(* ob prazniku) Sredi stisk prve svetovne vojne se je v Fatimi trem pastirčkom od 13. maja do 13. oktobra 1917 vsak mesec prikazovala Devica Marija. Prikazovanja so spremljali nenavadni pojavi, Marija pa je pastirčkom dala tudi posebna naročila. V tretji skrivnosti je Božja Mati napovedala atentat na papeža Janeza Pavla II. Knjižica strnjeno prikazuje te dogodke ter življenje treh vidcev, od katerih sta dva že prišteta med svetnike.

V naši spletni knjigarni najdete še DVD Dan ko je sonce plesalo (resnična zgodba o treh fatimskih pastirčkih, ki jih je Marija izbrala, da povabijo ljudi k molitvi in pokori - redna cena 8,90 €). Knjiga  Klici Fatimskega sporočila (zapisi vidkinje s. Lucije - je pošla.

“Fatima je predvsem plašč Svetlobe, ki nas pokrije tukaj kakor tudi na vsakem kraju na svetu, ko se zatečemo pod varstvo Device Matere.” (papež Frančišek)

V svojem najglobljem dnu, v svojem brezmadežnem Srcu nas okrasi s sijajem  vseh biserov svoje krone in nas napravi za romarje, kot si bila sama romarica. S svojim deviškim nasmehom utrdi veselje Kristusove Cerkve. S svojim blagim pogledom okrepi upanje Božjih otrok. S svojimi rokami, ki jih v molitvi dvigaš h Gospodu, združi vse ljudi v eno samo človeško družino. (papež Frančišek)

iz vsebine:

Ko se je Devica Marija prvič prikazala, je bila Lucija stara deset let, Francek devet, Jacinta pa sedem: nihče od njih še ni hodil v šolo, zato so bili nepismeni.
»Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. ‘Bolje je, da gremo domov,’« sem rekla sestrični in bratrancu, »bliska se. Najbrž bo nevihta.’ In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala ali se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter.
Tedaj nam je Marija rekla: ‘Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.’ ‘Odkod si?’ sem jo vprašala. ‘Iz nebes.’ ‘In kaj želiš od mene?’ ‘Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej
uri šest mesecev zaporedoma.’ ‘Bom šla tudi jaz v nebesa?’ ‘Da, boš.’ ‘In Jacinta?’ ‘Tudi ona.’ ‘Pa Francek?’ ‘Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev’ /.../

13. oktober: čudež s soncem
Ko smo prišli do hrastiča v Irijski globeli, sem po notranjem nagibu prosila ljudi, naj zaprejo dežnike, ko bomo molili rožni venec. Malo zatem smo videli odsev luči in takoj nato Marijo nad hrastičem. ‘Kaj hočeš od mene, o milostljiva?’ sem vprašala kot po navadi. ‘Hočem ti povedati, naj v čast mojega imena, rožnovenske Marije, na tem kraju postavijo kapelo. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojne bo konec in vojaki se bodo kmalu vrnili domov.’ ‘Rada bi te prosila veliko stvari: da bi ozdravila nekatere bolnike in spreobrnila nekatere grešnike in še mnogo drugega ...’ ‘Nekatere bom ozdravila, drugih ne. Morajo se poboljšati in prositi odpuščanja za svoje grehe.’ Vsa žalostna je rekla: ‘Naj ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki so ga že toliko žalili.’ Razprostrla je roke, da so odsevale v soncu. Ko se je dvignila, se je odsev njene luči odbijal od sonca. Zato semzaklicala, naj pogledajo v sonce. Nisem  imela namena, da bi ljudi na to opozorila, saj se nisem zavedala, da so tam. To sem storila le po notranjem nagibu, ki me je k temu spodbudil. Ko je Marija izginila za neizmernim obzorjem, smo videli ob soncu sv. Jožefa z Detetom Jezusom in Marijo v beli obleki z modrim plaščem. Zdelo se je, da sv. Jožef in Dete blagoslavljata svet; z roko sta delala znamenje križa. Ko je ta prikazen izginila, smo zagledali našega Gospoda in Marijo, ki se mi je zdela naša žalostna Mati božja. Prikazen je izginila, in zopet se mi je zdelo, da vidim Marijo, podobno karmelski Materi božji.«

pripravlja Marko Čuk

Naj starše vedno ubogam? Naj učitelje samo poslušam?

Ko je mali kenguru prvič pokukal iz vreče, kjer ga je nosila mama, je poln navdušenja vzkliknil:
"O, kako čudovit je svet! Mami, kdaj mi boš dovolila, da grem ven in uživam med temi čudesi."
Zaskrbljena mama ga je nežno obliznila po glavi in dejala: "Ni ti potrebno, dragi, da me zapustiš. Jaz ti bom povedala vse o svetu, zato ni treba, da greš iz moje vreče. Nočem, da zaideš v slabo družbo. Ne morem si dovoliti, da bi bil izpostavljen nevarnostim hudobnega sveta. Mnoge, premnoge kengurujčke, podobne tebi, je svet pokvaril. Jaz pa sem odgovorna mati, ki svojega otroka ljubi."
Kengurujček je zaprl oči, se skril v vrečo in krotko ubogal ljubečo mater. Dnevi so minevali in mali kenguru je postajal vse večji. Mamin trebuh je postajal premajhen. Končno je začel pokati.
Zato je mama nekega dne ukazala: "Prepovedujem ti, da bi še rasel, ker mi to povzroča velike bolečine. Počutim se neprijetno!"
Ker je bil kengurujček ubogljiv, je nehal rasti, da bi ugajal svoji mami. Ni ji želel povzročati bolečin. Ostal je pridno pri njej, a ji je postavljal veliko vprašanj:
"Mami, zakaj mi ne pustiš, da odidem? Na kakšne nevarnosti bom naletel, če grem ven? Mama, od kje pa pridejo majhni kenguruji?"
Nekega dne se je mama naveličala vprašanj in strogo dejala: "Nehaj me spraševati. Dobri otroci ne postavljajo vprašanj. Bodi priden fantek in delaj, kar ti ukažem. Ni ti treba premišljevati!" Ubogljiv in pokoren kengurujček je nehal spraševati in razmišljati. Mama je bila tega zelo vesela. Toda kengurujček je postajal vse bolj neuk.
Čez dolgo časa je kengurujček odkril majhno kengurujko. Bila je najbolj privlačna mlada kengurujka, kar jih je kdaj videl. Zaklical je:
"O, mama, kako je lepa! Kako očarljiva! Rad bi se poročil z njo!"
Mama pa jezna v solze:
"Kaj slišim? Me nameravaš zapustiti, samo da bi se poročil z mlado kengurujko, ki ni nič posebnega? Ali mi tako vračaš žrtve, ki sem jih naredila zate? Kako si nehvaležen! Zelo si me prizadel!"
Potem je s prosečim in obenem grozečim glasom nadaljevala: "Nikoli ti ne bom dovolila, da bi se poročil z njo ali katerokoli drugo kengurujko. Priden moraš biti in paziti name, dokler ne umrjem."
Ubogljiv in pokoren kengurujček ni mami nikoli več omenil kengurujke, nikoli ni nobene ljubil, nikoli se z nobeno oženil. Ostal je pri svoji mami, dokler ni umrla.
Ko je mama umrla, so vzeli majhnega kenguruja iz trebuha.
Bil je nenavadna pojava! Njegovo telo je bilo majhno in šibko kot je nemočno telo komaj rojenega mladička. Njegov obraz pa je bil zguban kot je zguban obraz starega kenguruja. Ko so ga postavili na tla, na svet, po katerem je tako hrepenel, je padel in takoj umrl.

SPODBUDE ZA RAZMIŠLJANJE

Zgodba se ukvarja s štirimi temeljnimi držami, ki jih imamo do avtoritete:
1. POKORNOST - delam tisto, kar mi naroča avtoriteta in brez pridržkov ubogam, kar mi ukaže. Moj nadrejeni ima pravico, da mi ukazuje, moja dolžnost pa je, da ubogam.
2. PODREJENOST Svojemu nadrejenemu sem podložen tudi, ko ta nima pravice, da mi ukazuje ali ko mi ukazuje, za kar ni pristojen. V vsem se podrejam. Moje pravice so ogrožene. Ni moja dolžnost, da bi ubogal.
3. AGRESIVNOST Svojega nadrejenega ne ubogam, tudi ko ima prav. Izzivam njegovo avtoriteto in ga omalovažujem. Kršim pravice svojega nadrejenega.
4 SAMOZAVESTNOST Odločno in spoštljivo branim svoje pravice, ko jih nadrejeni krši, ali ko mi ukazuje nekaj, kar ni v njegovi pristojnosti. Zagovarjam svoje pravice in prav tako zagovarjam pravice svojega nadrejenega.

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

• Ali je mati kengurujka resnično ljubila svojega sina? Je res skrbela zanj? Razloži, kaj je bila v resnici.
• Ali je bil mali kenguru res poslušen in spoštljiv do mame? Kakšen je bil v resnici?
• Je mali kenguru res ljubil mamo in samega sebe?
• Kako se je počutil kenguru, ko je stalno poslušal ukaze svoje mame? Kaj je čutil do sebe in do nje?
• Kaj se mu je zgodilo, ker je bil vedno pokoren materi?
• Ali moramo vedno poslušati in narediti tisto, kar nam ukažejo naši nadrejeni? Kdaj? Kako? Zakaj? Ali nimamo pravice zagovarjati samih sebe?
• Ali igraš kdaj vlogo kengurujčka (v družini), v šoli, pri igri, v zakonu, v skupini prijateljev? Ali se podrejaš?
• Ali lahko postajamo zrelejši, če nimamo svobode?
• Kaj pomeni "odgovorna svoboda"? Kaj rast v svobodi?
• Ali mi kdaj ravnamo podobno kot mati kengurujka, ko smo v stiku z drugimi? Npr. ne pustimo svobode drugim? Smo lastniški? Ali izkoriščamo druge v svojo korist? Se bojimo kritike? Ali ravnamo tako, da so drugi odvisni od nas?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2001), 36-37.
knjiga: Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 29-31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Trinajsta knjiga v zbirki Zgodbe za dušo
Pri Ognjišču vam že petindvajset let ponujamo zgodbe. Take, ki govorijo o odpuščanju, dobroti, molitvi, o govorjenju in poslušanju. Take, ki nam odpirajo oči, da ne bi bili slepi za svoje napake, in one druge, ki v nas budijo dobrotljivost in ljubezen. To so naše zgodbe, ‘Zgodbe za dušo’. Tudi trinajsta knjiga prinaša kratke zapise, ki na sodoben način prinašajo vsebine, o katerih govori krščanstvo.
Poglavja v knjigi: Usmiljeni, Iskati nebo, Govoriti in poslušati, Dobro seme, Slepi za svoje napake, Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti
Posebna poglavja z zgodbami o dobroti (Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti), namenjena predvsem tistim, ki z dobroto širijo krščanstvo in služijo drugim ljudem in jih razveseljujejo.
Barvne fotografije in molitev ali razmišljanje ob koncu vsakega poglavja.
Vzemite jih v roke in jih berite z odprtim srcem. Naj tudi vam kažejo (novo) pot.

Kako nam Zgodbe kažejo novo pot? • začnimo v svetlobi Božjega usmiljenja: Bog je usmiljeni oče, ki nam vedno odpušča ... le zaupati moramo vanj in spoznali bomo, kako dober je ...on vedno spoštuje človeka in njegovo svobodo ... a človek se mora tudi zavedati svoje odgovornosti za dobro in slabo ... največ lahko naredi z molitvijo, s pravo molitvijo, ki ni samo dobivanje, ampak tudi izgubljanje ... • zgodbe nas v nadaljevanju vabijio, da se ozremo v nebo ... iščimo pa zvezde, ki jih nosimo v svoji notranjosti, Boga, ki živi med nami, v naših mestih ... v njegovem načrtu so vtkane tudi vse naše napake ... odkrivajmo ga, spoznavajmo in se zaradi tega, kar izvemo - tudi spremenimo - če ne gre drugače, se povzpnimo na drevo, za nekaj minut - in začrtajmo smeri svojih poti tako, kakor jih želi Bog ... • beseda je najdragocenejši dar, ki nam ga je zaupal Bog ... je most, ki najbolje poveže duše ... kako, kaj, kdaj  govorimo, ... ali raje molčimo, sodimo, ... znamo poslušati, ... kako govorijo naša dejanja ... nimamo pravice obsojati ... sejati je treba, vreči seme in verjeti, da bo nekaj lepega zraslo ... to drugo prepustimo Bogu ... in ne zakopljimo talentov, ki bi jih lahko uporabili za dobro sebe in drugih ... učimo se pri sveči ... kdor postaja drugim svetloba, se mu svetloba podvoji ... kdor misli sam nase, kmalu ostane sam ... življenje nam je podarjeno, mi pa se moramo odločiti, kaj bomo naredili iz njega ... pa še nekaj je: Bog nas postavlja v življenja drugih, da drug drugega podpiramo, drugim pomagamo ... • veste, kakšna je razlika med Svetim pismom in mobilnim telefonom? ... • brali smo že zgodbe o obsojanju drugih ... v naslednjem poglavju se postavijo pred nas naše napake in ob njih spoznanje, da smo večkrat slepi zanje ... "glavne" osebe so tisti, ki obrekujejo, se hvalijo, si želijo slave, se razkazujejo ... nastopi tudi hudič, ... • kaj lahko zgodbe povedo o ljubezni? ... da se podvoji, če jo podarimo ... ne moremo misliti samo nase ... samo na darila, biti samo potrošniki, brez srca, samo za trebuh in užitke ... tudi samo razum ni dovolj, tudi tehnika ne ... potrebna so tudi čustva, nežnosti ... • odkrijemo, da moramo Boga iskati v mirnih trenutkih, da bo lahko z nami v  težavnih ... takrat je molitev naš rešilni jopič ... kako je ljubezen povezana z dobrotljivostjo? ... krščanska ljubezen je hoja za Kristusom - pri njem se učimo, kako postati dobri in krepostni ...z Bogom se srečujemo po človeku ... in če ljubezen, ki smo jo prejeli po Kristusu prenesemo na druge ... potem vidimo bogastvo, ki ga ima ljubljena oseba ... če pomagamo človeku, mu približamo Boga in še zanesljiv recept za srečo: Najsrečnejši je tisti, ki osrečuje druge.

iz vsebine

DOBRO SE SPOVEJ
Neko dekle je nesrečno zabredlo v grehe, ki se jih ljudje najbolj sramujemo spovedati.
Postajala je žalostna in nemirna. Minilo je več mesecev, toda nobena njenih prijateljic ni zmogla zvedeti vzroka njene žalosti. Kmalu zatem je umrla njena najboljša prijateljica, ki je bila zelo verna in poštena. Nekaj dni po pogrebu je tisto nesrečno dekle v spanju zaslišala, da jo nekdo kliče po imenu in spoznala je glas pokojne prijateljice. Glas je ponavljal: “Dobro se spovej ... O, ko bi vedela, kako dober je Jezus!” Ta glas je sprejela kot sporočilo z neba.
Opogumila se je in se spovedala tudi tistega greha, zaradi katerega je že toliko pretrpela.
Ko je to storila, se je počutila tako olajšano, da je o svoji sreči vsem govorila. Ponavljala je: »Poskusite tudi vi in videli boste, kako dober je Jezus! Poskusite in videli boste, kako dober je Jezus!«

RAD BI BIL TVOJ TELEFON
Ker me potem ne bi nikoli izpustil iz rok.
Ker bi se nasmejal vsakič, ko bi me pogledal.
Ker bi me povsod nosil s seboj.
Ker bi vedno skrbel, da ne padem na tla.
Ker bi redno preverjal, ali
imam zadosti energije.
Ker bi bil prva stvar, ki jo pogledaš, ko zjutraj
odpreš oči, in zadnja, ko greš spat.

ZAKAJ SEM TAKO REVEN?
Učenec je vprašal učitelja:
Zakaj sem tako reven?
Učitelj: Nisi se naučil dajati.
Revež: Kako bi lahko dajal, ko pa nimam nič?
Učitelj: Imaš toliko stvari:
Obraz, s katerim lahko podariš nasmeh.
Usta, s katerimi moreš pokloniti
modrost in tolažbo drugim,
Srce, ko ga lahko odpreš za druge.
Oči, s katerimi lahko opaziš dobro v drugih.
Ti nikakor nisi reven!

zgodbe prebira in ob njih razmišlja: Marko Čuk

Osemdeset kratkih zgodbic, v vseh je glavna oseba papež Frančišek, zato, da bi povedal, od kod pogum, priljubljenost, doslednost, moč, vera ... moža, ki je bil leta 2013 poklican za vrhovnega voditelja Cerkve in je predvsem v teh časih svetovne krize vodenja edini pravi moralni voditelj sveta. Edine besede o smislu, večnosti, obrambi najšibkejših in revežev, ki jih človek v življenju sliši, namreč prihajajo od papeža. To vedo tudi neverni.
Če bi bil papež povprečnež, kakor velja za toliko osebnosti, ki se gnetejo v javnosti, bi bili najbolj razočarani prav neverni, ki so navajeni na to, da naj se zgodi karkoli, papež je. Da vsaj papež je.
V knjigi boste našli temeljne misli in posledične odločitve papeža Frančiška: revščina, treznost, doslednost, mehkoba, brezhibnost Cerkve, bližina ljudem, skrb za to, da jim gremo naproti.
Vse to je razloženo, od zgodbe do zgodbe, iz življenja, ki ga živi in ga je živel.

6. Č – čustva
Poglejmo si še enkrat film tistega večera, nepozabnega 13. marca 2013! Kardinal Tauran ima nalogo naznaniti Habemus papam.
Formula je ista stoletja, spreminja se le ime izvoljenega. Nekaj trenutkov po zadnjem stavku, “qui sibi nomen imposuit Franciscum”, pride kot v odlični koreografiji procesija in pojavi se novi papež. Poskusite tukaj povečati prizor.
Se spomnite? Bergoglio stoji nepremičen, trden, kot okamnel. Nekaj sekund nobenega giba z glavo. Ne trene z očmi. Roke mirne, usta zaprta. Potem reče v mikrofon: »Bratje in sestre,« obmolkne, dvigne levo roko. »Dober večer.« In se sprosti Le kaj se je zgodilo v tistih štiridesetih, petdesetih, morda stotih sekundah blokade?
Zgodilo se je to, kar se mu dogaja vedno, ko ga prevzamejo čustva. Bil je ohromljen.
Zgodilo se je že nekega drugega 13. – maja 1992. Takratni apostolski nuncij msgr. Ubaldo Calabresi ga je povabil na pogovor in mu ob koncu vprašanj, ki jih je Bergoglio označil za zelo resna, pred slovesom povedal, da je
imenovan za pomožnega škofa v Buenos Airesu.
In on? »Bil sem ohromljen.« Potem doda: »Če pride kaj nepričakovanega, pa naj bo lepo ali grdo, je vedno tako. Prvi odziv je negativen.«

8. D – drža
Papež Frančišek vlada v znamenju mehkobe. Njegov vzornik je sv. Jožef. Jezusov rednik “se zdi močan, pogumen, delaven mož, njegovo dušo pa preveva mehkoba, ki ni odlika slabotnega, nasprotno, nakazuje trdnost duha in sposobnost zbranosti, sočutja, resnične odprtosti do drugega, sposobnost ljubiti. Ne smemo se bati dobrote, nežnosti.” Ne čudite se torej njegovim poljubom, njegovemu kroženju v papamobilu, ki lahko traja celo uro; ne čudite se, ko avto zapusti Trg sv. Petra, ker želi papež videti in pozdraviti vse, res vse, zapelje na Cesto sprave in se vozi po njej do konca; tu na koncu pa se pred gospo, ki je vsa ganjena, ker pozdravlja papeža, skloni in pobere torbico, ki ji je bila padla iz rok. Tudi to se je zgodilo.

72. T – trinajst
V Bergoglievem življenju se številka trinajst nenavadno in pomenljivo ponavlja. Trinajstmesečen je začel hoditi v varstvo k stari mami Rosi, ki mu je bila glavna opora za človeško in duhovno rast. Trinajstega decembra 1969 je po rokah nadškofa Ramóna Joséja Castellana prejel mašniško posvečenje. Trinajstega maja 1992 ga je apostolski nuncij monsinjor Ubaldo Calabresi teden dni pred uradno objavo obvestil, da je imenovan za pomožnega škofa v Buenos Airesu. Trinajstega marca 2013 (trinajstega dne v trinajstem letu), je bil izvoljen za papeža. To je bil nepozaben večer z nepozabnim pozdravom: »Bratje in sestre, dober večer.« In zdi se, da je trinajsta vrstica trinajstega poglavja Janezovega
evangelija odlomek, na katerega je Bergoglio naslonil svojo duhovniško službo. Janez piše: »Vi me kličete Učitelj in Gospod. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil« (Jn 13,13–15).

pripravlja Marko Čuk

Knjižica Rožni venec s podobami nam pomaga moliti rožni venec. Na začetku so podana navodila, kako molimo rožni venec, na koncu pa so osnovne krščanske molitve. Vsaka skrivnost je ilustrirana, pod sliko so svetopisemski navedki, ki se na skrivnost navezujejo. Pred začetkom vsakega od štirih delov je nekaj misli sv. Janeza Pavla II. iz apostolskega pisma Rožni venec Device Marije, ki nas uvedejo v premišljevanje.

iz vsebine:

KAKO MOLIMO ROŽNI VENEC

Apostolska vera.
Oče naš.
Trikrat Zdrava Marija s prošnjami.

Veseli del:

ki nam poživi vero,
ki nam utrdi upanje,
ki nam vžgi ljubezen

Svetli del:

ki nam daj duha pokorščine,
ki nam daj srečo uboštva,
ki nam podeli milost čistosti.

Žalostni del:

ki nam utrdi spomin,
ki nam razsvetli pamet,
ki nam omeči voljo.

Častitljivi del:

ki nam vodi naše misli,
ki nam vodi naše besede,
ki nam vodi naša dejanja.

Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija in skrivnosti. Slava Očetu.
Fatimska molitev:
O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in pripelji v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.

Ob koncu vsakega dela desetkrat Zdrava Marija "ki naj se usmili duš v vicah".

pripravlja Marko Čuk

Knjiga je presenetljiva izpoved človeka, ki ga je - skupaj z družino - strašna usoda (ženine) bolezni pahnila v situacijo, v kateri se dandanes znajdejo mnogi, a ne vedo, kako se upreti »usodi bližajočega se konca«. Avtor in njegov bližnji krog pa ni obupaval. Odločil se je za življenje! In dobil bitko! Občutena pripoved je zgled »uporništva« mnogim, ki bi morebiti klonili pred boleznijo. Je zgled ohranjanja optimizma, čeprav s skromnimi možnostmi za končno veselje, srečo ... A celo »rak« ni nekaj, pred čimer bi morali kloniti. Zlasti, če imamo nekoga, ki nam je pripravljen stati ob strani.

Zdrav človek ima tisoč želja, bolnik ima le eno ... (pregovor)

iz vsebine:

Prišel sem domov.
Na pragu domačije me je obšla neka zla slutnja, ki si je nisem znal razložiti.
A takoj, ko sem zagledal ženo, mi je postalo popolnoma jasno, da je tokrat nekaj zares hudo narobe.
Njene oči so bile žalostne in v kotičkih so se zrcalile solze.
Sedela je kot kip, skrušena, sklenjenih rok in zrla negibno nekam v daljavo …
Vstopil sem in pozdravil:
»Zdravo!«
Besede so se mi zatikale in s težavo šle z jezika: »Kaj ti je povedal zdravnik?«
Povesila je pogled in čutil sem, da komaj zadržuje solze.
Sedel sem poleg nje na zofo in jo prijel za roko. Pogledala me je v oči.
Slednjič je tiho spregovorila:
»Raka imam! Operacija je potrebna, in to takoj!«
Padla sva si v objem.
Privil sem se k njej in čutil, kako njene solze drsijo po mojem licu.
Srce mi je ohromelo in hkrati kričalo.
Oba sva trpela v bolečini, ki jo je prinesla usoda.
Globoko v sebi pa sem kljub vsemu videl svetlobo na koncu dolgega hodnika.
Bil sem popolnoma prepričan, da bova samo s skupnimi močmi našla rešitev in uspela. (...)

Taval sem po mestu in ustavljal ljudi, znance, naključne mimoidoče.
Spraševal sem jih, ali ima kdo znanca ali morda prijatelja v bolnišnici Ljubljana.
Tako sem čisto slučajno naletel na ženinega starejšega brata Ivana. Ker je verjetno že izraz na mojem licu govoril sam zase, me je brez oklevanja ogovoril: »Zdravo, Bojan! Ja kaj se je pa zgodilo?«
Potrto sem prikimal, stopil za korak bližje, pogledal levo in desno ter tiho odvrnil:
»Sonja ima raka, potrebna je nujna operacija! Iščem povezave, da bi ženo spravil v Klinični center v Ljubljano!«
»O, ti sranje!« je kar ušlo svaku.
Malce je pomislil in zatem nadaljeval:
»Veš, jaz poznam zdravnika, ki je zdravil mojo ženo. Lahko poskusiva. Pojdi z menoj, pa ga bova kar takoj poklicala!«
Kanček upanja je kot sončni žarek posijal v temo. (...)

 Drugače topel dom je bil prazen, pust in žalosten.
V sebi sem čutil praznino in bolečino brez primere.
Stal sem sredi dnevne sobe in se počutil kakor tujec v lastnem stanovanju.
Moje globoko razmišljanje je zmotil ropot in stopinje po stopnicah.
Skozi vrata sta pridrvela sinova.
Nekako v zadregi sta stala pred menoj in me vprašujoče gledala s svojimi velikimi očmi. Na njunih licih se je risala zaskrbljenost.
Brez besed sem ju objel.
Nekaj časa smo tako objeti stali sredi dnevne sobe.
Slednjič smo le sedli na zofo in čutila se je naelektrenost ozračja.
Molčali smo.
Bojan se je ojunačil in se obrnil proti meni:
»Ati! Kako je mamica?«
Andrej, ki je sedel na moji levi, je mencal z rokama in zdelo se mi je, da je prestrašen.
Njegov obraz je bil bel, prikupna rdečica je izginila.
Modre očke je imel na široko odprte in me vprašujoče gledal.
S pogledom sem nemirno krožil po sobi in iskal primerne besede:
»Mamico so sprejeli v bolnišnico. Predvidoma naslednji teden jo bodo operirali. Nikar ne skrbita! Klinični center v Ljubljani je ena od najboljših klinik v naši deželi in tudi daleč onstran naših meja!«
Objem je postajal vse tesnejši, glas se mi je tresel in usta so bila suha.
»Prepričan sem, da je v dobrih rokah!« sem dodal po daljšem premoru, ko sem se ponovno zbral.
»Bojan, naredita nalogo, medtem ko bom jaz pripravil večerjo!

»Kako se počutiš, Sonja?«
»Dobro!« se je na hitro zlagala.
Povesila je pogled:
»Nimam teka. Danes so me pripravili za jutrišnjo operacijo.«
Zaskrbljeno sem jo gledal. Držala me je za roko.
Čeprav o svojih besedah nisem bil prepričan, sem prekinil molk in jo skušal bodriti:
»Vse bo še dobro, Sonja, verjemi!«
Prebodla me je s pogledom:
»Kako sta moja fanta?«
»Zelo sta pridna! Veš, Bojan mi veliko pomaga. Skrbi tudi za Andreja in vse je v najlepšem redu. Tudi ta mali je čisto OK!«
»Lepo te pozdravljata!« sem še na hitro dodal.
Nehote je po ženinem obrazu zdrknila solza in padla na bolniško posteljo.
Suho pregrinjalo jo je v trenutku vsrkalo.
Pogledala je v stran, nekam v daljavo, in želela prikriti svoje občutke.
Vendar to ni bilo mogoče.
Ves skrušen sem obsedel na bolniški postelji.
Čutil sem nemoč in samopomilovanje.
Najraje bi zajokal v njenem naročju kot otrok.
Ponovno sem se ugriznil v ustnico in se skušal obvladati.

o avtorju:
Bojan Fekonja se je rodil v Mariboru leta 1951. Težke življenjske prelomnice v preteklih desetih letih so v njemm prebudile željo po ustvarjanju in potrebo po raznovrstnem izražanju. Sprva je pisal pesmi, nato so privreli na plano rokopisi proznih del (Kakor nemirna reka, Temna senca in Skroja kruha), pravljica Skrivnostni obisk in številne črtice. Nadaljeval je z likovnim upodabljanjem svojih občutkov, ki so prihajali iz globine srca. Pri tem je uporabljal tehniko akvarel ter predvsem akril na platno (Kurent je pregnal zimo, Pastir in njegova čreda, Prepad). Njegov slikarski opus šteje več kot 110 slik. Imel je več samostojnih likovnih razstav in sodeloval tudi na več skupnih razstavah.
«

pripravlja Marko Čuk

Ilustriran molitvenik za otroke prinaša kratke jutranje in večerne molitve, molitve pred jedjo in po njej, zahvalne molitve, klasične in dobro znane ter nove in sodobne, tudi domačih avtorjev … S pomočjo staršev ali starih staršev se jih lahko otroci hitro naučijo, potem pa z njimi ali ob slikah tudi samostojno molijo, prosijo za Božje varstvo in se Bogu zahvaljujejo …
Urednik knjige Silvester Čuk je molitve jemal iz svetovne zakladnice, iz znanih slovenskih ljudskih molitev, pa tudi iz besedil sodobnih slovenskih otroških pesnikov.

Božji otroci
se nebeškemu Očetu
z molitvijo izročajo v varstvo
in se mu zahvaljujejo.

iz vsebine:

Gospod, naš nebeški Oče,pomagaj nam da bomo
bolj dobrotljivi drug do drugega.
Jezus nam je povedal,
da ljubimo tebe,
če ljubimo svojega bližnjega.
Pomagaj nam,
da bomo ustavili vojne
in začeli ljubiti drug drugega,
kakor nas ti ljubiš.
Amen.
Joana, 11 let

Pokrižam se, preden sedem h kosilu,pri delu, učenju in razvedrilu;
zvečer se pokrižam, preden zaspim,
da v novem se jutru veselo zbudim.
Berta Golob

O Jezus, blagoslovi me,
odpusti grehe moje;
po svoji ljubi Materi
me sprejmi v srce svoje.
Naj v tvojem svetem varstvu spim,
v ljubezni tvoji se zbudim;
in zadnjo uro milost daj,
da pridem k tebi v sveti raj.
Vse dobro staršem vračaj,
v nebesih jim poplačaj.
In vernih duš usmili se,
da bodo tebe gledale.

Vse stvari Boga časte,
moli verno ga srce,
svetle zvezde svetijo,
Stvarnika oznanjajo.
ritmična pesem

Radost oznanjam, nikar se ne bojte!
Čudo neskončno nocoj se godi:
rojen Zveličar je, molit ga pojte,
v jaslicah revnih na slamci leži.
Bodi češčeno, o Dete preblago;
samo ljubezen do nas te rodi.
Matija Rant

pripravlja Marko Čuk

iz knjige 365 + 1 DAN S TEBOJ, 424 strani, 13 x 21,5 cm, črnobele fotografije, integrirana vezava.
Koper, Ognjišče 2015
Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 12,90 €, s kartico zvestobe: 11,61 €.

In pri priči je bil očiščen gob. Nato mu je Jezus rekel: »Glej, da nikomur ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi dar, ki ga je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje« (Matejev evangelij 8,3-4).

Gospod Jezus, zahvaljujem se ti
za može in žene,
ki se znajo tako kot ti približati tistim,
od katerih vsi bežijo.

Zahvaljujem se ti za vse tiste,
ki živijo med gobavci,
da podarjajo nasmehe in nežnosti ljudem,
ki si jih jaz ne upam niti pogledati.

Zahvaljujem se ti za vse tiste,
ki živijo v terapevtskih skupnostih
in vlivajo mladim pogum,
da bi spet našli veselje do življenja.

Zahvaljujem se ti za vse tiste,
ki živijo z obolelimi za aidsom,
da se ne bi čutili zapuščene
od ljudi in od Boga.

Gospod Jezus, zahvaljujem se ti
za može in žene,
ki brez publicitete in brez hrupa
dokazujejo, da je mogoče hoditi za teboj.

Jaz nisem kakor oni, Gospod,
ne znam iti dlje kakor do prijateljev.
Zahvaljujem se ti za te ljudi.
Dajejo mi upanje,
da te bom uspel bolj ljubiti,
bolj ljubiti vse ljudi.

T. Lasconi, 29. januar, v: 365+1 dan s Teboj, Koper, Ognjišče 2015, 37.

Zdaj imate 366 priložnosti, da o veri ponovno premislite, jo znova odkrijete, bolje spoznate in poglobite.
Niso izbrane zaradi knjige, iz potrebe po predstavitvi celovite vsebine krščanstva, temveč izhajajo iz življenja. Iz želje, da bi našli odgovor na vprašanja, dvome, težave, pomanjkljivo razumevanje ali napačne poglede, na najpogostejše razloge za nejevoljo in odpor do krščanske vere in do tistih, ki jo izpovedujejo in poosebljajo.
Navedki iz Svetega pisma so zelo kratki ne samo zaradi omejenega prostora, temveč predvsem zato, da bi v bralcu vzbudili zanimanje in bi jih prebral v celoti.
Ne služijo kot osnova za razlago, temveč dajo idejo za razmišljanje, prikličejo molitev, ležejo kot kamen na srce ali pa zasijejo v povsem novi luči v primerjavi z že ničkolikokrat slišanim, običajnim, ustaljenim, s tistim, kar govorijo ljudje, kar ustreza splošnemu okusu današnjega časa, in s čedalje bolj razširjenim: »Tako so rekli na televiziji«.
Svetopisemski odlomki so ključ, ki požene motor razmišljanja, osebnega, v družini ali v skupini.

iskalec in zbiralec Marko Čuk