Zgodbe za dušo 9 - ponatis
Deveta knjiga v zbirki Zgodbe za dušo ima sedem poglavij: Nasmejte se, Zadovoljstvo v življenju, Ne sodi prehitro, Iskreno pred Gospodom, Ti si v tem kruhu, Po žrtvi v svetlobo vstajenja, Kako se pogovarjati s človekom in z Bogom? Krajše zgodbe so kot darilo, ki ga je mlademu kalifu prinesel modrec. Mladeniču je namreč pripovedoval zgodbe o arabskih junakih in ga tako naredil za modrega, poštenega in pravičnega človeka. Naj tudi nas razveselijo in poučijo zgodbe iz te knjige, je ob tretji izdaji devete knjige zgodb zapisal njihov zbiratelj Božo Rustja.

iz vsebine

Kaj pa se skriva za naslovi poglavij, kaj se nam utrne, če preberemo, eno, dve, tri ... zgodbe in se pogledamo v ogledalo?
Zgodbe v knjigi Dragoceno darilo zgodb na začetku pripovedujejo o tem, kaj je potrebno za zadovoljstvo v življenju? ... Zlata sredina med prenagljenim delovanjem in predolgim odlašanjem ... hvaležnost za vse, kar Bog stori za nas - težko je pomagati ljudem, ki so nehvaležni in sebični ter znajo samo sprejemati, ničesar pa ne dajo. ... Ni dovolj novo oblačilo, nova zunanjost. Če želimo spremeniti zunanjo podobo našega življenja, moramo najprej spremeniti notranje drže. Sprememba pomeni, da stare navade zamenjamo z novimi. ... Prevečkrat tudi pozabljamo, da se bo naše življenje končalo. Zato ljudem, ki jih imamo radi in za katere nam ni vseeno, povejmo, da nam veliko pomenijo in so nam dragoceni. Povejmo jim to, preden bo prepozno. Kaj pa z otroki, ki nočejo več uogati, nočejo k  maši, na zanima jih duhovno? Preprosto povedano: Ko mu ne moreš več govoriti o Bogu in veri, moli zanj! Doživel sem že tudi to, da se je kdo vrnil v cerkev po tridesetih, štiridesetih letih ali več in dejal, da se je lahko vrnil, ker se je spomnil na to, kaj so ga učili starši, ko je bil še otrok. Bog ve, kdaj bo obrodilo dobro seme, ki smo ga sejali, in kdaj bodo uslišane naše molitve.

V drugem poglavju se z zgodbami učimo, kako pristopati k svojemu bližnjemu ... In nauk zgodb? - Če kdo stori kaj narobe, je naša dolžnost, da ga na to opozorimo. Posebej je to dolžnost ljudi, ki imajo kakšno odgovorno službo. Ljudje neradi opozarjamo druge na njihove napake, temveč »zaradi ljubega miru« raje molčimo. Ni lahko opominjati druge. Če se človeku približamo na oster način, lahko vse skupaj samo še poslabšamo, če pa se mu približamo prijazno, spoštljivo in ljubeznivo, bomo mogoče omehčali njegovo srce, mu pomagali, da bo uvidel svoje napake in jih popravil. ... “Zmenit’ se je treba,” rečejo včasih ljudje. “Pogovor veliko reši,” bi lahko dodali. Koliko nesporazumov nastopi takrat, ko se ne pogovorimo, ko si stvari ne povemo, ampak trmasto molčimo. Raje ko da kuhamo zamero, se pogovorimo, raje koga kaj vprašajmo. Morda si s tem rešimo kožo.

Zgodbe, ki prihajajo k nam kot darilo nam tudi pomagajo, da si lahko odgovorimo na številna življenjska vprašanja: Kako naj se obnašamo pred Gospodom? Kako naj se pogovarjamo s človekom, kako Bogom? Sem hvaležen, vztrajen, ne neham iskati, poznam jezik, s katerim lahko slavim Boga, se ne izgovarjam ...sem iskrem pred Gospodom, črpam iz molitve moč za svoja dejanja, sem iskreno pred Gospodom, spoznavam Božjo besedo? Zgodbe spregovorijo tudi o kruhu sreče, o evharistiji, ki daje skupnosti moč in je neizmerni čudež ...

Zgodbe nas učijo graditi mostove, povejo nam, kako pomembna je molitev za duhovnika, kako duhovnika ne smemo soditi, obsojati .... Kaj pa postni čas? Kaj naj naredimo, da bo postni čas rodoviten. Bog nas vedno išče in se ne naveliča, moliti moramo, da bomo spoznali znamenja in odprli, ko potrka ...


Beseda je lahko:
most, ki združuje,
ključ, ki odpira,
balzam, ki blaži,
luč v temi,
mavrica upanja,
pozornost, ki umirja,
roka, ki pomaga vstati.

Beseda pa je lahko tudi:
zid, ki ločuje,
ključ, ki zaklepa,
kis, ki razjeda kakor strup,
veter, ki gasi plamene,
klofuta, ki ponižuje,
kamen, ki ubija.

Nauči nas, Gospod,
da bomo razumeli nekoristnost naših besed
in veliko potrebo po tvoji besedi.
Kajti samo ta je:
drevo, ki na vsaki veji rodi dober sad,
skala, izpod katere vedno izvira voda,
luč, ki vodi naše korake,
telo, ki rojeva vero,
hrana, ki nas krepi na poti.

In končno mi daj razumeti pomen tega,
kar si nekoč dejal množici:
»Blagor tistim, ki mojo besedo poslušajo
in jo izpolnjujejo.«

predstavitve pripravlja Marko Čuk

Janko Jarc-Smiljan nas s svojimi zgodbami v Ognjišču spremlja že več kot petdeset let. V njih na občutljiv način opisuje dogodke, ki jih v vsakdanji naglici pogosto niti ne opazimo, bogatijo in obremenjujejo pa naše vsakdanje življenje. Prvi "pehar kratkih zgodb" nam je avtor ponudil že leta 2012, ko je v knjigi Samo še pet minut pri Ognjišču izšlo 55 zgodb (objavljene v Ognjišču v letih 1970-2005). Zgodbe, ki so jim bralci z zanimanjem prebirali že v Ognjišču so povečini iz življenja mladih ljudi, s katerimi se je srečeval kot vzgojitelj in jim je znal prisluhniti ...

V avtorjevi novi knjigi Marija na kolencah se bomo srečali z izborom zgodb, ki so bile v zadnjih desetih letih objavljene v Ognjišču in nekatere tudi v Družini, ter z novimi, ki bodo tokrat prvič prišle med bralce. V mnogih od njih se avtor sprehodi od zgodnjega otroštva do zrelih let in skuša preko lastnega doživljanja sporočiti izkušnje, ki mu jih je naklonilo življenje. Zato bodo po knjigi z veseljem segali tako mlajši, ki se jim življenjska pot šele začenja, do zrelih, modrosti polnih starejših bralcev.

ocena knjige:

 Zdaj, ko sem se naužil druge knjige Janka Jarca Marija na kolencah, lahko o njej kakšno tudi rečem.

Najprej naj poudarim, da mi je blizu v literarnem pomenu besede, saj zame ni literature brez žlahtne besede – izbrane, presejane in prečiščene materne besede, in – seveda – brez temeljnega sporočila ali zgodbe. Velike pripovedi so seveda pomembne, a se za njimi pehajo vsi pisatelji. Z malimi pa je drugače.
Janko Jarc je dobro opravil drugi izpit iz pisanja! S to »izkušnjo« je k prvi dodal še nekaj žlahtnine, ki je sad skrbnega in preudarnega ustvarjanja. Četudi so številni dejali, da je bila prva knjiga – Samo še pet minut – »perla«, moram reči, da tudi ta »drugi otrok« bralcem ponuja zvrhan pehar zavzetega spogledovanja z besedo in njeno skrivnostno močjo. Ponuja nam drobne bisere življenje, ki jih številni ne opazijo.

Kratke, izbrušene zgodbe, odbrani dogodki in odkruški vsakdanjega bivanja zastavljajo tam, kjer drugi po navadi ne vidijo nič posebnega. In vendar! Iz velikih, mogočnih kvadrov je »lahko« zidati daleč naokoli vidne babilonske stolpe. Neizmerno teže pa je iz pisanih, a drobnih, neznatnih kamenčkov življenja in nehanja ustvarjati filigranske dragotine, ki – če pošteno preudariš – ne zaostajajo dosti za velikimi umetninami.
Ja, vem, vse je treba jemati cum grano salis, tudi pohvale, kakršna je tale. Na koncu pa vendarle velja, da gre za bisere, ki so očem in srcem različno blizu. Do nas prihajajo skozi »individualna« sita, občutke in ocene. Pri vseh pa največ šteje, da v njih gostoli tisti slavec, ki mu je Bog grlo ustvaril. Nič zato, če ga številni ne bodo slišali ali se bodo nanj požvižgali. Vrednost lepega petja ni odvisna od števila ušes, ki ga poslušajo, občudujejo in vzljubijo, je pač vrednota sama po sebi. In nekaj podobnega nam ponujajo jezik, metaforika in nevsiljiva modrost Jarčevega pisanja, ki je pristen odsev slovenske majevtike ali vzgojnega procesa.
Slovenci ne ustvarjamo v zamahih kakšnega Dostojevskega ali Tolstoja. Nimamo takšnega zanosa in genija, ki bi odseval prostranstva velike matke Rusije. Smo pa (ali bi vsaj morali biti) odsevniki tistega raja pod Triglavom, ki v svojem mikrokozmosu v ničemer ne zaostaja za velikim svetom.

Gospod Janko zna ujeti trenutke in jih tako opisati, kakor mu je Bog pisalo urezal. Zato njihovi liki živijo tudi po tistem, ko knjigo odložiš. Spremljajo te, s teboj rastejo in zorijo ter s tem krepijo tvojo človeško in duhovno rast.
Vidi se – to moram posebej poudariti – da je avtor izkušen vzgojitelj, ki je mladim tako služil z besedo in zgledom, da so tudi sami prisluhnili njegovi modrosti: slutnjam, mislim in spodbudam. Zato imata obe knjigi tudi »vzgojno moč«. Bralca ne pustita ravnodušnega, bognedaj mlačnega – temveč ga spodbujata in opogumljata.
Moč njegove besede vzpostavlja in krepi vezi z bralcem ter v njen vžiga ognje navdušenja, celo posnemanja. Ko ni tako, dela občemijo na nočnih omaricah in se slednjič preselijo na knjižne police, kjer samevajo ves preostanek zemskega veka.

Iskrene čestitke v upanju na tretje nadaljevanje, na izbrane portrete sopotnikov. To mu ne bo težko, saj zna, dokler je poln energij, iz vsega, kar je doživel, urezati kamen, splesti zgodbo. (Pavle Bratina)

Kazalo

Sprehod skozi leta

I. Ko se vse spreminja

1.1 Ko se vse spreminja
1.2 Otroci Male ulice
1.3 Če bom kdaj učitelj
1.4 Marija na kolencah
1.5 Nevidna črta
1.6 Kaj je letos z našim Žanom?
1.7 Na pol poti
1.8 Nihče me ne mara
1.9 Drobni trenutki
1.10 Skupaj na poti

II. To sem vam moral povedati

2.1 To sem vam moral povedati
2.2 Lonka mi je ime
2.3 Veš kaj si rekla?
2.4 Obljubil mi je, da se bo spremenil
2.5 Na božični dan se srce odpre
2.6 Zakaj je Bog ustvaril mame?
2.7 Neizrečene besede
2.8 Od velike noči do božiča 2020
2.9 Kjer sneg ne škriplje

III. Tvoje poti ne bo konec

3.1 Tvoje poti ne bo konec
3.2 Kje je sedaj naš Andrej?
3.3 Gor ali dol
3.4 Klošarjev pogreb
3.5 Pohitite, oče je slab
3.6 Sosedove tri
3.7 Mamina in njena pot
3.8 Stična je zakon
3.9 Koliko stane ta klobuk?

IV. Vsega se ne vidi

4.1 Vsega se ne vidi
4.2 Tako mimogrede
4.3 Molitev v Betlehemu
4.4 Bogastvo z Madagaskarja
4.5 Fant, čigav si pa ti?
4.6 Kamen iz potoka
4.7 Ta naša čakanja
4.8 Ne, hvala
4.9 Nekdo nam je moral povedati

V. Na obeh straneh zidu

5.1 Na obeh straneh zidu
5.2 Stric Janez
5.3 Kdo bo odstranil kamen?
5.4 Tam nekje se bova srečala
5.5 Odprto okno
5.6 Božična pridiga
5.7 Hostija v njegovih rokah
5.8 Zorenje z božiči
5.9 Sredi sedanjega časa

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZGODBE ZA VESELJE DO ŽIVLJENJA (zbirka Zgodbe za dušo 14), zbral in uredil: Božo Rustja, 144 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 8,90 €, s kartico zvestobe: 8,01 €

Karel Veliki je hotel, da ga pokopljejo v grobnico, sedečega na prestolu. Naročil je, naj mu dajo krono na glavo in žezlo v roke, ogrnejo naj ga s kraljevskim plaščem, v naročje pa mu položijo odprto knjigo.
Skoraj 200 let kasneje se je cesar Oton hotel prepričati, če so se držali Karlove oporoke. Ukazal je odpreti grobnico. Našli so truplo, toda po dvesto letih prizor ni bil preveč prijazen. Krona je bila postrani, plašč je razpadel. Kosti so se sesedle. Samo sveta knjiga, položena v grobnico po kraljevi volji, je bila odprta, kakor je naročil Karel Veliki. Kost kraljevega prsta je kazala na mesto v Matejevem evangeliju: »Kaj človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Ali kaj bo človek dal v zameno za svojo dušo?« (Mt 15,25). (br)

Zgodbe za veselje do življenja, 120
Ognjišče 11 (2022), 69.

Zgodbe … sejejo upanje, kažejo novo pot, vlivajo pogum. In zdaj, zbrane v novi zbirki, vzbujajo veselje do življenja! Ne ne, ne gre za puhlo vzhičenost ali kratkotrajno pretirano očaranost. Božo Rustja je pod tem naslovom iz svoje bogate zbirke odbral zgodbe, ki nas opomnijo, da so za pristno veselje potrebni služenje, odkrivanje notranje sreče, molitev in ljubezen v družini, prav tako odpuščanje, usmiljenje in trdna odločenost, da živimo za nekoga. Tudi te zgodbe nam pomagajo, da ob njih osebno rastemo, predvsem pa nas želijo voditi do resničnega navdušenja nad življenjem, ki nam je dano. Že štirinajstič povedano in zapisano tako, da pritegne in pusti v človeku sled," je na platnicah knjige zapisal Božo Rustja, ki je zgodbe prevedel, zbral in uredil.

izbira Marko Čuk

Knjiga Angeli zate je nadaljevanje predhodnih dveh, ki sta z naslovoma Angeli na poti življenja (2017 - razprodano) in Čisto vsakdanji angeli (2019) že izšli pri Ognjišču. Pater Janez Šamperl je v uvodniku o knjigi zapisal: "Ob 40-letnici duhovništva bi jo rad – v zahvalo Bogu in tolikim ljudem: domačinom, prijateljem, dobrotnikom, asiškim romarjem, Frančiškovemu svetnemu redu, prostovoljcem in še mnogim, katerim sem bil oskrbnik Božjih skrivnosti – tudi tebi, ki bereš – podaril kot skromno darilo v znamenje svoje hvaležnosti.
Želel sem narediti izbor angelov iz prvih dveh knjig in dodati še kakšnega novega, ki je medtem nastal, a je bil odgovor urednice Hedvike Dermol Hvala popolnoma nepričakovan: »Ne, ne, pater, izbor angelov ohranite za kakšen poznejši čas, za kakšno drugo obletnico. Zdaj le pišite, zagotovo se bo nabralo dovolj angelov za novo knjigo.« Nisem bil najbolj prepričan, da bo to uspelo, a prišel je čas koronavirusa, ki je prinesel veliko ‘angelskega časa’ za razmislek, snovanja in navdihe. Število zapisanih angelov se je hitro večalo in močno preseglo načrtovano. Zamislil sem si namreč: če Bog da, naj bo v knjigi simboličnih 40 angelov za 40 let mojega duhovništva – torej za vsako leto po en angel zate, zame, za vse, posebej še za umetnico Miro Ličen, ki je prispevala svoje prekrasne angele na steklu. S svojo tehniko slikanja je dosegla, da angele, ki so po svoji naravi čisti duhovi, lahko ‘vidimo’ in jih občudujemo v njihovi harmoničnosti, drugačnosti in prosojni lahkotnosti. (...)

 V nekoliko neobičajnem letu 2020, ko se je čas začel vrteti malce drugače, je p. Janez ponovno pustil angelom prosto pot. Božji poslanci so tako stopili iz svoje nevidnosti in postali več kot samo črke na papirju. Spregovorili so z jasno mislijo, včasih odmaknjenostjo, predvsem pa z dramečo milino, ki bralca ne pusti ravnodušnega.
Izbrani angeli simbolično ponazarjajo 40-letno duhovniško pot in so razvrščeni v štiri skupine. Sklop prvih desetih angelov z naslovom Odpiranje duhovnih oči nas vodi po poti razmišljanja, iskanja, veselja, trpljenja do spoznanja o življenjskem pomenu vogelnega kamna, opore v Bogu. A še tako močni temelji se lahko zamajejo, ko na pot stopijo nepredvidljive prepreke. So lahko za človeka spodbuda, prebujenje?
Prisluhnimo prhutanju kril in začutili bomo pravo smer. Tudi v Negotovosti jutrišnjega dne angeli ne dopustijo, da bi obstali, obupali. Čeprav žalostni ugotavljajo, da vrednote med nami kopnijo, da so naše oči zatemnjene, naš korak utrujen, človeško drvenje zaskrbljujoče, gre življenje naprej. Napovedana nadloga sicer nekoliko zaustavi naš korak, a angeli solzne doline razpodijo temne oblake. Ponovno se zavemo kamnov ob poti, sonca in lune, bližine ljudi. Asiški sneg očisti naš svet, in v človeku, popotniku skozi življenje, se znova rojeva upanje: »Zaupaj, saj si med brati.«

Štirideset angelov je tako pod prsti p. Janeza zaokroženo spletlo venec pričujoče knjige. Vsak zase in vsi skupaj so Božji poslanci za nas, za ljudi. Odprimo svoja srca in prepustimo se šepetu, dihu in glasbi nevidnih perutnic, ki »nenehno igrajo Božjo melodijo«. (mag. Hedvika Dermol Hvala)

iz vsebine:

Lepi so,
ti angeli,
Božji poslanci.
V neizmernih trumah
in korih se gibljejo.
Njihove peruti se prepletajo,
a nikoli ne zaletajo.
Angelski jezik govorijo,
se nebeško smejijo,
drug z drugim svoj prostor
delijo,
dobri in srečni,
neoporečni,
popolnoma čisti.
Eni s citrami,
drugi s cimbalami,
tretji z angelskimi glasbili
nenehno igrajo
Božjo melodijo.
Drugi kot poslanci
k ljudem na zemljo hitijo,
saj vsak človek ima
svojega angela varuha.
Tu in tam ima kdo tudi
dva ali tri,
odvisno,
koliko potrebuje pomoči.
Tretji so nadangeli,
ki jih Najvišji
pošilja za izjemne stvari.
Tako se ta angelski svet
po Božji dobroti
vrti
v blagor vseh ljudi,
v blagoslov vseh stvari.
Angeli

ANGELSKA HARMONIJA

Angelska harmonija
človeku pota odstira,
ga krepi in opogumlja,
za roko ga vodi,
da ne zablodi.
K sebi ga stiska,
ko življenje nanj pritiska,
ko se netijo dvomi
ali padajo življenja zastori.
Angelska harmonija
je Božja, je večna,
nam, umrljivim ljudem
se na žalost nemalokrat
zdi odvečna,
tečna.
Zato mnogi glasbo
navijajo
do skrajnih meja,
še kaj použijejo, da so kul od sveta.
Angelska harmonija
pa ne popušča,
ker Gospod ljubi vsakega,
tudi če posameznik tega ne dopušča.
Angela – svojega poslanca
mu pošilja na dnevne poti,
da mu nenehno o ljubezni govori.
Zbudi se, človek,
na vrsti si ti –
ljubi Boga, sebe in bližnje ljudi.
Angeli

pripravlja in izbira Marko Čuk

Aprila leta 2002 je izšla četrta "knjiga zgodb", ki ji je zbiratelj, prevajalec in urednik Božo Rustja takrat podelil tudi "družinsko" ime "zbirka Zgodbe za dušo".
"V knjigi Zgodbe za pogovor, ki se uvršča v zbirko uspešnic iz zbirke Zgodbe za dušo, so zbrane zgodbe, ki bodo sodobnemu bralcu pomagale v nekaterih ključnih pa tudi težavnih trenutkih osebnega življenja, življenja z drugim(i), v družini ter v družbi. Vsaki zgodbi so dodana vprašanja, točke za pogovor ter misli, ki bodo lahko usmerila razmišljanje ter poglobile sporočilo zgodbe. Knjigo, ki jo bodo številni bralci prepoznali po nekaterih zgodbah, ki so bile objavljene v Ognjišču, bogatijo izvirne barvne ilustracije Petra Škerla," je zapisal Božo v prvi predstavitvi maja 2002.

Kaj nam prinašajo Zgodbe za pogovor? - Zgodbe za pogovor bralca najprej usmerijo, da se "pogovori" sam s seboj - pomagajo mu spoznavati, da se sreča in bogastvo pravzaprav skrivata v notranjosti vsakega človeka, ... da mora posameznik prepoznati svoje sposobnosti, ... odkrivati svoj značaj, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, ter si odgovoriti na vprašanje: kaj prinaša resnično srečo. Zelo pomemben je pogled v notranjost, ... človek naj se ne ozira samo naokoli, ozre naj se vase in odkrije, kaj je tisto, kar mu pomaga, da je mladosten, živahen ... v svojem doživljanuju, ravnanju ... končno bo našel tudi odgovor, koliko je pristen, ali ni morda  preveč narejen človek ... suženj svojih navad. - V drugem delu pa potem zgodbe bralca peljejo k bližnjemu ... sprašujejo, kako, kako zna pristopiti k človeku ... pomagajo najti drugačno, novo pot, kako stopiti do človeka, ki je v težavah, ki ga prosi, kako naj se obnaša v kočljivih življenjskih situacijah, ko je treba požreti kakšno užaljenost, zamero ... in se ne prepirati ... Svarijo ga, naj ne sodi prehitro ljudi in razmer, dogodkov, raje se nekoliko ustaviti in  res premisliti ... preden koga sodim ... Zelo važno je tudi, kakšen želim biti pred drugimi, ali se morajo drugi meni uklanjati, ravnati po moji meri ... Ali se zavedam, da so potrebna tudi čustva in nisem samo razumsko bitje? ... Zgodbe v tretjem delu spominjajo na notranjo rast osebnosti: sprašujejo, kaj v življenju resnično osrečuje, kdo je srečen človek, kaj je pravzaprav sreča ... kako sprejemati težave življenja in se soočati z nesmislom bivanja ... tudi o delomaniji je govora ... pa o navezanosti na stvari ... koliko sem ujetnik udobja, ali sem pripravljen kaj tvegati, da se osvobodim sužnosti prijetnega počutja? - V četrtem delu nas zgodbe usmerjijo v družino in vzgojo: Kaj je tisto, kar družino osrečuje? ... ali starše ubogam, učitelje poslušam, spoštujem? ... Temelji zaupanja vase so postavljeni prav v družini in otroku ne smemeo vse prinesti na krožniku: soočiti se mora z izzivi in težavami življenja in nanje odgovoriti. Kaj pa zakonska zveza? Kaj je potrebno za razumevanje v zakonu? kako se rodijo zakonske težave. ...Tu so še odnosi v družbi? Tudi o tem nam pripovedujejo zgodbe in nam postavljajo nekaj važnih vprašanj: Kako pravično vladati, kakšne so pravice delavcev in njihovo dostojanstvo, koliko podlegamo čredniški miselnosti, kakoo se soočamo z nepravilnostmi v družbi, ali se zavedamo, da dobrine pripadajo vsem in ne samo vladajoči eliti ... kako odgovorno ravnamo z naravo ... (Marko Čuk v Ognjišču)

že objavljene zgodbe:

Veveričja družina

Kdo je kriv?

Kje je sreča?

Vodnjaki

pripravlja: Marko Čuk

Prvo otrokovo Sveto pismo je knjiga svetopisemskih zgodb, molitev in spominska knjiga s podatki o otrokovem prvem letu življenja. Posebno posrečene in privlačne so ilustracije, tako da bi ga lahko imenovali kar Sveto pismo v slikah. Priljubljene in dobro znane svetopisemske zgodbe so povedane s preprostimi besedami in zelo na kratko, velik poudarek pa je na prisrčnih ilustracijah, tako da si lahko otrok zgodbo hitro zapomni. V tem otrokovem prvem Svetem pismu je 25 svetopisemskih zgodb iz Stare zaveze in 60 iz Nove zaveze.
Krstno sveto pismo pa je tudi svojevrstna spominska knjiga, zelo osebna, saj lahko že na prvi strani (v okence) nalepite otrokovo sliko, napišete njegovo ime, kdo mu je knjigo podaril, kdaj je bil pri krstu ... Vse podatke spremlja tudi molitev, s katero se starši zahvaljujejo za čudež novega življenja in za skrivnost človeške ljubezni. Ko pa otrok odraste, lahko sam izpolni podatke na naslednjih straneh: napiše imena svojih staršev, naslov in s pomočjo staršev vstavi tudi podatke na družinskem drevesu, ter vpiše nekaj pomembnih dogodkov na poti njegove rasti in napredovanja. Na koncu knjige je še nekaj molitev, tistih najbolj preprostih, ki jih starši z otrokom molijo zjutraj in zvečer.
Zdaj v novi izdaji,  vezani v belo usnje s srebrnim napisom. V prodaji pa sta tudi obe prejšnji izdaji, Krstno Sveto pismo za dečke (v modri barvi) in Krstno Sveto pismo za deklice (v roza barvi).

iz vsebine:

Nebeški Oče, Stvarnik vsega dobrega,
hvala ti za dar tega dragocenega otroka,
za čudež tega ljubega otroka,
za čudež novega življenja
in za skrivnost človeške ljubezni.

Otroci so blagoslov in dar
od Gospoda.
Psalm 127,3

Povabilo na svatbo
Marija je bila povabljena na svatbo in prišel je tudi Jezus ter nekaj njegovih prijateljev. Jezus je bil že mož. Marija je vedela, da mora opraviti posebno nalogo za Boga.
Na svatbi je kmalu zmanjkalo vina. Povabljenci so ostali brez pijače. Marija je šla k Jezusu.
»Vina nimajo,« je rekla. »Ali lahko kaj narediš? Sicer bo slavje pokvarjeno.«
»Napolnite vrče z vodo,« je Jezus mirno rekel strežnikom. »Napolnite jih do vrha, potem pa nesite pokušat tistemu, ki skrbi za slavje.«
»Kakšno presenečenje!« je rekel mož, ki je pokušal pijačo. »To je čudovito vino! To je najboljše vino!« Jezusovi prijatelji so strmeli. Jezus je spremenil vodo v vino – v res najboljše vino!

Pod tvoje varstvo pribežimo,
o sveta Božja Porodnica,
ne zavrzi naših prošenj
v naših potrebah,
temveč reši nas
vselej vseh nevarnosti,
o častitljiva in blagoslovljena Devica,
naša gospa, naša srednica,
naša besednica!
S svojim Sinom nas spravi,
svojemu Sinu nas priporoči,
svojemu Sinu nas izroči.

 Marko ČUK

Pred nami sta knjigi duhovne proze, ki nam pomagata iskati Boga, resnico, dobroto … Besede prinašajo uteho, presenečajo, spodbujajo, drezajo … so pa iskrene, klene in jasne … To niso pridige, tudi pesmi ne, prav tako ne »reklama« za določeno idejo, še manj enciklopedija, učbenik … so preprosto izziv k razmisleku, povabilo v mišljenje, ki lahko usmerja življenje. Razmišljanja niso dolga, na eni strani knjig hočejo izluščiti jedro stvari, so jasna, odprta … Njihov edini namen je, da bi ob prebiranju bralec mogel v sebi vzbuditi ali poglobiti ljubezen do Jezusa. Kdor zna in hoče, lahko s temi besedami moli; kdor ne zna, se lahko moliti nauči …

Ugodna ponudba: Zasidran veri I in II za 29,85 € (25 % popusta)

Peter Millonig: ZASIDRAN V VERI I

Peter Millonig: ZASIDRAN V VERI II

Boga ljubiti je največji uspeh človeka. Njega iskreno, ne namišljeno, globoko ljubiti. Prav za to ljubezen smo rojeni. Zanjo ustvarjamo. Zaradi nje smo iskalci smisla.Boga ljubiti je največji uspeh človeka. Njega iskreno, ne namišljeno, globoko ljubiti. Prav za to ljubezen smo rojeni. Zanjo ustvarjamo. Zaradi nje smo iskalci smisla.Naj bo prebiranje naslednjih strani koristno potovanje proti obzorjem te ljubezni. (Peter Millonig)

iz vsebine:

ČLOVEK NE ŽIVI SAMO OD KRUHA

Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.Tako pravi Sveto pismo, ki mu zaupamo.Kajti knjiga knjig ne vsebuje prevare, saj je delo Svetega Duha.Božja beseda, to je glavno sporočilo, v sebi ne nosi smrti.Kot večna ljubezen tega ne zmore.Nasprotno – daje, krepi in obnavlja življenje.Človek, ki dopusti, da se ga dotika beseda nebeškega kraljestva, je vzravnan in napolnjen z energijo, ki prinaša hranila celicam telesa.Hranila spoznanja.Kalorična vrednost Božje govorice je namreč resnica.Čim bolj se poglabljamo v resnico življenja, tem bolj postajamo živi.Dovzetni smo za pričevanje Vstalega, čigar beseda je večna.Če ne bi dajali svojemu telesu jedi in pijače, bi oslabeli in umrli.Če se ne bi prehranjevali z Božjo besedo, bi telo sicer živelo, vendar brez kisika Duha.Hodili bi po svetu, a v sebi bi nosili mrtvo dušo.Kdor se odvrača od Boga, je utelešeno protislovje.Živ mrlič.Koliko je takih.Jezus se je daroval prav zanje.Da bi mogli stopiti iz groba brezbrižnosti in sovraštva do zapovedi trajne Resnice.Živeti iz resnice pomeni, da poslušamo Božjo besedo, da jo slišimo in jo ponotranjimo.Kajti le ona prinaša življenje, ki je več kakor življenje telesa.

(...)

DAJ MI

Daj mi, Gospod, spoznanje resnice.Ne zavrzi mojih želja, kajti v Tebi je zajeta vsa modrost.Ničesar ne morem vedeti brez nje, brez njenega obiskovanja.Daj mi vedro srce, da bom obstal v urah bolečine.Ne štej mi v slabo nestanovitnosti, kajti moja narava je šibka.Ničesar ne zmorem brez Tvoje opore.Daj mi, da bom sejal mir.Ne zadržuj se ob mojih grehih, kadar ponujam delitve.Ničesar namreč ne morem storiti brez srčnosti, ki edina pomirja.Daj mi voljo do pravičnosti in ljubezni.Ne mudi se ob mojih napakah, ki se porajajo iz nezvestobe.Nič dobrega ne nastaja, kadar mi primanjkuje ljubezni in nisem pravičen.Daj mi zdravje, da bo moje zemeljsko delo pričalo o zmagovitem.Ne odpiši me, kadar se spozabim in črpam moč telesa za svetne užitke.Nič koristnega namreč ne prinašam drugim, ko sem oropan življenjske sile.Blagohotno se ozri name, Jezus, ko deliš nebeški blagoslov.Vem, da ga nisem vreden, a  brez njega nimam življenja.Sprejmi me v svoje srce, ko zbiraš prijatelje, da služijo Tvojemu imenu.Vem, da ne zaslužim te časti, a brez nje se, kot izobčenec, pogrezam.Varuj me pred vsem slabim, ko sile pekla zalezujejo žive.Vem, da nimam zanesljive kreposti, a brez Tvojega varstva sem izgubljen.Daj mi, Gospod, življenje.Kajti samo za življenje se splača živeti.Za nič drugega, ker je vse drugo manj od te resničnosti.

(...)

Z OČMI SRCA

Z očmi srcaGledamo, pa ne vidimo.Sicer ni nič narobe z našimi očmi, ki zaznavajo vse okoli sebe in vidijo daleč in globoko.Prepoznavajo oblike sveta, črke na potiskanem papirju, barve neba, vendar se jim ne izrisuje bistvo.Če namreč ne gledamo z očmi srca, nismo videli ničesar.Nismo videli brata ob sebi, ki potrebuje pomoč.Prezrli smo proseče obraze, ki nas obdajajo.V družbo, ki je razklana, ne prinašamo miru, ampak ostajamo nemi opazovalci obremenjenih razmerij.Ne vidimo Boga ne njegove nenehne navzočnosti v svetu.Ne znamo razbrati življenjskih znamenj, ki nam govorijo, naj se spreobrnemo.Vztrajamo na okopih samovšečnosti.Polni smo vsakršne domišljavosti in nečimrnosti.Če ne gledamo z očmi srca, ne vidimo svoje majhnosti.Ne znamo izmeriti lastnega pomena v odnosu do Večnega.Mislimo, da smo enaki Bogu, ne pa usodno odvisni od Njega.Šele z Jezusovo odrešenjsko ponudbo smo namreč postali ljudje.In poveličana bitja prihodnjega veka.Če ne gledamo z očmi srca, ne gledamo na življenje z vidika Odrešenika.Zavračamo silo ponižnosti in moč usmiljenja.Ograjujemo se od zdravilnih učinkov, ki jih prinaša dobrota.V darovanju vidimo nesmisel, ne pa vzorec za graditev trajnega občestva.Šele ko gledamo s srcem, vidimo in spoznamo.Svoj svet pridružujemo nebeškemu in pred nami se odpira prostor resnice.

pripravlja: Marko Čuk

Zgodbe o upanju ob izgubi najdražjih (PONATIS 2022)

V knjigi so nove (pa tudi nekaj že znanih) pripovedi upanja ob slovesu naših najdražjih. V prvem delu se sprašujejo in odgovarjajo na vprašanje, kaj bo ostalo, ko se konča zemeljsko bivanje naših dragih? ... Le tisto, kar smo združili s Kristusovo ljubeznijo - ljubezen in njena dela bodo ostala, moramo se samo prepustiti bitju, ki nam želi dobro. Pomembno je, da smo blizu ljudem v preizkušnji, da dajemo upanje, jih krepimo v zavesti, da je Jezus prinesel pravo luč življenja ...
Kaj pa zdravilo za žalost, tolažba, kako nam odgovarja in kaj svetuje knjiga? Potrebno je iti skozi obdobje žalovanja, ko umre ljubljena oseba, le Bog pa je gospodar življenja, ki ga daje in jemlje ... vera je čudovita tolažba in moč v času izgube najbližjih, saj nam pomaga, da žalujemo z upanjem v srcu, z upanjem, da se bomo s pokojnimi nekoč srečali.

o knjigi

»Večkrat me kdo vpraša, katero knjigo bi priporočila, da dajo prijatelju ali znancu, ki žaluje. Prav nobene knjige tako ne priporočam. Samo osebni stik in poslušanje. S to knjigo zgodb pa je malo drugače. Upala bi si jo dati vsakemu žalujočemu. Lahko jo odpre kjerkoli. Vse zgodbe v knjigi pa so zgodbe konkretnih ljudi. ... V knjigi se mi zdijo izredno dragoceni citati iz Svetega pisma in vsa navedena mesta v Svetem pismu, kjer je govora o žalovanju. Vse to je lahko ljudem v veliko pomoč. Sveto pismo je sploh neizčrpen vir bogastva zgodb konkretnih ljudi, ki so o svojem življenju razmišljali v luči vere.« (Metka Klevišar)

iz vsebine

Obrisal bo solze z njihovih oči in smrti ne bo več ...
Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.«
Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: »Glej, vse delam novo!« Rekel je tudi: »Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!« (Raz 21,1-7)

Dejanje vere je, da ‘skočimo’ v negotovost, da se vržemo v temo, ker vemo, da bomo pristali v objemu neskončno ljubečega Očeta. Samo v tej zavesti smo sposobni negotovih korakov in velikih tveganj.

Znamo ‘pomagati jokati’ ljudem – jim biti blizu v njihovi bolečini, preizkušnji? Koliko ljudi se boji stopiti k človeku, ki trpi. »Kaj bomo delali?« rečejo. Nič. Samo stopimo k njim in jim bodimo blizu. V neki šoli je eden izmed otrok vedno nosil s seboj dva robčka. Učiteljica ga je nekoč vprašala, zakaj. »Enega, da si obrišem nos, drugega pa imam za brisanje oči tistih, ki jočejo.«
Koliko robčkov nosimo s seboj mi?

Molitev
Gospod Bog, zavedamo se,
da imajo občutki velik vpliv na nas.
Pomagaj nam,
da bomo njihovi gospodarji,
ne pa njihovi sužnji.
Zdi se nam, da ti nismo všeč
zaradi naših molitev,
ampak po tem, kako se počutimo
med molitvijo.
Mislimo si, da smo svetniki,
ko se počutimo svetnike,
in grešniki, ko se počutimo grešnike.
Najbrž pa je prav narobe res.
Vemo, da se trenutki,
ko ne moremo ukazovati svojim občutkom.
Večkrat nemočni opazimo,
da morejo drugi ljudje
bolj nadzorovati svoja čustva,
kot to zmoremo mi.
Laže si ukažejo, da jočejo,
smejejo, ljubijo, sovražijo.
Okrepi nam razum in voljo,
da nas ne bodo nosila ta čustva.

Zgodba: Ljubezen do konca
Zgodba govori o indijanskem plemenu, ki živi v bližini niagarskih slapov. Vsako leto so možje iz plemena metali žreb, da bi izbrali mladenko, ki bi jo žrtvovali kot ‘nevesto slapov’. Nekega leta je žreb zadel najmlajšo in najljubšo hčerko starega plemenskega poglavarja. Novico je sprejel, ne da bi trznil, ko je sedel v šotoru in kadil pipo. Bližalo se je usodno praznovanje. Iz debla so izdolbli čoln in ga pobarvali v belo. Dekle so položili v čoln skupaj z dragocenimi  predmeti. Štirje možje so potem porinili čoln v vrtinčasto reko tako daleč, do koder so si upali iti. Nato so se vrnili na breg. Ko so ljudje gledali, kako se neznatno plovilce bliža smrtno nevarnim slapovom, so na drugem bregu reke zagledali drug kanu. Ko se je približal, so v njem spoznali starega poglavarja. Hitro, kolikor je mogel, je veslal proti čolnu z mlado žrtvijo. Ko je prispel do nje, se je oprijel njenega čolna. Z zadnjim ljubečimpogledom sta skupaj odšla med slapove.

Naše lastno trpljenje nam pogosto onemogoča, da bi vstopili v svet trpljenja drugih ljudi. Za nas bo velikokrat zdravilno, da pokažemo sočutje z drugimi. Sočutja ne moremo doseči, ne da bi ‘stopili’ v trpljenje drugih. Drugega ne moremo tolažiti, če ne stopimo v njegovo trpljenje in sami nismo okusili trpljenja na lastni koži. Če sami nismo nikoli jokali, ne moremo brisati solz drugih. Če sami nismo bili nikoli v temi, ne moremo drugim pokazati poti iz nje.
Rane drugih nam morejo pomagati, da ozdravimo naše lastne. V tem duhu lahko razumemo besede iz pisma apostola Petra: »Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni« (1 Pt 2,24). Kristus je moral biti ranjen, da razume naše rane. Bil je ranjen, da bi mi lahko ozdraveli.

Na smrt se je treba pripraviti ... na dolgo zadnje potovanje ... zato moramo biti čuječi ... vsak človek razmišlja o svoji prihodnosti. Mora si postavljati vprašanja: “Kaj potem?” Tudi vprašanje o zadnjem ‘potem’. Človek, ki si tega vprašanja ne bi postavljal in ne iskal odgovorov nanj, bi osiromašil svoje življenje. Človekov odnos do življenja je v veliki meri odvisno od tega, kakšen je njegov odnos do«zadnjega potem«.

pripravlja Marko Čuk