Aprila leta 2002 je izšla četrta "knjiga zgodb", ki ji je zbiratelj, prevajalec in urednik Božo Rustja takrat podelil tudi "družinsko" ime "zbirka Zgodbe za dušo".
"V knjigi Zgodbe za pogovor, ki se uvršča v zbirko uspešnic iz zbirke Zgodbe za dušo, so zbrane zgodbe, ki bodo sodobnemu bralcu pomagale v nekaterih ključnih pa tudi težavnih trenutkih osebnega življenja, življenja z drugim(i), v družini ter v družbi. Vsaki zgodbi so dodana vprašanja, točke za pogovor ter misli, ki bodo lahko usmerila razmišljanje ter poglobile sporočilo zgodbe. Knjigo, ki jo bodo številni bralci prepoznali po nekaterih zgodbah, ki so bile objavljene v Ognjišču, bogatijo izvirne barvne ilustracije Petra Škerla," je zapisal Božo v prvi predstavitvi maja 2002.

Kaj nam prinašajo Zgodbe za pogovor? - Zgodbe za pogovor bralca najprej usmerijo, da se "pogovori" sam s seboj - pomagajo mu spoznavati, da se sreča in bogastvo pravzaprav skrivata v notranjosti vsakega človeka, ... da mora posameznik prepoznati svoje sposobnosti, ... odkrivati svoj značaj, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, ter si odgovoriti na vprašanje: kaj prinaša resnično srečo. Zelo pomemben je pogled v notranjost, ... človek naj se ne ozira samo naokoli, ozre naj se vase in odkrije, kaj je tisto, kar mu pomaga, da je mladosten, živahen ... v svojem doživljanuju, ravnanju ... končno bo našel tudi odgovor, koliko je pristen, ali ni morda  preveč narejen človek ... suženj svojih navad. - V drugem delu pa potem zgodbe bralca peljejo k bližnjemu ... sprašujejo, kako, kako zna pristopiti k človeku ... pomagajo najti drugačno, novo pot, kako stopiti do človeka, ki je v težavah, ki ga prosi, kako naj se obnaša v kočljivih življenjskih situacijah, ko je treba požreti kakšno užaljenost, zamero ... in se ne prepirati ... Svarijo ga, naj ne sodi prehitro ljudi in razmer, dogodkov, raje se nekoliko ustaviti in  res premisliti ... preden koga sodim ... Zelo važno je tudi, kakšen želim biti pred drugimi, ali se morajo drugi meni uklanjati, ravnati po moji meri ... Ali se zavedam, da so potrebna tudi čustva in nisem samo razumsko bitje? ... Zgodbe v tretjem delu spominjajo na notranjo rast osebnosti: sprašujejo, kaj v življenju resnično osrečuje, kdo je srečen človek, kaj je pravzaprav sreča ... kako sprejemati težave življenja in se soočati z nesmislom bivanja ... tudi o delomaniji je govora ... pa o navezanosti na stvari ... koliko sem ujetnik udobja, ali sem pripravljen kaj tvegati, da se osvobodim sužnosti prijetnega počutja? - V četrtem delu nas zgodbe usmerjijo v družino in vzgojo: Kaj je tisto, kar družino osrečuje? ... ali starše ubogam, učitelje poslušam, spoštujem? ... Temelji zaupanja vase so postavljeni prav v družini in otroku ne smemeo vse prinesti na krožniku: soočiti se mora z izzivi in težavami življenja in nanje odgovoriti. Kaj pa zakonska zveza? Kaj je potrebno za razumevanje v zakonu? kako se rodijo zakonske težave. ...Tu so še odnosi v družbi? Tudi o tem nam pripovedujejo zgodbe in nam postavljajo nekaj važnih vprašanj: Kako pravično vladati, kakšne so pravice delavcev in njihovo dostojanstvo, koliko podlegamo čredniški miselnosti, kakoo se soočamo z nepravilnostmi v družbi, ali se zavedamo, da dobrine pripadajo vsem in ne samo vladajoči eliti ... kako odgovorno ravnamo z naravo ... (Marko Čuk v Ognjišču)

že objavljene zgodbe:

Veveričja družina

Kdo je kriv?

Kje je sreča?

Vodnjaki

pripravlja: Marko Čuk

Prvo otrokovo Sveto pismo je knjiga svetopisemskih zgodb, molitev in spominska knjiga s podatki o otrokovem prvem letu življenja. Posebno posrečene in privlačne so ilustracije, tako da bi ga lahko imenovali kar Sveto pismo v slikah. Priljubljene in dobro znane svetopisemske zgodbe so povedane s preprostimi besedami in zelo na kratko, velik poudarek pa je na prisrčnih ilustracijah, tako da si lahko otrok zgodbo hitro zapomni. V tem otrokovem prvem Svetem pismu je 25 svetopisemskih zgodb iz Stare zaveze in 60 iz Nove zaveze.
Krstno sveto pismo pa je tudi svojevrstna spominska knjiga, zelo osebna, saj lahko že na prvi strani (v okence) nalepite otrokovo sliko, napišete njegovo ime, kdo mu je knjigo podaril, kdaj je bil pri krstu ... Vse podatke spremlja tudi molitev, s katero se starši zahvaljujejo za čudež novega življenja in za skrivnost človeške ljubezni. Ko pa otrok odraste, lahko sam izpolni podatke na naslednjih straneh: napiše imena svojih staršev, naslov in s pomočjo staršev vstavi tudi podatke na družinskem drevesu, ter vpiše nekaj pomembnih dogodkov na poti njegove rasti in napredovanja. Na koncu knjige je še nekaj molitev, tistih najbolj preprostih, ki jih starši z otrokom molijo zjutraj in zvečer.
Zdaj v novi izdaji,  vezani v belo usnje s srebrnim napisom. V prodaji pa sta tudi obe prejšnji izdaji, Krstno Sveto pismo za dečke (v modri barvi) in Krstno Sveto pismo za deklice (v roza barvi).

iz vsebine:

Nebeški Oče, Stvarnik vsega dobrega,
hvala ti za dar tega dragocenega otroka,
za čudež tega ljubega otroka,
za čudež novega življenja
in za skrivnost človeške ljubezni.

Otroci so blagoslov in dar
od Gospoda.
Psalm 127,3

Povabilo na svatbo
Marija je bila povabljena na svatbo in prišel je tudi Jezus ter nekaj njegovih prijateljev. Jezus je bil že mož. Marija je vedela, da mora opraviti posebno nalogo za Boga.
Na svatbi je kmalu zmanjkalo vina. Povabljenci so ostali brez pijače. Marija je šla k Jezusu.
»Vina nimajo,« je rekla. »Ali lahko kaj narediš? Sicer bo slavje pokvarjeno.«
»Napolnite vrče z vodo,« je Jezus mirno rekel strežnikom. »Napolnite jih do vrha, potem pa nesite pokušat tistemu, ki skrbi za slavje.«
»Kakšno presenečenje!« je rekel mož, ki je pokušal pijačo. »To je čudovito vino! To je najboljše vino!« Jezusovi prijatelji so strmeli. Jezus je spremenil vodo v vino – v res najboljše vino!

Pod tvoje varstvo pribežimo,
o sveta Božja Porodnica,
ne zavrzi naših prošenj
v naših potrebah,
temveč reši nas
vselej vseh nevarnosti,
o častitljiva in blagoslovljena Devica,
naša gospa, naša srednica,
naša besednica!
S svojim Sinom nas spravi,
svojemu Sinu nas priporoči,
svojemu Sinu nas izroči.

 Marko ČUK

Zgodbe o upanju ob izgubi najdražjih (PONATIS 2022)

V knjigi so nove (pa tudi nekaj že znanih) pripovedi upanja ob slovesu naših najdražjih. V prvem delu se sprašujejo in odgovarjajo na vprašanje, kaj bo ostalo, ko se konča zemeljsko bivanje naših dragih? ... Le tisto, kar smo združili s Kristusovo ljubeznijo - ljubezen in njena dela bodo ostala, moramo se samo prepustiti bitju, ki nam želi dobro. Pomembno je, da smo blizu ljudem v preizkušnji, da dajemo upanje, jih krepimo v zavesti, da je Jezus prinesel pravo luč življenja ...
Kaj pa zdravilo za žalost, tolažba, kako nam odgovarja in kaj svetuje knjiga? Potrebno je iti skozi obdobje žalovanja, ko umre ljubljena oseba, le Bog pa je gospodar življenja, ki ga daje in jemlje ... vera je čudovita tolažba in moč v času izgube najbližjih, saj nam pomaga, da žalujemo z upanjem v srcu, z upanjem, da se bomo s pokojnimi nekoč srečali.

o knjigi

»Večkrat me kdo vpraša, katero knjigo bi priporočila, da dajo prijatelju ali znancu, ki žaluje. Prav nobene knjige tako ne priporočam. Samo osebni stik in poslušanje. S to knjigo zgodb pa je malo drugače. Upala bi si jo dati vsakemu žalujočemu. Lahko jo odpre kjerkoli. Vse zgodbe v knjigi pa so zgodbe konkretnih ljudi. ... V knjigi se mi zdijo izredno dragoceni citati iz Svetega pisma in vsa navedena mesta v Svetem pismu, kjer je govora o žalovanju. Vse to je lahko ljudem v veliko pomoč. Sveto pismo je sploh neizčrpen vir bogastva zgodb konkretnih ljudi, ki so o svojem življenju razmišljali v luči vere.« (Metka Klevišar)

iz vsebine

Obrisal bo solze z njihovih oči in smrti ne bo več ...
Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.«
Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: »Glej, vse delam novo!« Rekel je tudi: »Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!« (Raz 21,1-7)

Dejanje vere je, da ‘skočimo’ v negotovost, da se vržemo v temo, ker vemo, da bomo pristali v objemu neskončno ljubečega Očeta. Samo v tej zavesti smo sposobni negotovih korakov in velikih tveganj.

Znamo ‘pomagati jokati’ ljudem – jim biti blizu v njihovi bolečini, preizkušnji? Koliko ljudi se boji stopiti k človeku, ki trpi. »Kaj bomo delali?« rečejo. Nič. Samo stopimo k njim in jim bodimo blizu. V neki šoli je eden izmed otrok vedno nosil s seboj dva robčka. Učiteljica ga je nekoč vprašala, zakaj. »Enega, da si obrišem nos, drugega pa imam za brisanje oči tistih, ki jočejo.«
Koliko robčkov nosimo s seboj mi?

Molitev
Gospod Bog, zavedamo se,
da imajo občutki velik vpliv na nas.
Pomagaj nam,
da bomo njihovi gospodarji,
ne pa njihovi sužnji.
Zdi se nam, da ti nismo všeč
zaradi naših molitev,
ampak po tem, kako se počutimo
med molitvijo.
Mislimo si, da smo svetniki,
ko se počutimo svetnike,
in grešniki, ko se počutimo grešnike.
Najbrž pa je prav narobe res.
Vemo, da se trenutki,
ko ne moremo ukazovati svojim občutkom.
Večkrat nemočni opazimo,
da morejo drugi ljudje
bolj nadzorovati svoja čustva,
kot to zmoremo mi.
Laže si ukažejo, da jočejo,
smejejo, ljubijo, sovražijo.
Okrepi nam razum in voljo,
da nas ne bodo nosila ta čustva.

Zgodba: Ljubezen do konca
Zgodba govori o indijanskem plemenu, ki živi v bližini niagarskih slapov. Vsako leto so možje iz plemena metali žreb, da bi izbrali mladenko, ki bi jo žrtvovali kot ‘nevesto slapov’. Nekega leta je žreb zadel najmlajšo in najljubšo hčerko starega plemenskega poglavarja. Novico je sprejel, ne da bi trznil, ko je sedel v šotoru in kadil pipo. Bližalo se je usodno praznovanje. Iz debla so izdolbli čoln in ga pobarvali v belo. Dekle so položili v čoln skupaj z dragocenimi  predmeti. Štirje možje so potem porinili čoln v vrtinčasto reko tako daleč, do koder so si upali iti. Nato so se vrnili na breg. Ko so ljudje gledali, kako se neznatno plovilce bliža smrtno nevarnim slapovom, so na drugem bregu reke zagledali drug kanu. Ko se je približal, so v njem spoznali starega poglavarja. Hitro, kolikor je mogel, je veslal proti čolnu z mlado žrtvijo. Ko je prispel do nje, se je oprijel njenega čolna. Z zadnjim ljubečimpogledom sta skupaj odšla med slapove.

Naše lastno trpljenje nam pogosto onemogoča, da bi vstopili v svet trpljenja drugih ljudi. Za nas bo velikokrat zdravilno, da pokažemo sočutje z drugimi. Sočutja ne moremo doseči, ne da bi ‘stopili’ v trpljenje drugih. Drugega ne moremo tolažiti, če ne stopimo v njegovo trpljenje in sami nismo okusili trpljenja na lastni koži. Če sami nismo nikoli jokali, ne moremo brisati solz drugih. Če sami nismo bili nikoli v temi, ne moremo drugim pokazati poti iz nje.
Rane drugih nam morejo pomagati, da ozdravimo naše lastne. V tem duhu lahko razumemo besede iz pisma apostola Petra: »Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni« (1 Pt 2,24). Kristus je moral biti ranjen, da razume naše rane. Bil je ranjen, da bi mi lahko ozdraveli.

Na smrt se je treba pripraviti ... na dolgo zadnje potovanje ... zato moramo biti čuječi ... vsak človek razmišlja o svoji prihodnosti. Mora si postavljati vprašanja: “Kaj potem?” Tudi vprašanje o zadnjem ‘potem’. Človek, ki si tega vprašanja ne bi postavljal in ne iskal odgovorov nanj, bi osiromašil svoje življenje. Človekov odnos do življenja je v veliki meri odvisno od tega, kakšen je njegov odnos do«zadnjega potem«.

pripravlja Marko Čuk

Moč in upanje ob izgubi ljubljenega človeka
Prej ali slej moramo vsi skozi proces žalovanja, in dokler ga sami ne izkusimo, ga ne moremo popolnoma razumeti. Vendar ima potek žalovanja nekatere splošne značilnosti in dobro je če vemo, kaj nas čaka.
Pričujoča knjižica je pomagala že tisočim na poti skozi posamezna obdobja žalovanja in v prizadevanju, da bi se naučili znova živeti. Zajema iz posebne tolažbe in iz virov moči, ki jih lahko daje krščanska vera, in kaže pot do ozdravljenja in upanja.

iz vsebine:

Sprejemanje smrti
Številni dejavniki vplivajo na to, kako vsak izmed nas doživlja bolečino ob izgubi in kako jo preboleva.
Eden izmed dejavnikov so pričakovanja in navade ob smrti v skupnosti, v kateri živimo.
V pripovedi o Lazarjevi smrti v enajstem poglavju Janezovega evangelija beremo, da so mnogi Judje prišli k Mariji in Marti in ju tolažili.
Tudi danes imamo določene navade, kako sočustvujemo z žalujočimi.
Ena izmed njih je ta, da žalujočega obiščemo na njegovem domu. To je mnogo bolje, kakor da pošljemo vizitko s sožaljem, čeprav je tudi to primerno. Stisk roke ali objem in kakšna preprosta beseda pomenijo mnogo več kot nekaj, kar pošljemo od daleč.
Ko stojimo skupaj pred resničnostjo smrti in ko je pred preizkušnjo naše upanje za prihodnost, lahko v žalovanju drug drugega podpiramo.
Drug dejavnik, ki pogojuje naše doživljanje izgube, je naš odnos do smrti. Če mislimo, da je smrt napaka, ki se ne bi smela zgoditi, lahko postane naša bolečina nestvarna.
Doumeti moramo, da smrt doleti vsakega človeka. Smrt ni napaka. Pride, ker smo del življenja na zemlji, ki je urejeno tako, da se telo stara in umre.

Ljudje smo tudi omejena bitja. Imamo svoje meje. Človek vozi po cesti, ne opazi vlaka in se smrtno ponesreči. Zelo dolgo se lahko mučimo z vprašanjem: »Ali je bila to Božja volja?«
Lahko se odločimo za prepričanje, da Bog dopušča posledice človekove končnosti in omejenosti in jih ne zadržuje s čudežnimi posegi.
Z resničnostjo smrti se lahko soočimo na način, ki nam pri tem pomaga.
V današnjem času skušamo omiliti resničnost smrti s tem, da izbiramo bolj blage izraze (‘odšel je’, ‘zaspal je’) in take načine pokopavanja, s katerimi skušamo zastreti pravi pomen smrti.
Če namreč prej ali pri pogrebu vidimo pokojnega, to pogosto pomaga, da se začne proces zdravljenja.
Naše gledanje na smrt se mora zgledovati po Jezusovem gledanju in mora vključevati spoznanje, da notranja oseba ne umre, temveč gre po svoje večno plačilo.
Telo človeka, ki smo ga ljubili, je zdaj mrtvo in izguba nas boli in žalosti. Toda, če je ta človek zaupal svojo prihodnost Bogu, potem vemo, da je pri njem. Žalujemo zaradi svoje izgube, vendar se veselimo, da je naš ljubljeni našel mir. Žalostni smo, toda ne tako kot tisti, ki nimajo nikakršnega upanja. Mi imamo trdno upanje, ki ga je Jezus dal svojim prijateljem v Betaniji.
Tretji dejavnik, od katerega je odvisno, kako bomo prebolevali izgubo, je globina našega odnosa s človekom, ki je umrl. Če smo bili nanj močno navezani, bo izkušnja mnogo težja, tako kot je bila za Marijo in Marto. Če mu nismo bili tako blizu, bo žalovanje manj boleče.

pripravlja Marko Čuk

Na praznik vseh svetnikov, na veliki dan vere, upanja in ljubezni (za kristjane nikakor ni to ‘dan mrtvih’, ampak dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: “Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje!”)  odprimo  Zakladnico modrosti in si preberimo nekaj modrih misli o svetništvu, ...

Med napisano evangeljsko besedo in svetniškim življenjem ni nobene druge razlike kakor med napisanimi notami in glasbeno izvedbo. (sv. Frančišek Saleški)

Bog si je zasadil v svojem vrtu velike svetnike, prave rože in lilije; a poleg njih si je vzgojil tudi drobcene, neznatne marjetice in vijolice. Vse pa imajo eno in isto nalogo: da razveseljujejo Božje oko, kadar zre zemljo … (sv. Terezija Deteta Jezusa)

V svetnikih postane vidno: kdor gre k Bogu, ne gre proč od ljudi, marveč jim je šele resnično blizu. Nikjer tega ne vidimo bolj kakor pri Mariji. (Benedikt XVI.)

Ni nobenega svetnika brez preteklosti in niti grešnika brez prihodnosti.(papež Frančišek)

Pravo češčenje svetnikov, torej tistih, ki so eno s Kristusom, nas ne more oddaljevati od Boga, ampak je nasprotno edina pot, ki vodi navzgor. (Tomáš Špidlík)

Biti svetnik pomeni biti to, kar sem. Zato je vprašanje svetosti dejansko vprašanje, kako ugotoviti, kdo sem, in odkriti moj pravi jaz. (Thomas Merton)

Ne moremo postati svetniki kar čez noč. Bodimo potrpežljivi sami s seboj! Zanesimo pa se na življenjsko moč Božje besede, ki deluje polagoma, pa zagotovo. (Albin Škrinjar)

Naši domači svetniki so nam lahko resnični učitelji modrosti in poštenja … Imeli so radi našo preteklost ljubili so sedanjost, v kateri so bivali, obenem pa so z velikim zaupanjem zrli v prihodnost. (Vinko Kobal)

Če vas Bog ne bi potreboval tam, kjer ste, vas ne bi postavil tja. (Paul Claudel)

Svetniki, to so pristni ljudje, mlajši bratje Odrešenikovi. Vse svoje življenje smo na poti k njim, z vsakim dobrim dejanjem, z vsako pogumno mislijo, z vsako ljubeznijo. (Hermann Hesse)

Ustvarjeni smo po Božji podobi in sličnosti, ker smo sposobni ljubiti. Svetniki so geniji ljubezni. (Georges Bernanos)

Boljši kot gospostvo nad svetom, so prvi koraki k svetosti. (orientalski pregovor)

pripravlja Marko Čuk

Vprašanja in odgovori o življenju in onstranstvu

Ali lahko vemo kaj z gotovostjo o življenju onstran groba?
Ali pride po smrti sodba?
Ali je mogoč stik z umrlimi?
Kakšna so nebesa?
Kaj pa pekel?
Ta vprašanja razodevajo, kako bi mnogi ljudje radi verovali v življenje po smrti, vendar si ga ne morejo predstavljati drugače kot izboljšano obliko tega sedanjega življenja – neke vrste novo možnost, a z boljšim izhodiščem. Avtor ne prodaja svoje modrosti, ampak poišče odgovore na vprašanja o življenju in smrti v Svetem pismu in nauku Cerkve. Ti naj nas usmerijo na pot razmišljanja, obenem pa naj tudi utrdijo našo vero.

iz vsebine:

Kakšna so nebesa? Vso večnost sedeti v krogu in igrati na harfe se sliši precej dolgočasno. Ali bomo imeli kaj početi?
Sveto pismo nam zatrjuje, da so nebesa boljša kot naše sedanje življenje. Razen tega nam ponuja vrsto podob, zlasti v obliki videnj, o tem, kakšna so nebesa. To vprašanje je že precej staro. Rečeno nam je bilo, ‘kakšna’ so nebesa, nimamo pa nobenih opisov. Razlog je preprost: nebesa so nam dobesedno nedoumljiva. Ali si lahko mislite, kako brez uspeha bi se trudili, če bi hoteli gosenici razložiti, kakšen je metulj, ki leta s cveta na cvet? Ali dojenčku dopovedati, kaj se pravi igrati na klavir? Nebesa pomenijo drugačen način življenja in nimamo ničesar, s čemer bi jih primerjali. To je popolnoma novo bivanje.
Tako si moramo pomagati z najboljšimi podobami, ki nam jih nudi Sveto pismo.
Poznamo dve vrsti podob. V evangelijih Jezus pogosto govori, da je nebeško kraljestvo ‘podobno’ tej ali oni stvari: mreži, drevesu, dragocenemu biseru. V teh ‘prilikah’ poudarja temeljno resnico božjega kraljestva kot ‘kraja’, kjer bo popolnoma uresničena božja volja.
Nekaj tega lahko seveda okusimo že tu na zemlji, kolikor v svojem življenju upoštevamo načela in pravila kraljestva. »Pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji.« Nebesa pa so tam, kjer božje kraljestvo doseže polnost in zgoraj omenjene Jezusove podobe o kraljestvu merijo na to. Mreža je vržena in zajela je vse, ki bodo uživali nebeško veselje. Na poljih zori žito in bliža se čas žetve. Dragocen biser, kupljen za visoko ceno, je zdaj mogoče pravilno ceniti in občudovati. Kraljestvo se pričenja zdaj, brž ko ljudje sprejmejo božjo voljo, polnost pa bo doseglo šele v nebesih.
Podobe, ki jih je uporabljal Jezus v svojih prilikah, nam povejo, kakšen kraj bodo nebesa in kakšna merila bodo tam veljala.
Druge podobe o nebesih pa so povsem drugačne. To so čudovita in opojna, včasih pa tudi grozljiva videnja, ki jih je zapisal apostol Janez v Razodetju, zadnji knjigi Svetega pisma. V vrsti bežnih vtisov – podobnih sanjskim prizorom v filmu – mu je bilo dano odstreti zaveso in nam za hip omogočiti pogled na to, “kar se ima vsak čas zgoditi”.
Nevarnost je, da bi ta videnja razlagali dobesedno, kot dokumentarno televizijsko oddajo o prihodnosti. Če bi gledali na ta videnja tako, bi jih popolnoma napačno razumeli. Tisti, ki knjigo Razodetja razlagajo površno in dobesedno, zaidejo v veliko zmoto. Brati jo je treba drugače.
Razodetje je del Svetega pisma, ki je za nas kristjane od Boga navdihnjeno. Njegov namen je človeka učiti in vzgajati, odkrivati mu resnice, ki presegajo naš nebogljeni razum. Te podobe moramo torej gledati z očmi vere in se ob njih učiti.
Med temi videnji je tudi veličastna, čudovita in spokojna podoba nebes, ki jo Razodetje imenuje ‘novi Jeruzalem’, popolno božje mesto.
Mnogi ljudje iščejo pomen raznih podrobnosti tega videnja: vrata iz biserov, z zlatom tlakovane ulice, obzidja iz jaspisa in glas ‘kakor zvok harfistov, ki brenkajo na svoje harfe’. Znova poudarjam: nikamor ne gre vse to jemati dobesedno. To je le podoba popolnosti … prikazana z vso razkošnostjo.
Če si to videnje pozorneje ogledamo, ugotovimo, da so vrata vedno odprta. Nikdar ne nastopi noč. V tem nebeškem mestu ni več smrti, žalovanja, solz in bolečine. Po glavni ulici teče reka žive vode, ki izvira izpod prestola Boga, in napaja drevo življenja, katerega listje “je zdravilo narodom”.
Podrobnosti so, kot pri vseh videnjih, najbrž nepomembne in nas lahko celo odvračajo od pravega pomena. Tu ne gre za podobo, ‘kakšna’ so nebesa s stališča zemljepisa, arhitekture ali glasbe, temveč podoba, ‘kakšna’ so nebesa v veliko važnejšem pomenu: kot kraj miru, veselja, neskaljene sreče in lepote. Dvomim, če sta človeška pamet in domišljija zmožna to podobo preseči.
Poleg tega podoba vključuje še misel: »Njegovi (božji) služabniki mu bodo služili.« Imeli bomo veliko dela, ki bo delež pri nenehnem ustvarjanju Boga. Ne bomo torej sedeli na belih oblačkih in igrali na harfe, temveč bomo zaposleni z dobro, koristno in osrečujočo dejavnostjo. Služili bomo Bogu in sicer z vsemi močmi in sposobnostmi.

pripravlja Marko Čuk

Duhovnik Fabio Rosini nas s knjigo Umetnost novega začenjanja vabi na preproste “duhovne vaje” … da bi se ob premišljevanju SP besedila o šestih dneh stvarjenja poskušali dokopati do duhovnih zakladov, ki nas bodo ponovno postavili na noge in nas prenovili. Z življenjsko modrostjo prežeto besedilo nas nagovarja in postavlja temelje za osebni odnos z Gospodom, odkriva vire zdrave duhovnosti, odpira drugačna obzorja in usmerja na pot novega upanja.

Učimo se ponižno, vztrajno in z nogami na trdnih tleh svoje resničnosti. Pisec v vsakem odstavku izžareva pastirsko ljubezen do človeka, ki išče življenje. Ni le preučevalec Svetega pisma, ampak je bolj duhovni oče, zanj je Božja beseda nekaj živega, kar se je učlovečilo – ponuja nam roko in vse besede potrjuje z osebnimi izkušnjami iz resničnih življenjskih dogodkov.

Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)

To ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in ... prebrali naenkrat … ne, s to knjigo moramo oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”. Hoče nas pripeljati k Očetu, ki daje življenje … preroditi se moremo le z Njim … ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje.
Zato jo bomo tudi na spletu brali vsak dan "po malem" ... da bi tako morda začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja" v nas ...

KRAJŠI POVZETKI BESEDILA IZ KNJIGE (branje za vsak dan)

Prvi dan stvarjenja: DAR ZAČETNIH DANOSTI
1. V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo
2. Sprejmimo življenje ... tudi neurejenost
3. Prva poklicanost
4. Prvi korak
5. Naj bo svetloba!
6. In bila je svetloba

Drugi dan stvarjenja: DAR PRIORITET
7. Kaj vam življenje daje ... in kaj ga uničuje
8. Življenje od nas zahteva poslušnost
9. Moja življenjska simfonija
10. Prednostne naloge
11. Molitveni odnos z Bogom
12.Takoj na začetku v pravo smer
13. Ponovimo poudarke drugega dne

Tretji dan stvarjenja: DAR OMEJITEV
14. Omejitve - za normalno življenje
15. Umevanje dobrega in hudega
16. Brez omejitev ne morem ljubiti
17. Odnosi pred svojimi apetiti
18. Hvala Bogu, da stvari ne gredo po moje
19. Sprejeti moram svoje omejitve
20. Ustvarjanje pogojev za rodovitnost
21. Omejitve naj omogočajo ustvarjalnost
22. Vzdržnost - da se počutimo bolje
23. Odrekanje Bog spremeni v mir in veselje

Četrti dan stvarjenja: DAR NAVDIHOV
24. Kakšna svetloba je v meni
25. Naučimo se prepoznavati svoje misli
26. Misli usmerjam k dobremu
27. Navdihi Svetega Duha me nagovarjajo
28. Nevarno prišepetavanje
29. Luč in tema
30. Ravne in krive črte
31. Razločevanje mkisli in preverjanje vsebine
32. Ponaredki dobrega in "sveta jeza"

Peti dan stvarjenja: DAR BLAGOSLOVA
33. Najboljše življenje - to, ki ga živiš
34. Bog življenje daje in ga vzdržuje
35. Tudi sami moramo nekaj narediti
36. V šoli hvaležnosti
37. Življenje je blagoslovljeno
38. Kako me Bog odrešuje?
39. On hodi z menoj in me blagoslavlja

Šesti dan stvarjenja: I. del - DAR PONIŽANJ
40. Vstajenje iz prahu v življenje
41. Ponižanja odpirajo vrata spremembam
42. Ozka steza ali široka pot
43. Vse hudo bo Bog obrnil v dobro

Šesti dan stvarjenja: II. del - DAR POVELIČANJA
44. Popotnica za razumevanje sebe
45. Moj pravi jaz
46. Moj lažni jaz
47. Ali se splača začeti znova?
48. Kdo sem v Božjih očeh?
49. Moška in ženska lepota
50. Vladati ali služiti?
51. Usposobiti se za posredovanje življenja
52. Oče on mati - dve imeni enega odnosa
53. Rodovitnost je naš končni cilj
54. Za koga živim?
55. Za polno življenje - dar živeža
56. Vredno je biti človek

Začetek vsebuje vse

Življenje se začne z oploditvijo. Vsako živo bitje ima edinstven genetski zapis, ki določa njegov razvoj. V spermiju in oplojenem jajčecu so zapisani vsi podatki, potrebni za nadaljnje razvojne faze – od dojenčka do starčka.
Takoj po združitvi spermija in jajčeca se izoblikuje genom oziroma načrt, ki določa življenjski razvoj bitja sredi zunanjih spremenljivk. Sledi obdobje prilagajanja temu načrtu, ko se izoblikuje osebna identiteta.

Če izdamo začetek, izdamo celoto. Če v celoti nekaj ne deluje, to pomeni, da smo se oddaljili od njene začetne zasnove. Če želimo začeti znova, se moramo vrniti na začetek, k viru svojega življenja – in tam bomo našli nekoga. Nismo namreč nastali iz sebe.

In še nekaj: vsak začetek ima svoj konec oziroma cilj, ki je že zapisan v genomu.

Duhovno razločevanje
Na platnicah knjige je kot podnaslov zapisano: Šest dni stvarjenja in začetek duhovnega razločevanja ... kaj je to to ... duhovno razločevanje? Rosini pravi, da je to "globoka bivanjska usmerjenost, ki narekuje vse naše odločitve in se razodeva pri naših izbirah. Je pot v novo življenje, sad odrešenosti in iskrenega otroškega odnosa do Očeta, ki ga posluša z odprtimi ušesi."
Razločevanje nam pomaga, da v besedilu – če se mu približamo spoštljivo in z zgoraj omenjeno naravnanostjo – odkrijemo neslutene zaklade.

"Meni je ta pot k svetlobi in razločevanju med dobrim in še boljšim zelo pomagala. Razločevanje je namreč ključ do spoznavanja in ohranjanja vsega lepega. Je ključ do osebnega odnosa z Očetom, njegovim Sinom Jezusom Kristusom in Svetim Duhom, ki oživlja. ... Če si spoznal iskrenost in lepoto, te hinavščina in grdota spravljata v zadrego. Če si spoznal ljubezen, se ti greh studi.
In vse to so sadovi duhovnega razločevanja!"

... še nekaj nasvetov ...
- duhovnega potovanja s to knjigo, ne moremo opraviti brez molitve. Zato boste v njej našli tudi nekaj praktičnih nasvetov za pogovor z Bogom. Vendar to niso molitvene tehnike. Kdor pričakuje samo to, lahko spregleda veliko drugega. Do duhovnega razločevanja pridemo v pogovoru z Gospodom; razločevanje namreč ni neka pridobljena spretnost, temveč odnos.

- namen te knjige je, da bi nas pripeljala k Očetu, ki daje življenje, kakršnega nam je razodel Jezus iz Nazareta. Začeti znova pomeni preroditi se. Tega ne moremo narediti sami. Za to potrebujemo Očeta, ki daje življenje.

- Beseda vsebuje dejavno moč, ki se razodeva v zakramentih. Eno je kar tako prebrati besede “pošlji svojega Duha” ali “to je moje telo”, nekaj povsem drugega pa izgovoriti jih v moči zakramentalne liturgije, jih izkusiti. Božjo besedo, ki uresničuje, kar oznanja, - moramo povezati s svojim življenjem. Kadar določen svetopisemski dogodek povežem s svojim življenjem, odkrijem v njem izredno moč. Znajdem se znotraj Božjega delovanja ...

- potrebujemo pa tudi pomoč odraslega kristjana – duhovnega voditelja ali spovednika –, ki je duhovno zrelejši od nas, da preverimo, ali se nismo morda ujeli v past. To je nepogrešljivo. Če se o svojih duhovnih spoznanjih z nekom ne pogovorimo, smo v nevarnosti, da zaidemo v duhovno zmoto. ...

Podajmo se zdaj na začetek: odprimo Sveto pismo na prvih straneh ...

... gotovo boste presenečeni ... to prvo poglavje je bilo napisano veliko kasneje, kot druga šele v babilonskem izgnanstvu začno Izraelci zbirati poročila o svoji zgodovini od Abrahama naprej. Spoznajo, da je njihovo izgnanstvo posledica dejstva, da so zapustili Boga in pot življenja. Po vrnitvi iz izgnanstva ponižani in ‘prizemljeni’ Izraelci na podlagi svojih zgodovinskih in modrostnih izročil napišejo začetna poglavja Svetega pisma. Morda so prvo poglavje napisali kot zadnje? ...

... prvo poglavje Svetega pisma je napisalo ljudstvo, ki se je po neštetih napakah in padcih poskušalo postaviti na noge in svoje potomce podučiti, kako naj živijo. Besedilo izraža bolečino in obenem hvaležnost ljudstva, ki se je naučilo prav ceniti Božje darove šele potem, ko jih je izgubilo in spet dobilo nazaj. Ljudstva, ki se želi z obujanjem preteklosti izogniti podobnim napakam v prihodnosti.
Modrostno poročilo o začetkih predstavlja pot življenja in jo razlaga, da bi lahko po njej vsi varno hodili.

Teme so razvrščene v logičnem vrstnem redu odkrivajo vire zdrave duhovnosti, ‘genom’ človeškega in kozmičnega življenja, da bi lahko zaživeli v skladu z Božjim načrtom.
Poročilo o stvarjenju je najbolj univerzalna podoba vsakega začetka, ker vsebuje začetek vsega. Težko bi našli katerokoli drugo svetopisemsko besedilo, ki je tako urejeno in uravnoteženo. Napisano je v veličastnem, liturgičnem ritmu, ki doseže svoj vrhunec s stvarjenjem človeka ...

pripravlja in izbira Marko Čuk