iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Gospod,
zahvaljujemo se ti
za kruh na mizi,
ki nam ga daješ vsak dan,
za hrano in pijačo,
za obleko in stanovanje.

Zahvaljujemo se ti
za luč naših oči,
za zrak, ki ga dihamo,
za glas, s katerim govorimo,
za sonce in dež ob svojem času.

Zahvaljujemo se ti
za simpatijo in naklonjenost
ljudi okoli nas,
za zvestobo naših prijateljev,
za velikodušnost tistih,
ki nam odpuščajo.

Zahvaljujemo se ti
za smeh otrok,
za razumevanje starejših,
za zadovoljstvo pri našem delu,
za tvojo bližino vse naše dni.

H. Oosterhuis, Pogled v nebo, v: Ognjišče 10 (2021), 91.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige YOUCAT za otroke Katoliški katekizem za otroke in starše, 240 strani, 17,5 x 22,5 cm, integralna vezava, barvne fotografije in grafika

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 19,90 €

Evharistija je srečanje, kjer se ti Bog daje v hrano. Sprejmeš njegovo telo in postajaš del njegove Cerkve.

74. Kaj je evharistija?
Sveta evharistija  je zakrament,  v katerem se nam podarja Jezus Kristus.  V evharistiji sprejmemo Njegovo telo.  Ko ga zaužijemo, postajamo Kristusovo telo, to pomeni: Cerkev.  Brez evharistije ni Cerkve.
Ker je Jezus v vseh, ki ga sprejemajo, spadajo skupaj: Kot ljubezenski par. Kot bratje in sestre ali najboljši prijatelji. Kot velika družina. Kar se je začelo s Kristusom v krstu, se tukaj znova obhaja: za vedno spadamo skupaj. In to imenujemo CERKEV.

Nedelja in evharistija
Cerkev se ni začela tako, da bi se zbralo nekaj kristjanov in bi nekaj počeli. Cerkev se je začela pri Jezusu – in pri vsakem evharističnem slavju, še zlasti nedeljskem. Jemo Kristusovo telo. To je izvorna oblika Cerkve. »Udeležba pri Kristusovem telesu in krvi noče ničesar drugega kot to, da se spreminjamo v to, kar prejemamo« (papež Leon I.; okoli 400–461). Zato je evharistija "izvir in vrhunec vsega krščanskega življenja« (drugi vatikanski koncil) in nič je ne more nadomestiti.

→ Grška beseda za zahvalo je » eucharistie«. Evharistija je drugo ime za sveto mašo.

→ Praznik pashe je največji judovski praznik, ob katerem se spominjajo izhoda izraelskega ljudstva iz Egipta. Preberite Drugo Mojzesovo knjigo, poglavje 12.

(se nadaljuje)

YOUCAT za otroke - primerno darilo za prvo sveto obhajilo
Najodločilnejši kraj posredovanja vere ni učilnica, pravzaprav to ni niti cerkev. Morda je to kotiček v otroški sobi, ležalnik ob morju, klopca na vrtu ali rob postelje. Nič ne more nadomestiti pogovora med ljudmi, ki se imajo radi in si zaupajo. Šele v prostoru ljubeče bližine lahko podelimo zaklad vere, po-delimo ali skupaj odkrivamo. – YOUCAT za OTROKE. - ki pomaga odgovarjati na mnoga otroška vprašanja vprašanja, ... in skupaj z YOUCAT-om za OTROKE lahko iščete odgovore. Pa tudi sami lahko izberete to ali ono vprašanje. Najbolj smiselno je slediti predlaganemu vrstnemu redu vprašanj. Kajti vera je rastla skozi dva tisoč let, in počasi se jo je razumevalo vedno globlje; zatorej ne moremo izpustiti nobenega delčka, ne da bi zabredli v nevarnost, da bomo izpustili ali napačno razumeli nekaj pomembnega.

Pri prelistavanju YOUCAT-a za otroke sem naletel tudi na vprašanja, ki jih otroci milijonkrat postavljajo svojim staršem in katehetom, zaradi česar se mi je zazdel ravno tako uporaben kot veliki katekizem, v katerem najdemo odgovore na pomembna vprašanja življenja: Od kod prihaja svet? Zakaj obstajam? Kako in čemu živimo tukaj? Kaj se zgodi po smrti?
YOUCAT za otroke je katekizem, ki je čisto drugačen kot tisti, ki sem ga uporabljal sam. Prirejen je temu, da bi otroci in starši z njim skupaj preživeli čas in hkrati vedno bolj odkrivali Božjo ljubezen.
Dragi starši, imejte ta mali katekizem pri sebi in poiščite čas, da si ga boste ogledali skupaj z vašimi otroki. Stran za stranjo, skrivnost vere za skrivnostjo vere, vprašanje za vprašanjem.
Pomagajte svojim otrokom, da odkrijejo Jezusovo ljubezen! To jih bo naredilo močne in pogumne. Zaupam vam YOUCAT za otroke. Ne postajajte utrujeni za spraševanje in pripovedovanje o vaši veri. Ne ostanite nemi, kadar vprašanja mučijo vaše otroke, ampak imejte vedno moč, da bi bili posredovalci vere, ki ste jo tudi sami prejeli od vaših staršev. Bodite živa veriga, ki omogoča, da je Evangelij nenehno prisoten v naših družinah, skupnostih in cerkvah. Iz vsega srca vas blagoslavljam in prosim, molite zame. (papež Frančišek)

 pripravlja: Marko Čuk

Moč in upanje ob izgubi ljubljenega človeka
Prej ali slej moramo vsi skozi proces žalovanja, in dokler ga sami ne izkusimo, ga ne moremo popolnoma razumeti. Vendar ima potek žalovanja nekatere splošne značilnosti in dobro je če vemo, kaj nas čaka.
Pričujoča knjižica je pomagala že tisočim na poti skozi posamezna obdobja žalovanja in v prizadevanju, da bi se naučili znova živeti. Zajema iz posebne tolažbe in iz virov moči, ki jih lahko daje krščanska vera, in kaže pot do ozdravljenja in upanja.

iz vsebine:

Sprejemanje smrti
Številni dejavniki vplivajo na to, kako vsak izmed nas doživlja bolečino ob izgubi in kako jo preboleva.
Eden izmed dejavnikov so pričakovanja in navade ob smrti v skupnosti, v kateri živimo.
V pripovedi o Lazarjevi smrti v enajstem poglavju Janezovega evangelija beremo, da so mnogi Judje prišli k Mariji in Marti in ju tolažili.
Tudi danes imamo določene navade, kako sočustvujemo z žalujočimi.
Ena izmed njih je ta, da žalujočega obiščemo na njegovem domu. To je mnogo bolje, kakor da pošljemo vizitko s sožaljem, čeprav je tudi to primerno. Stisk roke ali objem in kakšna preprosta beseda pomenijo mnogo več kot nekaj, kar pošljemo od daleč.
Ko stojimo skupaj pred resničnostjo smrti in ko je pred preizkušnjo naše upanje za prihodnost, lahko v žalovanju drug drugega podpiramo.
Drug dejavnik, ki pogojuje naše doživljanje izgube, je naš odnos do smrti. Če mislimo, da je smrt napaka, ki se ne bi smela zgoditi, lahko postane naša bolečina nestvarna.
Doumeti moramo, da smrt doleti vsakega človeka. Smrt ni napaka. Pride, ker smo del življenja na zemlji, ki je urejeno tako, da se telo stara in umre.

Ljudje smo tudi omejena bitja. Imamo svoje meje. Človek vozi po cesti, ne opazi vlaka in se smrtno ponesreči. Zelo dolgo se lahko mučimo z vprašanjem: »Ali je bila to Božja volja?«
Lahko se odločimo za prepričanje, da Bog dopušča posledice človekove končnosti in omejenosti in jih ne zadržuje s čudežnimi posegi.
Z resničnostjo smrti se lahko soočimo na način, ki nam pri tem pomaga.
V današnjem času skušamo omiliti resničnost smrti s tem, da izbiramo bolj blage izraze (‘odšel je’, ‘zaspal je’) in take načine pokopavanja, s katerimi skušamo zastreti pravi pomen smrti.
Če namreč prej ali pri pogrebu vidimo pokojnega, to pogosto pomaga, da se začne proces zdravljenja.
Naše gledanje na smrt se mora zgledovati po Jezusovem gledanju in mora vključevati spoznanje, da notranja oseba ne umre, temveč gre po svoje večno plačilo.
Telo človeka, ki smo ga ljubili, je zdaj mrtvo in izguba nas boli in žalosti. Toda, če je ta človek zaupal svojo prihodnost Bogu, potem vemo, da je pri njem. Žalujemo zaradi svoje izgube, vendar se veselimo, da je naš ljubljeni našel mir. Žalostni smo, toda ne tako kot tisti, ki nimajo nikakršnega upanja. Mi imamo trdno upanje, ki ga je Jezus dal svojim prijateljem v Betaniji.
Tretji dejavnik, od katerega je odvisno, kako bomo prebolevali izgubo, je globina našega odnosa s človekom, ki je umrl. Če smo bili nanj močno navezani, bo izkušnja mnogo težja, tako kot je bila za Marijo in Marto. Če mu nismo bili tako blizu, bo žalovanje manj boleče.

pripravlja Marko Čuk

Na praznik vseh svetnikov, na veliki dan vere, upanja in ljubezni (za kristjane nikakor ni to ‘dan mrtvih’, ampak dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: “Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje!”)  odprimo  Zakladnico modrosti in si preberimo nekaj modrih misli o svetništvu, ...

Med napisano evangeljsko besedo in svetniškim življenjem ni nobene druge razlike kakor med napisanimi notami in glasbeno izvedbo. (sv. Frančišek Saleški)

Bog si je zasadil v svojem vrtu velike svetnike, prave rože in lilije; a poleg njih si je vzgojil tudi drobcene, neznatne marjetice in vijolice. Vse pa imajo eno in isto nalogo: da razveseljujejo Božje oko, kadar zre zemljo … (sv. Terezija Deteta Jezusa)

V svetnikih postane vidno: kdor gre k Bogu, ne gre proč od ljudi, marveč jim je šele resnično blizu. Nikjer tega ne vidimo bolj kakor pri Mariji. (Benedikt XVI.)

Ni nobenega svetnika brez preteklosti in niti grešnika brez prihodnosti.(papež Frančišek)

Pravo češčenje svetnikov, torej tistih, ki so eno s Kristusom, nas ne more oddaljevati od Boga, ampak je nasprotno edina pot, ki vodi navzgor. (Tomáš Špidlík)

Biti svetnik pomeni biti to, kar sem. Zato je vprašanje svetosti dejansko vprašanje, kako ugotoviti, kdo sem, in odkriti moj pravi jaz. (Thomas Merton)

Ne moremo postati svetniki kar čez noč. Bodimo potrpežljivi sami s seboj! Zanesimo pa se na življenjsko moč Božje besede, ki deluje polagoma, pa zagotovo. (Albin Škrinjar)

Naši domači svetniki so nam lahko resnični učitelji modrosti in poštenja … Imeli so radi našo preteklost ljubili so sedanjost, v kateri so bivali, obenem pa so z velikim zaupanjem zrli v prihodnost. (Vinko Kobal)

Če vas Bog ne bi potreboval tam, kjer ste, vas ne bi postavil tja. (Paul Claudel)

Svetniki, to so pristni ljudje, mlajši bratje Odrešenikovi. Vse svoje življenje smo na poti k njim, z vsakim dobrim dejanjem, z vsako pogumno mislijo, z vsako ljubeznijo. (Hermann Hesse)

Ustvarjeni smo po Božji podobi in sličnosti, ker smo sposobni ljubiti. Svetniki so geniji ljubezni. (Georges Bernanos)

Boljši kot gospostvo nad svetom, so prvi koraki k svetosti. (orientalski pregovor)

pripravlja Marko Čuk

Vprašanja in odgovori o življenju in onstranstvu

Ali lahko vemo kaj z gotovostjo o življenju onstran groba?
Ali pride po smrti sodba?
Ali je mogoč stik z umrlimi?
Kakšna so nebesa?
Kaj pa pekel?
Ta vprašanja razodevajo, kako bi mnogi ljudje radi verovali v življenje po smrti, vendar si ga ne morejo predstavljati drugače kot izboljšano obliko tega sedanjega življenja – neke vrste novo možnost, a z boljšim izhodiščem. Avtor ne prodaja svoje modrosti, ampak poišče odgovore na vprašanja o življenju in smrti v Svetem pismu in nauku Cerkve. Ti naj nas usmerijo na pot razmišljanja, obenem pa naj tudi utrdijo našo vero.

iz vsebine:

Kakšna so nebesa? Vso večnost sedeti v krogu in igrati na harfe se sliši precej dolgočasno. Ali bomo imeli kaj početi?
Sveto pismo nam zatrjuje, da so nebesa boljša kot naše sedanje življenje. Razen tega nam ponuja vrsto podob, zlasti v obliki videnj, o tem, kakšna so nebesa. To vprašanje je že precej staro. Rečeno nam je bilo, ‘kakšna’ so nebesa, nimamo pa nobenih opisov. Razlog je preprost: nebesa so nam dobesedno nedoumljiva. Ali si lahko mislite, kako brez uspeha bi se trudili, če bi hoteli gosenici razložiti, kakšen je metulj, ki leta s cveta na cvet? Ali dojenčku dopovedati, kaj se pravi igrati na klavir? Nebesa pomenijo drugačen način življenja in nimamo ničesar, s čemer bi jih primerjali. To je popolnoma novo bivanje.
Tako si moramo pomagati z najboljšimi podobami, ki nam jih nudi Sveto pismo.
Poznamo dve vrsti podob. V evangelijih Jezus pogosto govori, da je nebeško kraljestvo ‘podobno’ tej ali oni stvari: mreži, drevesu, dragocenemu biseru. V teh ‘prilikah’ poudarja temeljno resnico božjega kraljestva kot ‘kraja’, kjer bo popolnoma uresničena božja volja.
Nekaj tega lahko seveda okusimo že tu na zemlji, kolikor v svojem življenju upoštevamo načela in pravila kraljestva. »Pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji.« Nebesa pa so tam, kjer božje kraljestvo doseže polnost in zgoraj omenjene Jezusove podobe o kraljestvu merijo na to. Mreža je vržena in zajela je vse, ki bodo uživali nebeško veselje. Na poljih zori žito in bliža se čas žetve. Dragocen biser, kupljen za visoko ceno, je zdaj mogoče pravilno ceniti in občudovati. Kraljestvo se pričenja zdaj, brž ko ljudje sprejmejo božjo voljo, polnost pa bo doseglo šele v nebesih.
Podobe, ki jih je uporabljal Jezus v svojih prilikah, nam povejo, kakšen kraj bodo nebesa in kakšna merila bodo tam veljala.
Druge podobe o nebesih pa so povsem drugačne. To so čudovita in opojna, včasih pa tudi grozljiva videnja, ki jih je zapisal apostol Janez v Razodetju, zadnji knjigi Svetega pisma. V vrsti bežnih vtisov – podobnih sanjskim prizorom v filmu – mu je bilo dano odstreti zaveso in nam za hip omogočiti pogled na to, “kar se ima vsak čas zgoditi”.
Nevarnost je, da bi ta videnja razlagali dobesedno, kot dokumentarno televizijsko oddajo o prihodnosti. Če bi gledali na ta videnja tako, bi jih popolnoma napačno razumeli. Tisti, ki knjigo Razodetja razlagajo površno in dobesedno, zaidejo v veliko zmoto. Brati jo je treba drugače.
Razodetje je del Svetega pisma, ki je za nas kristjane od Boga navdihnjeno. Njegov namen je človeka učiti in vzgajati, odkrivati mu resnice, ki presegajo naš nebogljeni razum. Te podobe moramo torej gledati z očmi vere in se ob njih učiti.
Med temi videnji je tudi veličastna, čudovita in spokojna podoba nebes, ki jo Razodetje imenuje ‘novi Jeruzalem’, popolno božje mesto.
Mnogi ljudje iščejo pomen raznih podrobnosti tega videnja: vrata iz biserov, z zlatom tlakovane ulice, obzidja iz jaspisa in glas ‘kakor zvok harfistov, ki brenkajo na svoje harfe’. Znova poudarjam: nikamor ne gre vse to jemati dobesedno. To je le podoba popolnosti … prikazana z vso razkošnostjo.
Če si to videnje pozorneje ogledamo, ugotovimo, da so vrata vedno odprta. Nikdar ne nastopi noč. V tem nebeškem mestu ni več smrti, žalovanja, solz in bolečine. Po glavni ulici teče reka žive vode, ki izvira izpod prestola Boga, in napaja drevo življenja, katerega listje “je zdravilo narodom”.
Podrobnosti so, kot pri vseh videnjih, najbrž nepomembne in nas lahko celo odvračajo od pravega pomena. Tu ne gre za podobo, ‘kakšna’ so nebesa s stališča zemljepisa, arhitekture ali glasbe, temveč podoba, ‘kakšna’ so nebesa v veliko važnejšem pomenu: kot kraj miru, veselja, neskaljene sreče in lepote. Dvomim, če sta človeška pamet in domišljija zmožna to podobo preseči.
Poleg tega podoba vključuje še misel: »Njegovi (božji) služabniki mu bodo služili.« Imeli bomo veliko dela, ki bo delež pri nenehnem ustvarjanju Boga. Ne bomo torej sedeli na belih oblačkih in igrali na harfe, temveč bomo zaposleni z dobro, koristno in osrečujočo dejavnostjo. Služili bomo Bogu in sicer z vsemi močmi in sposobnostmi.

pripravlja Marko Čuk

KARTONKA Z ZAVIHKI

Knjiga Grem k maši bo pomagala majhnim otrokom razumeti, kaj se dogaja pri maši, in sodelovati pri njej. Otroške ročice bodo odpirale zavihke in odkrivale, kaj se bo zgodilo pri maši. Starši jim bodo lahko prebrali kratke spodbude: zapoj, ... prisluhni, ... pokrižaj se, ... daj svoj dar, ... skleni roke, ... podaj roko ...
Kartonko bodo lahko gledali doma ali v cerkvi. Grem k maši bo osvojila predšolske otroke z barvitimi ilustracijami in preprostim jezikom.

iz vsebine

Otrok gre k maši - skozi vrata lahko pogleda zbrane ljudi v cerkvi
Prihaja duhovnik - pripravljeni smo, da začnemo
Slišiš petje - zapoj tudi ti
Čas je za poslušanje - pazljivo prisluhni Božji besedi
Cerkovnik pobira darove za cerkev - prispevaj tudi ti svoj dar
Zbrano spremljaj mašo med povzdigovanjem
Mir z vami - podaj roko najbližjim
Bog naj te blagoslovi
Spoštljivo pozdravi Jezusa, ko odhajaš iz cerkve

pripravlja Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je pošla

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. (Zelo nam pomaga do pravega razločevanja tudi danes, leta 2022, ko se v tekmi za predsednika države toliko govori o spopadu vrednot, o naših in vaših vrednotah???) V knjigi je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Potrebe se v človeku pojavijo, kadar se poruši neko notranje ravnovesje. Zato delujejo kot nekaka sila, nuja, gnana z neko organizmično potrebo po vnovični vzpostavitvi ravnovesja. Ker je težko razmejevati med tem, katere potrebe so bolj »pomembne« za obstoj organizma, kdaj je torej ravnotežje bolj usodno porušeno, so se vsi poskusi raziskovalcev, da bi ugotovili neko hierarhijo potreb, izkazali kot nepopolni. Neke absolutne hierarhije potreb, ki bi veljala vedno in brez izjem, torej ni. In prav zato lahko človek v dani situaciji »podleže« neki potrebi, ki je lahko za njegov obstoj nepotrebna, nepomembna.

Kaj pa vrednote? Kako delujejo? So pomembnejše ali manj pomembne od potreb?
Vrednote se ne pojavijo ob porušenju notranjega ravnovesja v organizmu, ampak so prisotne vedno. Neko dejanje v skladu z vrednoto sicer prinese zadovoljstvo, pomiritev, toda vrednota se ne umakne kot »zadovoljena«, ampak se, nasprotno, vrednota še okrepi, utrdi! Vrednote torej vodijo k neki rasti, razvoju. Vrednote torej človeka ne silijo, potiskajo k nekim dejanjem, ampak ga prej vabijo, vlečejo. Dejanje v skladu z vrednoto pa je dejanje človekove svobodne izbire.
Ko sem še vodil programe za mlade v Čepovanu, sem zelo rad izvajal lepo in poučno delavnico, ki sem jo poimenoval »Slepa steza«. Po razgibanem delu gozda sem napeljal vrv, ki sem jo pritrdil na drevesa. Vrv je označevala pot, ki naj jo udeleženci prehodijo z zavezanimi očmi. Sam sem ga pripeljal do vrvi, in mu dal vrv v roko. Od tu je šel dalje sam, sam se je držal vrvi – obenem pa pazil na ovire na poti. Po opravljeni vaji smo se z udeleženci pogovorili o njihovih izkušnjah. Vrv so udeleženci povezovali z različnimi viri zunanje pomoči: starši, učitelji, vero… Skupni imenovalec vsemu temu pa so bile prav vrednote. Vrv je bila tam, nič ni »delala«, nikakršne prisile ni delala na udeleženca. Udeleženec je imel možnost vrv tudi izpustiti, če je imel občutek, da ga vrv moti, da je pot speljana preko prevelikih ovir. In pri tem se nič ni zgodilo: še naprej je lahko hodil po gozdu, za hip se je celo počutil svoboden. A kmalu se je začel počutiti izgubljen in brez zunanje pomoči (v delavnici sem to pomoč ponudil sam, ko sem ga vprašal, če želi, da ga popeljem do vrvi) bi le taval po gozdu, do cilja ne bi prišel!
Delavnica lepo, doživljajsko pokaže, kako delujejo vrednote: kot nekaka možnost, ponudba, vabilo, vodilo.. k rasti, k pravi poti razvoja človeka! Včasih se zdi, da vrednote človeka utesnjujejo, omejujejo – kot v naši delavnici vrv. In človek, ki »se otrese bremena vrednot«, kot danes pogosto slišimo od tistih, ki pozivajo k »osvoboditvi«, k »sprostitvi«, k temu, da »delam, kar hočem, kar mi je trenutno najprijetnejše« - a prej ali slej pride občutek izgubljenosti, spoznanje, da je življenje brez vrednot prazno.
In vendar je včasih v življenju zelo težko slediti vrednotam, pa čeprav jih poznamo, čeprav se zavedamo njihovega pomena, čeprav jih priznavamo, čeprav jih celo zavestno želimo upoštevati, spoštovati. Tudi v naši delavnici »Slepa steza« je bilo tako: vsem udeležencem sem pojasnil, da vrv označuje pot. Vsi so vedeli, da je pot prehodna, pa čeprav na posameznih mestih težka. Vsi udeleženci so želeli priti na cilj in so vedeli, da jih lahko le vrv pripelje do cilja. Kljub temu pa jih je bilo kar veliko, ki so vrv v nekem trenutku izpustili! Nekateri celo večkrat v istem poskusu!
To je bila zanimiva vaja. Kaj pa resnično življenje? Z izrecnim dovoljenjem avtorice tu objavljam del pisma, ki mi ga je poslala. Avtorica je še srednješolka, čeprav že polnoletna. V šoli je bila vse doslej uspešna, tudi sicer je »lepo vzgojena«. Poznam jo tudi osebno, in jo zelo cenim, gre za dekle z zelo visoko oblikovanimi krščanskimi vrednotami… Pa vendar – poglejmo, kaj piše! Pisma nisem nič popravljal, izpustil sem le nekaj delov, kjer preveč konkretno govori o sebi in svoji družini, da je ne bi kdo prepoznal. Izpuščena mesta sem označil: (…).
»…Dolgo sem rabila, da sem se spravila za računalnik pisat tale mail. Sem v veliki stiski. Vse mi gre narobe v življenju, najhuje pa mi je, ker vem, da sem sama odgovorna zase in da sem v bistvu jaz sama sebi največji problem. Hočem se rešit vsega tega sranja pa kar nič ne spremenim… počasi dobivam občutek, da mogoče pa sama ne morem nič spremenit... ker, če bi lahko - bi najbrž že, (…) Niti prisilit se ne morem več, da bi hodila v šolo. Cel prejšnji teden sem izostala, danes me spet ni pri pouku (in to kljub temu, da bi danes lahko oddala dva programa, ki sta dobro narejena). Sama pri sebi vem, da je v veliki meri za vse skupaj kriva trava. To vem že eno leto... še več... po moje niti prehrane nimam urejene zaradi tega. Jasno vidim kako počasi nazadujem. Začenjam izgubljati stvari, ki so mi najbolj drage; (…).... da ne omenjam mojega finančnega stanja, ves čas sem zadolžena, ne morem se rešit teh pufov. Že cel mesec nisem bila v nedeljo pri maši, počutim se zelo krivo in bojim se lastnega propada, ki se mi sploh ne zdi več tako daleč. Sovražim se, v bistvu ne sovražim sebe ampak to mojo nesposobnost. Od vsega si najbolj želim normalnega življenja.
(…)
Ne pomagata mi na pravi način... nisem dojenček - potrebujem samo nekoga, ki me bo zbudil iz teh sanj, dremeža, včasih tudi nočne more. Nekoga, ki mi bo pomagal, da se prisilim kaj spremenit. Želim si vstopit v odraslo življenje, z vso odgovornostjo zase. Sanjam o stanovanju, ki bi si ga lahko uredila, kot bi želela in bi vedno vedela, da sem lahko tam, če želim in to rabim, da je tam moje življenje, ki je dobro zastavljeno. Hočem se izboljšat, da bi mi tudi starši bolj zaupali - želim si, da bi jim lahko pokazala, da lahko tudi sama preživim in da nisem več popolnoma odvisna od njih. Nekje v sebi vem, da sem sposobna vse to sfurat še dosti boljše, kot sem napisala tu - samo MOČ rabim. Hočem že enkrat vzeti svoje življenje v svoje roke !!! Vsi bi mi radi pomagali : mama, tata, sestre, razredničarka, vzgojiteljica, projekt človek, sošolke, babica, ...
Jaz pa si od vsega najbolj želim, da bi končno meni nekaj uspelo - da bi lahko sama kaj naredila, s tisto pomočjo, ki bi si jo sama izbrala. Ne zdi se mi, da gre tukaj za neko otroško trmo, da bi ˝rada vse sama˝, ampak bolj za to, da si dokažem, DA ZMOREM. Tako, kot sem sama naredila (…)
Včasih se mi zdi, da je v moji glavi že preveč vsega in da mi ne uspe zato, ker vse zajemam s preveliko žlico. Kadar želim kaj spremenit, sem pregroba in prestroga do sebe in potem kmalu nehote popustim oz. spet padem v svojih slabostih (ker ne zdržim pritiska). Kot da bi bila razpeta med dvema osebama, eno popolno in drugo, ki bi me rada pokopala... Mislim, da je res čas, da se odpravim do spovednice in se osvobodim vsega hudega, v katerega sem ujeta... samo kaj, ko pa me je tako strah, da bo spet vse zastonj in bo na moji duši le še ena brazgotina več. Ne želim več žaliti Boga s tem, da se nekih stvari spovem - potem pa nič ne spremenim... teža je prevelika.... raje ne grem k spovedi, pa čeprav vem, da je točno to tisto, kar zlo hoče od mene. Pa tudi, če ne grem k spovedi, mi nič ni treba spremenit... ne da se mi več - ne morem... sem že poizkušala, pa ni šlo... zakaj bi mi potem uspelo sedaj, če nimam niti volje it do tja... kako bom pole imela voljo, da stvari spet zagrabim resno....? Rabila bi nek plan, za katerega bi bila več kot 90 procentna, da bo uspel, potem me ne bi bilo tako zelo strah. Samo kaj, ko ne vem več niti, kje začet. Če bi imela neke rezultate, bi mi bilo lažje, če bi še naprej pridobivala - kot s Projektom človek bi mi bilo tudi lažje. Samo zanimivo mi je pa to, da že beseda sama (lažje), izgubi celoten prvoten pomen, če jo zapišemo takole LAŽ - JE. Mogoče je vse skupaj res samo še ena laž in bi svoje življenje mogla začet graditi povsem z druge strani - težje. Preveč sem že globoko, da bi se lahko tako lepo spravila ven iz tega, zdi se mi prelahko.
Konec-koncev pa je zaključek vedno enak, spet veliko razmišljam.... to je premalo.. jaz bi konkretne spremembe.«

Kako lepo, odkritosrčno, pošteno pisanje, kako lepo, pravo razmišljanje! Pa vendar, kot tudi sama na koncu sklene: razmišljanje o vsem tem je premalo.
In tu gre za vprašanje vrednot! Pa ne, da jih ta moja mlada prijateljica ne bi imela, ne bi poznala – dobro jih pozna! Za uresničevanje vrednot je potrebno trdna svobodna odločitev, vsakič znova. Vrednote vabijo, mičejo, vlečejo…, Človek se pa mora vedno znova in znova odločati, če jim je pripravljen slediti.
Ob tem pa se srečamo s problemom: svobodna izbira je povezana z odrekanjem. Da bi sledili vrednotam, se je potrebno odrekati nekim potrebam, ki se zdijo pomembne, pa čeprav v resnici niso. Vrednote namreč nikoli ne zahtevajo odrekanja pri temeljnih potrebah, tistih, katerih zadovoljevanje je res potrebno za obstoj. Vrednote zadovoljevanje teh potreb le regulirajo, usmerjajo, uravnavajo. Včasih, v danem trenutku, pa se lahko zdi, da so vrednote v navzkrižju s potrebami.
Da bi pa ljudje zmogli slediti vrednotam, da bi se zmogli znova in znova svobodno odločati, je potrebno, da dobro poznamo sami sebe, svoje potrebe, da dobro prepoznavamo v sebi resnične potrebe od navideznih. V našem času pa je prav teh navideznih potreb tako zelo veliko!
Torej ni dovolj, da poznamo potrebe, da vemo zanje – potrebna je vzgoja v vrednotah in za vrednote, potrebna je osebnostna rast. Ta pojem, ki ga danes tako radi uporabljamo, in zveni tako mistično, pa v bistvu pomeni prav to, kar sem napisal zgoraj: spoznavati samega sebe, svoje resnične potrebe, čistiti sebe navlake nepristnih, nepotrebnih, od zunaj vsiljenih potreb, se zavestno opredeljevati za vrednote – tako, da jih sprejemamo za svoje, jih postopoma »ponotranjimo«.

B. Žorž, Kako delujejo vrednote: Vzgoja za vrednote, v: Ognjišče 3 (2009), 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk