iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Če pšenično zrno
ne pade v zemljo
in ne umre,
ostane samo.
Če pa umre,
obrodi obilo sadu
(Jn 12,24).
Gospod, daj, da se bo
naše življenje
kakor pšenično zrno,
ki je padlo v zemljo,
v tebi znova rodilo.

Gospod, pomagaj nam
v tvojem križu in vstajenju
videti zgled, kako moramo
v bojih in napetostih
vsakdanjega življenja.
vztrajati do konca.

Pomagaj nam razumeti,
da samo z umiranjem sebi
postajamo sposobni
živeti polneje – za druge,
kajti samo če s teboj
umiramo, bomo mogli
s teboj vstati.

sv. Terezija iz Kalkute, (Molitev), v: Ognjišče 4 (2020), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

- Kdo je papež?
- Kaj dela papež?
- Kako papeža izvolijo?
- Zakaj si je papež Frančišek izbral prav to ime?
- Kako poteka papežev dan?
- Kakšen je bil papež Frančišek kot otrok?

S podobnimi zanimivimi vprašanji odkrivamo lik papeža.
Iskriv jezik in številne ilustracije, ki predstavijo tudi nekatere doslej neznane podrobnosti iz življenja papežev.
Vse to v knjigi predstavlja vlogo papeža kot rimskega škofa, voditelja katoliške Cerkve in duhovno orientacijo za ves svet. Odstira nam pogled na dvatisočletno zgodovino in na 266 papežev, ki so si sledili na Petrovem prestolu.
Še posebej nam knjiga približa lik papeža Frančiška, njegove simbolične geste in sporočila, med katerimi je tudi čudovita Molitev petih prstov.

iz vsebine

KDO JE LAHKO IZVOLJEN ZA PAPEŽA?
Za papeža je lahko izvoljen kateri koli moški, ki je krščen in ni poročen, ki ima vsaj petintrideset let in je na dobrem glasu. Že stoletja papeža izvolijo škofje, običajno so to kardinali. Zadnji papež, ki je v trenutku izvolitve bil preprost diakon, je bil Giovanni di Lorenzo de’ Medici (1513), ki je najprej postal papež z imenom Leon X., nato pa je bil imenovan za škofa.

NAVIJAČ IN LJUBITELJ GLASBE
Bergoglio je navdušen navijač moštva San Lorenzo iz Almagra. To je nogometna ekipa, ki igra v argentinski Primera división (prvi ligi). Rad ima umetnost in glasbo (njegov najljubši skladatelj je Beethoven) in v mladosti je tudi plesal tango, značilen argentinski ples. Med njegove priljubljene knjige spadata tudi dve mojstrovini italijanske književnosti: Dantejeva Božanska komedija in roman Zaročenca pisatelja Manzonija. Poleg italijanskega, francoskega, angleškega in nemškega jezika zna tudi govorico svojih prednikov: piemontsko narečje.

ALI JE PAPEŽ KAJ TEHNOLOŠKI?
V našem času je eden najbolj razširjenih jezikov prav tehnološki jezik: računalniki, splet, družabna omrežja in različna sredstva za komunikacijo lahko dosežejo veliko število ljudi. Tudi Sveti sedež ima svoje uradne spletne strani (med katerimi je tudi www.vatican.va), uporablja Pinterest (omrežje, namenjeno fotografijam). Papež pa ima svojo osebno domeno na Twitterju, @Pontifex. S tega mesta vsak dan pošlje sporočilo mnogim vernim sledilcem, ki prebirajo njegove tvite v devetih jezikih, med katerimi je tudi latinščina. Zanimivo pa je, da so njegovi sledilci v latinščini (ta jezik vsekakor je in ostaja univerzalen) številčnejši od tistih, ki papeževe tvite prebirajo v nemščini.
Kratka sporočilca vere, upanja in ljubezni, kot na primer tale tvit: »Kako lepo bi bilo, če bi vsakdo izmed nas rekel: 'danes sem storil dejanje ljubezni do drugih, danes sem razveselil nekoga'.« Papež tako močno verjame v moč interneta in njegove uporabe, da je ob svetovnem srečanju mladih v Rio de Janeiru naklonil popolni odpustek tudi vsem tistim vernikom, ki niso mogli osebno priti v Brazilijo, ki pa so vseeno redno in zavzeto sledili obredom in mašam v
neposrednih prenosih (direct streaming), torej na daljavo, preko računalnika.

POLETI S HELIKOPTERJEM
Papež za potovanja (tudi za krajša, kot na primer ko se poleti preseli v Castel Gandolfo) najpogosteje uporablja helikopter Augusta Westland VH-139 bele barve, ki pripada 31. eskadri italijanskega vojaškega letalstva. Helikopter uporabljajo tudi drugi visoki državni funkcionarji, še posebno predsednik republike. Prejšnji model, SH-3D, je odslužil in je sedaj na ogled v Zgodovinskem muzeju v kraju Vigna di Valle nad Bračanskim jezerom.

DVA PAPEŽA IN TANGO
Kot vsak pravi Argentinec je tudi Jorge Bergoglio v mladosti plesal tango ter postal občudovalec te glasbe in tega plesa. Veliko prej, na začetku 20. stoletja, je še nek drug papež »imel opraviti« s tem plesom.
To je bil Pij X. (pozneje je bil razglašen za svetnika), ki je zato, da bi se seznanil s tem novim argentinskim plesom, ki je v Cerkvi povzročal tolikšno razburjenje – tako, da so ga nekateri cerkveni dostojanstveniki hoteli celo prepovedati – dva plesalca tanga zaprosil, naj ga zaplešeta. Ko je bil ples končan, je papež Pij X. vzkliknil: »Meni se zdi lepši ples furlanka (ljudski ples iz Veneta, od koder je papež izhajal); vendar pa ne vidim, kakšni hudi grehi bi lahko bili v tem novem plesu!« In tako so tudi katoličani smeli plesati tango.

NAJBOLJ NENAVADNA DARILA
Med avdiencami preprosti verniki, pa tudi politiki ali znane osebnosti, pogosto prinesejo papežu kakšno darilo. Sveti predmeti, knjige, medalje, pa tudi splošno uporabne stvari, včasih zelo neobičajne. Naštejmo nekatere: volan ferrarrija, dirkalno kolo, traktor, avtodom, policijski zvežček s plačilnimi nalogi, nogometni dresi s papeževim imenom, kokoši, želva, kubanski krokodil (podaril ga je Bioparku v Rimu). Če željo preprosti verniki, da bi podarili papežu darilo, ki ni ravno primerno, morda še lahko razumemo, pa je manj razumljivo, kako si nekatere osebe iz političnega življenja lahko omislijo tako ekstravagantna darila: Janez Pavel II. je iz rok jemenskega predsednika dobil krivo sabljo, ali pa celotno zbirko videokaset televizijske serije iz rok takratnega iranskega predsednika. Najdragocenejše darove namenijo Vatikanskim muzejem ali pa Vatikanski knjižnici. Druga darila pa dobijo svoje mesto v posebnem skladišču in
jih podarijo naprej (papež dobi v dar tudi belo poročno obleko in poročne prstane!). Hrano pa – in tu je največ ‘kolomb’ (tipičnih italijanskih slaščičarskih izdelkov iz kvašenega testa v obliki golobice) in čokoladnih pirhov, namenijo cerkvenim ustanovam ali kuhinjam za revne.

MLADI Z VSEGA SVETA
Od leta 1985 naprej vsako leto na cvetno nedeljo poteka SDM (svetovni dan mladih), na katerem se papež sreča z mladimi z vsega sveta, ki poromajo v Rim. Približno na vsaka tri leta to srečanje postane mednarodno (in traja več dni). Vedno je prisoten tudi papež, odvija pa se vsakokrat v drugem kraju. Zadnja srečanja so bila v Kölnu (Nemčija), Sydneyju (Avstralija), Madridu (Španija), Rio de Janeiru (Brazilija), Krakovu (Poljska) ... Naslednji SDM (34. po vrsti) se načrtuje za leto 2020 v Panami.

pripravlja Marko Čuk

Ob volitvah novega papeža ... se spominjamo papeža Frančiška, ... poglejmo v Zakladnico modrosti (knjiga je razprodana)in si preberimo nekaj njegovih misli (53 jih je v knjigi, po ena za vsak teden leta ....), ki smo jih uvrstili v Zakladnico

BLAGOSLOV: Ne vrtimo se okrog lastne popolnosti, odpravimo se na pot ljubezni do bližnjega in v odnosih, polnih zdrave skrbi za drugega zaživimo Jezusove blagre. Pustite, naj vas napolni Očetova nežnost, da jo boste lahko širili okoli sebe!

BLIŽNJI: Če v našem srcu ni Božjega ognja, njegove ljubezni, njegove miline, kako naj mi, ubogi grešniki, ogrejemo srca bližnjih?

BOG: Bog ni čakal, da bi mi šli k njemu, ampak On sam nam je šel naproti, brez zadržkov, brez mere. Bog je takšen: vedno stori prvi korak. On nam gre naproti.

BOGASTVO: Kdor je bogat, naj dela tako, da bo njegovo bogastvo služilo skupnemu dobremu. Obilje dobrin, uporabljenih na sebičen način, je žalostno, odvzema upanje in je izvor vseh oblik pokvarjenostii.

CERKEV: Cerkev ni carinska postaja. Cerkev je Očetova hiša, z vselej odprtimi vrati, v kateri je prostor za vsakega z njegovim težavnim življenjem.

ČISTOST: Čisto srce išče pot, po kateri se lahko srečuje z najboljšim v drugih, ponuja mir in spravo ter ostaja čuteče do konca.

DAR: Največji dar, ki ga je Bog namenil vsakemu med nami, je življenje. In življenje je del nekega drugega izvornega Božjega daru, kar je stvarstvo.

DOBROTA: Če bo naša vera bolj pristna in globlja, potem bo rastla tudi naša plemenitost, naša dobrota, bomo bolj usmiljeni in bolj odprti do sočloveka.

EVANGELIJ: Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje.

(...)

ŽALOST: Poznamo tudi žalost, ki pride takrat, ko se napotimo po napačni poti. Kadar gremo ‘kupit veselje’, tisto veselje, ki prihaja od sveta, greha; na koncu je v nas praznina,
je žalost. To je žalost slabega veselja ...

še več kratkih razmišljanj papeža Frančiška je zbranih tudi na naši spletni strani

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je razprodana

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja uza vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga razprodana, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

V našem času zelo pogosto slišimo besedo »vrednote«. Slišimo jo v najrazličnejših pomenih in povezavah, kjer je to povsem na mestu – in tudi, kjer to ni. Zdi se, da je beseda »vrednote« postala še ena od »modnih« besed. A kaj, ko se z besedami dogaja nekaj podobnega kot z denarjem: če je preveč denarja v obtoku – začne izgubljati svojo vrednost, pride do inflacije. Vse kaže, da tudi tu doživljamo nekako inflacijo; zdi se, da že kar preveč lahkotno uporabljamo besedo »vrednote« - in zato izgublja svoj pravi pomen!

O čem pravzaprav govorimo, kadar govorimo o vrednotah? Govorimo o enem najpomembnejših gibal v človekovem življenju! V psihologiji poznamo besedo »motiv«, ki označuje vse vrste teh človekovih gibal. »Motiv« je torej tisto gibalo, ki človeka žene k neki dejavnosti, ki ga požene v dejavnost, »motivacija« pa proces tega poganjanja v dejavnost. A moramo vendarle – zaradi jasnosti – povedati, da pravzaprav niti okrog tako »enostavnih« pojmov, kot sta »motiv« in »motivacija« - v psihologiji ni nekega popolnega soglasja. V povezavi z motivi in motivacijo pa so vselej človekove potrebe.
Tudi o potrebah in zadovoljevanju potreb veliko govorimo – morda več, kot so naši predniki. In vendar moramo tudi tu ugotoviti, da je kljub navidezni jasnosti pojma – tudi v pogledu potreb veliko nejasnosti, strokovnega neskladja in laične zmede. Tudi s tem zapisom ne bom te zmede razjasnil – a poskušal bom svoje razmišljanje uokviriti tako, da zmede ne bo, predvsem pa – da ne bo zavajajoča!
V strokovnih razpravah o potrebah in raziskavah potreb najdemo zelo različne pristope. Strokovnjaki so poskušali delati najrazličnejše sisteme potreb, razvrščali so potrebe po najrazličnejših merilih, pri tem so, zaradi jasnosti, uvajali tudi različne izraze. Tako, na primer, že v zelo zgodnjih psiholoških raziskavah zasledimo ločevanje na prirojene, gensko zasnovane potrebe, ki naj bi bile usmerjene predvsem v zadovoljevanje bioloških funkcij organizma, v ohranjanje biološkega ravnotežja, v preživetje. Vendar je že ta pojem »preživetja« od samega začetka razširjen – med prirojene potrebe sodijo tudi spolne potrebe, potrebe po razmnoževanju – ki pa niso usmerjene v ohranjanje posameznega življenja, posameznega organizma, ampak v ohranjanje, obstoj vrste, človeštva. Nekateri so tem potrebam rekli tudi »nižje« potrebe, ker jih lahko prepoznavamo pri vseh živih bitjih – od potrebe po hrani, zraku, tekočini…, do potrebe po razmnoževanju.
Raziskovalci so potem odkrivali še druge potrebe, za katere ni tako jasno, v kolikšni meri so prirojene in v kolikšni meri priučene, privzgojene. Sem sodi cela vrsta tako imenovanih »socialnih« potreb, ki usmerjajo človekovo obnašanje v družbi, v človeški skupnosti. Pravimo, da je človek socialno bitje, saj v socialnem okolju v družbi, v skupnosti z drugimi udejanja večji del svojega življenja. Seveda pa bi lahko naštevali še cel kup drugih potreb, še bolj pa je očitno, da so tudi tiste zares »prvobitne« biološke potrebe v socialni družbi, v socialnem okolju, zelo socializirane, torej spremenjene s človeškimi navadami, običaji – torej z vsem tistim, kar ni prirojeno, gensko določeno, ampak privzgojeno. Potreba po tekočini je zelo očitno in jasno prirojena, gensko določena, saj človek, kot druga živa bitja, nujno potrebuje preživetje. Brez tekočine zelo hitro, že po nekaj dneh (odvisno od zunanjih okoliščin), umre. Toda, potreba po tekočini je le delno povezana z vso množico človeških navad, povezanih s pitjem. Potrebo po tekočini zadovoljimo z dobro, čisto vodo – ljudje pa pijemo najrazličnejše pijače, vse do zelo škodljivih! Prav tako je s potrebo po ohranjanju telesne temperature, zaradi katere ljudje nosimo oblačila – a ljudje nosimo tudi oblačila zaradi mode, celo oblačila, ki nas utesnjujejo, nam škodujejo, nas ne ščitijo pred zunanjimi škodljivimi vplivi…
Že od samih začetkov raziskovanja potreb govorimo tudi o potrebah, ki sploh niso povezane z biološkim preživetjem: govorimo o kulturnih, intelektualnih… in govorimo tudi o duhovnih potrebah. Strokovnjaki so v zgodnjih obdobjih psihologije razne kulturne in podobne potrebe še nekako sprejemali, večinoma pa so zavračali duhovne potrebe. Ko so o njih govorili, so jih uvrščali med privzgojene, torej »umetno« ustvarjene potrebe, ki so torej za človeka manj pomembne. Prav tu je prišlo do razhajanja med psihologijo in vero, religijami. Religije namreč že od nekdaj učijo, da so prav človekove duhovne potrebe najpomembnejše. Toda, kako naj bodo najpomembnejše, če pa so umetno privzgojene, kar torej pomeni, da bi človek mirno živel tudi brez njih – tako kot bi lahko mirno živel brez filmskih predstav ali brez kokakole in brez pice! Prav takšno gledanje na duhovne potrebe in s tem na duhovnost nasploh, je bilo v veliki meri povod za omalovažujoče poglede na vero in na religijo sploh!
Toda sodobne raziskave takšno gledanje v veliki meri spreminjajo. Sodobna nemška psihologinja, psihoterapevtka Elizabeth Lukas je s svojimi raziskavami potrdila, dokazala obstoj »potrebe po smislu« kot prvobitne, izvirne potrebe, ki se pri človeku pojavlja neodvisno od kulturnega, socialnega okolja – torej neodvisno od vzgoje. Mogli bi torej reči, da je tudi potreba po smislu na neki način človeku prirojena, zapisana v genih! Pa, saj to spoznamo lahko tudi brez znanstvenih raziskav, Dovolj je, da spremljamo otrokov razvoj, da ga opazujemo. In zelo jasno bomo ugotovili, da otrok zelo zgodaj začne postavljati vprašanja »Kako sem prišel na svet?«, »Zakaj sem se rodil?«…, pa tudi »Zakaj je treba umreti?« in tako naprej. Ta vprašanja se otroku porajajo neodvisno od vzgojnega okolja. Še več, opažamo lahko celo nasprotno. Zlasti v novejšem času. Ta vprašanja se otroku porajajo, spontano – okolje pa jih s svojo neodzivnostjo, ko jih zavrača, ko jih ne sprejema, ko jih otroku ne dovoljuje – pač zavre, zatre!
Če začnemo o teh vprašanjih razmišljati nekoliko širše, antropološko, potem zelo hitro začnemo prihajati do sklepov, da je tudi s človekovo potrebo po svobodi tako, da človek že »po naravi« teži k svobodi. In s potrebo po ljubezni je prav tako!
Tu se pa nenadoma znajdemo v zelo zamegljenem prostoru. Kaj so torej »potrebe«, če med potrebe prištevamo tudi tako zelo nejasne pojme z duhovnega področja človekovega bivanja, kot so potreba po smislu, potreba po svobodi, potreba po ljubezni….
Potrebe so torej tista gibala, ki težijo k zadovoljitvi, ki človeka silijo k izpolnitvi, potešitvi. Potreba se pojavi, kadar se poruši neko ravnotežje, harmonija v človeku – pa naj gre za biološko ravnotežje ali za ravnotežje, povezano z življenjem v socialnem okolju, ali za duhovno ravnotežje. Potreba se torej pojavi neodvisno od posameznikove volje, od njegove zavestne odločitve. Šele zadovoljevanje potrebe je povezano s človekovo voljo, s svobodno izbiro. Seveda je pri tem človekovo odzivanje zelo različno ob različnih potrebah. Pri nekih potrebah lahko človek ravna zelo avtomatično, rekli bi »nagonsko«, torej je tudi zadovoljevanje potrebe zelo prvobitno. Pri drugih potrebah pa je njegovo vedenje zelo zavestno uravnavano. Tu prihaja do izjemno velikih razlik, tako od posameznika do posameznika, kot tudi od situacije do situacije. Tudi posameznik se v različnih okoliščinah na svoje potrebe odziva zelo različno.
V psihologiji je znan rek, da »brez motiva ni spremembe«. Šele potreba spravi posameznika, človeka v gibanje, v dejavnost. Potrebe torej človeka potiskajo (kot je temu rekel naš psiholog Musek) v dejavnost. Če bi ostali pri tem osnovnem, biologističnem gledanju, bi torej lahko sklenili, da je človek na neki način »žrtev«, »suženj« svojih potreb. Stara, biologistična gledanja na človeka so pogosto vsiljevala takšno pojmovanje. Vendar nas že zgornji odstavek usmeri na drugačno pojmovanje. Že res, da so potrebe pač potrebe in se pojavljajo neodvisno od volje, razuma, izobrazbe, vere…, torej ne glede na človekovo »svobodo«. Človekova svoboda se začne tu! In tu se začne razlikovanje med resnično in navidezno svobodo. Človekova svoboda je v tem, da lahko izbira načine zadovoljevanja svojih potreb; še več: človek lahko s svojo svobodno voljo celo odloči, da neke svoje potrebe ne bo zadovoljil. Sodobni ideal, ki se tako zelo vsiljuje v naši potrošniški družbi kot ideal svobode, »delam, kar hočem«, je torej lažna svoboda. V tem »delam, kar hočem« se namreč človek neopazno, ne da bi se tega prav zavedal, spremeni le še v bitje, ki slepo zadovoljuje svoje potrebe, v sužnja potreb. Še več, v sodobni potrošniški družbi posameznik – potrošnik niti ne zadovoljuje več »svojih« potreb, ampak nenadzorovano privzema za »svoje« potrebe, ki mu jih na najrazličnejše načine, pogosto zelo prefinjene, vsiljuje »potrošniška mašinerija«. ...(se nadaljuje)

ŽORŽ, Bogdan. Med potrebami in vrednotami. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 1, str. 72-74 .

priporavlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Zahvalim Te, o Bog,
za mesec maj,
ko se razcvetajo jasmin,
prežlahtna šmarnica,
dehteči rožmarin,
stolistna vrtnica,
ko Kras, čeprav ubog,
spreminja se v razkošen gaj.

Hvala Ti, o Bog,
za dobri čas cvetenja,
ki zvrhanih, bogatih rok
ponuja mi cvetoči dar
pomladnega življenja,
da s prešernostjo otrok
z nakitom pomlajenja
stopam pred Marijin oltar.

Prosim Te, o Bog,
naj še sam vzcvetim
v majniško cvetenje,
da Ti posvetim
svoje mlado hrepenenje
in Ti podarim
razpaljeno hotenje
po rokah nebeške Matere.

A. Miklavec, Molitev, v: Ognjišče 5 (2007), 2

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

(ob 25-letnici ustanovitve Slovenske Karitas) Razpoznavni znak kristjana je dejavna ljubezen do bližnjega, h kateri je Ognjišče že od vsega začetka spodbujalo svoje bralce. Oče urednik Franc Bole je hotel mlade vzgajati v duhu evangelija, vzgajati z dejanji in za dejanja ... usmeriti jih je hotel k dejanjem, da bi naredili nekaj za bližnjega, zlasti za tistega, ki je v stiski in potreben pomoči.

(POŠTNI) PREDAL DOBROTE, SLOVENSKA KARITAS

Takole je oče urednik zapisal v septembrskem Ognjišču leta 1967:
S to številko začenjamo novo rubriko: POŠTNI PREDAL DOBROTE. Imela bo tri dele: najprej Dopisovanje, potem Sklad nadškofa Antona Vovka in potem še Most prijateljstva.

1. Dopisovanje: Vaše dopisovanje in pozornost bomo usmerili na ljudi, ki so vaše pozornosti najbolj potrebni in to so v prvi vrsti naši bolniki. Biti bolan je že samo po sebi težka usoda, mnogokrat pretežka, da bi jo lahko bolniki prenašali sami. Najtežje pa je tistim bolnikom, ki so osamljeni in zapuščeni (to nekoliko velja prav za vsakega bolnika). Mnogi bi bili veseli, če bi od vas dobili razglednico ali pismo z nekaj toplimi besedami pozornosti in krščanske solidarnosti.(...) K dopisovanju vabimo tudi razne veroučne skupine, ki bi si hotele dopisovati z drugimi veroučnimi skupinami in tako izmenjati svoja izkustva. V dopisu naj navedejo, kaj jih zanima.

2. Sklad nadškofa Antona Vovka. Našim bralcem dajemo možnost, da preko našega lista po zgledu nadškofa Vovka pomagajo svojim bratom, ki so v stiski. Cerkev je vedno opravljala vlogo usmiljenega Samarijana, kot jo je Jezus opisal v znani zgodbi. Prve bolnice, sirotišnice, dobrodelne ustanove so vzklile iz evangelija, Danes je to skrb po vseh kulturnih državah prevzela družba. To je prav, kajti družba ima nalogo in sredstva, da skrbi za javno blaginjo, Toda beda se mnogokrat skriva pred javnostjo in zato se Cerkev ni nikdar odrekla svojemu poslanstvu, da pomaga bližnjemu, ki je v stiski. Saj piše v evangeliju: »Lačen sem bil, žejen ... , bolan ... , v ječi . . . Karkoli ste storili najmanjšemu izmed mojih bratov, ste menj storili.« Mar sv. Janez ne uči jasno: »Kdor ima premoženje sveta in vidi svojega brata v pomanjkanju, pa svoje srce pred njim zapre, kako more biti ljubezen božja v njem?«
Mnogi kristjani opravljajo to v svojih župnijah, nmogi pa bi bili pripravljeni pomagati, pa ne vedo kako. Tem hočemo pomagati, vas vse pa navajati k temu, da ne mislite samo nase in svoje potrebe ampak tudi na bedo drugih. Za vse nas velja, da denar, ki ti ni nujno potreben, ni tvoj, ampak tvojega bližnjega. Poleg svojih prispevkov nam sporočite tudi primere, ki se vam zdijo potrebni posredovanja našim bralcem. O tem, kako poteka to vaše karitativno delo, vas bomo sproti obveščali.                                                                                                                                                                                                            
Pri župnikih pa se bomo pozanimali, da bi vaši darovi prišli v prave roke, ki so pomoči res potrebne. Včasih vas bomo opozorili tudi na kakšne druge potrebe.

3. Most prijateljstva. Predlagamo vam, da nam pomagate zgraditi tak čudovit most. V vaših srcih. Segal naj bi od vašega
srca do src tistih, ki bi jim naš časopis koristil, pa si ga ne morejo nabaviti. Nekateri ste to že naredili. Mnogi starejši so plačali naročnino za tiste, ki jih imajo radi in jim hočejo koristiti, prijatelji prijateljem, botri, sorodniki, starši tistim, za katere se morda bojijo, da ne bi zgubili vere in zašli na stanpota življenja. To je najlepši dar, ki ga lahko poklonite za god, rojstni dan, božič ali novo leto. Dar, ki bo prihajal vsak mesec in vzgajal. Dar, ki ga lahko poklonite neznani osebi. V tem primeru k poslani vsoti (ki je lahko večja ali pa tudi manjša od letne naročnine) napišite: za most prijateljstva. Tisti, ki veste za primere, kjer bi naš časopis bil zelo potreben, nam sporočite naslov in kratek opis. Za vsako tako plačano naročnino bomo v naslednjih številkah označevali določeni del mostu, ki mo ga zgradili. V spisku,ki ga bomo objavljali, bomo označili vsakokrat ime, priimek in kraj ter vsoto, ki je bila v ta namen darovana. če tega ne želite, pa ne ...

januar 1968:
Stopamo v novo leto. Naš poštni predal dobrote, ki je bil lani vržen kot dobro seme na njivo vaših src, je začel poganjati korenine in se lepo razrašča. Seme je padlo v dobro zemljo. Naučili ste se v tem kotičku prebirati grenke vrstice o bedi mnogih naših bratov. Obenem pa se na teh straneh razodeva plemenitost tolikih src, da bi lahko rekli tako, kot je sv. Pavel pisal svojim vernikom: »Po vseh krajih · je šla · vaša vera v Boga, tako da nam ni treba o tem nič govoriti.«
Te mesece, ko pritiska mraz, lažje občutimo, kako mora biti tistemu, ki ga zebe, ker ni dovolj oblečen, hranjen in ni na toplem. Naj za uvod te naše rubrike v novo leto prepišem, kar je rekel apostol sv. Janez v svojem prvem listu: »Kdor ima premoženje tega sveta in vidi brata v pomanjkanju, pa svoje srce pred njim zapre, kako more biti božja ljubezen v njem? Otročiči moji, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.«

že julija 1968 pa je oblast Sklad Antona Vovka prepovedala in oče Franc je že iskal nove možnosti:
Danes objavljamo zadnjič sklad Antona Vovka v tej obliki. Prejeli smo namreč odločbo (Koper UKO - 226/68, 14. 6. 1968) po kateri se kaznujejo odgovorni urednik in oba sourednika vsak s kaznijo 200 Ndin, ker so zagrešili kaznivo dejanje z nabiranjem prostovoljnih prispevkov za sklad Antona Vovka, brez dovoljenja pristojnega upravnega organa. S tem je ukinjena naša rubrika Sklad Antona Vovka. Ker pa se zavedamo, da je karitativno delo nerazdružno zvezano s Kristusovim evangelijem, vas še bolj spodbujamo, da ne zaprete svojih oči pred trpljenjem svojih bratov. Namesto rubrike Sklad Antona Vovka bomo objavljali rubriko PRIPRAVLJENI SO POMAGATI. Kot do sedaj nam boste sporočili primere potrebnih, tisti pa, ki bi lahko kaj žrtvovali za svojega bližnjega v obleki ald v denarju, nam boste to sporočili, koliko in kaj ste pripravljeni žrtvovati. Na uredništvu vaših darov ne bomo zbirali, pač pa vam bomo sporočili, kam svoj
dar pošljite. Tako se boste še lahko povezali z osebami, ki so vaše krščanske ljubezni posebej potrebne. Prepričani smo, da bomo lahko z našim Predalom dobrote ·naredili še veliko dobrega.

Ko je s prispevki bralcev zgradil Most prijateljstva (ki ga je začel pred  desetimi meseci), se je poleti 1968 lotil nove "velegradnje" Svetilnika. Zelo jasno je napisal, kam je šel zbrani denar: "Štiristo naročnin na Ognjišče smo lahko poslali našim bratom, ki niso mogli prejemati Ognjišča: to so naši misijonarji, naši vojaki, bolniki ... mlasi in družine, ki ne bi mogle plačati naročnine ...

Naj svetilnik, ki smo ga danes začeli graditi posveti v duše mnogih naših bratov in jim pokaže smer do varnega pristana.

Naš Predal dobrote si je pridobil simpatije mnogih naših bralcev. Lahko bi rekel vseh, če bi mislil na tiste, ki ga radi berete in vas beda ljudi stisne pri srcu. Prav je to. Življenje morate gledati z odprtimi očmi in spoznati tudi bedo in brate, ki trpijo. Mi kristjani ne smemo iti mimo njih, kot da jih ni. V njih trpi Kristus. Večina od nas jim ne more veliko pomagati, ker ste še mladi, niste samostojni, ne služite. Toda Kristus tudi od vas zahteva, da se zanimate za trpeče brate. Ali se ne bi pri verouku kaj pomenili o tem? Šli obiskat stare, zapuščene in bolne v vaši župniji. Veseli vas bodo, prinesli jim boste malo mladostnega sonca in morda boste lahko kaj malega zanje storili. Poskusite in sporočite našemu Predalu dobrote vaše akcije, tudi če vsega ne bomo mogli objaviti, lahko pa vam bomo tudi kaj pomagali. Še nekaj si želimo: Že sedaj želimo vzgojiti vaša srca za dobroto, da boste pozneje, ko boste samostojni in - zakaj ne - na važnih položajih, znali voditi misli tudi za potrebe drugih. Kdor je z drugimi dober, sebe plemeniti.

SLOVENSKA KARITAS

Januarja leta 1990 smo v Ognjišču lahko prebrali tole sporočilo:
(...) z novim letom 1990 se Predal dobrote preimenuje v Slovensko Karitas, katere sedež bo dosedanja pisarna Predala dobrote v Ljubljani (Poljanska 4a). Člani Caritas Internationalis (Mednarodne Karitas) smo že od leta 1982, potem  ko je Slovenska pokrajinska škofovska konferenca odobrila statut Predala dobrote in priporočila vključitev v Mednarodno Karitas. Zadnje čase so razmere za bolj javno dobrodelno delovanje v Sloveniji izboljšujejo in prepričani smo, da bomo na tem področju lažje delovali.
Prva naloga Slovenske Karitas je povezati dobrodelno dejavnost po vsej Sloveniji. Prva podružnica Slovenske Karitas je Škofijska Karitas v Mariboru (...) V Slovensko Karitas spada tudi Kronika dobrega. Povezana pa bo tudi z Diakonijo v treh slovenskih škofijah. V Ognjišču ostanejo rubrike, ki smo jih imeli doslej: sredstva, ki se zberejo iz rubrike Revne župnije smo že sedaj namenili za revne v stiski, za številne družine, prizadetim od nesreč ... Milijonarji dobrote pomagate tam, kjer je najbolj potrebno: doma in v misijonih.

Naš namen je, zbuditi v Sloveniji zavest, da bi vsak od svojih dohodkov dal vsaj 1 % v dobrodelne namene. Potrebovali bomo tudi prostovoljce, ki nam bodo pomagali pri tem delu ...

POPLAVE NOVEMBRA 1990 - PRVI PREIZKUSNI KAMEN ZA SLOVENSKO KARITAS
Slovenska Karitas je ob novici o poplavah v krajih ob Savinji (Luče, Ljubno, Laško ...) pa tiudi na škofjeloške, v Posočju ... ob Idrijci ... takoj priskočila na pomoč. Objavili so žiro račun in začela so se zbirati sredstva za poplavljence ... pripravili so zavoje hrane, zaprosili ljudi v Prekmurju, da so pomagali z ozimnico ... Naši komaj ustanovljeni dobrodelni organizaciji so takrat priskočile na pomoč Karitas iz Nemčije, Avstrije (Koroške) in Italije. V prvem mesecu je Slovenska Karitas zbrala tudi veliko denarnih sredstev (še vedno pa so bile potrebe veliko večje. Za Slovensko Karitas, ki je bila uradno v taki obliki ustanovljena šele 1. maja 1990, je bila ta huda elementarna nesreča v Sloveniji preizkusni kamen njenega delovanja v izrednih razmerah ...

Še nekaj spominov na dogodke iz tistih prvih let Slovenske Karitas, ko je bil njen direktor msgr. Franc Bole

• 15. decembra 1990 je slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar ob navzočnosti direktorja Slovenske Karitas msgr.  Franca Boleta blagoslovil materinski dom sv. Eme na Škofljici - ki ga bosta vodila zakonca Lidija in Imre Jerebic (tudi član pripravljalnega odbora Slovenske Karitas) ...ki smo ga denarno podprle vse tri škofijske Karitas in s sredstvi Postne akcije
• 11. januarja 1991 je Franc Bole v spremstvu voditelja škofijske Karitas Maribor Branka Mačka izročil zbrano pomoč poplavljencem v Lučah, Ljubnem, Nazarjah (skupaj 8.200.000 din) ... prav tako tudi na škofjeloškem koncu, v Posočju. V postnem člasu je potekala akcija Za ljudi v stiski. Tudi TV oddaja Ona-On, ki jo je vodil Mito Trefalt na TV Slovenija je bila posvečena Slovenski Karitas ... v Ljubnem so odprli nov most
• Slovenska Karitas postaja vse bolj prisotna med ljudmi, glavni poudarek prehaja na "teren": nastajajo župnijske, področne Karitas, ki so v oporo škofijskim ...Direktor Franc pa z velikim upanjem pričakuje novo zakonodajo, v kateri bi svoj življenjski prostor in potrditev našla tudi Slovenska Karitas (tako kot v drugih sodobnih evropskih državah)
• marca 1991 je odprt prvi otroški vrtec Župnijske Karitas v Dolenjem Logatcu, pripravlja se že dom za ostarele
• Republiška skupščinska komisija je 14. maja 1991 brez posebnih zadržkov podprla predlog spremembe zakona o pravnem položaju verskih skupnosti, ki odpravlja diskriminacijo slovenskih verskih šol (semenišča) in teološke fakultete. Ta zakon je omogočil tudi "legalizacijo" Karitas, ki je bila, po dotlej veljavnem zakonu, še vedno prepovedana ... ter ustanavljanje šol, vzgojnih in varstvenih zavodov za ostarele, za ljudi v stiski...

Živimo v dobi, ko se postavljajo temelji slovenske države, zakonodaje, usmeritve za bodočnost. Za te prelom,ne čase je še kako važno, da kristjani, ki so bili petinštirideset let odrinjeni na rob dogajanja, stopimo na mesto, ki nam pripada in ki smo ga dolžni sprejeti. To ne pomeni "vtikati se v politiko", kot nam nekateri očitajo. Kristjani hočemo imeti možnost, da vplivamo na družbeno dogajanje po načelih evangelija, na katerem končno temelji tudi naša kultura. (Franc Bole 1991)

• Slovenska Karitas pomaga učencem - pri nakupu šolskih potrebščin - omogoča počitnice za otroke iz družin v stiski
• direktor Franc Bole se udeleži 14. svetovnega kongresa Karitas v Rimu (vsake štiri leta), najbolj je bil vesel novih poznanstev in zavedanja, da je  Cerkev univerzalna, veliko je lahko povedal o slovenski osmosvojitvi, najbolj koristne pa so bile izkušnkje, ki so mu jih posredovali predvsem člani evropskih Karitas
• vojna agresija na Slovenijo 1991 - nova preizkušnja za mlado Slovensko Karitas - solidarnost mednarodne Karitas - pomoč v obliki hrane in pijače za lačne voznike v blokiranih kolonah ... civilne obleke in čevlji za vojake, ki so prebežali na slovensko stran ... po hudih dneh pa pomoč vsem, ki jih je vojna tako ali drugače prizadela - sprejemanje pomoči iz zamejstva in inozemstva
• pred nami je nova preizkušnja - begunci iz sosednje Hrvaške - pomoč Hrvatom s hrano
• pri nas je že 17.000 uradno prijavljenih beguncev iz Hrvaške ... mnogi so dobili pomoč pri sorodnikih, pomoč prihaja z vseh strani: zbiranje hrane tudi v sosednji Italiji
• celjski kaplan Franci Trstenjak s sodelavci v knežjem mestu ob Savinji pripravi prvi dobrodelni koncert Klic dobrote in celodnevno akcijo slovenskih lokalnih glasbenih postaj za zbiranje pomoči potrebnim
• delo za begunce iz Hrvaške se povečuje z rastočim številom pregnancev: zbiranje hrane, obleke, denarna pomoč. Pomoč se s tovornjaki vozi na krizna področja, pomoč zbirajo tudi dekanijske Karitas (na naslovni sliki direktor F. Bole in dekan F., Pivk sta priskočila na pomoč pri raztovarjanju hrane v Kopru)
• Škofijski Karitas v Ljubljani in Mariboru načrtujeta menze za študente, Karitas išče možnosti za vse zasvojene z mamili (ponudba don Pierina za postavitev komune Srečanje pri nas
• konec poletja 1992 je pri nas v Sloveniji po podatkih Slovenske Karitas že 72.000 beguncev (leta 1991 25.000 - po takratnih evropskih merilih bi Slovenija zmogla brez posebnih težav sprejeti 12.000 beguncev) v glavnem so iz Bosne in Hercegovine. Od teh jih je 18.000 razporejenih po več kot petdesetih centrih v Sloveniji (bivše vojašnice). Vsi drugi, to je 54.000, so našli zavetje pri sorodnikih, prijateljih, znancih in pri dobrih družinah.
• Karitas sme v okviru svoje dejavnosti vključiti v  civilno služenje vojaškega roka državljane z ugovorom vesti ... oblikuje se tudi posebna skupina za pomoč zapornikom
• obisk don PIerrina v Sloveniji in blagoslovitev doma v Planini - za skupnost Srečanje
• prvič Teden Karitas (od Kristusa Kralja do  1. adventne nedelje)

To je samo nekaj kamenčkov iz velikega mozaika dobrote, ki mu je ime Karitas in jo je v letih 1991 - 1993 vodil msgr. Franc BOLE.

TEDEN KARITAS ne želi biti le priložnost za informiranost o delu in poslanstvu Karitas znotraj in zunaj cerkvenih zidov, ampak priložnost, da v vseh prebivalcih domovine prebudi, obnovi in utrdi zavest, da je dobrodelnost in pomoč človeku v stiski ena od sestavin življenja, ki je ni mogoče prezreti in utišati, kakor ne resničnosti pesnikovih besed: "Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat, s prav srčnimi čutili." (Franci Trstenjak)

SLOVO V IMENU SLOVENSKE KARITAS (Cveto Uršič, generalni tajnik)

Viktor Frankl je nekje zapisal približno takole: »Smisel življenja je v tem, da je svet malo lepši, malo boljši kot bi bil, če jaz ne bi živel.«

Zaradi dela očeta Franca in njegovih sodelavcev je prav gotovo svet ljudi, ki se znajdejo v stiski, postal malo lepši in tudi malo boljši. Drobno seme, ki so ga posadili z odprtjem Predala dobrote, s prvo organizacijo romanja invalidov in bolnikov na Brezje, oče Franc s svojim direktorovanjem Slovenski Karitas …to seme je v slovenski zemlji obrodilo zelo bogat sad. Lani je več kot enajst tisoč prostovoljk in prostovoljcev, skupaj z zaposlenimi v mreži Karitas, pomagalo skoraj 160.000 ljudem. Ali z materialno pomočjo, hrano, oblačili, plačilom položnic … ali pa s pomočjo v kriznih centrih, terapevtskih centrih, v materinskim domovih, v domovih za ostarele, s pomočjo v kuhinji za brezdomce, pro bono, z brezplačno ambulanto, pri vsem tem je pomagala Karitas doma, veliko pa je Karitas storila tudi za ljudi v tujini: na Balkanu, v Afriki, v Južni Ameriki in še drugje.

Oče Franc, hvala, boglonaj, v imenu vseh nas sodelavk in sodelavcev v Karitas, posebej pa, oče Franc, boglonaj, hvala, v imenu vseh, ljudi v stiski, vseh ljudi, ki potrebujejo pomoč. Bog vam povrni in mirna slovenska zemlja.

*************************************************************************************************************

Odlomki so iz knjige Franc Bole uresničevalec evangelija, ki predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo ... Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode ...

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

pripravil Marko Čuk

Na godovni dan sv. Jožefa Delavca, ki  nas glasno uči: z delom naj vsakdo na svoj način in na svojem mestu sodeluje pri graditvi človeku bolj prijaznega sveta, kjer bo mogel vsakdo spolnjevati svojo nalogo.... poglejmo v Zakladnico modrosti (knjiga je razprodana) in si preberimo nekaj modrih misli o delu, ...

DELO

Kajti ko smo bili pri vas, smo vam dali tole navodilo: kdor noče delati, naj tudi ne jé. (2 Tes 3,10)

Vsako, tudi najneznatnejše delo, hočem opraviti iz čiste ljubezni do tebe. (sv. Terezija Deteta Jezusa)

Delo je velik dar Božji in delati je vsakemu stanu velika čast. Delo nam zemljo polepša, nas s kruhom oskrbi in nas greha varuje. (bl. Anton Martin Slomšek)

Ni odločilno, kako dolgo, kako važno in pomembno delo opravljamo, ampak da opravljamo tisto, kar nam nebeški Oče naloži in ukaže. (Gregorij Rožman)

Treba je delati. Vsak dan znova začetki borbo. Neuspeh te nikdar ne sme potreti. Spet se je treba zagnati v delo in iskati pot, ki te bo pripeljala do cilja. (Stane Kregar)

Delo je dolžnost in splošno premoženje vseh zdravih ljudi. Pošteno in dobro delo, kakor tudi pravična plača za delo ustvarja splošno blagostanje naroda. (Janez Ev. Krek)

Ravnaj se po geslu: Moli in delaj! Za delo sta potrebni dve roki, za hojo dve nogi, za osebno posvečenje delo in molitev. (Franc Cerar)

Če bi se navadili zjutraj reči: “Naj bo danes vsako moje delo opravljeno iz ljubezni do tebe, moj Bog”, bi naše najmanjše delo postalo veliko. (Polikarp Brolih)

Koliko ljudi vsak dan dela, da moje življenje teče urejeno! Kako vrednotimo njihovo delo? Ali znamo reči hvala za vsakdanje reči? (Bogdan Dolenc)

Vsak dan sem srečen že zato, ker živim ... In ko prosim Boga za sebe in za svoje bolnike, ga prosim, da bi skozi moje delo uresničeval svojo zamisel in svoj namen. (Jože Felc)

Kakršno delo, taka pohvala. (slovenski pregovor)

Delo pridnih rok blagoslavlja Gospod. (slovenski pregovor)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Marija od Učlovečenja (Marie Guyart 1599–1672), žena, mati, mistikinja in misijonarka. Ena od duhovnih dedinj sv. Angele Merici, ki stoletje prej (1535) ustanovila Družbo sv. Uršule (uršulinke). Marija je sprejela Božji klic, naj zgradi cerkev v Kanadi in danes je znana kot ena od ustanoviteljic kanadske cerkve. V pripovedi Hélene Bélanger (uršulinke) spremljamo različne dogodke iz življenja Marije od Učlovečenja, od Toursa do Quebeca. Avtorica nam predstavi tako podobo mistikinje, združene z Bogom, kot tudi človeško podobo izredno nadarjene, delavne in samostojne žene. Številni navedki bralcu omogočajo, da spozna svetnico, ki je Kanadi posvetila svoje veliko človeško in duhovno delo. Marije od Učlovečenja se v bogoslužnem koledarju spominjamo 30. aprila.

»Marija od Učlovečenja se po pravici imenuje mati Katoliške cerkve v Kanadi. /.../ Kljub temu, da je bila globoko kontemplativna duša, je bila vsa predana apostolskemu delovanju; bila je učiteljica duhovnega
življenja, ki jo je Bossuet, znameniti teolog in pridigar, imenoval 'Terezija Novega sveta, pobudnica dela za evangelizacijo'. Marija od Učlovečenja je na čudovit način v sebi združevala kontemplacijo in dejavnost. V njej se je polno in uravnovešeno uresničila krščanska žena v različnih življenjskih vlogah: kot žena, mati, voditeljica podjetja, redovnica, mistikinja, misijonarka, in vse to vedno v zvestobi Kristusu in v tesni povezanosti z Bogom.« (sv. Janez Pavel II. ob razglasitvi za blaženo - 22. junija 1980)
Med svetnike jo je z dekretom prištel papež Frančišek 3.aprila 2014. Postulator za njeno kanonizacijo je zapisal: »Proglasitev za svetnico nam daje Marijo od Učlovečenja za zgled vsakemu krščenemu vseh časov in krajev. Zgled za kaj? Bog sam je svet. Svetost Marije od Učlovečenja je po milosti delež pri svetosti Boga. /.../ Vse njeno življenje je najbolj prepričljivo pismo, je namreč pismo, ki nam ga piše Kristus. Je
pismo, v katerem nam danes Bog razodeva svojo ljubezen« (p. Toni Witwer DJ, postulator).

iz vsebine:

Marie Guyart se je rodila v Toursu, 28. oktobra 1599, kot četrti od osmih otrok. Še čisto mlada je želela postati redovnica, a so jo starši dali v zakon svilarskemu mojstru Klavdiju Martinu. Komaj dvajsetletna je ostala vdova s šestmesečnim otrokom. V zakramentalnem življenju in v molitvi je črpala moč, da je kljub hudim preizkušnjam v sebi ohranila mir. Hrepenela je po tem, da bi popolnoma pripadala našemu Gospodu, ki jo je v sanjah pri sedmih letih vprašal: »Ali hočeš biti moja?« Ona mu je vsa srečna odgovorila: »Da.« Ko je bil sin Klavdij za takratno pojmovanje polnoleten (12 let), je vstopila k uršulinkam in postala sestra Marija od Učlovečenja.
ZGRADITI HIŠO JEZUSU IN MARIJI ... Ta klic je Marija od Učlovečenja zaslišala v sanjah o božiču leta 1633, v katerih je gledala ogromna prostranstva Kanade. Ne »popravi mi Cerkev«, kakor je slišal sv. Frančišek, ampak »zgradi mi hišo«, kajti prišla je v čisto novo deželo. Morala bo namreč zgraditi uršulinski samostan in prvo šolo za deklice v severni Ameriki, toda zakaj? Predvsem zato, ker hoče zgraditi hišo Jezusu in Mariji v srcu teh oseb, v srcu mladih Francozinj in ameriških Indijank. Iz izkušnje namreč ve, da se Bog hoče naseliti v vsakem od nas: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?« (1 Kor 3,16).
Po skoraj šestih letih je dozorel čas in je te sanje po delovanju Božje previdnosti lahko uresničila. V 'Novi Franciji' je z vsemi močmi delala za evangelizacijo Indijancev in za vsestranski razvoj mlade kolonije v najbolj neprimernih in neurejenih razmerah. Ob vseh naporih je bila stalno najgloblje združena z Bogom in se je dvignila do najvišjih stopenj mističnega življenja. Prav njeno globoko duhovno življenje jo je usposabljalo za veliko misijonsko izžarevanje. Marija od Učlovečenja je tudi ena največjih mističnih pisateljic. Poleg duhovnih del je za praktično uporabo sestavila katekizem v huronskem jeziku in več slovarjev za razna indijanska narečja. Umrla je 30. aprila 1672.
ODITI ... Kakšen paradoks! Da bi sledile Kristusu, sta se Marija od Učlovečenja in njena sosestra Marija od sv. Jožefa zaprli v samostan, zdaj pa jih Bog vodi ven, kakor je tudi sam šel ven, v naš svet, da bi nam prišel naproti. Tvegali sta, zapustili sta vse, kar jima je bilo najdražje, da bi šli k tistim, ki na drugem koncu sveta ne poznajo Jezusa, ki je umrl zanje. Biti Cerkev, pravi papež Frančišek, ne pomeni voditi, ampak oditi, biti misijonarji, ljudem prinašati luč vere in veselje evangelija. Sv. Marija od Učlovečenja, naj nam tvoje pričevanje pomaga, da bomo »odšli« tudi mi in ljudem prinašali veselje evangelija na vsakem kraju in v vseh okoliščinah!, zapiše v spremni besedi s. Mihaela Bizjak.

Sv. Marija od Učlovečenja, naj nam tvoje pričevanje pomaga, da bomo odšli tudi mi in ljudem prinašali veselje evangelija na vsakem kraju in v vseh okoliščinah!

pripravlja Marko Čuk