iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 9,90 €, s kartico zvestobe: 8,91 €

O blagoslovljeni
rožni venec Marije,
sladka veriga,
ki nas navezuješ z Bogom,
vez ljubezni,
ki nas združuješ z angeli.
Rešilni stolp
ob napadih pekla.
Varno pristanišče
v splošnem potopu,
nikoli več te ne zapustimo.
Ti boš naša tolažba
v uri smrtnega boja,
tebi bo veljal
zadnji poljub življenja,
ko bo ugašalo.
In zadnji šepet naših ustnic
bo tvoje sladko ime,
o Kraljica rožnega venca,
o naša draga Mati,
o Pribežališče grešnikov,
o Tolažnica žalostnih.
Bodi povsod blagoslovljena
zdaj in vselej
na zemlji in v nebesih.
Amen.

sv. Janez PAVEL II. (Molitev). Ognjišče, 2017, leto 54, št. 10, str. 2.

 Ob zlatem jubileju Ognjišča je nastala knjižica z izbranimi molitvami zadnjih dvajsetih let. »Prava molitev mora biti ponižna, saj je pogovor revne stvari s Stvarnikom; zaupna, ker verujemo, da je Stvarnik naš ljubeči Oče; vztrajna, ker je znamenje zvestobe; in zbrana, ker je izraz spoštovanja prosilca do Dobrotnika. Molitev je lahko prošnja, zahvala, lahko tudi češčenje, občudovanje Božje lepote, dobrote in veličine,« je zapisal knjigi na pot Silvester Čuk, ki molitve od vsega začetka izbira, prevaja in pripravlja.
Lepo pravilo za kristjanovo molitev je dal francoski zdravnik in spreobrnjenec Alexis Carrel. V svoji knjigi o molitvi je zapisal: »Da prav moliš, je odvisno od tega, kako živiš. Da prav živiš, je odvisno od tega, kako moliš.« To se zdi na prvi pogled začaran krog, vendar ni tako. Te besede hočejo povedati, da mora prava molitev izhajati iz življenja in naše življenje oblikovati. Naj tako usmerjajo naše misli in dejanja tudi molitve iz pričujoče knjige.

 pripravlja: Marko Čuk

V darilni knjižici (24 strani) so zbrane dobre želje za rojstni dan v jeziku srca: besede veselja nad življenjem, besede modrosti, hvaležnosti in upanja.
Izbrane misli mojstra duhovne besede Phila Bosmansa spremljajo občutene fotografije Sonje Kamplet Rotar.
Primerno darilo za rojstni dan.

iz vsebine

DANES JE DAN, KO MORAŠ BITI SREČEN
Vsak dan ti je življenje
znova položeno v roke.
Noben drug dan ti ni dan
razen tega danes, da bi živel
in da bi bil srečen.
Včeraj: je že mimo.
Jutri: šele prihaja.
Danes: edini dan,
ki ga imaš v rokah.
Danes moraš živeti.
Danes moraš biti srečen.
Imamo kaj praznovati:
majhen košček življenja,
ki ga dobimo v dar.
Današnji dan.

pripravlja Marko Čuk

Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga?
Pred nami je druga knjiga duhovne proze,ki se zdi korak naprej v iskanju Božjih odgovorov na pojave časa. Mogoče odseva tudi višjo stopnjo duhovne odprtosti, a zasluga ni moja – ponižno se klanjam večnemu Učitelju. On daje, kadar hoče, in On veleva, kateri misli je potrebno slediti, da bi govorica predramila speča ali otopela srca in jih napotila v smer zveličavne obljube.Zapisi naj bi pomagali razumeti globine opisanih pojavov in služili kot smerokaz na zapleteni poti do pravičnih spoznanj. Svojega prepričanja ne vsiljujem in si tudi ne bi drznil tega početi, ampak prepuščam posamezniku, da se svobodno odloči.
Bralcu seveda želim, da se odloči za Jezusa, ker je le on večen in ker smo samo prek njega večni tudi mi.Trilogija, ki se s to drugo knjigo pomembno uresničuje, stopa v slovenski knjižni svet pod glavnim naslovom, da je zasidranost v veri odrešujoče izkustvo. Vse premalo se ga zavedamo. Vera v Jezusa je sicer osebna odločitev, a življenje iz nje sodi v javni prostor. Pripadnost Bogu zahteva občestvenost, saj se Duh, ko blagoslavlja svoje stvarstvo, veseli skupnega izkazovanja ljubezni ...

Ugodna ponudba: Zasidran veri I in II za 29,85 € (25 % popusta)

Boga ljubiti je največji uspeh človeka. Njega iskreno, ne namišljeno, globoko ljubiti. Prav za to ljubezen smo rojeni. Zanjo ustvarjamo. Zaradi nje smo iskalci smisla.Boga ljubiti je največji uspeh človeka. Njega iskreno, ne namišljeno, globoko ljubiti. Prav za to ljubezen smo rojeni. Zanjo ustvarjamo. Zaradi nje smo iskalci smisla.Naj bo prebiranje naslednjih strani koristno potovanje proti obzorjem te ljubezni. (Peter Millonig)

iz vsebine:

ČLOVEK NE ŽIVI SAMO OD KRUHA

Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.Tako pravi Sveto pismo, ki mu zaupamo.Kajti knjiga knjig ne vsebuje prevare, saj je delo Svetega Duha.Božja beseda, to je glavno sporočilo, v sebi ne nosi smrti.Kot večna ljubezen tega ne zmore.Nasprotno – daje, krepi in obnavlja življenje.Človek, ki dopusti, da se ga dotika beseda nebeškega kraljestva, je vzravnan in napolnjen z energijo, ki prinaša hranila celicam telesa.Hranila spoznanja.Kalorična vrednost Božje govorice je namreč resnica.Čim bolj se poglabljamo v resnico življenja, tem bolj postajamo živi.Dovzetni smo za pričevanje Vstalega, čigar beseda je večna.Če ne bi dajali svojemu telesu jedi in pijače, bi oslabeli in umrli.Če se ne bi prehranjevali z Božjo besedo, bi telo sicer živelo, vendar brez kisika Duha.Hodili bi po svetu, a v sebi bi nosili mrtvo dušo.Kdor se odvrača od Boga, je utelešeno protislovje.Živ mrlič.Koliko je takih.Jezus se je daroval prav zanje.Da bi mogli stopiti iz groba brezbrižnosti in sovraštva do zapovedi trajne Resnice.Živeti iz resnice pomeni, da poslušamo Božjo besedo, da jo slišimo in jo ponotranjimo.Kajti le ona prinaša življenje, ki je več kakor življenje telesa.

(...)

DAJ MI

Daj mi, Gospod, spoznanje resnice.Ne zavrzi mojih želja, kajti v Tebi je zajeta vsa modrost.Ničesar ne morem vedeti brez nje, brez njenega obiskovanja.Daj mi vedro srce, da bom obstal v urah bolečine.Ne štej mi v slabo nestanovitnosti, kajti moja narava je šibka.Ničesar ne zmorem brez Tvoje opore.Daj mi, da bom sejal mir.Ne zadržuj se ob mojih grehih, kadar ponujam delitve.Ničesar namreč ne morem storiti brez srčnosti, ki edina pomirja.Daj mi voljo do pravičnosti in ljubezni.Ne mudi se ob mojih napakah, ki se porajajo iz nezvestobe.Nič dobrega ne nastaja, kadar mi primanjkuje ljubezni in nisem pravičen.Daj mi zdravje, da bo moje zemeljsko delo pričalo o zmagovitem.Ne odpiši me, kadar se spozabim in črpam moč telesa za svetne užitke.Nič koristnega namreč ne prinašam drugim, ko sem oropan življenjske sile.Blagohotno se ozri name, Jezus, ko deliš nebeški blagoslov.Vem, da ga nisem vreden, a  brez njega nimam življenja.Sprejmi me v svoje srce, ko zbiraš prijatelje, da služijo Tvojemu imenu.Vem, da ne zaslužim te časti, a brez nje se, kot izobčenec, pogrezam.Varuj me pred vsem slabim, ko sile pekla zalezujejo žive.Vem, da nimam zanesljive kreposti, a brez Tvojega varstva sem izgubljen.Daj mi, Gospod, življenje.Kajti samo za življenje se splača živeti.Za nič drugega, ker je vse drugo manj od te resničnosti.

(...)

Z OČMI SRCA

Z očmi srcaGledamo, pa ne vidimo.Sicer ni nič narobe z našimi očmi, ki zaznavajo vse okoli sebe in vidijo daleč in globoko.Prepoznavajo oblike sveta, črke na potiskanem papirju, barve neba, vendar se jim ne izrisuje bistvo.Če namreč ne gledamo z očmi srca, nismo videli ničesar.Nismo videli brata ob sebi, ki potrebuje pomoč.Prezrli smo proseče obraze, ki nas obdajajo.V družbo, ki je razklana, ne prinašamo miru, ampak ostajamo nemi opazovalci obremenjenih razmerij.Ne vidimo Boga ne njegove nenehne navzočnosti v svetu.Ne znamo razbrati življenjskih znamenj, ki nam govorijo, naj se spreobrnemo.Vztrajamo na okopih samovšečnosti.Polni smo vsakršne domišljavosti in nečimrnosti.Če ne gledamo z očmi srca, ne vidimo svoje majhnosti.Ne znamo izmeriti lastnega pomena v odnosu do Večnega.Mislimo, da smo enaki Bogu, ne pa usodno odvisni od Njega.Šele z Jezusovo odrešenjsko ponudbo smo namreč postali ljudje.In poveličana bitja prihodnjega veka.Če ne gledamo z očmi srca, ne gledamo na življenje z vidika Odrešenika.Zavračamo silo ponižnosti in moč usmiljenja.Ograjujemo se od zdravilnih učinkov, ki jih prinaša dobrota.V darovanju vidimo nesmisel, ne pa vzorec za graditev trajnega občestva.Šele ko gledamo s srcem, vidimo in spoznamo.Svoj svet pridružujemo nebeškemu in pred nami se odpira prostor resnice.

pripravlja: Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je RAZPRODANA

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Svoboda kot vrednota sodi v sam vrh tako imenovanih »lestvic vrednot«, to je naborov vrednot, ki jih s pomočjo različnih raziskovalnih postopkov strokovnjaki sestavljajo tako, da kažejo tudi vrstni red po pomenu, ki jim ga ljudje pripisujejo. Najbrž je tako že od pradavnine. Kristjani najdemo za takšno domnevo dovolj dokazov že v Svetem pismu, ki tako veliko piše prav o svobodi. Že sam začetek, pripoved o stvarjenju sveta in človeka, postavlja svobodo v središče pozornosti, saj beremo, da je Bog ustvaril človeka in mu dal »svobodno voljo«.

Svoboda pa ima dva temeljna pomena:
- »Svoboda od« ali prostost, kar pomeni neko zunanjo svobodo, prostost brez omejitev. Že v zgodbi o Adamu in Evi beremo, kako zelo močna in na neki način »nenasitna« je ta težnja po prostosti pri človeku. Adam in Eva sta imela praktično popolno svobodo, brez vseh omejitev – razen ene same, ne jesti od prepovedanega drevesa. In vendar je postala že ta ena sama zunanja omejitev preveč, Evi se je porodila ideja, da ju ovira v njuni svobodi – in sta to edino mejo, omejitev prestopila. Beremo: hotela sta postati »kakor Bog«, torej brez vseh zunanjih omejitev, popolno svobodna. In potem naprej vsa zgodovina Izraelskega ljudstva , vsa Stara zaveza, je prežeta z nenehnimi boji »za svobodo« - torej boji z »zunanjimi sovražniki«, ki so Izraelcem hoteli odvzeti svobodo – pa tudi z notranjimi spopadi med Izraelci sami, s spopadi za moč oblast – oblast pa vedno pomeni kontrolo nad zakoni, pravili, torej svobodo! Toda ne gre samo za Izraelsko ljudstvo – tudi vsa človeška zgodovina nasploh je prežeta s temi »boji za svobodo« - od pradavnine, pa do današnjih dni! In kadar ljudje skušajo neko vojno označiti kot pravično – vselej rečejo, da je to vojna za svobodo!
- »Svoboda za«, kar pomeni možnost izbire, možnost, da se posameznik sam »po svoji svobodni volji« odloči za nekaj. Ta svobodna volja je človekova notranja stvar, ni več v tako veliki meri odvisna od zunanjih dejavnikov. Tudi o tej svobodi govori Sveto pismo. Vendar je zanimivo, da Stara zaveza govori o njej dokaj medlo, nejasno, jo le nakazuje, in še takrat jo zelo povezuje s tisto prvo »svobodo za«. Povsem jasno, rekli bi lahko na nov način, pa jo opredeljuje šele Jezusov nauk. Z Jezusovim naukom je torej pojem svobode dopolnjen. Predvsem je pojasnjeno bistveno dejstvo: človekove notranje svobode ne more omejiti nobena zunanja omejitev, niti zapor, celo niti usmrtitev!

V današnjem času je svoboda še posebej visoko postavljena. A zdi se, da se je človeštvo nove dobe močno odmaknilo od tiste pristne, rekli bi višje stopnje svobode, od »svobode za« ter se pomaknilo nazaj k nižji »svobodi od«. Devetnajsto in dvajseto stoletje sta že v širšem družbenem in političnem smislu zaznamovani z »boji za svobodo« in revolucijami, ki naj bi »človeka osvobodili«, pa tudi z najrazličnejšimi gibanji, verovanji in miselnostmi »za človekovo osvoboditev«.
Pravzaprav bi zadostovalo že to, da bi dovolj kritično ovrednotili človekova prizadevanja za »osvoboditev« v teh zadnjih dveh stoletjih – in bi se lahko dovolj naučili. Vsa ta prizadevanja so v ospredje postavljala neko zunanjo svobodo, prostost: obljubljala ukinitev pravil, omejitev, zakonov, odpravo vsega, kar naj bi »omejevalo svobodo« - torej je šlo predvsem, ali celo izključno za to zunanjo svobodo. Pri tem pa so vedno odpravljena pravila in omejitve nadomeščali z novimi, svojimi - ne da bi upoštevali, da tudi ta pravila prav tako pomenijo omejevanje te idealizirane svobode. Največji paradoks pri tem je pravzaprav naša zahodna demokracija, ki jo pojmujemo kot »najvišji dosežek človeške demokratične, svobodne družbe v človeški zgodovini«. Toda pri tem spregledujemo, da prav nobena družbena ureditev v človeški zgodovini ni imela toliko predpisov, zakonov ter omejitev in prav nobena ni postavljala novih in novih predpisov ter omejitev tako naglo, kot prav ta naša demokracija!
Pa pri tem ne mislim zapeljati tega zapisa v neko počez politiziranje, saj ima ta zapis vzgojni namen. Želim le poudariti, da je neka »popolna svoboda« le iluzija, ki nosi v sebi kal Evine praželje – »biti kakor Bog«! V resnici neke popolne prostosti ni! Človek je vedno z nečim od zunaj omejen: že s pogoji fizičnega življenja (zrak, toplota, hrana, gibanje…), pa tudi s pogoji sobivanja z drugimi ljudmi in živimi bitji nasploh!

In prav tu se začne vzgoja za svobodo! Res je to sicer paradoks, navidezno nasprotje – ampak tega je tudi sicer v življenju zelo veliko. Vzgoja za svobodo se torej začne s postavljanjem pravil, meja, omejitev! Otrok mora najprej spoznati in sprejeti omejitve, v katere je postavljen v življenju in šele potem se lahko začne zavedati svoje resnične, prave svobode življenja in »svobodne izbire« - znotraj teh omejitev.
Postavljanje meja, omejitev, pravil… se začne pri otroku že zelo zgodaj. Zgrešena je torej miselnost, ki se je zelo razširila, da je otroku najprej potrebno zagotoviti »varno in srečno, brezskrbno otroštvo« - vse drugo pa pride kasneje. Že dojenčku je potrebno postavljati neke omejitve, seveda znotraj tega, kar zmore dojeti in sprejeti. Angleški otroški zdravnik in psihoterapevt Gordon Wheeller je postavil trditev, da je za otroka največje zlo »idealna mama« - torej mama, ki skuša v vsem in vedno ugoditi, ustreči otroku, mu biti sužnja… Že dojenček mora dojeti, da ne more biti vsaka njegova potreba takoj in brezpogojno zadovoljena.
Postavljanje pravih meja in omejitev pa se začne takoj, ko se otrok začne zavedati okolja, ga raziskovati, osvajati, se gibati, postavljati svoje želje in zahteve – pravzaprav se to začne dogajati že v prvih mesecih, še preden otrok shodi. To pomeni, postavljanje jasnih pravil o tem, kaj otrok sme in česa ne sme, kaj je dovoljeno in kaj ni, kaj je primerno in kaj ni… Če hočemo, da bo te meje, pravila, omejitve… otrok sprejel, mu jih je potrebno najprej postaviti na dovolj jasen način, tako da otrok to razume. Dvoumno postavljene meje, meje, ki jih otrok ne razume, so huda ovira na poti v svobodo! Prvo pravilo je torej: jasnost v postavljanju meja.

Drugo pravilo je: možnost eksperimentiranja z mejami. Ni dovolj, da otroku postavimo meje, potrebno mu je omogočiti, da »prepozna, kaj je na drugi strani«, torej da spozna, kaj se zgodi, če mejo prestopi. Gre torej za učenje po pravilu lastne izkušnje, »lastne kože«. Otrok naj, kjer je le mogoče, sam izkusi, da meje niso le neka starševska muha, ampak da mu prestopanje meja res prinese neugodne posledice! Kadar pa te lastne izkušnje ni mogoče dopustiti (primer: otroku postavimo pravilo, da ne sme stopiti s pločnika na cesto – in ne moremo si dovoliti, da bi čakali, da otrok krši pravilo – in ga avto povozi!), je potrebno to zanj neugodno posledico ustvariti že ob minimalnem poskusu kršitve pravila, s kaznijo! Vzgoja res ne more sloneti na kazni, ampak kazni se pri vzgoji ni mogoče izogniti! Torej, pozor: tudi starši, ki so pretirano zaščitniški, vzgojijo otroka v nesvobodno osebnost!

Sodobni učitelji »svobode« trdijo, da je bistvo svobode v možnosti izbire. To je res! Toda, tudi svobodne izbire se mora otrok naučiti. To učenje pa se prav tako začne že zelo zgodaj, že pred tretjim letom, čisto zaresno pa nekje v tej starosti. Takrat se otrok že nauči postavljati svoje želje in zahteve. Govorimo o obdobjih »otroške trme«, ki pomenijo prav to: da se je otrok začel zavedati samega sebe, svojih želja in potreb. In tu se začne vzgoja za svobodno izbiro. Tako kot imamo odrasli vedno različne želje, vedno več želja, kot jih je mogoče v nekem trenutku uresničiti, izpolniti, je to že pri otroku. Najprej je torej potrebno, da otroka učimo izražanja svojih želja. Mama, ki vedno »ugane«, kaj si otrok želi, ki je ponosna na to, da »vedno ve, kaj otrok želi«, je slaba mama, ker otroku ne da možnosti, da bi prepoznaval in izražal svoje želje! Pri tem je potrebna strpnost in odprtost. Strpni, potrpežljivi starši bodo kmalu ugotovili, da si otrok želi istočasno več stvari – in ga lahko takoj »postavijo pred izbiro«. Bistvo izbire je torej v tem, da otrok izbira med različnimi stvarmi, ki si jih istočasno želi.

Pri tem pa se neopazno, brez prevelikega »filozofiranja«, »nakladanja« uči še tretjega stebra svobode – to je odrekanje! Brez odrekanja ni svobode! Svobodna izbira je zares opravljena takrat, ko se človek zavestno odreče neizbrani želeni stvari. Primer: otroka peljemo na sladoled, in ga postavimo pred vitrino s sladoledi, naj si izbere eno kepico. Seveda bi otrok rad vse, izbira zanj v resnici ni težka. A se zaveda, da se z izbiro ene kepice odreče drugim.
Seveda morajo starši pri tem vztrajati in omogočiti otroku, da utrjuje svoj občutek »svobodne izbire«, zadovoljstva pri tem, za ostaja trden pri svoji izbirah, odločitvah! Torej: vzgoja za svobodo res ni v tem, da otroku dopuščamo, da »dela kar hoče«!

ŽORŽ, Bogdan. Kako delujejo vrednote. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 7, str. 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZGODBE KAŽEJO NOVO POT (zbirka Zgodbe za dušo 13), zbral in uredil: Božo Rustja, 192 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 7,90 €, s kartico zvestobe: 7,11 €

Al Smith je bil guverner države New York. Nekega popoldneva je hitel na radio, kjer bi moral imeti pomemben govor za državljane. Bil je že pozen, zato je ustavil prvi taksi, da bi ga odpeljal do radijskega studia. Voznik ga ni prepoznal in je zavrnil njegovo prošnjo. Dejal mu je, da se mu mudi domov, ker bi rad po radiu prisluhnil guvernerjevemu govoru. Smithu je bil taksistov odgovor všeč, zato mu je ponudil bankovec za petdeset dolarjev in ga še enkrat prosil, če mu lahko naredi uslugo.
Voznik je pogledal bankovec in rekel: »Vstopite, gospod. K vragu guverner in njegov govor!«

Zgodbe kažejo pravo pot, 45

Pri Ognjišču vam že 25 let ponujamo zgodbe (od adventa 1997). Take, ki govorijo o odpuščanju, dobroti, molitvi, o govorjenju in poslušanju. Take, ki nam odpirajo oči, da ne bi bili slepi za svoje napake, in one druge, ki v nas budijo dobrotljivost in ljubezen. To so naše zgodbe, ‘Zgodbe za dušo’. Tudi trinajsta knjiga prinaša kratke zapise, ki na sodoben način prinašajo vsebine, o katerih govori krščanstvo.
Poglavja v knjigi: Usmiljeni, Iskati nebo, Govoriti in poslušati, Dobro seme, Slepi za svoje napake, Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti
Posebna poglavja z zgodbami o dobroti (Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti), namenjena predvsem tistim, ki z dobroto širijo krščanstvo in služijo drugim ljudem in jih razveseljujejo.
Barvne fotografije in molitev ali razmišljanje ob koncu vsakega poglavja.
Vzemite jih v roke in jih berite z odprtim srcem. Naj tudi vam kažejo (novo) pot.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Misli o hvaležnosti
Hvaležnost je izraz srca, ki je pozorno in odprto. Hvaležen človek vidi jasneje; zna se veseliti, odkriva in potrjuje vrednost tistega, kar mu je dano, sprejema ljudi in ceni njihovo vrednost. Misli v tej knjigi naj bodo spodbuda, da bi v našem površnem svetu znali videti globlje in se zahvaljevati za vse lepo, kar prejemamo od Boga in bližnjih, pa tudi od matere zemlje, brata sonca, sestre lune ter rastlin in živali ... in bi hvaležnost osvetljevala vsa pota našega življenja..

iz vsebine:

Hvaležnost je krepost, vrlina, ki vzbuja pozitivne misli in čustva. Čutimo hvaležnost za to, kar smo prejeli od Boga, drugih ljudi ... zato prinaša notranji mir in tiho srečo. Če gledamo na hvaležnost v luči vere, potem vidimo, da je zahvaljevanje v središču naše vere. Evharistija pomeni zahvaljevanje, torej način izražanja hvaležnosti Bogu.
Hvaležnost je povezana tudi z veseljem, ... veselje privre iz hvaležnega srca.« Dobro je, če se spominjamo mnogih prejetih milosti in blagoslovov ter se jih veselimo; če se spominjamo prvega klica, prehojene poti,  srečanj z Jezusom Kristusom na tej poti in čudenja, ki so ga ta srečanja vzbudila v srcu. Prositi moramo za milost spomina, da bi v nas rasel duh hvaležnosti. »Hvaležno srce je samo od sebe spodbujeno, da služi Gospodu in da prevzame delaven stil življenja.« V trenutku, ko se zavemo vsega, kar nam je dal Gospod, pot odpovedi sebi, da bi delali Zanj, postane to edina nekaj vredna pot: odgovor na njegovo veliko ljubezen. Hvaležnost tako postaja najgloblji način, kako do medsebojne ljubezni, omogoča nam, da ljubimo druge in Boga ... ker je Bog ljubezen, nas hvaležnost na najgloblji ravni vodi k Bogu.
Hvaležnost dobi svojo pravo moč tedaj, ko jo človek izpove v besedah ... pred Bogom, človekom, javno ali sam pri sebi, samo da jo ubesedi in svoje čutenja zlije v besede. In knjiga Spomin srca prinaša besede, misli, ki jih je navdihnila hvaležnost ...

Hvaležnost je predsoba etične vrednosti zahvale. Izraziti priznanje pomeni potrditi vrednost tega, kar ti je dano od ljudi in od Boga, in česar prej nisi imel. Zahvaljevanje je nekaj nujnega in postane sinonim za blagoslavljanje. (papež Frančišek)

Hvaležnost je temeljna krepost za bitje, ki se zaveda samega sebe. Ob njej se spomnimo na Stvarnika, od »katerega prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo« (Jak 1,17). (Benedikt XVI.)

Zakrament evharistije je znamenje hvaležnosti vsega stvarstva za obisk Stvarnika: Bog je postal človek, ker je prevzel človeško telo od brezmadežne Marije Device, da bi nas znova povzdignil k Očetu, da bi nas napravil za božje sinove ... Kako čudovit je, ko hoče, da ga objamemo, ljubimo in častimo s človeško razsežnostjo vere pod podobo kruha in vina. (sv. Janez Pavel II.)

Zahvalim Te, Oče, za to, kar imam,
kar sem in kar upam,
kar vem in kar znam.
Zahvalim Te za svoje skrbi,
za kruh vsakdanji in pokoj noči. (Ivan Pregelj)

Hvaležnost dobroto razveseli. (slovenski pregovor)
Kdor prosi, sladka usta nosi; kdor vrača, hrbet obrača. (slovenski pregovor)
Dober človek vedno prijazno govori o hiši, v kateri je prenočil. (berberski pregovor)

Bog je pripravil sprejem za glavne kreposti. Med pogostitvijo so se pogovarjale kot stare prijateljice. Pri mizi pa sta sedeli tudi dve, za kateri se je zdelo, da se ne poznata. Kot dober gostitelj ju je Bog predstavil. Poklonil se je prvi in dejal: »To je gospa Dobrota.« Potem se je poklonil drugi in rekel: »To je gospa Hvaležnost.« Ženi sta si veseli segli v roke. Že dolgo sta se želeli spoznati, a se od stvarjenja sveta nista nikoli srečali. (Dragoceno darilo zgodb)

Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Oče naš,
tvoj edinorojeni Sin Jezus Kristus
je po vstajenju od mrtvih
svojim učencem naročil,
“da gredo in vse narode
naredijo za učence”.
Ti nam kličeš v spomin,
da smo po svojem krstu
postali deležni poslanstva Cerkve.

Po darovih svojega Svetega Duha
nam podeli milost,
da bi bili pogumni in goreči
pričevalci evangelija,
da bi Cerkvi zaupano poslanstvo,
ki še zdaleč ni uresničeno,
našlo nove in učinkovite izraze,
ki bi svetu prinašali
življenje in luč.

Pomagaj nam uresničiti,
da bi se vsa ljudstva mogla
srečati z odrešilno ljubeznijo
in usmiljenjem Jezusa Kristusa,
ki s teboj v občestvu Svetega Duha
živi in kraljuje na veke vekov.
Amen.

papež Frančišek, Molitev, v: Ognjišče 10 (2021), 2.
Uradna molitev za izredni misijonski mesec oktober 2019.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Ali ima Bog srce? Na to vprašanje nam delno odgovarja sam z besedami, ki jih je rekel Mojzesu:
Gospod je rekel: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal njegovo vpitje zaradi priganjačev. Da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim iz rok Egipčanov in ga popeljem iz te dežele v dobro in prostrano deželo« /…/ (2 Mz 3,7-8).
Rada bi podčrtala nekaj povedi iz zgornjega odlomka.
“Dobro sem videl …” Včasih Bogu očitamo, da ne vidi naših stisk. Bog ima vedno odprte oči! Pač pa smo mi večkrat slepi za stiske ubogih. Prvo znamenje ljubezni je, da opaziš potrebe bližnjega.
“in slišal …” Bog ni gluh za naše tožbe, ampak nas posluša s pozornim in odprtim srcem. Poslušanje je sprejemanje. Ni mu skrito, kaj se dogaja z nami, ampak dobro ve, kaj nas teži. Prav zaradi tega je “stopil dol” iz nebes na zemljo. Postal je “eden izmed nas”, da bi nam odprl pot v nebesa.
Osvoboditev Izraelcev iz faraonovega suženjstva je predpodoba in znamenje tega, kar je kasneje naredil Jezus, ko nas je odrešil greha in smrti. Bog se je učlovečil, da bi lahko premagal smrt, ki je bila naša končna usoda. Z vstajenjem pa nam je podaril večno življenje in neizrekljivo nebeško srečo. Mar ni to veličastno?

VINERBA, Roberta. Sto in eno vprašanje o Bogu. Koper: Ognjišče, 2019, str. 18–19.

Vprašanje in odgovor je iz knjige Sto in eno vprašanje o Bogu, v kateri avtorica skušala odgovoriti na vprašanja o Bogu in Božjem. Vsak dan se namreč soočamo z neskončno uganko Boga in človeka, o kateri nam je več neznanega kot znanega (čeprav si morda domišljamo, da nam je vse jasno). V svoji zmedenosti, zapletenosti in razpetosti med zemeljsko omejenostjo in hrepenenjem po neskončnem se nam vprašanja porajajo kar sama od sebe: Upam, da bodo vprašanja na teh straneh vzbudila tudi tvojo radovednost in te spodbudila k razmisleku. Morda se boš z nekaterimi od njih srečal prvič. Tp niso matematične enačbe z eno samo pravilno rešitvijo, ampak lahko na vsako od njih odgovorimo na več načinov. Zato odgovori v tej knjigi niso nekaj dokončnega, ampak bolj namigi, smernice in iztočnice za nadaljnje preučevanje, ki se ga bo vsakdo lotil na sebi lasten način.

Odgovore dopolnjujejo navedki iz Svetega pisma, Katekizma katoliške Cerkve in drugih cerkvenih dokumentov pa tudi komentarji svetnikov, pesnikov, pisateljev in drugih vidnih osebnosti.

S to knjigo se boš podal na duhovno potovanje – vase. Na njem boš odkril samega sebe takega, kakršen si, brez mask. Odkril pa boš tudi znamenja in sledove Nekoga, ki te že od nekdaj ljubi in išče, Nekoga, ki si mu tako dragocen, da je zaradi tebe umrl.

Kako naj to knjigo uporabljam?
Lahko jo prebereš od začetka do konca, ali uporabljaš kot priročnik in odpreš po potrebi. Posamezna vprašanja lahko obravnavate v veroučni skupini in jih morda uporabite pri kakšnem kvizu.
Ugotovil boš, da te bo knjiga spremenila, ti razširila obzorja, dala nova spoznanja in navdihnila sveže zamisli – predvsem pa te bo utrdila v veri in poglobila tvoj odnos z Bogom.
Ker vsebuje odgovore na najpogostejša vprašanja o Bogu in Božjem, je lepo darilo za vsakogar.

pripravlja Marko Čuk