Maurizio de Sanctis je italijanski duhovnik (iz reda pasijonistov), doktor teologije in diplomirani psiholog ter filozof. Napisal je več del s področja duhovnosti in pedagogike ... pričujoče delo (prvi prevod v slovenščino) pa je iskrena pripoved baletnika (s plesom se je ukvarjal v mladosti), ki je med iskanjem vere odkril svoj duhovniški poklic. V desetih kratkih zgodbah nam na osnovi lastnih spoznanj in izkušenj drugih predstavi neizpodbitne ‘dokaze’ o Božji navzočnosti v vsakdanjem življenju.

Nadvse poučno in prijetno branje!
Pisec nas je s svojimi zgodbami spomnil, da “nas teološke razprave in pridige na smrt dolgočasijo, pričevanja v zgodbah in prispodobah pa spodbujajo in poživljajo".

Prepričan sem, da nam bo ta knjižica pomagala pri odkrivanju pravih življenjskih vrednot in svoje poklicanosti, utrdila našo vero v Boga in Cerkev ter nas navdala z upanjem, ki nikoli ne razočara. Upam tudi, da nas bo naučila bolj ceniti nasvete svojih staršev, starih staršev in drugih.

 

Nekaj poudarkov:

Pisec začne svojo ganljivo pripoved o iskanju Boga in boju z verskimi dvomi že v maternici, kjer čaka na rojstvo skupaj s sestro dvojčico. Ta neprestano klepeta in poje, da bi preglasila bitje materinega srca, ki se ga boji. Zaradi pomanjkanja tišine se ne more soočiti z življenjskimi vprašanji, in se rodi v strahu in solzah. (Tukaj nama je lepo)

Piščeva pustolovščina se nadaljuje po rojstvu, ko se prvič sreča s svetlobo in nežno materino ljubeznijo, v kateri prepozna osnovo za svoj telesni in duhovni razvoj. (Svetloba)

Kasneje njegovo otroško vero po nekem političnem shodu v domači vasi napadejo dvomi, ki pa jih razblini dedek s svojimi modrimi odgovori. Pisec ob tem ugotavlja, da je kriza vere, ki mnoge vodi v brezbrižnost, pogosto posledica nezastavljanja temeljnih bivanjskih vprašanj. (Moč vprašanj)

Nato v sebi odkrije prirojeno hrepenenje po onostranstvu, ki mu ga razloži oče s prispodobo žeje in vode. Tako kot žeja pričuje o vodi, ki jo edina more pogasiti, pričuje to hrepenenje o Bogu, ki ga je v nas položil in ga edini more potešiti. ("Jaz" ustvarjen za Boga)

Človek kot odvisno in omejeno bitje z neomejenim hrepenenjem je del vesolja, ki je obenem popolno in nepopolno, vendar povsod razkriva sledove svojega Stvarnika. Nič ne nastane samo od sebe ali po naključju, niti babičini piškoti ne. (Babičini piškoti)

Sledita pogovora z dvema modrima starkama, ki ga razsvetlita glede pravega pomena svobode in odgovornosti Hiša, ki je dišala po Bogu), ter z domačim župnikom, ki poudari vlogo razuma pri iskanju vere.(Moj dragi župnik)

Nato nam pisec predstavi lepoto izraznega plesa in nočne molitve ter grdoto veseljačenja v nočnih klubih. (Neko sobotno noč v diskoteki ...)
Zaupa nam, kako je odkril svoj duhovniški poklic in poslanstvo ter čudežno moč evharistije, ki mu je dokončno odprla oči. (Plešoći svetnik)
Spregovori tudi o boleči izgubi sestre baletke, o skrivnosti svojega odnosa do Marije in o moči delovanja Svetega Duha. (Na poti)

Svojo pripoved konča tako, kot jo je začel: v pogovoru s sestro dvojčico o posmrtnem življenju. Pogovor spremlja bitje Božjega srca kot opozorilo, da se naša vera ne sme nikoli postarati.

odlomki:

Če se ne počutiš zaželenega in ljubljenega, postane življenje pekel zate in za vse, ki te obdajajo. Moj najboljši prijatelj ni zakrivil ničesar, ampak je bil, nasprotno, potreben vsega: ljubezni, razumevanja, zaupanja in spoštovanja.

Ena od glavnih značilnosti našega časa je odsotnost bivanjskih vprašanj, kot so: Od kod prihajam, kam odhajam in čemu živim? Nezastavljanje teh vprašanj in pomanjkanje ustreznih odgovorov nanje pa povzročata duhovno praznino in brezboštvo. Če se ne sprašujemo o Božjem obstoju, postajamo vedno bolj ravnodušni do vsega duhovnega.
Žrtve tega so predvsem mladi, ki bi si morali taka vprašanja prvi postavljati. Danes se mnogi ne sprašujejo več, ‘za kaj’ ali ‘za koga’ živijo. Pred resničnostjo bežijo v omamo in pred tišino v oglušujoč hrup.(...)

Končno sem dobil svoj odgovor: »Ker me ne žeja samo po vodi, ampak tudi po Bogu, to pomeni, da Bog obstaja!« Hvala ti, očka!

 pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Knjižne izdaje založbe Ognjišče

iz knjige Gržan, K., IN ZA POT VESTE ...11 x 15 cm, 163 strani, 11 x 15 cm, broširano z zavihki, čb fotografije
Prelistajte: * * * in  naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

 

Opazoval sem ju, vedno znova sem ves zvedav oprezal kje – od kod pijeta tisto blagost, ki jo delita naklonjena drug k drugemu in k bližnjim. »Človek podarja, kar nosi v sebi. – Iz globine daje v zaznavo osebno resničnost,« sta mi dejala nekoč. In sem uvidel: še preden sta stopala v odnos, sta bila v Odnosu – v zaznavi tiste sprejetosti, ki je objetost v Ljubezni za naše ljubezni.
Tako prijetno je bilo doživljati z njima odtenke življenja. Tudi v tistem jutru, ko smo tam za mizo ob zajtrku kramljali o vsakdanjih stvareh. Nič posebnega, pa vendarle tako zelo osebno – prijetno v medsebojnem sočutju.
In kot po navadi je, ko smo opravili obed, Neža odprla knjigo vseh knjig – Sveto pismo, da bi prebrala odlomek – ponudbo za razmišljanje v dnevu. Po zakonu slučaja ali Božje previdnosti (kakor želite) je odprla na straneh pisma, ki ga je nekoč Pavel napisal Filipljanom, danes pa v njem sporoča nam: »Veselite se vedno v Gospodu; zopet pravim: Veselite se! Vaša blagost bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nikar ne bodite v skrbeh, ampak v vsem razodevajte svoje želje Bogu v molitvi in prošnji z zahvalo. In božji mir, ki vsak razum presega, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Končno, bratje: kar je resnično, kar pošteno, kar pravično, kar čisto, kar ljubeznivo, kar je častno, karkoli je krepostno in karkoli hvale vredno, to imejte v mislih. Česar ste se naučili, kar ste prejeli in slišali in na meni videli, to izvršujte, in Bog miru bo z vami« (Flp 4,4-9).
»Apostol govori o veselju, ki izvira iz sreče – iz srečanja v L/ljubezni,« je pokomentiral Janez prebrano.
»Če veselje nima izvora v sočutni zaznavi bližnjih in vsega, kar nas obdaja v stvarstvu ter seveda Boga v njegovi srčiki – v Ljubezni, potem ni v polnem okusu – še ni sreča,« je dodala Neža.
»In človek hlasta po manjku!«
»In če ne ve, da mu manjka sočutje v ljubeči zaznavi, si privošči za veselje še več – preveč, a je to za srečo premalo,« sta modrovala.
»In potem …« Janez je vstal izza mize ter segel k eni izmed knjig na knjižni polici. Polistal je in ko je s pogledom obstal, je bral »o dnevih, ko umira duša, dnevih notranje praznote in obupanosti, ob katerih se nam sredi razdejane zemlje, izčrpane od delniških družb, ob vsakem koraku reži nasproti človeški svet in tako imenovana kultura v svojem zlaganem in nizkotnem pločevinastem sejemskem blesku kakor bljuvalo, zgoščena in prignana do vrhunca neznosnosti v lastnem bolnem jazu«.
»Janezov priljubljeni citat nemškega pisatelja Hermana Hesseja,« je pojasnila Neža.
»Sam se pogosto spomnim na misel francoskega filozofa Alberta Camusa,« sem rekel in jo izrekel: »Evropa in revolucija se daleč stran od življenjskega vrelca zvijata v spektakularnem krču. V preteklem stoletju je človek razbil verske okove. A komajda se jih je otresel, že se jih na novo izmišlja – tokrat neznosne.«
Janez bi gotovo dodal v misel komentar, a ga je prehitela Neža, ki je segla tja med svoje zapiske in izmed njih izbrala: »kar je napisal ameriški stand-up komik George Carlin po smrti svoje žene.« Nataknila si je očala in brala: »Paradoks našega časa je, da imamo telefone brez tipk, ljudi brez pameti, razmerja brez ljubezni, kokakolo brez sladkorja, kavo brez kofeina, cigarete brez nikotina, mleko brez maščob, ženske brez čustev, moške pa brez poguma!
Kupujemo več, uživamo manj. Imamo velike hiše, ampak male družine, več udobja a malo časa, več diplom a malo pameti, več strokovnjakov in še več težav, več znanja na področju medicine, a manj zdravja.
Pijemo preveč, kadimo preveč, zapravljamo nepremišljeno, smejemo se premalo, vozimo prehitro, hitro se ujezimo, prepozno hodimo spat, utrujeni se zbujamo, premalo beremo in gledamo preveč televizije. Povečati želimo naše imetje, vendar smo zmanjšali naše vrednote. Govorimo preveč, ljubimo premalo, pogosto sovražimo. Naučili smo se preživeti, ne pa živeti. Dodali smo leta življenju, ne pa življenja letom.
Potovali smo na Luno, problem pa imamo, ko je treba iti čez cesto in spoznati novega soseda. Osvojili smo zunanji prostor, ne pa tudi notranjega. Naredili smo velike, vendar ne boljše stvari.
Trudimo se, da bi očistili zrak, vendar vedno bolj onesnažujemo našo dušo. Razbili smo atom, ne pa svojih predsodkov. Načrtujemo več, dosežemo manj. Naučili smo se hiteti, a ne čakati. Imamo večje dohodke, vendar nizko moralo. Imamo več hrane, pa smo še vedno nehvaležni. Gradimo zmogljivejše računalnike z večjim spominom, v živo pa med seboj komuniciramo vse manj in manj. Prizadevamo si za večje količine, pozabljamo pa na kakovost.
To so časi hitre prehrane, a počasne prebave. To je čas velikih ljudi, a majhnih karakterjev, hitrih poslov in površnih odnosov. To je čas, ko si prizadevamo za mir v svetu, a smo se navadili na vojno stanje doma. To je čas z več prostega časa in malo uživanja. Čas raznovrstne prehrane in preobjedanja na polovici sveta in podhranjenosti na drugi polovici.
V zakonu je med pari manj finančnih problemov, a je vse več ločitev. Več je prestižnih hiš, toda v njih vse več razdejanih domov. To so dnevi hitrih potovanj, številnih občil in nizke morale. Vse več je debelih ljudi in tablet, ki zmorejo vse – vas razveselijo, otopijo ali ubijejo …
Vabim vas: Preživite več časa s svojimi najdražjimi, ker ne bodo večno z vami. Ne pozabite objeti tistih, ki so poleg vas, saj je to edino imetje, ki ga lahko podarite s svojim srcem in vas nič ne stane. Ne pozabite reči: “Rad te imam” svojim najbližjim, vašim ljubljenim in naj ta beseda prihaja globoko iz srca. Ne pozabite se držati za roke in ceniti trenutkov bližine, ko ste skupaj z ljubljeno osebo, kajti nekega dne te osebe ne bo več z vami. Vzemite si čas za ljubezen, vzemite si čas za pogovor, in vzemite si čas, v katerem boste delili svoje dragocene misli in čutenja z drugimi.
Smejte se pogosto, dolgo in iskreno. Smejte se, dokler ne izgubite diha. Vedno znova povejte ljudem, ki jih imate radi, da jih ljubite. Ne pozabite: življenje ne meri z številom vdihov, pač pa s trenutki, ki nam jemljejo dih.«
Neža je umolknila, Janez pa je rekel: »Sreča je v srčnosti in ne v imetju ali zunanjem dogajanju.«
»Imeti ali biti? To se je spraševal že Erich Fromm,« sem dodal.
»Ne pojdi v skrajnost,« me je opomnil Janez.
»Kako to misliš?«
»Na tem svetu je potrebno tudi imeti, da je mogoče biti. A je dovolj, dovolj!« mi je pojasnil.
»Ob potrebnem imetju, je potrebno biti v sočutju,« je dala Neža v razmislek piko na i.
(se nadaljuje)

Knjiga In za pot veste ... je vodnik vračanja k samem sebi in zato k pristnosti v odnosu do Boga, sočloveka, stvarstva... Zgodbe se prepletajo v dogajanju in dialogu avtorja Karla z Nežo in Janezom (ob njih ima pomembno vlogo tudi kuža Toro) na Dolgi njivi tam pod Velikim Zvohom.
Začnejo se z izgubljenostjo (avtor poosebi v sebi najgloblje osebne in družbene stiske našega časa) in se razpletejo v nakazane smeri, ki vodijo bralca iz tesnobnih ujetosti.
Avtor Karel Gržan poudarja, da se je v zgodbah te knjige, ki so izhajale v reviji Ognjišče, napotil najbolj na globoko v človeško doživljanje.

Moji vzponi proti vznožju Velikega Zvoha tja h koči v sredi Dolge njive k Neži in Janezu (pa da ne pozabim na Torota) so bili vedno pogostejši. Na videz sem se vzpenjal na goro, očem nevidno pa so se dogajali še pomembnejši vzponi – tam globoko v meni; tudi tisti dan, ko sem jima zastavil vprašanje: »Kaj vaju je pritegnilo, da sta iskala in našla presežno vrednost življenja?« (...)

Opazoval sem ju, vedno znova sem ves zvedav oprezal kje – od kod pijeta tisto blagost, ki jo delita naklonjena drug k drugemu in k bližnjim. »Človek podarja, kar nosi v sebi. – Iz globine daje v zaznavo osebno resničnost,« sta mi dejala nekoč. In sem uvidel: še preden sta stopala v odnos, sta bila v Odnosu – v zaznavi tiste sprejetosti, ki je objetost v Ljubezni za naše ljubezni. (...

pripravlja in izbira Marko Čuk

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

Bogdan Žorž je kot ljubitelj gora želel svoje globlje izkušnje pri vzponu na različne vrhove zapisati in posredovati drugim. Z ženo, drugimi družinskimi člani in s prijatelji se je podal na mnogo planinskih poti in osvojil veliko vrhov.
Knjiga je zbirka prispevkov, ki so izhajali v rubriki Pot do Boga – preko gora v reviji Ognjišče . »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« je napisal Bogdan v pogovorih za sodelovanje z revijo. Tako je začel leta 2012 objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Čeprav je do konca ustvarjal, svojega dela ni uspel končati. Zato je njegov prijatelj dr. Jože Ramovš napisal članek, ki ga je Bogdan napovedal – pot o caminu. Prav tako je Ramovš dodal še ženine spomina na njuno delovanje z otroki, ki potrebujejo vzgojno pomoč, njune gorske vzpone ter zadnje dneve pred Bogdanovim slovesom s tega sveta 6. marca 2014.
Žorževa globoka ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ presegajo zunanji opis vzpona oziroma poti, govorijo tudi o notranji poti vsakega izmed nas.

iz vsebine

MARKACIJE
Človek mora imeti cilj, smisel. Brez cilja človekovo življenje pravzaprav ni pravo življenje, je životarjenje, tako kot brezciljno tavanje po gori. Nekaj časa je lahko celo zabavno – a le kratek čas, in še to le dokler vsaj približno veš, kje
si, dokler se ne izgubiš! Danes se zdi, da tako veliko ljudi živi brezciljno, da le tavajo skozi življenje, od blagovnice do blagovnice, životarijo. In ne doživijo pravega zadovoljstva, ki ga človek doživi, ko doseže neki cilj. Kot planinca navda zadovoljstvo, ko z naporom prileze na vrh gore ... Življenjski cilji so lahko različni, vedno pa so pravi cilji le tisti, ki jih človek sam sprejme za svoje cilje. Tudi cilji ne štejejo.
Najbrž je zato danes toliko depresij, ker si ljudje ne postavljajo svojih ciljev ... Vendar tudi v življenju se je treba pripraviti nanj, si pridobiti “življenjsko kondicijo”, se utrditi, in se podučiti o življenju.
Najpomembnejšo vlogo pri tem ima vzgoja. Človekovo otroštvo je priprava na življenje. Starši in vzgojitelji morajo otroka pripraviti na življenjske preizkušnje, ga utrditi, podučiti ... Predvsem pa mu morajo pokazati možne cilje in ga spodbujati pri izbiri teh ciljev, spodbujati ga morajo v zavedanju svoje lastne odgovornosti zase.
Vendar tudi v življenju ne gre brez markacij. Ljudje imamo lahko zelo lepe cilje, imamo lahko celo neko kolikor – toliko jasne ideje. Kako doseči te cilje. A na poti do cilja se nekje nekaj zalomi, izgubimo pravo smer, zatavamo ... Zato potrebujemo markacije.

MEGLA
Že otroke moramo vzgajati tako, da se bodo znali in zmogli opreti na sočloveka, si tudi poiskati pomoč nekoga, ki mu zaupajo, če se bodo znašli v megli. V vzgoji veliko govorimo o varnosti, ki jo je treba nuditi otroku. Otrok se mora počutiti varen ob svojih starših, nujno potrebuje ta občutek varnosti. Vendar je treba pri tem biti previden. Tega občutka varnosti otroku ne zagotavljamo tako, da poskrbimo za vse varnostne ukrepe, da “se otroku ne more nič zgoditi”. V našem času se pogosto obnašamo tako – a v takem, popolnoma varnem okolju, se otrok nikoli ne more naučiti, kako naj se sam izogiba nevarnostim, kako naj se znajde v nevarnostih.
Otrok potrebuje tudi možnosti, da se sooči z nevarnostmi, seveda na dokaj varen, nadzorovan način. In potrebuje priložnosti, da v teh nevarnostih išče tudi rešitve, izhode. Potrebuje pa tudi izkušnjo, da v večjih nevarnostih rabi pomoč – in da to pomoč zna poiskati, jo zna in zmore sprejeti. Še posebej pa potrebuje izkušnje, da »poiskati in sprejeti pomoč« nikakor ne pomeni kapitulacije. Tudi ne pomeni, da s tem drugemu v celoti prepustim reševanje problema.

TEMELJITOST
Pomembno je, da otroke vzgajamo za to temeljitost. Dandanašnji je vse preveč nekakšne ‘instant’ kulture,v kateri takšna temeljitost ni potrebna. Greš v trgovino, kupiš karkoli, vedno so zraven potrebna navodila, da kupljeni izdelek ‘na hitro’ pripraviš za uporabo. Tudi s hrano je tako, kupujemo že pripravljeno ali na pol pripravljeno hrano, zato da z njo ne “zapravljamo časa” - in tako v tej ‘instant’ kulturi vse bolj drsimo v neke poplitvene, površne potrošnike. Še na izlete se ne pripravljamo – to prepustimo agencijam, vodnikom ... A pri tem veliko izgubljamo. Izlet, ki smo ga sami pripravili, nam nudi v resnici veliko več, doživetja so polnejša, pristnejša!
V vzgoji je zato pomembno, da otroke vključujemo v vse priprave – na karkoli pač: na izlet, na planinsko turo, na okopavanje vrta, na kuhanje kosila in celo na gledanje TV oddaje. Pomislimo kdaj na to? Kako bodo naši otroci lahko temeljiti, pozorni, zbrani, če jim vse pripravimo, oni “samo pridejo zraven, ko je najpomembnejši del”! Ni najpomembnejšega dela, v vsakem opravilu, v vsakem početju, pa naj gre za delo ali za zabavo, je pomembno vse – tudi priprave.
Danes se učitelji in starši pritožujejo, da je zelo veliko otrok z motnjami pozornosti in koncentracije. Se vprašamo kdaj, zakaj je tako?

pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Knjižne izdaje založbe Ognjišče

Nova zbirka duhovitih zgodb
»Smeh strežem le na svoj račun. Štiri leta v smešnicah na straneh Ognjišča in sedaj v drugi knjigi, v kateri je zbran snop štiriindvajsetih novih smešnih prigod. Če je bila prva knjiga naslovljena Jaz, Čarli Čeplin, kar pomeni Jaz, Karli kaplan (sem namreč kaplan v Lučah in Solčavi), nosi druga naslov Jaz, Čeplin Čarli – poslovenjeno: Jaz, kaplan Karli. Naj smešne prigode začinijo vaše dni z radostjo, optimizmom in vas krepijo v zdravju – kot pravi ljudska modrost: Smeh je pol zdravja,« je avtor predstavil svojo knjigo.

POSEBNA PONUDBA
Duhovitost duhovnih – dve knjigi p. Karla Gržana vam ponujamo za samo 24,75 €
(sicer bi stali 33,00 €)

Besedila so dve leti (2020-21) izhajala v Ognjišču v rubriki Duhovitost - duhovnost, zdaj pa so zbrane v knjigi.

Že kot otrok sem ozavestil, da se ni spodobno smejati na račun drugih. Takšen smeh ne bodri duha, pač pa ga zamori. Smeh ni posmehovanje; osvobajajoča ironizacija in smeh tudi nista slaboumno hahljanje; sta umetnost, ki omogoča preraščanje iz utesnjujočih stanj tako posameznika kot družbe. Če je ironiji – smehu – komediji posvetil svoj razmislek celo Aristotel v drugem delu Poetike (nastanek v letu 335 pr. Kr. – žal se ta del njegovega zapisa ni ohranil), pomeni, da sta ironija in smeh (med)osebno in družbeno izjemno pomembna, ker omogočata preraščanje iz duhamorne ujetosti. Ironizacija v pripovedovanju smešnih prigod ni (samo)poniževanje, je pa ponižnost. Temelji na (samo)zavesti. – Šele na osnovi zavesti tega, kar je v nas in v družbi vredno, izpostavimo v ironijo kar želimo v smehu osvoboditi. Tudi na tem področju je zdravilno razmerje 5 : 1. Na pet ozaveščenih odličnosti izpostavimo eno področje, ki ga je za kvaliteto (so)bivanja vredno spremeniti – izpostavimo, kar želimo z močjo ironije in smeha prerasti. Samo takšen smeh zagotavlja zdrav razvoj tako posameznika kot družbe in omogoča duhovno osvobajanje. Kot ste opazili, v smešnicah ironiziram predvsem svoj ego, ali pa neprimeren odnos do bližnjih in potem izpostavim lekcijo, ki je sicer za moj ego bridka, a je osvobajajoča. Saj veste: šola uči, izuči pa nas življenje. Za marsikaj. Tudi za medsebojno spoštljivost. (Karel Gržan v uvodni zgodbi)

Podpirajmo se med seboj, da bomo življenje lažje zaznavali tudi iz lepe in vedre strani. Takšen pogled je milost(en) in zanj je potrebno tudi prositi. Zgled za to nam je lahko sv. Tomaž More (1477–1535), ki je imel radosten odnos do življenja celo v času preganjanja. Kako je to zmogel? Morda bomo odgovor zaznali v njegovi molitvi, ki jo je naslovil Molitev za dobro voljo:
O Gospod, nakloni mi dobro prebavo
in kaj za prebavljanje.
Daj mi zdravo telo
in dovolj dobre volje, da bom zanj skrbel.
Nakloni mi, o Gospod, preprosto dušo,
ki bo ohranila vse, kar je dobro,
ki se ne bo zlahka prestrašila
in bo znala stvari postaviti na pravo mesto.
Daj mi dušo, ki ne bo poznala dolgčasa,
godrnjanja, vzdihovanja in pritoževanja,
in ne dopusti, da bi se vrtel okrog svojega ega.
Nakloni mi, Gospod, smisel za humor
in milost, da se bom znal pošaliti;
tako bom v življenju
našel nekaj radosti
in bom zmogel razveseliti tudi druge. Amen.

iz vsebine

Mmm, kisla repica!
»Naj vam postrežem krvavico s kislo repo?« me je povprašala gospodinja tam na Razborju pod Lisco.
»Neeee!« sem se ponudbe ubranil z odločnostjo, v kateri se je okušala panična bojazen.
»Čudno, drugod jo pa tako radi jeste,« je bolj zabrundala, kot rekla. »Bi raje kislo zelje?«
“Lahko bi si ga privoščil, glede na to, da močno sneži in je zato večerno predavanje odpovedano,” sem pomislil, a kljub temu za vsak slučaj predlagal: »Če se strinjate, bi za prilogo raje krompirjevo solato.«
In med tem, ko se jaz (se ve, da samo v spominu) prestavljam iz kuhinje v župnijsko pisarno, si vi gotovo zastavljate vprašanje: »Zakaj panična bojazen pred kislo repo in čemu pomislek pred kislim zeljem in to v povezavi s predavanjem?«
Samo še pri nekaj pisarniških opravkih se pomudim (v spominu, seveda), pa vam pojasnim.
Tako! Urejeno je.
Torej: bilo je v Trebnjem. Večerno predavanje. Prisotni so me zavzeto poslušali, ko se je vzbudilo ali prebudilo – kakor hočete (z izrazom si postrezite sami). Kaj se je vzbudilo oziroma prebudilo? Kaj, le kaj? Kislo zelje v delovanju! Kje? V mojem črevesju! Kako? Kaj sprašujete, kako, saj menda veste, da kislo zelje ni le odličen diuretik, pač pa tudi odvajalo!
Najprej sem pomislil: “Pa menda ja ne.” Misel sem hitro povrnil k predavanju od dogajanja tam globoko v meni (tokrat ne mislim na mojo duhovno, pač pa mislim na telesno razsežnost). Pa ne za dolgo. Tema predavanja se je v moji glavi vedno bolj mešala z mislijo na stranišče in z vprašanjem: ali je mogoče, da vzdržim do konca. “Moram!” sem si zabičal. “Bila bi sramota! Tega si kot ugleden človek nikakor ne morem privoščiti!”
A se je misel na skromni prostorček, v katerem bi mi odlegla vedno bolj nujna potreba, bolj in bolj vsiljevala in kmalu celo prevladovala. “Kako naj prekinem predavanje, da ne bodo uvideli, da gre za straniščno potrebo?” sem panično iskal rešitev, medtem, ko sem razlagal vzgojna napotila. (Pa naj še kdo reče, da lahko samo ženske mislijo naenkrat na dve stvari. Tudi moški to zmoremo! – No, vsaj občasno. Zagotovo takrat, ko je sila. In v tistem trenutku je sila vsekakor bila – tam v črevesju!)
Zamencal sem in uvidel: Odštevajo se mi sekunde, v katerih lahko zadevo še opravim dostojno v WC sobici, ki mi zagotavlja intimnost in ne kar javno in to celo na odru.
»Oprostite!« sem zaječal. »Pavza!« sem nato kriknil v sili in brez razlage, zakaj odmor, pospešeno odracal iz dvorane. (Saj veste, kako se hodi po račje takrat, ko lahko na tem svetu upaš in razmišljaš le o eni stvari: Ali bom uspel priti do stranišča še v pravem času. – Seveda v upanju, da ne bo zasedeno.) In sem doživljal relativnost časa: vsak, čeprav še tako hiter stopicljaj, sem doživljal kot v upočasnjenem posnetku. (Saj poznate domislico, s katero razlagajo fiziki relativnost časa: čas teče popolnoma drugače za tistega, ki doživlja čas olajšanja na stranišču, kot pa za tistega, ki stoji v veliki potrebi pred vrati. Na WCju v mojem domu je od tistega dogodka med Trebanjci napis: V življenju so trenutki, ko ni nič bolj pomembno kot doseči stranišče. – Seveda mora biti prosto!)
Res, v življenju so trenutki, ko ni na tem svetu nič bolj pomembno, kot to, da odkriješ, kje je WC in ga seveda dosežeš še v pravem času. Meni je takrat, Bogu hvala, uspelo! Kako mi je odleglo. Kako olajšan sem se povrnil v dvorano. Na svetu je bilo kar naenkrat manj problemov – celo vzgojnih! Zame največja težava se je srečno rešila. In življenje se mi je prikazalo v lepši luči.
»Konec pavze!« sem naznanil in z osvobojeno mislijo nadaljeval predavanje. Prav nič me ni vznemirjala misel: Le kaj si mislijo? “Pa naj si mislijo!” sem pomislil sproščeno. (Morda tudi zato, ker kislo zelje ne vpliva ugodno le na črevesno floro in zato (lahko tudi neugodno) deluje kot odvajalo, pač pa deluje tudi kot blago pomirjevalo: je pomagalo zoper živčno napetost, celo tesnobo in potrtost. – Torej, le jejmo kislo zelje! Samo, bodimo pozorni kdaj.
+++
»Kosilo!« je zakričala gospodinja tam iz kuhinje.
»Že grem,« sem naznanil in se iz pisarne prestavil v kuhinjo in sedel za mizo.
Kako lep prizor: skleda krompirjeve solate in seveda na krožniku tri prečudovite krvavice: ena za gospodinjo in seveda dve zame – po tiho sem upal, da ta veliki.
»Bova zmolila!« sem rekel pred jedjo, ko je pozvonilo na vratih župnišča.
»Kdo je pa zdaj! Pa ravno, ko je kosilo!« je bila gospodinja očitno nejevoljna.
»In v takšnem vremenu!« sem dodal in se ozrl skozi okno. Zunaj je veter vrtinčil snežinke.
»Bom jaz pogledala kdo je,« je rekla in že hitela k vratom.
Prisluhnil sem:
»Bog daj!«
»O, vi ste, Franc. Bog daj! Kaj bi pa radi?«
»Župnika.«
»Gospod so ravno pri molitvi.«
»Bom pa počakal.«
»Franc, kar pridite v kuhinjo. Sem že končal molitev,« sem zatulil preko ovinkov do gosta, se pobožno pokrižal in se zazrl h krvavicam, ki so me vse bleščeče vabile, da se jih lotim – no vsaj tisti dve, ki sta bili namenjeni meni. K sebi sem vzel seveda ta največjo.
»Kar k peči sedite. Saj ste čisto mokri,« je rekla gospodinja.
»Peš?« sem bil radoveden, čeprav sem vedel, da je pripešačil, če pa je cesta neprevozna.
»Peš, peš,« je potrdil Franc. »Dobro uro sem gazil. So zameti, ki jih človek komaj premaga!«
»Dobri ste,« sem rekel in pri tem pomislil, kako dobra je krvavica. Bogu hvala: gospodinja si je dala na krožnik ta najmanjšo, torej bo ostala zame še srednje velika.
»Je kaj novega tam v Polani?« sem povprašal in si s prtičkom popivnal mastne ustne kotičke.
»Ah, nič posebnega, gospod župnik.«
»Res, čisto nič?« sem bil ob krvavici željan še kakšne sveže novice.
»No, to je že novost, da je naša koza skotila kar tri mladiče.«
»Tri?« se je začudila gospodinja. »Ja, kako pa pol zizajo. Koza ima samo dva seska.«
Globoko sem vzdihnil in obračajoč oči proti nebu pomislil: “Kako banalni pogovor. In to za župnijsko mizo.”
»Ja, takole je: dva zizata, eden pa gleda,« je razložil Franc.
»Ja, kako se pa sirotek počuti?« sem bil sočuten s ta tretjim kozličkom. »Med tem, ko ona dva jesta, on samo gleda …«
»Kako se počuti? Le kako? Tako kot jaz, ki vaju samo gledam, med tem, ko se vidva mastita,« je bil jasen Franc. In jaz sem v hipu uvidel, da tista srednje velika krvavica tokrat ne bo namenjena meni.
+++
Vem, vem! – Na dolgu imam pojasnilo, zakaj sem se, kot priloge h krvavici, kisle repe tako silno ubranil.
Razlog je v posledici. Ne, ne … – Ne v odvajalni. Razlog je v posledici dogodka, ki vam ga opišem.
Bil sem novinec na neki župniji. (Nikar ne razmišljajte, na kateri – to bi se mi lahko zgodilo na katerikoli.) Življenje me takrat še ni izučilo – vsaj na tistem področju. Saj veste: Šola nas uči, življenje pa izuči. Takšne napake danes vsekakor ne bi naredil.
Napaka – kakšne je bila napaka? Pravzaprav ni bila napaka, bila je usodna izjava!
Prišel sem na eno izmed domačij, ravno ob času kosila.
»Saj bi vas povabili k mizi, pa imamo kislo repo. Saj veste, petek je …« se je kakor opravičevala gospodinja.
»Jaz imam kislo repo zelo rad. Četudi ni petek,« sem rekel, da bi sprostil nelagodje, a sem s tem zapečati svojo kulinarično usodo na tisti župniji.
»Če mu postrežete s kislo repo – četudi ni petek – se ne morete zmotiti. Nadvse jo ima rad,« se je razširila novica po fari in kamorkoli sem prišel mi je bila postrežena v izobilju.
No, bila je izjema: Nekje so mi (končno, vendar le!) postregli kosilo brez zakisane repe. Pred odhodom pa mi je izročila gospodinja posodo z naročilom: »Tu je kisla repa. Pogrejte si jo za večerjo, da se boste malce posladkali.«
In sem se kislo nasmehnil.

 

pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Knjižne izdaje založbe Ognjišče

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 € 

Kaj iščete
Tistega, ki živi, med mrtvimi,
in Tistega, ki je naša prihodnost,
v preteklosti in navadah?

Kaj iščete
Tistega, ki je ljubezen,
v mrtvih, suhih črkah,
in Tistega, ki živi v vas,
izven našega sveta?

Kaj iščete
Tistega, ki presega naš razum,
v nebogljenem razmišljanju,
in Tistega,
ki na stežaj odpira vrata,
v zaprtih, zatohlih prostorih?

Iščite ga tam,
kjer ljubi in je ljubljen,
kjer je človek spoštovan,
kjer je trpljenje poveličano,
kjer še tako
neznosno breme
z Njegovo pomočjo
ni pretežko.

C. Kokol, Molitev, v: Ognjišče 4 (2015), 2

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

Človek, še posebej v današnjem času, ko se sooča s tolikimi oblikami zla, potrebuje Božjo ljubezen in usmiljenje. Odkriti mora nedoumljivo skrivnost Božjega usmiljenja in v sebi spet vzbuditi vero v Tistega, ki nas ljubi. Bog se sklanja k ljudem – pravi Sveto pismo – prihaja, da jim razodene svoje ime in svojo skrivnost ter jih tako pripelje k polnosti življenja v ljubezni (prim. 2 Mz 3, 7—15). To dela v vseh časih človeške zgodovine. Življenje svete Favstine ter njena zrenja Božjega usmiljenja so zgovoren primer tega.

O življenju in duhovni poti sv. Favstine Kowalske obstaja že veliko literature. V tej knjižici je avtor predstavil le najpomembnejše postaje. Glavni vir, iz katerega je črpal podatke, je njen Dnevnik, ki odseva božje delovanje v njeni duši in v katerega je zapisovala svoja videnja Usmiljenega Jezusa.

 »Pošiljam te k vsemu človeštvu z oznanilom svojega usmiljenja. Nočem kaznovati obolelega človeštva, marveč ozdraviti ga s pritegnitvijo na svoje usmiljeno Srce ... Glasnica mojega usmiljenja si; izbral sem te za to službo v tem in prihodnjem življenju ..."

več o sv. Favstini Kowalski na naši spletni strani, v spletni knjigarni imamo tudi podobico z molitvijo sv. Favstine, podobico Usmiljeni Jezus in kip Usmiljenega Jezusa. -

iz vsebine

Rožni venec Božjega Usmiljenja
Molimo ga kot navaden rožni venec.

Na začetku
V imenu Očeta ..., Oče naš ..., Zdrava Marija ...,
Verujem ...

Pri velikih jagodah rožnega venca enkrat:
Večni Oče, darujem ti Telo in Kri, Dušo in Božanstvo tvojega preljubega Sina in našega Gospoda Jezusa Kristusa v spravo za naše grehe in za grehe vsega sveta.

Pri malih jagodah desetkrat:
Po njegovem prebridkem trpljenju usmili se nas in vsega sveta.

Na koncu rožnega venca trikrat:
Sveti Bog, Sveti Močni, Sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta.

Obljuba usmiljenega Jezusa: »Tiste, ki bodo molili ta rožni venec, bo objelo moje usmiljenje v življenju, zlasti pa ob smrtni uri« (Dnevnik, 754).

Življenska pot Favstine Kowalske
1905 – 15. avgust: Helena Kowalska se rodi v kraju Głogowiec na Poljskem (danes del občine Świnice Warckie); 27. avgusta je krščena v cerkvi sv. Kazimira v kraju Świnice Warckie.
1917 – začne obiskovati osnovno šolo v kraju Świnice.
1919 – začne delati kot gospodinja v Aleksandrówu, Łódz.
1925 – 1. avgusta je sprejeta kot postulantka v Kongregacijo sester Božje Matere usmiljenja v hiši v Varšavi.
1926 – 30. aprila v Krakovu začne noviciat, sprejme redovno obleko in redovniško ime: sestra Marija Favstina.
1928 – 30. aprila izpove začasne zaobljube. Opravlja kuhinjska dela v hišah v Krakovu in Varšavi.
1931 – 22. februarja v Płocku ima videnje Jezusa, ki ji naroči, naj da naslikati njegovo podobo.
1933 – 1. maja izpove večne zaobljube; 25. maja odpotuje v Vilno, kjer dela na samostanskem vrtu.
1934 – 2. januarja gre k slikarju E. Kazimirowskemu, ki je sprejel nalogo, da naslika podobo Usmiljenega Jezusa; 29. marca na Gospodovo prošnjo daruje svoje trpljenje za grešnike; 12. avgusta huje zboli;
          26. oktobra ima videnje Jezusa nad kapelico hiše v Vilni.
1935 – 15. februarja odpotuje v Głogowiec, obiskat bolno mater.
1936 – 12. maja jo pošljejo v hišo v Krakovu, kjer opravlja delo na vrtu in v vratarnici.
1936 – 9. decembra jo pošljejo v zdravilišče Prądnik pri Krakovu.
1937 – 27. marca se vrne iz Prądnika, toda njeno zdravje se slabša.
1938 – 5. oktobra ob 22.45 s. Marija Favstina odide v Gospodovo hišo; 7. oktobra jo pokopljejo v skupnem grobu pokopališča njene Kongregacije v Krakovu, Łagiewniki.
1959 – 6. marca Sveti oficij objavi odlok, s katerim prepoveduje širjenje češčenja Božjega usmiljenja v oblikah, ki jih je predstavila s. Favstina Kowalska.
1965 – oktobra v Krakovu se začne postopek za njeno razglasitev za blaženo.
1993 – 18. aprila Janez Pavel II. razglasi sestro Favstino Kowalsko za blaženo.
2000 – 30. aprila Janez Pavel II. razglasi blaženo Favstino Kowalsko za sveto.
2002 – 17. avgusta Janez Pavel II. posveti svetišče Božjega usmiljenja v Krakovu - Łagiewniki in celotno človeštvo izroči v varstvo Božjemu usmiljenju.

Marko Čuk

Kategorija: Knjižne izdaje založbe Ognjišče

Avtor besedila poudarja da mora človek svojo etično in moralno odgovornost pokazati tudi v odnosu do živalskega sveta. Kajti živali so Božji dar in se bolj ravnajo v skladu z zakoni narave kakor človek. Skozi 16 poglavij dobimo odgovore na vprašanja, kako smemo ravnati z živalmi. Privedejo nas do spoznanja, da smo si v trpljenju ljudje in živali enaki in da se premalo zavedamo, koliko smo dobili od Boga tudi s tem, ko je ustvaril živali.
Knjiga ni znanstvena razprava, ampak strokovno-poljudni spis, čeprav so seveda v knjigi tudi znanstveno obravnavana mesta.

iz vsebine

 ... Predmet etologije so življenjske navade človeka in živali. Etologija hoče ponovno delati primerjavo med navadami živali in obnašanjem človeka, predvsem želi primerjati navade živali z navadami ljudi. Nekatere navade imajo svoje korenine v navadah živali, med njimi obstaja genetska zveza. Treba je priznati, da moramo pri moralnem ocenjevanju človekovega ravnanja upoštevati tudi moč notranjih impulzov. (...)

(...) Žival deluje zgolj po notranjih nagibih, človek pa mora povezovati notranje impulze s svobodno voljo. Nekateri etologi vidijo, da so ti impulzi v navadah živali podobni tistim, zaradi katerih se mora tudi človek etično odločati. Etologi vsekakor skušajo potegniti paralelo med navadami živali, ki so posledica nekih notranjih impulzov, in ravnanji, ki jih mora človek svobodno izvesti. Zato ima etologija nalogo, da sistematično opazuje vedenje živali v njihovem naravnem in umetnem okolju. Seveda je opazovati živali v njihovem naravnem okolju včasih zelo težko, zlasti če gre za divje ali celo napadalne živali. V nenaravnem okolju se nekatere živali ne morejo obnašati tako, kakor to zahteva njihova narava. (...)

(...) Etologija je torej znanost, ki študira navade in vedenje živali pa tudi ljudi. Zato se ta znanost posebej zanima in dela primerjave med obnašanjem in navadami živali ter vedenjem ljudi. Med obnašanjem živali in ljudi je kar precej sorodnosti. Zanimivo je vedeti tudi, kakšni so motivi, ki povzročajo vedenje ljudi, in kakšni so motivi, ki povzročajo obnašanje živali. Nekatera vedenja pri ljudeh imajo svoje korenine in podobnosti v navadah živali. Nekatere sestavine navad živali so podobne obnašanju ljudi. Tudi nekateri dinamizmi pri človeku koreninijo v živalskem svetu. Zato nekateri etologi menijo, da je marsikatero živalsko obnašanje analogno moralnim
zapovedim človeka. Vsekakor velja, da primerjalna etologija spodbuja raziskovalce navad pri živalih k boljšemu poznavanju človeka. (...)

Potrošniški človek se morda premalo zaveda, da je več dati kakor dobiti. Verjetno pa se isti tudi premalo zaveda, koliko je dobil od Boga tudi s tem, ko je ustvaril živali. Zato bi bilo prav, da bi se vsi zahvaljevali Bogu tudi za ta dar. Pa ne samo tisti, ki imajo opraviti z živalmi, saj smo vsi ljudje na nek način deležni sadov, ki prihajajo od živalskega sveta.
Ob zelo pogostnem odnosu človeka do živali je morda mogoče sklepati naslednje. Zdi se, da pes ali kakšna druga žival in njuna narava ustrezata  nekaterim primarnim ali sekundarnim potrebam človeka, pa naj bo to moški ali ženska ali pa otrok.
In na koncu naj zapišem misel Alberta Einsteina: »Če hočemo preživeti, moramo začeti drugače misliti«; tudi v odnosu do živalskega sveta.

pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Knjižne izdaje založbe Ognjišče

iz knjige Vinerba, R., BOG. STO IN ENO VPRAŠANJE O BOGU, 232 strani, 13 x 21 cm, integralna vezava, Ognjišče, Koper 2019

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 14,90 €, s kartico zvestobe: 13,41 € 

S to knjigo se boš podal na duhovno potovanje – vase. Na njem boš odkril samega sebe takega, kakršen si, brez mask. Odkril pa boš tudi znamenja in sledove Nekoga, ki te že od nekdaj ljubi in išče, Nekoga, ki si mu tako dragocen, da je zaradi tebe umrl.

Kaj pomeni Jezusovo vstajenje?

Oznanilo, da je Jezus vstal od mrtvih, potem ko je umrl na križu in bil tri dni pokopan v grobu, je središče in srce naše vere.
O resničnosti tega osrednjega novozaveznega dogodka, ki se je odvil sredi noči v skrivnosti groba, nam ne pričujejo le tisti, ki so videli prazen grob, v katerem so ostali le povoji z Jezusovega mrtvega telesa, ampak tudi vsi, ki so Vstalega videli, se z njim pogovarjali in jedli.
Da je šlo za istega Jezusa kot pred križanjem, so potrjevale rane na njegovem vstalem telesu. Ta, ki je jedel z dvanajsterimi, ni bil nihče drug kot tisti, ki so ga videli umreti na križu.
In vendar je imelo Jezusovo poveličano telo tudi lastnosti, zaradi katerih ni bilo več podvrženo zakonitostim časa in prostora. Vstopal je skozi zaprta vrata in se ljudem prikazoval pod različnimi podobami, na primer kot vrtnar. Vstajenje Jezusa iz Nazareta je postalo srž oznanila prvotne Cerkve, ki ga je začela razglašati kot Kyriosa oziroma Gospoda.

VINERBA, Roberta. Sto in eno vprašanje o Bogu. Koper: Ognjišče, 2019, str. 80-81.

S knjigo Sto in eno vprašanje o Bogu, je avtorica skušala odgovoriti na vprašanja o Bogu in Božjem. Vsak dan se namreč soočamo z neskončno uganko Boga in človeka, o kateri nam je več neznanega kot znanega (čeprav si morda domišljamo, da nam je vse jasno). V svoji zmedenosti, zapletenosti in razpetosti med zemeljsko omejenostjo in hrepenenjem po neskončnem se nam vprašanja porajajo kar sama od sebe:Ali lahko Božji obstoj dokažemo? Je Bog moški ali ženska? Ali si stvarjenje in evolucija nasprotujeta? Ali imamo dokaze, da je Jezus živel med nami? Ali je imel brate in sestre? Zakaj Oče Jezusa ni rešil s križa? Ali posmrtno življenje res obstaja? Kaj je pekel, vice in nebesa? Ali bodo vstali samo tisti, ki verujejo? Če je Bog dober, zakaj je ustvaril zlo? Zakaj dopušča trpljenje otrok? Sprašujemo se o smislu vsega, kar nas obdaja in notranje vznemirja.
Upam, da bodo vprašanja na teh straneh vzbudila tudi tvojo radovednost in te spodbudila k razmisleku. Morda se boš z nekaterimi od njih srečal prvič.
Vprašanja o Bogu niso matematične enačbe z eno samo pravilno rešitvijo, ampak lahko na vsako od njih odgovorimo na več načinov. Zato odgovori v tej knjigi niso nekaj dokončnega, ampak bolj namigi, smernice in iztočnice za nadaljnje preučevanje, ki se ga bo vsakdo lotil na sebi lasten način.

Odgovore dopolnjujejo navedki iz Svetega pisma, Katekizma katoliške Cerkve in drugih cerkvenih dokumentov pa tudi komentarji svetnikov, pesnikov, pisateljev in drugih vidnih osebnosti.

Kako naj to knjigo uporabljam?
Lahko jo prebereš od začetka do konca, ali uporabljaš kot priročnik in odpreš po potrebi. Posamezna vprašanja lahko obravnavate v veroučni skupini in jih morda uporabite pri kakšnem kvizu.
Ugotovil boš, da te bo knjiga spremenila, ti razširila obzorja, dala nova spoznanja in navdihnila sveže zamisli – predvsem pa te bo utrdila v veri in poglobila tvoj odnos z Bogom.
Ker vsebuje odgovore na najpogostejša vprašanja o Bogu in Božjem, je lepo darilo za vsakogar.

pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj