je še tako nepomembno, šele tedaj bomo srečni. Samo takrat bomo lahko mirno živeli in mirno umrli, kajti to, kar daje smisel življenju, daje smisel tudi smrti.
  
• Najteže je soditi sebi, drugim je laže. Če se ti posreči,da se pravično obsodiš, si resnično modrijan.
  
• Najlepše veselje doživi človek vselej takrat, kadar to najmanj pričakuje.
  
• Zvezde pomenijo vsakemu kaj drugega. Popotnikom so vod­nice. Drugim so samo drobne lučke. Znanstvenikom so uganke.
  
• Za delavca, ki začenja graditi svet, se svet začenja vsak dan.
  
• Ljudje si ne vzamejo časa, da bi sploh kaj spoznali. Pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. Ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev.
  
• Najbolj mrzim vlogo opazovalca, ki neprizadeto gleda ali ravna. Nikoli ne bi smeli samo gledati. Biti moramo priče, sodelovati moramo in nositi odgovornost.
  
• Če iščem, sem že našel, kajti duh želi samo tisto, kar ima v posesti. Najti pomeni videti. Toda kako bi mogel iskati tisto, kar zame že ne bi imelo neki smisel?

LETA 1905 ROJEN FERDO DELAK

DRAMATIK, REŽISER, GLEDALIŠČNIK († 1968)

Goričan Ferdo Delak je svojo ustvarjalnost posvečal predvsem gledališču. Bil je dramatik, režiser, scenograf, organizator, upravnik in direktor raznih gledališč. V gledališkem prizadevanju je težil po uveljavitvi proletarskega gledališča in kolektivne drame. Posrečene so njegove dramatizacije Jurčičevega Desetega brata in Rokovnjačev ter Cankarjevega Hlapca Jerneja. Bil je tudi režiser prvega slovenskega celovečernega filma Triglavske strmine (1932) po scenariju Janeza Jalna.

LETA 1948 ROJEN PEDRO OPEKA

DUHOVNIK-LAZARIST IN MISIJONAR, BOJEVNIK UPANJA

Slovenski misijonar Pedro Opeka, ki je zaslovel po vsem svetu s svojim "malgaškim čudežem" - z vzornimi naselji, katera je gradil skupaj z najrevnejšimi domačini, v svoji avtobiografiji Bojevnik upanja, pripoveduje tudi o svojih starših. Bila sta med tistimi številnimi vernimi Slovenci, ki so morali po vojni zapustiti domovino, da so ostali pri življenju, po katerem so jim stregli krvoločni "rdeči" zmagovalci. Opekovi so našli zavetje v Argentini. Peter/Pedro je drugi od osmih otrok (rojen 29. junija 1948). Kot deček je pomagal očetu Lojzetu zidati. To delo mu je bilo všeč in nekega dne je pred očetom izgovoril "preroške" besede: "Tudi jaz bom nekoč gradil hiše."

Kako se je ta napoved uresničila, smo v Ognjišču že večkrat pisali.

Tako lahko preberete pogovor z njim v rubriki gost meseca 10_1996

- gost meseca 10_2000

ali v pričevanju 08_2006, kjer je spregovoril tudi o svojih starših. "Ko razmišljam o svoji mladosti ugotavljam, da sem veliko stvari, o katerih mislim, da sem jih odkril veliko pozneje, v resnici doživel že prej," piše Pedro Opeka v svoji knjigi.

nekaj njegovih misli:

• Globoko v sebi čutim, da je dobro, če se znaš čuditi tistemu, kar prihaja, se navdušiti nad lepoto, ki se ti ponuja. Če hočeš bolje razumeti skrivnost življenja, moraš iskati nepričakovano, pognati se moraš v neznano.
  
• Otroke učimo matematiko, tuje jezike in računalništvo. Ne sprašujemo jih, ali to želijo: to znanje je nujno. Isto velja za moralne smernice, zlasti za družinske vrednote.
  
• To, kar verujem, mi pomeni vse: Bog je Ljubezen. In živel bom za top sporočilo, za to, da ga bom prenašal vsem, ki jih bom srečeval.
  
• Bog nam je dal razum. Noben ateistični učenjak ne more dokazati, da Boga ni, in noben duhovnik ne more dokazati, da Bog je, razen s svojim življenjem in z brezmejno ljubeznijo.
  
• Biti moraš sredi resničnega življenja, da lahko začutiš pravo srečo ob nasmehu, zadovoljstvo ob zasledovanju prave smeri, v imenu cilja, ki je vreden tega imena.
  
• Če hočeš biti verodostojen in pravičen, moraš biti najprej skromen. Priznati moraš, da ne veš nič. In deliti življenje z ljudmi ter zaupati v tisto, kar se bo porodilo iz stkanih vezi ljubezni.
  
• Bog nam je dal razum in svobodo. Mi sami pa moramo misliti in izbirati. Svet je nepopoln prav zato, ker nekateri svobodo izkoriščajo v slab namen.
  
• Trdno verujem, da Božji duh, ki je ljubezen in usmiljenje, veje v srcu slehernega človeka.
  
• Zmeraj sem verjel, da je človek v svoji notranjosti dober. Ali ni vsakemu odraslemu človeku neznosen pogled na obraz otroka, katerega dostojanstvo je bilo izigrano in poteptano?
  
• To, kar verujem, mi pomeni vse: Bog je Ljubezen. In živel bom za to sporočilo, za to, da ga bom prinašal vsem, ki jih bom srečeval.

LETA 1998 UMRL JOŽE KOLOŠA-KOLOŠ

UMETNIŠKI FOTOGRAF (*1920)

Prve korake v svet fotografije je Jože Kološa napravil v ateljeju svojega očima v Murski Soboti, leta 1943 je dosegel naslov mojstra fotografije. Po vojni je deloval v Prekmurju do leta 1958, ko se je preselil v Koper, kjer je bil vodja fotoslužbe v Tomosu. Kot svobodni fotograf je leta 1972 ustanovil mednarodno kolonijo Koštabona (Umiranje vasi), leta 1976 pa pripravil potujoče fotografske razstavo po istrskih vaseh. Pomembno je prispeval k razvoju umetniške fotografije krajinskega in socialnega žanra.

LETA 2007 UMRL ALOJZIJ ŠUŠTAR

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT (* 1920)

"Nadškof Šuštar je neprestano spletal vezi miru, ljubezni in edinosti v Cerkvi in med verskimi skupnostmi, vezi resničnega prijateljstva med ljudmi, v globokem spoštovanju do vsakega človeka in njegovih prepričanj. To so potrdile dolge vrste ljudi, ki so se neprenehoma od njega poslavljale v teh dneh," je ob pogrebu upokojenega ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja 1. julija 2007 dejal njegov drugi naslednik nadškof Alojz Uran. Ko je breme prvega pastirja ljubljanske nadškofije pred desetimi leti preložil na ramena dr. Franca Rodeta, ki je kot kardinal vodil evharistično slavje za rajnega, se je naselil v Škofovih zavodih v Šentvidu. Zadnja leta je bilo njegovo glavno "delo" molitev. "V zavodski kapeli je na zadnji steni moj grb z geslom 'Božjo voljo spolnjevati'. Tako mi je to geslo, ki ga vsak dan ob obisku kapele gledam, hkrati izpraševanje vesti in prošnja, da bi mogel v teh razmerah spolnjevati Božjo voljo," je dejal v enem od pogovorov za Ognjišče (7/2004).

več:
F. Bole, dr. Lojze Šuštar se je vrnil iz Švice. Pogovor s tajnikom Sveta evropskih škofovskih konferenc: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1972), 6-10.
F. Bole, dr. Alojzij Šuštar se je vse življenje učil spolnjevati Božjo voljo - sedaj je to njegovo geslo. O novem slovenskem metropolitu govori njegova mama, brat, sošolec ...: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1980), 7-10.
F. Bole, Ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar je obiskal Slovence v Argentini. Pogovor ob prazniku Svete družine - dnevu izseljencev: Gost meseca, v: Ognjišče 1 (1983), 6-10.
F. Bole, "Prepričal sem se, kako imajo naši misijonarji prisrčen stik z ljudmi." Pogovor z ljubljanskim nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem o obisku v Afriki: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (1986), 6-10.
S. Čuk, Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar ima za sabo bogatih 70 let: Dogodek, v: Ognjišče 12 (1990), 22-23.
F. Bole, Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar o bližnjem papeževem obisku. "Prepričan sem, da bomo doživeli izredne dneve": Gost meseca, v Ognjišče 5 (1996), 6-10.
B. Rustja, Upokojeni nadškof dr. Alojzij Šuštar. "Gluhota je huda preizkušnja": Naši Preizkušani bratje, v: Ognjišče 7 (2004), 24-26.
S. Čuk, Nadškof Alojzij Šuštar. "Moje geslo 'Božjo voljo spolnjevati' sem skušal vedno uresničevati": Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2007), 20-21.
S. Čuk, Silvester. Nadškof Alojzij Šuštar. Ob stoletnici rojstva: Priloga, v: Ognjišče 11 (2020), 50-57.
knjiga: A. Jamnik, Naš nadškof Šuštar. Eden od očetov slovenske samostojnosti, Ognjišče, Koper, 2016. (razprodano)

nekaj njegovih misli:

• Vsakomur da Bog njegovo življenjsko nalogo. Komur da več talentov, bo od njega tudi veliko več zahteval.
  
• Vse je treba izročiti Bogu in zaupati. Treba je moliti in prositi druge za molitev. Tudi v najhujših težavah vse izročati Bogu.
  
• Kjer se v družbi kažejo znaki propadanja in razkrajanja, je to znamenje, da propada osebna odgovornost.
  
• Pred Bogom ne veljajo človeške sodbe, osebni izgovori in opravičila, edino veljavna je božja sodba.
  
• Pred ljudmi se človeku posreči marsikaj prikriti in si nadeti masko, pred Bogom nikoli.
  
• Kdor ni pripravljen spraviti se z Bogom in z ljudmi, kdor zavrača ponujeno spravo in noče odpustiti, se notranje spreobrniti in s tem začeti novo življenje miru in ljubezni, sam sebi izreka obsodbo in se s tem izključuje iz življenja.
  
• Komur je kaj do tega, da uresniči smisel življenja, da postane srečen in se vedno bolj razvija in živi v miru in zadovoljnosti v občestvu z drugimi, je za zapovedi in prepovedi ter za avtoriteto, ki jih oznanja in razlaga, hvaležen.
  
• Ni normalno razvitega človeka, ki bi bil brez vesti. Ravno v vesti in njenem svobodnem odločanju in v njeni odgovornosti prihaja do izraza dostojanstvo človeške osebe.
  
• Uveljavljanje lastne svobode ima svoje meje v spoštovanju drugih. Kar je drugim v škodo, tega človek v imenu svobode vesti ne sme storiti.
  
• Človek mora iti vase, sebe iskreno in odkritosrčno spoznati, da bo vedel, kaj mora storiti. Ali ne ve mati iz svoje notranjosti, kaj je njena dolžnost do otroka?
  
• Vest je kakor človekov obraz: vsak ima kljub vsej podobnosti z drugimi svoj čisto lastni obraz, ki je enkraten, poseben, nenadomestljiv in neizmenljiv.
  več ...

iskalec in zbiralec Marko Čuk