Maša je s svojim značajem, otroško skromnostjo in dobrosrčnostjo poseben otrok. Zna marsikaj. Posebej spretna in ustvarjalna je pri igranju klavirja. Je pa nekaj, kar Maši ne gre najbolje od rok: branje in pisanje... a se trudi in zbadanju sošolcev navkljub ohranja svojo pozitivno naravnanost.

Zato si za Miklavževo darilo zaželi nekaj posebnega, nekaj resnično njenega... kaj neki bi to bilo?
Pokukaj v knjigo tudi ti in izvedel/a boš! :) To knjigo bodo zaradi njene oblike, nalog in dodatkov laže brali tudi otroci z bralnimi težavami.

Več o knjigah in drugih izdelkih, primernih za Miklavževo obdarovanje, si lahko ogledate v posebni prilogi, dodani Ognjišču za november 2018.

pripravlja Marko Čuk

Spomnimo se, kako je pesem Sveta noč nastala. Zgodba je iz knjige Zgodbe za božič (glej spodaj) ... več o nastanku pesmi tudi v prilogi Sveta noč 200 let (01_2019)

(ob obletnici) Kaplan Jožef Mohr se je s težavo prebijal skozi gost gozd. Pokrajina okrog njega je bila čudovita. Sneg je bil po vejah smrek kot bele sveče. Polna luna je s svojo svetlobo pobarvala noč v zimsko modre sence.
Mladi duhovnik, pa vsega tega ni videl. Z mislimi je bil drugje.
Orgle v cerkvi so se pokvarile. Ni bilo časa, da bi jih dal popraviti. Najhujše pa je bilo to, da se je to zgodilo prav zdaj, ko je sveti večer!
Zelo dobro je vedel, kako razočarani bi bili ljudje, ko bi prišli v cerkev, da bi zapeli priljubljene božične pesmi, pa bi videli, da ni orgel, ki naj bi spremljale njihovo petje.
Toda kaj naj stori? Posebej zdaj, pozno zvečer, ko se je odpravil na pot, da bi blagoslovil rojstvo rezbarjevega prvega otroka.
Kaplan Jožef si je otresel sneg z ramen. Z udarci ob tla je otresel še svoje čevlje. Zaželel si je, da bi mogel tako stresti s sebe tudi skrbi, ki so ga težile.
Ko je odprl vrata rezbarjeve koče, je v trenutku pozabil na vse. Pred njim je bila v zlati svetlobi gorečega ognja živa slika prvega božiča: mlada mati se je sklanjala nad zibelko, njen mož, visok in vzravnan je stal za njo in novorojeno dete je, zavito v robate odeje, hitro zaspalo.

Kaplan Jožef je blagoslovil otroka in se odpravil domov. Toda tega prizora ni mogel pozabiti. Iskal je besede, s katerimi bi opisal to tiho lepoto. In te besede so se mu same od sebe spletle v pesem.
Ko je prišel domov, je kaplan Jožef to pesem zapisal. Potem se je s popisanim listom v roki spet odpravil ven v sneg - na dom prijatelja Franza Gruberja.
Bilo je že zelo pozno, toda ko je Franz slišal zgodbo in prebral besedilo pesmi, je spoznal, da mora to besedilo preliti v glasbo. Vzel je v roke staro kitaro in zložil melodijo za pesem kaplana Jožefa.
Na božično jutro kaplan Jožef ni bil več zaskrbljen. Orgle so bile resda še pokvarjene. In tudi nekaj vernikov bo morda zato razočaranih.

Toda bil je prepričan, da ima zanje celo nekaj boljšega - novo pesem, ki jo bodo zapeli in ob njej doživeli lepoto prve božične noči.

Skupaj s prijateljem Franzem Gruberjem, ki ga je spremljal na kitari, je kaplan Jožef zapel svojo božično pesem. To pesem danes pojemo verni ljudje po vsem svetu. Pesem Sveta noč, blažena noč je ena najlepših božičnih pesmi.
“Sveta noč, blažena noč!
Vse že spi, je polnoč,
le Devica z Jožefom tam
v hlevcu var’je Detece nam
Spavaj, Dete sladko,
spavaj, Dete sladko

Sveta noč, blažena noč!
Prišla je, nam pomoč:
Dete božje v jaslih leži,
grešni zemlji radost deli;
rojen je Rešenik,
rojen je Rešenik.

Sveta noč, blažena noč.
Radostno pevajoč
angeli Gospoda slave,
mir ljudem na zemlji žele:
človek, zdaj si otet,
človek, zdaj si otet.

 pripravlja: Marko Čuk

Misli upanja za adventni in božični čas.

Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost. (Andrea Schwarz)

Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

V tem jesenskem času, ko se bliža zima, postaja svet tišji. Vse okoli nas izgublja barve in bledi. Mrazi nas. Manj smo razpoloženiu za različno pohajkovanje in glasni hrup. Mnogo rajhe in lažje kot v drugih letnih časih se zadržujemo doma in tudi v samoti. Zdi se, kot bi svet postal sramežljivejši in kakor da bi izgubil pogum za samopotrjevanje, za trdno prepričanje in ponos na svojo moč in življenje. (...)

Ta čas nam je dan, da zmoremo premagovatri melanholijo, sami sebi tiho in vztrajno dopovedovati, kar nam govori naša vera. To je čas, da besedo vere potrdimo: verujem v večnost Boga, ki prihaja v naš čas, v moj čas. Pod utrujajočimi vzponi in padci življenja že skrito raste življenje, ki ne pozna več smrti

(se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk

Dobri Bog,
rad pojem adventne pesmi
in poslušam besede preroških obljub.
Toda včasih gredo pesmi in besede mimo mene
in se me ne dotaknejo.
Daj, da bodo tvoje besede vstopile v moje srce
in ga bodo odprle miru, ki si ga ti obljubil,
ljubezni, ki jo ti prinašaš na svet,
odrešenju, ki ga ti podarjaš
in modrosti, ki se od tebe razliva na nas.
Obljube prerokov nam slikajo boljši svet.
Včasih se mi zdi, da gre na svetu vse narobe.
Močni izkoriščajo šibke
in vedno več ljudi je v težavah.
Daj, da ne bom obupal nad tem svetom.
Podari mi vero, da ga ti držiš
s svojo dobrotno roko in nas nisi pozabil.
Hočem trdno zaupati vate,
hočem verjeti, da svetu pripravljaš
prihodnost v miru.
Daj, da vidim tvoje delovanje na tem našem svetu,
da bom lahko še trdneje veroval.

Adventni čas naj bo čas odrešenja za našo družbo.
Sveče, prižgane na adventnem vencu,
naj ožarjajo tudi brezbrižna srca.
Pošlji svojo tolažbo obupujočim.
Tvoj mir in tvoja pravičnost
naj vzcvetita na naši zemlji,
po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

molitev Poslušam tvoje obljube je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 11.

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Misli upanja za adventni in božični čas.

Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost. (Andrea Schwarz)

Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

Končuje se november, mesec ko se mešajo različna melanholična občutja: malo žalosti, manj svetlobe, krajši dnevi ... več sivine. Toda ti novembrski dnevi imajo posebno nalogo - so nekakšna lekcija za življenje (ki niso vedno lepe, ljubke in prijetne, saj v življenju ne sije vedno sonce. Tu so žalost, strah, osamljenost, bolezen in smrt. Te lekcije se moramo naučiti - kdo se je ne nauči, obsedi, ne napreduje ...

Potrebujemo temo in žalost, da zrastemo.

Temne ćase svojega življenja doživljamo kot neprijetne - in takoj jih razumemo kot krizo. Toda ti časi so nujne faze življenja, v katerih je treba nekaj predelati, v katerih mora v nas nekaj zrasti in dozoreti. (...) Temni časi so namreč prehod iz enega v drugo. Nočejo nam povedati, da "nič ne gre", ampak nam govorijo da "tako ne gre več in se začenja nekaj novega". November nam pokaže časnost vsega, kar je zemeljsko in nas usmerja v to, kar je edino pomembno. Vse zemeljsko mine, je samo začasno. Kaj pa je to, kar ostane? Kaj nas vodi  skiozi vse vzpone in padce življenja?

November razgali vse, kar naša družba, reklame in TV pogosto prikazujejo kot sila pomembno. Vse to pa je minljivo. In prav november nas sooča z minljivostjo življenja, usmerja k Bogu: sporočilo naše vere lahko svojo svetlobo resnično izžareva šele na tako temnem ozadju.

Usmiljenje Boga, ki svojemu sinu nu prizanesel s temo - ne s solzami, trpljenjem, celo s smrtjo ne - za vse tiste, ki iščejo samo sončne dni, verjetno ne pomeni veliko. Kdor pa sprejme november, ker sprejema resnično življenje, zna Božje usmiljenje prav ceniti. In šele tako dobijo sveče adventnega venca svoj smisel.

Prižgari svečo v temi - in pustiti, da ta svetloba raste - ker nam Bog naše teme ne odvzame, ampak pride sam k nam. (se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk

Ko je Bog ustvaril drevesa, je vsako vrsto hotel na poseben način obdarovati. Najprej pa se je Stvarnik hotel prepričati, kateremu drevesu bo kakšen dar najbolj koristil. Dejal jim je: »Želim, da bedite in stražite zemljo sedem dni.«
Mlada drevesa je pomembna naloga, ki jim je bila zaupana, tako vznemirila, da so prvo noč zlahka ostala budna. Drugo noč že ni bilo več tako preprosto in proti jutru jih je nekaj zadremalo. Tretjo noč so se drevesa začela med seboj pogovarjati, da ne bi zaspala. Kljub temu je bilo to za nekatera pretežko. Še več jih je omagalo četrto noč. Sedmo noč so budne dočakale le smreka, bor, jelka, cipresa, cedra in lovor.
»Lepo ste vztrajali!« jih je pohvalil Stvarnik. »Obdaril vas bom s tem, da vam nikoli ne bodo odpadli listi in iglice, ampak boste vedno zeleni. Stražili in varovali boste gozd. Ko se zdi pozimi vse mrtvo, bodo druga drevesa našla zavetje med vašimi vejami.«
Od takrat vsa drevesa in grmi izgubijo liste in pred zimo zaspijo, zimzelena drevesa pa ostanejo budna. Tako so zgled čuječnosti v zimski zaspanosti, svežine v sivini. Zimzelena drevesa nam govorijo: vse okrog nas je zaspano, utrujeno in onemoglo, mi pa nenehno pričujemo, da bedimo in čakamo.
Adventne vence spletamo iz zimzelenih vejic. Te zelene vejice nam govorijo: kristjan mora biti čuječ, ko drugi spijo, in prinašati božjo svežino v sivo vsakdanjost.

zgodba Čuječe pričakovati Gospoda je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 11.

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Skrivaj je pot do Kristusa iskala,
čeprav sta oče, mati ji branila,
a njuni volji ni se pokorila,
prejela moč je v Njem in ni se bala.

Ker kljub prepovedi je verovála,
v zastraženi sta stolp jo zaklenila,
kasneje mučila in umorila,
da kot mučenka v Bogu je zaspala.

Na sveto Barbaro, kristjan, pomisli,
takrat ko od Boga se oddaljuješ,
življenje svoje spet čim prej osmisli.

Saj vse, kar na tem svetu potrebuješ,
je stik z Gospodom in zato premisli,
če ljubiš Ga in če Ga res spoštuješ.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 27.

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

iz vsebine

Nekoč so se sestale živali. Lisica je vprašala veverico: »Kaj je zate božič?«
Veverica je odgovorila: »Zame je lepo drevo s številnimi lučkami in sladkarijami, ki visijo z vej in jih lahko pohrustaš.«
Lisica je nadaljevala: »Zame je seveda dobra, velika pečena gos. Brez pečene gosi ni božiča!«
Medved se je vmešal: »Potica! Zame je božič ogromna sladka potica!«
V pogovor se je vključila še sraka: »Jaz pa pravim: svetle igrače in bleščeči biseri. Da, božič je čudovita stvar!«
Tudi vol je hotel nekaj reči: »Peneče se vino naredi božič, peneče se vino! Spil bi ga kar celo vedro!«
Osel ga je strogo zavrnil: »Vol zabiti, ali se ti je zmešalo? Za božič je najvažnejši novorojeni Kristus. Ali si pozabil?«
Vol je osramočen s sklonjeno glavo rekel: »Pa ljudje to sploh vedo?«
⨳ ⨳ ⨳
»Pa ljudje sploh vedo, da je za božič najvažnejši novorojeni Kristus?« bi se lahko vprašali z volom in oslom, ki sta po legendi bila ob Jezusovem rojstvu v betlehemski votlini. Tudi v našem času in našem okolju številni ljudje ne vedo, kaj je bistvo božiča. Lahko bi rekli, da se uresničujejo besede preroka Izaija:
»Vol pozna svojega gospodarja in osel jasli svojega lastnika,
Izrael ne pozna in moje ljudstvo ne razume.« (Iz 1,3).
Da, »ljudstvo ne razume«, kaj je pravi smisel božiča. Tudi zato je nastala ta knjiga, da bi približala vsebino božičnega praznika in pomagala v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški »val« pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
Ta knjiga, ki prinaša zgodbe, molitve in druge sestavke, želi pomagati, da bi bil advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da bi ga doživeto praznovali. Vodi nas vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da bi se božično sporočilo vtisnilo in bi ga ohranili v svojem srcu, podobno kakor je Marija ohranila v svojem srcu dogodke Jezusovega rojstva (Lk 2,19).
Že v adventu preživimo vsak dan nekaj časa, da preberemo odlomek iz knjige, zmolimo iz nje kakšno molitev ali opravimo družinsko bogoslužje. Ti trenutki se nam bodo za božič povrnili, saj bomo s skrbnejšo pripravo lepše in polnejše doživljali božični praznik. Vsi trije sveti večeri kar kličejo po skupni molitvi in blagoslovu domov. V knjižici najdete tudi nekaj molitev in družinskih bogoslužij tudi za te priložnosti.
V knjigi je nekaj novih zgodb in molitev, nekaj pa je že objavljenih sestavkov. Glavno merilo pri izboru je bilo, da nam besedila pomagajo obogatiti adventni in božični čas. Pod besedili, ki so bila že objavljena, je navedeno, od kod so vzeta. Tako si bo bralec lahko poskrbel izvirno besedilo in poglobil tematiko, ki se ga je posebej dotaknila. (Božo Rustja)

Pridi,
gospod Jezus
Gospod Jezus, pridi v našo slabotnost.
Pridi v naše strahove.
Pridi v našo tesnobnost.
Pridi v naše napake.
Pridi v naše poraze.
Pridi v naše razprtije.
Pridi v našo žalost.
Pridi v našo osamljenost.
Pridi v našo temo in obup.
Pridi v naše dvome, bolezen in umiranje.

Pridi v naše veselje in upanje.
Pridi, Gospod Jezus.

Pridi v naše napake in stopi v naše neuspehe.
Pridi v našo žalost in stopi v našo osamljenost.
Pridi v našo temo in stopi v naš obup.
Pridi v naše razprtije in stopi v naše dvome.
Pridi v našo bolezen in bodi z nami v našem umiranju.
Pridi, Gospod Jezus.

pripravlja: Marko Čuk