V začetku leta 2003 je zbiratelj, prevajalec in urednik Božo Rustja.pripravil za tisk peto knjigo iz zbirke Zgodbe za dušo, ki je izšla meseca marca.
"Ljudje si želimo živeti v urejeni družini. Za mlade je to celo ena največjih vrednot. Žal pa je resničnost pogosto drugačna. Številne družine so razbite, ločitve pogoste. Družinski člani so vse manj skupaj in potrošniška miselnost jih vodi k temu, da iščejo predvsem materialne dobrine tudi za celo zapostavljanja medsebojnih odnosov in urejenega družinskega jedra, ki bi lahko v času življenjskih viharjev postalo najboljše zavetje družinskim članom. Zgodbe iz te knjige želijo bralce spodbuditi, kako obnoviti vero, utrditi upanje in osvežiti duha ljubezni, razumevanja in medsebojnega spoštovanja ter darovanja v družini," je zapisal Božo v prvi predstavitvi februarja 2003.

Tudi ta knjiga je šla hitro med bralce, v dobrem letu je bilo prodanih 6.000 izvodov in v naslednjih treh letih sta izšli še dve izdaji. Julija leta 2012 je izšla prenovljena izdaja (1.500 izvodov), ki smo jo čez dve leti morali ponatisniti.

Kaj nam prinašajo Zgodbe za srečo v družini? - Najprej spregovorijo o odnosu mož - žena in takoj na začetku ponujajo formule (majhne in preproste stvari), pravila (nikoli jeze, sebičnosti, kričanja, iskanja napak, pripomb...), dragocenosti ... in prošnjo: naj se poti moža in žene vijeta tako, da se bosta združili ... da bo veter vedno na njuni strani, sonce naj jima sije v obraz, naj pada dež na njuno polje, luč prijateljstva naj vodi njune skupne korake ... usmiljeni Gospod naj ju nosi na dlaneh in Duh ljubezni naj poišče bivališče v njunih srcih. ...Potem pridejo otroci: in zgodbe v tem poglavju prinašajo veliko nasvetov staršev otrokom na pot ... pa tudi zapovedi za odrasle, kaj pomeni biti oče, mati, kaj lahko oba skupaj in vsak posebej otroku ponudita za pot življenja ... Kaj je potrebno, da sta dva lahko oče in mati?  ... kako si lahko mož in žena pri tem pomagata, kako pomembna je materina ljubezen do otrok ... Zgodbe pripovedujejo tudi o tem, kako naj otroci kot bratje in sestre živijo v družini, si medsebojno pomagajo, se žrtvujejo drug za drugega in ne prinašajo v družino sebičnosti ... Kako pomembno je v družini upanje? ... dajati je treba upanje, da lahko govorimo o družinski sreči, biti moramo ljudje blagrov: najti svoje veselje v sreči drugih, videti dobro za druge, se obnašati do vseh naokoli spoštljivo in dostojno, posvečati svoje življenje iskanju Božje pravičnosti in odpuščanja vsem, si prizadevati za mir, narediti prvi korak na poti odpuščanja in sprave ... Kako pomembno je odpuščanje v družini ...kako pomembno spoznanje, da je tvoja sreča v sreči drugih? Tudi o tem govorijo zgodbe, pa o pravilni in napačni vzgoji (deset zapovedi, če hočeš otroke slabo vzgojiti), sprašujejo, kaj bi se zgodilo, če bi prišel v tvojo hišo Jezus, za en dan? ... kako lahko malenkosti ustvarijo odličnost ... v družini seveda ne sme biti prostora za zavist, veliko se je treba pogovarjati, iskati (in najti), postaviti Boga v središče, usmerjati, spraševati ... pripraviti pa se moramo tudi na osamljenost ... in sklep za srečo v družini: vsi člani družine morajo biti predvsem zvesti samemu sebi, razumeti, da življenje izgubi pomen brez ljubezni in služenja drugim ...kdor ni sposoben odpovedi in žrtve, nikoli ne bo zaživel svojega življenja ... ... tudi ko našega dela in prizadevanja nihče ne vidi, ko našega truda ne opazi in našega napora nihče ne pohvali ... ga Bog vidi in opazi. Če svoje napore v ljubezni združujemo s Kristusovo ljubeznijo, je to že zapisano v Božji ljubezni, tudi takrat in morda predvsem takrat, ko nam nihče ne da priznanja za to. (Marko Čuk o knjigi)

iz vsebine

BOŽIČNI PAJEK
Legenda pripoveduje o zanimivem dogodku, ki sta ga na begu v Egipt doživela Jožef in Marija.
Ko se je zvečerilo, si je sveta družina morala poiskati zavetje v votlini. Bilo je mrzlo in zjutraj je bila zunaj slana. Pajek je videl dete Jezusa in v srcu se mu je porodila misel, da bi naredil nekaj, s čemer bi Božje Dete in vso sveto družino
obvaroval pred mrazom. Vedel je, da lahko naredi samo eno stvar in sicer tisto, katero zna.
Tako je na vhodu v votlino spletel mrežo, da bi jo kot zavesa branila pred mrazom.
Sveto družino pa so zasledovali vojaki, ki jih je  poslal Herod, da bi izpolnili njegovo kruto povelje.
Ko so prišli do vhoda v jamo, so jo hoteli preiskati, a ko je stotnik videl, da je vhod prepleten s pajkovo mrežo, je dejal: »Poglejte, pajkova mreža. Nepoškodovana je, zato je nemogoče, da bi pred kratkim kdorkoli vstopil vanjo, kajti sicer
bi bila mreža pretrgana.
Vojaki so šli naprej in nadaljevali svoje iskanje.
Tako je pajek rešil sveto družino.
Nekateri pravijo, da zato božično drevo krasimo z bleščečimi trakovi. Spominjali naj bi nas na niti pajkove mreže, ki je stala na vhodu jame, kjer je bila sveta družina. Sneg, s katerim posujemo božično drevesce ali božično ikebano, pa
nas spominja na slano in mraz, pred katerima je pajek želel zavarovati sveto družino.

Pomenljiva in zgovorna legenda pa skriva v sebi še globljo misel: Bogu je pri srcu družina in ima rad otroke, zato jih varuje in zanje skrbi.
Le mi smo izgubili vero v to Božje varstvo. Ne verujemo več, da Bog z vsakimi lačnimi usti, ki jih da družini, pokloni tudi dvoje marljivih rok, in da njegov angel v hišo, kjer so nova lačna usta, prinese tudi novo žlico.

OTROKOV NASVET STARŠEM
Moje roke so majhne. Prosim, ne pričakujte, da bom vedno čisto pravilno pospravil posteljo, narisal sliko ali vrgel žogo.
Moje oči še niso videle toliko sveta kot vajine.
Prosim, dopustita mi, da si ga ogledam na svoj način brez nepotrebnih omejitev.
Domače naloge bodo vedno, toda jaz bom majhen le nekaj časa. Prosim, vzemita si čas, ko mi jih bosta pomagala delati.
Moja čustva so nežna. Prosim, bodita občutljiva za moje potrebe. Bodita do mene tankočutna, kot bi rada videla, da so drugi do vaju.
Sem poseben Božji dar. Cenita me, kot Bog želi. Vodita me, da bom živel, in vzgajajta me na ljubezniv način.
Vajine spodbude potrebujem, da bom zrasel, zato me ne grajajta preveč ostro. Poskušajta popraviti moje obnašanje, ne da bi me zapostavljala kot osebo.
Pustita mi svobodo, da se bom odločal. Pusti mi, da se bom zmotil in lahko učil iz napak.
Tako bom pripravljen, da se bom kot odrasel človek odločal modro in preudarno.
Ne popravljajta del, ki sem jih jaz naredil. S tem mi dasta vedeti, da moji napori niso po vajini zamisli. Vem, da vama je to težko, a ne primerjajta me z mojim bratom ali sestro.
Ne bojta se me za kakšen konec tedna dati na počitnice.
Otroci potrebujemo kakšen teden bivanja od doma, kakor tudi starši potrebujete, da preživite kakšen konec tedna skupaj. S tem mi pokažeta, da je vajin zakon nekaj posebnega in da posebej negujeta vajin odnos.
Prosim, dajta mi dober zgled in me redno jemljita s seboj k maši. Rada me peljita k verouku.
Lepo mi je in koristilo mi bo, če se bom čim več naučil o Božji ljubezni.

VSTANI, SIN!

Oče je trkal na vrata sinove spalnice.
»Robi, Robi!« je poklical, »zbudi se!«
Robi je odgovoril: »Ne bom vstal, oči.«
Oče je tokrat povzdignil: »Vstani! Sobota je in moraš na trening.«
Robi je odgovoril: »Nočem na trening.«
»Zakaj ne?« je vprašal oče.
»Zaradi treh reči,« je odgovoril Robi. »Trening je tako ‘brezvezen’, otroci me zafrkavajo in sovražim treninge. Se posebej ob sobotah.«
Oče se je jezen naslonil na vrata. »Sedaj pa ti bom jaz navedel tri razloge, zaradi katerih moraš na trening. Prvič, ker je to tvoja dolžnost, ker si član moštva, drugič, ker imaš štirideset let in tretjič, ker si trener moštva!«
V naši dobi je polno odraslih, ki se ne osamosvojijo, ampak ostanejo doma kot nekakšni mamini sinčki in starši jih razvajajo. Ne ustvarjajo si svoje družine in ne zaživijo samostojnega življenja, ker jim je ‘ob mami’ najprijetneje. Nikoli
niso sposobni stopiti v odpoved in žrtev, a tudi nikoli ne bodo zaživeli svojega življenja.

izbira in pripravlja: Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 9,90 €, s kartico zvestobe: 8,91 €

O blagoslovljeni
rožni venec Marije,
sladka veriga,
ki nas navezuješ z Bogom,
vez ljubezni,
ki nas združuješ z angeli.
Rešilni stolp
ob napadih pekla.
Varno pristanišče
v splošnem potopu,
nikoli več te ne zapustimo.
Ti boš naša tolažba
v uri smrtnega boja,
tebi bo veljal
zadnji poljub življenja,
ko bo ugašalo.
In zadnji šepet naših ustnic
bo tvoje sladko ime,
o Kraljica rožnega venca,
o naša draga Mati,
o Pribežališče grešnikov,
o Tolažnica žalostnih.
Bodi povsod blagoslovljena
zdaj in vselej
na zemlji in v nebesih.
Amen.

sv. Janez PAVEL II. (Molitev). Ognjišče, 2017, leto 54, št. 10, str. 2.

 Ob zlatem jubileju Ognjišča je nastala knjižica z izbranimi molitvami zadnjih dvajsetih let. »Prava molitev mora biti ponižna, saj je pogovor revne stvari s Stvarnikom; zaupna, ker verujemo, da je Stvarnik naš ljubeči Oče; vztrajna, ker je znamenje zvestobe; in zbrana, ker je izraz spoštovanja prosilca do Dobrotnika. Molitev je lahko prošnja, zahvala, lahko tudi češčenje, občudovanje Božje lepote, dobrote in veličine,« je zapisal knjigi na pot Silvester Čuk, ki molitve od vsega začetka izbira, prevaja in pripravlja.
Lepo pravilo za kristjanovo molitev je dal francoski zdravnik in spreobrnjenec Alexis Carrel. V svoji knjigi o molitvi je zapisal: »Da prav moliš, je odvisno od tega, kako živiš. Da prav živiš, je odvisno od tega, kako moliš.« To se zdi na prvi pogled začaran krog, vendar ni tako. Te besede hočejo povedati, da mora prava molitev izhajati iz življenja in naše življenje oblikovati. Naj tako usmerjajo naše misli in dejanja tudi molitve iz pričujoče knjige.

 pripravlja: Marko Čuk

V darilni knjižici (24 strani) so zbrane dobre želje za rojstni dan v jeziku srca: besede veselja nad življenjem, besede modrosti, hvaležnosti in upanja.
Izbrane misli mojstra duhovne besede Phila Bosmansa spremljajo občutene fotografije Sonje Kamplet Rotar.
Primerno darilo za rojstni dan.

iz vsebine

DANES JE DAN, KO MORAŠ BITI SREČEN
Vsak dan ti je življenje
znova položeno v roke.
Noben drug dan ti ni dan
razen tega danes, da bi živel
in da bi bil srečen.
Včeraj: je že mimo.
Jutri: šele prihaja.
Danes: edini dan,
ki ga imaš v rokah.
Danes moraš živeti.
Danes moraš biti srečen.
Imamo kaj praznovati:
majhen košček življenja,
ki ga dobimo v dar.
Današnji dan.

pripravlja Marko Čuk

16. oktobra leta 1978 je bil za papeža izvoljen Janez Pavel II. Bil je prvi neitalijanski papež po letu 1523 in v nekaj dneh svoje papeške službe se je ljudem zelo priljubil (podobno kot sedanji papež Frančišek), opustil je nekaj protokola in uvedel slog prisrčnosti in domačnosti, slog evangelija. »Kardinali so iskali moža globoke vere, moža molitve in dušnega pastirja. Hoteli so moža dobrote, prisrčnosti, čuječega moža, ki bi mogel svetu razodevati Božjo ljubezen.« (kardinal Wyszinski) ...in živel svetniško - 1. maja 2011 ga je papež Benedikt XVI. razglasil za blaženega, papež Frančišek pa skupaj z  Janezom XXIII., 27. aprila 2014  za svetnika.Njegovo življenje so številni želeli strniti v obširna dela, knjiga Cvetke Janeza Pavla II. pa je se razlikuje od teh, saj novega blaženega prikaže v zgodbah in anekdotah, ki so se razširile o njem. Janusz Poniewierski, avtor številnih knjig o papežu Wojtyłi, je začel zbirati razne domislice in anekdote iz njegovega življenja. Kmalu pa je ugotovil, da imajo Cvetke globlji pomen, da so to zapisi, ki utrjujejo vero v ljubezen in dobroto človeškega srca in odpirajo vrata do skrivnosti človeka, o katerem pripovedujejo. Zato so se v knjigi znašle tudi pripovedi, ki niti niso smešne – se pa nas dotaknejo, nas spodbudijo k premišljevanju ali celo ... k molitvi.
Seveda so tu tudi domislice, anekdote, ki pričajo o sproščenem odnosu Karola Wojtyłe – Janeza Pavla II. do sebe in tudi do vloge, ki mu je bila podeljena.
Tudi te, povečini duhovite pripovedi, odražajo veličino sv. Janeza Pavla II. Knjigi je dodan krajši življenjepis svetnika in nekaj "cvetk" iz zbirke njegovih fotografij.
Cvetke Janeza Pavla II. slikajo ‘običajnega’ človeka, ki je z vsem bitjem odprt za Boga in prav to ga dela ‘neobičajnega’. »Počutim se majhen v rokah mogočnega Boga,« je napisal Janez Pavel II. In v tem je prava papeževa veličina. Kot je zapisano v evangeliju  “kdor bo svojo veličino izgubil, jo bo našel.”

iz vsebine:

Tisti, ki so dobro poznali Janeza Pavla II., pripovedujejo, da papež niti v najtežjih trenutkih ni izgubil smisla za humor. Joaquín Navarro-Valls, nekdanji glavni tiskovni predstavnik Apostolskega sedeža, ga je nekoč vprašal: »Ali Vaša svetost kdaj joče?« »Nikoli navzven,« je odgovoril papež.

Ob začetku slovesnosti na začetku akademskega leta na Katoliški univerzi v Lublinu,« pripoveduje duhovnik Adam Boniecki, »je v množici zbranih zašumelo. V dvorano je namreč stopil postaven duhovnik, ki je nekaj živčno iskal po žepih. Med hitenjem skozi dvorano je iz enega žepa potegnil verižico s križem, in jo obesil okoli vratu, iz drugega žepa pa je potegnil škofovsko čepico ter si jo poveznil na glavo. Čez nekaj trenutkov se je z znamenji škofovske službe usedel na častno mesto. Prihod škofa Wojtyłe je med študenti sprožil val navdušenja ...«

Med prvo novinarsko konferenco so ga vprašali, ali bo tudi kaj smučal. Takrat je odgovoril: »Tega mi najbrž ne bodo dovolili.« Nekaj let pozneje. Papež je sprejel takratnega svetovnega prvakav alpskem smučanju -  Švicarja Pirmina Zurbrigena - ki mu je podaril ... smuči. »Ne spravljajte me v skušnjavo. Ker se bom sicer res zapeljal v dolino in kaj bo potem? Novi konklave.«

Med srečanjem mladih s papežem 18. maja 1996 v Postojni je velika množica (več kot 70.000 ljudi) vzklikala voščilo papežu za 76. rojstni dan: “Happy birthday to you”. Papež je s svojim značilnim nasmeškom v italijanščini pripomnil: »Nisem vedel, da ste Američani. Zmeraj sem mislil, da ste Slovenci.« Ko so mladi slišali to njegovo pripombo, je zadonelo slovensko voščilo: Vse najboljše za te ...

Med zaposlenimi v kuriji je krožila anekdota: »V čem se razlikuje papež od Svetega Duha?« - » ???« - »Sveti Duh je povsod.« - »In papež?« - »Papež je že bil povsod.«

pripravlja Marko Čuk

Med največjimi osebnostmi druge polovice 20. stoletja in začetka tretjega tisočletja je bil Janez Pavel II., prvi slovanski papež, ki je Cerkev vodil skoraj 27 let (1978-2005). V tej knjižici je na kratko predstavljeno njegovo življenje in apostolsko delovanje. Kot potujoči oznanjevalec evangelija je prepotoval ves svet in se srečeval z milijonskimi množicami. Njegovi najljubši sogovorniki so bili mladi.Papež Wojtyla je šel v zgodovino, ki jo je s svojo veliko osebnostjo pomagal spreminjati. Prav gotovo je bil papež, ki ga je videlo največ ljudi, ki so ga največkrat fotografirali in snemali, tudi papež, ki so se ga največkrat dotaknili. Njegove knjige so izšle v milijonskih nakladah v vseh glavnih svetovnih jezikih. Spodobi se, da na kratko prikažemo življenje in delo tega 264. papeža katoliške Cerkve, ki je “prišel od daleč”, kot je dejal 16. oktobra 1978 zvečer, ko se je prvič pokazal v srednji loži vatikanske bazilike. Ta kratki življenjepis podaja bistvene značilnosti njegove dolge papeške službe.

iz vsebine:

"Stražarji jutra" so njegovi ljubljenci

Vsem je bila znana posebna ljubezen Janeza Pavla II. do mladih, ki jih je med nočnim bedenjem na univerzitetnem kampu Tor Vergata pri Rimu 19. avgusta 2000, med svetoletnim romanjem mladih, imenoval “stražarji jutra”. “Papež ima rad vse, vsakega človeka in vse ljudi,” je dejal na začetku svoje papeške službe, “posebno ljubezen pa čuti do mladih.” To je dokazoval na nešteto načinov: prijateljsko se jim je izpovedoval (“Tudi jaz sem nekoč imel dvajset let, kot vi,” je dejal v Bernu 5. junija 2004. “Čutil sem veselje do športa, smučanja, igranja na odru. Študiral sem in delal, iskal sem smisel svojega življenja. Našel sem ga v hoji za Jezusom”); objemal jih je, ne meneč se za ceremonial; prepeval je z njimi “Alé ooo, alé ooo”. Na svetovnem dnevu mladih v Manili leta 1995 jim je v šali rekel: “Recite mi Karol.” Želel je, da se na vsakem apostolskem potovanju sreča posebej z mladimi. To mu ni bilo dovolj: leta 1985 je dal pobudo za “svetovne dneve mladih”, ki se naj bi obhajali v krajevnih Cerkvah (škofijah) na cvetno nedeljo, vsako drugo leto pa v vnaprej izbranem kraju, kamor bi se sešli mladi z vsega sveta. “Svetovne dneve mladih sem si zamislil kot močan trenutek, kjer bi mladi lahko srečali Kristusa, večno mladega, in se od njega naučili biti oznanjevalci evangelija za druge mlade.”
Janez Pavel II. je mlade izbral za svoje najljubše sogovornike, vendar se jim ni dobrikal, še manj pa jih varal s tem, da bi “omilil” evangeljsko oznanilo. Pred nje je postavljal velike zahteve in jih vabil, naj imajo svoj pogled vedno uprt v Kristusa. “To poletje znova odkrite čistost” (Rim, 8. julija 2003). “Iskreno priznajte, da niste gospodarji samih sebe, in odprite se Njemu, ki vas je ustvaril iz ljubezni in hoče iz vas napraviti dostojne in svobodne osebe” (Kazahstan, 22. septembra 2001). Predvsem pa jim je kazal Kristusa kot edini vir prave sreče. “On vas čaka, ko vas ne zadovolji nobena stvar, ki jo odkrijete; on je lepota, ki vas tako privlači; on vas izziva s tisto žejo po poštenosti, ki ne dopušča kompromisov; on vas spodbuja, da odložite maske, ki napravijo življenje lažno; on bere v srcih najbolj pravilne odločitve, ki bi jih drugi radi zadušili” (Tor Vergata, Rim, 19. avgusta 2000).
Ti njegovi najljubši sogovorniki so se vedno navdušeno zgrinjali okrog njega, v urah zadnjega trpljenja in smrti so bili ob njem še bolj kot kdaj prej. Malo pred koncem svojega življenja jim je izrekel zadnjo
zahvalo: “Iskal sem vas. Zdaj ste pa vi prišli k meni. Zahvaljujem se vam.”

pripravlja Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je RAZPRODANA

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Svoboda kot vrednota sodi v sam vrh tako imenovanih »lestvic vrednot«, to je naborov vrednot, ki jih s pomočjo različnih raziskovalnih postopkov strokovnjaki sestavljajo tako, da kažejo tudi vrstni red po pomenu, ki jim ga ljudje pripisujejo. Najbrž je tako že od pradavnine. Kristjani najdemo za takšno domnevo dovolj dokazov že v Svetem pismu, ki tako veliko piše prav o svobodi. Že sam začetek, pripoved o stvarjenju sveta in človeka, postavlja svobodo v središče pozornosti, saj beremo, da je Bog ustvaril človeka in mu dal »svobodno voljo«.

Svoboda pa ima dva temeljna pomena:
- »Svoboda od« ali prostost, kar pomeni neko zunanjo svobodo, prostost brez omejitev. Že v zgodbi o Adamu in Evi beremo, kako zelo močna in na neki način »nenasitna« je ta težnja po prostosti pri človeku. Adam in Eva sta imela praktično popolno svobodo, brez vseh omejitev – razen ene same, ne jesti od prepovedanega drevesa. In vendar je postala že ta ena sama zunanja omejitev preveč, Evi se je porodila ideja, da ju ovira v njuni svobodi – in sta to edino mejo, omejitev prestopila. Beremo: hotela sta postati »kakor Bog«, torej brez vseh zunanjih omejitev, popolno svobodna. In potem naprej vsa zgodovina Izraelskega ljudstva , vsa Stara zaveza, je prežeta z nenehnimi boji »za svobodo« - torej boji z »zunanjimi sovražniki«, ki so Izraelcem hoteli odvzeti svobodo – pa tudi z notranjimi spopadi med Izraelci sami, s spopadi za moč oblast – oblast pa vedno pomeni kontrolo nad zakoni, pravili, torej svobodo! Toda ne gre samo za Izraelsko ljudstvo – tudi vsa človeška zgodovina nasploh je prežeta s temi »boji za svobodo« - od pradavnine, pa do današnjih dni! In kadar ljudje skušajo neko vojno označiti kot pravično – vselej rečejo, da je to vojna za svobodo!
- »Svoboda za«, kar pomeni možnost izbire, možnost, da se posameznik sam »po svoji svobodni volji« odloči za nekaj. Ta svobodna volja je človekova notranja stvar, ni več v tako veliki meri odvisna od zunanjih dejavnikov. Tudi o tej svobodi govori Sveto pismo. Vendar je zanimivo, da Stara zaveza govori o njej dokaj medlo, nejasno, jo le nakazuje, in še takrat jo zelo povezuje s tisto prvo »svobodo za«. Povsem jasno, rekli bi lahko na nov način, pa jo opredeljuje šele Jezusov nauk. Z Jezusovim naukom je torej pojem svobode dopolnjen. Predvsem je pojasnjeno bistveno dejstvo: človekove notranje svobode ne more omejiti nobena zunanja omejitev, niti zapor, celo niti usmrtitev!

V današnjem času je svoboda še posebej visoko postavljena. A zdi se, da se je človeštvo nove dobe močno odmaknilo od tiste pristne, rekli bi višje stopnje svobode, od »svobode za« ter se pomaknilo nazaj k nižji »svobodi od«. Devetnajsto in dvajseto stoletje sta že v širšem družbenem in političnem smislu zaznamovani z »boji za svobodo« in revolucijami, ki naj bi »človeka osvobodili«, pa tudi z najrazličnejšimi gibanji, verovanji in miselnostmi »za človekovo osvoboditev«.
Pravzaprav bi zadostovalo že to, da bi dovolj kritično ovrednotili človekova prizadevanja za »osvoboditev« v teh zadnjih dveh stoletjih – in bi se lahko dovolj naučili. Vsa ta prizadevanja so v ospredje postavljala neko zunanjo svobodo, prostost: obljubljala ukinitev pravil, omejitev, zakonov, odpravo vsega, kar naj bi »omejevalo svobodo« - torej je šlo predvsem, ali celo izključno za to zunanjo svobodo. Pri tem pa so vedno odpravljena pravila in omejitve nadomeščali z novimi, svojimi - ne da bi upoštevali, da tudi ta pravila prav tako pomenijo omejevanje te idealizirane svobode. Največji paradoks pri tem je pravzaprav naša zahodna demokracija, ki jo pojmujemo kot »najvišji dosežek človeške demokratične, svobodne družbe v človeški zgodovini«. Toda pri tem spregledujemo, da prav nobena družbena ureditev v človeški zgodovini ni imela toliko predpisov, zakonov ter omejitev in prav nobena ni postavljala novih in novih predpisov ter omejitev tako naglo, kot prav ta naša demokracija!
Pa pri tem ne mislim zapeljati tega zapisa v neko počez politiziranje, saj ima ta zapis vzgojni namen. Želim le poudariti, da je neka »popolna svoboda« le iluzija, ki nosi v sebi kal Evine praželje – »biti kakor Bog«! V resnici neke popolne prostosti ni! Človek je vedno z nečim od zunaj omejen: že s pogoji fizičnega življenja (zrak, toplota, hrana, gibanje…), pa tudi s pogoji sobivanja z drugimi ljudmi in živimi bitji nasploh!

In prav tu se začne vzgoja za svobodo! Res je to sicer paradoks, navidezno nasprotje – ampak tega je tudi sicer v življenju zelo veliko. Vzgoja za svobodo se torej začne s postavljanjem pravil, meja, omejitev! Otrok mora najprej spoznati in sprejeti omejitve, v katere je postavljen v življenju in šele potem se lahko začne zavedati svoje resnične, prave svobode življenja in »svobodne izbire« - znotraj teh omejitev.
Postavljanje meja, omejitev, pravil… se začne pri otroku že zelo zgodaj. Zgrešena je torej miselnost, ki se je zelo razširila, da je otroku najprej potrebno zagotoviti »varno in srečno, brezskrbno otroštvo« - vse drugo pa pride kasneje. Že dojenčku je potrebno postavljati neke omejitve, seveda znotraj tega, kar zmore dojeti in sprejeti. Angleški otroški zdravnik in psihoterapevt Gordon Wheeller je postavil trditev, da je za otroka največje zlo »idealna mama« - torej mama, ki skuša v vsem in vedno ugoditi, ustreči otroku, mu biti sužnja… Že dojenček mora dojeti, da ne more biti vsaka njegova potreba takoj in brezpogojno zadovoljena.
Postavljanje pravih meja in omejitev pa se začne takoj, ko se otrok začne zavedati okolja, ga raziskovati, osvajati, se gibati, postavljati svoje želje in zahteve – pravzaprav se to začne dogajati že v prvih mesecih, še preden otrok shodi. To pomeni, postavljanje jasnih pravil o tem, kaj otrok sme in česa ne sme, kaj je dovoljeno in kaj ni, kaj je primerno in kaj ni… Če hočemo, da bo te meje, pravila, omejitve… otrok sprejel, mu jih je potrebno najprej postaviti na dovolj jasen način, tako da otrok to razume. Dvoumno postavljene meje, meje, ki jih otrok ne razume, so huda ovira na poti v svobodo! Prvo pravilo je torej: jasnost v postavljanju meja.

Drugo pravilo je: možnost eksperimentiranja z mejami. Ni dovolj, da otroku postavimo meje, potrebno mu je omogočiti, da »prepozna, kaj je na drugi strani«, torej da spozna, kaj se zgodi, če mejo prestopi. Gre torej za učenje po pravilu lastne izkušnje, »lastne kože«. Otrok naj, kjer je le mogoče, sam izkusi, da meje niso le neka starševska muha, ampak da mu prestopanje meja res prinese neugodne posledice! Kadar pa te lastne izkušnje ni mogoče dopustiti (primer: otroku postavimo pravilo, da ne sme stopiti s pločnika na cesto – in ne moremo si dovoliti, da bi čakali, da otrok krši pravilo – in ga avto povozi!), je potrebno to zanj neugodno posledico ustvariti že ob minimalnem poskusu kršitve pravila, s kaznijo! Vzgoja res ne more sloneti na kazni, ampak kazni se pri vzgoji ni mogoče izogniti! Torej, pozor: tudi starši, ki so pretirano zaščitniški, vzgojijo otroka v nesvobodno osebnost!

Sodobni učitelji »svobode« trdijo, da je bistvo svobode v možnosti izbire. To je res! Toda, tudi svobodne izbire se mora otrok naučiti. To učenje pa se prav tako začne že zelo zgodaj, že pred tretjim letom, čisto zaresno pa nekje v tej starosti. Takrat se otrok že nauči postavljati svoje želje in zahteve. Govorimo o obdobjih »otroške trme«, ki pomenijo prav to: da se je otrok začel zavedati samega sebe, svojih želja in potreb. In tu se začne vzgoja za svobodno izbiro. Tako kot imamo odrasli vedno različne želje, vedno več želja, kot jih je mogoče v nekem trenutku uresničiti, izpolniti, je to že pri otroku. Najprej je torej potrebno, da otroka učimo izražanja svojih želja. Mama, ki vedno »ugane«, kaj si otrok želi, ki je ponosna na to, da »vedno ve, kaj otrok želi«, je slaba mama, ker otroku ne da možnosti, da bi prepoznaval in izražal svoje želje! Pri tem je potrebna strpnost in odprtost. Strpni, potrpežljivi starši bodo kmalu ugotovili, da si otrok želi istočasno več stvari – in ga lahko takoj »postavijo pred izbiro«. Bistvo izbire je torej v tem, da otrok izbira med različnimi stvarmi, ki si jih istočasno želi.

Pri tem pa se neopazno, brez prevelikega »filozofiranja«, »nakladanja« uči še tretjega stebra svobode – to je odrekanje! Brez odrekanja ni svobode! Svobodna izbira je zares opravljena takrat, ko se človek zavestno odreče neizbrani želeni stvari. Primer: otroka peljemo na sladoled, in ga postavimo pred vitrino s sladoledi, naj si izbere eno kepico. Seveda bi otrok rad vse, izbira zanj v resnici ni težka. A se zaveda, da se z izbiro ene kepice odreče drugim.
Seveda morajo starši pri tem vztrajati in omogočiti otroku, da utrjuje svoj občutek »svobodne izbire«, zadovoljstva pri tem, za ostaja trden pri svoji izbirah, odločitvah! Torej: vzgoja za svobodo res ni v tem, da otroku dopuščamo, da »dela kar hoče«!

ŽORŽ, Bogdan. Kako delujejo vrednote. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 7, str. 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZGODBE KAŽEJO NOVO POT (zbirka Zgodbe za dušo 13), zbral in uredil: Božo Rustja, 192 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 7,90 €, s kartico zvestobe: 7,11 €

Al Smith je bil guverner države New York. Nekega popoldneva je hitel na radio, kjer bi moral imeti pomemben govor za državljane. Bil je že pozen, zato je ustavil prvi taksi, da bi ga odpeljal do radijskega studia. Voznik ga ni prepoznal in je zavrnil njegovo prošnjo. Dejal mu je, da se mu mudi domov, ker bi rad po radiu prisluhnil guvernerjevemu govoru. Smithu je bil taksistov odgovor všeč, zato mu je ponudil bankovec za petdeset dolarjev in ga še enkrat prosil, če mu lahko naredi uslugo.
Voznik je pogledal bankovec in rekel: »Vstopite, gospod. K vragu guverner in njegov govor!«

Zgodbe kažejo pravo pot, 45

Pri Ognjišču vam že 25 let ponujamo zgodbe (od adventa 1997). Take, ki govorijo o odpuščanju, dobroti, molitvi, o govorjenju in poslušanju. Take, ki nam odpirajo oči, da ne bi bili slepi za svoje napake, in one druge, ki v nas budijo dobrotljivost in ljubezen. To so naše zgodbe, ‘Zgodbe za dušo’. Tudi trinajsta knjiga prinaša kratke zapise, ki na sodoben način prinašajo vsebine, o katerih govori krščanstvo.
Poglavja v knjigi: Usmiljeni, Iskati nebo, Govoriti in poslušati, Dobro seme, Slepi za svoje napake, Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti
Posebna poglavja z zgodbami o dobroti (Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti), namenjena predvsem tistim, ki z dobroto širijo krščanstvo in služijo drugim ljudem in jih razveseljujejo.
Barvne fotografije in molitev ali razmišljanje ob koncu vsakega poglavja.
Vzemite jih v roke in jih berite z odprtim srcem. Naj tudi vam kažejo (novo) pot.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Sedma knjiga zbirke Zgodbe za dušo
Pravijo, da samo srce lahko nagovori srce. Vsaka zgodba te knjige ima srce, neko plemenito misel, ki bi se rada približala vašemu srcu. Prinašajo številne aktualne resničnosti, s katerimi se srečuje današnji človek, spregovorijo o temeljnih življenjskih resnicah, o smislu našega obstoja, o odnosu med ljudmi in do Boga ter o naši življenjski poti, ki ima cilj in po kateri ne hodimo sami. Na njej nam bo prišel še kako prav tudi utrinek, ki nam je lahko dobronamerni nasvet, vodilo, pripomoček ali navdih.
V sedmi knjigi zbirke Zgodbe za dušo so zbrane krajše in daljše zgodbe iz različnih duhovnih tradicij. Zgodbi je dodano življenjsko razmišljanje, ki ga je ta spodbudila. Bralcu bo lahko poglobilo sporočilo zgodbe, ga spodbudilo, da bo poiskal nova sporočila ali druge povezave z življenjem.

Prva izdaja knjige je izšla leta 2005, šla hitro med bralce in že novembra leta 2009 je izšel ponatis ...

»Ne preberite te knjige naenkrat! Ne požrite je na dušek, ampak jo počasi, kapljico za kapljico vsrkavajte! Veliko globlje boste doživeli sporočilo zgodb, če boste prebrali le vsak dan eno ...« S to mislijo bi lahko končal vse svoje razmišljanje ob tej simpatični zgodbi (Tona riža). Tako ali podobno je najbrž že nagovoril bralce kakšen pisec.
Zaupam njihovi modrosti, a ne morem mimo tega, da ne bi nauka zgodbe prenesel tudi na druga področja našega življenja. Kdo ne pozna pregovora: »Hitro pridobljeno, hitro izgubljeno«. Spominjam se svoje učiteljice, ki nam je vedno govorila, da nam ostane samo počasi in temeljito pridobljeno znanje. Kar je hitro pridobljeno, prav tako hitro izpuhti. ... (zbiratelj in prevajalec v komentarju prve zgodbe)

Kaj nam prinašajo Zgodbe s srcem? -
• najprej nas svarijo: pred predrzno sodbo, napuhom, nevoščljivostjo, nerazumevanjem med zakoncema, v družini, ... pred mnenjem, ki si ga že naprej ustvarimo (fiksna ideja), ... pred besedo, ki je zid, ki ločuje ... pred tem, da utišamo Božji glas ... pred enozvočnostjo ... pred govorjenjem o tem, kar ne poznamo, ... pred maskami, kalupi, okvirji ... posnemanjem ... pretiranim zaupanjem ... sramovanjem samega sebe ... pretiranim naprezanjem loka našega življenja ... vero v preseljevanje duš ... izgubljenimi priložnostmi ...
• prinašajo pa tudi bogata sporočila: razvozlajmo govorico predmetov, ki nas obdajajo (kaj nam hočejo povedati ... uporabljajmo modrost srednje poti (da si ne zlomimo vratu) ... bodimo v stiku s samim seboj, s svojimi občutki, čustvi in delovanjem ... govorimo resnico v globini in ne prilagajajmo besed temu, kar bi radi ljudje slišali ... bodimo to, kar smo in pomagajmo tudi drugim, da bi bili taki ...priti do resničnega spoiznanja Boga, iščimo nasvetov pri modrih in svetih ljudeh ... hrepenimo po srečanju z Bogom ... prisluhnimo svojemu notranjemu glasu, bodimo iskreni ... nikoili ne pozabimo sebi in drugim povedati, da nas Bog vedno in brezpogojno ljubi ... imejmo pravo mero ... pustimo, da nas duhovni učitelj nauči plavati ... skrbimo za pristnost, ... nič vrednega v življenju se ne more narediti brez križa ... lepota se razodeva tistim, ki so čisti v srcu ... življenje pripada tistim, ki niso pohlepni ... Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno ... (Marko Čuk v Ognjišču)

iz vsebine

SKRITA ZVEZDA
Zvezde so se zbrale k zborovanju in vsaka izmed njih je osvetlila, kakor znajo le zvezde, svoje zasluge v življenju človeka, krone vsega stvarstva.
Zvezda severnica je prikazala, kako pomaga ljudem na zemlji, da na zemljevidih označijo sever, in vedo, katera pot vodi v to smer. Sonce se je pohvalilo s toploto in svetlobo, ki vsem bitjem na zemlji dajeta življenje.
Malo znana zvezda je razodela, da je prav ona potrdila Einsteinovo relativnostno teorijo, ko je v pravem trenutku šla mimo sonca ob enem od sončnih mrkov ter tako zelo pripomogla k napredku znanosti. Tudi druge zvezde so navedle imena, ki so jih naredile slavne, in izumitelje, ki so jih povzdignile. Vsaka od njih je imela kaj povedati in se s čim pohvaliti.
Le majhna zvezda, skrita in oddaljena, je bila na nebesni skupščini tiho. Nič ni imela povedati. Ko je prišla na vrsto, je dejala, da ni še ničesar storila za vesolje ali za ljudi na zemlji, kajti ti je niti ne poznajo, ker je še niso odkrili. Druge zvezde so se ji smejale in ji dale vedeti, da je nekoristna, lena in ni vredna, da bi zavzemala prostor na nebu. Zvezde so tu, da žarijo in kakšna korist je od zvezde, če ljudje niti ne vedo, da obstaja?
Majhna zvezda je tiho poslušala očitke drugih zvezd. Med njihovim govorjenjem pa ji je prišlo vendarle nekaj na misel ...
»Kdo ve?« je plašno dejala. »Morda tudi jaz na svoj način prispevam k napredku in blaginji človeštva in tiste oddaljene zemlje. Res je, da me ljudje ne poznajo, toda niso neumni in njihovo razmišljanje jim govori, da pri razlaganju poti drugih zvezd in nebesnih teles vedo, da morajo obstajati še druge zvezde, ki s svojo težnostjo določajo stranpoti, ki jih opažajo pri kroženju zvezd. To jih priganja, da raziskujejo, opazujejo in iščejo. Tako napreduje znanost, ker se ohranja in povečuje zanimanje za neodkrite stvari.«
Druge zvezde so postopoma utihnile, ko je spregovorila neznana zvezda. To je neznanko opogumilo, da je na koncu dodala še nekaj, kar je dalo misliti drugim zvezdam: »Nikakor se ne postavljam v ospredje in ne podcenjujem vloge drugih, saj sem vam prva pripravljena priznati številne dobre stvari, ki ste jih storile ljudem na zemlji. A prav tako mislim, da imam tudi jaz pomembno vlogo: pomagam jim spoznavati, da je še vedno nekaj novega, kar lahko odkrijejo.«

***
Lepo sporočilo. Še vedno obstajajo zvezde, ki jih ljudje lahko odkrijejo. Se vedno je nekaj, kar lahko raziskujemo in zanimiva doživetja, kijih lahko izkusimo, misli, ki jih lahko tvegamo in izkušnje, ki jih še lahko doživimo. Nihče naj ne misli, da je dosegel mejo, da se je spustil najvišje, da vse ve in da je njegov »zemljevid« dokončan. Vsakdo se mora zavedati, zlasti v težkih trenutkih, da še ni odkril vseh razsežnosti bivanja. Tudi zanj še vedno nekje sije zvezda. Nismo še prekrižarili celega neba, da bi smeli izključiti zvezdo upanja.
Na duhovnem zemljevidu našega življenja leži neznana dežela – terra incognita, podobno kot na srednjeveških zemljevidih, kjer so bila taka območja označena z zmaji, pošastmi in sirenami, ki vzbuja pozornost popotnika, bivajočega v nas, in ki ne ve, da zanj svet ni zaprt, ampak odprt. Veliko uslugo si lahko naredimo, če spoznamo, da so še zvezde, ki jih lahko odkrijemo.

Profesorja matematike je neki nadarjen, a naiven učenec vprašal: »Koliko teoremov poznamo v geometriji?« Profesor se mu je prisrčno nasmejal. Ta mladenič je verjel - in številni ljudje z njim -, da je geometrija zaprto področje, zakoličena znanost, popoln katalog ter da njene teoreme lahko preštejemo kot dneve v letu ali drevesa v sadovnjaku. Toliko in nič več. Ta dobri dijak je želel izvedeti, kakšen del geometrije je že spoznal, in kakšen ga že čaka. Ni postavil vprašanja, ki bi zadevalo maturo ali zaključni izpit, ampak geometrijo kot tako. »Koliko teoremov je v geometriji?« Lahko štejemo število teoremov v Evklidovih elementih, toda geometrija je od takrat napredovala in bo gotovo napredovala ter prinašala nova spoznanja in nove teorije. Lepota, izziv in privlačnost znanja je ravno v dejstvu, da nima konca.

***
Najbrž je vsakdo od nas velik dolžnik zvezdam, ki so se prikazale na nebu našega življenja leto za letom. Morda pa največ dolgujemo tisti majhni zvezdi, oddaljeni in skriti, veseli in navihani, neznani in ljubki, ki se igra skrivalnice s teleskopom našega življenja. Blagor nam, če nadaljujemo z iskanjem.

Gospod, ti si prišel
in vsi so se odpravili na pot
v smeri obljubljene dežele.

Gospod, ti si prišel,
Ti, križišče vseh poti,
vozlišče svetovnih prometnic.

Gospod, ti si prišel
in vsakdo izmed nas
in vsi skupaj smo tvoje razodetje.

Gospod, prišel si,
prihajaš in boš prišel.
Tvoje ime je »Tisti, ki je prišel,
prihaja in bo prišel.«

Gospod, ti si prišel
in sedaj te lahko vsi ljubimo
v vsakem bratu in sestri.

pripravlja: Marko Čuk