Sedma knjiga zbirke Zgodbe za dušo
Pravijo, da samo srce lahko nagovori srce. Vsaka zgodba te knjige ima srce, neko plemenito misel, ki bi se rada približala vašemu srcu. Prinašajo številne aktualne resničnosti, s katerimi se srečuje današnji človek, spregovorijo o temeljnih življenjskih resnicah, o smislu našega obstoja, o odnosu med ljudmi in do Boga ter o naši življenjski poti, ki ima cilj in po kateri ne hodimo sami. Na njej nam bo prišel še kako prav tudi utrinek, ki nam je lahko dobronamerni nasvet, vodilo, pripomoček ali navdih.
V sedmi knjigi zbirke Zgodbe za dušo so zbrane krajše in daljše zgodbe iz različnih duhovnih tradicij. Zgodbi je dodano življenjsko razmišljanje, ki ga je ta spodbudila. Bralcu bo lahko poglobilo sporočilo zgodbe, ga spodbudilo, da bo poiskal nova sporočila ali druge povezave z življenjem.

Prva izdaja knjige je izšla leta 2005, šla hitro med bralce in že novembra leta 2009 je izšel ponatis ...

»Ne preberite te knjige naenkrat! Ne požrite je na dušek, ampak jo počasi, kapljico za kapljico vsrkavajte! Veliko globlje boste doživeli sporočilo zgodb, če boste prebrali le vsak dan eno ...« S to mislijo bi lahko končal vse svoje razmišljanje ob tej simpatični zgodbi (Tona riža). Tako ali podobno je najbrž že nagovoril bralce kakšen pisec.
Zaupam njihovi modrosti, a ne morem mimo tega, da ne bi nauka zgodbe prenesel tudi na druga področja našega življenja. Kdo ne pozna pregovora: »Hitro pridobljeno, hitro izgubljeno«. Spominjam se svoje učiteljice, ki nam je vedno govorila, da nam ostane samo počasi in temeljito pridobljeno znanje. Kar je hitro pridobljeno, prav tako hitro izpuhti. ... (zbiratelj in prevajalec v komentarju prve zgodbe)

Kaj nam prinašajo Zgodbe s srcem? -
• najprej nas svarijo: pred predrzno sodbo, napuhom, nevoščljivostjo, nerazumevanjem med zakoncema, v družini, ... pred mnenjem, ki si ga že naprej ustvarimo (fiksna ideja), ... pred besedo, ki je zid, ki ločuje ... pred tem, da utišamo Božji glas ... pred enozvočnostjo ... pred govorjenjem o tem, kar ne poznamo, ... pred maskami, kalupi, okvirji ... posnemanjem ... pretiranim zaupanjem ... sramovanjem samega sebe ... pretiranim naprezanjem loka našega življenja ... vero v preseljevanje duš ... izgubljenimi priložnostmi ...
• prinašajo pa tudi bogata sporočila: razvozlajmo govorico predmetov, ki nas obdajajo (kaj nam hočejo povedati ... uporabljajmo modrost srednje poti (da si ne zlomimo vratu) ... bodimo v stiku s samim seboj, s svojimi občutki, čustvi in delovanjem ... govorimo resnico v globini in ne prilagajajmo besed temu, kar bi radi ljudje slišali ... bodimo to, kar smo in pomagajmo tudi drugim, da bi bili taki ...priti do resničnega spoiznanja Boga, iščimo nasvetov pri modrih in svetih ljudeh ... hrepenimo po srečanju z Bogom ... prisluhnimo svojemu notranjemu glasu, bodimo iskreni ... nikoili ne pozabimo sebi in drugim povedati, da nas Bog vedno in brezpogojno ljubi ... imejmo pravo mero ... pustimo, da nas duhovni učitelj nauči plavati ... skrbimo za pristnost, ... nič vrednega v življenju se ne more narediti brez križa ... lepota se razodeva tistim, ki so čisti v srcu ... življenje pripada tistim, ki niso pohlepni ... Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno ... (Marko Čuk v Ognjišču)

iz vsebine

SKRITA ZVEZDA
Zvezde so se zbrale k zborovanju in vsaka izmed njih je osvetlila, kakor znajo le zvezde, svoje zasluge v življenju človeka, krone vsega stvarstva.
Zvezda severnica je prikazala, kako pomaga ljudem na zemlji, da na zemljevidih označijo sever, in vedo, katera pot vodi v to smer. Sonce se je pohvalilo s toploto in svetlobo, ki vsem bitjem na zemlji dajeta življenje.
Malo znana zvezda je razodela, da je prav ona potrdila Einsteinovo relativnostno teorijo, ko je v pravem trenutku šla mimo sonca ob enem od sončnih mrkov ter tako zelo pripomogla k napredku znanosti. Tudi druge zvezde so navedle imena, ki so jih naredile slavne, in izumitelje, ki so jih povzdignile. Vsaka od njih je imela kaj povedati in se s čim pohvaliti.
Le majhna zvezda, skrita in oddaljena, je bila na nebesni skupščini tiho. Nič ni imela povedati. Ko je prišla na vrsto, je dejala, da ni še ničesar storila za vesolje ali za ljudi na zemlji, kajti ti je niti ne poznajo, ker je še niso odkrili. Druge zvezde so se ji smejale in ji dale vedeti, da je nekoristna, lena in ni vredna, da bi zavzemala prostor na nebu. Zvezde so tu, da žarijo in kakšna korist je od zvezde, če ljudje niti ne vedo, da obstaja?
Majhna zvezda je tiho poslušala očitke drugih zvezd. Med njihovim govorjenjem pa ji je prišlo vendarle nekaj na misel ...
»Kdo ve?« je plašno dejala. »Morda tudi jaz na svoj način prispevam k napredku in blaginji človeštva in tiste oddaljene zemlje. Res je, da me ljudje ne poznajo, toda niso neumni in njihovo razmišljanje jim govori, da pri razlaganju poti drugih zvezd in nebesnih teles vedo, da morajo obstajati še druge zvezde, ki s svojo težnostjo določajo stranpoti, ki jih opažajo pri kroženju zvezd. To jih priganja, da raziskujejo, opazujejo in iščejo. Tako napreduje znanost, ker se ohranja in povečuje zanimanje za neodkrite stvari.«
Druge zvezde so postopoma utihnile, ko je spregovorila neznana zvezda. To je neznanko opogumilo, da je na koncu dodala še nekaj, kar je dalo misliti drugim zvezdam: »Nikakor se ne postavljam v ospredje in ne podcenjujem vloge drugih, saj sem vam prva pripravljena priznati številne dobre stvari, ki ste jih storile ljudem na zemlji. A prav tako mislim, da imam tudi jaz pomembno vlogo: pomagam jim spoznavati, da je še vedno nekaj novega, kar lahko odkrijejo.«

***
Lepo sporočilo. Še vedno obstajajo zvezde, ki jih ljudje lahko odkrijejo. Se vedno je nekaj, kar lahko raziskujemo in zanimiva doživetja, kijih lahko izkusimo, misli, ki jih lahko tvegamo in izkušnje, ki jih še lahko doživimo. Nihče naj ne misli, da je dosegel mejo, da se je spustil najvišje, da vse ve in da je njegov »zemljevid« dokončan. Vsakdo se mora zavedati, zlasti v težkih trenutkih, da še ni odkril vseh razsežnosti bivanja. Tudi zanj še vedno nekje sije zvezda. Nismo še prekrižarili celega neba, da bi smeli izključiti zvezdo upanja.
Na duhovnem zemljevidu našega življenja leži neznana dežela – terra incognita, podobno kot na srednjeveških zemljevidih, kjer so bila taka območja označena z zmaji, pošastmi in sirenami, ki vzbuja pozornost popotnika, bivajočega v nas, in ki ne ve, da zanj svet ni zaprt, ampak odprt. Veliko uslugo si lahko naredimo, če spoznamo, da so še zvezde, ki jih lahko odkrijemo.

Profesorja matematike je neki nadarjen, a naiven učenec vprašal: »Koliko teoremov poznamo v geometriji?« Profesor se mu je prisrčno nasmejal. Ta mladenič je verjel - in številni ljudje z njim -, da je geometrija zaprto področje, zakoličena znanost, popoln katalog ter da njene teoreme lahko preštejemo kot dneve v letu ali drevesa v sadovnjaku. Toliko in nič več. Ta dobri dijak je želel izvedeti, kakšen del geometrije je že spoznal, in kakšen ga že čaka. Ni postavil vprašanja, ki bi zadevalo maturo ali zaključni izpit, ampak geometrijo kot tako. »Koliko teoremov je v geometriji?« Lahko štejemo število teoremov v Evklidovih elementih, toda geometrija je od takrat napredovala in bo gotovo napredovala ter prinašala nova spoznanja in nove teorije. Lepota, izziv in privlačnost znanja je ravno v dejstvu, da nima konca.

***
Najbrž je vsakdo od nas velik dolžnik zvezdam, ki so se prikazale na nebu našega življenja leto za letom. Morda pa največ dolgujemo tisti majhni zvezdi, oddaljeni in skriti, veseli in navihani, neznani in ljubki, ki se igra skrivalnice s teleskopom našega življenja. Blagor nam, če nadaljujemo z iskanjem.

Gospod, ti si prišel
in vsi so se odpravili na pot
v smeri obljubljene dežele.

Gospod, ti si prišel,
Ti, križišče vseh poti,
vozlišče svetovnih prometnic.

Gospod, ti si prišel
in vsakdo izmed nas
in vsi skupaj smo tvoje razodetje.

Gospod, prišel si,
prihajaš in boš prišel.
Tvoje ime je »Tisti, ki je prišel,
prihaja in bo prišel.«

Gospod, ti si prišel
in sedaj te lahko vsi ljubimo
v vsakem bratu in sestri.

pripravlja: Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

V mojo praznoto / polagaš svojo besedo: / TUKAJ SEM / vsak trenutek / z vso polnostjo / svoje ljubezni.

V mojo revščino / polagaš svojo besedo: / TUKAJ SEM / vsak trenutek / z vsem bogastvom / svoje ljubezni.

V mojo grešnost / polagaš svojo besedo: / TUKAJ SEM / vsak trenutek / z vsem usmiljenjem / svoje ljubezni.

V mojo tesnobo / polagaš svojo besedo: / TUKAJ SEM / vsak trenutek / z vso tolažbo / svoje ljubezni.

V mojo osamljenost / polagaš svojo besedo: / TUKAJ SEM / z vso bližino / svoje ljubezni.

U. Weiner, Pogled v nebo, v: Ognjišče 10 (2020), 86.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Pričevanje muslimanke iz Bosne, ki je srečala Kristusa
Življenjska pripoved žene, ki je vse življenje iskala resnico in ljubezen ... kot nezaželena hči trgovca v otroštvu pri starših, v šoli, muslimanski verski šoli, kasneje pri fantih, možu, prijateljih itd. V otroštvu ji je mama ob vsaki napaki ponavljala, da se ne bi smela roditi! Njena mladost se je odvijala v stalnem dokazovanju vsem bližnjim, da lahko veliko naredi in da je vredna življenja; želela je, da bi bili ponosni nanjo. V osnovni in srednji šoli je bila odlična učenka... Vse zaman – začela se je vojna, postala je begunka, kot prostovoljka se je vključila v obrambo obkoljenega Sarajeva ... Po vojni – fakulteta, kariera … Z vsem, kar je počela, je hotela dokazati, da je lahko uspešna. S časom je spoznala, da svoji družini nikoli ne bo dala dovolj, da bi s tem »kupila njihovo ljubezen«. Oče je bil edini, ki je bil zares hvaležen, opozarjal jo je pred prijatelji, ki so hoteli le njen denar .. imela je dobro službo, družbo s katero sem se zabavala, v tako lagodnem življenju ni bilo prostora za Boga. Želela je ugoditi vsem, pozabila pa nase in kar naenkrat ni bila več zadovoljna s sabo ... potem se je začelo: fant, mož, napačne odločitve, vse več pravil, ki so jo spominjale na zapor, ljubezen se je ohlajala ...podiral se je njen svet ... v svojo dušo je pripeljala temo: "Življenje ni nič vredno. Zakaj ne končaš tega svojega bednega življenja? Saj te ne bo nihče pogrešal. To je edina prava rešitev, skrajšati trpljenje in zaustaviti vso svojo bol."
(...)
V triintridesetem letu življenja pa je spoznala, da je resnica Jezus Kristus. "Drugi del" knjige (Moja hoja z Bogom) je nekakšna zbirka njenih osebnih izkušenj z Bogom – lekcij, ki se jih je naučila kot vernica, ki se zaveda, da smo vsi grešniki, treba pa se je priizadevati, da bi bili čim bliže Jezusu. Nekaj lekcij je bilo kar težavnih; trdih, vzponov in padcev, nevere, razočaranja nad ljudmi, jeze. Jezus Kristus ji je zaupal službo, kjer se ukvarja z nosečnicami, ki jih je družba zavrgla. Z ženami, ki so se zaradi svoje odločitve, da ohranijo življenje pod svojim srcem, znašle na sramotilnem stebru in so se jih odrekle družine in prijatelji.

Hvaležna sem, da lahko danes ljudem z največjo gotovostjo govorim, kako lahko naš Gospod pomaga vsakomur, da tudi njegova temna preteklost zasije v Gospodovi slavi ter v blagoslov drugim. In da jim lahko sporočim, da se obrnejo na vsemogočnega Jezusa, da jim s svojo svetlobo razsvetli temo.

Nikjer v Svetem pismu ni zapisano, da bosta v življenju z Jezusom tekla med in mleko. Obstajajo preizkušnje, velike in majhne, toda moč je v Kristusu. Vem, da je On, mogočni, troedini Bog z mano. Pobere me, ko padem, briše solze, kadar jočem in uživa v moji sreči.

Zelo neposredna pripoved, ki bralca pritegne, da knjige kar ne more spustiti iz rok ... To je knjiga o številnih temnih straneh življenja, o pasteh greha, suženjstvu ljubosumja, zakonskem brodolomu, boleči praznini, padanju globlje in globlje ... preživetju na cesti ... Večkrat prav neverjetne dogodke spremljajo razmišljanja, ki so proti koncu knjige vedno svetlejša in ob srečanju z Jezusom postanejo bogate meditacije. Knjigo Pot do Resnice je vredno prebrati, po njenem pričevanju je bil posnet tudi film.

iz vsebine

"Kaj meniš storiti s svojim življenjem? Ti nisi oseba, ki se lahko živa zakoplje – vendar je situacija, v kateri si, točno takšna – ti si živa zakopana. Kako dolgo boš mrtva? Nesrečna? Kje se vidiš čez dvajset let? Nesrečna boš in mrtva. Ni pomembno telo – vendar če se pogledaš, lahko vidiš prazno dušo. Tvoje oči so mrtve. Tvoj duh je zlomljen. Ali te tvoja otroka potrebujeta takšno? Dobro premisli, kaj misliš nadalje storiti s svojim življenjem!"

Bila sem popolnoma zavržena. Ostala sem brez denarja, moja družina pa se me je odrekla. Sovražili so me, zato mi niso hoteli pomagati. Ostala sem povsem sama. To pa še ni bil konec mojih problemov.

Vi pa, vi ste vsi isti! Nihče med vami me nikoli ni imel rad! Samo izkoriščali ste me! Služila sem vam zgolj kot bankomat! Pritisneš in dobiš denar! Mojemu srcu se zlažeš, da me ljubiš in jaz ti dam vse, kar imam! Ne, tako ne bo šlo več! Tega ne zmorem več in nimam vam več kaj dati! Vse, kar mi je ostalo, je življenje, tega vam pa ne dam! Sama si ga bom vzela! Da, moje življenje tako ni vredno nič, vendar nihče več ne bo upravljal z njim ter ga uporabljal le za izpolnitev svojih sebičnih želja in potreb!«

Umrl je tvoj grešni del, da bi zaživela v slavi, kot posejano seme na polju. Da bi obrodilo bogat sad, mora seme, vstavljeno v zemljo, odmreti v obliki, v kateri je do tedaj obstajalo. Podobno se sedaj dogaja s tvojim življenjem. Staro zemeljsko življenje, polno telesnega in materialnega, zastrupljeno s sovraštvom, ponosom, oholostjo, neodpuščanjem, prevarami in lažnivimi sanjami, mora umreti, da bi se lahko rodilo pričevanje o milosti, ljubezni, ponižnosti in odpuščanju, ki so zrasli v milosti edinega pravega – nebeškega Očeta.«

Moj Gospod spremenil tudi moj pogled na vojno in na vse, kar se je zgodilo v moji domovini. S tem mi je dal edino orožje, s katerim se gradi in brani večno kraljestvo – molitev. Gospod je iz mojega srca izbrisal sovraštvo do drugih in mi podaril moč svoje ljubezni, da lahko molim za vse, še posebej za tiste, ki odločajo. Kajti če oni nimajo Božjega vodstva, potem se ve, kdo jih vodi. Odločitve pa, ki jih sprejemajo, vplivajo na vse ljudi tega sveta. Gospod, blagoslovi vse vodje tega sveta! Podari jim milost, modrost in vodstvo Svetega Duha.

Moram priznati, da sedaj, ko sem ob Kristusu in imam drugačen pogled na vso situacijo, vidim drugačno duhovno sliko. Živela sem v grehu, tako sem pristala v neposredni zvezi s Satanom. V grehu sem uživala ter mu s tem ponudila priložnost, da vstopi v moje življenje. Odnos, začet v grehu, pa četudi še tako ljubeč in strasten, ne more biti blagoslovljen. Kjer ni blagoslova, pa je prekletstvo. Občutek zavrženosti, ponižanja, manjvrednostni kompleks....

Ko vam bo težko in boste v težavah, pojdite na neko mirno in tiho mesto, spustite glavo in ne govorite z usti, temveč s srcem. Izjočite se, če vam je težko. On vse sliši in razume. Njegov jezik ni arabski ali latinski niti kak drug jezik tega sveta. Njegov jezik je jezik, s katerim ga nagovarja vaše srce. Verujte s srcem in ne z rituali in vaše molitve bodo uslišane. Edino plačilno sredstvo zanj je vaša ljubezen in vaša iskrena predaja. O tem sem gotova, saj je ravno takšna molitev v moje življenje pripeljala Jezusa Kristusa – Odrešenika. Moje srečanje z Njim je potrdilo to, kar sem verjela in govorila vse svoje življenje: Bog je ljubezen.

(...)

Hodila sem ob Njem ter poslušala razlage in lekcije iz življenja. Dobri Učitelj mi je potrpežljivo odgovarjal, pojasnjeval in razblinjal vse moje dvome, a najbolj zanimivo je bilo to, da mi ni bilo potrebno govoriti. Ves čas, ko sem se pogovarjala s svojim Jezusom, nisem spregovorila niti besede, kajti On je poslušal moje srce. To je bila prva lekcija, ki sem se je naučila o resnični veri. On posluša naše srce.

• Očetove milosti si ni mogoče zaslužiti ali prislužiti. Ni takšnega človeškega dela, ki bi bil le majhen delček tega, kar je neprecenljivo. Njegova milost in dobrohotnost sta dostopni vsem ljudem. Le ozreti se je treba okoli sebe in sprejeti blagoslov. V vsem tvojem življenju, ko si doživljala različne probleme in lepe trenutke, je bil s tabo – ne da bi ti to opazila. Ko si se vsa srečna igrala v gozdu in ko si odšla v šolo, ko si imela zakonske težave … Bila zdrava in bolna … On je bil vedno s tabo. V najtežjih trenutkih ti je brisal solze in previjal rane tvojega srca. Na tvojo pot je pošiljal ljudi, od katerih si se lahko učila in bila srečna z njimi.
• On, ki je vseprisoten v vsem in življenju vsakogar med nami, ni tujec, temveč Tisti, ki je ustvaril življenje. On želi poskrbeti za vse, želi te kot pravi Oče okrepiti, usmeriti. Vendar ti zanikaš njegov obstoj, ker tudi drugi to počnejo. Odrekaš se zaščiti in vodstvu vsemogočnega Očeta samo zato, ker želiš ustreči zahtevam in pravilom tega varljivega sveta pogube.
• Kdo si, da odločaš o tem, kdaj je življenje smiselno in kdaj ni? Ti, ki si spoznala vrednost tega istega življenja in si se odločila ohraniti tisto, ki ti je bilo zaupano, moraš vedeti, da življenje ni človekova last. Življenje in smrt sta v naših rokah – vam sta dani, ko pride čas za to, pa boste zanj odgovarjali.

Imam novo družino, brate in sestre v Jezusu Kristusu, blagoslovljenega moža in dva otroka. Imam službo v Gospodu; v življenju in molitvi zastopam nerojene ter ljudem govorim o vrednosti življenja, ki ga daje nebeški Oče. Vsak dan preživim in vsako delo naredim za njegovo slavo in za brezmejno ljubezen mojega Odrešenika, Jezusa Kristusa. Zanj, ki me tako ljubi, da me njegova ljubezen žene početi le dobra in njemu všečna dela. Na meni je, da mu vsak dan znova kažem, kako ga ljubim in kako zelo mu zaupam.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Sv. Terezija iz Kalkute nas v kratkem razmišljanju spodbuja, naj delamo dobro, naj vztrajamo v dobrem ... Kljub temu, da za svojo dobroto morda ne prejmemo niti zahvale, da nam drugi za to niso hvaležnii. Človek je namreč v svojem razmišljanju in delovanju sebičen, tistemu, ki se trudi, da bi bil dober ... očita sebičnost, si o njem celo izmišlja obtožbe, postane sovražen, nevoščljiv ... vse dobro, ki smo ga storili je hitro pozabljeno, zaradi poštenosti in iskrenosti se nam bodo morda smejali, nas zaničevali, ... potegnili bomo "kratko",  ... toda sv. Terezija iz Kalkute, ki je v svojem življenju vse to tudi sama izkusila - nam pravi, da se splača ... splača se vztrajati v dobrem in ljudem okoli nas dajati boljši del sebe, kljub nagajanju, izkoriščanju dobrote, obtoževanju ... vedno se bo našel kdo (eden od stotih), ki bo pokazal hvaležnost, se za dobroto iz srca zahvalil ... in takrat bomo ugotovili, da se je res splačalo...
Fotografija, ki spremlja vsako misel nam pomaga, da razmišljamo še bolj doživeto ... tako je tudi knjižica privlačnejša. Prav primerna je, da jo še komu podarimo ... ali pa priložimo darilom ob raznih priložnostih ... tako bo s spodbudnimi mislimi še bolj osebno ...

vsebina:

Pomagal si stotim ljudem. 50 te jih ne bo več pogledalo. 25 jih bo menilo, da je bila to tvoja dolžnost.15 jih bo zahtevalo, da narediš še veliko več. 9 ti jih bo nagajalo v zahvalo za dobro, ki so ga prejeli. En sam se ti bo vedno zahvaljeval in prav ta bo od vseh stotih najbolj reven. In sedaj premisli, ali se je splačalo. Mislim, zares mislim, da se je!

Besedilo molitve Nič zato je vzeto iz knjige Mati Terezija, Bog ljubi danes po nas, Molitve in misli, 15, Ognjišče 2009, besedilo Se splača? Se! pa je iz knjige Zgodbe za skladen zakon in družino, 110, Ognjišče 2015..

pripravlja: Marko Čuk

Ponatis knjige, v kateri avtor išče vzroke, zaradi katerih mnogi ljudje zamudijo svoje življenje in razmišlja o različnih držah, ki vodijo v zamujanje. Razmišlja o vzrokih, ki so krivi, da svojega življenja ne živimo tako, kot bi odgovarjalo našemu bitju. Vzrok najde v pomanjkanju smisla ... v krepitvi lastnega narcisizma ... v reševanju problemov z zdravili. - Avtor pogleda obdobje srednjih let in starosti, v katerih se ljudje pogosto srečajo z občutkom, da niso resnično živeli. Pri vseh teh točkah išče tudi Jezusov odgovor. Ne daje nam nasvetov, kako bi lahko obvladali svoje življenje. Želi nam odpreti oči, da bi vadili druge drže za svoje življenje. Jezusove besede nas izzivajo, da bi tvegali svoje življenje in se ne bi zadovoljili z vlogo gledalcev. Jezusove besede niso nikakršne moralizirajoče zahteve, ampak v nas nekaj sprožijo. Pripeljejo nas v stik z bistvom naše lastne duše in z notranjo močjo, ki je že pripravljena v temelju naše duše. V nas prebujajo upanje, ki tako rekoč spi v našem čolnu. ... Le življenje, ki je prežeto z upanjem in lahko samo posreduje upanje, je dragoceno življenje – tako pravi Ernst Bloch.
Grün opisuje naravnanosti, ki jih je opazil v pogovoru z mnogimi ljudi. Nekateri bodo nekaj podobnega prepoznali v sebi - in tem bo knjiga odkrila tudi pot, kako bi lahko življenje vzeli v svoje roke ... Knjiga je primerna tudi za mlade na njihovi življenski poti v obdobje srednjih let in starosti.

Nekaj spodbud iz knjige, ki pridejo zelo prav za postni čas, si lahko preberete tudi v Glavni temi meseca (Mladinska priloga) v Ognjišču.
MEVEC, Janez, Ne zamudi svojega življenja. (Tema meseca. Mladinska priloga). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 52-56.

Žepni seminar
Življenje nam nudi neizmerne možnosti. Pogosto pa se v našem vsakdanjiku, naših lastnih in tujih spodbudah ter pričakovanjih počutimo ujeti in ne najdemo nobenega izhoda, da bi vzeli svoje življenje v svoje roke. Ta knjižica je povabilo, da bi prišli na sled naši poti. V njej najdemo vprašanja iz vsakdanjega življenja in veliko prostora za odgovore nanje. K temu pa je dodano še veliko prostora, da lahko zapišemo lastne rešitve in odgovore za nadaljnje premišljevanje. Tako bo ta knjiga postala pomemben sopotnik, ki vabi k ponovnemu branju, pisanju in rasti – in na koncu pomaga, da si upamo živeti!

iz vsebine:

Veselilo bi me, če bi bralec in bralka misli v tej knjigi razumela kot povabilo, da nehata žalovati za preteklostjo, ampak s pogumom in zanosom stopita v prihodnost. Nikoli ni prepozno začeti. Četudi sem že veliko zamudil, lahko v vsakem trenutku začnem zavestno živeti. Takrat bo tudi zamujeno dobilo svoj pomen. Zame je to smisel preobrazbe: vse sme obstajati, tudi kar je zamujeno, sme biti. Toda moja naloga je, da vse predam Bogu v zaupanju, da bo On vse to prežel in preobrazil s svojim Duhom ljubezni in upanja. Cilj preobrazbe je, da se v meni vedno bolj izraža enkratna podoba, ki si jo je o meni ustvaril Bog. Preobrazba je krščanski odgovor na mrzličen trud za nenehno spreminjanje, ki mnogim ne da miru na njihovi duhovni in terapevtski poti. Spreminjanje ima agresiven prizvok. Postati moram povsem drugačen. V spreminjanju se vedno skriva tudi odklanjanje samega sebe. Takšen, kakršen sem, nisem dovolj dober. Preobrazba je nežnejša. Vse sme biti. Cenim svoje življenje takšno, kakršno je, tudi z vsem, kar sem zamudil. Istočasno pa sem poln upanja, da Božji Duh preobraža vse v meni in me izgrajuje v enkratno
podobo, kakršna sem že od samega začetka.

predstavitev Marko Čuk

"Zgodbe … sejejo upanje, kažejo novo pot, vlivajo pogum. In zdaj, zbrane v novi zbirki, vzbujajo veselje do življenja! Ne ne, ne gre za puhlo vzhičenost ali kratkotrajno pretirano očaranost. Božo Rustja je pod tem naslovom iz svoje bogate zbirke odbral zgodbe, ki nas opomnijo, da so za pristno veselje potrebni služenje, odkrivanje notranje sreče, molitev in ljubezen v družini, prav tako odpuščanje, usmiljenje in trdna odločenost, da živimo za nekoga. Tudi te zgodbe nam pomagajo, da ob njih osebno rastemo, predvsem pa nas želijo voditi do resničnega navdušenja nad življenjem, ki nam je dano. Že štirinajstič povedano in zapisano tako, da pritegne in pusti v človeku sled," je na platnicah knjiged zapisal Božo Rustja, ki je zgodbe prevedel, zbral in uredil.

• Knjiga se začenja z zgodbami o navdušenju, ki ga moramo v življenju "gojiti" in ga ne skrivati. (to je tudi rdeča nit knjige) Naši obrazi bodo razodevali navdušpenje in neselje, če ne bomo povsod iskali le napak, če se bomo odpirali Božjemu klicu, ko bomo pričevalci in bodo ljudje okoli nas videli, v koga verujemo, in kdo nam pomaga do našega navdušenja.
• To se lahko zgodi samo tedaj, ko se odpravimo iskati notranjo srečo. Da bi bilo odkrivanje uspešno, se je treba zavedati, da Bog obstaja, naučiti se je treba moliti in premišljevati, biti potrpežljiv, vzljubiti ljudi, s katerimi živimo, se zbrati, izkoristiti sedanji trenutek, se rešiti predsodkov in biti pravičen, delati z zadovoljstvom, odgovorno, se učiti od življenja, imeti čut za lepoto in zaupati v Boga, ki je edini pravi temelj sreče. Zato se je treba v življenje podati z nasmehom, z optimizmom, ki zdravi vse bolezni in z ljubneznijo, ki je najlepša stvar na svetu - ker je Bog ljubezen.
• Vse našteto in še veliko več si najlažje privzgojimo v družini, ki jo še posebej povezuje in dela trdno molitev. V družinskih odnosih je pomembno predvsem to, koliko ljubezni vložimo v svoje delo in dejanja. Kajti ljubezen se v družini ne deli, ljubezen se množi. In najbolj so pomembne drobne besede: hvala, prosim, pogum, ne predaj se, rad te imam, veliko mi pomeniš, vesel sem te ...
• Pri vsakdanjem življenju v družini in med seboj pa moramo računati z odpuščenjem in usmiljenjem: sovraštvo vedno škoduje, odpuščanje pa nas bliža Bogu, ki se nikoli ne naveliča odpuščati. On naše grehe vpisuje v pesek in jih pozablja, naša dobra dela pa vkleše v kamen. K nam prihaja zato, ker nismo vredni, saj smo grešniki, kajti odrešenje potrebujejo grešniki. V našem duhovnem življenju se velikokrat izgubljamo, nimamo pogleda, uprtega navzgor. Privlači nas samo to, kar imamo pred očmi, zato Kristus, dobri pastir, prihaja k nam, da nas poišče in zadene na rame.
• Toda življenje je polno skušnjav in strahov. Držati se moramo Gospodove roke, da premagamo strah, saj nas sam Gospod opominja, da smo zanj zelo dragoceni.
  Na tej naporni poti iskanja notranje sreče moramo najprej osebno rasti in šele nato vzgajati druge. Veseli in srečni smo samo, če smo nekomu dragoceni in potrebni in Bog je vsakega od naš postavil na mesto, kjer ve, da smo potrebni.
• Dobro moramo prisluhniti. Bog nas kliče na različne načine, ne, da bi vsi postali misijonarji v Afriki, gotovo pa, da bi postali misijonarji v svojem okolju, v svoji družini. Življenje pa je v resnici polno predsodkov, sodb, ... stvari niso preproste in lahke, za dosego cilja si je treba prizadevati, se marsičemu odpovedati. Ko športnik doseže odmeven rezultat, navadsno pove, da je to posledica številnih odpovedovanj ...  Naš življenjski vodnik je Jezus Kristus, ker nam ne kaže smeri z mnogimi besedami, ampak nam zagotavlja: Jaz sem, pot, resnica in življenje.
• In nazadnje se naše iskanje veselja in navdušenja strne v glavno vodilo: živeti moramo za nekoga, pa bomo veseli, navdušeni ... Ja, če živimo za nekoga, če smo se pripravljeni žrtvovati, ... z ljubeznijo, ki je zdravilo za telesne in duhovne slabosti, in je tudi osrednje sporočilo knjige vseh knjig. Vsakdo od nas hoče biti ljubljen ne zaradi tega, ker je uspešen in bogat, ampak zato, ker je enkratna in neponovljiva oseba. Tako ljubi Bog vsakega izmed nas in želi, da ljubimo drug drugega. (ob knjigi je razmišljal Marko Čuk)

iz vsebine: (na spletu objavljene zgodbe iz knjige)

Naj vidijo, v koga verujem
Napaka na sliki
Modri pastir
Pošteno delo
Ne glej ljudi

Imeti za privilegij
Pridigar, ki je govoril samemu sebi
Ti si problem
Glej nase

predstavitve pripravlja Marko Čuk

Izjemen roman o življenju Ireneja Friderika Baraga, misijonarja med Indijanci

Pisatelj Karel Mauser v obliki romana pripoveduje življenjsko zgodbo našega velikega misijonarja, svetniškega kandidata in častitljivega Božjega služabnika škofa Friderika Baraga. Za naslov svojega romana je pisatelj vzel Baragovo škofovsko geslo “Le eno je potrebno” in je njegovo zadnje delo, ki pa ga ni uspel dokončati, ker mu je smrt iztrgala pero iz rok. Od avgusta leta 2017 do junija 2022 smo ga objavljali v nadaljevanjih v Ognjišču, zdaj pa je pred vami tudi v knjižni obliki (1. in 2. del).

Verni ljudje na Slovenskem so že pred drugo svetovno vojno molili "za beatifikacijo škofov Baraga in Slomška", ki sta bila v življenju sodobnika, v junaški hoji za Kristusom pa brata. Slomšek je ta cilj dosegel 19. septembra 1999, ko ga je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega pred množico, zbrano na Betnavski poljani pri Mariboru. Friderik Baraga, neutrudni misijonar med ameriškimi Indijanci in začetnik njihove književnosti, pa na to uradno priznanje še čaka.

Baragovo življenjsko popotovanje se je začelo  29. junija 1797 na gradiču Mala vas pri Dobrniču. Družina se je leta 1799 preselila v grad Trebnje, kjer je Friderik preživel sedem let lepe mladosti. Pisati in brati ga je navadil domači učitelj, potem pa je odšel v šole v Ljubljano, najprej v normalko, nato v gimnazijo. Po smrti matere in očeta je postal zakoniti dedič graščine. Sprva je stanoval pri svojem stricu, zatem pa pri svojem birmanskem botru Juriju Dolinarju, profesorju cerkvenega prava in zgodovine na bogoslovnem oddelku ljubljanskega liceja. Njegova hčerka Anica je veljala za Baragovo zaročenko. Po končani srednji šoli se je Baraga po Dolinarjevem nasvetu odločil za študij prava na dunajski univerzi, ki ga je uspešno končal leta 1821. Med študijem se je srečal s svetniškim duhovnikom Klemenon Hofbauerjem/Dvoržakom, ob katerem je začutil, da bo najsrečnejši, če se odloči za duhovniški poklic. Vstopil je v ljubljansko bogoslovje in 23. septembra 1823 je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je daroval naslednje jutro ob pol petih pri oltarju sv. Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici. Štiri leta je goreče deloval kot kaplan v Šmartinu pri Kranju, zatem pa dve leti v Metliki. Proti koncu leta 1830 je na prošnjo škofa iz Cincinnatija odšel v Ameriko, kamor je prispel 18. januarja 1831. Škofa je zaprosil, naj ga pošlje v najsevernejši del škofije, med Indijance plemena Otavcev. Sprva se je z njimi sporazumeval s pomočjo tolmača, v štirih letih pa se je naučil njihovega težkega jezika. Leta 1835 ga je škof poslal med Indijance rodu Čipeva na južnem bregu Gornjega jezera. Njegova prva misijonska postaja je bila revna indijanska vas Le Point, kjer je postavil leseno cerkvico in ob njej borno stanovanje. V dolgi in ostri zimi 1835/36 je napisal pet knjig: tri indijanske (molitvenik v jeziku Čipevcev ter Življenjepis Gospoda Jezusa v jeziku Čipevcev in Otavcev), eno slovensko (Premišljevanje štirih poslednjih reči) in eno nemško (Zgodovina, značaj, šege in navade severnoameriških Indijancev). Misijonsko delo je terjalo od njega ogromne žrtve, tudi denarne, zato je septembra 1836 šel v Evropo prosit pomoči. V domovini je bil aprila 1837. Ob krstnem kamnu v Dobrniču je celo uro kleče molil in se zahvaljeval za milost svetega krsta, ki jo je kot misijonar še bolj cenil. Po vrnitvi je ob svojem misijonarskem delu veliko pisal: sestavil je obsežno slovnico (1850) in slovar (1853) čipevskega jezika, še prej (pozimi 1849) je za svoje indijanske vernike napisal knjigo premišljevanj o krepostih in dobrih delih kristjanovih; o vseh vrstah grehov in o resnicah naše vere. "Hvala Bogu, da zdaj lahko pišem v indijanščini skoro tako kot v francoščini," je pisal svo­jemu škofu. "To knjigo sem napisal v lahkem slogu, preprosto in razumljivo, da jo bodo razumeli vsi Indijanci, ki znajo brati, in ti jo bodo močno cenili. Knjiga je žepne oblike, ker Indijanci nosijo svoje knjige s seboj, kamor gredo." V izvirniku ima knjiga, ki je izšla leta 1850, naslov Katolik Enamiad (Katoliški vernik, molivec), slovenski prevod, ki smo ga dobili ob 200-letnici Baragovega rojstva (1997), pa ima naslov Krščanski nauk za Indijance (iz njega so vzete spodnje Baragove misli). Čakale so ga še zahtevnejše naloge: poleti 1853 je bil imenovan za apostolskega vikarja novoustanovljene škofije Gornji Michigan, 1. novembra 1853 je bil posvečen za škofa - nadpastirja ljubljenih Indijancev. Po posvečenju še šel znova v Evropo prosit pomoči, predvsem je iskal duhovnikov-sodelavcev. Leta 1857 je postal redni škof škofije s sedežem v mestu Sault St. Marie, maja 1866 je sedež škofije prenesel v mesto Marquette. Oktobra tega leta ga je zadela kap. Za nekaj časa si je opomogel, toda njegove moči so pešale. Do kraja izčrpan je sklenil svoje sveto življenje 19. januarja 1868.

pripravlja Marko Čuk

Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči povojnih dogodkov.
Doslej najobsežnejša znanstvena publikacija o Jožefu Kleklu st. in njegovem prispevku k združitvi Prekmurja z matično domovino izpod peresa dr. Stanislava Zvera, župnika v Bogojini. V monografiji se pred nami zvrstijo dogodki, osebnosti in pričevanja iz dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja, ki Klekla upravičeno označijo kot “velikana s Krajine”. Glavni namen knjige je predstaviti Kleklovo slovenstvo na podlagi medvojnih dokumentov. Nekatere akte, s katerimi se je v konfinaciji zagovarjal pred madžarskimi oblastmi, ker so ga tožili veleizdaje, so povojne komunistične oblasti zlorabljale in Klekla razglašale za narodnega odpadnika.

avtor o knjigi

V knjigi, Tebi, Slovenska krajina, s podnaslovom Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči predvojnih dogodkov, ki je moja nekoliko predelana doktorska disertacija, sama priključitev Prekmurja k matici ni osrednja tema, se je pa nemalokrat dotakne, saj sem hotel bralcu približati resnico o slovenstvu ene najmarkantnejših osebnosti prekmurske zgodovine. To so mu mnogi idejni nasprotniki po drugi svetovni vojni odrekali, in sicer na osnovi nekaterih dokumentov, ki so nastali med njegovo internacijo na Madžarskem. Gre za resnico o tem velikem rodoljubu, o globoko čutečem in zavednem Slovencu, duhovniku, pisatelju, pesniku, publicistu, politiku …, ki nosi prav gotovo tudi eno od vodilnih vlog pri priključitvi Prekmurja k matici. Knjiga na osnovi literature in dosegljivih virov obelodani dogodke in delo različnih oseb, ki so bile za slovenstvo, kot tudi tiste, ki so bili proti temu. Zaradi tega – morda je to nekoliko moteče – je knjiga dokumentirana z več kot 600 opombami. Urednik knjige mi je dejal, da gre praktično za dve knjigi. Samega pa me je pri pripravi te knjige ob obletnici priključitve Prekmurja k Sloveniji vodila želja približati bralca resnici, da očitanje Kleklu, da je separatist, renegat, madžaron ipd., nima z zgodovinsko resnico nič skupnega, kar medvojni akti tudi potrjujejo. Hkrati pa knjiga predstavlja, ob doslej »nevidnih« dokumentih, vidnejše, z globoko ljubeznijo izpolnjeno poslanstvo, ki ga je Klekl (skupaj z drugimi katoliškimi duhovniki) opravil za slovenstvo in priključitev dežele med Muro in Rabo k matici. - več: ERJAVEC, Matej. dr. Stanislav Zver. (Gost meseca). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 7, str. 08-11

iz vsebine:

Pričujoča knjiga govori o Jožefu Kleklu st. (1874–1948), duhovniku, »apostolu dobrega tiska«, pesniku, pisatelju, politiku (…). Torej o eni najmarkantnejših osebnosti Slovenske krajine (Prekmurja), o človeku, ki ima veliko (verjetno največ) zaslug za priključitev pokrajine k Sloveniji leta 1919. Madžarska oblast njegovega rodoljubja izpred prve svetovne vojne in po njej ob okupaciji Prekmurja 1941 ni »pozabila«, kar je Kekla stalo štiriletne internacije v Celldömölku na Ogrskem. Osnovni namen razprave je predstaviti Kleklovo slovenstvo na temelju medvojnih dokumentov, saj je nekatere tovrstne akte (zlasti Odgovor), s katerimi se je Klekl v konfinaciji zagovarjal pred madžarskimi oblastmi zaradi obtožbe veleizdaje, povojna komunistično-socialistična oblast zlorabljala za etiketiranje Klekla kot narodnega odpadnika (renegata). Razprava ima pet poglavij:

I. ZGODOVINSKO OZADJE MEDVOJNIH IN POVOJNIH OBTOŽB
V drugi polovici 19. stoletja se je na Madžarskem pojavil v odnosu do mnogih manjšin šovinostičen nacionalistični duh, okrepljen z liberalizmom, ki je moč črpal iz protestantizma in francoske revolucije ter je grozeče pretil tudi identiteti ogrskih Slovencev. Prekmurskemu ljudstvu, ki je govorilo in čutilo slovensko, je stala ob strani velika večina katoliških duhovnikov pod vodstvom dr. Franca Ivanocyja (1857– 1913): Najvplivnejši Ivanocyjev sodelavec je postal ravno Klekl, zato ni čudno, če je madžarska oblast ozadje in »snov« za medvojne obtožbe iskala že pri »njegovih koreninah«, se pravi: v njegovi narodno zavedni družini, v njegovih študentskih stikih z rojaki onstran Mure, v »slovenskem krožku« prekmurskih bogoslovcev v sombotelskem bogoslovju kot tudi v njegovem kaplanovanju pri Ivanocyju na Tišini (1897–1902). Seveda se je val madžarskih obtožb na račun Kleklovega slovenstva prav tako napajal iz njegovega publicističnega dela (Marijin list, Novine) pred prvo svetovno vojno, s katerim je rojake narodnostno budil in osveščal. Tako so ogrske »zamere« tipale celo v Kleklovem odhodu v pokoj sovražno dejanje z utemeljitvijo, da je Klekl to storil z namenom, da bi vse življenjske sile lažje in odločneje usmeril v pripravo in v samo odcepitev pokrajine od Madžarske. Po letu 1919, torej po priključitvi Prekmurja k Sloveniji, pa madžarska oblast videva v Kleklovem publicističnem, političnem, gospodarskem in duhovniškem delu utrjevanje slovenske narodne zavesti. Povojne obtožbe pripadnikov komunistične oblasti pa koreninijo že v Kleklovem bičanju boljševistične strahovlade iz leta 1919, pred katero si je s pobegom čez Muro moral reševati golo življenje, in se razrastejo posebej na račun tridesetih let, ko se tudi v Prekmurju pojavi komunizem, katerega akterji prihajajo iz vrst študirajoče mladine, ter se začne idejni boj med Kleklom oziroma katoliško orientiranimi Zavedničarji in levičarji, organiziranimi v Klub prekmurskih akademikov in ob glasilih Novi čas in Ljudska pravica. Ker Klekl v svojih publikacijah ostro nastopi proti nosilcem marksistične ideologije (M. Kranjec, Janez Titan …) oziroma proti vzpostavljanju revolucionarnega sistema, ki je ogrožal krščanske, moralne in s tem (po Kleklovem prepričanju) tudi narodne vrednote, mu povojni »zmagovalci« tega nikoli niso pozabili.

II. KLEKLOVA ZVESTOBA SLOVENSTVU TUDI V NAJBOLJ KRIZNEM OBDOBJU (1941–1945)
V drugem poglavju, ki je skupaj s tretjim središče naše razprave, je ob značilnostih madžarske okupacije (težila je k čim hitrejši vzpostavitvi splošnega stanja pred letom 1919) in ob – s protimadžarskimi protesti izraženem – domoljubju prekmurskih katoliških študentov prikazana Kleklova aretacija in konfinacija, iz katere v prid Kleklovemu slovenstvu spregovori vrsta dokumentov, in sicer skozi »Kleklov proces «, ter jih potrdi Odločba madžarskega kraljevega tožilstva v Györu z dne 21. maja 1944 in Kleklov Odgovor na obtožbo skupaj s Kleklovim dolgotrajnim, toda uspešnim prizadevanjem za izid knjižice Kaszap Števan v gajici. Prikaz Kleklovega rodoljubja v medvojnih letih in najtežjih razmerah pa poglavje nadaljuje s predstavitvijo korespondence med Kleklom in dr. Vilmosom Némethyjem, kraljevim notarjem iz Kisspeste, in ga sklene ob prekmurskih bogoslovcih, ki v sombotelskem bogoslovju kljub madžarskemu raznarodovalnemu pritisku ostanejo zvesti »očetnjavi«.

III. SLOVENSTVO V OMENJENIH DOKUMETIH
Nemajhen del jeseni svojega življenja je Klekl preživel ločen od svoje Slovenske krajine, ki jo je skupaj z njenimi prebivalci tako ljubil. Vendar je bil ločen samo fizično, telesno. Duhovno živi, dela in trpi za prekmurskega slovenskega človeka in za živelj na levem murskem bregu, in to kar štiri leta kot bolniški duhovnik v težkih pogojih in razmerah (v vlažni sobici med tifusarji). Duhovna povezanost s Prekmurjem pa izstopa tudi iz njegovih aktov, navedenih v drugem poglavju. »Analitični« pogled vanje nam v tem tretjem poglavju predstavi Klekla kot globoko slovensko čutečo osebnost s prav vzvišeno ljubeznijo do maternega jezika (tudi v doslednem navajanju krajev in izrazov »Szloven« namesto »Vend«) in z osebnimi izpovedmi ljubezni do »malega slovenskega naroda « (Odgovor). Seveda pa na drugi strani madžarski dokumenti izzvenijo v enoglasne obtožbe, da je Klekl delal za odcepitev Prekmurja od Madžarske. Sklepna vsebina poglavja potrjuje »Kleklovo resnico«, ki jo je izpel v pesmi »Kaj je Müra šepetala« ob priključitvi Slovenske krajine matici, kjer pravi:
»(…) ne me Večni záto stvoro,
da bi val moj brate ločo,
jaz vezalje sem za nje,
ki kre strani mi živé.«

IV. POVOJNA OBTOŽEVANJA KLEKLA IN KOT PROTIUTEŽ SPOMINI NJEGOVIH SODOBNIKOV
Četrto poglavje na temelju dosegljivih dokumentov (precej jih je bilo verjetno uničenih) dokaj nazorno prikaže resnico o povojnem »tretiranju « Klekla stani »revolucionarno naprednih« privržencev oziroma oblasti. Klekla sicer ni doletela enaka usoda kot vrsto njegovih somišljenikov in duhovnikov (npr. I. Jeriča), ki so bili zaprti vrsto let, zato pa je postal deležen »revolucionarnega revanšizma«: izseliti se je moral iz svojega stanovanja (v Našem domu) v Črensovcih, ni bil vpisan v volilni register, in kar je najhujše, kmalu po vrnitvi iz konfinacije ga je začel »rdeči« tisk napadati, žaliti in omalovaževati pristnost njegovega SLOVENSTVA. »Napredni« tisk je torej osporaval temu, za kar so ga obtoževali Madžari. Zato kot protiutež komunistični krivici poglavje nudi še spomine na Klekla iz ust njegovih sodobnikov: arhitekta J. Plečnika, pisatelja F. K. Meška, škofa J. Smeja in drugih, ter Kleklovo osebno pričevanje o svojih slovenskih koreninah.

V. ALI JE RES UMESTEN NAZIV ZA KLEKLA: VELIKAN S KRAJNE?
Peto poglavje skuša prikazati Kleklovo veličino pod tremi vidiki:
1. kot duhovnika
2. kot apostola tiska
3. kot narodnjaka
Kot duhovnika ga avtor predstavi pod prizmo njegove ljubezni do evharistije, kar je nedvomno vsestransko odsevalo iz negovega dela in življenja, in skoz ljubezen do bližnjega, katere višek pa je predstavljen v njegovem pristnem odpuščanju nasprotnikom in sovražnikom. Škof Smej pravi, da bi tudi pisalna miza morala biti žrtvenik, oltar. Za Klekla je to res bila, saj izza nje stopa pred nas res kot velikan. Publikacije: Kalendar Srca Jezušovoga, Marijin list, Novine; Marijikin ograček, molitvenik Hodi k Oltarskomi Svestvi (…) niso zgolj izraz njegove zasidranosti v Bogu in bogatega duhovnega življenja ter pastoralne odgovornosti, ampak tudi globokega rodoljubja, ljubezni do domače besede
in prekmurskega človeka, ki je bila mnogokrat spremljana in podprta z žrtvijo. Kot takega, darujočega se, nam ga poglavje približa tudi ob krajši predstavitvi molitvenika Hodi k Oltarskomi Svestvi, Marijikinem ogračeku in navedbi brošur in knjižic, ki jih je napisal, prevedel ali priredil.
Predstavitev Klekla kot velikega narodnjaka pa poglavje prepusti »velikim slovenskim rodoljubom«: Matiji Slaviču, Ivanu Jeriču, Jožef Smeju in Ivanu Škafarju, katerih zapisi se zlijejo v sozvočje misli prej navedene pesmi I. Horvata:
»Eno želel si; da ne bi se vdali,
mi tudi svobodni naj smo gospodar (…)«

pripravlja Marko Čuk