iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Marija, Mati Odrešenikova
in tudi naša Mati,
vrata nebeška
in morska zvezda,
pomagaj ljudstvu, ki pada,
pa se trudi, da vstane.
Pridi na pomoč Cerkvi,
razsvetli svoje zveste otroke,
utrdi vernike
na vseh koncih sveta,
privabi oddaljene
in spreobrni tiste,
ki jih je zasužnjilo zlo!

In ti, Sveti Duh,
bodi vsem počitek v naporih,
zavetje v pripeki,
tolažba v žalosti,
uteha v bridkosti,
upanje večne slave.

sv. Janez Pavel II. v: Ognjišče 5 (2012), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

z knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Zavračanje omejitev razkriva našo ranljivost, negotovost, revščino, ... stopnja naše odvisnosti od nečesa se kaže v tesnobi. Kdor je zaradi nečesa utesnjen, je od tega odvisen. Kaj pa izhod iz odvisnosti?

“Poberi se, Satan, kajti zapisano je: Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi!”«

Hudičeva prevara ni v tem, da smo ljudje odvisni, ker je to neizpodbitno dejstvo. Življenja si nismo dali sami, ampak smo ga prejeli. Zato je vsaka trditev o naši neodvisnosti neumna utvara. Vprašanje pa je, od koga to življenje prejemamo. Ne od stvari, ki so nežive in nam ga zato ne morejo dati, temveč od nebeškega Očeta, ki je vse ustvaril.

Zato smo dolžni častiti in ubogati samo Boga in nikogar drugega. Cerkvi pa smo poslušni zato, ker smo po njej poslušni Bogu, in ne obratno.
Odgovor na človeško nemoč, ki nam ga je dal Kristus, je v popolni prepuščenosti Očetu. To pa je sad milosti in ne naših prizadevanj. Edini most med nami in polnim življenjem je Gospod Jezus Kristus, ki nam daje svojega Duha, da bi tudi mi postali Božji otroci.

Če pozorno pogledamo, so za Jezusa človeške omejitve priložnost za utrditev povezanosti z Očetom, priložnost, da mu izkaže svojo sinovsko vdanost. Lakota je za nas priložnost, da Očeta prosimo za vsakdanji kruh in izkušamo njegovo previdnost; nerazumljivi dogodki priložnost, da se mu popolnoma prepustimo, pomanjkanje pa, da se upremo tesnobi in se oklenemo zaupanja.
Jezus se omejitvam ne izogiba, temveč jih uporablja v svojo korist.

Kakšen je torej nauk tretjega dne?

Če želimo prejeti milost za ponovni začetek, se moramo najprej soočiti s svojimi osebnimi omejitvami, jih z Božjo pomočjo sprejeti in celo vzljubiti.

Kaj če bi torej prenehali bežati pred “neji”, našimi grehi, pomanjkanjem ljubezni in bedo, ki skriva zavračanje naših omejitev, skratka samega sebe.
Bežanje pred omejenostjo je pravzaprav bežanje pred ponižujočo revščino, bežanje pred samim seboj.

Sprejeti se takšne, kakršni smo – z vsemi “neji”, ki nam jih izreka življenje –, pomeni sprijazniti se s samim seboj. A tega ne znamo.
Če kdo vendarle želi poskusiti, mu priporočam, naj to naredi pred Križanim ... Ker tega ni mogoče storiti z lastnimi močmi – moramo v ta namen najprej prositi za pomoč Svetega Duha.

Z zaprtimi očmi v mislih preletimo vse svoje omejitve in pomanjkljivosti – nekdanje in sedanje – telesne, duhovne, materialne, čustvene itd.
Nato odprimo oči, se zazrimo v Jezusa, ki je vse naše omejitve vzel nase, in dahnimo:
“Amen! Da, tak sem! To so moje slabosti. Ti jih poznaš! V tem sem ti podoben veliko bolj kot v svojih namišljenih krepostih. V svoji revščini sem ti blizu. Amen!”

Da bi lahko začeli znova, moramo sprejeti svoje omejitve, ki so blagoslovljena pot Božje milosti. Njegov otrok sem prav zaradi svoje omejenosti. ... (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Matejev evangelij nam osvetli še en vidik Jezusovih skušnjav: skušnjavo, da bi dogodke in stvari podvrgel svoji volji, da bi se uklonil svojim željam (“Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti zapisano je: Svojim angelom bo zate zapovedal in na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.”).

Skušnjava, da bi na videz neugodno trenutno stanje na silo spremenili v svojo korist, je (...) cilj čaranja, vedeževanja, branja horoskopov in drugih neumnosti, s katerimi razni prevaranti zavajajo naivneže.

Še bolj pa gre tu za željo, da bi sami nadzorovali tok dogodkov in jih usmerjali, kakor se zdi prav nam. V ta namen smo pripravljeni uporabljati tudi svetopisemsko besedilo.
Za vsemi tremi skušnjavami se skriva zavračanje Božje previdnosti, ki je ne moremo izsiljevati (...) in se "metati v prazno”, da bi preusmeril tok resničnosti. Vse te manipulacije, h katerim se zatekamo ljudje, izvirajo iz zavračanja trenutne resničnosti. Tu gre za zavračanje negotovih in nepredvidljivih življenjskih krivulj z vsiljevanjem ravnih črt.

Jezus se takemu vsiljevanju lastnih načrtov postavi po robu: "Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga.”
Bog ni v ničemer odvisen od mene, pač pa On meni daje življenje in zato tudi narekuje moj življenjski ritem. Njegove omejitve sprejemam kot otrok, ki zaupa, da oče ve, kaj dela.

Kako lepo je videti Bogu prepuščenega kristjana, ki ne poskuša spreminjati resničnosti, ampak potrpežljivo čaka na uresničitev Božjih načrtov.
Kako zoprno pa je gledati namišljenega kristjana, ki poskuša celo z navajanjem Svetega pisma Boga prisiliti, da bi “končno nekaj ukrenil” in stanje spremenil.

Prispodoba o ljuljki na polju je kakor hladna prha za moj nevrotični perfekcionizem, ki želi vedno znova “popravljati” resničnost in stvari spraviti v red, ker me spominjajo na mojo omejenost.
Hvala Bogu, ki ve, kaj dela, in ne prilagaja resničnosti mojim predstavam. Zato molimo: »Gospod, bodi zahvaljen, da stvari ne gredo po mojem!«

Zavedati se moram, da ne morem narediti vsega in da nimam vsega, kar potrebujem.
Ker sem kot človek ranljiv in krhek, si poskušam življenje zagotoviti in ga zavarovati z imetjem. Svojo krhkost poskušam premagati najprej tako, da jo zanikam.

Oče laži nato Jezusa odpelje na visoko goro in mu pokaže : ("Vse to ti bom dal, če padeš predme in me počastiš.")

Tudi nas hudič vabi, naj na vse gledamo “od zgoraj”, zviška, in z vidika lastniškega odnosa do predmetov, ki ocenjuje njihov zunanji videz.
Takšne stvari so videti pomembne in veličastne, čeprav so v resnici kot napihnjen balon. Zadostuje žebljiček, majhen križ, in že se razpočijo ter razkrijejo svojo notranjo praznino.

Zanimiva je cena hudičeve ponudbe Jezusu: brezpogojno se mu mora podrediti. Vsaka zemeljska oblast zahteva kompromise. Da bi gospodoval drugim, se moraš tudi sam podvreči nekemu gospodarju. Kdor nekaj poseduje, je tudi sam v posesti nekoga. Oblastnik v resnici oblasti nima v rokah, marveč ona njega.
Nad stvarmi resnično gospodujejo samo tisti, ki z njimi svobodno razpolagajo in so jih pripravljeni oddati. Kdor se od nečesa ne more ločiti, pa je s tem zasužnjen in od tega odvisen.  ... (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Sugestije me navdajajo s strahom pred neuspehom in družbeno zavrnitvijo: da me ne bodo sprejeli, cenili in upoštevali. V izogib temu se zatekam k strategijam za pridobitev naklonjenosti – z govorjenjem in obnašanjem, ki se mi zdi všečno in sprejemljivo z vidika drugih. V upanju, da si bom tako ohranil njihovo naklonjenost in pobegnil iz svoje osamljenosti, sem se pripravljen pretvarjati in duhovno poplitviti.

Takšen pristop, ima svoje posledice. ... pretvarjanje postane naporno. Ker me odobravanje drugih pušča vse bolj praznega, začnem za to kriviti sebe in druge. Temu se pridruži nov strah: da mi ne bo uspelo zadostiti pričakovanjem in se uresničiti. (...) Iskanje samopotrditve, ki me je dotlej osvobajalo, postane vedno večje breme. Vse bolj se počutim samega, odrinjenega, nepotrjenega in nepriznanega. V svojem nezadovoljstvu begam iz ene skrajnosti v drugo in se vrtim v začaranem krogu oziroma bolje, elipsi.

Hudič nam najprej laska, da bi nas zvabil v greh, nato pa nas škodoželjno obtožuje. Sveti Duh pa nas po vsakem padcu sočutno popravi, potolaži in dvigne nazaj na noge.

Oglejmo si dva primera delovanja navdihov in sugestij:
Kadar naredim neko neumnost, me hudobec začne obtoževati, da bi v meni sprožil samouničevalni mehanizem in me pripeljal do obupa.
Sveti Duh pa mi pomaga napako prepoznati, se je pokesati in se ji v prihodnje izogibati. Tako me usmeri nazaj na pravo pot. Če sprejmem njegovo popravljanje, se učim na napakah in nadaljujem svojo pot bolj varno. Medtem ko nas hudičevo obtoževanje onesposablja za dobro, nas popravljanje Svetega Duha spodbuja k dobremu in v njem krepi.

Drugi primer.
Če me nekdo kakor koli prizadene, mi hudič začne pihati na dušo, češ: “Le kako si drznejo tako ravnati s teboj, ki si tako dober?!” Vsak takšen dogodek napihne in dramatizira. V meni vzbuja samopomilovanje, zamero in željo po maščevanju.
Sveti Duh pa me tolaži: “Ne obupuj, s teboj sem!” Pri vsakem ponižanju me povabi, naj ga sprejmem in se še močneje oklenem Boga. Pomaga mi zoreti v trpljenju.

Drugače povedano: sugestivno razmišljanje se vrti v začarani elipsi in zavrača vsako trpljenje, medtem ko je navdihnjeno razmišljanje premočrtno in polno upanja – lahko bi rekli vstajenjsko, ker se ne boji trpljenja in smrti.
Sugestivno razmišljanje je obsedeno s strahovi in vase zaprto, navdihnjeno pa odprto za odnose in onostranstvo.

Spotika ali ovira je nekaj, kar človeku preprečuje, da bi nadaljeval pot k svojemu cilju.
Jezus pred svojim križem pokaže učencem drugačno držo, ki jo med drugim vidimo v odlomku iz Janezovega evangelija:
»Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca.«
Ker se zaveda, da je prišla ura za dovršitev poslanstva na zemlji in vrnitev k Očetu, Jezus Njemu in učencem izkaže ljubezen do konca tako, da sprejme križ in vstopi v trpljenje in smrt.

Navdihi Svetega Duha težijo k svojemu cilju: k ljubezni, k nebeškemu Očetu.
Za vsakogar, ki želi začeti znova, so navdihi odskočna deska in vir poleta, sugestije pa velika ovira. Pri tem moramo biti pozorni tudi na ‘začetke’, ki so na videz nekaj novega, a so v resnici le nadaljevanje starega. Med drugim jih lahko prepoznamo po tem, da so jim primešane razne zahteve in jeza..... (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Kako gleda na človeško omejenost Gospod Jezus ... se da dobro razbrati v pripovedi o skušnjavah v puščavi. Osredotočimo se le na duhovni boj med hudičem in Jezusom – na predloge prvega in odgovore drugega. Jezus je po dolgotrajnem postu v skrajnih puščavskih razmerah povsem izčrpan, na robu človeških zmogljivosti. Sooča se s prvobitno potrebo po hrani, ki je v puščavi ni – z lakoto! Ali naj kamne spremeni v kruh!

Preneseno v vsakdanje življenje to pomeni, da me mož ne sme zanemarjati, ampak mora ustreči vsem mojim potrebam in muham. Ker imam pravico do otrok, mi jih Bog mora dati, ko si jih zaželim! (...) Vse mi mora nuditi zadovoljstvo. Vse se mora spremeniti v kruh in me nasititi. Moje življenje postane zadovoljevanje mojih apetitov, ki jih postavljam za zakon. Starši, ki se nikoli niso naučili obvladovati svojih apetitov, so nesposobni za vzgajanje otrok, ki postanejo samopašni in neotesani.

Kako žalostno je gledati odrasle, ki se utapljajo v svojih željah, obsojeni na stalna razočaranja in vedno večje nezadovoljstvo. Nasedajo hudičevi zahtevi, da mora vse postati užitno, nasitno.

Jezus nasproti lakoti ne postavlja posta, ampak še boljšo hrano.
Ne “samo” kruha, ampak veliko več: Očetovo voljo, ki nasičuje bolj kot vsaka druga jed in daje vsem jedem pravi okus. Človeku daje resnično življenje. Duhovno nezreli in kratkovidni “stari človek”, zahteva samo telesno hrano. Novi človek, ki je rojen od Očeta, pa nima “le” telesnega apetita. Ima veliko več: odnose!

Primeri:
Gnilo zadovoljstvo, ki ga občutim med ogovarjanjem nekoga ali pasenjem radovednosti ob stvareh, ki me ne zadevajo, postane v iskrenem medosebnem odnosu ogabno.
Raje se ugriznem v jezik, kot da bi nekoga opravljal za hrbtom ali kakor koli prizadel, kajti med nama obstaja nekaj pristnega, dragocenega.
Poglejmo, kdo uživa boljšo hrano: ali ta, ki te za hrbtom opravlja, ali ta, ki pride k tebi in ti v obraz pove, kar ga na tebi moti?
Očitno je, kdo od obeh je bolj zadovoljen in “živ”.

Ljubiti pomeni dajati prednost odnosom pred svojimi apetiti.
Da bi lahko ljubil, moram neštetokrat pozabiti na svoje potrebe in želje.

Rosini pravi: "Ko sem bil hospitaliziran, sem takšno ljubezen videl pri prijateljih, ki so zame molili. Nekateri so iz solidarnosti cel mesec spali na trdih tleh, da bi okreval. In je delovalo! Takšna bratska ljubezen, ob kateri ostaneš brez besed, ti pokaže, da Bog v srca ljudi polaga svojo ljubezen, ki razodeva večno življenje. Kdor tako ravna, dokazuje, da ima v sebi večno življenje, ker ga lahko daruje. Kdor pa ga nima, ga seveda ne more dati." ...  (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Najbolj dramatično pri zavračanju omejitev je to, da z njimi zavračamo tudi odnose. V resnici si moja omejitev ti (...) moj bližnji. Brez omejitev ne morem ljubiti.
Omejitve so resnične, naj nam bo to všeč ali ne. Obstajajo.
Brez omejitev sem brez hrbtenice, v drugih ne vidim nič dobrega, samo tekmece (...) in zavračanje omejitev vodi v brezmejno utesnjenost ob doživljanju lastne ničevosti.

Omejevanje ni ločevanje! Nasprotno, je konec osamljenosti.
Drevo spoznanja dobrega in hudega je simbol Božjega očetovskega odnosa do človeka. Je drevo zaupanja, ki presega človekovo hlastanje po vsevednosti. V danem trenutku moram nekomu zaupati in mu dati prostor.
Pravzaprav je vsako dejanje ne-ljubezni, ki mu kristjani pravimo “greh”, zavračanje omejitev. V prevzetnem prepričanju, da zame ni omejitev, zavračam vse, kar me omejuje.

A kdor omejitev ne sprejema, ne more ljubiti. Če želim nekoga ljubiti, ga moram sprejeti takšnega, kakršen je, z vsemi omejitvami in napakami.

Poleg tega nas omejitve marsikaj učijo. Koliko sem se naučil iz svojih napak! Do koliko pomembnih spoznanj sem prišel zaradi svojih telesnih omejitev in svojega neznosnega značaja! Bogu sem se že neštetokrat zahvalil zanje! Da imam prave prijatelje, je zasluga moje omejenosti. Če ne bi bil omejen, drugih sploh ne bi upošteval in potreboval, ker sem velik individualist! Kako bi se odprl ljubezni in služenju? Kako bi lahko okusil usmiljenje?

Omejitve so lahko osebne, medosebne, telesne, psihološke, ekonomske, časovne itd.
Če nam vsaka omejitev povzroča pretres, postane neznosno vse naše življenje …

Človeški odnosi so lahko nebesa ali pekel na zemlji. To je odvisno od mojega odnosa do omejitev: ali svojo pogojenost sprejmem ali ne. Pogojenost pravzaprav pomeni dogovor ali sporazum z drugimi. ... (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Janko Toplikar je uredil knjigo in z njo hoče izraziti "svojo hvaležnost človeku, ki ni zaznamoval le njegovega življenja, ampak od druge polovice 60. let prejšnjega stoletja tudi življenja mnogih posameznikov in skupin, ki so skupaj z njim živeli svojo ‘človeško avanturo’. Zajeti vanjo, so med seboj delili zelo različne stvari: nešteta srečanja, načrte, težave, nerazumevanje, različne (ob)sodbe, zadovoljstvo, mnogo veselja, še prav posebej pa ozračje vzajemnega spoštovanja in poslušanja. ..."
Vinko Kobal je bil duhovnik, ki je imel, včasih tudi za visoko ceno osebnega preganjanja, diskriminacije, konfinacije, političnega nadzora, za eno prvih skrbi ohranjanje narodnih in krščanskih korenin zaupanega mu ljudstva in različnih posameznikov, ki jih je srečeval pri svojem delu. Bil je človek, ki je spoštoval osebno svobodo vsakega človeka, ljudje, ki je govoril razsodno in odločno, pa tudi z bogato vsebino, saj so se njegove besede vedno dotikale tistega, kar je bistveno za človekovo osebno dostojanstvo. "Vinko Kobal je bil duhovnik, ki je že zelo mlad zaslišal klic, se odločil, da mu bo sledil, in tej svoji življenjski izbiri ostal zvest do konca. Znal je biti neizmerno pozoren do materialnih in duhovnih potreb človeka. Bil je vzgojitelj mnogih generacij mladih, ki jih je znal sprejemati zelo odprto in v njihovi celoviti življenjski resničnosti, a vedno v službi Cerkve. V Cerkvi je zelo cenil vse, kar je bilo dobrega, kar pa je opazil problematičnega ali slabega, mu je postalo izziv za razmišljanja, iskanja, za soočenja z različnimi sogovorniki. Tudi njegove negativne presoje so bile izraz njegove vizije človeka, njegovega služenja Kristusu in Cerkvi, njegovega vzgojnega predloga, ki mu je pogumno, neomajno, včasih tudi trmasto sledil in ga posredoval v oblikah in na načine, ki so bili skladni z njegovim značajem. Tudi njegove človeške pomanjkljivosti in slabosti – le kdo jih nima! – niso zadosten razlog ne za to, da ne bi priznali in spoštovali vsega dobrega, kar je naredil, še manj pa za to, da ne bi z enako vnemo nadaljevali poti, ki nam jo je pokazal za našo človeško, versko in kulturno rast – osebne poti, ki pa je vključena v nepogrešljivo stvarnost – skupnost. Ko bi le čim več ljudi srečalo takega učitelja ..."

Knjiga je sestavljena iz dveh različnih delov. V prvem, ki je iz petih poglavij, so Kobalova avtobiografija (tri poglavja), poglavje o metodi ter poglavje o ključnih besedah/izrazih, s pomočjo katerih je on evangeljsko oznanilo posredoval mladim. V drugem delu je Vinkov osebni dnevnik, ki se začne 20. januarja 1993 in zaključi 25.maja 1998 z zapisom predavanja, ki ga je Vinko imel za študente prav malo zatem, 1. junija. Poleg teh dveh delov pa se mi je zdelo zelo primerno v tej knjigi objaviti dodatek, v katerem so, po kratkem uvodu, dnevnik sedemnajstletnega semeniščnika Vinka, ki je bil od 10. maja do 15. julija 1945 begunec, in sicer v italijanskem kraju Fano (v deželi Marche), ter še dva druga dokumenta.

iz vsebine

Vinko Kobal, vzgojitelj mladih in glasnik novih časov (Jože Kurinčič knjigi na pot)

Vinko Kobal je bil rojen leta 1928 v Vrhpolju pri Vipavi, v času, ko je bila Primorska pod fašistično Italijo, v času vladavine skrajnega nacionalističnega režima. Ta se je predstavljal kot nadaljevalec visoke rimske civilizacije, ki se mora čim bolj razširiti in ‘odrešiti’ tuje, barbarske narode iz priključenih pokrajin. Visoka rimska civilizacija se mora v ‘odrešenih’ pokrajinah zato čim prej znebiti alogenih, ‘tujerodnih’ jezikovnih (barbarskih) in kulturnih prvin. Tako je bila že eno leto po pohodu na Rim sprejeta Gentillijeva reforma, po kateri je bilo najprej v šolah, potem pa tudi sicer v javnosti dovoljeno uporabljati samo italijanski jezik. “Qui si parla soltanto italiano!” (Tukaj se govori samo italijansko!) je postala parola ‘odrešenikov’ z ‘gorkega juga’. Temu jezikovno-kulturnemu imperializmu se je tedanji primorski človek instinktivno uprl. Npr. tako, da so duhovniki ob poučevanju verouka po župniščih učili otroke tudi slovenščino. Ko je dosegel raznarodovalni pritisk skrajne oblike, je bil tudi odgovor nanje skrajen. O enem takih dogodkov pripoveduje V. Kobal: »Pred njo (učiteljico) je (v Vrhpolju) učil učitelj Sottosanti, zagrizen fašist, ki je nekemu otroku, ki je govoril v šoli po slovensko, pljunil v usta. To je pretreslo celo vas. Nekdo, verjetno kdo od dečkovih sorodnikov, ga je nekaj tednov kasneje ubil. In to je izzvalo velike pritiske nad vso vasjo.«

V takem vzdušju je odraščal Kobal. Poleg tega pa ga je močno zaznamovala pristna in globoka pobožnost njegovih bližnjih. Prav narodno-kulturni in seveda verski vzgib sta ga vodila na pot v duhovništvo. Njegovo gimnazijsko šolanje je potekalo tik pred drugo svetovno vojno in med njo, skoraj vseskozi v italijanskem jeziku.
Po vojni se je odločil za študij v ljubljanskem bogoslovju in s tem za stalno izpostavljenost preganjanju komunističnega režima. Kakor je hotel fašizem iz ljudi izkoreniniti njihovo narodnostno jedro, tako je hotel komunizem iz njih iztrgati
vero in vsakršno duhovnost. Vinko Kobal je bil med pogumnejšimi in najbolj dejavnimi duhovniki; o takih je režim menil, da jih je treba prestrašiti in utišati. Zato je bil kar dvakrat zaprt, in sicer leta 1949 kot bogoslovec in tik pred novo mašo 1951 kot semeniški duhovnik. O svojem zaporu zapiše: »V teh trenutkih nam je bila edina uteha dejstvo, da smo vedeli, zakaj trpimo, saj nam je bilo jasno, da samo zato, ker smo si izbrali duhovniški poklic.«
Po novi maši je postal župni upravitelj v Ročinju, kasneje je župnikoval v Desklah, bil duhovni pomočnik v Novi Gorici in nazadnje župnik v Godoviču. Že na začetku duhovniškega delovanja se je začel intenzivno ukvarjati z vzgojo mladih.
Pri tem delu pa je takoj presegel župnijske meje; ob njem so se zbirali najprej mladi z Goriške, kasneje pa tudi iz širšega slovenskega prostora.

Vinko Kobal je kot duhovnik deloval v času, ko sta na slovenskega človeka in na njegovo osebnost pritiskali dve ideologiji: komunizem in potrošništvo. V boju zoper njiju je poskušal v mladih najprej vzgojiti pokončne in močne osebnosti. O svojem delu z mladimi je v nekem intervjuju izjavil: »Glavni razlog za delo z mladimi je bil: vzgojiti celovito človekovo osebnost; tako osebnost, ki bo samostojna, trdna, uravnovešena, osebnost, na katero se lahko zaneseš. Velikokrat sem namreč naletel na cele generacije ljudi, ki so bili pripravljeni spreminjati svoje mnenje, svoje trditve in mišljenje, kakor je pač naneslo, kakor je veter pihal. Želel sem vzgojiti človeka, ki bo celovita in trdna osebnost. In v krščanstvu sem videl prostor za uresničitev te možnosti, zato sem potem celotni krščanski nauk usmeril v vzgojo take celovite in trdne osebnosti. Temu sem rekel kar ‘novi človek’. Tak novi človek je res sposoben živeti, zaživeti v novi družbi, oblikovati tako skupnost. In skupnost takih ljudi ni samo masa, ampak je res skupnost zrelih, zdravih ljudi. In iz takih ljudi se seveda v novi skupnosti poraja tudi res nova kultura. Ta trinom ‘novi človek’, ‘novo občestvo’ in ‘nova kultura’ je postal nosilec vsega našega dela z mladimi.«

Vinko Kobal se je prizadeval, da bi v mladih prebudil vero v človekovo dostojanstvo. Samo tako prebujeni ljudje bodo lahko gradili tudi nove odnose, bodo kvas nove družbe. Uprl se je razčlovečenju, kakršnega je zaznal v ideološko nasilni vzgoji, ki mladega človeka ne razume kot subjekt in skrivnost z lastnim poslanstvom, ampak kot objekt osebne ali ideološke manipulacije: »To poskušajo storiti razni pedagoški sistemi, ki ne izhajajo iz vere v Stvarnika. Stvarnik je namreč v človeka odtisnil svojo podobo. Tako je oseba nosilec te vrhunske podobe. Zato sem globoko prepričan, da bo uspel samo tisti vzgojni šolski sistem, ki gradi na svetlem spoznanju o nezamenljivosti človeške osebe od otroških let naprej.«
Njegova metoda je bila predvsem zbiranje mladih na dnevih zbranosti, taborjenjih, pohodih. Značilen zanj je bil osebni nagovor. »Mladih ljudi ne moremo nagovarjati na splošno, neosebno tudi ne zgolj z razumskimi oziroma iz knjig pobranimi predlogi. Mlad človek se odzove, ko je osebno nagovorjen, ko sliši, da nekdo njegovo ime izgovarja z resnobo in spoštovanjem do njegove skrivnosti, ki jo je Bog vanj položil.«
Osebno je poznal in znal poklicati po imenu na tisoče mladih. To svojo držo je zavestno gojil in jo takole utemeljil: »Vsakdo je v zadregi, če ga dolgo časa nihče ne pokliče po imenu. Zdi se mu, kakor da nikomur nič ne pomeni ali ni nikomur potreben.
Vsak človek, posebno pa mlad, si želi, da ga kdo opazi, pokliče in povabi v dogajanje. Pripravljen se je odzvati vsakemu povabilu, ki upošteva njegovo dostojanstvo.«
V. Kobal je bil izredno razgledan po sodobni teološki literaturi, prav tako pa je bral tudi druge strokovne knjige in leposlovje. Bil je človek silne kulturne širine, a kulture ni razumel elitniško, v smislu neke dejavnosti, ki je namenjena samo posvečenim sladokuscem. Zanj je bila kultura celota človekove duhovne dejavnosti in način življenja. Enega osnovnih sredstev za gradnjo kulture oziroma kultiviranja je videl v odprtem pogovoru. »Pogovor (...) gre za poslušanje vsega, kar se dogaja. Za držo poslušanja: tako ostaja človek odprt za Skrivnost; skrivnost pa je dejansko vse, kar se dogaja okrog nas, vsi ljudje, ki jih srečujemo, vse neznano, toda zaželeno. Tudi šola mora biti zgrajena predvsem na poslušanju, drugače bodo zrasle generacije mladih, ki bodo vse znali, toda ostali bodo zaprti za vse, kar bi lahko še sami odkrili.«
In vedel je, kakšne vzgojitelje potrebujejo mladi. Ne toliko naučenih pedagogov, doktorjev znanosti, ne psihologov in gurujev. »Predvsem pa mladim manjka mojstrov resnične človečnosti, okrog katerih bi se zbirali.« Za take pedagoge je značilno tudi to, da živijo tako in tisto, kar govorijo in to, da morajo učenci, če hočejo res usvojiti posredovano znanje, tega tudi sami preizkusiti in ga poglabljati s pomočjo izkušenj oz. doživetij, v katere jih popelje pravi pedagog. »Počasi sem prišel do spoznanja, da kar govorim, ne more poslušalec izkusiti, ne more postati njegova osebna izkušnja, dokler mu ne ponudim pogojev za skupno doživljanje. Če molim in me otrok le gleda, ne more priti do osebne molitvene izkušnje, ko pa začne z menoj odpirati ustnice, postaja molitev njegova izkušnja. Krščanstvo je v celoti zaživelo, ko je postalo ob Kristusu izkušnja vseh njegovih prijateljev apostolov. Vse, kar so drugim povedali, so povedali kot osebno izkušnjo. Janez je to najbolj živo zapisal: “Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja” (1 Jn, 1,1).«

Vinko Kobal je bil izredno čustvena osebnost. Pogosto je bil zelo prizadet, ko je videl, da njegove besede ne padejo na plodna tla. Zelo ga je jezila apatičnost, predvsem pa nezaupanje, previdnost, ‘ziheraštvo’, neodločnost, capljanje na mestu, to, da poslušalci niso razumeli njegovih besed kot predloga, ampak le kot zanimivo misel, ki pa nima praktičnih posledic. »Do vseh smo silno nezaupljivi ali pa tavamo od enega do drugega predloga, nobenega pa ne sprejmemo dovolj zavzeto in z neko dokončno resnobo. Sam sem že 32 let vsak teden med letom na poti, da bi ponudil tisto, kar me je prevzelo, pa se moram vedno znova sprijazniti s tišino, ki zavlada ob koncu mojih besed, ali pa z nezaupljivostjo, ki se pokaže na obrazih, ali s praznino, ki nastaja od tedna do tedna. Vem sicer, da bo nekdo drug zapolnil prazen prostor, da bo stopil na mesto poslušalcev, ki so odšli, nekdo drug. A kaj ko bodo tudi ti spet izginili in pustili prostor novim in tako naprej. Nič bolje se ne godi v drugih skupinah, posebno tistih, ki slovenskega študenta ali dijaka ne želijo pridobiti v cerkveno skupnost zgolj s cenenimi ponudbami, tam, kjer se zahteva od njih osebno zavzetost oziroma se pričakuje celovito duhovno pripadnost.«
Ni maral intelektualizma. Hotel je, da poslušalci presežejo zgolj debatiranje, da jim postane spoznanje navodilo za dejanje in za zavzeto delo v skupnosti. Govoril je o tem, da nič velikega ne nastane brez zaveze in zvestobe.
»Ko sem v otroških letih prebiral Zgodbe Svetega pisma, sem izraz Stara in Nova zaveza dojel bolj površno. Šele kasneje, ko sem prebiral zgodbe Karla Maya o zavezništvu med Winnetoujem in Old Shatterhandom, sem razumel pojem zaveze nekoliko globlje. Posebno me je nagovoril prizor, ko sta moja junaka ob ognju sredi gozda s prerezanima zapestjema, ki sta ju položila drugega nad drugo, kadila pipo miru in nato slovesno izgovorila besedilo krvne zaveze: Odslej bom jaz branil tebe zato, ker se moja kri pretaka v tvojih žilah. To je bila krvna zaveza. Polagoma sem pričenjal razumevati tudi Staro in Novo zavezo kot dogodek, ko je Bog po Jezusu Kristusu sklepal s človeštvom zavezo v svoji krvi. Zavezo sem razumel kot ponudbo Boga človeku, ki ni sposoben ostati zvest in držati obljube.«
Kobal se ni nikoli zadovoljil z naivnim humanizmom, z ideologijo ‘dobrega človeka’. Dobro je vedel, kaj vse je v človeku in da se ne moremo popolnoma zanesti nanj, da je Bog zadnja garancija, da na koncu lahko le vanj brezpogojno zaupamo.
Posebno proti koncu življenja se je v njegovih govorih vse pogosteje pojavljala govorica o ‘dogodku Kristus’, o središčnosti tega dogodka za človeka posameznika in za človeško zgodovino. »Kristus, kje se nam boš pokazal, da nas boš resnično povezal? Kaj naj storimo, da bomo tebe resnično razodevali ljudem, h katerim nas vsak dan pošiljaš? Rad bi več naredil, kot lahko naredim v tej moji majhni župniji, rad bi tudi več naredil z vsemi mladinskimi skupinami, s študenti, z duhovniki, s katerimi se srečujemo.«
Z naivnim in intimističnim humanizmom, ki se zapira v svet lepe duše, dobrega človeka, lepe narave in ga ne zanimajo globalna verska in družbena vprašanja, je zavračal tudi vase zaprti nacionalizem. Kljub boleči izkušnji fašistične raznarodovalne politike je ohranjal in gojil tesne stike z italijanskimi prijatelji, predvsem v gibanju Comunione e Liberazione, se bogatil ob italijanski teološki misli in sploh ob italijanski kulturi.
Ob koncu tega zapisa lahko z gotovostjo zapišem, da je bil Vinko Kobal eden tistih mož, ki so najodločilneje oblikovali slovenskega človeka v drugi polovici 20.stoletja. S svojim pedagoškim delom je pripravljal slovenske katoličane, da smo bili dovolj zreli, da v času velikih družbenih sprememb nismo bili nepripravljeni. Še več, da smo bili njihovi akterji. Pa ne toliko navzven, na političnem področju, ampak tam, kjer se rojevajo vzgibi za dejanja, v duhovni in kulturni podstati, na kateri v resnici temelji vse, kar se velikega zgodi med ljudmi. Pa ne gre le za pripravljenost na čase demokratične družbene spremembe, pač pa tudi za odpornost zoper skušnjavepotrošniške družbe.
Pričujoča knjiga njegovih spominov in dnevnikov ter drugih spisov nam daje možnost vpogleda v Kobalovo intelektualno in duhovno delavnico in kot taka predstavlja dragoceno duhovno dediščino ne le za tiste, ki nam je bilo dano, da smo
skupaj z njim hodili po Poti, ampak tudi za druge, ki jih zanima duhovna podoba slovenstva v 2. polovici 20. stoletja. Seveda ta vpogled v njegovo delo ni popoln. Že zato ne, ker se Vinko Kobal, ta veliki garač, ni mogel odtegniti svojemu osnovnemu poslanstvu, vzgoji mladih, in si za pisanje vzeti več časa, tako da je marsikaj zapisanega ostalo fragmentarno in nedorečeno. Vsekakor pa objavljeni teksti pričujejo o neki silni prizadevnosti, energičnosti in ljubezni. (Jože Kurinčič)

pripravlja: Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Stojijo tam
in zbegano gledajo v nebo.
Tako radi bi ga zadržali.
Toda ni se dal ujeti.
Njihova učna doba je končana.
Zdaj se morajo izkazati
v zvesti hoji za njim.

Kako pogosto stojim
in zbegano gledam v nebo.
Kako pogosto iščem tam
odgovore na vsa moja vprašanja.
Se mi bo morda prikazal angel
in mi dal prava navodila?
Toda že vnaprej vem,
kaj bi tak angel rekel:
»Kaj gledaš v nebo?
Tvoje naloge so tu na zemlji.
Poklican si k hoji za Njim.
Tvoja učna doba je končana.
Zdaj zvesto pričuj Zanj.
On računa nate!«

G. Baltes, Pogled v nebo, v: Ognjišče 5 (2023), 80.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk