Slovenski Maksimiljan Kolbe Izidor Završnik - pretresljiva zgodba njegovega življenja v knjigi, ki je leta 2017 izšla ob stoletnici Izidorjevega rojstva ... Zgodba o tem, kako je štajerski duhovnik Izidor Završnik dal življenje, vas bo prevzela.

Biografijo tega znamenitega duhovnika je napisal naš znani duhovni pisatelj, zgodovinar in tudi sodelavec Ognjišča, duhovnik Karel Gržan.  Življenjsko zgodbo je obogatiil z mnogimi novimi dokumentiranimi dejstvii in preverjenimi okoliščinami iz življenja Izidorja Završnika, kar bo še močneje približalo in osvetlilo njegovo življenjsko daritev in njegovo svetniško podobo. Knjiga se odlikuje z bogato duhovno vsebino.

Imena pričevalcev se ne smejo pozabiti in izgubiti. To so vsi tisti, ki so postali žrtve različnih vojnih spopadov, krivic in nasilja, posebej na žrtve iz druge svetovne vojne, na žrtve medvojnih in povojnih pobojev pa tudi množice pričevalcev v našem času, ki so v soočenju s terorističnimi izpadi in ideologijami raje šli v smrt, kakor pa da bi bili zatajili vero v Jezusa Kristusa.
Med te pričevalce spadajo tudi mnogi slovenski duhovniki, redovniki, redovnice in lai­ki, ki so veliko pretrpeli za zvestobo veri in domovini, darovali svoje življenje za Jezusa Kristusa in za vrednote krščanskega življenja in njihova imena uvrščamo med mučence in svetniške kandidate.

iz vsebine

(...) »Mladost je čas, ko človek preveri vrednote, ki so mu bile posredovane,« je označil Cukala za samoumevno, kar je Izidor doživljal kot nedopustno. »V mladosti,« je nadaljeval, »se prebudi v nas dvom o svetu odraslih, celo
upre se nam. To se mora dogoditi, da osebno preverimo vrednote, ki so nam bile posredovane.
Ne da jih zavržemo, pač pa da preizkusimo, ali je to, kar nam je bilo posredovano, resnično vredno, da sprejmemo za popotnico v svojem življenju. Le preizkušeno lahko poosebimo.«
V Izidorju se je vzbudilo zanimanje. Kar je govoril kanonik, je bilo tako resnično v njegovem doživljanju.
»In kako preizkusimo?«
»Ni nujno, da vse na lastni koži,« je rekel Cukala. »Mladost je čas, ko privlačijo vzori, zgledi. V njih se človek poosebi in po njihovih zgodbah uravnava svoje doživljanje v ravnanje.« Cukala je umolknil. Zazrl se je v Izidorja in govoril poudarjeno: »Glej, da bodo tvoji vzorniki – tvoji zvezdniki, kakor sedaj pravite, ljudje, ki so dozoreli do osebne žlahtnosti.
Pazi, da ti ne bodo podtaknili takšnih, katerih uspeh je le na videz in ni v njihovi osebni resničnosti. In glej, da bo tvoja druščina dobra. V njej se gnete tvoja prihodnost.«
V Izidorju se je prebudilo prijetno počutje. Tako dobro je, ko nisi sam v tem, kar doživljaš – ko te vsaj nekdo, ki je že pred teboj doživljal in prerasel mladostno vznemirjenost, spoštuje v resničnosti tvojih čutenj, ki ti vzvalovijo razmišljanje in ravnanje. Kako odbojno doživljaš tistega, ki ti brezčutno, kakor da ne bi bil tudi sam prek vzburkanosti dozorel v odraslost, soli pamet mimo tvoje doživljajske resničnosti. (...)

(...) »Pristopi naj tisti, ki bo posvečen v mašnika, « se je oglasil tajnik.
»Tukaj sem,« se je odzval Izidor in stopil pred škofa.
»Ali veš, da je vreden?«
»Povprašali smo vernike in odgovorne može, zato lahko izjavim, da je vreden,« je odvrnil tajnik.
Zvonovi niso naznanili veličastnosti trenutka.
Na trgu pred stolnico so po razglasu zvenele trde besede tujca, ki je kričal svojo oblast nad podjarmljenim ljudstvom. Tam v kapeli škofa pa ... Vse je potekalo tako skromno, preprosto, v duši Bogu posvečenega pa tako veličastno ...
Izidor je zaznal trepet škofovih rok na svojem temenu. Prostor je zajel globok molk.
Celo kričanje prek razglasa je v tistih trenutkih zamrlo. Svete moči so prežele Izidorja in ga posvetile v duhovnika. (...) Tudi ob maziljenju dlani je Izidor začutil utrujenost in nemoč svojega predstojnika, ki je doživljal, kakor bi mu v zaupano mu čredo vdrli volkovi. Kot grabežljivci se niso spravili najprej na zbegane ovčice, ampak so pregnali pastirje, da bi lahko nato sami zagospodovali nad čredo. Večino duhovnikov so izgnali. Toliko vsega je bremenilo domače ljudi in misel njihovega škofa. »Gospod Jezus Kristus /.../ naj te varuje, da boš posvečeval krščansko ljudstvo in daroval Bogu sveto daritev.« (...)

»Dragi župljani, moji dragi domačini,« so Izidorjeve besede ob koncu maše zazvenelev cerkvi. »Mislim, da bodo od danes – upam,da samo za nekaj časa – skrbeli za vas sosednjidušni pastirji. Vidim, da me v zakristijiže čaka spremstvo za moj odhod.« V cerkvije vzvalovilo vznemirjenje. Izidor se je ozrlv zakristijo in videl, kako njegove besedebesnijo gestapovca, ki ga je čakal, kot zverčaka na svoj plen. »Kar bi vam rad ob slovesupoložil na srce, je: Potrpite. Ne obupavajte.Svoboda pride. Amen. – Takobodi, tako naj se zgodi ...« je rekel in odšel vzakristijo.
K njemu je pristopil Niederberger. Srditose mu je zazrl v oči: »Aretirani ste. Obtoženiste, ne le da hujskate ljudi, vaša krivda je tudi,ker ste pomagali prebežnikom s prepustnicamina italijansko ozemlje.«
Izidor je mirno zrl v gestapovca: »Mar nisoza obtožbo potrebni dokazi?«
»Slecite te mašne cunje!« je zakričal podivjanigestapovec. »Tudi talar!«
Izidor je ravnal po zahtevah.
»Preiščita ga!« je gestapovec ukazal vojakoma.
Našla nista ničesar.
»Kje skrivate prepustnice?«
»Kakšne prepustnice?« (...)

(...) Zanka se je pretrgala in mi smo bili osvobojeni (Ps 124).
Maks je skozi solze, kot v žareči kopreni, videl Izidorjevo telo, ki je omahnilo. Preplašene ptice so poletele tja k nebu.
»Ej, ti,« je zaslišal. – Z nekaj sojetniki je bil izbran, da ustreljene odstranijo z dvorišča.
Sklonil se je nad Izidorja. Na njegovem obrazu ni bilo izraza bolečine – bil je smehljaj in v njem odtisnjeno sporočilo: prepustnica za nebesa je ljubezen …
Maks se je s čelom dotaknil njegovega obličja. »O sveti mučenik, prosi zame … Izidor, prosi za nas …« je šepnil. (...)

pripravlja Marko Čuk

Oktobra  2021 je izšel ponatis dvanajste knjige priljubljene zbirke Zgodbe za dušo. Zbiratelj in prevajalec zgodb pronicljivo in z veliko mero humorja niza pripetljaje med zakoncema, med starši in otroci, starimi starši in vnuki ter nam s tem v pozitivnem vzdušju ponuja priložnost, da bi bolje razumeli drug drugega. Bralec težko ostane ravnodušen ob duhovitem pogledu na zakon, na lik matere in očeta, na odnose med sorodniki in sosedi ali na povsem vsakdanje trenutke v življenju družine. Nekatere izmed zgodb lahko najdemo tudi na straneh revije Ognjišče, za pravo mero domislic, ki lahko služijo tudi kot izhodišče za pogovore med zakoncema ali med pari v zakonskih skupinah, pa priporočamo knjige iz zbirke Zgodbe za dušo. Berimo .... in ob zgodbah spoznavajmo sebe, učimo se sprejemati drugega takega kot je ... učimo se darovati ... spoznati, da ni zakona brez boja ... želimo se odpuščati ... in se tudi zavedati, da ne gre le za naju ...

Knjiga pa spregovori tudi o odpuščanju, ki je najvišja oblika ljubezni ... • zgodbe nam svetujejo, naj povemo ljudem, da jih imamo radi ... dokler ne bo prepozno, naj jim podarimo nasmeh, da se jih dotakne in prinese nekaj Božjega med nas ... • kaj vse nam življenje naloži, koliko navlake vlačimo s seboj - odvrzimo vse to in se povzpnimo višje ... zgodbe se dotaknejo tudi ničevosti bogastva in nas učijo tisto že tolikokrat preizkušeno: Bolj je blagoslovljen tisti, ki daje, kakor tisti, ki prejema ... • če ni Boga je vse dovoljeno - se zavedamo tega ... v novo poglavje nas vabijo zgodbe o Božji modrosti v našem življenju, o Božji previdnosti, Kristusovem sredništvu, razlogih za upanje ... spregovorijo nam o poštenosti, veri, pričevanju ...spomnijo nas, da imamo pripomoček, s katerim zagotovo lahko srečamo Boga, tudi če smo se nekoliko oddaljili ... naučimo se zato uporabljati Sveto pismo, spoštujmo Božjo besedo in jo spoznavajmo ... nesmrtna je ta beseda: Gospod, nisem vreden ... reci le besedo ... sami se moramo najprej po njej ravnati - le tako deluje, ne le govoriti drugim ... tudi naše življenje, dejanja so sveto pismo ...  • zgodbe nam za konec ponujajo drugačen zorni kot, svež pogled: preden obsojamo, poglejmo, če smo očistili svoje srce, kolikokrat sodimo, preden poznamo resnico ... smo pripravljeni sprejeti in upoštevati tudi nasvete, ki nam jih delijo zgodbe: da položimo les križa na vznemirjeno srce, da podarimo tisto, kar imamo v srcu, da se ravnamo po otrocih, da smo pripravljeni na žrtve, da jezni in užaljeni ne delamo odločitev ...da se prepuščamo Svetemu Duhu in njegovemu ognju ... da sodelujemo z milostjo ... • ko bomo prišli do zadnjih strani knjige, ko se bomo popolnoma prepustili  zgodbam in njihovim naukom ... bomo morda začutili, da smo močnejši, trdnejši, zanesljivejši ... očiščeni, sveži, lažji, z več ljubezni v  srcu ...  z nami je Gospod bleščečega sonca, ki bo razsvetljeval naše življenje ... za nov začetek, brez strahu, svoboden, širokih obzorij ... (o zgodbah ... Marko Čuk)

iz vsebine

Neki človek je bil zaljubljen v dekle, ki je imela bel madež na očesu. Poročil se je z njo, ne da bi opazil to pomanjkljivost. Minila so leta in njegova ljubezen do nje se je ohladila. Tako ji je nekega dne dejal: »Od kdaj imaš ta madež na očesu?«
Ona mu je odgovorila: »Odkar se je ohladila tvoja ljubezen do mene.«

Molitev v družini
Župnik je obiskoval družine v svoji župniji. Eni od družin je med pogovorom zastavil vprašanje: »Ali kaj molite skupaj?«
»Gospod župnik,« je odgovoril oče, glava družine, »saj nimamo časa za to.«
Duhovnik ni odnehal: »Če bi zbolel kdo od vaših otrok, ali bi potem skupaj molili? Bi v tem primeru našli čas za nekaj družinske molitve?«
»Mislim, da bi,« je odvrnil oče.
»Ali bi molili skupaj, če bi se kateri od družinskih članov za dalj časa odpravil od doma?«
»Gotovo, da bi,« je zatrdil oče.
Župnik je tedaj odgovoril: »Spraševal sem vas samo zato, da bi spoznali, da vaš problem glede molitve ni čas. Težava je v tem, ker mislite, da vam družinska molitev ni potrebna, ko vam gre vse gladko.«

Umazane rjuhe
Mlad par se je po poroki naselil v zelo mirnem predelu mesta.
Nekega dne je žena, ko sta pila kavo, opazovala skozi okno, kako soseda obeša perilo.
Možu je dejala: »Glej, kako umazane so rjuhe naše sosede! Najbrž bi morala uporabiti kakšen drug pralni prašek. Morala ji bom pokazati, kako se perejo rjuhe.«
Mož jo je poslušal, rekel pa ni nič.
Enak prizor in enake besede so se ponovile še nekajkrat, ko je soseda obešala perilo.
Čez mesec dni pa se je žena začudila, ko je videla, da soseda obeša čisto perilo. Možu jedejala: »Glej, naša soseda je končno spoznala, kako se pere perilo. Le kdo jo je naučil?«
»Nihče je ni naučil,« je odvrnil mož. »Danes zjutraj sem bolj zgodaj vstal in medtem ko si se ti ličila, sem pomil okenske šipe.«
Podobno je v življenju: vse je odvisno od čistosti ‘okna’, skozi katero opazujemo ljudi in dogodke. Preden obsojamo, poglejmo, če smo očistili svoje srce, da bi mogli bolje videti in pravilno presojati.

pripravlja Marko Čuk

Da bi se vajina ljubezen vsak dan obnavljala

Zakon je prostran ocean, kjer se v globinah križajo tokovi, se vznemirijo globoke vode, se združujejo in ločujejo valovi in prav takrat ko to najmanj pričakujemo, se lahko znajdemo na zapuščenih obalah.
Vsi, ki si upajo odpluti na neznano morje zakona, se znajdejo ujeti v mreži pustolovščine. Dejstvo je, da se ta pustolovščina lahko spremeni v nesrečo.
In ta knjiga naj bi bila v pomoč, da se to ne bi zgodilo; nasprotno, išče pot, da se ta pustolovščina spremeni v srečno dogodivščino.
Pogosto se zgodi, da se zaljubljenci podajo na zakonsko plovbo, ne da bi dobro premislili o vprašanjih in tveganjih, žene jih le neustavljiva življenjska sila, ki jo imenujemo ljubezen.

Kakšen je namen te knjige?
Prihaja naproti z majhno glineno svetilko, da bi osvetlila pot, v iskanju skrivnosti sreče. S svetlobo želi označiti poti in spremljati pare na njihovem potovanju k vzvišenemu idealu polnosti zakona.
Dobro vemo, da je ta pot polna pasti. Vsako življenje v dvoje je nagnjeno k temu, da se izčrpa. Ker je človeško čustvo, ima ljubezen minljiv značaj. Pot življenja lahko postane mučna in oslabi čar ljubezni.
Kaj je treba storiti, da se ljubezen vsak dan na novo prebudi?
Kako naj ravnamo, da ne postanemo plen razočaranja?
Katero pot naj uberemo, da se zveza dveh neopazno ne spremeni v odnos nadvlada – podrejenost?
Kaj je treba narediti, da zakon postane neprestano praznovanje?
Ne moremo nenehno valovati med nihanji in dilemami ljubezni.
Kako se temu izogniti?
Kako iz boja izločiti glavnega sovražnika ljubezni, to je sebičnost?
Kako preprečiti, da bi se zaprli vase ali bi bežali stran od sebe?
Kako ohranjati vedno živo moč čustev, ki se pretakajo med dvema srcema?
Kako se izogniti temu, da zakonca živita skupaj, a oddaljena drug od drugega, skupaj, a odsotna?
Kako doseči, da bi bil zapleten proces medsebojnega prilagajanja kronan z uspehom?
Kaj narediti, da v dolgih zimskih nočeh ohranimo plamen ljubezni živ in močan?

iz vsebine:

(...) Prava ljubezen vedno ohranja razdaljo med enim in drugim, še več, spodbuja jo. In kolikor se osebnost razvija in izpopolnjuje, v taki meri ljubezen med zakoncema postaja trdna in zrela.
Samo mož in žena, ki sta duševno svobodna, lahko vzpostavita zdrave zakonske odnose. Ne smeta dopustiti, da se ljubezen spremeni v verige, temveč naj odpirata prostore medsebojne svobode in se za vsako ceno izogibata, da bi se njuna ljubezen spremenila v simbiotičen odnos. Naj pojeta in plešeta skupaj, naj bosta v polnosti srečna, a naj dopustita možnost, da je vsak lahko kdaj tudi sam.
V številnih primerih bi bilo za zdrav odnos celo potrebno, da mož in žena ohranita določeno medsebojno razdaljo, da bi tako utrdila svobodo in spet pridobila novost in svežino.

(...) Zakonska zveza bo zdrava, če bo vsak zakonec spoštoval in varoval integriteto in individualnost drugega. Brez spoštovanja ljubljene osebe se lahko ljubezen izrodi v posedovanje in nadvlado. Spoštovati drugega pomeni ravnati previdno in obzirno, da ga ne ranimo in da ne vdremo v posvečeno svetišče njegovih želja. Spoštovati pomeni razumeti, da ima drugi lastno osebnost, in ne zahtevati, da se na vsak način v vsem prilagodi mojemu načinu življenja.
Spoštovati pomeni biti iskren z drugim, mu brezpogojno na stežaj odpreti vrata pozornosti in vdanosti; opreti se drug na drugega, da bi skupaj rasla in se razvijala, si prizadevati za skupne cilje, deliti si sanje in odgovornosti.

(...) Ljubezen nikoli ne zahteva, vedno daje. Boli jo samo, da ne more dati več. Nezamenljivo znamenje ljubezni ni goreča strast, ampak posvečanje drobnim vsakdanjim stvarem.
Ljubiti je sposobnost čutiti skrb, odgovornost, spoštovanje in razumevanje do zakonca v dogajanjih vsakega dne.

(...) Mladi se poročijo. Skupno bivanje, kot tudi življenje samo, je polno nepričakovanih ovir in težav. In mladoporočenca se v intimnosti doma prvič srečata z osornostjo in negativnimi značajskimi potezami, stvarmi, ki si jih drug o drugem ne bi nikoli mislila. Začne se resnično življenje, sanje se razblinijo. Sanjarije odnese veter in ostanemo pred golo resničnostjo: popoln par ne obstaja.
Za mnogo mladih parov je to prebujenje kruto, čeprav nujno in dobrodejno,

(...)  Globina ljubezni se meri z majhnimi radostmi, ki si jih izmenjata zakonca, in tudi z majhnimi ranami, ki jih dobivata, toda ne z ranami, ki prihajajo iz temnih vrelcev egoizma, ampak iz tistih drugih, ki so potrebne za procese adaptacije in integracije. V resnični ljubezni se skrivajo edinstvene moči, ki pomagajo rešiti nadloge življenja, da se ne ustavimo na poti proti vrhu, v iskanju popolnega veselja.
Zaljubljenci uporabljajo jezik, neznan tistim, ki ne ljubijo: pogled, vzdihljaj, trenutek tišine, vedenje, ki je bolj zgovorno od katerekoli človeške besede.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Človek, še posebej v današnjem času, ko se sooča s tolikimi oblikami zla, potrebuje Božjo ljubezen in usmiljenje. Odkriti mora nedoumljivo skrivnost Božjega usmiljenja in v sebi spet vzbuditi vero v Tistega, ki nas ljubi. Bog se sklanja k ljudem – pravi Sveto pismo – prihaja, da jim razodene svoje ime in svojo skrivnost ter jih tako pripelje k polnosti življenja v ljubezni (prim. 2 Mz 3, 7—15). To dela v vseh časih človeške zgodovine. Življenje svete Favstine ter njena zrenja Božjega usmiljenja so zgovoren primer tega.

O življenju in duhovni poti sv. Favstine Kowalske obstaja že veliko literature. V tej knjižici je avtor predstavil le najpomembnejše postaje. Glavni vir, iz katerega je črpal podatke, je njen Dnevnik, ki odseva božje delovanje v njeni duši in v katerega je zapisovala svoja videnja Usmiljenega Jezusa.

 »Pošiljam te k vsemu človeštvu z oznanilom svojega usmiljenja. Nočem kaznovati obolelega človeštva, marveč ozdraviti ga s pritegnitvijo na svoje usmiljeno Srce ... Glasnica mojega usmiljenja si; izbral sem te za to službo v tem in prihodnjem življenju ..."

več o sv. Favstini Kowalski na naši spletni strani, v spletni knjigarni imamo tudi podobico z molitvijo sv. Favstine, podobico Usmiljeni Jezus in kip Usmiljenega Jezusa. -

iz vsebine

Rožni venec Božjega Usmiljenja
Molimo ga kot navaden rožni venec.

Na začetku
V imenu Očeta ..., Oče naš ..., Zdrava Marija ...,
Verujem ...

Pri velikih jagodah rožnega venca enkrat:
Večni Oče, darujem ti Telo in Kri, Dušo in Božanstvo tvojega preljubega Sina in našega Gospoda Jezusa Kristusa v spravo za naše grehe in za grehe vsega sveta.

Pri malih jagodah desetkrat:
Po njegovem prebridkem trpljenju usmili se nas in vsega sveta.

Na koncu rožnega venca trikrat:
Sveti Bog, Sveti Močni, Sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta.

Obljuba usmiljenega Jezusa: »Tiste, ki bodo molili ta rožni venec, bo objelo moje usmiljenje v življenju, zlasti pa ob smrtni uri« (Dnevnik, 754).

Življenska pot Favstine Kowalske
1905 – 15. avgust: Helena Kowalska se rodi v kraju Głogowiec na Poljskem (danes del občine Świnice Warckie); 27. avgusta je krščena v cerkvi sv. Kazimira v kraju Świnice Warckie.
1917 – začne obiskovati osnovno šolo v kraju Świnice.
1919 – začne delati kot gospodinja v Aleksandrówu, Łódz.
1925 – 1. avgusta je sprejeta kot postulantka v Kongregacijo sester Božje Matere usmiljenja v hiši v Varšavi.
1926 – 30. aprila v Krakovu začne noviciat, sprejme redovno obleko in redovniško ime: sestra Marija Favstina.
1928 – 30. aprila izpove začasne zaobljube. Opravlja kuhinjska dela v hišah v Krakovu in Varšavi.
1931 – 22. februarja v Płocku ima videnje Jezusa, ki ji naroči, naj da naslikati njegovo podobo.
1933 – 1. maja izpove večne zaobljube; 25. maja odpotuje v Vilno, kjer dela na samostanskem vrtu.
1934 – 2. januarja gre k slikarju E. Kazimirowskemu, ki je sprejel nalogo, da naslika podobo Usmiljenega Jezusa; 29. marca na Gospodovo prošnjo daruje svoje trpljenje za grešnike; 12. avgusta huje zboli;
          26. oktobra ima videnje Jezusa nad kapelico hiše v Vilni.
1935 – 15. februarja odpotuje v Głogowiec, obiskat bolno mater.
1936 – 12. maja jo pošljejo v hišo v Krakovu, kjer opravlja delo na vrtu in v vratarnici.
1936 – 9. decembra jo pošljejo v zdravilišče Prądnik pri Krakovu.
1937 – 27. marca se vrne iz Prądnika, toda njeno zdravje se slabša.
1938 – 5. oktobra ob 22.45 s. Marija Favstina odide v Gospodovo hišo; 7. oktobra jo pokopljejo v skupnem grobu pokopališča njene Kongregacije v Krakovu, Łagiewniki.
1959 – 6. marca Sveti oficij objavi odlok, s katerim prepoveduje širjenje češčenja Božjega usmiljenja v oblikah, ki jih je predstavila s. Favstina Kowalska.
1965 – oktobra v Krakovu se začne postopek za njeno razglasitev za blaženo.
1993 – 18. aprila Janez Pavel II. razglasi sestro Favstino Kowalsko za blaženo.
2000 – 30. aprila Janez Pavel II. razglasi blaženo Favstino Kowalsko za sveto.
2002 – 17. avgusta Janez Pavel II. posveti svetišče Božjega usmiljenja v Krakovu - Łagiewniki in celotno človeštvo izroči v varstvo Božjemu usmiljenju.

Marko Čuk

Italijanski duhovni pisatelj Carlo Caretto († 1988) je knjigo Jaz, Frančišek napisal v pripovedno-razmišljujočem slogu: kot da Frančišek sam govori o sebi. Bralcu tako približa svetnikovo dušo, njegov pogled na svet, njegovo življenjsko usmerjenost. Ob posameznih dogodkih svetnikovega življenju pisatelj skuša današnjemu svetu posredovati Frančiškovo, to je, evangeljsko sporočilo, predvsem glede tistih vprašanj, ki se danes pojavljajo z vso silovitostjo, kot so oboroževalna tekma, onesnaževanje okolja, potrošništvo, nasilje, objestnost. Frančiška predstavi kot preroka miru in nenasilja, kot oznanjevalca in pričevalca neustavljive moči ljubezni. Vabljivo!

Presenečenje 13. marca 2013! Za naslednika papeža Benedikta XVI. je v konklavu izvoljen argentinski kardinal Jorge Mario Bergoglio, prvi papež iz Latinske Amerike, prvi papež iz jezuitskega reda. In kar še bolj preseneti: novi papež si izbere ime Frančišek, ime svetnika, ki je v visokem srednjem veku prenavljal Cerkev v duhu evangeljskega uboštva, pristne preprostosti in prisrčnega zaupanja v Gospoda.
»“Ne pozabi na reveže!” mi je rekel na koncu volitev prijatelj kardinal. Ta beseda se mi je vtisnila v srce: reveži, reveži. Takoj nato sem v zvezi z reveži pomislil na Frančiška Asiškega … Frančišek je človek miru. In tako je v moje srce prišlo ime: Frančišek Asiški. Zame človek uboštva, človek miru, človek, ki ljubi in varuje stvarstvo. Saj tudi mi danes nimamo zadosti dobrega odnosa do stvarstva. Mar ne? Je človek, ki nam bo navdihnil tega duha miru, človek ubožec … Ah, kako bi želel Cerkev ubogo in za reveže!« (papež Frančišek si izbere ime)

Ta svetnik, Frančišek Asiški, nas spomni na okoliščine svojega 13. stoletja, ko je Cerkev preživljala hude preskušnje, obenem pa nas z vsem svojim bitjem uvaja v naš čas, v soočenju z vprašanji naših dni. Predvsem nas vabi k prizadevanju, da bi svoje življenje uskladili z duhom Kristusovega veselega oznanila.

Kako se je sin bogatega asiškega trgovca mogel tako močno približati Gospodu? Tako, da je prisluhnil govorici božjih znamenj v slehernem ustvarjenem bitju. V mladostnih iskanjih je Boga iskreno spraševal: »Gospod, kaj naj storim?« Bog mu je odgovoril po evangeliju. Kristusovo veselo oznanilo je Frančišek sprejel kot besedo, s katero Bog nagovarja njega osebno, vzel jo je za svoje življenjsko vodilo, sam in kasneje s svojimi brati jo je hotel “preprosto in brez razlag” uresničevati.

Če se vprašamo, zakaj je Frančišek Asiški “svetnik za vse čase”, zakaj je tako blizu sodobnemu človeku, ki išče novih poti k Bogu, zakaj je njegov duh tako močno navzoč v sodobni Cerkvi, ki želi živeti evangeljsko ter s pristnostjo prvih krščanskih stoletij posredovati svetu Kristusovo oznanilo, bo odgovor samo tale: večno prepričljiva in privlačna je njegova dosledna zvestoba evangeliju.

Besede, ki so položene v Frančiškova usta, ne govore toliko o dogodkih iz njegovega življenja, pač bolj razkrivajo njegove poglede na večno odprta vprašanja: kakšen naj bo človekov odnos do Boga, do sočloveka, do narave, kaj mora storiti, da bo zavladal mir v njegovem srcu in v svetu … Zato ni čudno, da predvsem mladi, ki podajajo po stopinjah sv. Frančiška, radi segajo po tej knjigi.

Misli iz knjige lahko sprejmemo kot izziv naši povprečnosti, kot spodbudo k razmišljanju, predvsem pa kot vodilo za življenje.

iz vsebine

(...) Ko sem živel na zemlji, si nikoli ne bi mislil, da boste Assisi spremenili v tako ljubeznivo in urejeno mesto.
Kako čudovite so njegove bazilike!
Res ste bili pridni, bratje!
Jaz, Frančišek, imam dovolj dober okus, da občudujem skladnost, prijetnost in stavbarsko lepoto vaših samostanov.
Lahko bi vam poočital nekatere stvari, ki niso po mojem okusu, pa tega ne bom storil.
Tudi jaz sem od takrat bolj zrel in danes ne bi podiral samostanov, kot sem delal takrat.
Osem stoletij je minilo od takrat in tudi uboštvo se lahko izraža na različne načine. Sicer pa veste, da sem bil sanjač, ki so ga kmalu zamenjali z bratom Elijem, ki ni bil tak sanjač.
Da, lahko bi vas grajal, pa se mi ne zdi primerno. Pravim vam le: ne pretiravajte. Neki bančni uslužbenec, neki tretjerednik, mož brez dlake na jeziku, mi je pripovedoval, da so vaši računi na banki kar precejšnji …
Predpostavljam, da to ni res, tudi zato ne, ker ga kot uslužbenca veže uradna tajnost.
Toda …
Prosim vas samo eno.
Če imate denar, ga dobro uporabite, posebno za uboge, ki smo jih vsi skupaj tako radi imeli.
Če pridem jaz – in pridem – ob praznovanju osemstoletnice svojega rojstva v Assisi kot romar, mi ne zapirajte vrat pred nosom, ne recite, da nimate prostora.
Sprejmite me pod streho kot ubogega, pustite, da bom delal, toda sprejmite me.
Grdo je, če ravno vi zapirate vrata pred nosom ubogim, ki vam ne morejo plačati.
Ali se vam ne zdi?
Pa še ena stvar je.
Ko me boste kot gosta sprejeli, pustite, da bom z vami molil. Zjutraj in zvečer.
Zjutraj bomo skupaj molili hvalnice in rad bi, da mi ne bi bilo treba vmes poslušati pripombe: »Ta freska, gospodje, je iz petnajstega stoletja …«
In če se bomo zvečer spet zbrali s turisti, ki pri­hajajo, da bi molili in peli večernice, vas prosim, da ohranite molk.
To je pomembna stvar in nekaterim ljudem je zelo pri srcu.
Glejte: če tisti, ki prihajajo, ne najdejo duhovno zrelega okolja, bodo odšli in bodo o vas slabo govorili in rekli bodo, da ste cerkev spremenili v muzej, vi sami pa ste postali puhli turistični vodniki.
To pa ni dobro, se vam ne zdi?
Le zakaj me tako gledate? Mar niste zadovoljni?
Ste morda pričakovali bolj trdo pridigo?
Enkrat sem jo že izrekel, pred osmimi stoletji. Zdaj se zadovoljim z bolj skromnimi besedami.
Sicer pa sem se v teh stoletjih tudi jaz naučil nečesa, kar bi vam rad povedal.
Glede vprašanja uboštva je težko presojati.
Obstajajo zunanja znamenja, kot je siromašna obleka, skromna hiša, lesena miza, okrušena skodelica, trda postelja, platnena bisaga. Obstaja pa tudi drugačna resničnost, ki je popolnoma notranja in nevidna.
Danes tej resničnosti dajem prednost in bolje vidim vso njeno globino, tudi zato, ker je postala širša, bolj vesoljna.
Ubog ni samo tisti, ki ne more plačati najemnine, ubog je tudi tisti, ki je bolan, ki ima raka.
Ubog ni samo tisti, ki živi v pustem predmestju, ubog je tudi tisti, ki jemlje mamila, ki ni ljubljen, ki je odrinjen na rob, ki je sam.
Še ena stvar je, ki me zelo moti in ki v našem času nismo nanjo niti pomislili, vi pa danes to počenjate.
Znate se poigravati z uboštvom.
Med mladimi je postala prava moda, da se zanemarjeno oblačijo, da si radi natikajo zguljene delovne hlače, čeprav imajo dejansko raje uglajeno okolje.
Dalje so nekateri, ki imajo radi stare posode in starinsko pohištvo kot starinarske redkosti.
No, pa težko je presojati.
In jaz ne maram soditi.
Rečem vam le: postavite se naravnost pred Boga in pustite, naj vas On presoja.
In imejte pred očmi eno stvar: na večer svojega življenja ne boste sojeni po vašem uboštvu, ampak po vaši ljubezni.
To vam še posebej omenjam zaradi tega, ker je tudi znotraj Cerkve uboštvo postalo področje, kjer revež sovraži bogatega, delavec svojega delodajalca.
To ni več blagor in tudi ni več evangelij.
Niti zavedate se ne, s kakšno lahkoto človek začne s polnimi pljuči vdihavati duha časa, ki gotovo ni duh evangelija.
Med krščanskim sindikalistom in sindikalistom drugačnega nazora skoraj ni več nobene razlike.
To je žalostno, zelo žalostno. Kot da je ugasnil preroški duh.
Nikoli ne pozabite, da je ljubezen Bog sam, uboštvo pa je samo obleka.
Ne obešajte se torej na obleko, če niste več sposobni gledati, prenašati, ljubiti človeka, ki jo nosi,
četudi je grešnik,
četudi je laik,
četudi je, recimo, monsinjor ali kanonik.
Na misel mi prihaja še nekaj – oprostite, če nadlegujem.
Vi živite v čudnem okolju, polnem nasprotij, dvojnosti.
Bolj ko ste bogati, več govorite o uboštvu; bolj ko postajate malomeščanski, raje se poigravate z govorjenjem o Cerkvi ubogih; več ko govorite o občestvenosti, bolj živite osamljeni in vedno več je zakonskih razvez.
Med besedami in dejanji je vedno vmes morje (kot pravi italijanski pregovor – op. prev.), pri vas je vmes kar ocean! Ocean vašega besedičenja in v njem se utapljate na vseh področjih.
Vidite, zakaj mi srce ne da, da bi vas trdo prijel – prav zaradi tega, ker vi znate biti bolj trdi kot sem jaz.
Dovolj je, da vas človek posluša na vaših sestankih.
Strašno, kako ste trdi, neizprosni, zahtevni!
Škoda le, da je ta trdota in ta zahtevnost vedno usmerjena proti ‘drugim’. Nikoli proti vam samim.
Skratka, lahko bi rekli, da je v vas prava strast za spreobračanje drugih.
Jaz, Frančišek, vam pravim: prizadevajte si za lastno spreobrnjenje in videli boste, da boste vse bolje razumeli.
Predvsem boste razumeli eno stvar: prazno je upanje, da je mogoče spremeniti frančiškane, kapucine, minorite … in prav tako jezuite, salezijance …
To je nemogoča stvar!
Mogoče pa je spreobrniti človeka, posebno če si ta človek ti, ki me zdaj poslušaš.
Zgodovina ima svoje zakonitosti in nobena ustanova ne uide obrabi, ki jo prinese čas, pa naj bo njen ustanovitelj še tako velik in svet.
Samo gol človek, čimbolj ko je mogoče gol, more ubežati obrabi časa, če je sposoben postaviti se pred goloto evangelija in jo osvojiti.
Otroci moji – tako pravim vam, ki me kličete oče Frančišek – ne verjemite v prenovo vaših redov, verjemite v svojo osebno prenovo.
Bratje moji – tako pravim vam, ki me kličete brat Frančišek – bodite sveti in svet okoli vas se vam bo zdel posvečen. (...)

pripravlja in izbira Marko Čuk

PRAVA PRENOVA

Sveti Frančišek se je nekega dne pogovarjal z enim od asiških plemičev, ki je tožil nad zmedo, nadlogami in nesrečami, ki pretresajo svet.
»Gospod, ne vznemirjajte se zaradi teh stvari,« mu je dejal sveti mož, »kajti imamo zdravilo zoper vse to.«
»Kakšno zdravilo obstaja zoper tako zlo?« je vprašal plemič.
Sveti Frančišek je odgovoril: »Zelo preprosto. Vi in jaz morava postati to, kar sva in se resnično notranje spreobrniti. Vsak človek naj potem naredi isto in prenova bo uspela. Najslabše je, če vsi govorijo, kako bi se morali drugi spremeniti, a se ne potrudijo, da bi odpravili svoje napake.«

zgodba iz knjige: B. Rustja, ur., Zgodbe s semeni upanja: Zgodbe za dušo 6. Tretja izdaja. Koper 2015, Ognjišče, str. 26.

SVETI FRANČIŠEK IN NOVINEC
Neki novinec je hotel imeti svojo knjigo psalmov. Želel je, da bi te svetopisemske molitve pogosteje molil in ob njih razmišljal tudi med dnevom. Toda Frančišek mu ni hotel tega dovoliti. Dejal je: »Ko boš imel psalter, boš kmalu želel imeti brevir. Potem boš želel sedeti na svojem stolu kot velik prelat in ukazati svojemu bratu: 'Prinesi mi brevir.'«
Novinec še ni razumel, zato je Frančišek nadaljeval: »Dragi prijatelj, v preteklosti smo imeli velike junake in vojščake in slavne viteze. Prestali smo velike težave in premagali bridke izkušnje. Danes hodijo naokrog pevci, ki opevajo njihovo slavo, ne da bi delali, kar so storili ti slavni ljudje, ampak, da jih opevajo. To lahko postane tudi tvoja skušnjava. Ko boš enkrat začel brati knjige in govoriti o njih, boš bolj zaupal v znanje, ne pa v plemenita dejanja.«

zgodba iz knjige: Rustja, B. ur., 2009. Zgodbe za pogum: Zgodbe za dušo 8. Druga izdaja. Koper: Ognjišče. str. 182.

FRANČIŠEK ASIŠKI

Žareč odsev svetósti Rešenika,
oblečen v sončno pesem razsvetljenja,
pokazal je resnični cilj življenja:
uboštvo, ki ljubezni se dotika.

Trpljenje, vdanost, stigme - znana slika;
kot živ spomin na uro odrešenja
je šel služabnik Božjega čaščenja
spokojen pred nebeškega Sodnika.

Le kaj pomaga zemeljsko imetje,
zakladi, ki nam ŕja jih razjeda?
Kdor ljubi hrup, mar sliši ptičje petje?

Bogastvo vselej je duhovna beda.
V Frančišku spet odmeva razodetje,
notránji mir nam Božja da Beseda.

sonet je iz knjige: L. Oblak, 2014. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče. str. 69.Razprodano.

SVETI FRANČIŠEK ASIŠKI

Ta je še smrti rekel sestra. Kaj šele vodi, ki je tako dobra, da odžeja, umije, ohladi ... Ali pa zemlji, ki nas hrani s tolikimi dobrotami.
Rodil se je v Italiji v 12. stoletju. Bil je sin bogatega trgovca in je kar dolgo časa zapravljal njegov denar. Rad je bil v veseli druščini, prijatelji pa v njegovi. Navduševal se je za viteštvo. Celo v dveh vojnah je sodeloval. Ko je resno zbolel, je začel premišljevati o svojem veseljačenju. Bral je Sveto pismo. Sklenil je upoštevati Jezusove nasvete.
Nekoč je v sebi zaslišal Jezusov glas, naj popravi njegovo cerkev. Bil je prepričan, da je to razpadajoča cerkvica sv. Damijana. Zdaj je očetov denar porabljal za njeno popravilo. Oče se je nad sinom razjezil, sin se je pa odpovedal očetu.
Frančišek je spoznal pomen Jezusovih besed: ne razpadajočo majhno cerkvico, ves svet je treba popraviti. Sklenil je služiti samo Bogu. Mnogi so se mu pridružili in postali so skupnost. To je skupnost redovnikov frančiškanov, ki je že dolgo razširjena po vsem svetu. Frančiška je želela posnemati tudi Klara, hčerka iz bogate družine. Njej se je pridružilo veliko drugih deklet. Tako je začela delovati skupnost redovnic, ki jim zdaj rečemo klarise
Nekaj časa je Frančišek živel v votlini na gori La Verna. Tam so se mu ob premišljevanju Jezusovega trpljenja na rokah pojavile njegove rane.
Za svetnika ga je razglasil papež Gregorij IX. kmalu po Frančiškovi smrti. Ker je imel tako rad naravo, je postal zavetnik za vse živali. Njegov god je 4. oktobra.
Pri nas delujejo frančiškani v Ljubljani, na Brezjah, na Sveti Gori, v Mariboru ... Svoje geslo so povzeli po vzorniku sv. Frančišku. Glasi se: Mir in dobro.

odlomek je iz knjige: B. Golob, in Karim, S., 2013. Svetniki svetli svetilniki. Koper: Ognjišče. str. 42-43.

TO JE VESELJE

Ko sem se včasih po vročem soncu vzpenjal na goro Subasio, se mi je zdelo, da vame prodira ta močna svetloba, z njo pa tudi veselje.
Tedaj sem se spraševal, kako bi bilo mogoče biti žalosten.
Veselje je bilo v meni. Osvojilo me je.
Tista svetloba je bila božja stvar, ki mi je bolj kot vse govorila o njegovi prisotnosti. Ko je prodirala vame, je prehodila isto pot, ki jo je prehodil Bog, ko me je iskal in nagovarjal.
Nikoli mi ni bilo težko misliti na stvari, na vse stvari, kot na poslanke Boga, njegova znamenja.
Tedaj sem se navadil, da sem svojim tovarišem rad govoril o stvareh kot o božjih znanilkah in znamenjih.
Dejansko sem začel moliti takole:

Hvaljen, moj Gospod,
z vsemi tvojimi stvarmi,
posebno s soncem, velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, Najvišji, odseva.

Da, odseva.
Stvari so odsev Boga.
Polne so božje prisotnosti.
Polne so je, jo žive, jo izražajo v prosojni čistosti, ne da bi se je polastile.
Stvari imajo v sebi moč, da nas počasi počasi vodijo h globokemu razmišljanju. Zanj je potrebno tudi naše sodelovanje, zato se imenuje 'pridobljena kontemplacija' in je vir velikega veselja.
Gledal sem sonce in se mu smehljal.
Potem sem rekel: »Ljubim te.«
Toda zavedal sem se, da tisti ‘ljubim te’ ni bil namenjen soncu, ampak tistemu, katerega odseva – Bogu, katerega znamenje je sonce.
Tak pogovor s stvarmi je bil nekaj izrednega in me je spravljal v tako veselje, da bi skakal, kričal, pel.
Počutil sem se potopljenega v Boga, kot sem bil potopljen v vse tisto, česar sem se dotikal, v vse tisto, kar sem videl.
Vse skupaj je bilo kot ena sama resničnost. Zanikati Boga bi pomenilo zanikati stvari, zanikati svetlobo, zanikati resnični svet.
To ni bilo mogoče, četudi je bilo v skrivnosti njegove vedno presegajoče Osebe obrnjeno proti Vsemu, kar ta Oseba vsebuje.
'Skrivnost', ki me je že od otroških let vznemirjala, se mi je zdaj postopoma odkrivala kot ena najbolj zanimivih in izrednih zadev v stvarstvu.
Skrivnost je bil prostor, ki ga je Bog razpel okoli mene iz spoštovanja do moje majhnosti in moje svobode.
Bila je somrak vzvišene votline, kjer sta se srečevala Vse in Nič, da bi se objela in se vedno globlje spoznavala, da bi se razodela brez silovitosti in da ne bi oslepile oči zaradi prevelike svetlobe.
Veter mi je bil znamenje gibljivosti vseh stvari, znamenje njihovih neizčrpnih vzgonov k iskanju, bil mi je kot glas ljubljene osebe, ki pride iznenada, bil je izkustvo Njega, ki je prihajal, da bi me dvignil iz osamljenosti, bil mi je vedno mogoče ljubkovanje, skladnost in neizčrpna pobuda k nenehni rasti.
Tudi binkošti je oznanil veter, podoben bližajočemu se silnemu viharju, ki loputa z vrati.
Veselilo me je reči:

Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru.

In kaj naj bi rekel o ognju?
Besedam, ki so izhajale iz njega, ni bilo konca. Vse sem mogel videti v njem, ko sem zrl vanj in v temni noči, ki je, podobno kot nejasna vera, trenutek pred izbruhom žareče luči.
Življenje, smrt, čas, prostor, neskončnost, zemlja, nebo, ljubezen, svetost, bolečina, veselje, objem. Vse, prav vse je mogel predstavljati ogenj, tudi smisel življenja: neizčrpno podarjanje samega sebe, toplota, ki se sprošča ob tvojem počasnem použivanju samega sebe.In bilo mi je ljubo moliti z njim:

Hvaljen, moj Gospod,
v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel
in krepak in močan.

+

Ni mi bilo treba veliko časa, da sem pri Svetem Damijanu sestavil Hvalnico stvarstva.
Ko se mi je zdela dovolj izpiljena, sem poklical tovariše in skupaj smo jo zapeli.
V vse večje veselje mi je bilo, da smo molili skupaj.
Tudi zato vas je Bog sklical: da bi skupaj molili.
Povedati vam moram še neko čisto osebno zadevo.
Brž ko sem začel moliti, mi je kar samo od sebe prišlo, da sem dvignil roke kvišku.
Počutil sem se kot v središču vesolja in zdelo se mi je, da se vse: rože, ptice, zvezde, sploh vse stvari, stiskajo okoli mene, da bi skupaj z menoj hvalile Boga.
Postajal sem glas stvarstva, duhovnik vsega, kar je bilo majhno, nepomembno in brez glasu.
To me je razvnemalo.
V tej službi sem odkrival svoj skriti poklic.
Redke besede iz svetega pisma so me prevzele tako globoko, kot Petrove iz njegovega prvega pisma: »Vi ste izvoljen rod, kraljevo duhovništvo...«
Bil sem pomirjen.
Nikoli nisem želel postati duhovnik, kar so tudi moji tovariši dobro vedeli.
Resničnih vzrokov jim z veseljem nisem razkril, kajti o teh zadevah je težko govoriti. Toda bolj ko sem bil zadovoljen, da nisem duhovnik, bolj sem čutil, da sem duhovnik.
Bilo je kot poklic, ki je dozoreval počasi in bi ga rad prenesel v celotni moj red.
Zdelo se mi je, da so duhovniki, tisti, ki so jih posvetili škofje, v Cerkvi prav zato, da vsem ljudem, vsem moškim in vsem ženskam, govore: »Vi vsi ste duhovniki, ker pripadate duhovniškemu ljudstvu!«
Zaradi tega sem se počutil domače, ko sem molil s povzdignjenimi rokami in ko sem z roko delal znamenje križa ter blagoslavljal ptice in ribe.
Da, v živo sem izkušal tisto, kar vi zdaj tako lepo pojete in kar mi je všeč ter se avtorju te pesmice zahvaljujem.

Res je prijetno, kadar v srcu čutim
srečo, veselje, tiho pesem stvarstva.
Vem, da na svetu nihče ni osamljen,
vsak je le delček širnega življenja,
ki radodarno razliva se povsod.
Vse to je dar, neizmerni dar Ljubezni.

In zdaj, brat in sestra, ki sta se rodila skoraj osem stoletij za menoj, pa sta z menoj povezana po veri v istega Očeta, lahko nadaljujemo s skupno molitvijo.
To je moja molitev iz tistega časa, izražena z istimi besedami kot tedaj:

Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod,
tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov.
Tebi, Najvišji, edinemu pristoji
in nihče ni vreden tebe imenovati.

Hvaljen, moj Gospod,
z vsemi svojimi stvarmi,
posebno s soncem, velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.

Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, Najvišji, odseva.

Hvaljen, moj Gospod,
v sestri luni in zvezdah;
ustvaril si jih na nebu
jasne, dragocene in lepe.

Hvaljen, moj Gospod,
v bratu vetru in zraku,
v oblačnem in jasnem,
sploh vsakem vremenu,
s katerim ohranjaš svoje stvari.

Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri vodi;
mnogo koristi,
ponižna, dobra in čista.

Hvaljen, moj Gospod,
v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel
in krepak in močan.

Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri zemlji,
ki nas kakor mati hrani
in nam gospodinji
in prinaša različno sadje
in pisane rože z zelenjem.
(Prevod Vital Vodušek)

Za zdaj se ustavimo tukaj. Pesem bomo končali kasneje, ko se boš naučil z ljubeznijo prenašati bolečino.
Tudi pri meni je namreč trajalo dolgo časa, preden sem mogel reči: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti«; moral sem nekaj časa hoditi ter dolgo potrpežljivo ostati v šoli Jezusovega križa.

+

Drug vir veselja v meni je bil občutek svobode, ki mi jo je dajal evangelij.
Zavest, da sem rešen suženjstva, je bila nenehen povod za radost.
Jaz, Frančišek, sem bil svoboden, rešen malikov, strahu in svojih mračnih misli.
Čutil sem se srečnega. Osvojil sem si Psalm 114 in z njegovimi besedami sem molil:

Ko so Izraelci šli iz Egipta,
je bilo božje ljudstvo rešeno suženjstva.
Postali so božje svetišče,
božja posest in kraljestvo.

Zvenelo mi je prav tako, kot če bi govoril:

Ko je Frančišek odšel s svojega doma
in začel misliti kot svoboden človek,
je Bog postal njegovo Vse
in on je postal ljubljenec Boga...

Morje se je pred njim umaknilo,
Jordan se je ustavil pred njim.
Gore so se stresle v silnem potresu,
zamajali so se griči.

Kaj ti je, morje, da se umikaš,
in tebi, Jordan, da se ustavljaš?
Kaj vam, gore, da se plašite kot ovni,
in vam, griči, da skačete kot jagnjeta?

Kako čudovito!
Tudi narava je bila deležna naše sreče.
Videti človeka, ki se je rešil suženjstva, je bila res tako velika stvar, da so se tega radovala celo morja in hribi.
In vi se čudite, če je ponoči, ko smo molili, bilo videti, kot da se je vnel gozd okoli cerkvice Marije Angelske?
Se vam zdi nenavadno, da bi se vrtnice razcvetele tudi sredi zime?
In da bi volkovi postali krotki?
In da bi nas poslušale ribe?
Ne, bratje, prej se čudite, če se dogaja nasprotno: čudite se, če vidite, da se ob vsem vašem veselju nebo ne zgane in se ne zmeni za vas.
Vse je zlito v eno in vse sodeluje pri istem prazničnem veselju.
Treba je znati videti.

+++

In če hočemo videti, je treba dobro gledati.
Povedal sem vam že, da pred svojim spreobrnjenjem stvari nisem videl.
Vrstile so se mimo mene kot nekaj tujega, kot okras pokrajine.
Zdaj sem jih videl.
Z vso pozornostjo sem jih ogledoval.
Opazil sem, da tudi stvari gledajo mene.
Morda – zakaj pa ne! – so iskale način, kako bi navezale stik z menoj.
Morda bi me razumele.
Poskušal sem govoriti z njimi... in uspelo mi je.
Nekoč sem potoval prek Rietijskega jezera, namenjen v samoto pri Grecciu, in neki ribič mi je podaril majhnega vodnega ptiča.
Z veseljem sem ga sprejel, potem pa sem odprl pest in ptička nagovoril, naj zleti v prostost. Toda ni hotel, ampak je lepo počenil na moji dlani kot v gnezdu.
Začel sem moliti in sem se zamaknil. Ko sem se spet zavedel, kot da sem se vrnil od nekje daleč, sem v dlani zagledal ptička, ki me je gledal, z glavico nagnjeno na levo stran. Ljubeznivo sem ga opazoval in mu prigovarjal, naj odleti. Toda čakal je na moj blagoslov. Potem je mirno odletel.
In kaj naj bi vam rekel o prijateljstvu, ki se je spletlo med menoj in nekim sokolom?
Nekaj časa sem preživel v samoti, kamor sem se bil umaknil, da bi v miru molil.
Opazil sem, da je prav blizu tistega kraja gnezdil sokol.
Postala sva prijatelja, skupaj sva jedla, dolgo sva opazovala eden drugega.
Sokol se je navadil, da me je budil, ko je bil čas za molitev, bodisi ponoči ali ob zori za hvalnice.
Na to svojo dolžnost ni nikoli pozabil in bil je zelo točen.
Prišlo je tudi tako daleč, da je storil še več, kot je bilo v njegovi navadi. Ko je opazil, da sem oslabel, me ponoči ni več budil, ampak samo zjutraj za hvalnice.
Menim, da ga je Bog sam uporabil in me po njem vodil.
Lahko se tudi smejete in po pravici, saj nimate izkušenj te vrste. Meni pa se je to dogajalo in bilo mi je tako všeč, da sem se z vsemi stvarmi pogovarjal v raznih pridigah.
Narava, živali so tako navajene v človeku videti svojega sovražnika, da zbežijo, čim se jim približa.
Dolge rodove človek ne dela drugega, kakor da živali pretepa, ubija in muči. Živalim je prišel strah pred človekom v kri in pred njim takoj utihnejo ali pa v strahu zbežijo.
Prizadeval sem si, da bi jim dal razumeti, da sem jim prijatelj. Najprej so se čudile, potem pa so mi verjele.
Približale so se mi.
In poslušale so me.
To me je napolnjevalo s takim veseljem, da sem bil ves iz sebe.
Bilo je kot da se mi odpirajo nove razsežnosti božjega kraljestva.
Bilo je kot da prejemam nove dokaze za obstoj Boga.
Bilo je kot da se je prek vsake mere pomnožilo število mojih bratov in sester.
Nekega dne, ko sem bil pri Porciunkuli, sem na smokvi ob svoji celici zagledal škržata, ki je neutrudno prepeval.
Stegnil sem roko proti njemu in mu rekel: »Brat škržat, pridi k meni.« Prišel je, kot da je razumel moje vabilo, ter sedel na mojo dlan. Potem sem mu rekel: »Brat škržat, zapoj in z veseljem hvali Gospoda, svojega in mojega stvarnika.«
Brez obotavljanja je ubogal.
Začel je peti in ni prenehal, vse dokler nisem tudi jaz sam začel peti hvalnice Gospodu. Ko me je zaslišal, je umolknil. Ko sem jaz utihnil, je spet začel peti on, kot da pojeva v koru.
Osem dni je ostal tam na veji pred mojo celico. Ko sem prihajal domov, sem ga pogladil z roko in pustil se je božati, kot da v tej prijaznosti uživa.
Komaj sem mu rekel: »Brat škržat, zapoj!«, je s svojo pesmijo napolnil mojo celico.
Nekoč mi je blizu Greccia eden od sobratov prinesel zajčka, ki se je ujel v zanko. Rekel sem živalici: »Brat zajček, zakaj si se pustil ujeti? Pridi k meni.«
Brž ko sem ga spustil, mi je skočil v naročje in se udobno spravil spat.
Čez nekaj časa sem ga ljubeznivo pogladil in mu rekel: »Pojdi, vrni se nazaj v prostost gozda!« Toda ko sem ga položil na tla, mi je skočil nazaj v naročje.
Ostal je pri meni tako dolgo, dokler nisem bratom naročil: »Odnesite ga v gozd«. Potem ga nisem več videl.
Da, lahko se smejete!
Vi, ljudje modernega časa, ste vse preveč razumarji in tudi to je eden od vzrokov vaše zagrenjenosti.
Jaz pa sem izkustveno doživljal povezanost, ki obstaja med naravo in tistim, kar je nad njo, in razumel sem, da mnogokrat preprosto ne vidimo vsega tistega, kar nas obdaja.
Slepi smo in večina stvari se nam izmakne.
Zato mislim, da so samo otroci bolj sposobni razumeti, in čeprav jih ne upoštevamo, prav oni bolje vidijo. Jezus ni brez razloga rekel: »Če ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo.«
Otroci so mi bili vedno všeč, še raje pa sem imel odrasle, ki so imeli otroško srce.
Kako čudovito!
Kakšno veselje je bilo živeti z njimi!
Živeti s takšne vrste ljudmi kot je bil brat Juniper.
Njega se prav dobro spominjam.
Nekoč ga je predstojnik strašno oštel, ker je brez dovoljenja podaril srebrne zvončke, ki so krasili oltar.
Brat Juniper pa je razmišljal: »Moj predstojnik je name tako vpil, da je skoraj izgubil glas.«
Šel je v kuhinjo in je pripravil maslen močnik.
Pozno ponoči je potrkal na vrata celice svojega predstojnika; v eni roki je nosil skodelico močnika, v drugi prižgano svečo.
»Kaj pa spet to pomeni?« je vprašal predstojnik.
Brat Juniper pa: »Oče, ko si mi danes očital moje napake, sem opazil, da je tvoj glas postal hripav, najbrž zato, ker si se preveč trudil, in tako sem pomislil, da bi ti tale močnik dobro del: okrepil ti bo pljuča in ti prečistil grlo.«
Predstojnik, zbujen tako sredi noči, je ponovno zlil na ubogega brata pravo ploho – poslal ga je k vragu – Juniper pa spet čisto mirno: »Oče, ne razburjaj se. Primi svečo, bom pa jaz pojedel močnik.«
Res, največje veselje so mi pripravljali najbolj preprosti, najbolj odkriti bratje. Želel bi, da bi celotna naša skupnost bila takšna in spoznal sem, da so prav ti najboljši borci za zmago nad satanom in nad svetom.
Preveč pametnih me je bilo strah.
Čutil sem, da je treba zapleteno resničnost vesoljstva jemati s humorjem.
To je bil najboljši način, da si mogel vztrajati v boju.
Ko sem na primer videl brata Rufina, ki je bil eden najbolj sposobnih mož v Assisiju, kako je v samih spodnjicah pridigal nasmihajočim se pobožnim ženam, sem čutil, da lahko samo ljudje takega kova spreminjajo svet.
In ko sem videl brata Bernarda da Quintavalle, ki se je napol mrtev od lakote in praznih rok vrnil s poti, kjer je prosil vbogajme, in se mi je opravičeval, da je med potjo pojedel edini kos kruha, ki ga je dobil ter se tega obtoževal kot velike krivde, sem jokal od veselja in takrat sem se čutil zares brata vsem ljudem.
To je bilo veselje.

poglavje iz knjige: Carretto, C., 1994. Jaz, Frančišek: Žepna knjižnica 16. Tretja izdaja. Koper: Ognjišče. 2020

pripravlja Marko Čuk

Zgodba o pedofiliji na drugačen način

V času prikritega in očitnega nasprotovanja Cerkvi, ki smo ga vedno bolj deležni, prispeva svoj delež tudi mnogokrat nestrpno ali celo zlonamerno obravnavanje pedofilije v vrstah duhovnikov. Zato želi pričujoči prispevek opozoriti na nekatere nepravilnosti in stereotipe o pedofiliji, ki se pojavljajo v zvezi s hitrimi obtožbami duhovnikov in Cerkve kot institucije.
S tem nikakor ne želim zanikati realnosti in sprevrženosti tovrstnih dejanj, še posebno, če so storjena s strani duhovnikov. Taka dejanja so vsega obsojanja vredna in potrebna, da jih raziščejo svetne institucije ter jih, če so se v resnici zgodila, tudi obsodijo in kaznujejo.
Tudi nimam namena, da bi zagovarjal cerkvene ustanove in škofe, če bi taka dejanja svojih duhovnikov prikrivali. Potrebno je – kakor jasno zahteva papež Frančišek –, da Cerkev takšna dejanja prijavi svetnim oblastem in osumljence preda v njihovo obravnavo.
Z naslednjim prispevkom želim le opozoriti, da se s strani javnega mnenja, ki ga namerno ustvarjajo mediji, lahko zgodijo in so se dejansko že zgodile hitre in nepreverjene obtožbe duhovnikov. Opozoriti želim tudi na neenakomerno obravnavanje tovrstnih dejanj, kadar so storjena s strani duhovnikov ali s strani krivcev z drugih področij oz. poklicev (v družinah, športnih klubih, šolah ipd.). Osumljenega duhovnika, ko mu krivda še ni dokazana, mediji takoj pokažejo na prvih straneh, z vsemi osebnimi podatki, medtem ko ostale krivce večinoma omenijo samo z začetnicami imena, ali pa še to ne. Procesi proti drugim krivcem gredo običajno bolj tiho mimo nas, medtem ko duhovnika mediji kot stekli psi raztrgajo, umažejo in ga tako trajno zaznamujejo. Zgodba ni le plod domišljije, temveč temelji na več resničnih dogodkih, ki pa sem jih strnil v eno pripoved. Imena oseb in krajev pa so spremenjena.
Zavedajmo se, da ni vse zlato, kar se sveti, ter da ni vse tako rjasto in umazano, kakor nam mediji velikokrat predstavljajo.(Jože Kužnik)

S to zgodbo je želel avtor opozoriti na prehitre obsodbe, ki puščajo trajne posledice na obtoženih. Morda bo zgodba, ki temelji na resničnih dogodkih, koga spodbudila k razmišljanju in bolj blagemu presojanju ljudi in njihovih dejanj.

iz vsebine

Kaplan Rajko je nizal uspeh za uspehom. Priznati si je moral, da mu je to kar godilo, in pri spovedi se je moral večkrat obtoževati skušnjave napuha in večvrednosti. Vendar je uspel, prav s pomočjo redne spovedi, to svojo slabo nagnjenost ohranjati v pravih mejah. Rajku je med drugim uspelo, da je v župniji organiziral tudi skavtsko skupino. Tudi sam je postal skavt in dobil ime Čuječi orel, ker je čul in bdel nad svojo skavtsko jato. V skavtske vrste je vključil večino ministrantov. To je bila zanj sicer še dodatna obremenitev, hkrati pa tudi sprostitev od vsakdanjih skrbi. Po skavtskem načinu življenja so kaplan in mladi preživeli precej časa na prostem: urili so se preživetja v neokrnjeni naravi, se utrjevali na pohodih, imeli so zimovanja pa tudi poletne tabore.
Na enem takih taborjenj je Rajko – Čuječi orel opazil, da se ministrant Jurij obnaša nekoliko nenavadno. Izmikal je poglede, na kaplanova vprašanja je nerad odgovarjal, umikal se je v samoto in bil zamorjen.
Rajko je slutil, kaj fanta teži. Oče in mati sta se namreč pred kratkim ločila, kar je Jurija zelo potrlo. Saj je v družini večkrat prihajalo do prepirov, vendar pa takšnega razpleta Jurij ni pričakoval. Rad je imel oba starša, zato mu je bilo hudo zanju. Starejšega brata in sestre ta ločitev ni toliko prizadela, saj sta bila že skoraj odrasla, Jurij pa se je počutil kot ranjena zver. Kako je do razpada te družine prišlo?
Vse se je dejansko začelo s prihodom mladega kaplana Rajka na župnijo. Kot že rečeno, Vidončnikova družina, iz katere je prihajal ministrant Jurij, ni bila preveč verna. Saj so pošiljali otroke k verouku, seveda samo do birme, občasno so obiskovali cerkev, predvsem ob večjih praznikih. Doma niso molili in ob nedeljah so redkokdaj hodili k maši, običajno so ob nedeljah šli na kak izlet ali si priredili piknik. »Saj se vendar moramo spočiti od napornega
delavnika!« so se izgovarjali.
S prihodom mladega kaplana pa so se začele razmere v družini korenito spreminjati. Kaplan je najprej pritegnil Jurija in ga vključil v ministrantske in skavtske vrste. Zdaj ni bilo več časa za nedeljske potepe, saj je moral Jurij ministrirati pri nedeljski maši.
S tem se je tudi mama Marta bolj približala Cerkvi. Skupaj z Jurijem je začela redno hoditi k nedeljskim mašam, postala je celo bralka beril. To pa očetu Francu ni bilo všeč. Vedno bolj je nergal in robantil, da mu je kaplan pokvaril nedelje. Zdaj morajo ob nedeljah čepeti doma, namesto da bi uživali v naravi in izletih. Ženi je oponašal, da je postala tercijalka in da je zagledana v mladega kaplana. Jurija pa je oče odtegoval od ministriranja in ga počasi pridobival na svojo stran. Končno je v družini počilo. Oče Franc si je poiskal sebi in svojim razvadam primerno žensko, s katero pa je že prej »šmiral«. Odselil se je k njej in vložil zahtevo za ločitev »zaradi neskladja interesov in prenehanja čustvene navezanosti«, kakor je pisalo v obrazložitvi.
Marto je ločitev presenetila. Na kaj takega ni bila pripravljena, saj ni vedela za moževe skoke čez plot. Ločitev jo je močno prizadela, vendar proti volji moža ni mogla storiti ničesar. Izborila si je le to, da je sin Jurij ostal pri njej, je pa morala podpisati dogovor, da bo en dan v tednu lahko preživel pri očetu.
Kaplanu Rajku vse te podrobnosti niso bile znane. Vedel je le, da sta se Jurijeva starša ločila in da se je oče odselil k drugi ženski. Opazil pa je, da se je Jurij vedno bolj izmikal ministriranju, postajal je razdražljiv, potrt in nerazpoložen. Da bi mu pomagal in pregnal njegove črne misli, ga je kaplan povabil na skavtsko taborjenje v Viški vasi.
Na taborjenju je bilo po skavtsko razigrano. Vsi so bili med seboj prijateljsko povezani in zelo sproščeni pri navezovanju stikov. Le Jurij je izstopal in se umikal prijateljem. Neki večer, ko so sedeli okrog tabornega ognja in prepevali, se Jurij ni mogel vključiti v veselo družbo. Osamljen je sedel in nekaj tuhtal.
Kaplan je to opazil in prisedel k njemu. Prijateljsko ga je objel čez ramena in ga skušal razvedriti. Nič hudega sluteč ga je začel opogumljati in tolažiti. Jurij pa se mu je hlastno iztrgal iz objema in mu zabrusil: »Pustite me! Vi niste moj oče, da bi me lahko objemali in mi svetovali!« Ves srdit je Jurij odtaval v noč, kaplan pa je presenečen nemočno obsedel. Takšnega ravnanja svojega ministranta si Rajko ni znal razložiti.
Bil je prizadet. Toda ko se do konca taborjenja nato ni zgodilo nič posebnega, je kaplan kmalu pozabil na ta neljub dogodek.
Ko se je Jurij vrnil s taborjenja, pa je končno tudi Jurijev oče opazil nenavadno vedenje svojega sina. Jurij je bil drugačen, kot ga je bil vajen od prej. Izmikal se mu je, se zapiral sam vase in taval kot izgubljen. Še posebno nasršen je bil do očetove nove prijateljice. »Kaj je fantu?« se je oče spraševal. Da bi bila temu vzrok njegova ločitev od Jurijeve mame in odselitev k drugi ženski, ki je Jurija prizadela, to očetu ni padlo na pamet. Za takšno sinovo stanje je okrivil kaplana in njegov vpliv na otroka.
Po dolgem času je oče izbrskal iz Jurija, kaj se je dogajalo na taborjenju. Ko mu je Jurij povedal o tem, kako ga je kaplan vpričo vseh objel in mu začel »pihati na dušo« ter je on pobegnil, je očeta nekaj preblisnilo. »To bo priložnost, da se maščujem kaplanu.
Bo že videl, ta farški lizun! Počakati moram samo na ugoden trenutek, pa mu bom zadrgnil zanko okrog vratu,« si je mislil. Zavedal pa se je, da v času, ko je Rajko kaplan v njihovi župniji, tega ne more uresničiti. Kaplan je bil preveč priljubljen, pa tudi skavti, ki so bili na taborjenju in so videli ves dogodek, ne bodo potrdili njegove obtožbe. Čakal je na ugodnejši čas. Začel pa je Jurija podpihovati proti kaplanu in napihovati tisti dogodek s taborjenja, kakor da bi šlo res za pravi spolni napad kaplana na njegovega sina.
Kaplanu se ni niti sanjalo, kaj se kuha v Vidončnikovem srcu. Mirno je nadaljeval svoje duhovniško poslanstvo. Zdaj, ko je bil že več let kaplan, je bilo njegovo delovanje utečeno in nadvse uspešno. Bo tako tudi ostalo?
(...)

izbira in pripravlja Marko Čuk

p. Janez Šamperl zadnja leta (od 2014) živi in deluje v Assisiju kot Frančiškov brat minorit. ... skupaj s sedemdesetimi sobrati z vsega sveta (iz 24. dežel). Na prvi sveti večer, ki ga je preživljal v  Frančiškovem mestu (" ... božični večer v Assisiju je poln angelov in angelskih pesmi ...), ga je "obiskal angel spomina" ... in začel je pisati zgodbe o angelih v verzih  ne da bi pomisli, da bodo kdaj izšle v knjigi. No pa se je zgodilo tudi to - konec leta 2015 je izšla pri Ognjišču knjiga Angeli na poti življenja, ki je bila pri bralcih lepo sprejeta. "Verzi so bili spontana odločitev. Tako so pač angeli prihajali – v svobodnih verzih. Pri sebi pa čutim, da je angele veliko lažje ‘ujeti’ v pesem, z določeno mero pesniške svobode, kakor pa jih zapisati v prozi …," je povedal pater v pogovoru za Ognjišče (01/2016) po izidu prve knjige, ki so jo krasile podobe angelov iz piranskih cerkva (mojstrsko jih je v fotoaparat ujel Ubald Trnkoczy)

Na predstavitvi te knjige je piranski župnik g. Zorko (Bajc) dejal p. Janezu: »Ti, veš kaj, tvoji angeli so pa čisto vsakdanji.« in on mu je brez razmisleka odvrnil: »No, to bo pa naslov naslednje knjige.«  In zdaj imamo pred seboj drugo knjigo: Čisto vsakdanji angeli. Pater je ostal v Assisiju, kjer se »stik nebes in zemlje« – ki se odraža v odprtosti za vse, kar je Božje – jasneje čuti, odseva v majhnih in drobnih stvareh, v vsakdanjem preprostem življenju in služenju bližnjemu. In angeli so prihajali in odhajali ... "seveda pa ima vsak angel v knjigi svoje poslanstvo, svoje sporočilo, ki želi biti vedno evangeljsko, »saj angeli vse, kar je dobro za ljudi, jemljejo neposredno z Božje dlani«. Ta evangeljska nota pri večini angelov je zame povsem logična, saj me kot duhovnika neprestano preganja misel apostola Pavla: »Gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal.« Med angeli pa najdemo tudi kakšnega zelo osebnega, ki ga je prineslo čisto vsakdanje življenje," pripoveduje v spremni besedi p. Janez. In tako lahko v knjigi prebirate o angelih: da na poti življenja ne boste sami, da bo duša radostna ... tudi na poti do srca drugih, v naravi in med ljudmi.

iz vsebine

ANGEL PRISTNOSTI

Angel pristnosti
spremlja vsakega človeka.

Velikokrat ga ne vidimo,
ker ga skriva maska
na obrazu človeka,
za različne
priložnosti nadeta,
nasmejana ali zadržana,
polna leska
ali neskončno vdana.

Za temi maskami
narejenimi,
ki zavajajo in lažejo,
bistva ne kažejo,
je pristni človekov obraz,
ki pokaže pravi izraz,
ko ni več mask.

To se pri mnogih ljudeh
malokdaj zgodi,
saj hočejo biti lepši in boljši,
mlajši, nikdar starejši,
prijaznejši in modrejši,
spretnejši in hitrejši,
svetejši ali hrabrejši.
Za vsako novo možnost
in priložnost
si radi novo masko priskrbijo,
angela pristnosti razžalostijo.
Se pa zgodi,
to veva tudi jaz in ti,
da v ognju preizkušnje,
trpljenja in novega zrenja
angel pristnosti zaživi,
srce okrepi in
človeško obličje prekali.
Tako za masko na
človekovem obrazu
prostora več ni.

»Angeli, ki se vrstijo izpod peresa p. Janeza, so angeli vsakdanjega življenja, angeli, ki nas spremljajo na poti, nas opazujejo, usmerjajo in pomagajo. Ne kritizirajo, ne obsojajo, samo bivajo, iščejo našo notranjo luč in spodbujajo pri življenjskem poslanstvu,« pravi urednica knjige mag. Hedvika Dermol Hvala.

Umetniške barvne fotografije je posnel Ubald Trnkoczy v božjepotni cerkvi na Ptujski Gori.

Želim ti, dragi bralec – cenjena bralka, da bi ti bili čisto vsakdanji angeli dan za dnem blizu, v tolažbo, pogum in pomoč pri vsakdanjem prizadevanju za dobro. Da bi vsi skupaj in vsak posamezno doumeli in sprejeli njihovo sporočilo in vabilo angela zastrtih oči: »Zato tam, kjer si, pomagaj angelu še ti odstirati človeštva oči, da bomo videli človeka – brata svojega – in Boga Stvarnika prek svetlih zvezd, neba, našega srca.« (p. Janez Šamperl)

 pripravlja Marko Čuk