Na največji krščanski praznik, ko je Kristus vstal od mrtvih, in v njegovem vstajenju najde človek povsem novo luč, ki mu pomaga, da si utira pot skozi gosto temo ponižanj, dvomov, obupovanja in preganjanja ... poglejmo v Zakladnico modrosti (razprodano) in si preberimo nekaj modrih misli o vstajenju, ...

VSTAJENJE

Sina človekovega bodo ... bičali in umorili, in tretji dan bo vstal. (Lk 18,33)

Kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, smo tudi mi stopili na pot novosti življenja. (Rim 6,4b)

Povej nam, Marija, / kaj si videla na poti? / Grob Kristusa živega / in slavo sem videla vstalega. (Pesem slednica Žrtvi velikonočni)

Govorica križa in smrti je dopolnjena z govorico vstajenja. V vstajenju najde človek povsem novo luč, ki mu pomaga, da si utira pot skozi gosto temo ponižanj, dvomov, obupovanja in preganjanja. (sv. Janez Pavel II.)

Vstajenje da vsem resnicam, ki jih je Jezus učil in razodel, pečat Božje resničnosti. Kristus je vstal, s tem je pokazal svoje Božje poslanstvo. (Gregorij Rožman)

Z vstajenjem postane naše življenje razodetje, poveličanje, odrešenje. (Miha Žužek)

Zveličar naš je vstal iz groba, vesel prepevaj, o kristjan! * Premagana je vsa hudoba, * rešenja tvojega je dan. (Blaž Potočnik)

Vstajenje je dokončna zmaga. Brez tebe, Kristus, se rodimo, da umrjemo; s teboj umrjemo, da se prerodimo. (Miguel de Unamuno)

Luč je in Bog je, radost in življenje! / Svetlejši iz noči zasije dan, / življenje mlado vre iz starih ran / in iz trohnobe se rodi vstajenje. (Ivan Cankar)

Vsak kristjan, ki mu je dana vera v Jezusovo vstajenje, si lahko reče, da se mu je prikazal Vstali. Prikazal neviden, v globini tistega ja, ki ga izreka v Veri. (Alojz Rebula)

Minil je dan trpljenja, aleluja! * Prišel je dan vstajenja, aleluja! (velikonočna pesem)

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZGODBE ZA VESELJE DO ŽIVLJENJA (zbirka Zgodbe za dušo 14), zbral in uredil: Božo Rustja, 144 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 8,90 €, s kartico zvestobe: 8,01 €

Ko so žene na velikonočno jutro šle k Jezusovemu grobu, jih je skrbelo, kdo jim bo odstranil veliki kamen, ki je bil zavaljen pred vhodom v grob.
Neki mlad mož se je skregal z očetom in z njim več let ni govoril, čeprav sta živela dokaj blizu. Bil je edinec, mati je zapustila družino in tako je oče živel sam. Njegov svet je postajal vsak dan manjši in temnejši. Ni bil še mrtev, na neki način pa je že bil v grobu.
Sin v zgodbi se ni zavedal, da bi lahko odvalil kamen od očetovega groba. S prijazno besedo ali dejanjem bi ga lahko osvobodil groba osamljenosti in obupa. S tem bi pomagal tudi samemu sebi. Ne moremo osvobajati drugih, če ne osvobajamo sebe.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2021), 69.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 44.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Zgodbe … sejejo upanje, kažejo novo pot, vlivajo pogum. In zdaj, zbrane v novi zbirki, vzbujajo veselje do življenja! Ne ne, ne gre za puhlo vzhičenost ali kratkotrajno pretirano očaranost. Božo Rustja je pod tem naslovom iz svoje bogate zbirke odbral zgodbe, ki nas opomnijo, da so za pristno veselje potrebni služenje, odkrivanje notranje sreče, molitev in ljubezen v družini, prav tako odpuščanje, usmiljenje in trdna odločenost, da živimo za nekoga. Tudi te zgodbe nam pomagajo, da ob njih osebno rastemo, predvsem pa nas želijo voditi do resničnega navdušenja nad življenjem, ki nam je dano. Že štirinajstič povedano in zapisano tako, da pritegne in pusti v človeku sled," je na platnicah knjige zapisal Božo Rustja, ki je zgodbe prevedel, zbral in uredil.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Postni čas je priprava na noč vseh noči, na sveto veliko noč. Sam si ne morem predstavljati velikonočnih praznikov brez praznovanja vigilije. Med velikonočnimi prazniki sem petindvajset let vodil duhovne vaje za mladino in mlade smo vedno uvedli v liturgijo te svete noči. Za vse je bil to izreden dogodek. Vem, da danes ne morem več obnoviti teh noči s takšno intenzivnostjo. Ampak vsako leto znova se takšen, kakršen pač sedaj sem, z vsem, kar me trenutno zaposluje, prepustim tej dolgi noči, saj naši liturgični obredi trajajo od 22.45 do 1.45. In globoko zaupam, da se vsako leto na nov način zgodijo v meni odrešitev, sprememba in osvoboditev.
Vigilija se začne s temo. V cerkvi je temno, verniki doživljajo zunanjo temo kot podobo za svojo notranjo temo. Zavestno doživljajo temačnost svojega srca, dokler v njem ne zagori velikonočna sveča. Šibko luč ene sveče po trikratnem petju “Lumen Christi – Deo gratias” (“Kristusova luč – Bogu hvala”) ponesejo do vseh vernikov. Nato postavijo velikonočno svečo na svečnik in jo slovesno pokadijo, duhovnik pa zapoje skrivnostni spev Exultet: to je Hvalnica velikonočni sveči, ki slavi v podobi sveče Božje odrešenje in osvobajajoče delovanje Jezusovega vstajenja. V podobah Stare zaveze je vigilija prikazana takole: »To je noč, ko si naše očete, Izraelove sinove, nekdaj iz Egipta izpeljal in jim skozi Rdeče morje dal iti kakor po suhi poti. To je torej noč, ki je s svetlobo ognjenega stebra pregnala temo grehov. To je noč, ki nocoj po vesoljnem svetu rešuje teme greha in hudobije sveta tiste, ki verujejo v Kristusa, jih posvečuje v Očetovi ljubezni in jih združuje v občestvo svetih.« Med poslušanjem te čudovite hvalnice držimo v rokah goreče sveče in luč se lahko razlije v vso temino našega srca, zasije pa tudi na ves svet, da bi prav vse razsvetlila velikonočna luč.

Nato si vzamemo čas za štiri berila iz Stare zaveze, v katerih je že napovedana velikonočna skrivnost:

• Prvo berilo je zgodba o stvarjenju. Bog je videl, da je vse zelo dobro, da je bilo vse lepo. V luči velikonočne sveče smemo občudovati lepote stvarstva, saj je bilo z Jezusovim vstajenjem ponovno vzpostavljeno to, kar je bilo zamišljeno na začetku.
• Z drugim berilom, Abrahamovo daritvijo, imajo mnogi težave. Kako lahko Bog Abrahamu ukaže, naj mu daruje sina? Toda aktualnost tega berila začutimo, če si predstavljamo: ni ukazal Bog Abrahamu, naj mu daruje sina, ampak je Abrahama k temu prignala njegova podoba Boga – naj žrtvuje sina na oltarju svoje skrajne strogosti ali na oltarju svojih malikov. Liturgija pa vidi v tej zgodbi skrivnost Jezusove smrti za nas.

Toda ne smemo si predstavljati, da je Bog svojega sina žrtvoval, podaril nam ga je iz ljubezni, prepustil ga je ljudem in s tem tudi tvegal, da ga ubijejo. V tem slutimo skrivnost ljubezni, ki ni mislila nase, ko nam je podarila življenje.

• Tretje berilo nam pripoveduje o izhodu iz Egipta in prehodu skozi Rdeče morje. V tem prehodu je že zgodnja Cerkev videla podobo Jezusovega vstajenja in našega krsta. Krščeni smo po Jezusovi smrti in njegovem vstajenju. Ta zakrament nas osvobodi vseh notranjih sovražnikov, skupaj z “vozovi in konjeniki” jih zalije morje, sami pa lahko odidemo v svobodo.
• Četrto berilo iz preroka Izaija (Iz 54,5–14) nam opisuje odrešitev po Kristusu kot izraz Božje ljubezni. Božjo ljubezen primerja z ljubeznijo moža do njegove mladostne ljubezni. Bog nas ni pozabil. Usmilil se nas je z večno zaobljubo. In ob vstajenju svojega Sina nam obljubi, da se ta zaveza miru ne bo zamajala in da nas ne bo dosegla groza stiske.

Po obredni molitvi zapojemo velikonočno kesanje (Kyrie) in z njim pozdravimo Vstalega. Ponovno zapojejo orgle ob Slavi: z veličastno melodijo in pesmijo se po dveh dneh ponovno oglasijo. Ob mogočni Slavi se prižgejo vse luči, tako da nenadoma sredi noči postane svetel dan. Po berilu iz Pisma Rimljanom, kjer nas Pavel spominja na skrivnost našega krsta, oznani duhovnik veliko veselje z velikonočno Alelujo. Po štiridesetih dneh ponovno prvič zazveni ta vzhodni napev. Plaho išče velikonočna Aleluja svoje tone: v treh spevih se vsak začenja z višjim tonom, dokler se ne konča v najvišjem veselju.

Evangelij nam oznanja prvo srečanje žena z vstalim Kristusom. Tudi nam oznanjajo žene: »Ni ga tukaj. Obujen je bil, kakor je rekel!« (Mt 28,6). Žene so prve srečale Vstalega. Možje s svojim racionalnim razmišljanjem težko sprejemajo skrivnost vstajenja. Potrebujejo žene, ki zaupajo svojemu srcu. In srce ve, da ob skrivnosti rojstva obstaja tudi skrivnost vstajenja, kjer življenje premaga smrt, kjer je ljubezen močnejša od smrti. Tako nam želijo žene prinesti oznanilo vstajenja in nam odpreti tisti ženski kotiček naše duše (nas povežejo z ‘animo’), ki nosi v sebi notranjo slutnjo vstajenja.

Po pridigi blagoslovi duhovnik vodo: ali kot krstno vodo, če je v tej noči tudi krst katehumenov, ali kot velikonočno vodo, ki si jo verniki odnesejo domov. V molitvi nad vodo se spomnimo vseh zdravilnih učinkov, ki jih je Izrael izkušal:

• voda, ki nam poteši žejo;
• ki nas očisti vse kalnosti;
• živa voda, ki nas poživi in obnovi;
• in končno voda, s katero je bil Jezus krščen v Jordanu in nas spominja na naš krst.

V nekaterih okoljih še srečamo navado, da se z velikonočno vodo dotaknejo oči, da bi lahko povsod videli skrivnost vstajenja: v razbohoteni naravi, v obrazu človeka, v preprostih doživetjih našega vsakdana, kot so vstajanje, umivanje in obroki ob družinski mizi.
Po obnovitvi krstne obljube sledi evharistija, ko med obhajilom zavestno sprejmemo telo vstalega Kristusa. V tej moči lahko vstanemo iz groba svojega strahu, iz groba obupa, iz groba prazne rutine – da bi si upali živeti. Grob, v katerem bi najraje kar obležali, lahko pomeni marsikaj:

• To je najprej grob, ko se umaknemo kot gledalci. Pri vsem, kar se dogaja, ostajamo gledalci. Nismo pripravljeni vstati, prevzeti odgovornosti, nastaviti glave – da drugi ne bi bili križani.
• Grob ponazarja tudi vlogo žrtve, s katero se enačimo. Vedno znova smo žrtev žalitev in ponižanj. Toda ne smemo ostati vedno žrtve, saj tako nehote postanemo storilci, kakor nas uči psihologija. Vstajenje pomeni, da vstanemo iz svoje vloge žrtve, se od nje poslovimo in se spoprimemo z življenjem.

Vstajenje, ki ga to noč praznujemo, pomeni za naš vsakdan vstajenje iz različnih grobov, v katere smo se zavlekli. Naše vstajenje se mora konkretno pokazati, tako da gremo prebujeni z budnimi očmi v svoje življenje in postanemo odkrito pravični do sebe in do ljudi okoli nas.

Jezus je vstal od mrtvih. Tako nam njegovo vstajenje podarja upanje, da tudi mi po smrti ne bomo padli v temo, ampak bomo vstali v Božji ljubezni. Jezusovo vstajenje nam odvzame strah pred lastno smrtjo. Jezus, ki je v svojem vstajenju pretrgal vse verige, ki so ga vezale na grob, nas bo rešil tudi verig naših grehov in notranjih potlačitev, da bomo z njim našli v zaupanju pot do Boga. Tako je razumel vstajenje Pavel v Pismu Hebrejcem. S smrtjo na križu je Jezus vstopil v svetišče, v presveto. »Po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso.« (Heb 10,20). Jezus je šel za nas kot “začetnik in dopolnitelj vere” (Heb 12,2) v Božje nebeško svetišče, v veličastvo nebes, da mu lahko z vsem zaupanjem sledimo. Smrt bo po vstajenju tudi za nas vstop v nebeško svetišče. Jezusovo vstajenje nam podarja upanje na večno veličastvo. V upanju imamo že sedaj “varno in zanesljivo sidro duše, ki sega v notranjost, za zagrinjalo, kamor je za nas kot predhodnik vstopil Jezus” (Heb 6,19–20a). Jezusovo vstajenje, ki ga praznujemo na veliko noč in vsako nedeljo znova, je za nas to sidro, ki ga imamo že sedaj v sebi in s katerim smo že sedaj zasidrani v Božjem nebeškem svetišču, ki nas v naši smrti in vstajenju pričakuje za večno.
Velika noč ni omejena le na liturgično praznovanje. Želi spremeniti tudi naše vsakdanje življenje. Tako imamo blagoslov velikonočnih jedi: mesa, jajc, hrena in kruha. Naši družinski obroki naj bi odsevali nekaj skrivnosti vstajenja.

• Jedi ponazarjajo krepčilno, zdravilno in obnavljajočo Božjo moč, ki je z vstajenjem postala občutna za vse nas.
• Naša skupnost pri mizi nadaljuje velikonočni obrok, ki ga je Jezus imel po vstajenju s svojimi učenci.
• Nekoč so veliko noč proslavljali s plesom; življenje, ki je v vstajenju strlo vse okove, naj zlomi tudi okove, ki nas tolikokrat držijo v nemoči, kot so predsodki, blokade in negotovost.

Upam, da vas je postni čas pripravil na sveti velikonočni praznik, in vam želim, da ta živost, ki jo rojeva vstajenje, v petdesetih dneh velikonočnega časa prodre vedno globlje v vas in da zajame vsa področja vašega telesa in duha. Naj velikonočni čas postane za vas rodoviten, da se bo vaše življenje vedno bolj poglabljalo.

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Velika sobota je dan tišine. Čez dan ni nobene liturgije, menihi pojejo samo molitve ob uri. V psalmih meditirajo o tem, kako Jezus leži v grobu, ves svet bi se naj ustavil v molitvi pred veliko skrivnostjo: Bog je mrtev. Jezus ni samo umrl, ampak je bil tri dni mrtev. V svoji smrti je sestopil v kraljestvo smrti. Na ta dan bi nas naj spremljale tri teme: tišina, grob in sestop v kraljestvo mrtvih.
Večina izkoristi veliko soboto za pripravo na veliko noč. Ampak bilo bi dobro, če bi si vsaj dopoldne vzeli čas za tišino.

• Pojdimo k Božjemu grobu in poiščimo čas tišine, ko ne bo blagoslova velikonočnih jedi.
• Lahko doma beremo ali poslušamo kaj o skrivnosti velike noči.
• Ali pa preprosto sedimo v tišini in prisluškujemo temu, kar nam ta tišina podarja – in vse to podržimo pred Boga, da njegov Duh spreminja vse naše misli in občutke.
• Lahko opravimo tudi sprehod v tišini – tudi to odgovarja razpoloženju dneva tišine.

Grob, v katerem je Jezus ležal tri dni, nas želi povabiti, da pokopljemo tisto, kar nas ovira v življenju:

• Lahko pokopljemo stare zamere in se odpovemo temu, da bi jih še naprej uporabljali kot očitke proti drugim ali kot izgovor, da nismo potrebni vstajenja.
• Prav tako lahko pokopljemo stare življenjske vzorce, ki jih vlačimo s seboj kot balast: to je lahko naš perfekcionizem ali pa obsedenost s tem, da vedno iščemo krivdo pri sebi, ali pa tendenca, da bi sebe vedno poniževali.
• Pokopljemo lahko tudi konflikte, ki jih nosimo s seboj.

Vse to lahko pokopljemo in pustimo v Jezusovem grobu. Lahko tudi napišemo, kaj bi radi pokopali. In potem listič zažgemo in pepel zakopljemo v zemljo. Lahko pa zakopljemo listič pod drevo, ki naj iz njega dobiva moč.
Podobo spusta v kraljestvo mrtvih so posebej ljubili cerkveni očetje z Vzhoda. Jezus se je tako spustil do pratemelja sveta, da bi od tam prežel ves svet s svojo odrešujočo ljubeznijo. Tako se nas je že, hočemo ali nočemo, v globini naše duše dotaknila ljubezen Jezusa Kristusa, ki je premagala smrt in spremenila pratemelj sveta, osnove našega mišljenja in čutenja. Kraljestvo senc, v katerega je Jezus sestopil na veliko soboto, lahko razumemo tudi kot senčno kraljestvo naše duše. Vsak človek ima v sebi takšno senčno kraljestvo, v katerem se skriva vse, česar sebi ne upa priznati, kar je odrinil in potlačil. Prehoditi veliko soboto tudi pomeni, da s Kristusom sestopim v lastno dušo, v njena brezna. To je nekaj povsem drugega, kot je psihološko raziskovanje moje duše. S Kristusom se spustim zavestno v globino svoje podzavesti. Predstavljam si, da postanejo svetle vse podobe, ki so skrite v globini moje duše, saj jih razsvetli Kristusova ljubezen, tako da mi ni treba imeti več strahu pred temo in kaosom v moji notranjosti. Vse, tudi globine moje duše, je prežeto z njegovo ljubeznijo.
Vzhodna cerkev ljubi podobe Jezusovega sestopa v kraljestvo mrtvih. Njihove velikonočne ikone predstavljajo Jezusa, kako se spušča k mrtvim, jih prime za roko – in se z umrlimi ponovno dvigne k luči. Tako si lahko predstavljam, da se Jezus dotakne z roko odmrlega in otrplega v meni in vse vodi v življenje in luč, da lahko po njem vse v meni živi.

Osebne vaje
Poglobi se v to podobo:

• Pri vdihu teče z Jezusovo molitvijo (»Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.«) njegova ljubezen v tvoje srce in ga ogreje.
• Pri izdihu sestopi Kristus s teboj v globino tvoje duše, da bi vse temno v tebi osvetlil in vse otrplo priklical v življenje.
• Z dihanjem vedno znova ponavljaj Jezusovo molitev, dokler ne boš občutil, da je vse v tebi prežeto z Jezusovo ljubeznijo, osvetljeno in spremenjeno.

Zapiši vse, kar bi rad pokopal ali kar bi rad vrgel v velikonočni ogenj, da te po veliki noči ne bo več težilo: stare konflikte, prizadetosti, predsodke, tuhtanja, življenjske vzorce, ki te ovirajo in mrtvičijo, in stare naveze, ki ne držijo več. Nato pokoplji ta listek ali pa ga vrzi v velikonočni ogenj, ob katerem se bo prižgala velikonočna sveča.

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Življenje je lepo, Gospod;
in rad bi ga utrgal nekako tako,
kot nabiramo cvetje v pomladnem jutru.
Prav dobro vem, moj Gospod,
da cvetje požene iz tal šele po koncu
dolge zime, med katero je vladala smrt.

Oprosti mi, Gospod,
da ne verujem dovolj v pomlad življenja,
da se mi življenje prepogosto zdi
kot dolga zima, ki ne neha žalovati
za odpadlim listjem in cvetjem, ki ga ni …

Vendar pa z vsemi močmi
verujem v tebe, Gospod,
toda ob tvojem grobu se spotaknem,
čeprav vidim, da je prazen.
In ko mi apostoli današnjih dni
oznanjajo, da so te videli živega,
sem kot Tomaž: čutim potrebo,
da te vidim in da te otipam.

Iz vsega srca te prosim,
Gospod, daj mi dovolj zveste ljubezni,
da bom upal v pomlad
trdneje kot v zimo,
da mi bo izza smrtnih senc velikega petka
sijala vera v zmagoslavno jutro Vstajenja.

Da, Gospod, življenje je lepo,
kajti tvoj Oče ga ustvarja.
Življenje je lepo, kajti ti
nam ga znova daješ, ko ga izgubimo.
Življenje je lepo, ker je to
tvoje Življenje, darovano za nas.

M.Quoist, Molitev: v: Ognjišče 4 (2001), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Razmišljanja ob novi upodobitvi križevega pota v žup. cerkvi sv. Lovrenca na Stranicah (2020), ki je delo akad. kiparja Viktorja Gojkoviča. Umetniško sveža reliefna upodobitev v umetni glini z minimalno barvno poslikavo omogoča molivcu vstopiti v doživljanje Jezusa na poti na Kalvarijo. Ta pot boja med Dobrim in zlom nam sporoča, da Jezusova pot s križem ni le pot strašnega trpljenja, ampak tudi pot ljubezni, ki pripelje v prazen grob. V knjižici je tudi kratka predstavitev podob in nekaterih podrobnosti, ki lahko pomagajo bolj doživeto moliti. (nekaj misli spodaj)

Gospod, stojim na začetku tvoje poti trpljenja. Želim zreti (kontemplirati) tvojo bolečino in se pustiti dotakniti tvojemu Božjemu usmiljenju, kajti ti si obličje Očetovega usmiljenja, ki se je utelesilo med nami. Želim si, da bi me tvoje odrešenje preželo v vsej celovitosti. Pokaži mi nov slog življenja in mi ga pomagaj zaživeti, slog, ki izhaja iz tvojega križevega pota; iz tvojega trpljenja iz ljubezni do vsakega človeka. Prebudi pri molitvi tega križevega pota mojo duhovno domišljijo in z njeno pomočjo prebudi v meni živ spomin nate. Tako živ, da me bo povezal s teboj, s tvojo človeško in Božjo resničnostjo. Vznemiri me s svojo križano ljubeznijo. Hodiva skupaj z brati in sestrami, sinodalno, to pot tvojega križevega pota. Naj notranje doživim tvoj križev pot in se pustim vneti tvoji Božji ljubezni! (iz vsebine)

Križev pot v župnijski cerkvi sv. Lovrenca na Stranicah
Akademski kipar in restavrator Viktor Gojkovič je oblikoval križev pot za župnijsko cerkev sv. Lovrenca na Stranicah (l. 2020). Uporabil je kremenit (»umetna glina«, keramični prah) v barvi teracote. Podobe križevega pota so izredno harmonično – tako barvno in po izrazu kot po velikosti – umeščene v sakralni prostor straniške župnijske cerkve.

Na upodobitvah križevega pota izrazito izstopata Kristus in križ; vse drugo ostaja obrobno. Kristus je bel, čist in brez vsake sence – povsem Božji, ves v Svetem Duhu, križ skoraj črn. Na križevem potu si jasno stojita nasproti bela in črnorjava – Kristus, Bog, in trpljenje, zlo.
(...) Na ploščah križ dosledno ni upodobljen v celoti: v duhu ga vidimo, kako sega preko njihovega roba. Torej sega k nam, v naš svet, v naš prostor, v naše življenje: s tem nam križev pot sporoča, da Kristus naše življenjske križe spreminja v svojega in postajajo orodje odrešenjske ljubezni … Torej Kristusov križ postaja del našega križa in naš življenjski križ postaja del Kristusovega križa. Pri križevem potu smo
navajeni reči, da mi pomagamo Kristusu nositi križ – v resnici nam On pomaga nositi naše križe.
Opazimo lahko tudi, da Jezus na vsaki postaji drugače objema križ: enkrat z eno roko, drugič z drugo, pa spet z obema, enkrat z ene strani, drugič z druge ... Trpljenje ima veliko obrazov in vsako obliko trpljenja vsak človek sprejema na svoj način; pa tudi isto trpljenje moramo vsak dan na novo sprejeti in nositi kot nekaj novega.

Povabljeni smo, da v podobah odkrijemo kaj novega; nekaj samo nam namenjenega, in to prav v tistem trenutku našega življenja. Zmeraj nam bo povedal kaj novega, kaj izzivalnega … Vedno pa bo njegovo končno sporočilo, da belo premaga črno, ljubezen sovraštvo, življenje smrt … Na koncu zmaga Bog. Zato se zadnja postaja, polaganje Jezusa v grob, z veliko bele, nadaljuje v prezbiterij na župnijski oltar … kjer se pri vsaki evharistični daritvi posedanja Jezusova zmaga nad smrtjo v njegovem vstajenju in se s to Skrivnostjo hrani občestvo Božjega ljudstva ter raste kot Kristusovo skrivnostno telo.
Naj vsakega molivca križevega pota napolni zavest, da je križev pot pot ljubezni, celo pot Ljubezni.

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige Andrea Schwarz: ODVALIMO KAMEN, KI NAM ZAPIRA POT V ŽIVLJENJE 160 strani, 12 x 20 cm, trda vezava;

* * *  Prelistajte    * * *  Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 6,95 €; s kartico zvestobe: 6,26 €

Naše upanje je umrlo. V Jezusovem življenju je bil veliki petek. Bog nam je z vstajenjem podaril večno življenje, a s tem nam ni odvzel velikega petka. »Vse svoje velike petke moramo sprejeti, pomembni so za nas. Naša vera, naš Bog nas ne obvaruje pred velikimi petki našega življenja – ampak jih deli z nami. Sam Jezus prihaja v naše velike petke trpljenja – pa ne samo en dan v letu, ampak 365 dni – in če je prestopno leto, tudi 366 dni, če je potrebno. Usmiljen je z nami, z menoj – moj veliki petek vzame na svoje rame, deli ga z menoj, ne pusti me samega na tleh, v blatu. On sam se poda v vso temo, doživlja bolečino, strah – in to deli z nami. Pozna vse moje zapuščenosti, samote, strahove, mojo nemoč! Ker je vse to izkusil na lastnem telesu, ker ve, kako se človek počuti. Pozna bolečine, solze, popolno zapuščenost. Res je, da nam teh temnih plati življenja ne more odvzeti, toda on sam sprejme nase največje trpljenje, da bi nam bil blizu.«

IZZIV:
»Zgodovina se bo nadaljevala – življenje se nadaljuje. Ne zaključi se z velikim petkom. Ne v cerkvenem koledarju – in ne v mojem življenju. Veliki petek in velika noč sodita skupaj. In bojim se, da tisti, ki noče in ne želi doživljati velikega petka, ker za to ni razpoložen, ker pač ne sodi v njegov okvir, tudi velike noči ne bo prav doživel. Kajti če odvzamem temo velikega petka, bo velika noč malo manj žarela.«
Splača se iti pred grob v tišini velikega petka in velike sobote, splača se pasti čim bolj nizko z Njim, splača se negibno obležati. Globlje kot bomo padli, bolj žareči kristjani bomo na velikonočno jutro.
Poskusi!

M. Pezdir Kofol, Odvalimo kamen, ki nam zapira pot v življenje: (Mladinska priloga. Tema meseca), v: Ognjišče 3 (2020), 60-65.

Misli upanja skozi postni in velikonočni čas
Avtorica knjige nas vabi, da se na začetku poti najprej skušamo zavestno odločiti, kaj v življenju resnično potrebujemo ... V tem smislu je namreč treba razumeti odpoved, post.  Kdor se poda na pot, se odpre za novo, v njem se vse spreminja. Odpreti se življenju pomeni iti v globino – spreminjati vrstni red, postavljati nove prioritete. Ko gremo v globino se ne smemo ustrašiti, dopustiti moramo, da se nas dotakne in tudi mi se moramo nje. Če upamo in zaupamo v svetlobo, se je treba večkrat pogrezniti tudi v temo - če verujemo v življenje, lahko sprejmemo tudi smrt

 izbira in pripravlja: Marko Čuk

Ognjišče je za veliko noč (2020) pripravilo poseben pirh - knjigo o Francu Boletu - ustanovitelju Ognjišča, založbe, radia .... Pred 57 leti (velika noč 1965) je za podobno (tiskano) darilo poskrbel takrat mladi postojnski župnik Francelj, ki je (skupaj s koprskim kaplanom Bojanom Ravbarjem), vernikom v Postojni in v Kopru ponudil - Farno ognjišče. 18. februarja 2020     se je Franc Bole od nas nenadoma poslovil in v spomin nanj in njegovo delo smo pripravili knjigo spominov.
Knjiga Franc Bole uresničevalec evangelija predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo ... Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode ...

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je oče Franc skupaj z očetom Bojanom in očetom Silvestrom dal krila župnijskim oznanilom in župnijskim domačim ognjiščem, dal krila mladini in mladinskim skupinam, dal krila veroučnim skupinam in počitniškim pohodnikom. Duh, ki veje, kjer hoče, je razpihal vonjave Cerkve in cerkvenega življenja, preplavil srca mladih in odraslih, odpihnil strah in zagrenjenost, in napolnil vso deželo in vsa njena srca! Nastalo je najprej Farno Ognjišče, ki je hitro preraslo v mladinsko revijo Ognjišče, ki se ji je kmalu pridružila Založba Ognjišče. Pisatelji in pesniki in prevajalci in uredniki so se vrgli na delo in število pisnega gradiva je raslo kot gobe po dežju in naklade in zbirke so hitro začele presegati vsa pričakovanja in vsa načrtovanja.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je odprl svoja usta in začel oznanjati skrivnosti starodavnih časov z govorjeno besedo ... tako, da je ustanovil Radio Ognjišče, ki je s svojo bližino in svežino hitro osvojil srca poslušalcev in s celotnim svojim sporedom, s svojim odnosom do poslušalcev in do sveta, do države in do Cerkve, do človeških in krščanskih vrednot, ki jih brani, z glasbo, ki jo predvaja, s pogovori, ki jih pripravlja, s prenašanjem obredov in različnih verskih in drugih prireditev, z ocenami in presojami, ki jih izraža, je sol in kvas v Cerkvi in v družbi na Slovenskem.

Pravilno je razumel in vzel zares naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!« (Mt 5,16) ... in začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Predal dobrote, ki je želela pomagati ljudem v vseh različnih stiskah, in se je hitro razrasla in obogatila še pod drugimi nazivi ter se ob osamosvojitvi preimenovala v Slovensko Karitas. Med najbolj znane karitativne dejavnosti spada tudi njegova skrb za invalide in bolnike, ki jih je obiskoval in jih predstavljal v reviji Ognjišče. Zanje je organiziral romanje invalidov in bolnikov na Brezje, ki je z leti prešlo v nacionalno romanje invalidov, bolnikov in starejših. Prav tako je vsem znana njegova velika ljubezen do misijonarjev in njegova stalna skrb zanje v njihovih potrebah in preizkušnjah.

Vse to njegovo delo je bilo blagoslovljeno in rodovitno ... Vse svoje moči in svoje znanje je posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi, videl je cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili, neustrašno je oral ledino na številnih področjih; noč in dan se je trudil, da bi evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; koliko različnih preizkušenj, pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil ... vse življenje pa si je tudi prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti ... Pri vsem tem pa nikoli ni iskal samega sebe. Vodilo njegovega življenja in dela je bilo Jezusovo naročilo; “Iščite najprej Božje kraljestvo.” (Mt 6,3)

iz vsebine:

(iz mladih let)
V bogoslovskih letih je Franc veliko bral, zbiral je razno gradivo, knjige, ki mu bodo kasneje prav prišle. Pogosto je hodil v literarno knjižnico v bogoslovju, dve leti je bil tudi knjižničar bogoslovne duhovne knjižnice …

Spominjam se, da je mlajše bogoslovce navduševal, da smo brali leposlovje, napisali oceno, kratko vsebino in primernost za mladino, otroke, odrasle … Ja, že takrat je moral nekaj načrtovati. (Rafko Valenčič)

Iz časa bogoslovnega študija so znana tudi njegova počitniška ‘štopanja’ po Švici, Franciji in Belgiji. Takrat je bila Francija vzor v liturgični obnovi, imela je najbolj sodoben in prodoren verski tisk, med mladimi duhovniki je bilo zelo veliko novih pobud, navdušenja. Franc je bil prepričan, da bo tam našel veliko takega, kar mu bo prav prišlo, ko bo čez nekaj let začel delati kot duhovnik. Večkrat je povedal, da si je kot bogoslovec predstavljal, da bo “en župnik na eni župniji” in da bi bil srečen če bi imel: “en motor, pisalni stroj in dober tranzistor”.

Za Francijo sem se odločil, ker sem se v gimnaziji tri leta učil francoščine, in s sošolcem Pavlom Uršičem sva naredila načrt, kako se bova v Franciji preživljala z občasnim delom pri kakem kmetu, nekaj zaslužila, se učila jezika in lahko marsikaj novega odkrila. (Franc)

Toda iz Jugoslavije so v tistih časih na drugo stran ‘železne zavese’ spustili le redke in tako so Francu prve francoske počitnice ‘splavale po vodi’: ni dobil vize. Uršiču je uspelo in je odšel sam … Francu pa je posredoval veliko koristnih informacij: naslovov duhovnikov in naših izseljencev, ki so živeli v Franciji in so bili pripravljeni z veseljem sprejeti vsakega prišleka iz domovine. Da so se lahko kaj pogovorili ‘po domače’ in izvedeli kaj novega z ‘one strani’.

Drugo leto sem vizo dobil … šel najprej do Basla v Švici, potem pa naprej v Francijo, k francoskemu duhovniku v okolici Metza, pa k slovenskim sestram v Morestellu (blizu Lyona), ki so me poslale naravnost na duhovne vaje, med same francosko govoreče duhovnike. Da bi še bolj izpopolnil besedni zaklad, sem začel brati debel roman in se naučil praktično uporabljati tistih potrebnih ‘nekaj tisoč’ besed. (Franc)

Med temi potepanji po tujini je pri bogoslovcu Francu prišlo še do ene odločitve, da se bo kot duhovnik posvetil vzgoji mladine … zato je v svoje kovčke nabral veliko francoskih mladinskih revij in časopisov – in rojevalo se je novo veselje: kako zasnovati mladinsko usmerjen verski tisk. A najprej ga je čakalo mašniško posvečenje.

Uvidel sem, da si najbolj srečen takrat, ko nekaj narediš za druge. Še najbolj se spominjam duhovnih vaj kakšen teden pred posvečenjem … ko smo bili zbrani samo bodoči novomašniki … Takrat sem jih res doživel kot Božji klic, kot tisto dokončno odločitev, da se hočem darovati Bogu in ljudem. (Franc)

(kot župnik v Postojni)

Ob takem oznanjevanju in življenju po evangeliju se mi je odpiral nov svet, svet Božje ljubezni, kaj pomeni verovati in živeti po Jezusovih besedah. Tako nam ni bila odveč naloga, za katero nas je vedno prosil. Bil je neutruden – vsi smo prej omagali kot oče Franc. Tipkanje za Ognjišče, ciklostiranje prvih številk, pisanje prvoobhajilnih spominskih slik, zavijanje. Šla je noč, jaz v službo, punce v šolo itd., Francelj pa delat.
Čeprav sem se velikokrat z njim tudi sporekla (po naše skregala, oba sva bila “trmasta kraška osla”).
Njegovi pastoralni obiski po domovih – vernih in nevernih so bili enkratni. Koliko ljudi je na ta način privabil k Bogu, koliko mladih – nikoli ni nikogar spodil, vse je sprejel. Bil nam je več kakor zgled.
Bila sem nič kolikokrat ‘nikodemska’ krstna botra otrokom oficirskih in drugih družin. Ne vem za njihova imena – lahko samo molim zanje. (Katarina Jesenko Rozman)

Obzorja in načrti očeta Franca so presegala župnijske meje, zlasti pa osebne poglede, ki so več ali manj subjektivni, če niso vključeni v širša dogajanja in spoznanja. Ne le učbenikov, tudi vzorcev za delo z mladimi, otroki in odraščajočimi, je tedaj primanjkovalo. S pionirji katehetske prenove pri nas (A. Metlikovec, brata Godnič, J. Bertoncelj, A. Smerkolj, V. Dermota in dr.) si je prizadeval, da bi našli nov način, kako resnice vere približati mlademu in novodobnemu človeku.  (Rafko Valenčič)

(kot oče urednik - Ognjišča)
Iz prijateljstva z Bojan Ravbarjem pa se je rodila tudi revija Ognjišče. Oče Bojan je bil kaplan v Kopru in Franc se je večkrat z motorjem pripeljal k njemu in potem sta ure in ure pozno v noč razmišljala, kaj bi lahko naredili, da bi nekako pridobili mlade. To je bil čas po koncilu, ki je odprl Cerkev za številne novosti. Oblikoval se je nov pogled na Cerkev … Božje ljudstvo, blizu ljudem … Toliko novih možnosti se je odpiralo in tako se je v Kopru v njunih pogovorih nekoč tako močno ‘zaiskrilo’, da se je prižgal plamen Ognjišča.

Z Bojanom sva se dogovorila, da bi začeli izdajati Farno Ognjišče, ki bi bilo namenjeno našim vernikom, zlasti mladim. V Kopru so skrbeli za tehniko in razmnoževanje, v Postojni pa smo vsebinsko pripravljali revijo, tu je bil tudi že kaplan Silvester Čuk, ki je dobro obvladal slovenščino, znal jezike, risal … Pa nas v tiskarni niso hoteli sprejeti nikjer, ne v Kopru ne v Ljubljani (“Za farje ne bomo tiskali!”) in smo bili toliko trmasti, da smo začeli revijo izdajati tako, da smo jo sami tiskali na ciklostil. Za veliko noč leta 1965 je izšla prva številka. (Franc Bole)

pripravlja Marko Čuk