Poleti 2018 je izšla nova revija "iz zbirke" Verujem, upam, ljubim!, ki izhaja občasno in ni vezana na določen časovni okvir, saj je tematska.

Tokrat je revija bolj počitniško - razvedrilno naravnana - pravzaprav je to strip s stotimi prigodami Indijančka. Indijančka? Ja, prav ste prebrali, tistega iz Ognjišča, ki že več kot petdeset let - mesec za mesecem - razveseljuje bralce s svojimi iskrivimi vragolijami. Bralci Ognjišča ga dobro poznajo, nekateri pravijo, da še vedno, ko vzamejo v roke novo revijo, najprej pogledajo, kaj je tokrat "ušpičil" Indijanček. Veliko je tudi takih, ki so Ognjišče odkrili in ga začeli brati ... prav zaradi Indijančka in - so kar težko čakali, da bo mesec naokoli in izide nova "indijanska" dogodivščina ... nekaj znanih ljudi pritrjuje temu tudi v svojih spominih, ki so tudi objavljeni v reviji ... Nekateri ljubitelji stripov so Ognjišče že doslej kupovali samo zato, da so lahko izrezali stran z Indijančkom (...) ko se jih je dovolj nabralo, pa so jih dali vezati in imeli svoj strip. Seveda pa se bo našlo tudi nekaj takih, ki zanj še niso vedeli, in je izdaja revije priložnost, da Indijančka odkrijejo "v paketu", potem pa ... morda mu bodo kasneje sledili tudi kot bralci Ognjišča ...

Strip ima tudi danes veliko izrazno moč in je pri mnogih ljudeh različne starosti zelo priljubljen, Indijanček ima francoskega avtorja in prav francoski strip je bil že od nekdaj zelo kvaliteten. Seveda pa ima strip lahko tudi pomembno sporočilno in vzgojno moč, prinaša lahko dragocena življenjska spoznanja ... v izrisani zgodbi in kratkih stavkih v "oblačkih"  V reviji smo vsaki Indijančkovi dogodivščino pripisali še pregovor (večinoma so slovenski, nekaj tudi tujih), ki skuša širše povzeti vsebino ali glavno sporočilo posamezne "indijanske" zgodbe. (...) Vedno se nam morda ni ravno najbolje posrečilo, ker je težko prav za vsako življenjsko zgodbo najti ustrezen pregovor ... morda pa boste bralci odkrili kaj bolj posrečenega (le sporočite nam), dodatno "napenjanje možganov" prav gotovo ne bo škodilo ... sicer pa imajo "vsake oči svojega malarja", kajne? ...

Še izkušnja: ...v začetku letošnjega leta sem dober mesec, dva ... dan za dnem preživljal z Indijančkom ... veliko sem se ukvarjal z njim: iskanje, skeniranje, restavriranje raztrganih originalov, izbiranje, spravljanje v  neko logično "vrsto", celoto, zgodbo ... zamenjave, dodajanje pregovorov in ... zdaj se mi zdi, da sem se pri tem naučil bolj sproščeno gledati na svet, bolj po otroško (kar nam manjka danes, kajne), odkrivati drobne stvari, humor, se veseliti, biti presenečen, se čuditi novemu, neznanemu ...uporabljati zdravo pamet, se šaliti ... vse to nam v svojem "vsakdanu" prinaša tudi Indijanček ... pa še nekaj je: ko čez nekaj mesecev vzamem v roke strip, se mi zdi, da mi spet hoče povedati nekaj novega ... (zdaj bi že marsikaj spremenil, dodal ... lahko verjamete) ... njegova zgodba je zanimiva, "svoja" v vsakem času ...

Še zaradi nečesa se splača vzeti v roke Indijančka (revijo): vse Indijančke smo za to izdajo še enkrat skenirali (iz že natisnjenih francoskih in belgijskih predlog)  in tako smo dobili novo, kvalitetno in tudi za oko privlačno zunanjo podobo  ... za razliko od tistih Indijančkov, ki so v  štiriinpetdesetletni zgodovini Ognjišča izhajali v reviji, ki je bila (predvsem) v osemdesetih letih, natisnjena na slabem papirju in so bile tudi Indijančkove dogodivščine bolj težko "berljive"?

In še: strip lahko tudi naročite - še več: če bi hoteli imeti katero od objavljenih dogodivščin na posterju -
Preprosto! Napišite številko strani iz stripa in želeno število izvodov.
Naročilo pošljite po mailu: ognjisce.narocila@ognjisce.si.
Možni so trije formati:
A4 -  3 €    A3 -  5 €    A2 -  10 €
Za izdelavo plakata je potrebno nekaj dni. Ob naročilu se dogovorimo za točen čas dostave. Pošljemo vam po pošti, plačate po povzetju ali po predračunu (s stroški poštnine).

iz vsebine

Še nekaj o zgodovini Indijančka: prvi Indijanček, ki je doma iz Francije, je bil v Ognjišču objavljen julija leta 1970 in odtlej smo njegove vragolije redno spremljali vsak mesec. Ob prvih objavah oče urednik Franc Bole Indijančka ni omenjal kot kakšno posebno ‘novost’, očitno takrat še ni slutil, kako zelo se bo priljubil bralcem. Kmalu pa je spoznal, kako pomembno vlogo ima Indijanček za prepoznavnost Ognjišča, zato je vsa leta iz svojega ‘indijanskega’ arhiva skrbno izbiral najbolj posrečene in iskrive prigode. Indijanček je imel svoj ‘šotor’ proti koncu revije, kjer je običajno prostor za humor. Ko smo v devetdesetih letih vsebino Ognjišča nekoliko ‘premešali’ in se je selil tudi Indijanček, so bralci takoj klicali, da Indijančka ne najdejo in naj ga vrnemo na njegovo staro mesto.
Doslej (junij 2018) je bilo objavljanih že več kot 500 različnih prigod našega Indijančka. Arhiv očeta urednika se je v teh, skoraj petdesetih letih objavljanja, počasi izčrpal in če hočemo, da še naprej ostane Indijanček prepoznavni znak našega Ognjišča, moramo kakšnega iz tistih prvih časov (ko je bil tisk slabši) ponoviti. Za največje ‘indijanske’  navdušence pa smo pripravili ta ‘strip’ z izborom stotih že objavljenih.

Gotovo vas tudi zanima, kako je Indijanček prišel v naše Ognjišče? Oče urednik Franc Bole se je v petdesetih letih minulega stoletja (in tisočletja), med bogoslovnim študijem, z avtoštopom ‘potepal’ po Franciji, ki je bila tedaj vzor v liturgični obnovi in je imela najbolj sodoben in prodoren verski tisk. Tam je nabral razne časopise, revije in zlasti mladinski verski tisk, računajoč, da mu bo to v pomoč pri bodočem pastoralnem delu na župniji.
Ko se je aprila leta 1965 v Postojni rodilo Ognjišče in je Franc Bole ustanovil uredništvo v Kopru, je med tistim  ‘francoskim gradivom’ našel tudi veliko takega, kar mu je pomagalo pri ustvarjanju mladinskega verskega mesečnika. Dobrodošli sta bili tudi francoski mladinski reviji Formule 1 in Triolo, ki sta leta 1968 začeli objavljati tudi strip Plumoo (Indijanček). Francosko ime naslovnega junaka izhaja iz besede ‘plume’ (fr. pero), kajti njegov razpoznavni znak sta dve okrašeni peresi, zataknjeni v laseh. Omenjeni reviji sta prihajali tudi na uredništvo v Koper in oče urednik se je s francoskimi prijatelji dogovoril, da sme Indijančka objavljati v Ognjišču.

pripravlja Marko Čuk

Revija Radost zrelih let je druga "iz zbirke" Verujem, upam, ljubim!, ki izhaja občasno in ni vezana na določen časovni okvir, saj je tematska. Namenjena "ljudem v zrelih letih": tistim torej, ki se na starost šele pripravljajo (vsi!) in tistim, ki jo že občutijo - in so morda še zelo pri močeh ... morda pa že delno ali popolnoma odvisni od pomoči domačih ... Tudi za tiste je primerna, ki se trudijo, da bi našli pravi (= zdravi) stik s starostniki, ... in še veliko koristnega prinaša Radost zrelih let. V Sloveniji je namreč že slaba petina starejših od 65 let, do leta 2060 nas bo skoraj še enkrat toliko ... Revijo smo izdali prav zato, da bi bolje razumeli starost, se nanjo pripravili, da bi ustvarili take pogoje, da bomo za ta "zrela leta" lahko rekli, da so radostna, da bo staranje je lahko čas sproščenega, vedrega in enostavnega življenjskega zorenja. Da bi bilo tako, pa je potrebno med mlajšo in starejšo generacijo graditi naraven in dostojanstven odnos ...

Prehod iz aktivnega delovnega obdobja v obdobje starosti je na socialnem, zdravstvenem, ekonomskem in duhovnem področju ... zelo različen. Pomembno je, koliko samostojnosti lahko ohranijo starejši ljudje, koliko so še pri zdravju, ali se v svojem vsakdanjem okolju dobro počutijo, so z mlajšimi našli pravi način sobivanja - ali pa morda vsega tega ni in so vedno bolj odvisni od drugih, domačih ali so morda v domu ostarelih - in so prisiljeni sprejeti pomoč drugih ... Danes različne generacije ne živijo več tako tesno druga ob drugi, ne krepi se več naraven in spontan (=prijazen) odnos med starejšo in mlajšo generacijo, vzorov naravnega in "srečnega" sobivanja je vsak dan manj ... težje je ... mlajša generacija ima vedno manj časa, da bi se okvarjala s starejšimi, da bi bila pripravljena žrtvovati svoj čas. Na stara leta sicer ostane v domači oskrbi še vedno več kot tri četrtine starejših ljudi. Prav zanje je v reviji  Radost zrelih let nekaj izkušenj in smernic, kako se pripraviti, sprejeti in tudi izvajati domačo oskrbo. Pri tem se je treba zavedati, da ne gre le za "servis" ampak gre pri oskrbi starejšega človeka predvsem za odnos, za medčloveški odnos, s katerim gradimo dostojanstvo in spoštovanje. ... In ena najboljših priložnosti, da krepimo svoje socialno zdravje in razvijamo zdravo sodoživljanje s človekom v potrebi, je oskrbovanje onemoglega ali bolnega svojca ... Koliko težav si bomo morda prihranili, če se bomo poučili o tem, kaj "samostojnim in odvisnim" to obdobje prinaša.
Naj bo ta revija pomoč in vodilo, da bo prehod v starost in življenje z drugimi (mlajšimi) ... čim bolj polno in radostno. Dr. Jože Ramovš in Antonija Fink, sta strokovnjaka na področju sobivanja generacij, staranja ... o tej problematiki pišeta zelo poljudno, razumljivo, ... vse z enim samim namenom, da bi lahko čimveč naših starostnikov, ne glede na to, ali so samostojni ali odvisni - ta del življenja preživeli dostojanstveno - radostno. Saj so si to prav gotovo zaslužili.

iz vsebine

S kakšno popotnico se oskrbujemo na poti v samostojno starost?

Upokojitev je v današnji družbi najvidnejši mejnik med srednjimi leti in tretjim življenjskim obdobjem; če rečemo prehod v starost, se sliši trdo, je pa jasneje, da je pred človekom zadnje večje življenjsko obdobje. Kako ravnati, da bo upokojitveni prehod iz srednjih let v starost uspešen?

Kdo naj poskrbi za moje kakovostno staranje? Zakonec? Otroci? Država? Društvo upokojencev? Cerkev? Vsi ti in drugi lahko marsikaj pripomorejo, da se bom staral bolj zdravo, lepše, s trdnejšim človeškim dostojanstvom.

Pri športu šteje končni rezultat. Je tako tudi s človekovim življenjem? Mislim, da imamo v zadnji tretjini – po upokojitvi – nekaj možnosti, da slabo popravimo, dodamo nekaj dobrega, predvsem pa izbrusimo bisere življenjskih izkušenj iz mladosti in srednjih let.

Staranje je lahko čas sproščenega, vedrega in enostavnega življenjskega zorenja

S seboj v starost nosimo tudi bremena, ki so se nabrala v življenju: poraze, nesreče, krivice, zmote, krivdo ... Kako in kam z vsem tem, da nas ne bo vleklo k tlom? Ob upokojitvi je treba v tretje življenjsko obdobje vstopiti spravljen s svojim dosedanjim življenjem. Sprava pa ni lahka naloga.

V starosti se srečujemo z duševnimi, socialnimi in duhovnimi boleznimi, ki niso lažje od telesnih. Naučimo se jih razumeti, da se nam bo ob sitnobi bližnjega prebudilo podobno sočutje kot ob hromem človeku.

Kaj lahko naredim za varovanje in krepitev svojega zdravja v starosti?

Zdravje v starosti je velik blagoslov. Ko pešata telesno in duševno zdravje, nam ostajata veliki rezervi: krepimo zdravo sožitje in duhovno zdravje. Preostane nam vprašanje, kakšen je vpliv v nasprotni smeri. Ali nam telesna bolezen, revščina, slabo počutje in neprimerna oskrba uničijo vso duševno moč in duhovni razvoj?

Kdo pomaga onemoglim, bolnim in invalidnim ljudem? V odgovor bomo navedli stvarne številke. Oskrba, nega in pomoč tem ljudem so zelo stvarne zadeve. Da preživijo, potrebujejo pomoč. Tisti, ki jim pomagajo, opravljajo zanje konkretna vsakdanja opravila, ki morajo biti narejena. Za vsakim primerom je enkratna zgodba, pri njej pa stiske oskrbovalcev in veselje, s katerim pomagajo svojcu.

Oskrbovati svojca, ki mu v starosti pešajo moči ali je bolan, je veliko lažje, če staranje razumemo. Ko upoštevamo, kaj vse je prinesel s seboj iz mladosti in srednjih let, česar ne more več spremeniti, nas mine jeza, ko je siten.

Zakaj je pogovor enkrat lep, drugič ni? Odgovor iščemo zato, ker je komuniciranje z bolnim ali starim svojcem včasih zelo naporno.

Kako ravnati, ko je onemogli svojec težaven in neprijeten? Ko je vse narobe: skriva denar, obtožuje, se zapira vase, sitnari. Ima tistega od domačih, ki ga oskrbuje, za najmanj vrednega. Se loti stvari, ki jih ne zmore več. Hoče nekaj, kar mu škoduje ...

Demenca ostarelega družinskega člana povzroča domačim večinoma hujše stiske kot druge bolezni. Oskrbovanje je lažje, ko to bolezen nekoliko spoznamo in se naučimo osnovnih veščin za komuniciranje z dementnim človekom.

Oskrbovanje težko bolnega, dementnega, onemoglega ali invalidnega svojca je eno od zahtevnejših opravil v življenju. Oskrbovalca izčrpava v celoti in mu poraja hude stiske. Stiska pa je energija, ki daje človeku moč za čudovite ustvarjalne dosežke; če pa je ne uporabi za to, ga pohablja.

V preteklosti so starostno onemogle, bolne in invalidne ljudi oskrbovali samo domači in sosedje. Zadnja desetletja je bila v ospredju javne pozornosti preselitev v dom za stare ljudi. Današnji evropski razvoj gre v oskrbovanje na domu, pri čemer združujejo moči za dostojno življenje onemoglega domači, različne stroke s svojim znanjem ter javna organizacija občinske, pokrajinske in nacionalne politike. Katere strokovne ustanove in programi pomagajo pri oskrbi na domu?

Oskrba starostno onemoglega, dolgotrajno bolnega ali invalidnega svojca je ena od najzahtevnejših življenjskih nalog. Toda ljudje, ki so jo dobro opravili, so tega bolj veseli in na to bolj ponosni, kakor na svoje uspešno podjetje ali hišo, ki so jo zgradili. Velike življenjske naloge pa zahtevajo dobro sodelovanje več ljudi. Malokaj bolj olajša in izboljša oskrbovanje kakor dobro sodelovanje svojcev in povezanost družinskih oskrbovalcev v kraju.

Oskrbovanje starostno onemoglih, kronično bolnih in invalidnih družinskih članov je najboljša pot na vrhove sočutne pomoči drugim, obenem pa tudi na vrhove duhovnega poglabljanja v krščanskem in občečloveškem smislu.

Vsak četrti starostno onemogli, kronično bolan ali invaliden se preseli v dom za stare ljudi; slovenski domovi oskrbujejo skoraj 20.000 ljudi. Pri večini od njih je bila preselitev v dom res nujna, vendar pa neredko tudi zelo boleča tako za starega človeka kakor za njegove svojce.

Ko nekdo umira, je to svet trenutek. Takrat človek potrebuje samo še čuteče spremljanje. Kakor ni boljšega negovalca v onemoglosti od domačih, tako tudi ni boljšega spremljevalca pri umiranju od intimnega življenjskega sopotnika iz domače družine.

Ko človek izgubi nekaj vrednega, mu je žal. Za ljudi so najvrednejša stvar na svetu ljudje. Po izgubi ljubljenega bližnjega – pa tudi stvari, ki nam je pri srcu – je žalovanje domače zdravilo za dušo in telo, ki zdravi srčno rano, srce pa odpira, da bo zmožno videti nove možnosti in življenjske naloge ter se zanje ogreti. Zdravo žalovanje hrani našo povezanost s pokojnim čez mejo tega sveta in z Življenjem, v katerem verujemo, da živi.

Za negovanje starostnika potrebujemo ustrezno znanje. Pridobimo ga z branjem strokovne literature in udeležbo na tečajih. Ena izmed knjig, ki opisuje nego starostnika v domačem okolju, je priročnik Domača nega, ki jo je izdala Celjska Mohorjeva družba. Že utečene tečaje z naslovom Domača nega organizira Slovenska karitas. O izvedbi teh tečajev se pozanimamo v naši župnijski Karitas. Navežimo tudi stike z ljudmi, ki imajo podobne izkušnje, saj dobimo koristne nasvete in potrditev svojega dela.

Zaradi bolezni ali obnemoglosti je bivalno okolje včasih treba prilagoditi potrebam starostnika. Prilagoditev stanovanja omogoča starostniku varnost, neodvisnost, boljše počutje in tudi lažje negovanje. Prilagoditev okolja je še posebno pomembna, kadar živi starostnik sam.

Staranje povzroči napredujoče spremembe, ki vplivajo na zmanjšano telesno zmogljivost in povzročijo pešanje moči. Vse to vodi v večjo izpostavljenost nevarnostim.

Gibanje je pomembno za vsakega človeka, ker izboljša telesno in psihosocialno zdravje. Vpliva na moč mišic, gibljivost ter prožnost sklepov, boljšo prekrvavitev organov in telesa, boljšo prebavo, vzdrževanje primerne telesne mase in dober spanec. Z gibanjem preprečujemo in zmanjšujemo tveganje za nastanek bolezni, kot so osteoporoza, obolenja srca in ožilja, možganska kap, povišan krvni tlak in drugo.

Negibljivi, slabo gibljivi in oslabeli varovanci, ki večino časa preživijo v ležečem, polsedečem ali sedečem položaju, so izpostavljeni različnim zapletom, kot so razjeda zaradi pritiska, otrdelost sklepov (kontrakture), venska tromboza in zastojna pljučnica.

Starostnik pogosto potrebuje pomoč pri vzdrževanju osebne higiene. Poskrbimo za higieno kože, higieno ustne votline, striženje nohtov, urejanje pričeske, britje brade in urejanje brkov pri moških.

Premikanje in dvigovanje varovanca je zahtevno, zato ga moramo izvajati varno in pravilno, da preprečimo poškodbe hrbtenice.

Za zdravje in dobro počutje varovanca je poleg umivanja kože pomembna tudi higiena ustne votline, nega las, urejanje brkov in britje brade pri moških, striženje nohtov ter primerna obleka in obutev.

Kaj si želite za svojo starost? Vsak si želi ostati vitalen in kar se da dolgo in samostojno živeti v domačem okolju. Ko pa preseneti bolezen ali nesreča, pride na obisk v naš dom patronažna sestra. Nekaterim dobrodošla sogovornica v vsakdanji rutini, drugim razlog za nemir. Kdo so patronažne sestre in kakšno delo opravljajo ter zakaj se je vredno potruditi in včasih poklicati številko patronaže? V pogovoru z ekipo patronažnih sester ZD Izola se lahko prepričate, da ni razloga za strah ali sram. Moji sogovornici sta bili Mirjam Fičur in Klavdija Viler, ki je vodja patronažne službe ZD Izola.

Dom sv. Jožef že 20 let bogati družabno in duhovno življenje Celja in širše okolice. Vodi ga lazarist Jože Planinšek, ki še posebej čuti s starejšimi. Kulturne prireditve in bogato življenje duhovno-prosvetnega centra spremlja varstvo starejših – v Martini hiši nad Celjem je doma 121 stanovalcev.

pripravlja Marko Čuk

Bogdan Žorž je kot ljubitelj gora želel svoje globlje izkušnje pri vzponu na različne vrhove zapisati in posredovati drugim. Z ženo, drugimi družinskimi člani in s prijatelji se je podal na mnogo planinskih poti in osvojil veliko vrhov.
Knjiga je zbirka prispevkov, ki so izhajali v rubriki Pot do Boga – preko gora v reviji Ognjišče . »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« je napisal Bogdan v pogovorih za sodelovanje z revijo. Tako je začel leta 2012 objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Čeprav je do konca ustvarjal, svojega dela ni uspel končati. Zato je njegov prijatelj dr. Jože Ramovš napisal članek, ki ga je Bogdan napovedal – pot o caminu. Prav tako je Ramovš dodal še ženine spomina na njuno delovanje z otroki, ki potrebujejo vzgojno pomoč, njune gorske vzpone ter zadnje dneve pred Bogdanovim slovesom s tega sveta 6. marca 2014.
Žorževa globoka ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ presegajo zunanji opis vzpona oziroma poti, govorijo tudi o notranji poti vsakega izmed nas.

iz vsebine

MARKACIJE
Človek mora imeti cilj, smisel. Brez cilja človekovo življenje pravzaprav ni pravo življenje, je životarjenje, tako kot brezciljno tavanje po gori. Nekaj časa je lahko celo zabavno – a le kratek čas, in še to le dokler vsaj približno veš, kje
si, dokler se ne izgubiš! Danes se zdi, da tako veliko ljudi živi brezciljno, da le tavajo skozi življenje, od blagovnice do blagovnice, životarijo. In ne doživijo pravega zadovoljstva, ki ga človek doživi, ko doseže neki cilj. Kot planinca navda zadovoljstvo, ko z naporom prileze na vrh gore ... Življenjski cilji so lahko različni, vedno pa so pravi cilji le tisti, ki jih človek sam sprejme za svoje cilje. Tudi cilji ne štejejo.
Najbrž je zato danes toliko depresij, ker si ljudje ne postavljajo svojih ciljev ... Vendar tudi v življenju se je treba pripraviti nanj, si pridobiti “življenjsko kondicijo”, se utrditi, in se podučiti o življenju.
Najpomembnejšo vlogo pri tem ima vzgoja. Človekovo otroštvo je priprava na življenje. Starši in vzgojitelji morajo otroka pripraviti na življenjske preizkušnje, ga utrditi, podučiti ... Predvsem pa mu morajo pokazati možne cilje in ga spodbujati pri izbiri teh ciljev, spodbujati ga morajo v zavedanju svoje lastne odgovornosti zase.
Vendar tudi v življenju ne gre brez markacij. Ljudje imamo lahko zelo lepe cilje, imamo lahko celo neko kolikor – toliko jasne ideje. Kako doseči te cilje. A na poti do cilja se nekje nekaj zalomi, izgubimo pravo smer, zatavamo ... Zato potrebujemo markacije.

MEGLA
Že otroke moramo vzgajati tako, da se bodo znali in zmogli opreti na sočloveka, si tudi poiskati pomoč nekoga, ki mu zaupajo, če se bodo znašli v megli. V vzgoji veliko govorimo o varnosti, ki jo je treba nuditi otroku. Otrok se mora počutiti varen ob svojih starših, nujno potrebuje ta občutek varnosti. Vendar je treba pri tem biti previden. Tega občutka varnosti otroku ne zagotavljamo tako, da poskrbimo za vse varnostne ukrepe, da “se otroku ne more nič zgoditi”. V našem času se pogosto obnašamo tako – a v takem, popolnoma varnem okolju, se otrok nikoli ne more naučiti, kako naj se sam izogiba nevarnostim, kako naj se znajde v nevarnostih.
Otrok potrebuje tudi možnosti, da se sooči z nevarnostmi, seveda na dokaj varen, nadzorovan način. In potrebuje priložnosti, da v teh nevarnostih išče tudi rešitve, izhode. Potrebuje pa tudi izkušnjo, da v večjih nevarnostih rabi pomoč – in da to pomoč zna poiskati, jo zna in zmore sprejeti. Še posebej pa potrebuje izkušnje, da »poiskati in sprejeti pomoč« nikakor ne pomeni kapitulacije. Tudi ne pomeni, da s tem drugemu v celoti prepustim reševanje problema.

TEMELJITOST
Pomembno je, da otroke vzgajamo za to temeljitost. Dandanašnji je vse preveč nekakšne ‘instant’ kulture,v kateri takšna temeljitost ni potrebna. Greš v trgovino, kupiš karkoli, vedno so zraven potrebna navodila, da kupljeni izdelek ‘na hitro’ pripraviš za uporabo. Tudi s hrano je tako, kupujemo že pripravljeno ali na pol pripravljeno hrano, zato da z njo ne “zapravljamo časa” - in tako v tej ‘instant’ kulturi vse bolj drsimo v neke poplitvene, površne potrošnike. Še na izlete se ne pripravljamo – to prepustimo agencijam, vodnikom ... A pri tem veliko izgubljamo. Izlet, ki smo ga sami pripravili, nam nudi v resnici veliko več, doživetja so polnejša, pristnejša!
V vzgoji je zato pomembno, da otroke vključujemo v vse priprave – na karkoli pač: na izlet, na planinsko turo, na okopavanje vrta, na kuhanje kosila in celo na gledanje TV oddaje. Pomislimo kdaj na to? Kako bodo naši otroci lahko temeljiti, pozorni, zbrani, če jim vse pripravimo, oni “samo pridejo zraven, ko je najpomembnejši del”! Ni najpomembnejšega dela, v vsakem opravilu, v vsakem početju, pa naj gre za delo ali za zabavo, je pomembno vse – tudi priprave.
Danes se učitelji in starši pritožujejo, da je zelo veliko otrok z motnjami pozornosti in koncentracije. Se vprašamo kdaj, zakaj je tako?

pripravlja Marko Čuk

Knjiga Pot (Camino) je temeljno delo ustanovitelja Opus Dei (Božje delo) Jožefamarije Escrivá de Balaguerja, ki ga je sv. Janez Pavel II. 6. oktobra 2002 razglasil za svetnika. Osnovno gradivo Poti sestavljajo razmišljanja o odlomkih iz Svetega pisma, povzetki pogovorov, osebne izkušnje in odlomki iz pisem. Knjiga je nastala iz globoke krščanske izkušnje in želi voditi k Božji ljubezni in k življenju v Gospodu. 999 točk je bilo napisanih v želji, da pomagajo najti luč Življenja in da tako zemeljske poti, navadne poti vseh ljudi, spremenijo v pot, ki vodi k svetosti ter v kraljestvo, “ki ni od tega sveta”. (Jn 18, 36). Kdor jo bo bral s takšnim pričakovanjem, je ne bo odprl zaman. (...) Doslej je Pot izšla v 461 izdajah v skupni nakladi skoraj 4.800.000 izvodov, in sicer v 52 različnih jezikih. V slovenščini je izšla najprej v Argentini, leta 2005 je izšla v novem prevodu prvič pri Ognjišču, leta 2011 smo jo prvič ponatisnili, pred nedavnim (2022) pa še drugič.

Enajst let po smrti pa je izšla še knjiga Brazda, ki jo je Jožefmarija napovedal že leta 1950, vendar pa je zaradi obsežnega pastoralnega dela ni uspel še zadnjič pregledati. Tudi Brazda je sad notranjega življenja Escrivaja. Napisana je z namenom, da spodbuja osebno molitev, misli ustanovitelja Opus Dei so nabrane iz njegovih obsežnih izkušenj z dušami, to je pravi sprevod vrlin, ki morajo sijati v življenju kristjanov: velikodušnost, drznost, veselje, iskrenost, naravnost, lojalnost, prijateljstvo, čistost, odgovornost ... Vse to vključuje široko obzorje človeške popolnosti, ki jo svetnik odkriva v Jezusu Kristusu, popolnem Bogu in popolnem človeku

iz vsebine

– Naj tvoje življenje ne bo neplodno. – Bodi koristen. – Pusti sledi za sabo. – Razsvetljuj z lučjo svoje vere in ljubezni.
– Naj bodo tvoja dejanja in besede takšne, da bodo vsi, ko te bodo videli ali slišali, rekli: ta prebira življenje Jezusa Kristusa.
– Ne reci: “Sem pač takšen ... tak je moj značaj.” To je v resnici znak šibkosti tvojega značaja. Bodi mož ...
–Videti je, da nisi sposoben občutiti Kristusovega bratstva: v drugih ne vidiš bratov, temveč tekmece.
– Radoveden si in zvedav, vohljaš in ogleduješ: ali te ni sram, da si celo v svojih slabostih tako malo moža? – Bodi mož: radovednost do drugih naj nadomesti želja po resničnem spoznanju samega sebe.
– Kritizirati, rušiti, ni prav nič težko: celo najbolj preprost delavec zna s svojim orodjem okrušiti plemenit in lep kamen katedrale.— Graditi: za to delo je treba mojstra.
– Ne grajaj, dokler še čutiš jezo zaradi storjene napake. – Počakaj do naslednjega dne ali še dlje. – Potem pa po premisleku mirno le izrazi svojo grajo. — Z eno samo ljubeznivo besedo boš dosegel več kot po treh urah prerekanja. – Umeri svoj značaj.
– Ker si strahopeten, ostajaš nečimrn, nepremišljen, lahkomiseln. Kaj drugega kot strahopetnost je to, da se nočeš soočiti s samim sabo?
– Vztrajaj v molitvi. – Vztrajaj, čeprav se ti zdi tvoje delo neplodno. – Molitev je vedno plodna.

pripravlja: Marko Čuk

Zbirka treh lepih knjig, nadvse primernih za prav posebni otrokov dan. Svetopisemske zgodbe, molitve in domiselna otrokova spominska knjiga bodo navduševale družine in jim pomagale na začetku njihove poti v svet vere

V darilni škatli so tri knjige: Moje krstne svetopisemske zgodbe; Moje prve molitve in Moja krstna spominska knjiga

iz vsebine:

Moje krstne svetopisemske zgodbe (prelistaj)

Vam bodo pomagale, da svojemu otročičku približate Boga, ki je ustvaril nas in ves svet.V knjižici je zbranih 22 zgodb (osem starozaveznih in 14 iz Nove zaveze). Začne se s stvarjenjem, sledi Noetova in Mojzesova zgodba, središče Stare zaveze so zapovedi, Izraelcem nato Bog izbere kralja, pomembno mesto pa imajo tudi zgodbe preroka Elija, Jona in Danijela. Z Jezusovim rojstvom se začenja pot odrešenja: iščejo ga modri, Jezus odrašča, učence uči moliti, ljudem pokaže, da skrbi zanje, dela čudeže, govori jim v prilikah: o usmiljenem Samarijanu, o izgubljeni ovci, Zaheju ... Jezus pa na svoji poti sreča tudi sovražnike, sklenejo ga umoriti in ga pribijejo na križ, toda Jezus tetji dan vstane, se prikaže učencem in gre v nebesa ...

Moje prve molitve (prelistaj)

"Tvoji otroci bodo kakor oljčne mladike okrog tvoje mize," je moto druge knjižice. Otroci se v molitvi obračajo k Bogu, ki je velik, ustvaril je velike stvari: zemljo, vesolje, prav tako pa tudi majhne, naše vsakdanje ... on je naš Oče, ki ga lahko prosimo za vse, kar potrebujemo, nanj se lahko obrne vsa naša družina, prijatelji ... Otroci ga prosijo, naj bo njihov Prijatelj, Brat ... zahvaljujejo se za svet okoli nas, za morje, živali, rastline ...molijo tudi za druge, da bi jih imeli radi.V knjižici lahko starši svojega otroka naučijo zahvaljevanja, molitev ob posebnih dnevih (božič...) pa tudi vsakodnevnih molitev zjutraj in zvečer. Veliko lepih molitev, tistih znanih (očenaš, Tebe ljubim, O Jezus, blagoslovi me, Sveti angel...) kot tudi nekaj povsem novih, izvirnih, tudi domačih (Berta Golob) in pesmic ...

Moja krstna spominska knjiga (prelistaj)

Starši bodo lahko tu zapisali vse lepe trenutke v življenju otroka, nastala bo lepa spominska knjiga, ki jo bodo tudi kasneje lahko večkrat pogledali in se skupaj z otroki veselili čudeža življenja. Tu je prostor, da lahko vpišejo vse podatke o otroku - ki jih spremljajo molitve in blagoslovi ter zahvale za srečno rojstvo. Navedejo lahko prve obiskovalce, vse domače (družinsko drevo), očetovo in materino družino,  prostor je za zahvalo, spodbude in želje otroku v teh prvih letih življenja. Sledi opis doma, domače hiše, sobe ... prostor je za vse tisto, kar ima otrok najraje ... Največ pa ga je posvečenega nadvse slovesnemu dnevu - svetemu krstu ...

pripravlja Marko Čuk

Med največjimi osebnostmi druge polovice 20. stoletja in začetka tretjega tisočletja je bil Janez Pavel II., prvi slovanski papež, ki je Cerkev vodil skoraj 27 let (1978-2005). V tej knjižici je na kratko predstavljeno njegovo življenje in apostolsko delovanje. Kot potujoči oznanjevalec evangelija je prepotoval ves svet in se srečeval z milijonskimi množicami. Njegovi najljubši sogovorniki so bili mladi.Papež Wojtyla je šel v zgodovino, ki jo je s svojo veliko osebnostjo pomagal spreminjati. Prav gotovo je bil papež, ki ga je videlo največ ljudi, ki so ga največkrat fotografirali in snemali, tudi papež, ki so se ga največkrat dotaknili. Njegove knjige so izšle v milijonskih nakladah v vseh glavnih svetovnih jezikih. Spodobi se, da na kratko prikažemo življenje in delo tega 264. papeža katoliške Cerkve, ki je “prišel od daleč”, kot je dejal 16. oktobra 1978 zvečer, ko se je prvič pokazal v srednji loži vatikanske bazilike. Ta kratki življenjepis podaja bistvene značilnosti njegove dolge papeške službe.

iz vsebine:

"Stražarji jutra" so njegovi ljubljenci

Vsem je bila znana posebna ljubezen Janeza Pavla II. do mladih, ki jih je med nočnim bedenjem na univerzitetnem kampu Tor Vergata pri Rimu 19. avgusta 2000, med svetoletnim romanjem mladih, imenoval “stražarji jutra”. “Papež ima rad vse, vsakega človeka in vse ljudi,” je dejal na začetku svoje papeške službe, “posebno ljubezen pa čuti do mladih.” To je dokazoval na nešteto načinov: prijateljsko se jim je izpovedoval (“Tudi jaz sem nekoč imel dvajset let, kot vi,” je dejal v Bernu 5. junija 2004. “Čutil sem veselje do športa, smučanja, igranja na odru. Študiral sem in delal, iskal sem smisel svojega življenja. Našel sem ga v hoji za Jezusom”); objemal jih je, ne meneč se za ceremonial; prepeval je z njimi “Alé ooo, alé ooo”. Na svetovnem dnevu mladih v Manili leta 1995 jim je v šali rekel: “Recite mi Karol.” Želel je, da se na vsakem apostolskem potovanju sreča posebej z mladimi. To mu ni bilo dovolj: leta 1985 je dal pobudo za “svetovne dneve mladih”, ki se naj bi obhajali v krajevnih Cerkvah (škofijah) na cvetno nedeljo, vsako drugo leto pa v vnaprej izbranem kraju, kamor bi se sešli mladi z vsega sveta. “Svetovne dneve mladih sem si zamislil kot močan trenutek, kjer bi mladi lahko srečali Kristusa, večno mladega, in se od njega naučili biti oznanjevalci evangelija za druge mlade.”
Janez Pavel II. je mlade izbral za svoje najljubše sogovornike, vendar se jim ni dobrikal, še manj pa jih varal s tem, da bi “omilil” evangeljsko oznanilo. Pred nje je postavljal velike zahteve in jih vabil, naj imajo svoj pogled vedno uprt v Kristusa. “To poletje znova odkrite čistost” (Rim, 8. julija 2003). “Iskreno priznajte, da niste gospodarji samih sebe, in odprite se Njemu, ki vas je ustvaril iz ljubezni in hoče iz vas napraviti dostojne in svobodne osebe” (Kazahstan, 22. septembra 2001). Predvsem pa jim je kazal Kristusa kot edini vir prave sreče. “On vas čaka, ko vas ne zadovolji nobena stvar, ki jo odkrijete; on je lepota, ki vas tako privlači; on vas izziva s tisto žejo po poštenosti, ki ne dopušča kompromisov; on vas spodbuja, da odložite maske, ki napravijo življenje lažno; on bere v srcih najbolj pravilne odločitve, ki bi jih drugi radi zadušili” (Tor Vergata, Rim, 19. avgusta 2000).
Ti njegovi najljubši sogovorniki so se vedno navdušeno zgrinjali okrog njega, v urah zadnjega trpljenja in smrti so bili ob njem še bolj kot kdaj prej. Malo pred koncem svojega življenja jim je izrekel zadnjo
zahvalo: “Iskal sem vas. Zdaj ste pa vi prišli k meni. Zahvaljujem se vam.”

pripravlja Marko Čuk

Križev pot za mulce, je zapisala avtorica Eva Slivka za podnaslov "zgodb" o Tadeju in njegovih sošolcih, ki s kaplanom spremljajo Jezusa na poti na Golgoto ... Križev pot za mulce?. Ta stavek daje slutiti, da to ni "običajen" križev pot, kjer bi bile zbrane molitve in razmišljanja, s katerimi bi spremljali Jezusa na poti od postaje do postaje, ne ... to ni molitvenik, čeprav lahko ob sklepnih mislih postaj (glej spodaj) tudi molimo in razmišljamo. Avtorica je križev pot napisala v obliki zgodbe ... deklet in fantov z vsemi njihovimi čisto običajnimi razmišljanji, dvomi, doživetji, težavami ... "Glavni junak" je Tadej, ki skupaj z drugimi sošolci pomaga pri pripravi velikega križa, katerega bodo v postnem času "opremili" z razmišljanji s križevega pota ... in ga pred veliko nočjo prinesli v cerkev. Na poti z Jezusom so se Mojca, Ana, Tadej, Simon, Sonja ... Jaka, David ... vsakokrat ustavili pri eni od štirinajstih postaj križevega pota ... ob njej so se pogovarjali, razmišljali ... in jo ob "usmerjanju" kaplana skušali povezati s svojim življenjem ... Te svoje misli so na koncu strnili v nekaj besed, stavkov, ... ki so jih ob vsaki postaji zapisali na križ.
V začetku so mislili, da križev pot nima veze z današnjim življenjem. Saj se vendar danes nikogar več ne pribija na križ. Jezusovo trpljenje in smrt in vstajenje, vse to se jim je vedno zdelo tako oddaljeno … Tako kot križarske vojne ali francoska revolucija – nekaj, kar se je zgodilo nekoč davno nekim ljudem, ni se pa moglo dotakniti njih. Jezusov križ se jim je zdel najbolj ‘abstrakten’, neoprijemljiv del krščanstva.... Toda na koncu so se zavedeli, da ima tudi križ, smrt in celo vstajenje svoje mesto, ne samo v današnjem času ampak tudi v njihovem življenju. V vsakdanjih dogodkih lahko doživijo, kar je doživljal Jezus na "poti križa". In na koncu vedno lahko odpustijo in ponovno zaživijo. Na koncu vedno pride velika noč!

Knjiga za mulce – najstnike toda še kako primerna tudi za njihove družine ... pa tudi za stare mame in očete, da bodo laže razumeli svoje vnuke in njihov svet ter pri tem odkrili, da smo v življenju vsi na križevem potu. Pa ne sami, ampak z Jezusom!

iz vsebine:

1.postaja
Ljudje tako hitro in tako zlahka obsojamo. Obsojamo čudake in potem obsojamo ljudi, ki obsojajo čudake. Premalo se zavedamo, kako nevarne so lahko takšne sodbe, ne glede na to, kako upravičene se nam zdijo.

2. postaja
Kaplan je lepo rekel: vaše naloge, vaše obveznosti so vaš križ. Od vas samih pa je odvisno, kako ga boste nosili. Ali boste pod njegovo težo obupali in se sesedli ali si ga boste naložili s pogumom in odločnostjo.

3. postaja
Pri spovedi ... gre za to, da se soočiš s svojimi najšibkejšimi trenutki, s padcem, ki te je presenetil po desetih metrih, ne takrat, ko bi ga vsakdo že upravičeno pričakoval. Gre za to, da zbereš dovolj poguma in moči, da si padec priznaš – kajti samo iz padca, ki si ga priznaš, se lahko nekaj naučiš.

4. postaja
»Pusti, mami, bom jaz zložil posodo v pomivalca in ... Mami je presenečeno obstala in se zazrla v svojega sina. Potem ji je na obrazu zaigral nasmeh, olajšan in sproščen.... Njuno srečanje je bilo drugačno kot srečanje Marije in Jezusa. Ni bilo boleče in trpeče, bilo je srečanje, ki v srcu pusti dober občutek.

5. postaja
»Saj ni treba, da smo Simoni iz Cirene za vsakega, ki ga kjerkoli naključno srečamo. Najprej se naučimo biti Simoni drug drugemu, svojim najbližjim. Pomagati brez slabe volje, brez da bi drugemu obtežili vest in mu dali vedeti, da smo se morali žrtvovati. Vse drugo bo že še prišlo.«

6. postaja
Bil je ponosen nase, ker se je potegnil za sošolca, ... Bi si drznil sam stopiti pred tri nasilneže? Veronika si je upala med vojake in množico in bilo ji je vseeno, če jo poteptajo. Bi bil on enako pogumen? Ni si znal odgovoriti. Mogoče niti ni bilo pomembno. Pred oči mu je stopil Benjaminov obraz, ves žareč in sijoč. Še nikoli ga ni videl takega. ... ta dan pa je stopal poleg njih, kot bi bil ves svet njegov, kot da je ni stvari pod soncem, ki bi se je moral bati.

7. postaja
»Postna odpoved je lahko tudi, ko se odpoveste igranju igric in se za tisti čas posvetite nekomu, ki je osamljen ali potrebuje vašo pomoč. To lahko primerjamo z Jezusovim padcem pod križem ali s padcem ... kako težka postna naloga bo odreči se užitku, da bi povedala mlajšemu bratu vse, kar mu gre … Biti cel postni čas prijazna z malo pošastjo? Takšna misel je dala postni odpovedi čisto drugo dimenzijo …

8. postaja
»Ozrite se okoli sebe, bodite strpni in prijazni drug do drugega, do tistega, ki ga imate pred nosom. Če bi bil vsak prijazen samo do ljudi, ki so v njegovi neposredni bližini, ljudje v Afriki ne bi potrebovali pomoči od nas, ker bi jim pomagali tisti, ki so v njihovi neposredni bližini. Je to sploh izvedljivo? Ali se ne bo prej ali slej našel nekdo, ki bo prekinil ta krog? Verjetno. Toda to ni naša skrb. Naša skrb, naša odgovornost so naša dejanja.«

9. postaja
Odnehal je že mnogokrat v življenju. Mnogokrat je bil poražen. Zdaj, se je odločil, bo zavzel držo zmagovalca. Vztrajal bo, tudi ko mu ne bo šlo, ko mu bo težko, ko ne bo mogel več.... kako ga je podžgal Jezusov padec pod križem. Namreč, če je lahko On kot Bog padal in se pobiral s tal, kako bi lahko katerikoli človek pričakoval, da bo njemu šlo vse gladko, brez zapletov in padcev.

10. postaja
Jezus se je pustil razgaliti, da bi ohranil naše dostojanstvo. Zdaj pa je na vas, da ohranite svoje dostojanstvo in dostojanstvo svojih prijateljev, svoje družine, vseh ljudi. ... S tem, ko ste všečkali in delili Matjažev posnetek, ste trgali obleko z njega, ste ga pomagali razgaliti. Preden nekaj objavite, pa ne glede na to, če je vaše ali od koga drugega, se spomnite, da bo to ostalo na internetu za vse večne čase.

11. postaja
Hočem vam povedati to: ni prav, da se dogaja bullying. Nikomur ni potrebno tega trpeti, povejte doma, kaj se dogaja, dovolite, da se vam pomaga, če ste kdaj žrtev zasmehovanja in posmehovanja je to nekaj, kar boste nosili s sabo za vedno. To so vaše rane. Toda imate moč vstati in iti dalje. Jezus je bil zasmehovan in mučen. Tisti, ki so ga zasmehovali in ga mučili, so se ob njegovem vstajenju razbežali in nihče ne ve, kaj je bilo potem z njimi.

12. postaja
Problem je, ker je treba 40 dni vztrajati. Prijetnejša ko je navada, bolj se je treba truditi, da se je znebite. Včasih se vam bo čisto zares zdelo, da umirate, ko se boste trudili, da ne bi podlegli starim navadam. ... Jezus ni umrl in vstal v čisto enaki obliki. Spremenil se je. Tako kot se spremenimo mi, ko svoje stare navade pribijemo na križ in jih pustimo tam umreti.

13. postaja
Jožef iz Arimateje je vedel, da truplo ne more kar ostati viseti na križu, ker bi se ga lotili mrhovinarji. Ne glede na to, ali je še verjel, da je Jezus Božji Sin ali ne, ga je smatral za prijatelja in odločil se je narediti, kar je prav, kljub temu, da bi mogoče s tem lahko sam sebe spravil v nevarnost.... Narediti, kar je prav, kljub temu, da bi mogoče s tem lahko sam sebe spravil v nevarnost? To mi je od nekod znano,« je šepnil Tadej.

14. postaja
Jezus je občutil vso bedo in ponižanje, prestal izdajo, trpljenje, smrt in grob. Toda odpustil nam je, vrnil se je, da bi nas vse odrešil smrti. Sami za veliko manjše stvari kuhamo mulo in ne odpustimo. Ne zavedamo se, da s tem držimo vrata svojega groba tesno zaprta. Raje ždimo v temni, zatohli luknji in se smilimo sami sebi, kot da bi odrinili vrata groba in stopili v nov dan.

Jezusove rane po vstajenju niso čudežno izginile. Tudi naše rane, ki so nam jih hote ali nehote prizadejali naši bližnji, ne bodo izginile v trenutku, ko jim odpustimo. Tvoje rane te spominjajo na to, kje si bil, kaj vse si prestal. So del tvoje zgodovine, tvoje osebne življenjske zgodbe. Ne smejo pa postati tvoj grob, jama, v kateri boš obležal.«

pripravlja in izbira Marko Čuk

Zgodbe svetnikov in živali
Otroci so navadno navdušeni nad knjigami, v katerih nastopajo gozdne ali domače živali: medvedi, volkovi, jeleni, ... osli, psi, gosi, ptice, ribe ... In ko živali spregovorijo, njihove oči zažarijo. V tej knjigi so zbrane zgodbe (ne basni), ki pripovedujejo o izkušnjah prijateljstva in bratstva med svetimi možmi in ženami ter živalmi. Opisujejo odnos svetnikov (Anton Puščavnik, Anton Padovanski, Martin Porres, Egidij, Frančišek Asiški, Janez Bosko …) do živali in njihovo neizmerno ljubezen do Božjega stvarstva.
Naj vas in vaše najmlajše kratke zgodbe v knjigi Košuta, miš in lišček očarajo ter vas pospremijo k srečanju s svetniki in spoznavanju njihovih kreposti.

V knjigi Košuta, miš in lišček najdemo zgodbo o sv. Antonu, opatu in zaščitniku živali, ki pripovedujejo o svetniku, o prašičkih zdravilcih in o pujsku, ki se je spustil v pekel, da bi napravil nered. Sledi ji zgodba o sv. Karilefu in samici liščka (osatica), o nekem čudnem gnezdu, o potrpežljivem svetniku, pesmih in hvalnicah. Potem je tu zgodba sv. Martina iz Porresa, zdravnika živali, ki zna poskrbeti za odrezan rep, zmečkano tačko, zdelan uhelj, nenadno vročino ... Tu je tudi veliki zaščitnik živali sv. Frančišek Asiški, o njem v tej prvi njegovi zgodbi spregovorijo ptice, ki so zraven pri slavni pridigi. Med junaki zgodbe se pojavijo ribice, dva osla in vol. Sv. Frančišek nastopa tudi v zgodbi z volkom, ki je simbol strahu, podoba slabega, neusmiljen ... srečanje s svetnikom pa vse spremeni. Tudi zgodbo o medvedu najdemo na straneh te knjige, jezen je, lačen ... toda spet je vse drugače po srečanju s sv. Romedijem ... odslej bo na hrbtu nosil svetnika. V knjigi lahko preberemo tudi zgodbo sv. Serafina, o katerem se pogovarjajo živali ... zgodba sv. Egidija pripoveduje o velikodušni košuti, njenem mleku, lovcih, puščicah in božanju, ki premaga nasilje in krutost. Sveti Rok nastopa v zgodbi o gradu, strašni bolezni, vojni in najboljšem človekovem prijatelju ... Zgodba o sv. Riti je povezana s čebelami, ki prinašajo med za majhno punčko, sv. Farailda z zgodbo o gosi, ki je oskubljena, med oljem, soljo, žajbljem in rožmarinom - preživela ... zelo znana je tudi zgodba o ribah in sv. Antonu Padovanskem ... tu je še Antonova pripoved o lačni muli, ki zavrne svoj obrok hrane, in njenem gospodarju, ki je pravi osel. ... pa pripoved o reki, ki je ni mogoče prečkati, o skrivnostni živali, zvitem svetniku (sv. Frančišku iz Paole) in hudiču zidarju - zgodba presenečenja. ... zgodba sv. Garizima pa je že znana: kako majhen trn zaustavi močnega, strašnega leva. ... Za konec je tu še zgodba o sv. Janezu Bosku in sivčku ... (mč)

avtorja o knjigi

V zadnjih desetletjih se je pozornost do sveta narave, še posebno do živali, občutno povečala. Nastale so številne skupine in društva, ki nas vabijo k zaščiti in spoštovanju vsake oblike življenja. Njihovi opomini so vedno pogostejši in velikokrat zvenijo kot novost. Toda od nekdaj so ljudje, ki so prehodili duhovno pot, doživljali, razglašali in potrjevali skladnost, povezanost in ljubezen do vseh bitij. V krščanstvu je bila ta razsežnost vedno prisotna in je danes še bolj aktualna. To potrjuje tudi veliko dogodkov iz življenja svetnikov. Na teh straneh vam želiva ponuditi nekaj zgodb, ki pripovedujejo o izkušnjah prijateljstva in bratstva med svetniki in živalmi. Odločila sva se, da prvoosebne pripovedi zaupava živalim, bitjem, ki so zaznavala in razbirala univerzalni jezik svetnikov in zmorejo vzpostaviti preprost in neposreden stik z najmlajšimi. Med zbiranjem podatkov in kasneje med pisanjem besedila sva opazila, da je veliko zgodb prepletenih z domišljijo in čeprav temeljijo na trdnih in jasnih zgodovinskih odkritjih, se zdi, kot da bolj sodijo v svet pravljic. Zagotovo vas bodo očarale in vas pospremile k srečanju s svetniki in spoznavanju njihovega značaja, ki ga označujejo moč, zvestoba, nežnost, odločnost, iskrenost, nedolžnost in preprostost.

iz vsebine:

SVETI FRANČIŠEK ASIŠKI IN PTICE

Jaz sem golob.
Živim tu zgoraj, v zvoniku. V zvoniku, ki se dviga nad mestom Assisi.
Poznam vsako streho, vsako palačo, vsako cerkev, vsako hišo, vsako bedno kočo. Od tod nadzorujem ceste, trge, ulice.
Vidim ljudi, kako se premikajo, hodijo gor in dol. Neprenehoma gor in dol. Smešni so, zabavni, zanimivi. V meni zbujajo radovednost, a med njimi je nekdo, ki najbolj pritegne mojo pozornost.
On.
»Frančišek, Frančišek!«
Slišite? Kličejo ga. Njegov oče je. Peter Bernardone.
Peter je trgovec.
Težko je zapustiti sanje in posteljo s toplimi odejami, a glas njegovega očeta je močan, krepak. Z njim se ne razpravlja.
Frančišek se hitro spusti po dolgih kamnitih stopnicah. V trenutku vstopi v trgovino. Stranke ga že čakajo. Frančišek se sklanja, nasmiha, svetuje, prodaja. Prodaja dragoceno blago, prodaja mehke in pisane tkanine.
Zadaj za hišo ga ponosno opazuje oče.
Prepričan je: Frančišek bo postal spreten trgovec.
Ampak ali je to res zanesljivo?
Jaz sem golob, poznam vse skrivnosti tega mesta.
Od zgoraj opazujem vse stvari.
Ko nihče ne opazi, vidim Frančiška, kako naskrivaj zapusti trgovino. Vidim ga, kako teče po temnih ulicah, se vzpne na mestno obzidje. Vidim njegove oči. Sledim njegovemu pogledu, ki se dviga nad polja, gozdove, griče, ki sega daleč, ki gre vedno dlje, vedno dlje, da bi dosegel nevidno.
Kaj iščeš, Frančišek?
O čem sanjaš?
Frančišek zavzdihne. Počasi sestopa z obzidja, vrne se v trgovino.
In jaz? Jaz mu sledim.
Jaz sem sova.
Prebudim se v mraku, ko gredo vsi spat. Sem zadržana. Mir in tišino najdem ponoči. Resnici na ljubo bi bilo bolje reči sem ju našla, saj je kar nekaj časa, kar sta se mir in tišina preselila drugam. Zakaj? Ker je trušč neznosen, ko gredo iz hiše trgovčev sin in njegovi prijatelji.
Poglejte jih, tam so, zbrani okrog mize v gostilni.
Na ognju pražijo meso, pijejo vino, se smejijo, pojejo.
Vpijejo, da bo prihodnost čudovita, da bodo svet imeli v rokah. Nad glasovi vseh se dviga glas Frančiška. Pripoveduje o svojem orožju, svojem konju, svojih podvigih. Kmalu bo odšel v vojno, postal bo zavojevalec, slava
bo njegova.
In kriči in se smeji.
Potem luč v gostilni ugasne. Veselje, luč in prijatelji se izmuznejo vzdolž ulic.
Končno malo tišine!
V temi je ostal samo Frančišek. Sliši se njegovo dihanje in bitje njegovega srca. Gleda v nebo. Še nikoli se mu ni zdelo tako veliko. Na milijone zvezd trepeta, utripa, sije.
Kaj se dogaja, Frančišek? Se čutiš majhnega?
Frančišek skloni glavo in gre v noč.
In jaz? Jaz mu sledim.

(...)

Frančišek se je vrnil k svojim bratom. Bratom, ki so pogosto boječi, negotovi, omahljivi. Vrnil se je k tem bratom, ki imajo srce vedno polno vprašanj. Kam moramo iti? Kaj lahko naredimo? Kakšni moramo biti?
Frančišek išče odgovor. Obrne se. In nas vidi.
Vidi nas, ki smo mu sledili vse življenje.
Golob, sova, vrana, vrabec, lastovka, štorklja, brglez, kukavica, vodomec, stržek, taščica in sokol.
In z nami je še veliko drugih: golobice, črne vrane, sredozemski kupčarji, liščki, meniščki, grlice, šoje, srake, kljunači, sove, čuki, ščinkavci, galebi, kosi, slavčki, rjavi škarniki, gosi, jerebice, race, prepelice, kanje, škorci, fazani,
drozgi, čopasti ponirki, skobci, orli, strnadi, škrjanci.
Veliko nas je. Zelo veliko. Prekrijemo ves travnik.
Frančišek pride k nam. Hodi med nami. Ko gre mimo, nas boža s svojo kuto in nam govori: »Sestre ptice, slavite in ljubite svojega Stvarnika, saj vam je dal perje, da se lahko oblečete in letite. Iz vas je naredil posebna bitja, ki lahko svobodno letajo po zraku. Ve ne sejete, ne žanjete, pa vendar vaš Stvarnik skrbi, da vam ničesar ne manjka. Pojdite zdaj, poletite!«
In kot velik oblak se dvignemo s tal.
Hitri vzponi, nenadni spusti, kroženje, visoki poleti.
Nebo napolnimo z letenjem in petjem.
Potem se jata razdeli in vsaka od nas odide po svoji nevidni poti. Svojo hvalnico, svojo pesem ponesemo po vsej zemlji.
Zdaj ima Frančišek odgovor za svoje brate: »Pojdite po svetu praznih rok. Bodite kot one. Svobodni kot ptice.«

Vsa bitja so ustvarjena iz nežne ljubezni Očeta,
ki vsakemu dodeli svoj prostor na svetu.
Celo kratkotrajno življenje najbolj nepomembnega
bitja je predmet njegove ljubezni.
papež Frančišek: Hvaljen bodi. Okrožnica o skrbi za skupni dom, 77

pripravlja Marko Čuk