Na dan, ko se spominjamo spodbude sv. Janeza Pavla II. iz Assisija (27. oktobra 1986): "Kar smo opravili danes v Assisiju, ko smo molili in izpričali svoje prizadevanje za mir, moramo nadaljevati vsak dan svojega življenja." ... in papež Frančišek ob tridesetletnici (2016): »V sebi nosimo in pred Boga polagamo pričakovanja in tesnobo mnogih narodov in ljudi. Žejni smo miru, želimo pričevati za mir, predvsem pa potrebujemo molitev za mir, kajti mir je Božji dar in naša naloga je , da zanj prosimo, da ga sprejmemo in vsak dan gradimo z božjo pomočjo … Mi nimamo orožja, verjamemo pa v blago in ponižno moč molitve.« (Duh Assisija)  .... poglejmo v Zakladnico modrosti in si preberimo nekaj modrih misli o miru, ...

MIR

Gospod Bog, nakloni nam tudi mir, ko si nam vendar vse naklonil, mir pokoja, sobotni mir, mir brez večera! (sv. Avguštin)

Prosimo te za pravi mir, mir brez sovraštva, za mir, ki v sebi nima kali nove vojne. Za mir, ki nasprotnika ne ponižuje, ampak združuje v prijateljstvu. (sv. Hieronim)

Mir je treba ustvarjati dan za dnem in vzpostavljati od Boga hoteni red, ki prinaša popolnejšo pravičnost med ljudi. (sv. Pavel VI.)

Miroljuben človek več koristi kot učen. Miroljuben človek obrača vse v dobro. (Tomaž Kempčan)

V prizadevanjih za mir je vedno najpomembnejše spoštovanje sočloveka. Mir najde tisti, ki vzame nase njegov jarem, torej njegovo zapoved: Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. (papež Frančišek)

Mir je v naših rokah: ustvarja se s tisočerimi malimi dejanji vsakdanjega življenja. (Roger Etchegaray)

Biti srečen pomeni živeti v miru. V miru pa živi tisti človek, če ima dobroto v srcu, če ljudem strah izganja. (Anton Trstenjak)

Dokler bomo lačni miru in dokler iz naše družbe ne bomo izruvali nasilja, se Kristus ne bo rodil. (Mahatma Gandhi)

Kdor seje mir, žanje srečo. (ruski pregovor)

Samo v mirni vodi odsevajo zvezde. (kitajski pregovor)

Bolje tanek mir, kakor tolst prepir. (slovenski pregovor)

 več:

ZAKLADNICA MODROSTI - Zbirka Za luč in moč 1

Ko se je leta 1965 porajalo Ognjišče (sprva Farno kot glasilo župnij Postojna in Koper), je njegov ‘oče’ Franc Bole, takrat župnik v Postojni, imel stike z belgijskim študentskim duhovnikom Fernandom Lelottom. Ta je svoje mlade prijatelje duhovno hranil z drobnim, vsebinsko bogatim lističem Ognjišče naše Gospe. V vsakem je bila tudi Iskra za poživitev plamena: stavek, izrek, misel, vzeto iz Svetega pisma, spisov svetnikov ter del pesnikov in pisateljev, je z nekaj stavki pospremil s spodbudami za razmišljanje. Njegove Iskre so od vsega začetka žarele tudi v našem Ognjišču. Leta 1978 so izšle v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča. »Ta knjižica bi vam rada pomagala, da se za trenutek ustavite, premislite svoja dejanja in naredite načrt za naprej,« je v spremni besedi zapisal urednik Franc Bole. »Vzemite jo v roke zvečer, preden ležete k počitku, ali zjutraj, preden začenjate svoje delo.« Avgusta 1984 smo začeli z rubriko Zajemi vsak dan, ki je na dveh straneh nudila ‘požirke’ duhovnosti: izbrane misli iz knjig Svetega pisma, svetnikov in svetnic, religioznih mislecev, domačih in tujih pesnikov in pisateljev. Rubrika se je bralcem brž priljubila; pognala je globoke korenine in je ‘živa’ že nad trideset let. Misli so sicer oštevilčene – po dnevih meseca, vendar si lahko vsakdo poišče misel, ki ga nagovori in mu ‘polepša dan’. Leta 2001 je izbor življenjskih modrosti za vse dni v letu izšel v knjigi Misel za lepši dan, ki je v kratkem času doživela štiri ponatise. Ob tem toplem sprejemu se je že dalj časa porajala zamisel o novem izboru, ki ga imate zdaj v rokah.

V knjigi je zbranih 930 misli različnih avtorjev (280), urejene so tematsko (82 gesel od A do Ž), pri vsakem geslu je najprej misel iz Svetega pisma, sledijo misli svetnikov, blaženih in svetniških osebnosti, papežev, škofov in drugih učiteljev duhovnosti, na koncu so zlata zrna iz del domačih in tujih pesnikov in pisateljev ter ljudske modrosti v pregovorih. Želimo, da bi pogosto odpirali to malo ‘zakladnico modrosti’, da bodo vaši dnevi čim bogatejši!

pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Ločen od tebe
sem kot rastlina brez korenin.
Moja duša bo ovenela.

Ločen od tebe
sem kot golob brez peruti.
Moja duša bo nebogljena.

Ločen od tebe
sem kot jagnje brez ovce.
Moja duša bo brez varstva.

Ločen od tebe
sem kot studenec brez vode.
Moja duša bo vedno žejna.

Ločen od tebe
sem kot svetilka brez olja.
Moja duša ne bo nikomur svetila.

Bodi pri meni, moj Jezus,
zjutraj, opoldne in zvečer.
Bodi pri meni v mojih težkih
kot tudi v vseh lepih dneh.

J. Gnanabaranam, Pogled v nebo, v: Ognjišče 10 (2019), 29.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Duhovnik Fabio Rosini nas s knjigo Umetnost novega začenjanja vabi na preproste “duhovne vaje” … da bi se ob premišljevanju SP besedila o šestih dneh stvarjenja poskušali dokopati do duhovnih zakladov, ki nas bodo ponovno postavili na noge in nas prenovili. Z življenjsko modrostjo prežeto besedilo nas nagovarja in postavlja temelje za osebni odnos z Gospodom, odkriva vire zdrave duhovnosti, odpira drugačna obzorja in usmerja na pot novega upanja.

Učimo se ponižno, vztrajno in z nogami na trdnih tleh svoje resničnosti. Pisec v vsakem odstavku izžareva pastirsko ljubezen do človeka, ki išče življenje. Ni le preučevalec Svetega pisma, ampak je bolj duhovni oče, zanj je Božja beseda nekaj živega, kar se je učlovečilo – ponuja nam roko in vse besede potrjuje z osebnimi izkušnjami iz resničnih življenjskih dogodkov.

Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)

To ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in ... prebrali naenkrat … ne, s to knjigo moramo oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”. Hoče nas pripeljati k Očetu, ki daje življenje … preroditi se moremo le z Njim … ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje.
Zato jo bomo tudi na spletu brali vsak dan "po malem" ... da bi tako morda začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja" v nas ...

KRAJŠI POVZETKI BESEDILA IZ KNJIGE (branje za vsak dan)

Prvi dan stvarjenja: DAR ZAČETNIH DANOSTI
1. V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo
2. Sprejmimo življenje ... tudi neurejenost
3. Prva poklicanost
4. Prvi korak
5. Naj bo svetloba!
6. In bila je svetloba

Drugi dan stvarjenja: DAR PRIORITET
7. Kaj vam življenje daje ... in kaj ga uničuje
8. Življenje od nas zahteva poslušnost
9. Moja življenjska simfonija
10. Prednostne naloge
11. Molitveni odnos z Bogom
12.Takoj na začetku v pravo smer
13. Ponovimo poudarke drugega dne

Tretji dan stvarjenja: DAR OMEJITEV
14. Omejitve - za normalno življenje
15. Umevanje dobrega in hudega
16. Brez omejitev ne morem ljubiti
17. Odnosi pred svojimi apetiti
18. Hvala Bogu, da stvari ne gredo po moje
19. Sprejeti moram svoje omejitve
20. Ustvarjanje pogojev za rodovitnost
21. Omejitve naj omogočajo ustvarjalnost
22. Vzdržnost - da se počutimo bolje
23. Odrekanje Bog spremeni v mir in veselje

Četrti dan stvarjenja: DAR NAVDIHOV
24. Kakšna svetloba je v meni
25. Naučimo se prepoznavati svoje misli
26. Misli usmerjam k dobremu
27. Navdihi Svetega Duha me nagovarjajo
28. Nevarno prišepetavanje
29. Luč in tema
30. Ravne in krive črte
31. Razločevanje mkisli in preverjanje vsebine
32. Ponaredki dobrega in "sveta jeza"

Peti dan stvarjenja: DAR BLAGOSLOVA
33. Najboljše življenje - to, ki ga živiš
34. Bog življenje daje in ga vzdržuje
35. Tudi sami moramo nekaj narediti
36. V šoli hvaležnosti
37. Življenje je blagoslovljeno
38. Kako me Bog odrešuje?
39. On hodi z menoj in me blagoslavlja

Šesti dan stvarjenja: I. del - DAR PONIŽANJ
40. Vstajenje iz prahu v življenje
41. Ponižanja odpirajo vrata spremembam
42. Ozka steza ali široka pot
43. Vse hudo bo Bog obrnil v dobro

Šesti dan stvarjenja: II. del - DAR POVELIČANJA
44. Popotnica za razumevanje sebe
45. Moj pravi jaz
46. Moj lažni jaz
47. Ali se splača začeti znova?
48. Kdo sem v Božjih očeh?
49. Moška in ženska lepota
50. Vladati ali služiti?
51. Usposobiti se za posredovanje življenja
52. Oče on mati - dve imeni enega odnosa
53. Rodovitnost je naš končni cilj
54. Za koga živim?
55. Za polno življenje - dar živeža
56. Vredno je biti človek

Začetek vsebuje vse

Življenje se začne z oploditvijo. Vsako živo bitje ima edinstven genetski zapis, ki določa njegov razvoj. V spermiju in oplojenem jajčecu so zapisani vsi podatki, potrebni za nadaljnje razvojne faze – od dojenčka do starčka.
Takoj po združitvi spermija in jajčeca se izoblikuje genom oziroma načrt, ki določa življenjski razvoj bitja sredi zunanjih spremenljivk. Sledi obdobje prilagajanja temu načrtu, ko se izoblikuje osebna identiteta.

Če izdamo začetek, izdamo celoto. Če v celoti nekaj ne deluje, to pomeni, da smo se oddaljili od njene začetne zasnove. Če želimo začeti znova, se moramo vrniti na začetek, k viru svojega življenja – in tam bomo našli nekoga. Nismo namreč nastali iz sebe.

In še nekaj: vsak začetek ima svoj konec oziroma cilj, ki je že zapisan v genomu.

Duhovno razločevanje
Na platnicah knjige je kot podnaslov zapisano: Šest dni stvarjenja in začetek duhovnega razločevanja ... kaj je to to ... duhovno razločevanje? Rosini pravi, da je to "globoka bivanjska usmerjenost, ki narekuje vse naše odločitve in se razodeva pri naših izbirah. Je pot v novo življenje, sad odrešenosti in iskrenega otroškega odnosa do Očeta, ki ga posluša z odprtimi ušesi."
Razločevanje nam pomaga, da v besedilu – če se mu približamo spoštljivo in z zgoraj omenjeno naravnanostjo – odkrijemo neslutene zaklade.

"Meni je ta pot k svetlobi in razločevanju med dobrim in še boljšim zelo pomagala. Razločevanje je namreč ključ do spoznavanja in ohranjanja vsega lepega. Je ključ do osebnega odnosa z Očetom, njegovim Sinom Jezusom Kristusom in Svetim Duhom, ki oživlja. ... Če si spoznal iskrenost in lepoto, te hinavščina in grdota spravljata v zadrego. Če si spoznal ljubezen, se ti greh studi.
In vse to so sadovi duhovnega razločevanja!"

... še nekaj nasvetov ...
- duhovnega potovanja s to knjigo, ne moremo opraviti brez molitve. Zato boste v njej našli tudi nekaj praktičnih nasvetov za pogovor z Bogom. Vendar to niso molitvene tehnike. Kdor pričakuje samo to, lahko spregleda veliko drugega. Do duhovnega razločevanja pridemo v pogovoru z Gospodom; razločevanje namreč ni neka pridobljena spretnost, temveč odnos.

- namen te knjige je, da bi nas pripeljala k Očetu, ki daje življenje, kakršnega nam je razodel Jezus iz Nazareta. Začeti znova pomeni preroditi se. Tega ne moremo narediti sami. Za to potrebujemo Očeta, ki daje življenje.

- Beseda vsebuje dejavno moč, ki se razodeva v zakramentih. Eno je kar tako prebrati besede “pošlji svojega Duha” ali “to je moje telo”, nekaj povsem drugega pa izgovoriti jih v moči zakramentalne liturgije, jih izkusiti. Božjo besedo, ki uresničuje, kar oznanja, - moramo povezati s svojim življenjem. Kadar določen svetopisemski dogodek povežem s svojim življenjem, odkrijem v njem izredno moč. Znajdem se znotraj Božjega delovanja ...

- potrebujemo pa tudi pomoč odraslega kristjana – duhovnega voditelja ali spovednika –, ki je duhovno zrelejši od nas, da preverimo, ali se nismo morda ujeli v past. To je nepogrešljivo. Če se o svojih duhovnih spoznanjih z nekom ne pogovorimo, smo v nevarnosti, da zaidemo v duhovno zmoto. ...

Podajmo se zdaj na začetek: odprimo Sveto pismo na prvih straneh ...

... gotovo boste presenečeni ... to prvo poglavje je bilo napisano veliko kasneje, kot druga šele v babilonskem izgnanstvu začno Izraelci zbirati poročila o svoji zgodovini od Abrahama naprej. Spoznajo, da je njihovo izgnanstvo posledica dejstva, da so zapustili Boga in pot življenja. Po vrnitvi iz izgnanstva ponižani in ‘prizemljeni’ Izraelci na podlagi svojih zgodovinskih in modrostnih izročil napišejo začetna poglavja Svetega pisma. Morda so prvo poglavje napisali kot zadnje? ...

... prvo poglavje Svetega pisma je napisalo ljudstvo, ki se je po neštetih napakah in padcih poskušalo postaviti na noge in svoje potomce podučiti, kako naj živijo. Besedilo izraža bolečino in obenem hvaležnost ljudstva, ki se je naučilo prav ceniti Božje darove šele potem, ko jih je izgubilo in spet dobilo nazaj. Ljudstva, ki se želi z obujanjem preteklosti izogniti podobnim napakam v prihodnosti.
Modrostno poročilo o začetkih predstavlja pot življenja in jo razlaga, da bi lahko po njej vsi varno hodili.

Teme so razvrščene v logičnem vrstnem redu odkrivajo vire zdrave duhovnosti, ‘genom’ človeškega in kozmičnega življenja, da bi lahko zaživeli v skladu z Božjim načrtom.
Poročilo o stvarjenju je najbolj univerzalna podoba vsakega začetka, ker vsebuje začetek vsega. Težko bi našli katerokoli drugo svetopisemsko besedilo, ki je tako urejeno in uravnoteženo. Napisano je v veličastnem, liturgičnem ritmu, ki doseže svoj vrhunec s stvarjenjem človeka ...

pripravlja in izbira Marko Čuk

Kratke misli Anselma Grün ... da bi odkrili bogastvo svoje duše.

Duša je podoba za človeško bitje - v dobrem in slabem. Poznamo »brezdušne« ljudi, ki so hladni, brez ljubezni, pohlepni in cinični - pa tudi take, ki so prave »duše«: ki izžarevajo toplino ...in se dobro počutimo v njihovi družbi.
p. Anselm Grün v kratkih besedilih pričujoče knjige razmišlja "kaj povzroča bolezen v duši in kaj je zanjo zdravilno? Kaj jo poživlja, ji daje moči, jo hrani?" Pater ne predpisuje posebnih receptov.
»Vaša duša sama ve, kaj ji dobro dene,« pravi. Človek (duša) potrebuje izvire, iz katerih lahko črpa.... potrebuje korenine in krila. ... svobodo in širjavo in ... Človek zacveti, ko se počuti ljubljenega in ima rad samega sebe ...in bližnjega ...  ko zajema moč, in prihaja v sozvočje s samim seboj ... kadar je v sozvočju z drugimi, kadar najde navdih ...

Spraševati se moram: Kaj je zame pomembno? Kje se v meni pretaka življenjska moč? Ali čutim, da sem povezan z Bogom ... črpam iz svežih izvirov.
Bog je velikodušen, podarja mi ta čas. Jaz pa sem tako majhen, premalo razmišljam o sebi, premalo časa si vzamem zase ... osto tako majhen v odnosu do sebe. Premalo skrbiom zase in privoščim si premalo časa.
Iz miru prihaja moč Dokler sem notranje razrvan, ne morem zaznati moči, ki se pšretaka v meni. Potrebujem miru, da bi odkril moč, ki se skriva v meni.
Ljubezen poživlja ... Ali znam ljudi povezati z njihovo ljubeznijo. Znam pokazati, kej pomeni ljubiti in biti ljubljen
Veselje širi srce, postaja izraz hvaležnosti, omogoča mi, da prepoznam lepoto, ki me obdaja
Globoko v sebi moram najti povezavo s prostorjem tišine.... tu je začetek ozdravitve.
V sebi čutim hrepenenje po odnosu, ki bo obogatil mojo dušo.
Tako bom življenje doživel kot neizmerno moč, nekaj dobrega, za kar se splača truditi in ...ga živeti "na polno" (...)

iz vsebine

Božji dih, vonj ljubezni
Zame je pomembno, da začutim odnos z Bogom, tako kot svoje dihanje. Perzijski sufijski pesnik Rumi je nekoč rekel, da je Božji dih vonj ljubezni. Ta podoba mi je pomagala, da sem v svojem dihanju okusil Božjo ljubezen. Predstavljam si, kako se z dihanjem vame priteka Božja ljubezen in prodira v vse dele mojega mojega telesa in moje duše. S tem ko zavestno spremljam svoje dihanje, telesno čutim odnos do Boga. Božja ljubezen se pretaka vame in z dihanjem jo zaznam, pride v moje spoznanje. Kadar čez dan ne čutim odnosa do Boga, mi pomaga, če ponovno zavestno vdihnem in izdihnem ter si predstavljam, da se tako vame pretaka Božja ljubezen. S primerom dihanja si lahko predstavljam in tudi začutim moj odnos do Boga.

Moliti dobro dene
Boga smemo prositi za vse, zase ali za druge ljudi. Včasih pa smemo izkusiti tudi učinkovitost molitve, tako da gre nam ali drugim bolje, da je neka bolezen ozdravljena. Toda to ni samo po sebi umevno. V vsaki molitvi namreč dodajamo: »Zgodi se tvoja volja!« Boga ne moremo z molitvijo prisiliti, da bi nekaj storil. Lahko ga prosimo. V prošnji se že spreminja naša situacija. In včasih smemo doživeti tudi čudež, da se nekaj resnično spremeni. Če molim za nekoga drugega, dobim več upanja zanj, in tako ga lahko srečam z večjim zaupanjem. Pogosto v molitvi spoznam, kaj bi lahko drugemu rekel. Molitev spreminja mene in moje odnose. Smem zaupati, da Bog v drugem sproža nove misli, ga napolnjuje z mirom in zaupanjem.

Molče pred Bogom
Molk pred Bogom je v tem, da vstopim v notranji prostor molka, v katerem Bog že biva v meni. V tem prostoru molka postanem eno z Bogom in hkrati s samim seboj. Tukaj lahko doživim, kar je Kierkegaard nekoč poimenoval kopanje duše v molku. Moji duši molk dobro dene. Molk je tako kot ležanje v kopalni kadi. Vsa umazanija odpade z mene. Lahko se sprostim. Počutim se objetega z Božjo ljubeznijo.

Darilo
Hvaležnost je temeljna drža v odnosu do Boga, pa tudi v odnosu do lastnega življenja. Hvaležni smo za ljubezen, ki jo smemo čutiti. Spoznavamo, da je ljubezen konec koncev vedno dar, ki si ga ne moremo preračunljivo prislužiti. Je skrivnost, ki nas v globini povezuje drugega z drugim. Ta hvaležnost potrebuje – kot to vedno velja za duhovnost – nek izraz. Gre za to, da vadimo hvaležnost v vsakdanjiku in drugemu skozi majhna znamenja – z besedo ali simbolom – vedno pokažemo, da smo opazili, kaj je storil ali storila za nas. A ne zahvaljujemo se le za to, kar nekdo stori, kar nekdo reče, ampak tudi za njegov obstoj. Včasih drugemu dobro dene, da se preprosto zahvalimo, da je tak, kot je, da je na naši strani, da smeva drug drugega ljubiti.

Edina molitev
Mojster Eckhart je zapisal: »Če je edina molitev, ki jo kdaj izrečeš v svojem življenju: 'Zahvaljujem se ti,' bo to zadostovalo. « Mnogi ljudje prosijo Boga, da bi jih naredil močnejše, bolj zdrave in bolj uspešne. Sprejeli bi se lahko le, če bi postali takšni, kot si sami predstavljajo. Zato hočejo vpreči Boga. Mojster Eckhart pravi, da je najgloblja molitev zahvaljevanje. Eckhart ne pravi, za kaj naj bi se zahvaljevali. Preprost »hvala ti« je dovolj. To lahko izgovarjam vedno in povsod. Če se mi nekaj posreči, molim: »Hvala ti!« Če se mi nekaj ne posreči, je že težje izgovoriti to molitev. Toda kadar jo kljub temu uspem izustiti, bom dogodek doživel drugače. Sredi neuspeha sem vendar v miru s seboj. Zahvaljujem se ti, da sem se osvobodil svojih iluzij. Zahvaljujem se ti, da sem vedno v dobrih, Božjih rokah.

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZGODBE KAŽEJO NOVO POT (zbirka Zgodbe za dušo 13), zbral in uredil: Božo Rustja, 192 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 7,90 €, s kartico zvestobe: 7,11 €

Znameniti slikar Pablo Picasso je prišel k mizarju, da mu naroči omaro iz mahagonijevega lesa za svojo hišo. Da bi razložil, kakšna naj bo, je v nekaj potezah narisal načrt na košček papirja, ga izročil mojstru ter vprašal: »Koliko bi to stalo?«
»Čisto nič,« je odgovoril mizar. »Samo podpišite se na skico.«

Zgodbe kažejo pravo pot, 103

Pri Ognjišču vam že 25 let ponujamo zgodbe (od adventa 1997). Take, ki govorijo o odpuščanju, dobroti, molitvi, o govorjenju in poslušanju. Take, ki nam odpirajo oči, da ne bi bili slepi za svoje napake, in one druge, ki v nas budijo dobrotljivost in ljubezen. To so naše zgodbe, ‘Zgodbe za dušo’. Tudi trinajsta knjiga prinaša kratke zapise, ki na sodoben način prinašajo vsebine, o katerih govori krščanstvo.
Poglavja v knjigi: Usmiljeni, Iskati nebo, Govoriti in poslušati, Dobro seme, Slepi za svoje napake, Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti
Posebna poglavja z zgodbami o dobroti (Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti), namenjena predvsem tistim, ki z dobroto širijo krščanstvo in služijo drugim ljudem in jih razveseljujejo.
Barvne fotografije in molitev ali razmišljanje ob koncu vsakega poglavja.
Vzemite jih v roke in jih berite z odprtim srcem. Naj tudi vam kažejo (novo) pot. (Božo Rustja)

izbira Marko Čuk

Duhovnik Dušan Jakomin je svoje življenje in delo posvetil tržaškim Slovencem. V knjigi opisuje igrivo otroštvo, težke semeniške čase, likvidacijo, ki mu je bila namenjena, a je namesto nje leta 1949 pel novo mašo. Nadaljuje s spomini na duhovniško službovanje v zamejstvu, opisuje kulturni razcvet Trsta po vojni ter svojo zborovodsko in časnikarsko službo. Odprt je za sodobne družbene tokove, a ostaja iskriv pričevalec minulih časov.

nekaj misli ob prebrani knjigi:
Gospod Dušan Jakomin je v svojem življenju in delovanju s svojo duhovniško zavzetostjo našel veliko izgubljenih ovc, to je veliko iskalcev resnice in pravice in svetosti, in jih pripeljal v Gospodovo čredo. In v svojem življenju in delovanju je z ljubeznijo do svojih ljudi in do svoje zemlje našel veliko izgubljenih drahem, to je veliko narodnega blaga in ljudskih običajev, in jih zbral v svojih člankih, knjigah in na razstavah.
Koliko prisrčne dobrote in ljubezni, koliko veselja do življenja in dela veje iz njegovih besed; besed, ki jih govori samo tisti, ki v življenju najde svojo pravo pot in vse dni zvesto hodi po njej. Zvest samemu sebi, zvest svojemu poklicu, zvest Bogu in zvest človeku. (Dr. Jurij Bizjak, koprski škof)

Delovno verzijo knjige sem prebral na mah in užival v raznoliki vsebini. Bralca pritegne iskrena pripoved, zavezanost res­nici in pravici ter avtorjev pogum in kljubovanje avtoritetam, ko je šlo za obrambo verskih, narodnih in kulturnih vrednot. Pričujoči spomini so dragocen dokument slabo znanih razmer v slovenski Istri pred drugo svetovno vojno, predvsem pa delovanja in doživljajskega sveta primorskega duhovnika, ki je do današnjih dni pravzaprav Čedermac, duhovni varuh svojega ljudstva. (Jože Možina)

To je zgodba v slovenski Istri rojenega človeka, ki se je odločil za duhovniško poslanstvo in se v razburkanih letih 20. in 21. stoletja soočal najprej z zaničevalnim odnosom cerkvene hierarhije do slovenstva, nato z desnim in levim totalitarizmom, vendar tudi s sila lepimi trenutki sobivanja v škedenjski župniji z msgr. Jakobom Ukmarjem. Gre za osebni zapis, istrsko-tržaško sago, v kateri si sledijo najrazličnejši obrazi, mali in veliki dogodki, odtenki svetlobe in senc, trenutki sreče, navdušenja in žalosti. Jakominova knjiga je pisana brez dlake na jeziku, vsakemu pove svoje, zato bo gotovo naletela na kritike tako v določenih cerkvenih krogih kot tudi v naši na desno in levo razdeljeni skupnosti. (Saša Rudolf)

To so osebni spomini, dnevnik, branje, ki ga ponuja pisec. Sprejmi ga tako, kot je napisano, kakor vsak dnevnik. Verodostojnost pa je na vesti tistega, ki piše. To je poštenost, resnicoljubnost, zvestoba glede poročanja o dogodkih, da se je to, o čemer piše, zares zgodilo, da ni delo domišljije ali olepšanja, marveč pristnega spomina. Doživetja so nekaj 'svetega', ker so del osebnosti in ščasoma nekatera celo postanejo zgodovina. V poročanju sem hotel biti vreden bralčevega zaupanja.
Začel bom pri družbeno-političnih razmerah, ki sem jih doživljal. Hočeš nočeš pustijo v življenju svojo sled.
V otroštvu in v študentskih letih smo slišali govoriti o stari Avstriji, oče in mama sta bila v začetku avstrijska državljana, oče je bil avstrijski vojak in mi je rad pravil o svojem vojaškem služenju v Galiciji. Nono Miha Turk Črmal, mamin oče, mi je govoril z vso spoštljivostjo o cesarju, kakor vsi starejši ljudje, župnik Avguštin Zlobec mi je rad pripovedoval o avstrijskih časih.
Rodil sem se kot italijanski podložnik (suddito), nato sem postal italijanski državljan. 8. septembra 1943 je bil razpad italijanske države, po tem datumu je sledil razpad državne avtoritete in v našem delu slovenske Istre smo nekako 'živeli v zraku', prepuščeni sami sebi. Od 2. oktobra 1943 smo postali del Operacijske cone Jadranskega primorja pod nemško upravo. Kot vsi sem potreboval nemški dokument (Passierschein) za premikanje po naših krajih. Spomladi 1945 smo bili del cone B pod jugoslovansko upravo; po letu 1947 v okviru Svobodnega tržaškega ozemlja, ki ni nikoli zares zaživelo.
Prve dni oktobra 1945 sem se preselil iz Istre v Trst in v Gorico zaradi študija in tako sem postal del cone A pod zavezniško vojaško upravo. Od 26. oktobra 1954 sem zopet italijanski državljan.
V tem času sem z menjavo držav doživljal tudi zamenjavo denarja: lire, jugolire, razni 'boni' ali nadomestila za bankovce, dinar, zopet lire in končno evro. Vrstili so se premiki krajevnih in državnih meja.
Po kratki dobi življenja na vasi, ko sem okusil lepoto, idilo tega časa, sem se kot devetletnik preselil, po mamini odločitvi, v mesto, v Trst, v širši svet večje odprtosti. Gojil sem tesne osebne stike z istrskimi, goriškimi, s tržaškimi in z beneškimi Čedermaci, oddaljenimi od tedanje vatikanske politike. Stebri! Kakšna življenjska šola! Z njimi sem spoznal našo stvarnost.
Leta 1949 je partija odločila, naj se me likvidira, rešili so me vaščani. Leto 1949 je bilo tudi leto mojega mašniškega posvečenja, nove maše, doma prepovedane, zato sem kot novomašnik maševal v Trstu. Deležen sem bil semeniške 'vzgoje', ki pa sem jo obšel, a me je utrdila, da sem se še bolj oklenil lastnega prepričanja, ki je vznikalo iz družinske vzgoje in vzgoje okolja, v katerem sem rasel. Sedemnajst let v vsakdanjem stiku z g. Jakobom Ukmarjem mi je dalo dokončno smer, spoznanje, kritičnost, vztrajnost.
Spoznaval sem, da so med pristnimi ljudmi tudi dvorni, bolje režimski, intelektualci, časnikarji in zgodovinarji, mojstri v zamolčevanju. Občudoval sem svetel čas Borisa Pahorja.
Imel sem tri velike življenjske 'prijatelje': računalnik, radijski mikrofon, televizijsko kamero, vse tri … na oltarju. In vse to te naredi majhnega, kritičnega do sebe, željnega nadaljnje notranje bogatitve. Pa glasba, stalna spremljevalka! In številni prijatelji!
Nisem gledal na dogodke z okna, bil sem običajno … na cesti. Doživel sem čas stiske: fašizma, kratko dobo nacizma in komunizma, da, žrtev treh režimov; v tragiki, ko je jugoslovanska in slovenska revolucija umorila na tisoče Slovencev. Tragične dneve, ki te spremljajo v življenju, nosiš v sebi.
Živel sem v času osmih papežev, nazadnje doživel veliki dar papeža Frančiška, šestih škofov, šestih župnikov. Vse življenje vseskozi kaplan, po duhu bliže ljudstvu.
Povsod, kjer sem bil, je bilo lepo. Živel sem z eno besedo: iskreno, srečno. Bogu pa sem se več zahvaljeval, kot ga prosil.
Dušan Jakomin

 pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Z besedo blagoslova / se prijazno pozdravimo / in prav tako poslovimo.

Z besedo priznanja / drug drugemu izkažemo / čast in spoštovanje.

Z besedo pohvale / najbolj lepo izpovemo, / da znamo drug drugega ceniti.

Z besedo miru / se drug drugemu opravičimo / in si tudi iskreno odpuščamo.

Z besedo prošnje / si med seboj povemo, / kaj drug od drugega pričakujemo.

Z besedo zahvale / pa vsakemu človeku / izpovemo,kako veseli smo, / da ga imamo.

R. Breitenbach, Pogled v nebo, v: Ognjišče 10 (2018), 90.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

iskalec in zbiralec Marko Čuk

V začetku leta 2003 je zbiratelj, prevajalec in urednik Božo Rustja.pripravil za tisk peto knjigo iz zbirke Zgodbe za dušo, ki je izšla meseca marca.
"Ljudje si želimo živeti v urejeni družini. Za mlade je to celo ena največjih vrednot. Žal pa je resničnost pogosto drugačna. Številne družine so razbite, ločitve pogoste. Družinski člani so vse manj skupaj in potrošniška miselnost jih vodi k temu, da iščejo predvsem materialne dobrine tudi za celo zapostavljanja medsebojnih odnosov in urejenega družinskega jedra, ki bi lahko v času življenjskih viharjev postalo najboljše zavetje družinskim članom. Zgodbe iz te knjige želijo bralce spodbuditi, kako obnoviti vero, utrditi upanje in osvežiti duha ljubezni, razumevanja in medsebojnega spoštovanja ter darovanja v družini," je zapisal Božo v prvi predstavitvi februarja 2003.

Tudi ta knjiga je šla hitro med bralce, v dobrem letu je bilo prodanih 6.000 izvodov in v naslednjih treh letih sta izšli še dve izdaji. Julija leta 2012 je izšla prenovljena izdaja (1.500 izvodov), ki smo jo čez dve leti morali ponatisniti.

Kaj nam prinašajo Zgodbe za srečo v družini? - Najprej spregovorijo o odnosu mož - žena in takoj na začetku ponujajo formule (majhne in preproste stvari), pravila (nikoli jeze, sebičnosti, kričanja, iskanja napak, pripomb...), dragocenosti ... in prošnjo: naj se poti moža in žene vijeta tako, da se bosta združili ... da bo veter vedno na njuni strani, sonce naj jima sije v obraz, naj pada dež na njuno polje, luč prijateljstva naj vodi njune skupne korake ... usmiljeni Gospod naj ju nosi na dlaneh in Duh ljubezni naj poišče bivališče v njunih srcih. ...Potem pridejo otroci: in zgodbe v tem poglavju prinašajo veliko nasvetov staršev otrokom na pot ... pa tudi zapovedi za odrasle, kaj pomeni biti oče, mati, kaj lahko oba skupaj in vsak posebej otroku ponudita za pot življenja ... Kaj je potrebno, da sta dva lahko oče in mati?  ... kako si lahko mož in žena pri tem pomagata, kako pomembna je materina ljubezen do otrok ... Zgodbe pripovedujejo tudi o tem, kako naj otroci kot bratje in sestre živijo v družini, si medsebojno pomagajo, se žrtvujejo drug za drugega in ne prinašajo v družino sebičnosti ... Kako pomembno je v družini upanje? ... dajati je treba upanje, da lahko govorimo o družinski sreči, biti moramo ljudje blagrov: najti svoje veselje v sreči drugih, videti dobro za druge, se obnašati do vseh naokoli spoštljivo in dostojno, posvečati svoje življenje iskanju Božje pravičnosti in odpuščanja vsem, si prizadevati za mir, narediti prvi korak na poti odpuščanja in sprave ... Kako pomembno je odpuščanje v družini ...kako pomembno spoznanje, da je tvoja sreča v sreči drugih? Tudi o tem govorijo zgodbe, pa o pravilni in napačni vzgoji (deset zapovedi, če hočeš otroke slabo vzgojiti), sprašujejo, kaj bi se zgodilo, če bi prišel v tvojo hišo Jezus, za en dan? ... kako lahko malenkosti ustvarijo odličnost ... v družini seveda ne sme biti prostora za zavist, veliko se je treba pogovarjati, iskati (in najti), postaviti Boga v središče, usmerjati, spraševati ... pripraviti pa se moramo tudi na osamljenost ... in sklep za srečo v družini: vsi člani družine morajo biti predvsem zvesti samemu sebi, razumeti, da življenje izgubi pomen brez ljubezni in služenja drugim ...kdor ni sposoben odpovedi in žrtve, nikoli ne bo zaživel svojega življenja ... ... tudi ko našega dela in prizadevanja nihče ne vidi, ko našega truda ne opazi in našega napora nihče ne pohvali ... ga Bog vidi in opazi. Če svoje napore v ljubezni združujemo s Kristusovo ljubeznijo, je to že zapisano v Božji ljubezni, tudi takrat in morda predvsem takrat, ko nam nihče ne da priznanja za to. (Marko Čuk o knjigi)

iz vsebine

BOŽIČNI PAJEK
Legenda pripoveduje o zanimivem dogodku, ki sta ga na begu v Egipt doživela Jožef in Marija.
Ko se je zvečerilo, si je sveta družina morala poiskati zavetje v votlini. Bilo je mrzlo in zjutraj je bila zunaj slana. Pajek je videl dete Jezusa in v srcu se mu je porodila misel, da bi naredil nekaj, s čemer bi Božje Dete in vso sveto družino
obvaroval pred mrazom. Vedel je, da lahko naredi samo eno stvar in sicer tisto, katero zna.
Tako je na vhodu v votlino spletel mrežo, da bi jo kot zavesa branila pred mrazom.
Sveto družino pa so zasledovali vojaki, ki jih je  poslal Herod, da bi izpolnili njegovo kruto povelje.
Ko so prišli do vhoda v jamo, so jo hoteli preiskati, a ko je stotnik videl, da je vhod prepleten s pajkovo mrežo, je dejal: »Poglejte, pajkova mreža. Nepoškodovana je, zato je nemogoče, da bi pred kratkim kdorkoli vstopil vanjo, kajti sicer
bi bila mreža pretrgana.
Vojaki so šli naprej in nadaljevali svoje iskanje.
Tako je pajek rešil sveto družino.
Nekateri pravijo, da zato božično drevo krasimo z bleščečimi trakovi. Spominjali naj bi nas na niti pajkove mreže, ki je stala na vhodu jame, kjer je bila sveta družina. Sneg, s katerim posujemo božično drevesce ali božično ikebano, pa
nas spominja na slano in mraz, pred katerima je pajek želel zavarovati sveto družino.

Pomenljiva in zgovorna legenda pa skriva v sebi še globljo misel: Bogu je pri srcu družina in ima rad otroke, zato jih varuje in zanje skrbi.
Le mi smo izgubili vero v to Božje varstvo. Ne verujemo več, da Bog z vsakimi lačnimi usti, ki jih da družini, pokloni tudi dvoje marljivih rok, in da njegov angel v hišo, kjer so nova lačna usta, prinese tudi novo žlico.

OTROKOV NASVET STARŠEM
Moje roke so majhne. Prosim, ne pričakujte, da bom vedno čisto pravilno pospravil posteljo, narisal sliko ali vrgel žogo.
Moje oči še niso videle toliko sveta kot vajine.
Prosim, dopustita mi, da si ga ogledam na svoj način brez nepotrebnih omejitev.
Domače naloge bodo vedno, toda jaz bom majhen le nekaj časa. Prosim, vzemita si čas, ko mi jih bosta pomagala delati.
Moja čustva so nežna. Prosim, bodita občutljiva za moje potrebe. Bodita do mene tankočutna, kot bi rada videla, da so drugi do vaju.
Sem poseben Božji dar. Cenita me, kot Bog želi. Vodita me, da bom živel, in vzgajajta me na ljubezniv način.
Vajine spodbude potrebujem, da bom zrasel, zato me ne grajajta preveč ostro. Poskušajta popraviti moje obnašanje, ne da bi me zapostavljala kot osebo.
Pustita mi svobodo, da se bom odločal. Pusti mi, da se bom zmotil in lahko učil iz napak.
Tako bom pripravljen, da se bom kot odrasel človek odločal modro in preudarno.
Ne popravljajta del, ki sem jih jaz naredil. S tem mi dasta vedeti, da moji napori niso po vajini zamisli. Vem, da vama je to težko, a ne primerjajta me z mojim bratom ali sestro.
Ne bojta se me za kakšen konec tedna dati na počitnice.
Otroci potrebujemo kakšen teden bivanja od doma, kakor tudi starši potrebujete, da preživite kakšen konec tedna skupaj. S tem mi pokažeta, da je vajin zakon nekaj posebnega in da posebej negujeta vajin odnos.
Prosim, dajta mi dober zgled in me redno jemljita s seboj k maši. Rada me peljita k verouku.
Lepo mi je in koristilo mi bo, če se bom čim več naučil o Božji ljubezni.

VSTANI, SIN!

Oče je trkal na vrata sinove spalnice.
»Robi, Robi!« je poklical, »zbudi se!«
Robi je odgovoril: »Ne bom vstal, oči.«
Oče je tokrat povzdignil: »Vstani! Sobota je in moraš na trening.«
Robi je odgovoril: »Nočem na trening.«
»Zakaj ne?« je vprašal oče.
»Zaradi treh reči,« je odgovoril Robi. »Trening je tako ‘brezvezen’, otroci me zafrkavajo in sovražim treninge. Se posebej ob sobotah.«
Oče se je jezen naslonil na vrata. »Sedaj pa ti bom jaz navedel tri razloge, zaradi katerih moraš na trening. Prvič, ker je to tvoja dolžnost, ker si član moštva, drugič, ker imaš štirideset let in tretjič, ker si trener moštva!«
V naši dobi je polno odraslih, ki se ne osamosvojijo, ampak ostanejo doma kot nekakšni mamini sinčki in starši jih razvajajo. Ne ustvarjajo si svoje družine in ne zaživijo samostojnega življenja, ker jim je ‘ob mami’ najprijetneje. Nikoli
niso sposobni stopiti v odpoved in žrtev, a tudi nikoli ne bodo zaživeli svojega življenja.

izbira in pripravlja: Marko Čuk