Marija od Učlovečenja (Marie Guyart 1599–1672), žena, mati, mistikinja in misijonarka. Ena od duhovnih dedinj sv. Angele Merici, ki stoletje prej (1535) ustanovila Družbo sv. Uršule (uršulinke). Marija je sprejela Božji klic, naj zgradi cerkev v Kanadi in danes je znana kot ena od ustanoviteljic kanadske cerkve. V pripovedi Hélene Bélanger (uršulinke) spremljamo različne dogodke iz življenja Marije od Učlovečenja, od Toursa do Quebeca. Avtorica nam predstavi tako podobo mistikinje, združene z Bogom, kot tudi človeško podobo izredno nadarjene, delavne in samostojne žene. Številni navedki bralcu omogočajo, da spozna svetnico, ki je Kanadi posvetila svoje veliko človeško in duhovno delo. Marije od Učlovečenja se v bogoslužnem koledarju spominjamo 30. aprila.

»Marija od Učlovečenja se po pravici imenuje mati Katoliške cerkve v Kanadi. /.../ Kljub temu, da je bila globoko kontemplativna duša, je bila vsa predana apostolskemu delovanju; bila je učiteljica duhovnega
življenja, ki jo je Bossuet, znameniti teolog in pridigar, imenoval 'Terezija Novega sveta, pobudnica dela za evangelizacijo'. Marija od Učlovečenja je na čudovit način v sebi združevala kontemplacijo in dejavnost. V njej se je polno in uravnovešeno uresničila krščanska žena v različnih življenjskih vlogah: kot žena, mati, voditeljica podjetja, redovnica, mistikinja, misijonarka, in vse to vedno v zvestobi Kristusu in v tesni povezanosti z Bogom.« (sv. Janez Pavel II. ob razglasitvi za blaženo - 22. junija 1980)
Med svetnike jo je z dekretom prištel papež Frančišek 3.aprila 2014. Postulator za njeno kanonizacijo je zapisal: »Proglasitev za svetnico nam daje Marijo od Učlovečenja za zgled vsakemu krščenemu vseh časov in krajev. Zgled za kaj? Bog sam je svet. Svetost Marije od Učlovečenja je po milosti delež pri svetosti Boga. /.../ Vse njeno življenje je najbolj prepričljivo pismo, je namreč pismo, ki nam ga piše Kristus. Je
pismo, v katerem nam danes Bog razodeva svojo ljubezen« (p. Toni Witwer DJ, postulator).

iz vsebine:

Marie Guyart se je rodila v Toursu, 28. oktobra 1599, kot četrti od osmih otrok. Še čisto mlada je želela postati redovnica, a so jo starši dali v zakon svilarskemu mojstru Klavdiju Martinu. Komaj dvajsetletna je ostala vdova s šestmesečnim otrokom. V zakramentalnem življenju in v molitvi je črpala moč, da je kljub hudim preizkušnjam v sebi ohranila mir. Hrepenela je po tem, da bi popolnoma pripadala našemu Gospodu, ki jo je v sanjah pri sedmih letih vprašal: »Ali hočeš biti moja?« Ona mu je vsa srečna odgovorila: »Da.« Ko je bil sin Klavdij za takratno pojmovanje polnoleten (12 let), je vstopila k uršulinkam in postala sestra Marija od Učlovečenja.
ZGRADITI HIŠO JEZUSU IN MARIJI ... Ta klic je Marija od Učlovečenja zaslišala v sanjah o božiču leta 1633, v katerih je gledala ogromna prostranstva Kanade. Ne »popravi mi Cerkev«, kakor je slišal sv. Frančišek, ampak »zgradi mi hišo«, kajti prišla je v čisto novo deželo. Morala bo namreč zgraditi uršulinski samostan in prvo šolo za deklice v severni Ameriki, toda zakaj? Predvsem zato, ker hoče zgraditi hišo Jezusu in Mariji v srcu teh oseb, v srcu mladih Francozinj in ameriških Indijank. Iz izkušnje namreč ve, da se Bog hoče naseliti v vsakem od nas: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?« (1 Kor 3,16).
Po skoraj šestih letih je dozorel čas in je te sanje po delovanju Božje previdnosti lahko uresničila. V 'Novi Franciji' je z vsemi močmi delala za evangelizacijo Indijancev in za vsestranski razvoj mlade kolonije v najbolj neprimernih in neurejenih razmerah. Ob vseh naporih je bila stalno najgloblje združena z Bogom in se je dvignila do najvišjih stopenj mističnega življenja. Prav njeno globoko duhovno življenje jo je usposabljalo za veliko misijonsko izžarevanje. Marija od Učlovečenja je tudi ena največjih mističnih pisateljic. Poleg duhovnih del je za praktično uporabo sestavila katekizem v huronskem jeziku in več slovarjev za razna indijanska narečja. Umrla je 30. aprila 1672.
ODITI ... Kakšen paradoks! Da bi sledile Kristusu, sta se Marija od Učlovečenja in njena sosestra Marija od sv. Jožefa zaprli v samostan, zdaj pa jih Bog vodi ven, kakor je tudi sam šel ven, v naš svet, da bi nam prišel naproti. Tvegali sta, zapustili sta vse, kar jima je bilo najdražje, da bi šli k tistim, ki na drugem koncu sveta ne poznajo Jezusa, ki je umrl zanje. Biti Cerkev, pravi papež Frančišek, ne pomeni voditi, ampak oditi, biti misijonarji, ljudem prinašati luč vere in veselje evangelija. Sv. Marija od Učlovečenja, naj nam tvoje pričevanje pomaga, da bomo »odšli« tudi mi in ljudem prinašali veselje evangelija na vsakem kraju in v vseh okoliščinah!, zapiše v spremni besedi s. Mihaela Bizjak.

Sv. Marija od Učlovečenja, naj nam tvoje pričevanje pomaga, da bomo odšli tudi mi in ljudem prinašali veselje evangelija na vsakem kraju in v vseh okoliščinah!

pripravlja Marko Čuk

Ognjišče je za veliko noč (2020) pripravilo poseben pirh - knjigo o Francu Boletu - ustanovitelju Ognjišča, založbe, radia .... Pred 57 leti (velika noč 1965) je za podobno (tiskano) darilo poskrbel takrat mladi postojnski župnik Francelj, ki je (skupaj s koprskim kaplanom Bojanom Ravbarjem), vernikom v Postojni in v Kopru ponudil - Farno ognjišče. 18. februarja 2020     se je Franc Bole od nas nenadoma poslovil in v spomin nanj in njegovo delo smo pripravili knjigo spominov.
Knjiga Franc Bole uresničevalec evangelija predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo ... Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode ...

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je oče Franc skupaj z očetom Bojanom in očetom Silvestrom dal krila župnijskim oznanilom in župnijskim domačim ognjiščem, dal krila mladini in mladinskim skupinam, dal krila veroučnim skupinam in počitniškim pohodnikom. Duh, ki veje, kjer hoče, je razpihal vonjave Cerkve in cerkvenega življenja, preplavil srca mladih in odraslih, odpihnil strah in zagrenjenost, in napolnil vso deželo in vsa njena srca! Nastalo je najprej Farno Ognjišče, ki je hitro preraslo v mladinsko revijo Ognjišče, ki se ji je kmalu pridružila Založba Ognjišče. Pisatelji in pesniki in prevajalci in uredniki so se vrgli na delo in število pisnega gradiva je raslo kot gobe po dežju in naklade in zbirke so hitro začele presegati vsa pričakovanja in vsa načrtovanja.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je odprl svoja usta in začel oznanjati skrivnosti starodavnih časov z govorjeno besedo ... tako, da je ustanovil Radio Ognjišče, ki je s svojo bližino in svežino hitro osvojil srca poslušalcev in s celotnim svojim sporedom, s svojim odnosom do poslušalcev in do sveta, do države in do Cerkve, do človeških in krščanskih vrednot, ki jih brani, z glasbo, ki jo predvaja, s pogovori, ki jih pripravlja, s prenašanjem obredov in različnih verskih in drugih prireditev, z ocenami in presojami, ki jih izraža, je sol in kvas v Cerkvi in v družbi na Slovenskem.

Pravilno je razumel in vzel zares naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!« (Mt 5,16) ... in začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Predal dobrote, ki je želela pomagati ljudem v vseh različnih stiskah, in se je hitro razrasla in obogatila še pod drugimi nazivi ter se ob osamosvojitvi preimenovala v Slovensko Karitas. Med najbolj znane karitativne dejavnosti spada tudi njegova skrb za invalide in bolnike, ki jih je obiskoval in jih predstavljal v reviji Ognjišče. Zanje je organiziral romanje invalidov in bolnikov na Brezje, ki je z leti prešlo v nacionalno romanje invalidov, bolnikov in starejših. Prav tako je vsem znana njegova velika ljubezen do misijonarjev in njegova stalna skrb zanje v njihovih potrebah in preizkušnjah.

Vse to njegovo delo je bilo blagoslovljeno in rodovitno ... Vse svoje moči in svoje znanje je posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi, videl je cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili, neustrašno je oral ledino na številnih področjih; noč in dan se je trudil, da bi evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; koliko različnih preizkušenj, pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil ... vse življenje pa si je tudi prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti ... Pri vsem tem pa nikoli ni iskal samega sebe. Vodilo njegovega življenja in dela je bilo Jezusovo naročilo; “Iščite najprej Božje kraljestvo.” (Mt 6,3)

iz vsebine:

(iz mladih let)
V bogoslovskih letih je Franc veliko bral, zbiral je razno gradivo, knjige, ki mu bodo kasneje prav prišle. Pogosto je hodil v literarno knjižnico v bogoslovju, dve leti je bil tudi knjižničar bogoslovne duhovne knjižnice …

Spominjam se, da je mlajše bogoslovce navduševal, da smo brali leposlovje, napisali oceno, kratko vsebino in primernost za mladino, otroke, odrasle … Ja, že takrat je moral nekaj načrtovati. (Rafko Valenčič)

Iz časa bogoslovnega študija so znana tudi njegova počitniška ‘štopanja’ po Švici, Franciji in Belgiji. Takrat je bila Francija vzor v liturgični obnovi, imela je najbolj sodoben in prodoren verski tisk, med mladimi duhovniki je bilo zelo veliko novih pobud, navdušenja. Franc je bil prepričan, da bo tam našel veliko takega, kar mu bo prav prišlo, ko bo čez nekaj let začel delati kot duhovnik. Večkrat je povedal, da si je kot bogoslovec predstavljal, da bo “en župnik na eni župniji” in da bi bil srečen če bi imel: “en motor, pisalni stroj in dober tranzistor”.

Za Francijo sem se odločil, ker sem se v gimnaziji tri leta učil francoščine, in s sošolcem Pavlom Uršičem sva naredila načrt, kako se bova v Franciji preživljala z občasnim delom pri kakem kmetu, nekaj zaslužila, se učila jezika in lahko marsikaj novega odkrila. (Franc)

Toda iz Jugoslavije so v tistih časih na drugo stran ‘železne zavese’ spustili le redke in tako so Francu prve francoske počitnice ‘splavale po vodi’: ni dobil vize. Uršiču je uspelo in je odšel sam … Francu pa je posredoval veliko koristnih informacij: naslovov duhovnikov in naših izseljencev, ki so živeli v Franciji in so bili pripravljeni z veseljem sprejeti vsakega prišleka iz domovine. Da so se lahko kaj pogovorili ‘po domače’ in izvedeli kaj novega z ‘one strani’.

Drugo leto sem vizo dobil … šel najprej do Basla v Švici, potem pa naprej v Francijo, k francoskemu duhovniku v okolici Metza, pa k slovenskim sestram v Morestellu (blizu Lyona), ki so me poslale naravnost na duhovne vaje, med same francosko govoreče duhovnike. Da bi še bolj izpopolnil besedni zaklad, sem začel brati debel roman in se naučil praktično uporabljati tistih potrebnih ‘nekaj tisoč’ besed. (Franc)

Med temi potepanji po tujini je pri bogoslovcu Francu prišlo še do ene odločitve, da se bo kot duhovnik posvetil vzgoji mladine … zato je v svoje kovčke nabral veliko francoskih mladinskih revij in časopisov – in rojevalo se je novo veselje: kako zasnovati mladinsko usmerjen verski tisk. A najprej ga je čakalo mašniško posvečenje.

Uvidel sem, da si najbolj srečen takrat, ko nekaj narediš za druge. Še najbolj se spominjam duhovnih vaj kakšen teden pred posvečenjem … ko smo bili zbrani samo bodoči novomašniki … Takrat sem jih res doživel kot Božji klic, kot tisto dokončno odločitev, da se hočem darovati Bogu in ljudem. (Franc)

(kot župnik v Postojni)

Ob takem oznanjevanju in življenju po evangeliju se mi je odpiral nov svet, svet Božje ljubezni, kaj pomeni verovati in živeti po Jezusovih besedah. Tako nam ni bila odveč naloga, za katero nas je vedno prosil. Bil je neutruden – vsi smo prej omagali kot oče Franc. Tipkanje za Ognjišče, ciklostiranje prvih številk, pisanje prvoobhajilnih spominskih slik, zavijanje. Šla je noč, jaz v službo, punce v šolo itd., Francelj pa delat.
Čeprav sem se velikokrat z njim tudi sporekla (po naše skregala, oba sva bila “trmasta kraška osla”).
Njegovi pastoralni obiski po domovih – vernih in nevernih so bili enkratni. Koliko ljudi je na ta način privabil k Bogu, koliko mladih – nikoli ni nikogar spodil, vse je sprejel. Bil nam je več kakor zgled.
Bila sem nič kolikokrat ‘nikodemska’ krstna botra otrokom oficirskih in drugih družin. Ne vem za njihova imena – lahko samo molim zanje. (Katarina Jesenko Rozman)

Obzorja in načrti očeta Franca so presegala župnijske meje, zlasti pa osebne poglede, ki so več ali manj subjektivni, če niso vključeni v širša dogajanja in spoznanja. Ne le učbenikov, tudi vzorcev za delo z mladimi, otroki in odraščajočimi, je tedaj primanjkovalo. S pionirji katehetske prenove pri nas (A. Metlikovec, brata Godnič, J. Bertoncelj, A. Smerkolj, V. Dermota in dr.) si je prizadeval, da bi našli nov način, kako resnice vere približati mlademu in novodobnemu človeku.  (Rafko Valenčič)

(kot oče urednik - Ognjišča)
Iz prijateljstva z Bojan Ravbarjem pa se je rodila tudi revija Ognjišče. Oče Bojan je bil kaplan v Kopru in Franc se je večkrat z motorjem pripeljal k njemu in potem sta ure in ure pozno v noč razmišljala, kaj bi lahko naredili, da bi nekako pridobili mlade. To je bil čas po koncilu, ki je odprl Cerkev za številne novosti. Oblikoval se je nov pogled na Cerkev … Božje ljudstvo, blizu ljudem … Toliko novih možnosti se je odpiralo in tako se je v Kopru v njunih pogovorih nekoč tako močno ‘zaiskrilo’, da se je prižgal plamen Ognjišča.

Z Bojanom sva se dogovorila, da bi začeli izdajati Farno Ognjišče, ki bi bilo namenjeno našim vernikom, zlasti mladim. V Kopru so skrbeli za tehniko in razmnoževanje, v Postojni pa smo vsebinsko pripravljali revijo, tu je bil tudi že kaplan Silvester Čuk, ki je dobro obvladal slovenščino, znal jezike, risal … Pa nas v tiskarni niso hoteli sprejeti nikjer, ne v Kopru ne v Ljubljani (“Za farje ne bomo tiskali!”) in smo bili toliko trmasti, da smo začeli revijo izdajati tako, da smo jo sami tiskali na ciklostil. Za veliko noč leta 1965 je izšla prva številka. (Franc Bole)

pripravlja Marko Čuk

Enajsta knjiga v zbirki Zgodbe za dušo (ponatis 2022), prinaša zgodbe, ki so, pred objavo v knjigi, v letih 2011-2014 izhajale v Ognjišču (Povejmo z zgodbo). V knjigi je 48 zgodb, ki jih je za knjižno izdajo uredil in razvrstil njihov zbiratelj, prevajalec in urednik Božo Rusja, ki je o knjigi zapisal, da je "to nekakšna sestrica knjige Zgodbo ti povem. Največkrat duhoviti zgodbi sledita kratka misel in molitev ob sporočilu pripovedi. Na koncu je dodana domislica, ki jo bomo lahko ponesli v življenje. Barvne ilustracije Petra Škerla nam sporočilo zgodb še bolj približajo."

Rdeča nit: važno je, kdo je naš učitelj in koga poslušamo. Pomembno je, kaj navdihuje naše življenje in kaj hočemo v življenju doseči.
Učitelj usmerja življenje učenca, zato ni vseeno, kaj berem, kaj poslušam in gledam ali kakšne spletne strani obiskujem. Vse to je moj ‘mentor’ za dobro ali za slabo. Če je učitelj dober, bo postal dober tudi učenec.

Knjiga se začne z zgodbo o preizkušnji ... naše živjlenje jih je polno, moramo pa jih znati premagovati, da bi bili srečni, zadovoljni ...lahko so to malenkosti, ki pa morejo narediti veliko hudega ...
zgodbe nam v nadaljevanju spregovorijo prav o tem: - kako moramo biti vedno pripravljeni, budni,  - obdarovani smo s številnimi darovi, vendar niso samo za nas ... kako razumeti, da je večja sreča dajati, kot prejemati ... - ali nam bo uspelo, da si bomo upali priznati svoje napake ... - da bomo strpni, ko bomo trčili ob značaje in izraze, ki nam niso po volji ... - da znamo ceniti poštenost v vsakdanjem življenju in v vseh življenjskih okoliščinah ... - da se zavedamo, da smo tudi mi pomembni, da moramo sprejeti svoje poslanstvo in odgovornost ... - ali naš zgled pelje ljudi v pravo smer? ... - ali smo hvaležni za Božje dotike v našem življenju, ki popravljajo našo smer? ... Jezus uči: bodite ubogi v duhu ...  se zavedamo svojih potreb, in tega, da jih lahko potešimo le v izročitvi Bogu ... - koliko je v nas ponižnosti, da hvaležno sprejmemo pameten nasvet. ... koliko je v nas hrepenenja po božjem kraljestvu, ... - kako je kaj z našo vero, ali prosimo za trdno in globoko vero, za zaupanje v Božjo previdnost ... - vemo, kaj je to skesano srce ... je kaj možnosti, da postane dobrota naša navada ... - ljubimo to življenje in ga živimo kolikor moremo pogumno in vedro ... - kaj pa naše upanje, ki je posebna in morda največja sreča, ki nam jo lahko ponudi ta svet? ... - (MČ o knjigi)

iz vsebine

*** ZGODBE ***

Doktorat
Za grmom je sedel zajec in nekaj pisal. Mimo pride lisica in ga vpraša:
Kaj pišeš?
Doktorsko disertacijo – odgovori zajec.
Kakšna temo pa obravnavaš?
Kako odreti lisico.
Reva, kako si upaš? – zavpije lisica, zgrabi zajca in ga odvleče v grm, iz katerega se zaslišijo obupni kriki.
Kmalu pride zajec iz grma in nadaljuje pisanje. Čez nekaj časa pride mimo volk.
Kaj pišeš? ga vpraša.
Doktorsko disertacijo – odgovori zajec.
O čem?
Kako odreti volka – odgovori dolgouhec.
Kako si upaš? – zakriči volk. Zgrabi zajca in ga odvleče v grm, iz katerega se zasliši obupen krik.
Spet pride iz grmovja zajec in z njim medved, ki mu reče:
»Si videl? Ni važno, kakšno temo imaš. Važno je, kdo je tvoj mentor!«

Kuhar in njegovi pomočniki
Kuhar, ki je delal v gostilni, si je vedno umil roke, preden se je lotil dela.
Nekoč mu je eden od njegovih pomočnikov dejal: »Ni treba, da si tako natančen in si umivaš roke vedno, preden začneš kuhati. Saj nihče ne bo vedel, ali si pripravljal hrano z umitimi ali neumitimi rokami.«
Kuhar je odgovoril: »Čutim, da je to moja dolžnost. Ljudje res ne bodo vedeli, ali sem si roke umil ali ne. Moja vest pa mi govori, da moram to storiti. Sicer pa Bog vidi in ni mi mar, ali ljudje to vedo. Zadovoljen sem, da delam prav in da opravljam svoje dolžnosti, kakor je treba.«

*** MISLI ***

Poštenost je krepost, ki nas spodbuja k resnicoljubnosti do sebe in drugih. Narekuje nam tudi, da držimo dano besedo in izpolnjujemo svoje dolžnosti.
Pošten človek je vreden spoštovanja in zaupanja.
Če smo pošteni, vidimo človeka, kakršen je v resnici, z njegovimi sposobnostmi, pa tudi omejenostmi. Pošten človek to seveda vidi najprej pri samem sebi.

***

Božje odpuščanje lahko dosežemo. Ključ, ki Božjemu odpuščanju na široko odpre vrata, je preprost: da ga prosimo s ponižnim in skesanim srcem. Ljubi nas in zato nam je vedno pripravljen odpuščati.
Brez odpuščanja nismo resnično svobodni. Potrebujemo Božje odpuščanje, pa tudi odpuščanje tistega, ki smo ga s svojim ravnanjem prizadeli.
Tisti trenutek, ko se iskreno kesamo in spovemo svojih grehov, nam Bog, ki je usmiljen, zvest in pravičen, odpusti vse naše krivičnosti.

*** MOLITVE ***

Gospod Bog, pomagaj nam,
da se naučimo iskrene ponižnosti,
kajti bolj ko smo ponižni, bližje smo tebi.
Želimo služiti bratom in sestram zaradi tebe.
Naj to služenje navdihujeta
velika ponižnost in ljubezen!
Kadar bomo čutili,
da moramo biti odločni,
naj ostanemo ponižni in ljubeznivi.
Opogumi nas,
da bomo prav uporabljali talente,
ki si nam jih podaril.
Naj to delamo s hvaležnim srcem,
v zavesti, da smo jih prejeli od tebe.
Naj postanemo vedno bolj podobni tebi,
ki si »krotak in v srcu ponižen«.

***

Gospod Bog,
pomagaj nam gojiti strpnost,
da se bomo izognili
napačnemu razumevanju, sovraštvu in sporom.
Morda se ne znamo znebiti
ali spremeniti stvari ali ljudi,
ki nas motijo ali vznemirjajo.
Prosimo te,
da nam prav v takih trenutkih
pomagaš obvladovati naše reakcije.
Podeli nam moč, da bomo strpni,
ko bomo trčili na značaje in izraze,
ki nam niso po volji.
Naj se takrat rajši obrzdamo,
kakor da bi pokazali svojo nestrpnost in jezo.
Daj nam blag razum in odprto srce,
da bomo premišljeno ravnali v stiku z ljudmi,
ki nam z besedami ali dejanji gredo na živce.
Ne dopusti, da se takrat razjezimo
in krivdo zvračamo na svojo živčnost.
Vodi nas, da bomo moč za strpnost
črpali iz tvoje razumevajoče ljubezni.

*** ISKRICE ***

Hinavščina je huda značajska napaka, ki omreži človeka. Potrebna je stalna čuječnost. To ni napaka kakor jeza ali lakomnost, ki nas napadata občasno. Hinavščina je ‘stalna zaposlitev’.

***

Ni važno, kaj delamo, niti koliko delamo, temveč s kolikšno ljubeznijo opravljamo delo, ki nam je zaupano.  (sv. Terezija iz Kalkute)

pripravlja Marko Čuk

V knjigi Vsako srce potrebuje dom so zbrana besedila Phila Bosmansa, duhovnega pisatelja -  belgijskega duhovnika, ki nam v svojih knjigah deli "vitamine za dušo in srce" ... (vrsto njegovih knjig smo izdali tudi pri Slomškovi založbi in založbi Ognjišče - več o Philu Bosmansu si lahko preberete na naši spletni strani, kjer so tudi predstavitve knjig)
Ta knjiga je nastala iz nagovorov, ki jih je imel Bosmans vsak mesec na radiu. Bili so zelo poslušani, tako je začel izdajati kartice z izreki in kratkimi mislimi - potem pa je razmišljanja zbral v knjigi.. Rdeča nit je sreča ljubezni, ki je sporočilo evangelija in tudi v avtorjevih sporočil. S srčno toplino nas besedila vodijo skozi letne čase, ki so hkrati časi življenja in časi duše.
Pomlad je čas, ko zemlja prejme čudovito darilo z neba - novo življenje: nebo tiho poljubi zemljo, sprašujemo se, kaj bo iz tega žoivljenja ... tisoč razlogov imamo za hvaležnost ... toda potruditi se moramo, kajti ni življenja brez bremena ... to je rojstni dan veselja, ko izpolnimo svoje srce z mirom ...
Poleti ljudje spet verjamemo v svetlobo: najlepši razgledi poplačajo tudi najdaljšo pot, v počitnicah iščemo pot k samemu sebi, mnogi dobijo krila, upajo si iti tudi proti toku in odkrivajo zaklade, ki dremljejo v njih ...
Jesen življenja je polna barve za mlado srce: to je čas za dragocene spomine, hrepenenje daje srcu krila, navdaja nas veselje do življenja, ko se spominjamo lepih dni in iščemo pot domov ... nosijo nas nevidne sile ...
Zimski čas se veseli prodora ljubezni; prihaja božič, čas ko naša srca praznujejo ...Božič posveti v temino, rojeva se življenje. angel miru prihaja nad nas, vsako srce potrebuje dom ... veselimo se in se zahvaljujemo.

iz vsebine

Živiš samo en dan: danes

Čas – v našem času blago, ki ga vedno primanjkuje.
Začne se že pri otrocih: Nimam časa!
Svet dela je kar naprej pod časovnim pritiskom,
njegova neusmiljena dogma se glasi: Čas je denar!
Celo v pokoju vlada vse drugo kot mir.
Zdi se, da čas mineva vse hitreje.
Živimo, kakor da bi bili neprestano na begu,
na begu pred današnjim dnem.
Najraje bi pobegnili. A kam?
Ostaja nam samo sedanjost.
Kaj je čas?
Razdalja med jutrom in večerom,
razdalja med zibelko in grobom.
Prostor za življenje in za užitek;
prostor za sončni vzhod;
za ptička, ki poje v zgodnjem jutru;
za cvetlico, ki cveti le en dan;
za otroka, ki se ti nasmehne;
za lepo besedo, ki ti jo kdo izreče.

Vzemi si čas, da bi bil človek.
Vzemi si čas, da bi bil dober.
Kdor ljubi, ima čas. Danes.

Kaj lepega me čaka?

Neprestano nam nekaj roji po glavi.
Niti trenutka ni, ko naši možgani ne bi bili dejavni.
Celo v sanje nam lahko sledijo skrbi:
Kaj naj naredim, če se zgodi to ali to?
Kaj bo z mojim zdravjem, z mojim delom, z mojim prijateljstvom,
z mojim zakonom, z mojimi otroki? Kaj me čaka?
Glasno odmevajo glasovi prerokov nesreče: Vse je vedno slabše.
Obstaja pa tudi zbor poklicnih optimistov,
ki si neomajno nadevajo sijoč obraz:
Brez panike, vse bo dobro. Kaj bo torej v resnici?
Veselje in žalost, oboje spada v človeško življenje.
Četudi si še tako želimo srečo in veselje,
tukaj na zemlji življenja brez trpljenja ni.
Včasih ne bi mogli vzdržati, če ne bi bilo upanja, da bo bolje,
da bodo strahovi izginili, bolečine prenehale,
da bo moč težave rešiti, da bo vse dobro.
Na to upanje se lahko uglasimo vsak dan.
Ne glejmo toliko na zlo.
Pogosteje poskušajmo odkriti dobro.
Naše razpoloženje se bo izboljšalo.
Če se bomo ozirali k neskončno dobremu,
nas čakajo čudovite stvari.

 pripravlja Marko Čuk

Dve zbirki knjižic - Svetopisemske zgodbe za najmlajše 1 in 2, ki sta v preteklosti že izšli in se ljudem zelo priljubili. Zadnji ponatis je bil leta 1988, ker pa je zanju vladalo stalno zanimanje, smo ju znova ponatisnili.

V vsaki od obeh kartonastih škatlic (1 in 2) boste našli 12 najlepših svetopisemskih zgodbe (v vsakem kompletu so štiri zgodbe iz Nove zaveze, osem pa jih je iz SZ). Svetopisemsko besedilo je prirejeno za najmlajše, predšolske in prve razrede. V vsaki knjižici je na eni strani barvna ilustracija, poleg pa je na drugi strani besedilo, ki ilustracijo razlaga. Vse knjižice so zbrane v kartonasti škatlici.

Prav bodo prišle staršem, da bodo lahko svoje najmlajše ob podobah seznanili s čudovitim bogastvom Svetega pisma. Kateheti pa bodo v njih našli oporo za približanje Svetega pisma predšolskim otrokom in prvošolcem.

Prelistajte prvo knjižico (Noe dela ladjo)

Naročite knjižico 1 Naročite knjižico 2 v spletni knjigarni Ognjišča

Zbirka je lahko tudi lepo darilo za god, rojstni dan in druge priložnosti.

iz vsebine:

Svetopisemske zgodbe za najmlajše 1

• Noe dela ladjo
• Jožef sanjač
• Košarica na vodi
• Jona noče
• Dete v hlevu
• Neki bolan človek postane zdrav
• Seme na njivi
• Izgubljena ovca
• Dva brata in njun oče
• Mož na drevesu
• Jezus ostane pri nas
• To morajo vsi slišati

Svetopisemske zgodbe za najmlajše 2

• Božji svet je lep
• Visok stolp
• Ruta
• David in Goljat
• Modri z Vzhoda
• Svatba v Kani
• Jezus in otroci
• Pomirjen vihar
• Usmiljeni Samarijan
• Slovesni vhod v  Jeruzalem
• Jezus živi
• Pavlova potovanja

pripravlja Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je razprodana

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Politične vrednote najdemo na veliki večini lestvic vrednot, čeprav jih različni avtorji opredeljujejo nekoliko različno. Naš strokovnjak za vrednote Janek Musek v svojih lestvicah govori o »političnem uspehu« kot vrednoti. Kot že nekajkrat, si bomo tudi ob tej vrednoti - ali sklopu vrednot - dovolili neko poenostavljanje, in bomo pod imenom »politika« pač obravnavali tiste vrednote, ki igrajo pomembno vlogo v posameznikovem političnem delovanju.

Sam izraz, pojem »politika« ima sicer zelo širok pomen. Tu ga bomo uporabljali v tistem pomenu, ki ga tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika postavlja na prvo mesto. Govorili bomo o politiki kot urejanju splošnih družbenih razmer s pomočjo države in njenih organov. Govorili bomo torej o političnem delovanju posameznika, s ciljem sodelovanja pri urejanju splošnih družbenih vprašanj, nalog, zadev splošnega družbenega pomena. Posameznik posredno sodeluje pri tem že z izražanjem svoje volje na volitvah, s čimer vpliva na izbiro ljudi, ki bodo neposredno delovali v državnih organih, od vaške ali krajevne skupnosti, mestne četrti, občine, do parlamenta in vlade. Posameznik politično lahko deluje prostočasno, v svojem prostem času - ali celo poklicno. Župani večjih občin opravljajo svojo izvoljeno politično funkcijo poklicno, prav tako poslanci v državnem zboru. Posameznik lahko uresničuje svoje politične ambicije v okvirih političnih strank, v okvirih različnih gibanj in združenj »civilne družbe«, kot danes rečemo, ali celo kot neorganiziran, nepovezan posameznik. Tudi ta dejstva nam v resnici zelo »razteguje« politiko kot vrednoto - pa se zato ne bomo mogli izogniti poenostavljanju ...

Prav ta pojem politike in političnega delovanja je v ljudskem umevanju dokaj kontroverzen. Kar pogosto slišimo kritike na račun politike in politikov ter političnega delovanja. V tem pogledu obstajajo velike razlike med posameznimi narodi, državami ... Pravimo, da imamo države z »visoko politično zavestjo«, kjer uživa politika velik ugled, in prav tako tudi politiki. Imamo pa tudi države z »nizko politično zavestjo«, kjer tudi politika nima ugleda. Različne raziskave nam kažejo, da se Slovenci ne uvrščamo ravno med države z visoko politično zavestjo. Zadnje čase celo slišimo pozive nekaterih politikov in uglednih ljudi, ki opozarjajo, da bi bilo dobro nekaj narediti za dvig te politične kulture in politične zavesti. No, med preprostimi ljudmi slišimo kar veliko zelo pikrih, zajedljivih pripomb na račun politike. Najbolj znana je morda tista, da »je politika kurba«.
Kako naj ob takšnih pogledih sploh govorimo o politiki kot o vrednoti?
Preden poskušamo odgovoriti na to vprašanje, si velja pogledati, kako individualistično - psihoanalitično usmerjeni misleci razmišljajo o človekovih motivih za politično delovanje. Pogosto zasledimo, da ljudje (tudi resni misleci, strokovnjaki!) pri tem razmišljajo o vrednotah, ki naj bi vodile, usmerjale posameznika na področje političnega delovanja, ampak razmišljajo o povsem drugačnih motivih: od iskanja materialnih koristi, do sle po moči in oblasti ...
V resnici vsega tega ne gre zanemarjati! De­jan­sko zelo pogosto spoznavamo, da se je nekdo odločil za »politično kariero«, pa naj bo to funkcija člana vaškega sveta (sveta krajevne skupnosti) ali državnega poslanca, zaradi pričakovanja nekih materialnih koristi. In v resnici lahko opažamo, da je nekaterim »politikom« pomembnejša oblast, lastna moč - kot pa javni interes, oz. javno dobro. Pa še nekaj močno drži: tudi če se nekdo ne odloči za politično delovanje zaradi teh motivov, mu politika sama kasneje ponudi možnosti, da začne te motive (materialna korist, moč, oblast, ali tudi kaki drugi motivi) udejanjati.
Če govorimo o slabem ugledu politike, o šibki politični zavesti - potem je to brez dvoma povezano s temi pojavi, torej s pojavi zlorabe politike za uveljavljanje svojih teženj po moči, oblasti ali želja po materialnem ali drugačnem okoriščanju. Problem je torej v tem, da je teh negativnih pojavov preveč in zato prihaja do negativnega posploševanja, v smislu, da je »vsa politika gnila«.
In prav v tem vidim smisel in potrebo po tem, da glasneje govorimo o politiki kot o vrednoti - in da si odločneje prizadevamo tudi za vzgojo »politične zavesti«, »politične kulture« - za vzgojo vseh tistih vrednot, ki so pomembne pri političnem delovanju.

Človek je občestveno, skupnostno, družbeno bitje, kot pravijo sociologi. Od pradavnine živi v nekih skupnostih in v teh skupnostih je potrebno tudi urejati vprašanja, ki zadevajo nekak »skupen interes«. Če sledimo našemu kulturno - civilizacijskemu sistemu, ki je zgrajen na judovski, grški in rimski tradiciji, vidimo, da so vse te kulture, kolikor daleč nazaj sega zgodovinski spomin, imele neke trdne oblike »političnih sistemov« - torej sistemov, ki so na eni strani zagotavljali opravljanje nalog skupnostnega pomena, na drugi strani pa so tudi imele neke prepoznavne oblike vključevanja posameznikov v te »politične funkcije«. Pri vseh teh treh civilizacijah tudi vidimo, da je bilo politično delovanje tesno povezano z vero, oziroma z verskimi, duhovnimi vrednotami, kar naj bi varovalo politiko (predvsem pa politike), da se ne spridi. In vendar nas zgodovina uči, da se je to »spridenje« političnih veljakov dogajalo vedno v zgodovini, v vseh treh civilizacijah. Tudi Sveto pismo je polno poročil o teh spridenjih, pa čeprav so politični veljaki, kralji in drugi voditelji ljudstva za osnovo svojega delovanja uporabljali deset božjih zapovedi!
V novejšem času, zlasti v dvajsetem stoletju, se je z uveljavitvijo demokracije kot družbene ureditve politično delovanje ločilo od verskega, politične vrednote so se ločile od duhovnih vrednot in se nekako uveljavile kot samostojne vrednote. Povezanost teh vrednot z vrednotami, kot so mir, solidarnost, spoštovanje, narod, jezik, domovina, kultura, pa tudi blagostanje, zdravje, varnost, napredek… je več kot očitna. Toda tudi povezava »političnih vrednot« z duhovnimi vrednotami ostaja. Ob »ločitvi vere od države«, kar velja za nekako demokratično pridobitev demokratične družbe, ki naj zagotavlja večjo enakopravnost, spoštovanje ljudi različnih prepričanj, zato ostaja na tem področju kar neka zmeda, nejasnost. Srečujemo tudi stranke, ki v svojem imenu jasno poudarjajo versko opredelitev, torej duhovne vrednote (n. pr. krščansko demokratske stranke). Spet drugi imajo prav tako neka svoja nazorska prepričanja, ki pa jih prikrivajo, ali skrivajo za pojme »naprednosti« ... Tudi to je dodaten razlog, da bolj odločno govorimo o političnih vrednotah in o vzgoji teh vrednot. Če hočemo imeti dobre politike na vseh ravneh družbenega življenja, jih moramo vzgajati!

Vzgoja za politične vrednote se začne nekoliko kasneje, ne tako zgodaj, kot to velja za vzgojo večine temeljnih vrednot. Toda zato je vzgoja teh vrednot, kot so poštenje, mir, spoštovanje, red, pravičnost ... predpogoj za zdravo vzgojo političnih vrednot. Otrok lahko začne razumevati politične vrednote šele takrat, ko se odpre v širši družbeni prostor, torej z vstopom v šolo ali še kasneje. Tu se znajde v skupnosti z drugimi, kjer je potrebno začeti urejati neka »skupna vprašanja«. V vrtcu so tudi neka taka skupna vprašanja, vendar jih urejajo drugi, vzgojiteljice. V šoli pa se začne otrok zavedati, da lahko tudi sam aktivno sodeluje pri urejanju nekih skupnih zadev. Pomemben delež vzgoje političnih vrednot je torej postavljen v šolo in šolski sistem. Morali bi si prizadevati, da je tovrstnih dejavnosti čim več - od različnih solidarnostnih projektov, programov, do športnih in kulturnih, ki so namenjeni skupnosti, vsem, pa tudi do reševanja sporov, konfliktov, znotraj razreda. Menim, da uvajanje različnih oblik mediacije v šolski prostor znatno prispeva tudi k vzgoji političnih vrednot.
Še vedno pa ostaja veliko prostora tudi za vzgojo političnih vrednot v družini. Ta se začne z zgledom. Zelo pomembno je, kakšen odnos do politike kažemo otroku. Če otrok sliši samo negativna stališča do politike, če starši ne gredo na volitve, grdo govorijo o kandidatih in o strankah, se ne zanimajo za javna vprašanja nasploh - potem si tudi otroci en bodo mogli privzgojiti političnih vrednot. Na drugi strani pa je potrebno v odnosu do politike spodbujati pri otroku kritično razmišljanje. Torej: kritičnost DA, kritizerstvo NE!
Za vzgojo političnih vrednot pa je morda še najbolj pomembno, da pri otroku spodbujamo razmišljanje o stvareh, vprašanjih, ki zadevajo skupnost, narod, državo, blaginjo ... Pomembno je, da se z otrokom n. pr., pogovarjamo o zdravstvu kot o službi, dejavnosti, ki jo je potrebno organizirati, financirati, skrbeti, da učinkovito deluje ... Prav tako je pomembno, da se z otrokom pogovarjamo o policiji in njenih nalogah, o šolstvu - pa o davkih, ki jih država pobira, da lahko financira vse te dejavnosti. S spodbujanjem zanimanja za vse, kar zadeva neke »skupne interese«, otrok spoznava pomen političnega delovanja in si ob tem sam postavlja vprašanja, ki se nanašajo na vrednote.

B. Žorž, Politične vrednote: Vzgoja za vrednote, v: Ognjišče 3 (2011), 30-32 .

pripravlja in izbira Marko Čuk

Katekizem katoliške Cerkve (ob Svetem pismu druga najpomembnejša knjiga Cerkve) obstaja že več kot 1000 let in je neke vrste priročnik, v katerem najdemo vse, kar moramo vedeti, da bi globlje spoznavali krščansko vero ter sami razvili živ odnos do Jezusa Kristusa. In Cerkev je tista, ki zagotavlja verodostojnost vsebine. Toda starši in kateheti so pogosto spraševali tudi po katekizmu za otroke, ki bi vsebino krščanske vere predstavil otrokom.
Jeseni 2013 so se starši, učitelji, duhovniki in voditelji otroških skupin iz Avstrije, Slovaške in Nemčije skupaj odpravili na pot, da bi napisali tak priročnik - za otroke in starše..

Tako je nastal YOUCAT za otroke – katoliški katekizem za otroke in njihove starše – razgibana in moderna knjiga v otrokom primerni govorici, ki nagovarja otroke v starosti od 9 do 13 let. Knjigo so avtrorji že med nastajanjem testirali s skupinami otrok. Tako je nastajala knjiga, ki hoče nekaj velikega povedati na preprost in jasen način ... In še nekaj jim je bilo kmalu jasno: knjiga o veri je lahko vedno le pripomoček. Nikakor ni dovolj, da bi otroku potisnili v roke YOUCAT za OTROKE in mu rekli: »Daj, tole preberi,« v upanju, da se bo že sam znašel ... poglobil svojo vero in morda našel pot k Bogu

še več vsebinskih poudarkov:

1. Evharistija
2. Verujem v Boga, Očeta ...

Zato je YOUCAT za otroke knjiga za otroke in njihove starše. Knjige lahko pomagajo – a na koncu ni mogoče prenašati vere preko knjig ali medijev. Vero lahko prebudimo le z najstarejšo metodo na svetu: od srca do srca, od človeka do človeka. Najboljše knjige, najbolj fantastični filmi ne morejo nadomestiti staršev ali starih staršev, ki rečejo: »Verujem v Jezusa. Ti lahko pokažem, kako čudovito je to?« Ali: »Pridi, skupaj se bova odpravila na pot, kjer bova spoznala ljubega Boga.«

Delo je oblikovano kot vprašanja in odgovori pod tem se nahajajo razlage, ki služijo boljšemu razumevanju. Spodnji del strani – nahaja se v obarvanem območju – služi informacijam za starše ter spodbudi za pogovor o veri med odraslim in otrokom. Tam bodo vseskozi tudi smernice na nadaljnje in poglobljene obrazložitve v YOUCAT-u. Na koncu dela je tudi kazalo gesel in stvarno kazalo, s pomočjo katerega bo lažje najti konkretne točke.

Z YOUCAT-om za otroke je odkrivanje in spoznavanje poti vere tudi zabavno in poučno, kajti ne učijo se samo otroci. Kolikokrat so starši že rekli: »Šele ko sem to razložil svojemu otroku, sem dojel tudi sam!«

Primerno darilo za prvo sveto obhajilo

Najodločilnejši kraj posredovanja vere zato ni učilnica, pravzaprav to ni niti cerkev. Morda je to kotiček v otroški sobi, ležalnik ob morju, klopca na vrtu ali rob postelje. Nič ne more nadomestiti pogovora med ljudmi, ki se imajo radi in si zaupajo. Šele v prostoru ljubeče bližine lahko podelimo zaklad vere, po-delimo ali skupaj odkrivamo. – YOUCAT za OTROKE. - ki pomaga odgovarjati na mnoga otroška vprašanja vprašanja, ... in skupaj z YOUCAT-om za OTROKE lahko iščete odgovore. Pa tudi sami lahko izberete to ali ono vprašanje. Najbolj smiselno je slediti predlaganemu vrstnemu redu vprašanj. Kajti vera je rastla skozi dva tisoč let, in počasi se jo je razumevalo vedno globlje; zatorej ne moremo izpustiti nobenega delčka, ne da bi zabredli v nevarnost, da bomo izpustili ali napačno razumeli nekaj pomembnega.

Pri prelistavanju YOUCAT-a za otroke sem naletel tudi na vprašanja, ki jih otroci milijonkrat postavljajo svojim staršem in katehetom, zaradi česar se mi je zazdel ravno tako uporaben kot veliki katekizem, v katerem najdemo odgovore na pomembna vprašanja življenja: Od kod prihaja svet? Zakaj obstajam? Kako in čemu živimo tukaj? Kaj se zgodi po smrti?
YOUCAT za otroke je katekizem, ki je čisto drugačen kot tisti, ki sem ga uporabljal sam. Prirejen je temu, da bi otroci in starši z njim skupaj preživeli čas in hkrati vedno bolj odkrivali Božjo ljubezen.
Dragi starši, imejte ta mali katekizem pri sebi in poiščite čas, da si ga boste ogledali skupaj z vašimi otroki. Stran za stranjo, skrivnost vere za skrivnostjo vere, vprašanje za vprašanjem.
Pomagajte svojim otrokom, da odkrijejo Jezusovo ljubezen! To jih bo naredilo močne in pogumne. Zaupam vam YOUCAT za otroke. Ne postajajte utrujeni za spraševanje in pripovedovanje o vaši veri. Ne ostanite nemi, kadar vprašanja mučijo vaše otroke, ampak imejte vedno moč, da bi bili posredovalci vere, ki ste jo tudi sami prejeli od vaših staršev. Bodite živa veriga, ki omogoča, da je Evangelij nenehno prisoten v naših družinah, skupnostih in cerkvah. Iz vsega srca vas blagoslavljam in prosim, molite zame. (papež Frančišek)

Kako uporabljati YOUCAT za OTROKE?

Predlagamo, da ravnate po petih ali šestih korakih.

• Če se želite pripraviti, si oglejte stran, o kateri želite sedaj premišljevati s svojim otrokom. Za kaj sploh gre? Ali razumete, kaj je mišljeno? Ali imate sami dostop do tega? Ali potrebujete dodatne informacije? Ali obstaja tudi svetopisemsko mesto, ki bi ga morali poiskati? Dovolite, da tudi ilustracije delujejo na vas; otrok bo najprej odkril prav to. Besedila na barvno osenčenem predelu na spodnjem robu strani so spodbude za vas. Nekatere stvari iz tega boste lahko posredovali skozi pogovor.
  
  
• Ko ste skupaj z otrokom, najprej opazujte stran, na kateri je zapisano določeno vprašanje. Tam je polno vsega, tam je mogoče odkriti veliko stvari, pogosto tudi kaj smešnega. Za to skrbita že oba predrzneža, Ema in Luka.
  
  
• Posvetite se vprašanju. Pogosto bodo ilustracije izhodiščna točka za pogovor med vami in otrokom.
  
  
• Morda boste kar zaprli YOUCAT za OTROKE. Otrok ima predstave; vi imate predstave. Pomembno je, da sme vaš otrok najprej oblikovati predhodno razumevanje ali celo oblikovati morebiten odgovor ter izreči mnenje. Če ste sami na določeni točki negotovi, to sploh ni tako slabo. Tudi če se bosta z otrokom skupaj podala na pot odkrivanja, bo to nanj naredilo vtis.
  
  
• Prosimo, šele po tem poglejte v YOUCAT za OTROKE, kakšen odgovor je zapisan tam. To je »skupni« odgovor Cerkve, kakor so ga pridobili iz Svetega pisma in 2000-letne zgodovine vere. Ta odgovor ima torej določeno težo. Včasih odgovor, ki ste ga našli skupaj z otrokom, ne bo povsem usklajen s spoznanji Cerkve. Ni treba vsega takoj pojasniti. Posvetite se naslednjemu
  vprašanju. Nekatere stvari je mogoče razumeti šele v povezavi z drugimi.
  
  
• Če ob koncu vaše izmenjave še uspete z otrokom zmoliti molitev s svojimi besedami, ki pred Boga prinese vsebino vašega pogovora, vam je uspelo nekaj čudovitega!

In še nekaj: molite k Svetemu Duhu za čas, ko se boste pogovarjali s svojim otrokom. Tudi če se vam bo to sprva zdelo tuje, boste opazili, da se vam bo posvetilo …

Sicer pa – mi, avtorji, ob pisanju nismo počeli čisto nič drugega kot vi: delili smo svojo vero. S projektorjem smo na steno projicirali vprašanje, nato pa smo skušali nanj poiskati skupni odgovor, ki je v skladu s Svetim pismom in naukom Cerkve.

Odgovori v YOUCAT-u za OTROKE torej niso nastali izpod peresa enega, ampak vseh avtorjev. Naredili pa smo še nekaj: skozi vsa leta smo molili, da bi nam uspelo nekaj, kar bi otrokom in staršem resnično pomagalo odkriti Jezusovo oznanilo za njihovo življenje.
Avtorji YOUCAT-a za OTROKE

pripravlja in izbira Marko Čuk

V zvezku velikega formata so zbrane znane in priljubljene svetopisemske zgodbe z ilustracijami Paule Doherty. Nekatere ilustracije so barvne, druge pa ne in jih bodo otroci lahko sami pobarvali in pri tem uporabili svojo domišljijo ter si urili ročne spretnosti. Otroški prstki bodo imeli veliko dela in veselja, ko bodo z barvanjem risb ustvarili čisto svojo knjigo.

iz vsebine

Veliko pisanih barv v svetopisemskih zgodbah iz stare in nove zaveze:

Stara zaveza:

Čudovit svet
Slaba odločitev
Abrahamovo dolgo potovanje
Ezav in Jakob
Jakobov najljubši sin
Bog skrbi za Jožefa
Princesa in dojenček
Nadloge v Egiptu
Deček Samuel posluša Božji glas
David in velikan
Elija in krokarji
Jona in velika riba
Daniel in levi

Nova zaveza:

Angel obišče Marijo
V prenočišču ni prostora
Zvezda kaže pot
Jezus izbere prijatelje
Bog vas ljubi
Odprtina v strehi
Vihar na jezeru
Jairova hčerka
Zelo velik piknik
Kadar molite ...
Človek, ki ni videl
Ljubite se med seboj
Jezus jezdi na osličku
Zadnja večerja
Molitev na vrtu
Peter zataji svojega prijatelja
Jezus umre na križu
Prazen grob

pripravlja Marko Čuk