iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Tudi dan, ki se zdaj začenja,
potrebuje besede pozdrava, zahvale.
Besede soglasja in zavračanja,
predvsem pa premišljene besede.
Živimo in mislimo,
se odločamo in molimo,
kaznujemo in ljubimo -
v besedah in z besedami.

Besede lahko povezujejo
pomagajo in ozdravljajo.
Lahko ločujejo, ranijo in ubijajo.
Lahko učijo in opominjajo,
lažejo in zapeljujejo.

Ko sem izrekel besedo,
nimam več moči nad njo.
Živi svoje življenje,
ni je mogoče več ujeti.

Gospod, daj mi besede življenja,
da mi danes zvečer
ne bo treba obžalovati
nobene besede,
ki sem jih ta dan izrekel.

P. Roth, Molitev, v: Ognjišče 3 (2011), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Na drugo postno nedeljo beremo vsako leto evangelij o Jezusovem spremenjenju na gori, ki nam pokaže cilj našega posta. Post ni samopokora, temveč nas želi pripeljati do razodetja, do notranje jasnosti, do očiščenja vseh motenj. V nas bi naj zasijalo Božje veličastvo. Post nas želi narediti sprejemljive za prvotno lepoto, ki si jo je Bog za vsakega od nas zamislil v enkratni podobi. Preobrazba vedno pomeni, da se pokaže naše bistvo, da skozi vse površinsko prodre naš resnični jaz.
Jezus vzame na goro tri učence; gora je od nekdaj kraj, kjer se človek čuti bližje Bogu. Pred očmi treh učencev se Jezus spremeni. V grščini se glasi 'metemorphote: Metamorfoza pomeni 'preobrazbo, spremenjenje: kar sta nasprotna izraza od 'spremembe'. Danes mislimo, da se moramo vedno spreminjati, toda v tem je nekaj agresivnega. Takšni, kot smo, nismo dobri. Vse bi naj delali drugače, celo postali bi naj nekdo drug. Spremenjenje pa je nekaj blažjega, vse
sme biti. Pri tem pa bistvo še ni prišlo na dan. Jezusovo spremenjenje je tudi za nas upanje, da se sami bolj in bolj spreminjamo v enkratno podobo, ki si jo je Bog ustvaril o nas, da bo zasijala prvotna svetloba, ki sije z našega obraza, toda je prepogosto skrita pod težo vsakdana.
Učenci bi radi ujeli ta trenutek in si postavili tri šotore. Toda takrat se jim približa sam Bog v svetlečem oblaku, ki jih obda. In iz tega oblaka se zasliši Božji glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« (Mt 17,5). Bog pred učenci potrdi, da je Jezus njegov ljubljeni Sin, ki naj ga poslušajo. Ta glas sproži v njih velik strah, tako da padejo pred Jezusom na tla, on pa stopi k njim in se jih dotakne.
O tem dotiku nam pripoveduje samo Matej, ki nam želi povedati, da se je Jezus učencev dotaknil prav tako kot bolnikov, ki jih je s svojim dotikom ozdravil in jih ponovno dvignil. In ob tem jih nagovori: »Vstanite in ne bojte se!« (Mt 17,7). Ko se jih Jezus dotakne, ni več vzroka za strah. Njegova prisotnost nam prinaša zaupanje.
Evangelij o spremenjenju nam ne pokaže le Jezusovega veličastva, ampak tudi cilj naše duhovne poti, kakršno želimo zavestno prehoditi v postnem času. Pravi cilj je, da bi postali prosojni in sprejemljivi za Božjo luč in ljubezen. Če se imamo za Božje otroke, obljublja Jezus to tudi nam. Potem bi naj tudi v nas zasijalo Božje veličastvo. Če se z Jezusom povzpnemo na goro, če pozabimo na težo vsakdana in se prepustimo tišini, lahko včasih tudi sami izkusimo, da smo pomirjeni, napolnjeni z lučjo in lahko to podarjamo tudi drugim. Tega svojega vpliva sami niti ne opazimo, opazi pa ga kdo drug, ki nam to pove: » Danes pa kar žariš, tako dobro deluješ na nas.«

Osebna vaja:
Za ta teden bi ti predlagal domišljijsko popotovanje, ki bi nas naj pripeljalo v stik z modrostjo naše duše.
• Predstavljaj si, da greš z Jezusom na goro. Najprej si izberi dva spremljevalca, ki bi ju želel imeti s seboj. Kdo ti najprej pade na pamet?
• Nato si predstavljaj, da Jezus tiho hodi spredaj, vi trije mu molče sledite. Najprej hodite skozi gozd: uživaj v vonjavah gozda in prisluhni ptičjemu petju. Nato pelje pot počasi iz gozda po travnati planoti.
• Na vrhu travnika prispete na ravnico, kjer Jezus sede, vi pa ob njem. Nenadoma zasije Jezusov obraz, skozi to luč te pogleda z milo dobroto. Njegov pogled te napolni z najglobljim zaupanjem.
• Sedaj te Jezus povabi, da mu postaviš tri vprašanja. Premisli, kaj bi ga rad vprašal. Vzemi si čas, da se ti vprašanja porodijo.
• Nato si predstavljaj, kako ti odgovarja na posamezna vprašanja. Naj te ne bo strah, da si (mogoče) sam odgovarjaš. Odgovori ne nastajajo samo v tvoji glavi, ampak v globini tvoje duše, zato si zanje vzemi čas.
Zaupaj, da te bo ta vaja privedla v stik z modrostjo tvoje duše. V globini sam dobro veš, kaj je zate dobro in pravilno, toda prepogosto zaupaš besedam, ki ti jih govorijo drugi in ki jih drugi govorijo o tebi. Ne pusti se speljati, ampak zaupaj Kristusu, svojemu notranjemu Učitelju in Gospodu. Govori ti iz globine tvoje duše. Ta domišljijska vaja bi te želela popeljati v stik s tvojo dušo.
• Ko zak.ljuči(š) z odgovori na vsa tri vprašanja, Jezus vstane, vi mu sledite in sestopite z gore.
• S seboj nosiš odgovore. Kak.o spreminjajo tvoje življenje, občutke, ki te obhajajo?

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
pripravlja Marko Čuk

Povest o učitelju častitljivega Božjega služabnika škofa Baraga
Med največje sinove našega naroda štejemo Slovenci velikega misijonarja škofa Friderika Baraga. Ponesel je slavo našega imena daleč po svetu in trdno upamo, da ga bomo nekoč častili na naših oltarjih. V letu ko se spominjamo 150-letnice njegove smrti je zelo primerno, da se spomnimo tudi življenjske zgodbe njegovega učitelja in vzgojitelja sv. Klemena Dvořaka, pri katerem se je Baraga učil, da postane duhovnik, in se navzel tistih kreposti, ki so bile za tedanji čas najbolj važne.
Ko je Baraga prišel študirat na Dunaj pravo (1816), so ga kmalu seznanili z »apostolom Dunaja« in za Barago se je začelo novo življenje, kot nam razodene opomba, ki si jo je zapisal v dnevnik: »Dne 25. julija popoldne sem opravil pri č. o. Hofbauerju dolgo spoved. Ta dan mi mora ostati v vednem spominu zaradi nedopovedljive milosti, katero mi je Bog tam podelil.« Baraga je tudi poslej hodil k o. Dvořaku k spovedi ter se mu je vsega zaupal. Ob večernih urah ga je z drugimi vseučiliščniki obiskoval na njegovem stanovanju, kjer mu je svetnik delil iz lastnega duhovnega bogastva, kakor tudi iz zakladnice svojega učitelja sv. Alfonza Ligvorija.
Življenjski roman Klemena Marije Dvořaka je umetniško napisal Wilhelm Hünermann. Zgodovinski okvir te povesti je točen, saj Klemen Dvořak ni izmišljena osebnost, kakor smo že videli, ampak svetnik, ki se je rodil 26. decembra 1751 v Tasovicah na južnem Moravskem, ki je po dolgih zapetljajih svojega mladega življenja v starosti 33 let le dosegel svoj cilj, ko je meseca marca leta 1785 napravil redovniške obljube in bil deset dni pozneje posvečen v duhovnika. Kot Slovan nam je sveti Klemen Dvořak še posebno blizu. Njegovega blagoslovljenega delovanja je bila najprej deležna slovanska Poljska, zlasti njeno glavno mesto Varšava. Od tam je moral na Dunaj, kjer je med neštetimi dobrimi deli podaril tudi nam Slovencem Friderika Barago. Umrl je na Dunaju 15. marca 1820. Leta 1876 ga je Pij IX. prištel med blažene, Pij X. pa ga je 20. maja 1909 razglasil za svetnika.

iz vsebine

V cerkvi Marije ob Stopnicah (Maria am Gestade) na Dunaju je dragocena rakev. V njej pričakuje vstajenja o. Klemen Dvořak.
Iz pekarine na Moravskem ga je poklical Gospod. Stopil je iz nje in pogledal v stisko, ki so jo skrivale kleti in jame Varšave in Dunaja, ter oznanil veselo oznanilo potrtim.
Bil je ubog kakor sv. Frančišek Asiški, umazan je bil njegov plašč, strgani njegovi čevlji - in vendar je mnoge obogatil. Jedel je to, kar ubogi - in vendar so njegove roke tisočkrat čudežno pomnožile kruh.
Bil je brez doma; iz vseh mest so ga izgnali - in vendar je mnogim vrnil dom. Kakor gobavca so ga gnali iz kraja v kraj, opljuvali in tepli - on pa se je smehljal in blagoslavljal.
Preprosto je bilo njegovo srce - in vendar je bil učitelj modrih in svetovalec knezov in kardinalov.
Vsak dan mu je bil desetkrat težak - a njegovo srce se ni utrudilo nikoli. Na kamnita tla in med trnje je sejal božje seme, ki je rodilo tisočeren sad.
Kdo je oče Dvořak?
Svet mož! Še več! Svetnik!
Bi radi kaj zvedeli o njem, ki čaka na vstajenje v marmorni skrinji?
Berite to povest! Berite jo počasi, stran za stranjo!
O, da bi bili po njej bolj veseli, ponosni in dobri!
Zato je bila napisana.
Bog z vami!

(...) Za Dvořakovega fantiča je bil ves božji svet vrisk in pesem in nepretrgano veselje. Na eno struno v dečkovi duši sta pa igrala samo ljubi Bog in Marija! In ta je donela v mladem srcu še vse drugače mogočno in blaženo kakor tista veselo razposajena. Kaj je bilo vse zemeljsko veselje v primeri s tiho, globoko srečo, kadar je smel klečati v svitu bleščečih oltarnih luči, tik za zlatim mašnikovim plaščem!
Če je smel biti čisto blizu, ko se je dvigalo kadilo k beli hostiji, če je smel sveti sij zlatega keliha z najsvetejšo božjo krvjo gledati prav od blizu. Tedaj je deček v rdečem oblačilcu klečal in se ni ganil in je sklepal roke vso mašo, četudi so ga kolena bolela in ga je zeblo v prste.
»Božji oproda si, Janezek, kadar klečiš pred oltarjem,« je rekel župnik. (...)

(...) »Prišel je tvoj čas, Janez,« je rekel mojster Dobš, »da te odpustim kot pridnega in poštenega pekovskega pomočnika. Odpravi se v častitljivo samostansko pekarno, iz starega testamenta v novi testament, iz Egipta v Obljubljeno deželo. Pa bi te rad obdržal v pekarni!«
Nato je šel Dvořak v Tasovice k svoji materi, ji prinesel za odpustek križec iz večnega Rima, si izprosil od matere doma in od ljube Matere božje v cerkvi blagoslova, pobral vse svoje stvari in se preselil k belim menihom in k belim pekovskim pomočnikom brata Martina.
Od zgodnjega jutra do pozne noči je sedaj stal Janez ob nečkah in ob peči. Pogosto je bil truden do onemoglosti. Nato pa se je spomnil, kako mu je pokojni župnik nekoč doma ob težki uri rekel:
»Janez, kadar bo ljubezen na vsem svetu večja kakor greh, tedaj bo konec stiske na naši zemlji.«
In nato se je spet dvignil in dalje pekel kruh za lačne in stiskane na tem svetu. (...)

(...) V katedrali v Alatri ležijo tisto uro pred oltarnimi stopnicami v snežnobeli albi diakoni, ki čakajo na sveto mašniško posvečenje. Med njimi sta dva redemptorista: Klemen Marija Dvořak in Tadej Hübl. Ko ju škof pokliče po imenu, odločno in veselo zakličeta svoj »adsum - tu sem«. Iz Klemenovega glasu zveni tolika sreča, ki prihaja iz globine srca, da se škof začuden ozre na skoro petintridesetletnega novoposvečenca in ceremonijar nejevoljen strese z glavo. Toda ljubi Bog, če človek že tako dolgo posluša božji glas in sme zdaj končno izgovoriti svoj »adsum«, potem je pač težko vso srečo utesniti v tih, skromen odgovor.
Adsum! Gospod, tu sem! Mar ni Dvořak glasu, s katerim ga je sedaj škof poklical, poslušal že vse življenje? Da, tako ga je Bog klical, do kamor seže njegov spomin. Ta glas je slišal v vsaki dobri, pobožni besedi, ki mu jo je govorila mati doma ali stari župnik v Tasovicah. Ta glas je slišal, kadar je v vroči molitvi klečal pred tabernakljem, prav ta glas mu je zvenel pri delu, na tihih in samotnih potovanjih marsikatero prečuto noč. Najglasneje pa ga je klical iz stiske in revščine trpečih bratov in sestra.

(...) Dvořakova setev je šla počasi, a vztrajno v klasje. Dunajčani, od preprostega voznika do univerzitetnega profesorja, so čutili novo pomlad, ki je polagoma premagala ledeno zimo jožefinizma. Reveži so začutili, da je na svetu še usmiljena ljubezen; mladina se je otresla meščanske verske mlačnosti in spet visoko dvignila križ. Okoli Dvořaka so se zbirali spreobrnjenci in njih število je stalno raslo.
Evangeljska ljubezen je uresničevala človečanske ideje. Pater iz samostana sv. Uršule je vsemu rodu izžareval pravega verskega duha. Svobodomisleci so obupavali; dunajska loža je patru prisegla pogin. Tudi nekateri duhovniki so z nezaupanjem spremljali delo ravnatelja uršulink.
Njegove pridige jim niso bile pogodu. Kje je ostal čisti razum, ki ga je oznanjal hladni čas. Dvořak je govoril preprosto in s toplo besedo, govoril je o usmiljenju božjem in o odpustkih, o večnosti in sodbi, pa tudi o zaupanju v božjo pomoč in v priprošnjo svetnikov. »Ne, to je pa že preveč,« je dejal kanonik Gruber, Dvořakov največji nasprotnik, ki je z vsemi sredstvi hotel onemogočati patrov vpliv. (...)

(...) Tačas pa je svetniški pater obnavljal na Dunaju kraljestvo božje ljubezni. Bil je oče vsem, ki jih je težilo gorje sveta na duši ali na telesu in kdor je bil žalosten, je odhajal od njega potolažen in kdor je bil lačen, je odšel nasičen... In kakor nekoč sveti Lovrenc pred sodnikom, tako je Dvořak kazal na svoje siromake in na otroke, rekoč: »Glejte, to je moje bogastvo!« In vedno znova je ponavljal, kjer je bila stiska največja: »Zaupajte v Boga; tudi takrat, ko ne vidite več rešitve, saj je neskončno dober in vsemogočen.«
Trume mladih ljudi so se zgrinjale okoli njega in vsakemu je vedel dober nasvet. Med njimi je bil tudi študent, ki se je posvetil pravu: »Oče,« mu je dejal, »kaj naj storim? Ali nisem zgrešil svojega poklica? Bog me kliče v svojo službo, jaz pa tratim čas s pustimi paragrafi. Toliko duš čaka na nas!«
»Prijatelj, zaupajte se Bogu. Prepričani bodite, da bo ukrenil z vami tisto, kar je za vas najbolje. Vztrajajte pri svojem delu, dokler vas Bog ne pokliče na drugo mesto. In mnogo molite ter obiskujte Jezusa v najsvetejšem Zakramentu.« (...)

pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Objemi me, moj Bog,
ko sem mrzel in malodušen.
Objemi me, moj Bog,
ko se čutim praznega in izžetega.
Objemi me, moj Bog,
ko se počutim starega in šibkega.
Objemi me, moj Bog,
ko sem osamljen in obupan.
Objemi me, moj Bog,
ko dvomim vate in v tvoje vodstvo.

Objemi me, moj Bog,
kadar ljubim edino še sam sebe.
Objemi me, moj Bog,
ko hočem kreniti s prave poti.
Objemi me, moj Bog,
zaupno se prepuščam
tvojim dobrim očetovskim rokam.

G. Hennemann, Molitev, v: Ognjišče 2 (2016), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

V knjižici sta dva križeva pota za otroke: prvega (Gospod, vsak korak s Teboj) je sestavila mati in ilustratorka Karmen Smodiš. Ob besedilih so tudi njene ilustracije.
Drugega (Srce, ki ljubi vse ljudi) pa je v verzih za najmlajše napisala katehistinja in pisateljica Berta Golob.

iz vsebine (ena postaja vsakega)

1. Gospod, vsak korak s Teboj (Karmen Smodiš)

Šesta postaja
Veronika poda Jezusu potni prt

Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.

Pozorno srce Veronike je našlo pot
med množico do Jezusa.
Hvaležni Jezus ne pusti sledi svojega obraza
le na njenem prtiču, ampak je v njenem srcu
za zmeraj sled Boga.
Daj nam, Jezus, svojo sled.
HVALA JEZUS!

Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas!

2. Srce, ki ljubi vse ljudi (Berta Golob)

Prva postaja
Jezus pred Pilatom

Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.

Nikoli ni bilo ga strah,
še pred Pilatom ni bil plah.
Strogi sodnik se je vzravnal
in glasno Jezusu dejal:
»ker si učil kar vsepovsod,
obsojam te na smrtno pot.«

Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas!

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZGODBE ZA VESELJE DO ŽIVLJENJA (zbirka Zgodbe za dušo 14), zbral in uredil: Božo Rustja, 144 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 8,90 €, s kartico zvestobe: 8,01 €

Neki poslovnež se je znašel v hudi krizi. V podjetju so se mu nakopičile težave, ki jih je vsak večer prinašal s seboj domov. Med večerjo z ženo in hčerko ni spregovoril besedice. Potem je šel v svojo delovno sobo in bral časopis, da se je za njim skrival pred ženo in hčerko. Po več takih večerih je hčerkica z roko potegnila časopis proč, skočila v očetovo naročje in ga z otroškimi ročicami nežno objela. Oče ji je osorno dejal: »Otrok, pa saj me boš s svojim objemom zadušila!«
»Ne, očka,« je odvrnila hčerka, »z objemom te bom vrnila v življenje!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2021), 69.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja. (Zgodbe za dušo 14),Ognjišče, Koper, 2022, 44.

Zgodbe … sejejo upanje, kažejo novo pot, vlivajo pogum. In zdaj, zbrane v novi zbirki, vzbujajo veselje do življenja! Ne ne, ne gre za puhlo vzhičenost ali kratkotrajno pretirano očaranost. Božo Rustja je pod tem naslovom iz svoje bogate zbirke odbral zgodbe, ki nas opomnijo, da so za pristno veselje potrebni služenje, odkrivanje notranje sreče, molitev in ljubezen v družini, prav tako odpuščanje, usmiljenje in trdna odločenost, da živimo za nekoga. Tudi te zgodbe nam pomagajo, da ob njih osebno rastemo, predvsem pa nas želijo voditi do resničnega navdušenja nad življenjem, ki nam je dano. Že štirinajstič povedano in zapisano tako, da pritegne in pusti v človeku sled," je na platnicah knjige zapisal Božo Rustja, ki je zgodbe prevedel, zbral in uredil.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Druga Jezusova misel na križu je iz Lukovega evangelija.

»Še danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,43)

Tudi ta misel je vzeta iz Lukovega evangelija. To je beseda tolažbe, ki jo spregovori Jezus, da bi pregnal naš strah pred pogubljenjem in obsodbo. Mnogo ljudi svoj strah pred smrtjo povezuje z večnim pogubljenjem. Bojijo se, da za Boga niso dovolj dobri, da na ‘Božjo tehtnico’ ne bodo mogli postaviti dovolj dobrih del, da ne bodo zadoščala, saj bodo težje napake in grehi. Strah jih je, da ne bodo prestali Božje sodbe. Obsodba bo gotovo negativna. Mnogim ljudem so ta strah že v otroštvu tako močno vcepile pridige o peklu, da se ga še kot odrasli ne morejo znebiti. Strah so ustvarile podobe, da bodo vsa naša dela stehtana na Božji tehtnici in da bodo slaba dejanja imela veliko večjo težo kot dobra dela. Strah jih je obsodbe in pogubljenja, zato živijo v strahu pred smrtjo.
Nekateri ljudje pa se na svojo krivdo odzovejo s samoobsodbo. Starec, ki je služil v vojni, se je nenadoma začel spominjati vseh grozljivih dejanj, pri katerih je bil udeležen. Svojo pripoved je zaključil z mislijo: »Če bi ljudje vedeli, kaj sem storil v vojni, bi me vsi obsodili. Bog ve za mojo krivdo in me obsoja. Pa tudi sam se obsojam, svoje življenje lahko kar zavržem.« Proti temu strahu govori Jezus svoje besede: »Še danes boš z menoj v raju.« Če bi si ta starec dovolj dolgo govoril te besede, bi se njegov strah lahko počasi spreminjal v zaupanje. Če si človek, ki ga je strah poslednje sodbe, govori to Jezusovo misel, počasi raste v njem zaupanje, da tudi zanj velja obljuba večnega življenja, četudi bo Boga srečal s praznimi rokami.
Natančneje si poglejmo to sceno: levi razbojnik obtožuje Jezusa kot veliki duhovniki in farizeji. Desni razbojnik pa ga zavrne, saj sluti, da je ta Jezus križan po krivici, in se obrne nanj: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« (Lk 23,42). Desni razbojnik nima česa pokazati, svoje življenje je zapravil in sam prizna, da je križan po pravici. Toda v poslednjih trenutkih pusti, da se ga dotakneta Jezusova pravičnost in dobrota, ter prosi Križanega, naj se ga spomni. Na to precej skromno prošnjo mu Jezus odgovori: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,43). Tu se v Lukovem evangeliju že sedmič pojavi beseda ‘danes’. V tem odlomku ima dva pomena:

• Še danes, takoj po smrti bo razbojnik z Jezusom v raju, v čudovitem ‘nebeškem vrtu’, ki ga človeštvo že od nekdaj imenuje paradiž. Torej ne bo treba dolgo čakati; v smrti se zgodi preobrazba in izpolnitev. To je podoba, polna tolažbe za to, kar nas čaka po smrti.
• Drugi pomen besede ‘danes’ se nanaša na naše trenutno življenje. Če zaupamo Božji besedi, če ji pustimo, da prežene naše strahove, potem lahko izkusimo, da smo že danes z Jezusom v raju.

V svoji besedi je Jezus vedno z menoj – in če je sedaj pri meni in z menoj, že okušam raj, to je mir, lepoto in ljubezen. Tako se izgubi tudi moj strah, da nisem dovolj dober in ne zadoščam zahtevam Boga, svojih staršev ali družbe, pa tudi svojim lastnim zahtevam. Že danes se v meni naseli globok mir, ni se mi treba Bogu dokazovati, ni mi treba kupovati njegove ljubezni. Potrebno je samo zaupanje razbojnika, ki se je v svoji brezizhodnosti obrnil na Jezusa, ki mu je podaril to čudovito obljubo.
Po tradiciji imajo Luko za slikarja, saj je znal tako opisovati, da je nastala podoba. Tudi sceno z desnim razbojnikom nam naniza tako, da se nam ob poslušanju nariše slika. Ko jo opazujemo, se nam lahko vtisne v dušo, v nas pa raste zaupanje, da Jezus tudi nam govori te tolažilne besede. Ob tej podobi se moj strah pred obsodbo spreminja v zaupanje, da me Bog brezpogojno sprejema in ljubi. In ob tem pogledu in poslušanju Jezusovih besed preneham z neprestanimi očitki, preneham se obsojati in obtoževati. Preneham z nenehnim iskanjem napak v svoji preteklosti in ne sprašujem se več, če sem dovolj dober. Raje večkrat pogledam na Jezusa, ki mi s križa nežno govori: »Še danes boš z menoj v raju.«

Osebne vaje

• Sedi v svoj molilni kotiček ali na prostor, kjer se dobro počutiš. Znova in znova ponavljaj Jezusove besede: »Še danes boš z menoj v raju.« Tako se boš nehal spraševati, če si dovolj dober. Premagal boš obsedenost, da bi se ves čas ocenjeval in obsojal. Če tem besedam zaupaš, si ves pri sebi, povezan si z Jezusom. In če si predstavljaš, da je on ob tebi, se boš počutil kot v raju, vzvišen v ljubezni, ki je močnejša kot vsi tvoji predsodki. Sredi sveta, ki neprestano presoja in obsoja, se boš znašel v svetem okolju. Božja beseda ustvari v tebi tak prostor, kjer se počutiš udobno, skrito, varno pred vsemi sodbami in obsodbami.
• Govori si te besede, da premagaš strah pred smrtjo in obsodbo. Predstavljaj si, da imaš le še nekaj ur življenja. In potem si neprenehoma ponavljaj te Jezusove besede: »Še danes boš z menoj v raju.« Morda se poleže ves tvoj strah in v sebi začutiš globok notranji mir in veselje nad tem, kar te čaka. Izginile bodo vse negativne podobe, ki si jih nosil v sebi, tudi podoba tehtnice, ki se nagne v tvoje slabo, ali pa podoba Boga – knjigovodje, ki vsa tvoja slaba dejanja zapisuje v veliko knjigo in knjiži po načelu “v breme – v dobro”.
• Če poslušaš še Haydnovo uglasbitev teh Jezusovih misli in pustiš, da se te glasba dotakne, se boš še danes počutil v raju. Slišal boš čudovito melodijo, ki jo ob spremljavi drugih inštrumentov igra prva violina. Ta nežna melodija nas popelje v raj miru, vrt ljubezni.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Ob obletnici izvolitve papeža Frančiška, ... poglejmo v Zakladnico modrosti (knjiga je razprodana)in si preberimo nekaj njegovih misli (53 jih je v knjigi, po ena za vsak teden leta ....), ki smo jih uvrstili v Zakladnico

BLAGOSLOV: Ne vrtimo se okrog lastne popolnosti, odpravimo se na pot ljubezni do bližnjega in v odnosih, polnih zdrave skrbi za drugega zaživimo Jezusove blagre. Pustite, naj vas napolni Očetova nežnost, da jo boste lahko širili okoli sebe!

BLIŽNJI: Če v našem srcu ni Božjega ognja, njegove ljubezni, njegove miline, kako naj mi, ubogi grešniki, ogrejemo srca bližnjih?

BOG: Bog ni čakal, da bi mi šli k njemu, ampak On sam nam je šel naproti, brez zadržkov, brez mere. Bog je takšen: vedno stori prvi korak. On nam gre naproti.

BOGASTVO: Kdor je bogat, naj dela tako, da bo njegovo bogastvo služilo skupnemu dobremu. Obilje dobrin, uporabljenih na sebičen način, je žalostno, odvzema upanje in je izvor vseh oblik pokvarjenostii.

CERKEV: Cerkev ni carinska postaja. Cerkev je Očetova hiša, z vselej odprtimi vrati, v kateri je prostor za vsakega z njegovim težavnim življenjem.

ČISTOST: Čisto srce išče pot, po kateri se lahko srečuje z najboljšim v drugih, ponuja mir in spravo ter ostaja čuteče do konca.

DAR: Največji dar, ki ga je Bog namenil vsakemu med nami, je življenje. In življenje je del nekega drugega izvornega Božjega daru, kar je stvarstvo.

DOBROTA: Če bo naša vera bolj pristna in globlja, potem bo rastla tudi naša plemenitost, naša dobrota, bomo bolj usmiljeni in bolj odprti do sočloveka.

EVANGELIJ: Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje.

(...)

ŽALOST: Poznamo tudi žalost, ki pride takrat, ko se napotimo po napačni poti. Kadar gremo ‘kupit veselje’, tisto veselje, ki prihaja od sveta, greha; na koncu je v nas praznina,
je žalost. To je žalost slabega veselja ...

še več kratkih razmišljanj papeža Frančiška je zbranih tudi na naši spletni strani

izbira in pripravlja Marko Čuk