Govoriti o postu je danes zelo moderno: presenetljivo pa bolj nagovarja tiste, ki jih zanima predvsem skrb za zdravje, in manj tiste, ki bi morali biti pozorni na njegov izvirni pomen in smisel. Izvirno je namreč post verska praksa in ni namenjen samo zdravljenju telesa. Poleg prehrane, ki vključuje odrekanje, ima post širši smisel, ki mu ga daje njegova verska razsežnost. V tem pogledu je post sredstvo, ki nam odkriva, kaj je človek v svojem najglobljem bistvu. Zato je prav, da o postu govorimo ravno sedaj, ko v celotnem krščanskem svetu poteka velikonočni post. Končni cilj posta je priprava na neko drugo vrsto hrane, neko drugo jed, priprava na zaužitje posebnega in zdravilnega obroka, ki ga sv. Ignacij Antiohijski, mučenec in škof iz 2. stoletja, imenuje zdravilo nesmrtnosti - sveto obhajilo ... Knjiga se najprej dotika prav duhovnega pomena posta, njegovega vpliva pri gradnji naše osebnosti ... pri poglabljanju našega duhovnega življenja ... Med hujšanjem in postom je velikanska razlika: pri hujšanju se odrekamo hrani samo zato, da bi izgubili na teži, medtem ko je izguba telesne teže v postu samo eden od koristnih učinkov te duhovne discipline. Post je namreč prepleten tudi z molitvijo in raznimi oblikami duhovne askeze ...

Za pravilno razumevanje postenja bo slovenskim bralcem lahko v veliko pomoč nova knjiga »Post – pot v življenje« beograjske zdravnice in pisateljice dr. Vesne Dimitrijević Srećković. Osvetljuje nekatera pereča vprašanja, ki so povezana z zdravilnim postom. Mnogi ljudje danes zbolevajo za različnimi boleznimi, katerih skriti vzrok je velikokrat nepravilna in nezdrava prehrana.

Zato avtorica poleg strokovne razlage, zakaj se je dobro postiti, bralcem nudi tudi različne postne (mediteranske) jedilnike, ki jih že stoletja pozna pravoslavna Cerkev. Različne mednarodne študije potrjujejo, da se lahko s postenjem premaga marsikatera nevarna bolezen (rak, arteroskleroza, sladkorna bolezen). Zato knjigo Post – pot v življenje zelo priporočamo vsem, ki si želijo zdrave prehrane. Knjiga se lahko uporablja kot priročnik za zdravo življenje ali pa kot izvrstna zbirka zdravilnih mediteranskih jedilnikov.

Založba Ognjišče – Slomškova založba se zahvaljuje tudi prof. Vladimirju Vukašinoviću z beograjske pravoslavne fakultete, ki je kot soavtor knjige v imenu beograjske založbe dovolil, da knjiga lahko izide tudi v slovenskem prevodu. V Beogradu je knjiga doživela velik uspeh in so jo v kratkem ponatisnili. Tudi druge mednarodne založbe se zanimajo za avtorske pravice. Vsekakor bo odličen slovenski prevod izpod peresa gledališke igralke gospe Milade Kalezić navdušil marsikaterega bralca, ki ima rad lepo slovensko besedo.

Originalno izdajo krasijo ikone in freske Božje Matere Marije in Gospoda Jezusa. Slovenski prevod pa je opremljen s podobami nekaterih svetnikov, ki jih katoliška Cerkev ceni in časti kot zdravnike in ranocelnike (evangelist sv. Luka, škof sv. Blaž, sv. Kozma in Damjan, sv. Anton Puščavnik, sv. Rene Goupil, sv. Jožef Moscato). Mnoge izmed njih so zdravniki, lekarnarji in zdravstveni delavci izbrali za svoje zavetnike. (urednik Stanislav Slatinek v Spremni besedi)

Razlogi za veliko zanimanje za to knjigo so različni. Nekdo jo želi imeti zaradi razlag različnih zdravstvenih težav, ob katerih izve tudi nekaj o pomembnem in zdravilnem delovanju posta v preventivi in zdravljenju različnih kroničnih bolezni. - Tisti, ki si jo želijo imeti zaradi tematike posta, pa lahko istočasno izvejo marsikaj koristnega o predlagani prehrani in njenem vplivu na različne težave in bolezni. Med našimi bralci so taki, ki se že leta držijo posta, kot tudi taki, ki šele začenjajo z njim ali šele razmišljajo o njegovem zdravilnem delovanju. - V knjigi so prvič ponujeni 7-dnevni postni jedilniki za vse štiri poste: božični post, velikonočni post, post Petra in Pavla ter post ob Marijinem vnebovzetju. Jedilniki so se pokazali kot zelo koristni pri praktični uporabi. …. (dr. Vesna Dimitrijević Srećković)

pripravlja Marko Čuk

Misli upanja skozi postni in velikonočni čas

Avtorica knjige nas vabi, da se na začetku poti najprej skušamo zavestno odločiti, kaj v življenju resnično potrebujemo ... V tem smislu je namreč treba razumeti odpoved, post.  Kdor se poda na pot, se odpre za novo, v njem se vse spreminja. Odpreti se življenju pomeni iti v globino – spreminjati vrstni red, postavljati nove prioritete. Ko gremo v globino se ne smemo ustrašiti, dopustiti moramo, da se nas dotakne in tudi mi se moramo nje. Če upamo in zaupamo v svetlobo, se je treba večkrat pogrezniti tudi v temo - če verujemo v življenje, lahko sprejmemo tudi smrt.

V teh dneh priprave se moramo vprašati, ali živimo tako, da smo polni življenja, z vsemi viški in globinami. Da se podam na pot in se odprem. Da se v meni vse spremeni – in da se ne prestrašim globine. Da se pustim dotakniti in se sama dotaknem. Da verujem v življenje … in da verujem v ljubezen

Kdor hoče oditi, mora znati določene stvari tudi  izpustiti. Kdor hoče narediti naslednji korak, mora zbrati pogum, da z eno nogo zapusti trdna tla in »postavi nogo na drug kraj«. In to velja tudi za življenje: do novega si upam le, če staro resnično (iz)pustim.

Kdor ljubi, se odpre, se preda, ničesar ne pričakuje. Ljubiti in trpeti sta dve strani iste medalje. Kdor ljubi, vedno tudi trpi – in povsod tam, kjer trpim, se kaže ljubezen. Ne trpim zaradi nečesa, za kar mi je vseeno.

Velika noč se mora zgoditi v meni in z menoj – ali pa se sploh ne bo zgodila. To je velika noč. Tiha in včasih skoraj nezaznavna – toda vseeno nepremagljiva
…

iz vsebine:

Postni čas – to ni čas mučenja ali samotrpinčenja – preprosto lahko poskusimo, da bi v tem času vsaj malo uresničili svoje sanje in hrepenenja. Tako lahko malo za vajo že doživljamo praznik osvoboditve, praznik življenja … Tako lahko ta čas postane priložnost, da odložimo del bremena, ki nas loči od Boga. To je priložnost, da naredimo nekaj drugega, da lahko nekaj postane drugače.
In rečeno čisto pošteno: skoraj se bojim, da so v mojem življenju čisto druge stvari, ki so me odvračale od živosti in me oddaljevale od Boga, kot pa prav košček čokolade …

Če ne moremo več živeti brez televizije, potrebujemo post brez televizije. Če ne moremo več živeti brez avtomobila, potrebujemo vsaj kak dan brez avta. Če ne moremo več živeti brez radijskega hrupa, potem potrebujemo vsaj kak dan tišine. Če ne moremo več živeti brez dela, potem potrebujemo vsaj kak dan brez dela.
Pustiti moram to, kar me veže, kar me ovira pri preobrazbi – da bi lažje šel resničnemu življenju naproti. predlaga konkretni načrt: Popolnoma zavestno se bom vsak dan odpovedal eni navadi, od katere se doslej še nisem mogel ločiti. Stopimo na pot z lažjo prtljago – življenju naproti.

Ni prav, da samo iz strahu, da bi storili kaj narobe, ne storimo ničesar več … Zakaj pa ne bi česa poskusili, tudi nekaj tvegali? Je nemogoče resnično nemogoče? Mora moje življenje teči natančno tako in tako? Ne bi šlo tudi čisto drugače? Ali res dopustim, da mi resničnost mojih sanj jemlje dih? In s tem smo pravzaprav v bistvu tega, kar pomeni postni čas: poskusiti živeti, postati živ, se odpreti, poskrbeti za nasledstvo. Če je velika noč zmaga življenja nad smrtjo, potem so to tedni, ko se prav to lahko naučimo. To je čas, ko se lahko zavemo, kje in kako smo se »utaborili«, da bi uspešno lahko preprečili svoj odhod. Ti tedni pa so povabilo, da se v zaupanju v Boga, ki hoče od nas življenje, odpremo in gremo na pot življenja. In če takrat – ampak prosim, šele takrat! – ugotovim, da je pot, ki sem jo izbrala, napačna, da sem zašla, takrat sem povabljena k spreobrnjenju. In prav zaradi takšnega povabila se lahko pomirjena podam na pot življenja.

Bog z nami na vseh poteh. nam se daruje, v Jezusu Kristusu je vzel nase vse to, da bi nas ljubil in popeljal v življenje. Zato umiva svojim učencem noge, zato se nam daruje v kruhu in vinu, zato se je pustil pribiti na križ – da nas v novem jutru popelje v luč velikonočnega veselja. In prav to se je začelo z umivanjem nog. In se bo nadaljevalo, če bomo delali tako, kakor nam je storil on. In se bo nadaljevalo, če se bomo pustili spremeniti.

"Velika noč je vprašanje življenja – mojega življenja. Je enkratno povabilo, naj si upam začeti znova. Povabilo, da začnem znova po vseh teminah, žalosti, strahovih in osamljenosti. Velika noč je bleda svetloba nekega jutra, ko se ne bo slišala aleluja – toda prazni grob in odvaljeni kamen vsem mojim smrtim navkljub govorita o življenju.
Veliko noč praznujemo petdeset dni – in se konča šele z binkoštmi in prihodom Svetega Duha. Z njim nam Bog podarja svojo moč in ljubezen – ker hoče življenje, ker hoče moje življenje – da se začne na novo. Novo se začenja. Toda to lahko resnično izkusimo le, če to tudi živimo," pravi avtorica v uvodu te zelo dragocene knjige, ki je naš vodnik skozi postni in velikonočni čas.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Postni čas se začne s pepelnično sredo, na katero se blagoslovi pepel, ki ga potresejo vernikom na glavo. Pokaže nam, kakšen namen ima ta čas: pepel nas spominja na našo minljivost: »Prah si in v prah se povrneš.« Pepel pa je tudi simbol čiščenja, saj lahko z njim pomivamo posodo. Obred pepelnatega križa, s katerim nas na čelu zaznamuje duhovnik, bi nas naj povabil, da očistimo predvsem svoje mišljenje, kajti prav v glavi se začenjajo odkloni s prave poti. Če slabo razmišljamo, bomo tudi neprimerno živeli. Tako nam duhovnik pri podelitvi križa lahko tudi reče: »Spreobrni se in veruj evangeliju.« Grška beseda za spreobrnjenje je ‘metanoia’, kar v resnici pomeni spremembo mišljenja. Drugače bi naj začeli razmišljati o svojem življenju in o soljudeh. S tem se začne spreobrnjenje, kajti naše mišljenje je pogosto polno predsodkov in obsojanj, prav tako pa ga preveč določa javno mnenje. Sprememba mišljenja pa pomeni:

• ustvariti si drugo mišljenje o življenju in o soljudeh;
• ‘metanoein’ lahko tudi pomeni pogledati za stvari, v sebi in v drugih spoznavati dejansko stanje;
• ali pa tudi pogledati nazaj, obžalovati.

Jezus ne odpravi posta, ampak nam naroča, naj se ne postimo s trpečim obrazom kot hinavci, ki hočejo s tem pritegniti pozornost: »Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« (Mt 6,17). Tu ne gre samo za skrivanje posta, ampak za notranjo držo. Post ni nekaj temačnega, noben napad na nas same, nikakršno samokaznovanje, ker smo preveč jedli. Če se postimo, da bi se kaznovali ali da bi shujšali, to ne bo imelo dobrega učinka. To je samo stvar volje in končno temačna stvar. Pravi post pa potrebuje jasnost, lepoto in veselje. Pri postu moram s seboj dobro ravnati: ne postim se, ker se jezim na svojo odvečno težo; postim se predvsem zato, da bi se notranje očistil, da bi bolj čuječe in pazljiveje živel. Samo tako je post zame dragocen in zdravilen.

Post je istočasno maziljenje in umivanje:

• Izmije mi madeže, ki so umazali moje mišljenje in čustvovanje.
• Želi me maziliti – dobro dene mojemu telesu, s katerim ravnam skrbno in pazljivo. V postu veliko bolj občutim svoje roke, s svojim obrazom zaznavam še tako nežen vetrič, moji čuti so mnogo dovzetnejši.

Jezus ne povzame samo treh oblik judovske pobožnosti, ampak jih med seboj tudi poveže. Post je povezan z molitvijo in dobrimi deli: s postom lahko kaj privarčujem, da podarim ubogim; zato post tudi ni čisto naključno čas, ko svoje darove delimo z drugimi (to se kaže tudi v številnih postnih akcijah). Toda post in dobra dela imajo še drug pomen: v času posta se odprem za druge, postajam solidaren. Kadar sem na drugega jezen, se pogosto bašem z jedjo, da ga ne bi čutil ob sebi. Z nažiranjem se zapiram pred drugimi. Post pa me želi napraviti občutljivega za stiske ljudi okoli mene. Enemu pomagam z darom, drugemu s pozornostjo in odprtostjo za njegove stiske in težave.
Post je povezan tudi z molitvijo. Prvi menihi so razumeli post kot predpripravo na molitev:

• Post nas napravi notranje bolj čuječe.
• Mojo molitev očisti in naredi bolj poglobljeno.
• S postom dobi moja molitev krila.

Post pa je povezan predvsem s prošnjo: ko so imeli prvi kristjani kak problem, ali v svoji skupnosti ali tudi v javnosti zaradi preganjanja, so se skupaj postili in molili. Skupna molitev in post naj bi jim pomagala v stiski. Kadar imam postne duhovne vaje, vedno povabim udeležence, da se kak dan zavestno postijo in molijo za katerega človeka. Post me torej odpre za drugega. Lahko si predstavljam, da tega drugega istočasno nosim v sebi in ga podržim pred Bogom. Ko se postim in molim za drugega, ni to le nekaj pobožnih misli o njem ali mimogrede izgovorjena prošnja. Molitev za drugega občutim z vsem telesom; ko lakota narašča, molim zanj z dušo in telesom. Post je mojo molitev poglobil. V tej molitvi priznavam svojo nemoč, da drugemu ne morem sam pomagati. Zaupam ga ozdravljajočemu Božjemu Duhu, ki mu pomaga. Postna molitev me notranje povezuje s tistim, za katerega molim; skoraj telesno ga ves dan čutim ob sebi in v sebi in ga izročam Božjemu usmiljenju.

Cilj treh pobožnosti – dobrodelnost, molitev in post – je zaupanje v Božjo pomoč: »Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« (Mt 6,31–33). Postni čas bi nas naj ponovno vrnil k pravemu vrednotenju. Pred očmi moramo vedno imeti Božje kraljestvo, da lahko v nas vlada Bog. Če pa naše življenje vodi Bog, nas ne bodo obvladovale skrbi in strahovi, potrebe bodo izgubile svojo moč nad nami. Postajamo svobodni in živimo v zaupanju, ne v strahu.
Po Mateju nam Jezus ponuja še drugo utemeljitev za post. Ko Janezovi učenci vprašajo Jezusa, zakaj se apostoli ne postijo, jim odgovori: »Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat se bodo postili.« (Mt 9,15). Post torej pomeni pričakovati ženina: med postom si želimo, da bi se zbližali z Jezusom. To odgovarja razlagi svetega Benedikta, ki pravi, da bi naj svete velikonočne praznike pričakovali z duhovnim hrepenenjem in veseljem (RB 497). Na velikonočno vigilijo so prvi kristjani pričakovali Kristusov ponovni prihod, prihod ženina, ki bi jih odpeljal v kraljestvo ljubezni.

OSEBNE VAJE
Post je čas uvajanja v notranjo svobodo ter čas notranjega in zunanjega prečiščevanja, zato premisli: Kakšen načrt bi si rad zamislil za ta post? (*V slovenščini je zaradi jezikovne posebnosti nagovor samo v moškem spolu, velja pa seveda tudi za ženskega. op. prev.)

• Tvoj načrt je lahko povezan z jedjo in pijačo; v teh štiridesetih dneh se lahko odpoveš alkoholu, sladkarijam ali mesu.
  
  
• Morda pa tvoj problem ni v hrani, ampak v govorjenju o drugih; tako si lahko zastaviš načrt, da v postnem času ne boš govoril o drugih, da ne boš razglašal njihovih napak in se ne boš udeleževal vsesplošnega obrekovanja.
  
  
• Ali pa je tvoj problem v čiščenju nepotrebnega: svoj koledar terminov lahko sprostiš in si ustvariš čas za branje, sprehod, meditacijo, tišino. Kaj bi ti pri tem pomagalo?
  
  
• Bi bil zate smiseln post brez televizije?
  
  
• Ali pa to čiščenje odvečnega zadeva tvoje stanovanje? Se v njem še dobro počutiš ali je založeno s stvarmi, ki jih pravzaprav ne potrebuješ in ti ne dajo dihati?

Sveti Benedikt ob tem svetuje, naj si vsak menih svoj postni program zapiše in se o njem pogovori z opatom. Tak pogovor z drugim, pa naj je to prijateljica, duhovni spremljevalec ali zakonski partner, nam je lahko v pomoč, da se za svoj postni načrt obvežemo. Naši lastni odločitvi da to še poseben poudarek. Kot drugo pa mi tak pogovor lahko pove, če sem se lotil prave teme. Morda pa hrana sploh ni moj problem, ampak je moja težava v stalnem prelaganju odločitev ali dela, ki bi ga moral že zdavnaj opraviti. Potem je treba prav to vključiti v svoj osebni program. Premisli, kaj bi ti v postnem času dobro delo, nato si to zapiši in pokaži nekomu, da ne boš ostal brez vsake obveze. Tako bo post zate res pravi duhovni trening. Menihi govorijo celo o duhovnih tekmovalcih; imenujejo se ‘atleti’, ki se kot športniki s svojim trenerjem dogovorijo za program treninga. Samo tako lahko napredujejo na svoji duhovni poti.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Vse ima svoje posledice -
kamen, ki ga vržem v vodo,
beseda, ki jo izrečem,
misel, ki jo gojim,
načrti, ki jih kujem,
laži, ki jih širim,
dobrohotnost, ki jo prinašam,
zaupanje, ki ga podarjam,
obljube, ki jih izpolnim,
pohvala, ki jo priznam
ostre pripombe, ki jih izrečem,
dobrotni »da«, ki ga komu naklonim,
grenki »ne«, ki zavrača,
krivica, ki ji pritrdim,
rana, ki jo na novo odprem,
nemir, ki ga razširjam,
mir, ki ga izžarevam,
priznanje, ki ga izkazujem,
predsodki, ki jih gojim,
nasilje, ki se ga poslužujem,
mir, ki ga sklepam.
Vse se širi v krogih -
vse dobro in lepo,
pa tudi vse slabo in grdo.

K. Nodewald, Pogled v nebo, v: Ognjišče 3 (2011), 33.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

 izbira in pripravlja: Marko Čuk

iz knjige ZGODBE S SEMENI UPANJA (Zgodbe za dušo 6), zbral in uredil: Božo Rustja, 144 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, 2. ponatis (več kot 63.000 prodanih knjig) Ognjišče, Koper 2015

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 7,90 €, s kartico zvestobe: 7,11 €

Neki mož se je vrnil s krajših duhovnih vaj. Ko ga je sosed vprašal, kako je bilo, mu je odgovoril: »Jaz sem umrl.«
Nekoliko v zadregi, nekoliko radoveden ga je sosed vprašal, kaj misli s tem.
»Poglej,« je odgovoril mož, »tja sem šel, ne da bi vedel, kaj se bo tam dogajalo. A med duhovnimi vajami sem odkril, da sem celo svoje življenje preživel skrit za številnimi maskami. Spoznal sem, da niti ženi nisem dopustil, da bi spoznala, kakšen sem v resnici. Z njo sem se igral skrivalnice, prav tako z otroki in z drugimi ljudmi – nikomur nisem odkril, kdo v resnici sem.
Najhuje pri vsem tem pa je bilo, da tudi do samega sebe nisem bil odkrit. In ko sem vse to spoznal na duhovnih vajah, je moj stari človek popolnoma umrl.«
Rekel je še: »Zelo boleče je, če mož v srednjih letih odkrije, da še ni prišel do pravega spoznanja o samem sebi. Prepričan sem, da sem moral doživeti to izkustvo smrti, da bi postal novi človek, kar upam, da sem postal sedaj.«

V evangeliju piše: »Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje« Jn 12, 24-25.

Zgodbe s semeni upanja, 85.

In o čem nam govorijo Zgodbe s semeni upanja?
Najprej upiramo pogled naprej: vrednote, za katere živimo, odločajo o tem, kaj bomo videli v življenju in bistrijo naš notranji pogled ... biti moramo uglašeni, da bomo slišali Boga, Bog nam prižiga luč, da vedno vemo, kje nas čaka privez.
V drugem delu so zbrane zgodbe, ki nas učijo, kako oznanjati, kako se spreminjati, prenavljati, kako izbirati novo pot, kako naj uresničujemo misli, želje, pogovore, pridige ... kako naj jih udejanjimo, da bomo plemenitejši, da bomo podobni Kristusu in okrepljeni za nebesa ...
Seveda se moramo pri vsem svojem delu, razmišljanju hotenju ... zavedati, da gre za večnost - če želiš, da si srečen, dajaj in ne glej na plačilo - vsakemu delu se moramo popolnoma posvetiti, delati z ljubeznijo, ne moremo sedeti na dveh stolih ...
In kaj je središče našega življenja? Zgodbe nam ponujejo nekaj odgovorov: Kar daš, to imaš ... Zdaj se moramo odločiti za Boga ... narediti v življenju tudi kaj takega, kar nas drago stane - a to lahko pomeni začetek našega spreobrnjenja ... če smo seveda potrpežljivi.
Kako služiti? Vrednost ima ne samo tisto delo, ki ga ljudje občudujejo, hvalijo ... koliko skritega dela je, ki ga nihče ne opazi ..Zakon darovanja je trden kot zakon težnosti: ko nehamo dajati, na drevesu našega življenja ni več sadov ...
Kako do drugega? Ljubezen do bližnjega nam morda prinaša težave, toda brez njih bi bilo naše življenje prazno ... ljubezen dela čudeže ... zapovedi ne izpolnjujemo zato, da bi nas Bog ljubil ampak zato, ker nas Bog ljubi ... V Bogu je naše upanje - molitev odpre vrata, skozi katera vstopimo v svetišče, kjer dobimo moč in občutimo varnost ter si naberemo novih moči.
Zavest, da hodimo po Kristusovih stopinjah olajša breme težav. Ali nam ni v življenju v spodbudo že to, da nam stoji ob strani nekdo, ki nas ljubi? Pri Kristusu pa ne gre samo za  čustveno tolažbo. Kdor hodi za Kristusom, se približuje njegovemu načinu razmišljanja in načinu življenja ... začenja razumeti pomen trpljenja in prejema Božjo moč, da bo nosil svoj križ skupaj z Odrešenikom sveta,.. (MČ o knjigi)

 pripravlja in izbira: Marko Čuk

iz knjige Žorž B., NAUK GORA, 184 strani, format 13,5 x 21,5 cm, trda vezava, črnobele fotografije, cena: 9,50 €, s kartico zvestobe 8,55 € ... Prelistajte... Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Bogdan Žorž je kot ljubitelj gora želel svoje globlje izkušnje pri vzponu na različne vrhove zapisati in posredovati drugim. Z ženo, drugimi družinskimi člani in s prijatelji se je podal na mnogo planinskih poti in osvojil veliko vrhov.
Knjiga je zbirka prispevkov, ki so izhajali v rubriki Pot do Boga – preko gora v reviji Ognjišče . »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« je napisal Bogdan v pogovorih za sodelovanje z revijo. Tako je začel leta 2012 objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Čeprav je do konca ustvarjal, svojega dela ni uspel končati. Zato je njegov prijatelj dr. Jože Ramovš napisal članek, ki ga je Bogdan napovedal – pot o caminu. Prav tako je Ramovš dodal še ženine spomina na njuno delovanje z otroki, ki potrebujejo vzgojno pomoč, njune gorske vzpone ter zadnje dneve pred Bogdanovim slovesom s tega sveta 6. marca 2014.
Žorževa globoka ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ presegajo zunanji opis vzpona oziroma poti, govorijo tudi o notranji poti vsakega izmed nas.
V vsakdanjem življenju pogosto slišimo od človeka, ki je doživel nekaj hudega, izjavo “Tega pa res ne morem sprejeti!” ali “S tem se nikakor ne morem sprijazniti.” Pri tem se zdi, da obe frazi pomenita isto, da sta nekaki sopomenki. Tudi v drugačni povezavi, ko se srečamo s človekom, ki že zelo dolgo žaluje za nekom, ki je utrpel neko nepopravljivo krivico, škodo, nesrečo … ljudje pogosto uporabljamo te besede. Kmet, ki mu je toča uničila pridelek, reče “Kaj mi pa preostane drugega, nič ne morem proti temu, sprijazniti se je treba s tem in iti naprej!”. Nekomu, ki nikakor ne more razumeti, da je v prometni nesreči izgubil nogo, mu zelo dobronamerno obzirno reče prijatelj: »Saj vem, da je hudo, ampak živeti boš moral s tem, sprijazniti se moraš s svojo nesrečo!«. Ženi, ki je umrl mož in dolgo žaluje, prijatelji dobronamerno rečejo: »Saj si že dovolj žalovala, sprijazni se končno s tem da ga ni več, živeti moraš dalje!« …
In vendar je velika razlika med ‘nekaj sprejeti’ in ‘se z nečim sprijazniti’. Tudi to razlikovanje bom poskušal približati bralcu s pomočjo planinskega izleta.

Namenoma sem tokrat izbral zelo nezahteven izlet, da tudi s tem pokažem, kako gre za vsakdanjo zadevo in ne za nekaj izjemnega. Izbral sem izlet na Kofce, zelo lepo planinsko izletniško točko na zelo razgledni planini, na višini nekaj manj kot 1500 m, pod Košuto. Zame kot Primorca, je to dokaj odročna planinska pot in zato sva se z ženo prvič odločila zanjo pred leti, ko sem imel neko predavanje v Tržiču, enkrat v zimskem času. Tam sva tudi prespala, naslednji dan me je čakalo predavanje v Tinjah na Koroškem v Avstriji. Ker pa je bilo dokaj lepo, sončno vreme, sva se odločila, da izkoristiva priložnost za ‘skok’ na Kofce. Nekje sem ujel informacijo, da je dom na Kofcah odprt tudi v zimskem času in to je bilo za naju še dodatna spodbuda. Kake zahtevnejše ture si niti ne bi mogla privoščiti, zato niti nisva imela s seboj nič opreme – čevlje, vetrovko …, tako, za kak daljši sprehod. Še nahrbtnika nisva imela s seboj! Ampak Kofce so se nama zdele ravno pravšnje: nenaporen vzpon, nato malo sprehoda za razgledovanje v okolici, kosilo v planinskem domu in nato povratek ter nadaljevanje poti v Tinje!
Iz Tržiča sva se napotila skozi Dovžanovo sotesko in si tam privoščila postanek. Soteska je že sama na sebi lepa, tokrat pa je bila še lepša, ker jo je jasna noč okrasila z ivjem in ledom … Potem sva nadaljevala pot skozi Dolino do Jelendola. Ker tu še ni bilo snega, sva se odločila, da si pot še malce skrajšava, in sva se po slabi gozdni cesti ob potoku Dolžanka zapeljala še malo višje ter na primernem mestu parkirala in nadaljevala peš. Prav kmalu nad naseljem sva prišla do snega, zato nisva rinila previsoko z avtomobilom, saj nisva vedela, kaj naju čaka višje. Pa se je izkazalo, da ni bilo posebnih težav. Pot je bila lepo uhojena, tako da tudi z orientacijo ni bilo težav – le sledila sva uhojeni poti. Sicer pa tudi snega ni bilo veliko, le dobro pobeljeno je bilo, tako da sva zelo lepo in dokaj hitro prišla do mesta, kjer se steza odcepi od poti in nato nadaljuje po gozdu, malo višje pa spet prečka lepo planino. Snega je bilo tu že malo več, še vedno pa sva sledila lepo uhojeni poti. Nama je pa razglede pokvarila megla, ki jo je očitno iz doline dvignilo jutranje sonce. Skoraj do vrha naju je spremljala, le od časa do časa se je skoznjo prebilo sonce. Dobra ura hoje, manj kot poldruga ura – in že sva se znašla ob znaku, ki naju je usmerjal h kapelici. Zavila sva, do nje je s steze res le par korakov. Zdaj je kapelica počivala v snegu, nisva uspela kaj veliko videti. Je pa v poletnem času kapelica kar obiskana, vsako nedeljo v juliju in avgustu je tu sveta maša! Pot naju je nato kar mimo kapelice peljala naprej in že po nekaj minutah se je pred nama odprla planina, odeta v snežno belino in na vrhu koča. Ko sva se povzpela do koče, sva ugotovila le, da ta v resnici ni na vrhu, da se nad kočo planina še vedno nadaljuje navzgor, le bolj položna je, koča pa je postavljena na nekaki terasi … Žal nama je pogled proti jugu še vedno zakrivala megla, pogled proti severu pa je bil odprt. Kofce gora, Veliki vrh, Kladivo – te tri vrhove sem uspel nekako prepoznati kljub snežni preobleki. Košuto sem tja proti vzhodni strani pa že bolj slutil, le ugibal sem, kje naj bi bila.
Malo sva se čudila, ker ni bilo nikjer nikogar, pa sva pomislila na to, da je še zgodaj. Ko sva se razgledala, sva se vendar podala h koči. In tu naju je čakalo razočaranje: zaprto! Sedaj vem, da je bilo razočaranje neupravičeno. Po prihodu domov sem šel preverjati podatke in sem ugotovil, da je sicer koča res odprta vse leto, a izven glavne poletne sezone le ob sobotah, nedeljah in praznikih! Takrat pa tega nisva vedela. Čudila sva se, ker je bilo vse okrog koče shojeno, mize lepo postavljene v prijetnem kotičku z nadstreškom pred kočo … Nekaj časa sva se celo ogledovala, če morebiti kdo od kje prihaja, prisluškovala sva glasovom, a zaman. Koča je ostala zaprta, midva pa žejna in lačna! Ni nama preostalo drugega, kot da se odpraviva nazaj v dolino, po isti poti do avta in nato do prve gostilne …

Doživela sva planinski izlet, ki nama je ponujal zelo veliko možnosti. Najbrž ne bi bilo prav nič čudnega, če bi se pred spustom v dolino pošteno sprla. Žena bi imela dovolj razlogov, da bi svoje razočaranje, ker se je morala odpraviti nazaj v dolino brez planinske malice, celo brez čaja, ki bi se nama zares prilegel! Upravičeno, saj sem jo prav jaz prepričeval, da nama ni treba čisto nič nositi s seboj, ker je koča odprta! Toda s takim prepirom bi pokvarila v resnici zelo lep zimski planinski izlet. Če odštejem zaprto kočo, je bilo pravzaprav vse popolno! Začelo se je že v prečudovito okrašeni Dovžanovi soteski in potem nadaljevalo vse do vrha. Zamegljen pogled proti jugu ni mogel pokvariti idile, se je zato gorski greben na severni strani toliko bolj bleščal v soncu! Prepir bi vse to izničil razvrednotil. Ostal bi le še spomin na prepir in ponesrečen, pokvarjen izlet … No, nisva se sprla. Kanček razočaranja je bilo, malo neprijetnih občutkov zaradi žeje, kake posebne lakote v resnici ni bilo! »Kljub temu je lepo!« je bil najin zaključek.
In tu se lahko sedaj vprašamo: sva se mar ‘sprijaznila’ s tem, da je koča zaprta? Pravzaprav ne! Nisva se, še do danes ne! Še danes, ko to pišem, pomislim na to, kako lepo bi bilo, če bi lahko takrat sedla v prijetno toplo kočo, si privoščila skodelico čaja, se nato še malo sprehodila po okolici, nato nekaj toplega pojedla, popila še kak čaj in se lepo, počasi spustila v dolino! Tako sva v dolino hitela, da prideva čimprej … Ne, nikakor se nisva s tem »sprijaznila«!. Sva pa sprejela to dejstvo, ki ga nisva mogla spremeniti. Tudi mojo napako, ki je nisem več mogel popraviti. Kaj pa naj bi? Mar bi jeza in prepir odprla kočo? Mar bi očitki, ki bi mi jih natrosila žena, zavrteli čas nazaj, ali nama ‘pričarali’ nahrbtnik, v katerem bi tičala termovka čaja?

V tem je razloček med ‘sprijazniti se’ in ‘sprejeti’. ‘Sprijazniti se’ pomeni, da mi to, kar mi je bilo prej morda neprijetno, moteče, boleče, postane všeč, blizu, ‘prijazno’. To pa ne gre kar tako, pogosto je celo nemogoče. Če je nekaj zame boleče, če mi pomeni razočaranje, bolečino, poraz, nezadovoljstvo … ti neprijetni občutki ostajajo dolgo, lahko celo za vse življenje. In s tem se res ne moremo ‘sprijazniti’! Toda so neprijetne izkušnje, ki so sicer lahko zelo neprijetne, vendar vemo, da v zvezi z njimi ne moremo ničesar spremeniti. Te je treba samo sprejeti. Če jih ne sprejmemo, obtičimo v tej neprijetnosti, si jo še povečujemo, ne iščemo izhodov, ne zmoremo se prilagoditi …
‘Sprejeti’ zato ne pomeni ‘sprijazniti se’. Če se vrnem k najinemu izletu: ko sva sprejela dejstvo, da je koča zaprta in tudi mojo napako, ki je bila kriva, da sva se znašla lačna in žejna pred zaprto kočo, sva šele lahko pomislila na najprimernejši izhod iz zagate.
Pogosto srečam ljudi, ki za nekom ali nečem žalujejo. »Ne morem sprejeti tega, kar se mi je zgodilo«, pravijo. Žalovanje je ob izgubah zelo človeški, celo koristen, zdravilen čustveni odziv. Toda zdravilno postane žalovanje šele, ko to izgubo, nesrečo …, sprejmemo! Če je ne sprejmemo, se žalost kaj rada začne spreminjati v jezo, obup … To pa ni več zdravilno!
Še posebej v današnjem času je pomembno, da sebe in svoje otroke načrtno vzgajamo za to, da bodo zmogli sprejemati tudi razočaranja, poraze, izgube … Izleti v gore nam ponujajo obilo možnosti tudi za to učenje! Če še tako planiramo izlet – vedno se na poti lahko zgodi tudi kaj neprijetnega, kako razočaranje. Pomembno je, da se prav ob takih razočaranjih, ki niso »življenjskega pomena«, učimo sprejemati poraze, sprejemati neuspehe, izgube in celo krivice!

B. Žorž, Sprijazniti se ali sprejeti: Pot do Boga - preko gora, v: Ognjišče 2 (2012), 38-39.

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZGODBE KAŽEJO NOVO POT (zbirka Zgodbe za dušo 13), zbral in uredil: Božo Rustja, 192 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 9,90 €, s kartico zvestobe: 8,91 €

Bil sem na kliniki Gospoda Jezusa Kristusa. Opravil sem sistematski pregled, ki je odkril številne bolezni.

Ko mi je izmeril pritisk, sem videl, da sem preveč nasilen in premalo nežen.
Ko mi je izmeril temperaturo, je toplomer pokazal visoko stopnjo sebičnosti.
Naredil mi je elektrokardiagram, ki je pokazal, da potrebujem bypass ljubezni, ker so se moje arterije z leti samote tako zaprle, da je moje srce povsem prazno.
Šel sem na ortopedijo, ker nisem mogel hoditi ob svojem bratu in ga nisem mogel bratsko objeti, ker je moje srce okostenelo.
Odkril je, da sem kratkoviden in zato na svojih bližnjih vidim samo slabe stvari.
Rekel mi je, da sem tudi gluh, ker velikokrat ne slišim njegovega glasu.
Ob koncu pregleda mi je dal nekaj preprostih nasvetov.

Ko sem zapuščal kliniko, sem obljubil, da bom jemal zdravila, ki mi jih je predpisal.

• Ko zjutraj vstaneš, spij čaj hvaležnosti.
• Pred odhodom na delo vzemi žlico miru.
• Vsako uro vzemi tableto potrpežljivosti in spij kozarec ponižnosti.
• Ko se vrneš domov, ne pozabi na mazilo ljubezni.
• Preden ležeš k počitku, vzemi dve tableti mirne vesti.

Stalno se zavedaj, da Bog dobro ve, kaj se dogaja v tvojem življenju in da je prav sedaj s teboj tam, kjer si in v tem trenutku, ki ga živiš.
Predpisana zdravila jemlji redno. Dovoljeno je včasih prekoračiti odmerek.

Zgodbe kažejo pravo pot, 110.

Pri Ognjišču vam že 25 let ponujamo zgodbe (od adventa 1997). Take, ki govorijo o odpuščanju, dobroti, molitvi, o govorjenju in poslušanju. Take, ki nam odpirajo oči, da ne bi bili slepi za svoje napake, in one druge, ki v nas budijo dobrotljivost in ljubezen. To so naše zgodbe, ‘Zgodbe za dušo’. Tudi trinajsta knjiga prinaša kratke zapise, ki na sodoben način prinašajo vsebine, o katerih govori krščanstvo.
Poglavja v knjigi: Usmiljeni, Iskati nebo, Govoriti in poslušati, Dobro seme, Slepi za svoje napake, Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti
Posebna poglavja z zgodbami o dobroti (Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti), namenjena predvsem tistim, ki z dobroto širijo krščanstvo in služijo drugim ljudem in jih razveseljujejo.
Barvne fotografije in molitev ali razmišljanje ob koncu vsakega poglavja.
Vzemite jih v roke in jih berite z odprtim srcem. Naj tudi vam kažejo (novo) pot.

izbira in pripravlja: Marko Čuk

Francosko mesto Lurd pod Pireneji že več kot 160 let obiskujejo množice romarjev z vsega sveta, med njimi tudi zelo veliko bolnikov, ki v tem svetem kraju zadobijo dušno, nekateri pa tudi telesno zdravje. Štiri leta zatem, ko je papež bl. Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju, jo je Božja Mati Marija potrdila, ko se je od 11. februarja do 16. julija 1858 prikazovala 14-letni Bernardki Soubirous in se ji predstavila: "Brezmadežno spočetje sem." Ob opisu Bernardkinega življenja odkrivamo nastanek te božje poti.

iz vsebine:

“Niti trenutek svojega življenja ne bom živela brez ljubezni.” To je ena od številnih Bernardkinih izpovedi, ki so prišle do nas.
Nenavadna je bila usoda tega dekleta, ki je bila ena izmed mnogih, od katerih se je, če že hočete, razlikovala po tem, da je bila nepismena, bolehna in da je povrh vsega izhajala iz revne družine. Njen oče je bil neuspešen mlinar, njena mati pa je morala delati kot perica v hišah bogatih, enega od njenih bratcev so v cerkvi zalotili, kako je jedel vosek sveč, da bi si potešil lakoto...
Vendar je bila ona izbrana, da bo pri masabejski votlini videla Sveto Devico.
“Če bi Sveta Devica našla bolj nevedno dekle, kot sem jaz, bi izbrala prav njo,” je ponižno rekla Bernardka, ko jo je redovna sestra spraševala o otroštvu.
Postala je njena poslanka, zvesta glasnica.
“Jaz sem Brezmadežno Spočetje,” ji je rekla Gospa v krajevnem narečju, edinem jeziku, ki ga je Bernardka tedaj poznala.
Njeni kritiki so jo imeli za noro ali za cirkuško atrakcijo, za njene privržence pa je bila svetnica. Bernardka je bila trdno prepričana samo o tem: Gospa ji je zaupala sporočila in ona jih mora posredovati vsem, katerim so namenjena.
Ne bodo je zaustavila niti zasliševanja civilnih oblasti in niti - vsaj na začetku - nevernost cerkvenih ljudi.
Vsega tega ni delala iz osebnih koristi: ona in vsa njena družina so vse življenje ostali revni.
Ko je izpolnila svojo nalogo glasnice, se je umaknila v samostan v Neversu, kjer je v tišini preživela preostanek svojega kratkega življenja, “zmleta kakor žitno zrno”, kot je zaupala eni od svojih redovnih sester.
Danes Bernardke ni v Lurdu: kajti vsak romar mora najti njen prostor, videti s svojimi očmi, poslušati s svojimi ušesi večno poročilo ljubezni, miru in spreobrnjenja, ki lahko spremeni življenje posameznika in vsega človeštva.

...
“Brezmadežno spočetje sem”
Najpomembnejši datum v zgodovini Lurda je 25. marec 1858: gospa je razodela svoje ime. Bernardka se je sredi noči nenadoma zbudila: v svojem srcu je to prepoznala kot posebno povabilo in prosila je starše, naj jo spremijo k votlini. Bilo je ob petih zjutraj. “Drznila sem si gospo spet vprašati, kdo je,” piše v svojem dnevniku. “Tokrat je Gospa povzdignila oči proti nebu, roke, ki so bile razprostrte in obrnjene proti zemlji, je sklenila na prsih in mi dejala, da je Brezmadežno spočetje.”
Po videnju se je Bernardka odpravila k župniku, da mu sporoči besede, katerih pomena ona ni niti razumela in jih je vso pot ponavljala, da jih ne bi pozabila.
Peyramale je začenjal verjeti, da je zgodba pri masabejski votlini nekaj nadnaravnega: samo štiri leta prej je papež Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju.
Ko so se prikazanja obnovila, je raslo tako navdušenje ljudi kot tudi Bernardkine težave in trpljenje. Prefekt je ukazal, naj jo pregledajo trije zdravniki z namenom, da bi jo razglasili za umsko neuravnovešeno.
Njihovo poročilo je bilo mojstrovina kompromisa: vidkinjo mučijo prividi, vendar ni za v umobolnico. Toliko manj, ker je zdaj na njeni strani tudi župnik Peyramale, ki je bedel nad njo.
Predzadnje prikazanje je bilo 7. aprila. Bernardka je bila pred votlino že ob petih zjutraj. Pokleknila je na običajno mesto. Tokrat je imela v roki debelo in težko svečo namesto navadne. Ko je Bernardka začela moliti rožni venec, je prišel doktor Dozous, ki je kasneje zapisal: “Nenadoma jo je zajela globoka kontemplacija. Toda presenečenje! Opazili smo, da je plamen že použil zgornji del sveče nad Bernardkinimi prsti in je zdaj gorel med prsti, ne da bi jih poškodoval. Pojav je trajal dolgo, dekle pa je ostala negibna in neobčutljiva za plamen, ki je plapolal med njenimi prsti.” Ko je prišla k sebi, ji je doktor previdno vzel svečo, ji pregledal roke, vendar ni našel nikakršne sledi opeklin.
Nato je svečo nenadoma zopet približal Bernardkini roki in povzročil normalen odziv: “Gospod, opekli me boste!” Ta dogodek je pomenil začetek Dozousovega spreobrnjenja: od takrat naprej je bil prepričan zagovornik verodostojnosti dogodkov v Lurdu. (...)

pripravlja Marko Čuk