Moliti pomeni, da se Bogu povsem izročiš. Moliti pomeni, da znaš molčati in poslušati. Pomeni, da sprejmeš Boga v svoje vsakdanje živijenje, v svoje bitje in svoj spomin, v vse, kar misliš, govoriš in delaš. Bog je že storil veliki korak k tebi. Stori tudi ti vsaj majhen korak k Bogu.

Knjiga Youcat molitvenik za mlade naj ti pomaga na poti molitve in prijateljstva z Bogom. V njej so zbrane stare in nove molitve za dobre in hude dneve in noči. V njej najdeš nekatere molitve iz Svetega pisma, molitve Cerkve in bogoslužja, iz katerega so zajemali svetniki in današnji molivci.
Knjiga ima dva dela: prvi del vsebuje jutranje in večerne molitve za dva tedna. Drugi del pa je zbirka molitev za različne priložnosti. Lahko so ti v pomoč pri osebni molitvi in skupni molitvi Cerkve. Vrhunec je nedeljska božja služba in obhajanje Gospodovih in Marijinih praznikov ter svetniških godov.

Zapisane molitve iz izročila Cerkve te bodo uvajale v tvojo osebno molitev. Zapisane molitve niso samo za ponavljanje. Če izgovarjaš molitev drugega človeka, moliš skupaj z njim in on s teboj. Pisci te knjige želijo moliti s teboj. Želijo biti tvoji sopotniki vere in ti pomagati, da boš znalja moliti s svojimi besedami in s svojim molčanjem ter poslušanjem. Tako boš v molitvi vedno globlje povezan/a z Bogom.
Morda ti bodo posamezne molitve in besede segle v srce. Tedaj se ustavi. Vzemi si nekaj časa. Naj beseda prodre globoko v tvoje srce. Morda se jo boš naučilja na pamet in te bo sprem~ala čez dan. Morda ti bo v pomoč, če boš kakšno molitev molilja na glas. Ni treba vedno zmoliti vseh molitev. Izberi besedilo, ki te posebej nagovori, in se pri njem zadrži.

Častim te
Gospod, k sebi si nas ustvaril
in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.
Tvoja je luč dneva. Tvoja je tema noči.
Tvoje je življenje in smrt.
Jaz sem tvoj in te častim.
Naj počivam v miru.
Blagoslovi prihajajoči dan, naj se prebudim,
da te bom slavil. Amen.
sv. Avguštin

Gospod Jezus! Prihajamo predte, ker vemo,
da nas ljubiš take, kakršni smo.
Hočemo čutiti kakor ti, ljubiti kakor ti.
Naše živijenje brez tebe nima smisla.
Verujemo in upamo vate,
ljubimo te in častimo s preprosto navzočnostjo,
tišino, pričakovanjem in zadoščevanjem.
sv. Janez Pavel II.

Prošnja
Glej, moja duša - razglašena violina -
nesrečna vsa ječi, težko trpi,
po strunah ji življenja lok drsi
in z nje zveni neskladja bolečina.
Saj ona, Bog, je tvoja umetnina,
naj tvoja roka strune uglasi,
ohlapne naj napne, vse uredi,
da bo soglasja čula se milina!
Pobožaj zdaj ljubeče jih, mehko,
zapojejo naj pesemco sladko;
pritisni nanje, naj zajokajo;
udari vanje, naj popokajo;
samo da čutim, daje roka Tvoja,
in srečna bo nemirna duša moja.
bl. Lojze Grozde

Večerna molitev
Gospod, moj Bog,
zahvaljujem se ti,
da si me pripeljal
do konca tega dneva.
Zahvaijujem se ti,
da naklanjaš
počitek mojemu telesu in duši.
Tvoja roka je bila nad
menoj, me je varovala in ohranjala.
Odpusti vsako malosrčnost in vsako krivico tega dne.
Pomagaj mi, da odpustim vsem, ki so mi storili krivico.
Naj v miru spim pod tvojim varstvom,
obvaruj me pred skušnjavami teme.
Priporočam ti svoje drage, priporočam ti to hišo,
priporočam ti svoje telo in svojo dušo.
Bog, tvoje sveto ime naj bo hvaijeno.
Amen.
Dietrich Bonhoeffer

Molitev pomeni zavest, da mi je Bog blizu. Pri njem ni treba prositi za avdience. Glede časa za molitev so tri koristna merila. Izberi določen čas (navada pomaga), miren čas (to je pogosto zgodaj zjutraj in zvečer) in dragocen čas, ki ga imaš rad/a, a ga tudi rad/a podariš (torej ne »odvečen čas«).

Kraj, kjer moliš, vpliva na tvojo molitev. Zato poišči prostor, kjer moreš dobro moliti. Za marsikoga bo to udoben sedež ali pisalna miza  Drugim pomaga, če imajo pripravljen prostor, kjer se lahko zberejo, opremljen s pručko ali klečalnikom, preprogo, z ikono ali s sliko, s svečo, Svetim pismom, molitvenikom. Najlepše in najboijše pa lahko molimo v cerkvi pred Najsvetejšim.

Moli naj ves človek. Ne molimo samo v mislih in besedah. V molitvi se sme ves človek povezati z Bogom: tvoje telo, tvoje notranje in zunanje zaznavanje, tvoj spomin, tvoje hotenje, mišljenje in čutenje ali sanje pretekle noči. Včasih ti bo celo raztresenost pokazala, kaj te zares zaposluje in navdaja in kaj moreš izrecno prinesti pred Boga. Dolžnosti, ki jih moraš opraviti in ti pridejo na misel med molitvijo ter jih nočeš pozabiti, kar zapiši in se vrni k molitvi.

Bog naj pride do besede. Molitev pomeni tudi, da poslušaš Božji glas. Bog govori najjasneje v besedah Svetega pisma, ki jih Cerkev bere dan na dan. Bog govori tudi po izročilu Cerkve in pričevanju svetnikov. Govori pa tudi - pogosto skrito - v srcu vsakega človeka, npr. v sodbi tvoje vesti ali po notranjem veselju. Po Svetem pismu slišiš Božjo besedo v svojem srcu. Bog naj pride do besede v tvoji molitvi. Postani prijateijsko zaupen/a z njim, da se boš naučil/a razlikovati njegov glas od mnogih drugih glasov in spoznati njegovo voljo.

pripravlja: Marko Čuk

V zvezku velikega formata so zbrane znane in priljubljene svetopisemske zgodbe z ilustracijami Paule Doherty. Nekatere ilustracije so barvne, druge pa ne in jih bodo otroci lahko sami pobarvali in pri tem uporabili svojo domišljijo ter si urili ročne spretnosti. Otroški prstki bodo imeli veliko dela in veselja, ko bodo z barvanjem risb ustvarili čisto svojo knjigo.

iz vsebine

Veliko pisanih barv v svetopisemskih zgodbah iz stare in nove zaveze:

Stara zaveza:

Čudovit svet
Slaba odločitev
Abrahamovo dolgo potovanje
Ezav in Jakob
Jakobov najljubši sin
Bog skrbi za Jožefa
Princesa in dojenček
Nadloge v Egiptu
Deček Samuel posluša Božji glas
David in velikan
Elija in krokarji
Jona in velika riba
Daniel in levi

Nova zaveza:

Angel obišče Marijo
V prenočišču ni prostora
Zvezda kaže pot
Jezus izbere prijatelje
Bog vas ljubi
Odprtina v strehi
Vihar na jezeru
Jairova hčerka
Zelo velik piknik
Kadar molite ...
Človek, ki ni videl
Ljubite se med seboj
Jezus jezdi na osličku
Zadnja večerja
Molitev na vrtu
Peter zataji svojega prijatelja
Jezus umre na križu
Prazen grob

pripravlja Marko Čuk

(peti ponatis) Ob tem naslovu boste morda pomislili na avtobiografijo komika Charliea Chaplina, toda natančen pogled na naslovnico knjige razkrije, da je knjigo napisal nam dobro znani Karel Gržan. Le kaj nam duhovni pisatelj ponuja pod tem naslovom, ki spominja na komedijo ... Nikar prehitro in lepo po vrsti ... Karel nam v knjigi naslov sam razloži: "Kot veste mi je ime Karli – po angleško torej Charlie (Čarli) in sem v Lučah in Solčavi kaplan – po angleško chaplain (čeplin)." Ja, prav sklepate, v knjigi nam Karel Gržan razkriva dogodke, ki so se mu zgodili in to smešne dogodke, pravzaprav resnične dogodke, ki zbujajo smeh. Z njimi nas želi  nasmejati, ne na  cenenih banalnostih, ali zbijanju šal na tuj račun, pač pa ob njegovih dogodkih življenja. Nikar ne mislite, da se mu v njih dogajajo le lepe in prijetne stvari. Kot Charli Chaplin (zvezdnik iz nemih filmov) je tudi on izkusil (in, kot pravi, še okuša) marsikaj bridkega. Zvezdnik nemih filmov je kot otrok izkusil sirotišnico, a je zapisal kot svoje vodilo: »Moraš verjeti vase. To je skrivnost! Tudi, ko sem bil v domu za otroke, ko sem bil bolan in lačen, tudi takrat sem verjel vase!«
"In če lahko zaupaš vsaj enemu človeku na tem svetu ter imaš vero v Boga in v duhovnem življenju izkušaš, kako se On kot Sveti (tisti, ki svetli) sklanja v temine tvojega življenja, potem si zmagal in se zmoreš kljub vsemu po vseh predelanih doživljajih zopet nasmejati," pravi Karel. "Duhovitost brez duhovnosti je hroma, duhovnost brez duhovitosti pa je slepa," zapiše v moto knjige Čarli Čeplin (kaplan Karli).
In v knjigi je veliko veselja do življenja, vedrine, sproščenosti ... šaljivosti ... pa tudi resnih stvari ... ki pa jih Karel pripoveduje sproščeno, kot človek, ki mu ni težko povedati, kje je bil, kaj je doživel, o čem je razmišljal, kako je hotel najboljše, pa mu je kljub temu šlo vse narobe ... Zelo pomembna pa je modrost, ki jo je Karel, in jo tudi vsak človek, "pridela" ob takih dogodkih in ob smehu na svoj račun - vse to je balzam za dušo ... za eno lepo in bolj veselo življenje.

Ja, vse zgodbe, ki jih berete na teh straneh, so resnične. Zapisane so zato, da bi se ob mojih nebogljenostih ne le nasmejali, pač pa se tudi sami mirno soočili z vsemi svojimi nerodnostmi, se v njih lažje sprejeli in se nasmehnili v življenje. Eno izmed napotil, ki sta mi ga dala starša na pot, je: »Nikoli se ne jemlji preresno. Smeh osvobaja!!« Ja, smeh je znamenje, da smo tudi težje ‘lekcije’, ki nam jih je ponudil, Ž/življenje izkoristili za profit. Smeh je znamenje, da se osvobajamo iz zasužnjenosti v svobodo božjih otrok. (Karel Gržan)

Besedila so dve leti izhajala v Ognjišču v rubriki Duhovitost - duhovnost, zdaj pa so zbrane v knjigi, ki ji je priložen tudi CD z nekaterimi humoreskami, ki jih bere Marjan Bunič z radia Ognjišče.

iz vsebine

Do sedaj so mi policisti prizanesli s kaznijo samo enkrat. To je bilo na začetku moje vozniške kariere. Oče je bil kot sopotnik običajno ves živčen in je pritiskal z nogo ob tla, kot da zavira namesto mene. »Počasi! Vozi bolj počasi!« me je nenehno opominjal. Če je bila omejitev 50, je zganjal paniko že pri 45 km/h. Skratka, bil je neizprosen kontrolor moje vožnje. Kot šoferskega ‘zelenca’ me je neprestano opozarjal, med tem ko je s sokoljim očesom spremljal prometne znake in situacijo tako na cesti kot ob njej. Pa se je vendarle zgodilo, da sva spregledala omejitev. »Policija!« sem se zdrznil. »Ustavlja me.«
»Si vozil prehitro?« je izustil oče z ledenim glasom.
»Daj smernik. Poglej mrtvi kot. Zdaj pa počasi zavij do policista. Bolj počasi! Pazi, saj ga boš še podrl.«
Storil sem vse po napotilih.
»Vozniško in prometno, prosim,« je bil policist uradno resen. »Karel Gržan. Vidim, da ste mladi voznik,« je govoril, ko je pregledoval dokumente.
»Ali veste, da je v tem kraju omejitev 40. Vi pa ste peljali 48 km/h.«
Takrat pa je zarjulo ob meni: »Kaj?!« Oče je vzrojil, kot še nikoli. Začel je kričati name in je pri tem tako krilil z rokami, da sem se jim komaj izmikal. »Mulc, kolikokrat naj ti še rečem, da upoštevaj pravila.«
»Nisem videl znaka,« sem zaječal in se umikal od očeta tja proti policistu – zavetju.
»Kaj nisi videl ... Zakaj pa imaš oči?« je kričal oče. »Se boš celo življenje izgovarjal ...«
»Gospod, gospod ...« se je oglasil policist.
»Umirite se, gospod. Prosim vas, pomirite se.«
»Kako naj se umirim, če pa se vozim s takšnim divjakom!« je robantil oče.
»Samo osem km/h je prekoračil,« me je vzel v bran policist.
»A sedaj ga boste pa še zagovarjali!? Kaznujte ga. Vzemite mu vozniško!« je podkuril oče stopnjo svoje razvnetosti.
»Gospod, umirite se. Vašega sina sem hotel le opomniti ...« Morda bi policist še kaj dodal, če mu ne bi oče segel v besedo: »Boš že videl, ko prideva domov ...« Potem se je oče srepo zazrl predse in dihal kot pobesneli bivol.
»Vračam dokumente. Kar lepo počasi nadaljujte vožnjo,« je rekel uradnik in me pomilovalno pozdravil.
Zaprl sem okno in se prestrašen ozrl k očetu. Ta si je z rokami zakril obraz. Tresel se je po celem životu.
Takšnega – tako razkačenega do takrat nisem poznal. Vklopil sem desni smernik, pogledal mrtvi kot in se previdno vključil v promet.
Takrat pa je izbruhnil ... – Ne v jezo, pač pa v krohot.
Tista telesna tresavica, ki sem jo opazil malce prej, je bila le posledica smeha, ki ga je dušil pred sprostitvijo.
»Oprosti. Upam, da si ugotovil, da je bila le igra,« mi je rekel. »V tvojih letih sem bil amaterski igralec.«
»Očitno imaš talent,« sem odvrnil in se olajšan nasmehnil.
Kazni takrat res nisem plačal, mi je pa ostal očetov (čeprav igrani) izbruh v trajen opomin, da so omejitve hitrosti zato, da se jih držimo.

Pa še en hec o prehitri vožnji. Ste že slišali, kako je celo papež Frančišek prekoračil hitrost vožnje?
Še ne? Če verjamete, je bilo takole: Šofer je peljal papeža Frančiška iz Vatikana na obisk k bolnemu prijatelju. V papežu, ki že nekaj let ni vozil avtomobila, se je prebudila želja, da bi prijel za volan.
»Poslušajte, prijatelj,« je rekel šoferju, »v Vatikanu mi ne dovolijo voziti; niti takrat, ko sem kje na obisku. Jaz pa bi rad malo sedel za volan. In sedaj je za to priložnost.«
Šofer se je prestrašil: »To ni mogoče, ostal bom brez službe, če vam ustrežem.«
A je papež moledoval tako učinkovito, da sta se presedla: papež za volan, šofer pa se je še vedno zbegan skril za zatemnjena stekla na zadnjih sedežih.
Papež Frančišek je užival v vožnji in pri tem spregledal, da je prekoračil dovoljeno hitrost. Policist na motorju ga je ustavil. Papež je spustil steklo in prijazno pozdravil uradno osebo. Ko ga je policist zagledal, se je prestrašil, bežno pogledal v zadnji del avtomobila, potem pa je pohitel do motorja. Vklopil je radijsko postajo: »Šef, ustavil sem avto. Vozil je več kot petdeset na uro, ampak ne vem, kaj naj storim!«
»Kako ne veš? Kazen mu napiši!«
»Ampak, šef ne morem. Na previsokem položaju je.«
»Da ni morda župan?«
»Višji.«
»Minister?«
»Še višji, šef.«
»Pa menda nisi ustavil predsednika?!«
»Še višji.«
»Ja, kdo pa je potem?«
»Šef, mislim, da je Bog.«
»Kako, Bog?«
»Kdo drug pa bi imel papeža za šoferja?«

Ja, tako je: pogosto ne le videz, pač pa tudi situacije varajo. Neredko nas speljejo v napačno misel tudi predsodki ali predstave. Ali si lahko predstavljate, da bi tudi mene obiskale bolhe? Ne? Se razume, da ne. Uši in bolhice v naših predstavah pač ne spadajo na Bogu posvečene osebe. Tako je očitno mislila tudi tista gospa v lekarni.
»Prosim, prašek proti bolham,« sem rekel.
»Imate psa ali mačko?« me je povprašala farmacevtka.
»Imam bolhe,« sem ji odvrnil.
Za konec paberkovanja, pa samo še o odličnem varnostnem sistemu znanca. Živi v okolju, kjer so vlomi pogosti. Njegovega soseda so, kljub strokovno umeščenem alarmnem sistemu, oropali že dvakrat. Vlomilci so pač običajno korak pred tehniko. Znanec pa ima sistem, ki presega še tako domiselno tehnologijo. V času daljše odsotnosti nastavi pred hišna vrata par zelo velikih (res zelo velikih!) delovnih škornjev. Zraven položi izvod revije Lovec in veliko posodo (res zelo veliko!) za hranjenje psov. Na vratih pa pusti listek na katerem piše: Špela, z Gorazdom sva šla na lovsko zvezo po naboje za puško. Vrneva se kmalu. Rotweilerja pusti pri miru. Zjutraj sem ju peljal na cepljenje, pa sta nerazpoložena.
Kako zelo in kako pogosto je lahko videz (tudi učinkovita) prevara!

pripravlja Marko Čuk

Avtor besedila poudarja da mora človek svojo etično in moralno odgovornost pokazati tudi v odnosu do živalskega sveta. Kajti živali so Božji dar in se bolj ravnajo v skladu z zakoni narave kakor človek. Skozi 16 poglavij dobimo odgovore na vprašanja, kako smemo ravnati z živalmi. Privedejo nas do spoznanja, da smo si v trpljenju ljudje in živali enaki in da se premalo zavedamo, koliko smo dobili od Boga tudi s tem, ko je ustvaril živali.
Knjiga ni znanstvena razprava, ampak strokovno-poljudni spis, čeprav so seveda v knjigi tudi znanstveno obravnavana mesta.

iz vsebine

 ... Predmet etologije so življenjske navade človeka in živali. Etologija hoče ponovno delati primerjavo med navadami živali in obnašanjem človeka, predvsem želi primerjati navade živali z navadami ljudi. Nekatere navade imajo svoje korenine v navadah živali, med njimi obstaja genetska zveza. Treba je priznati, da moramo pri moralnem ocenjevanju človekovega ravnanja upoštevati tudi moč notranjih impulzov. (...)

(...) Žival deluje zgolj po notranjih nagibih, človek pa mora povezovati notranje impulze s svobodno voljo. Nekateri etologi vidijo, da so ti impulzi v navadah živali podobni tistim, zaradi katerih se mora tudi človek etično odločati. Etologi vsekakor skušajo potegniti paralelo med navadami živali, ki so posledica nekih notranjih impulzov, in ravnanji, ki jih mora človek svobodno izvesti. Zato ima etologija nalogo, da sistematično opazuje vedenje živali v njihovem naravnem in umetnem okolju. Seveda je opazovati živali v njihovem naravnem okolju včasih zelo težko, zlasti če gre za divje ali celo napadalne živali. V nenaravnem okolju se nekatere živali ne morejo obnašati tako, kakor to zahteva njihova narava. (...)

(...) Etologija je torej znanost, ki študira navade in vedenje živali pa tudi ljudi. Zato se ta znanost posebej zanima in dela primerjave med obnašanjem in navadami živali ter vedenjem ljudi. Med obnašanjem živali in ljudi je kar precej sorodnosti. Zanimivo je vedeti tudi, kakšni so motivi, ki povzročajo vedenje ljudi, in kakšni so motivi, ki povzročajo obnašanje živali. Nekatera vedenja pri ljudeh imajo svoje korenine in podobnosti v navadah živali. Nekatere sestavine navad živali so podobne obnašanju ljudi. Tudi nekateri dinamizmi pri človeku koreninijo v živalskem svetu. Zato nekateri etologi menijo, da je marsikatero živalsko obnašanje analogno moralnim
zapovedim človeka. Vsekakor velja, da primerjalna etologija spodbuja raziskovalce navad pri živalih k boljšemu poznavanju človeka. (...)

Potrošniški človek se morda premalo zaveda, da je več dati kakor dobiti. Verjetno pa se isti tudi premalo zaveda, koliko je dobil od Boga tudi s tem, ko je ustvaril živali. Zato bi bilo prav, da bi se vsi zahvaljevali Bogu tudi za ta dar. Pa ne samo tisti, ki imajo opraviti z živalmi, saj smo vsi ljudje na nek način deležni sadov, ki prihajajo od živalskega sveta.
Ob zelo pogostnem odnosu človeka do živali je morda mogoče sklepati naslednje. Zdi se, da pes ali kakšna druga žival in njuna narava ustrezata  nekaterim primarnim ali sekundarnim potrebam človeka, pa naj bo to moški ali ženska ali pa otrok.
In na koncu naj zapišem misel Alberta Einsteina: »Če hočemo preživeti, moramo začeti drugače misliti«; tudi v odnosu do živalskega sveta.

pripravlja Marko Čuk

Prva knjiga v zbirki Zgodbe za dušo. V knjigi je trideset kratkih zgodb, ki so jim dodane točke za razmišljanje, namenjene tudi pogovoru v mladinskih (zakonskih in drugih) skupinah ali pa osebnemu branju in premisleku. Naslovi poglavij kažejo na raznovrstnost vsebine: Odnos do drugega; Tebe iščem – verske vsebine; Skupaj – družbeno življenje; Pomemben je človek – vrednote osebe. Knjigo bogatijo tudi misli in molitve iz del duhovnega pisatelja H. Nouwena. 8. izdaja priča o priljubljenosti, ki jo je knjiga doživela.

To je knjiga, ki nas uči, kako
- premagovati sovraštvo, strah, nezaupanje vase, neodločnost, samopomilovanje, nezadovoljstvo, osamljenost, zasvojenost, vztrajanje pri svojem, pohlep, nasprotje med teorijo in prakso, prelaganje odgovornosti na druge
- odkriti za kaj si poklican, Božjo voljo, Kristusa v bratih, moč v skupnosti, ustvarjalnost, da pomoč drugemu prinaša srečo, da bogastvo ni vse,
- razvijati svoje talente in sposobnosti, prijateljske odnose,
- iskati Boga, pot, znanje, natančnost, lotiti se stvari na prvem koncu, na pravi način
- videti v stvareh bistvo, imeti dober odnos do stvari, živeti sedanji trenutek,
- biti potrpežljiv, ne postavljati drugih v lastne kalupe,

iz vsebine

ena zgodba;

Pohlepni Teo
Teo je bil pohlepen človek. Nikoli mu ni bilo dovolj denarja in stvari. S sosedi se je stalno prepiral zaradi tega. Nekega dne je eden njegovih sovražnikov sklenil, da ga bo uničil. Zvijačno mu je poklonil zlato ribico v stekleni posodi. Rekel mu je: »Teo, ko bo ta ribica zrasla do naravne velikosti in poginila naravne smrti, se bo spremenila v čisto zlato. Postal boš bogat bolj, kot si kdajkoli sanjal.« Nenasiten pohlep je Tea tako prevzel, da je verjel v zgodbo o zlati ribici. Pa ne samo to, bil je zelo vesel in hvaležen svojim sovražnikom. Ribico je nesel domov in jo imel v majhni posodi. Skrbno jo je hranil in, kakor si je želel, je ribica rasla in rasla dokler ni bila prevelika za posodo. Veliko je porabil, da je zgradil ribnik za ribico, potem pa še majhno jezerce. Ves čas je sanjal o dnevu, ko bo dobil zlato. Čez več let je vse svoje dneve zapravil s krmljenjem ribice, ki je še vedno rasla. Želel si je, da bi že poginila, da bi postal bogat. Končno je Teo obubožan in star umrl prej kot ribica.

vprašanja za pogovor
1. Ali pomeni denar blagoslov ali prekletstvo? Zakaj?
2. Ali je denar nevaren? Katere so njegove nevarnosti?
3. Ali more biti pohlepen človek srečen?
4. Kaj je korenina vsega zla: denar ali poželjivost?
5. Je denar za srečno življenje potreben?
6. Je denar za srečno življenje dovolj?
7. Zakaj Jezus pravi, da je težko bogatim priti v nebeško kraljestvo?
8. Ali nauk Svetega pisma nasprotuje denarju? V kakšnem smislu?
9. Ali drži, da je denar idol (malik) sodobnega človeka?
10. Kaj misliš: Je pravilo, da so ljudje pohlepni zaradi denarja? Kaj so posledice tega?

kaj se iz zgodbe naučimo
1. Marsikdo med nami je podoben Teu. Žrtvujemo najboljše, kar imamo (čas, ljubezen in prijateljstvo), ker želimo doseči dobrine, ki jih ne bomo nikoli dosegli.
2. Sreča ni v tem, da si želimo, česar nimamo,

še eno razmišljanje

Besede in tišina
Nedavno sem vozil skozi Los Angeles in kmalu doživel veliko presenečenje: vozil sem skozi obsežen slovar. Kamorkoli sem pogledal, povsod so bile besede, ki so želele obrniti pozornost mojih oči s ceste. Govorile so: »Uporabljaj me, vzemi me, kupi me, pij me, dotakni se me, poljubi me, spi z menoj.« Kdo bi v takem svetu ohranil spoštovanje do besed? Vse to mi govori, da so besede, vključno z mojimi, izgubile svojo ustvarjalno moč. Njihovo neskončno množenje je povzročilo, da smo izgubili zaupanje v besede in pogosto mislimo: “To so samo besede!” Učitelji govorijo učencem po šest, dvanajst, osemnajst in včasih po štiriindvajset let. Toda študentje pogosto iz izkušnje čutijo: “To so samo besede.” Pridigarji pridigajo teden za tednom in leto za letom. Toda njihovi župljani ostanejo enaki in pogosto mislijo: »To so samo besede.« Politiki, gospodarstveniki, ajatolahi in papeži govorijo in izražajo svoja mnenja, ko je potrebno in ko ni, toda tisti, ki jih poslušajo, govorijo: »To so samo besede, še eno razvedrilo.« Posledica tega je, da beseda ne opravlja svoje glavne naloge, ki je povezovanje. Beseda ne sporoča več, ne ustvarja več skupnosti in zato ne prinaša življenja. Beseda nič več ne ustvarja zaupnega okolja, v katerem bi ljudje lahko srečali drug drugega in tako gradili skupnost. (Henry Nouwen, Pot srca)

Marko ČUK

Neža

Vsa blaga, krotka, nežna, polna vere
obljúbila je Kristusu devištvo,
zamenjala brezskrbno je deklištvo
za rosno žrtvovanje brez primere.

Čeprav je vedela za zle namere,
ni kazala strahu in mučeništvo
pogumno spremenila je v svetništvo,
nezmožna boja, v zmage tisočere.

Nedolžno Jagnje naj naš strah zakrije,
lovimo svoj pogum v nebeško mrežo,
naj okrepi nas, kar nas ne ubije.

Vzljubímo križ in vso njegovo težo,
ko zdi se, da nam zadnja ura bije,
pomislimo na hrabro sveto Nežo.

 OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 159. (RAZPRODANO)

Oktobra leta 2016 je izšla že osma izdaja "drobnih zgodb" (druge knjige iz zbirke Zgodbe za dušo, ki se je prvič "zgodila" pred dvajsetimi leti) - od leta 2000, ko je izšla prva izdaja, je med ljudmi že okoli 20.000 izvodov te "drobne" knjige.

V prvi "ponudbi" bralcem jo je marca leta 2000 njihov "zbiratelj" in prevajalec Božo Rustja takole predstavil: Knjige zgodb (tri izdaje Zgodb za dušo, Zgodne in prilike  ...) so bralci lepo sprejeli. Tudi zato se je založba Ognjišče odločila za izdajo knjige Drobne zgodbe za dušo. V njej so zbrane drobne, kratke zgodbe, iz različnih časovnih obdobij in civilizacij, ki največkrat na duhovit način odkrivajo globoke življenjske resnice in nam pomagajo odgovarjati na življenjska vprašanja, s katerimi se soočamo, zlasti kadar se znajdemo v stiski. To kažejo tudi naslovi poglavij: Skupaj na poti; Če na poti zgrešim?; Navade in dela na poti; Ovire na poti; Pot k Bogu; Moja pot ima cilj..." ... Tudi kardinal Franc Rode je o knjigi zapisal, da je njen slog prijeten, da je "polna iskrivih misli z globokim sporočilom". Po mnenju Berte Golob so kratke zgodbe "pravšnje za današnjega človeka" ... In knjiga je bila res takoj uspešnica - v letu 2000 so izšle tri izdaje - v dobrem letu je bilo prodanih več kot 8.000 izvodov ... Veliko lepih odzivov je bilo na te kratke, slikovite in zgovorne zgodbe, pa na "komentarje" iz Svetega pisma in drugih duhovnih pisateljev, ki jih spremljajo ... Vsekakor lahko po skoraj dvajsetih letih rečemo, da se v knjigi skriva priljubljena in koristna vsebina ... zato naj drobne zgodbe še naprej iščejo prijatelje med ljudmi ...

iz vsebine

KAMENČKI SREČE
Aron je bil ribič. Živel je na bregu reke. Nekega večera se je po napornem delu vračal domov z napol zaprtimi očmi in sanjaril, kaj bo storil, ko bo postal bogat. Kmalu je z nogo zadel ob usnjen mošnjiček. Zazdelo se mu je, da je poln kamenčkov. Odsotno je pobral mošnjiček in začel metati kamenčke v vodo. »Ko bom bogat,« si je govoril, »bom imel veliko hišo.« In vrgel je kamenček. Nato je vrgel drugega rekoč: »Imel bom služabnike, vino in izbrane jedi.«
Tako je sanjaril, dokler mu ni ostal samo še en kamenček. Aron ga je držal v roki, nanj je posvetil žarek, da se je zasvetil. Uvidel je, da je dragocen dragulj in da je zmetal proč veliko bogastvo, ko je sanjaril o namišljenem bogastvu v prihodnosti.

Pravi kristjan je človek, ki ni zagledan v zvezde, ampak je trdno zasidran v zemlji. In sredi življenja prepoznava Božjo navzočnost.

GRADITI ZA PRIHODNOST
Živel je bogat človek, ki je rad delal dobro. Nekega dne je opazil v kakšni revščini živi ubog tesar. Bogataš ga je poklical k sebi in mu zaupal gradnjo imenitne hiše. »Uporabljaj le najžlahtnejše gradivo in delo zaupaj le najboljšim
mojstrom! Nič naj ti ne bo predrago!« Rekel je še, da gre na potovanje in upa, da bo hiša končana, ko se vrne. Tesar je spoznal v naročilu veliko priložnost. Skoparil je pri gradivu, delo je zaupal nemarnim delavcem, ki jih je slabše plačeval, njihove napake pa prekril z oblogami ali barvami, in kjerkoli se je dalo, je stene skrajšal ali zožil.
Ko se je bogati mož vrnil, mu je tesar prinesel ključ in rekel: »Držal sem se tvojih navodil in zgradil sem tako hišo, kakršno, si mi naročil.«
»Vesel sem,« je rekel bogataš, vrnil ključe graditelju in dejal: »Tu imaš ključe. Tvoji so. To hišo sem dal graditi zate. Poklanjam jo tebi in tvoji družini.«
V prihodnjih letih je tesar vidno obžaloval, ker je tako ogoljufal samega sebe. »Ko bi bil vedel,« si je govoril, »da hišo gradim zase!«

»Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim!« (Mt 7,12)

VSAK DAN ŽIVETI
Zgodba pripoveduje o človeku, ki se je odpravil na romanje, da bi srečal svetega puščavnika in ga vprašal za nasvet. Ko ga je srečal, ga je vprašal: »Če bi ti ostal samo en dan življenja, kako bi ga preživel?«
Stari puščavnik se je pogladil po dolgi beli bradi in odgovoril: »Hm, najprej bi zmolil jutranjo molitev... Potem bi si pripravil čaj ter se odpravil zalivat vrt. Potem bi se najbrž odpravil obiskat soseda Janeza... Najbrž bi potem malo zadremal.«
»Kaj!« ga je prekinil romar, »pa saj tako preživiš vsak dan.«
»Seveda,« je odgovoril puščavnik »in zakaj bi moral biti zadnji dan drugačen od drugih?«

Delajmo, kakor da bi večno živeli, in molimo, kakor da bomo jutri umrli. (slovenska modrost)

 pripravlja: Marko Čuk

Sebastijan

Ko v dneh cesarja je Dioklecijana
kot mlad vojak v takratnem Rimu služil,
z ujetimi kristjani se je družil,
zato sledila kazen je poznana.

A ko obsodba je bila izdana,
pogum in vero v Kristusa je združil
in z mučeniško smrtjo si prislužil
je kraj, kjer večno poje se hozana.

Zaupajmo še mi z enako mero,
naj naša duša Bogu bo predana
in naj molitev preglasi nevero.

Ko proti Cerkvi spet bo gonja stkana,
postavimo se za krščansko vero,
bodímo glas mučenca Sebastijana.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 177.