iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 € - ali izkoristite ugodno priložnost in jo kupite v kompletu z drugo Rosinijevo knjigo Umetnost ozdravitve za 29,00 €

Bog je rekel: »Naj bo svetloba!« In bila je svetloba. Kaj to pomeni?
Predstavljajmo si, da smo dolgo zaprti v popolnoma temni sobi, nato pa nekdo najde stikalo in ga pritisne. Prižge se luč, ki nas najprej zaslepi, nato pa zagledamo predmete, ki nas obdajajo, ... vzpostavimo stik z bistvenimi predmeti, ki so najbolj vidni in nam najprej padejo v oči.
Podobno je pri duhovnem življenju: če si želimo prenove – tako notranje kot zunanje –, se ne smemo ustavljati pri podrobnostih. Začeti moramo pri najbolj očitnih stvareh, ki nam padejo v oči takoj, ko se prižge luč.

Prvo, kar moramo storiti, je dovoliti dobrotljivemu Očetu, da nas po padcu dvigne iz greha, nas spreobrne k sebi in uskladi s seboj. To nam je na dosegu roke in takoj na voljo.
Naslednji korak je zelo pomemben: pri nekaterih stvareh duhovno razločevanje ni potrebno, ker so samoumevne. Ni nam treba delati zapletenih analiz, da bi razumeli njihov pomen. Tako rekoč ‘prehitevajo’ razločevanje. Prižgeš luč in jih vidiš!
A pogosto so tako očitne, da jih človek sploh ne opazi.
Kaj je tisto, kar že poznam, še preden se lotim iskanja tistega, česar ne poznam? Kaj mi je že poznano, na kar se lahko oprem? Tu ne gre za spoznavanje še neznanega, ampak za prepoznavanje že znanega …
Preden se lahko dobro opazujemo v ogledalu, moramo to očistiti, da ne bi nekega madeža na njem zamenjali za svojo napako …
Zanimivo je, da se razločevanje začne s prepoznavanjem že znanega, kar je potrebno sprejeti, da bi lahko nato odkrili še neznano.

Preseneča tudi to, da je svetilka, ki jo za to potrebujemo, v večini primerov že prižgana. Svetloba ni naše delo, temveč Božji dar. (to ni Sonce, ki ga je Bog ustvaril šele četrti dan). Prava luč je nekaj, k čemur smo nagnjeni, ker pravi, da “razsvetli vsakega človeka”. ... ta luč je obstajala že pred svetom, ki je bil ustvarjen po njem.

Bog se v svoji neizmerni velikodušnosti dotakne človeka – morda neko noč, ko leži v bolniški postelji ali kje drugje –, česar ta ne pozabi nikoli več. Ker pa poganom samo to še ne zadostuje za prejem krsta in novega življenja, jim Bog pošilja ‘komete’. Eden takih je bila na primer “betlehemska zvezda”, ki so ji sledili modri. Najprej jih je vodila k preučevanju pisem in nato v Betlehem. Tam so našli Božjo Mater in s svojimi darovi počastili novega Človeka, od katerega so vse prejeli. K Bogu pridemo po različnih poteh. Vse pa se začne z razodetjem, ki je zastonjski dar in ne zahteva nobene vere, ker je dovolj očiten sam po sebi.

Vsi imamo globoko v duši neko luč, ki je morda slabotna, tiha, dobro skrita ali celo neopazna, a zato nič manj resnična. Sama po sebi še ne zadostuje za odrešenje, ker je čista milost, milost pa se ne vsiljuje. Vendar obstaja.
Tiste, ki tožijo zaradi raznih preizkušenj, pogosto povabim, naj se – namesto da bi se smilili sami sebi – raje vprašajo, zakaj se jim vse to dogaja. In če svoje stanje sprejmejo, se včasih začno dogajati čudeži.

Notranja luč torej obstaja, vendar sama po sebi še ne zadostuje. Da bi v nas zasijala in nas odrešila, potrebujemo Gospoda in pomoč tistih, ki ga poznajo.
To je dovolj za nov začetek. Da bi spet začeli hoditi, potrebujemo nek notranji vzgib, ki nas spodbudi k iskanju nečesa, kar slutimo, da obstaja. In ta vzgib je po Božji milosti že položen v našo dušo. Zato se zavedam, da se ne smem zavreči, da se ne smem uničiti. Čeprav ta notranji glas poskuša preglasiti nešteto temačnih in jeznih glasov, ga vseeno lahko slišim.

Preden lahko kar koli ukrenemo, moramo ta tihi, a resnični glas v sebi zaslišati in se nanj odzvati. Moramo se ustaviti in prositi Boga Očeta: »Gospod, spregovori mi, prosim! Povej mi, da si me Ti ustvaril. Spomni me, kdaj si se ustavil pri meni in me pobožal.«
To Božje božanje, notranji nasmešek, je seme novega upanja, ki – tudi po vsakem grehu – v nas vzbudi željo, da bi začeli znova. Daje nam, da življenje cenimo. In to je resnica. Ko to začutimo, se v nas nekaj spremeni, čeprav na zunaj morda tega ni videti.

Začutimo svež notranji vzgib, pogum in željo, da bi začeli znova..  ... (se nadaljuje)

izbira, komentira in pripravlja: Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

 

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 € - ali izkoristite ugodno priložnost in jo kupite v kompletu z drugo Rosinijevo knjigo Umetnost ozdravitve za 29,00 €

»… in Božji duh je lebdel nad vodami.«

Nad “brezdanjim vodovjem” je torej lebdel Božji duh. ... in čakal, da se iz njega nekaj “izvali”.
Da bi lahko razumeli svojo vlogo v življenju – moramo najprej sprejeti svojo prvo poklicanost: živeti. To ni malo. Nekdo, ki je želel, da živimo, nas je “izvalil” na ta svet in nas pripravil za življenje.

In veliko je pri nas tega odpora do resničnosti, nesprejemanja življenja takšnega, kakršno je; kot bi bilo življenje nekaj, česar si ne zaslužimo.

Kako težko je prijatelju, prijateljici ... dopovedati, da je čudovit, enkraten in neprecenljiv, da ne sme obupati. ... in preglasiti njihovo notranjo težnjo po predaji.

Bog je Ljubitelj življenja, zato je vse poklical v bivanje!
Ali lahko tej poklicanosti rečemo “ne”? Nedvomno. Če tega ne bi mogli, bi bili roboti, ne pa svobodni ljudje.

Življenje, ki nam ga je Bog podaril brez naše privolitve, je kakor psiček, ki maha z repom pred našimi nogami in nas moleduje: »Vzemi? Daj no, reci da!«
Morda se še nismo toliko potrudili, da bi odgovorili z “da”. To lahko izrečemo samo prostovoljno. Bog nam tega ne more naložiti.

V poročilih iz misijonskih dežel lahko vidimo ljudi, ki so navdušeni nad življenjem, čeprav so večkrat lačni kot siti. V naši Evropi ... Sloveniji ... pa je veliko zdolgočasenih in vsega naveličanih ...

Blagor vsem na tem svetu, ki poznajo skrivnost prave sreče: živ sem! Živi smo, in že to je veliko. Pogosto je dovolj in še preveč.
Bolni otroci, se veselijo življenja, mladi, lepi, nadarjeni ... pa s svinčenimi obrazi.

To svojo topo bolečino, razočaranje in občutek nevrednosti moramo položiti pod noge Križanega, ki mu je naše življenje vredno Njegovega.

Da bi lahko začeli znova, si moramo najprej priznati, da imamo do tega pravico. Če se dobro zazremo vase, ugotovimo, da tega ne znamo storiti. Obstaja pa Nekdo, ki verjame, da to zmoremo.

Kadar gledam križanega Kristusa, se sprašujem: “Le kaj si videl v meni, da si zame umrl?” On pa kar vztraja tam gori. Ostaja tam, ker je to že storil zame.
Kristus me je ljubil, še preden sem naredil kaj dobrega. Oče ga je dal zame.

Preden začnem znova, preden naredim prvi korak v pravo smer, sem že opravičen. Niti Judu Iškarijotu se ni bilo treba obesiti. Njegov samomor je bil njegov največji greh. Ne bi se smel uničiti. Lahko bi začel znova. Da, za Božjo voljo, celo on bi lahko začel znova! Vsakdo lahko začne znova.

Dokler smo živi. In taka je Božja volja. ... ... (se nadaljuje)

izbira, komentira in pripravlja: Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

 

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 € - ali izkoristite ugodno priložnost in jo kupite v kompletu z drugo Rosinijevo knjigo Umetnost ozdravitve za 29,00 €

"Zemlja pa je bila pusta in prazna ..."
Ko Bog Oče ustvari svet, ima ta najprej podobo brezdanjega vodovja. Malo nelogično se mi zdi, zakaj Bog sveta ni ustvaril lepega ... saj bi moral biti svet, po naši pameti, ustvarjen urejeno, logično in razumljivo ... .Ali ni vse, kar je dobro, urejeno, logično in razumljivo.

Tako je tudi v vsakdanjem življenju. Kaos in nered se pojavljata v duhovniškem in zakonskem življenju, v službi in na dopustu, pri vzgoji najstnikov ali otrok z razvojnimi motnjami in negi starostnikov … Vsako človeško sobivanje – naj si bo krščansko ali ne – je kaotično. Takšna je tudi vsaka bolezen, ki pride nepovabljena. Dan nikoli ne poteka tako, kot smo si zamislili. Stvari nikoli niso takšne, kot bi ‘morale’ biti.
Svet je kaotičen, če nam je to všeč ali ne. Zanj je Kristusov križ nespamet in pohujšanje. Tudi sam sem kaotičen. Že rodil sem se ubog, pomanjkljiv, in tak ostanem vse življenje.

In vendar vsi pričakujemo nekakšen red, neko urejenost. ... Vsi iščemo take in drugačne voditelje, z idejami, ki bi končno vse postavili na pravo mesto.

Če dobro pogledamo, tudi v naravi ne najdemo čiste simetrije. Niti najpopolnejši kristali niso povsem simetrični. Simetrija je zahteva naše volje po sprevračanju resničnosti.
‘Pomanjkljivosti’ lahko popravljamo v nedogled, a nikoli ne bomo dosegli popolnosti.

Tudi Jezus Kristus se je rodil v popolnem neredu. Zanj ni bilo prostora v nobenem gostišču. Judovski kralj ga je hotel ubiti, zato je moral prva leta svojega otroštva preživeti kot begunec v Egiptu. Nič ni bilo “v redu”.

Tudi mi si vse življenje prizadevamo doseči popolnost, a nam vedno še nekaj manjka. Zato smo stalno nezadovoljni in se počutimo pomanjkljive, neurejene, kaotične.
In tega ne sprejemamo.

In naša pot ponovnega začenjanja se začne prav pri sprejemanju kaosa, ko se sprijaznimo s tem, da nismo popolni in ... da je tudi Jezus, ko je vstopil v Očetov načrt, vstopil v večno skrivnost. Ali je za to, da bi človeku prinesel novo, Božje življenje, res moral sprejeti same neuspehe: nerazumevanje in zavračanje svojega ljudstva, preganjanje norega kralja Heroda, zavist povprečnih duhovnikov in enoumje hinavskih pismoukov in farizejev?

Nasvet zoper pretresljivost resničnosti: Stvari sprejmimo takšne, kakršne so.
Sem, kjer pač sem; kar sem naredil, sem naredil; kar se mi je zgodilo, se mi je zgodilo. Začenjam s točke, na kateri se nahajam. In ob tem se moram zavedati, da so moj najhujši sovražnik moja pričakovanja in moje zahteve.
Sprijaznimo se z življenjem takim, kakršno je.
Sprejmimo dejstvo, da nismo že od začetka popolni, urejeni, brez težav in na pravem mestu. Na življenjsko pot se podajamo slabotni, praznih rok, brez zaslug in priznanj. Takšni začenjamo.

Še en preprost nasvet: »Globoko vdihni … in pogoltni, kar te je doletelo.«
Zgodilo se mi je nekaj nepričakovanega. Preživljam težke, morda celo najtežje trenutke doslej. Zato je bolje, da se ne oklepam več svojega prepričanja o tem, kako bi vse moralo biti drugače. Obstaja Nekdo, ki je večji od mene in moje nemoči – obstaja Oče, ki je Stvarnik. Lahko se mu prepustim ali pa vztrajam v svojem malodušju ...

Krščanski nauk govori o stvarjenju iz niča ... torej tudi mi začenjamo iz niča ... ... (se nadaljuje)

izbira, komentira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”. 

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 € - ali izkoristite ugodno priložnost in jo kupite v kompletu z drugo Rosinijevo knjigo Umetnost ozdravitve za 29,00 €

»V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.«

Prva in temeljna ugotovitev je, da je na začetku vsega Nekdo, ki ni jaz. Stvarstvo se ne začne z menoj.
Sam nisem ustvaril ničesar, ampak sem vse prejel od Nekoga že ustvarjeno. Zato pogojev ne morem narekovati jaz. Nisem jaz načrtoval resničnosti in nad njo nimam nadzora. Igra se je začela pred menoj in se ji lahko samo pridružim.
Prvo, s čimer se moram sprijazniti, je, da so stvari takšne, kakršne so, ne pa takšne, kakršne bi bolj ugajale meni. Lahko jim rečemo ‘začetne danosti’.
Resničnosti ne moremo izsiljevati s svojimi teorijami. Edina smiselna pot je, da sprejmemo resničnost, v kateri se nahajamo.

Tu bi navedel že neštetokrat uporabljeno primerjavo: najboljši kuhar ni tisti, ki zna pripraviti okusno jed iz ‘najboljših’ sestavin (ki jih nima), ampak iz tistih, ki jih ima v hladilniku. Umetnost srečnega življenja je v sprejemanju in čim boljšem prilagajanju danim razmeram, ne pa v ideološkem boju proti njim.

Naša težava je v boju med dvema ‘stvarnikoma’: Bogom Očetom in našim razumom. Prvi resničnost ustvarja, drugi pa jo želi nadomestiti s svojo, izmišljeno. Na osnovi lastnih izkušenj bi že lahko vedeli, da je veliko naših napak in trpljenja tudi posledica nesprejemanja dejanske resničnosti; ker z nogami nismo zasidrani v njej. ... (se nadaljuje)

izbira, komentira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je  izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

V času, ko še kako potrebujemo svetlih zgledov, stopa pred nas sv. Leopold Mandić, apostol spovedi in apostol enotnosti. Življenjepis sv. Leopolda Mandića v tretji, prenovljeni izdaji, v prvem delu prinaša štiri temeljna sporočila tega skromnega in ponižnega kapucina. V nadaljevanju nam knjiga, z jasno besedo in fotografijami krajev, kjer je živel in deloval, slika njegovo življenje od rojstva do poti na oltar vesoljne Cerkve. Vzemite v roke knjigo Sv. Leopold Mandić in spoznajte svetnika, ki more navdihniti tudi vas, da po njegovem zgledu oblikujete svoje življenje.

iz vsebine

Molitev k sv. patru Leopoldu

Za duhovno pomoč

Sveti pater Leopold. Bog te je obdaril
s tolikimi zakladi milosti
v korist vernikov,
ki so se zatekali k tebi po duhovno pomoč.
Prosim te, izprosi mi milost ... in tudi, da se
bom pogosto
in vredno spovedoval, vedno
živel v božji milosti ter se tako združen
z Bogom ločil s tega sveta. Po Kristusu,
našem Gospodu.
Amen.

V življenjski stiski

Sveti pater Leopold, za vsakogar, ki je
trpel, si imel zelo sočutno
srce, rad si tolažil
in pomagal. Ozri se name, ki se zatekam
k tebi v svoji težavi ... Prosim te, posreduj
zame pri Bogu, da se me usmili in me usliši.
Ali mi pa vsaj izprosi potrebno moč in tolažbo,
da bom mogel, ob misli na trpečega
Zveličarja in žalostno
Mater božjo, svoj
križ potrpežljivo nositi. Po istem Kristusu,
našem Gospodu. Amen.

Oče naš, Zdrava Marija

 

pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Knjižne izdaje založbe Ognjišče

Slikanica s preprostim besedilom prikaže življenje tega velikega junaka dejavne ljubezni. Ime mu je bilo Jožef, rojen je bil v leta 1840 v flamski vasi Tremelo (Belgija), v družini se je skupaj s številnimi brati in sestrami naučil ‘brati’ iz molitvenika božjega stvarstva in svojega srca. Kazalo je, da bo postal kmet, šel je v francoske šole, toda med pridigo je slišal božji klic. Postal je član reda Presvetega Srca Jezusovega in Marijinega z redovnim imenom Damijan. Namesto obolelega rodnega brata je odpotoval v misijone na Havaje, kjer je bil posvečen v duhovnika. V ‘Kristusovih letih’ je prostovoljno odšel med gobavce na Molokaj, kraj groze in smrti, ki ga je z delom spremenil v znosno bivališče. Po šestnajstih letih dela med njimi je postal njim enak tudi v bolezni. Umrl je leta 1889 star komaj devetinštirideset let. Papež Janez Pavel II. ga je leta 1995 razglasil za blaženega, med svetnike pa ga je prištel papež Benedikt leta 2009. Takoj po razglasitvi očeta Damijana za svetnika je Barack Obama predsednik Združenih držav Amerike, rojen na Havajih, papežu napisal, da se še iz otroštva spominja mnogih zgodb o veliki skrbi očeta Damijana za gobavce. Morda se bodo tudi slovenski mladi bralci spominjali, kaj so v otroških letih slišali o misijonarju med gobavci, zato jim preskrbimo to knjižico ...
Besedilo dopolnjujejo risbe, narejene po dokumentarnih fotografijah iz tistega časa, ki jih bodo otroci lahko pobarvali in tako sami dali ton knjižici.

iz vsebine:

Štiri mesece se ladja ziblje na valovih oceana. Josef izkoristi ta čas tudi za učenje. Pogovarja se s potniki. Nekateri se mu čudijo. V misijon da odhaja? On pa je poln pričakovanj. Oddahe si, ko stopi na trdna tla. Pred njim je mesto Honolulu.

Daleč od svoje domovine je Josef posvečen v duhovnika. Postane oče Damijan. Pošljejo ga na njegovo prvo misijonsko postajo prav tja pod vulkan Kilauea. Z vso vnemo se vrže na delo. Kmalu sezida cerkev, nato še hišo za bivanje. Oznanja evangelij. Uči se jezika domorodcev. Kmalu odide na drugo misijonsko postajo. Tudi tam je tako zelo osamljen. Včasih piše bratu Pamfilu. Ah, sam je; sredi vseh ljudi tako sam!

 

priporavlja in izbira Marko Čuk

Kategorija: Knjižne izdaje založbe Ognjišče

Življenjepisni roman o p. Damijanu de Veustru (1840-1889), apostolu gobavcev, pregnanih na otok Molokaj v Havajskem otočju, je eden najboljših življenjepisnih romanov nemškega pisatelja Wilhelma Hünermanna. S svetlimi barvami naslika življenjsko pot tega junaka krščanske ljubezni do bližnjega. Po šestnajstih letih dela med gobavci, ko je postal njim enak tudi v bolezni, je leta 1889 umrl, star komaj devetinštirideset let. Papež Janez Pavel II. ga je razglasil za blaženega leta 1995, čast svetništva pa je sv. Damijan z Molokaja dosegel 11. oktobra leta 2009.

Kaj? Mož s cvetočim obrazom, krepke postave, hoče ostati pri njih? Ta beli mož, zdrav pri živih mrličih? Prostovoljno, neprisiljeno prihaja! Prihaja iz ljubezni! Ne, Molokaj ne bo več pekel! Kajti človek je radovoljno prišel k izobčencem. Prišel je iz ljubezni! To je čutil vsak. Pst! Pater bi rad govoril.
»Otroci moji!« je počasi začel pater. »Prihajam k vam, da bom z vami delil usodo. Moje življenje je vaše. Vaš kruh, moj kruh! Vaš sem z dušo in srcem! Vaš v življenju in v smrti! In če je božja volja, da postanem kakor eden izmed vas, ako mi hoče nebeški Oče vaš križ naložiti na rame, otroci moji, potem sem pripravljen, da postanem vam enak, gobavec med gobavci na Molokaju.« - »Aloha, makua Kamijano!« so kričali gobavci, kristjani in pogani, celo oni, ki so mu še pred malo minutami stali nasproti s stisnjenimi pestmi. Tako so klicali gobavci iz Galileje, ko so srečali Gospoda ...

Nemški pisatelj Wilhelm Hünermann, ki ga poznamo kot mojstra številnih življenjepisnih romanov o svetnikih, nam v tej knjigi, ki spada med njegova najboljša dela, na izredno privlačen način naslika podobo blaženega p. Damijana de Veustra (1840-1889), apostola gobavcev. Ta flamski redovnik je deloval kot misijonar na Havajskih otokih. Zadnjih šestnajst let svojega življenja je posvetil službi gobavcem na Molokaju, otoku smrti. V vsakdanjem stiku s temi ljudmi, ki so gnili in razpadali pri živem telesu, je tudi sam postal gobav. S tem dejstvom je računal, ko je stopil na otok, vendar je bila Kristusova ljubezen, ki ga je gnala k tem "najmanjšim" med božjimi otroci, močnejša od strahu pred to strašno boleznijo.
Njegova življenjska pot se je pričela 3. januarja 1840 v vasi Tremelov na Flamskem, v severozahodnem delu Belgije. Ob strogem in modrem očetu ter pobožni materi si je mladi Jožef, kakor so pri krstu poimenovali kasnejšega misijonarja, skupaj s številnimi brati in sestrami brusil značaj. Predvsem pa se je doma ob zgledu svojih staršev naučil "brati" iz molitvenika božjega stvarstva in iz svojega srca. Vse je kazalo, da bo postal kmet, očetov naslednik, kajti zemljo je ljubil s slehernim vlaknom svoje biti. Oče ga je poslal v francoske šole, da bi se usposobil za umno kmetovanje, a prav tam je med neko misijonsko pridigo zaslišal v sebi Gospodov klic, naj ne misli na očetove njive, temveč naj pride na njegovo. Temu klicu se ni mogel upreti. Postal je član reda Presvetega Srca Jezusovega in Marijinega z redovnim imenom Damijan. Namesto obolelega brata Pamfilija, svojega rodnega brata, je leta 1863 odpotoval v misijone na Havajske otoke. Tam je bil kmalu po prihodu posvečen v duhovnika. Ta krepki flamski mož je brž z navdušenjem nastavil plug in globoko zaoral v srca otočanov, ki so ga vzljubili. Leta 1873, ko je bil v "Kristusovih letih" - dopolnil jih je triintrideset - je prostovoljno odšel med gobavce na Molokaj, otok smrti. Ta kraj groze je s svojo silno ljubeznijo, ki ga je gnala k delu, kmalu spremenil v znosno, celo prijetno bivališče za tiste, ki so se jih vsi zdravi izogibali. Po šestnajstih letih dela med gobavci, ko je postal njim enak tudi v bolezni, je 15. aprila 1889 umrl, star komaj devetinštirideset let. K zadnjemu počitku so ga položili najprej na Molokaju, leta 1936 pa so ga prepeljali v domovino. Vsa Belgija je bila na nogah, ko je sprejemala svojega velikega sina - flamskega kmečkega fanta, ki je hotel postati junak in je to tudi postal, vendar drugače, kakor je kot otrok sanjal. Njegovo telo počiva v kripti cerkve sv. Jožefa v Leuvenu. Na plošči iz črnega marmorja je napis v flamščini: "Moja največja sreča je, da morem služiti Gospodu v njegovih ubogih in bolnih bratih, ki so jih drugi ljudje zavrgli."
Že dve leti po njegovi "vrnitvi" v domovino so začeli postopek za njegovo beatifikacijo. Po uspešno zaključenem postopku je papež Janez Pavel II. tega junaka ljubezni do bližnjega razglasil za blaženega 4. junija 1995, na binkoštni praznik, v Bruslju, glavnem mestu Belgije, ob drugem obisku te dežele. "Cerkev danes po mojih besedah priznava in potrjuje, da je oče Damijan vzornik na poti k svetosti," je dejal. "Z veseljem premišljuje, kaj more Bog uresničiti po človeški krhkosti, kajti On je tisti, ki nam daje svetost." (sč)

iz knjige:
(...) Gobavi duhovnik na videz sploh ni poslušal. Končno pa se je vzravnal, žalostno pogledal prijatelja in rekel: »Pojdi, prijatelj, ne moreš mi pomagati!« Valonec je brez besede stal pred svojim nesrečnim prijateljem. Ne, ni ga mogel pustiti samega. Poiskati mora novo mesto iz svetega pisma, ki naj govori ter ranjeni duši o božjem usmiljenju. A ko je hlastno prelistaval, je padla iz svete knjige podobica. Conrady jo je pobral, jo pogledal in jo podal patru:
»Na, prijatelj, vzemi! Pozdrav od doma!«
Pater Damijan je obotavljaje se segel po že na pol orumeneli sliki. Nato pa je z razprtimi očmi gledal na malo svetinjo. Roke so se mu začele tresti.
»Mati božja iz Scherpenheuvela!« se je razveselil.
»Tolažnica žalostnih!« je potrdil Conrady.
»Naša ljuba Gospa iz Flamske prihaja k meni!« Damijan de Veuster je nepremično gledal sliko Matere božje v kraljevskem oblačilu. V levici je držala božje Dete in v desnici žezlo vseh milosti. Iz obličja pa ji je sijala materinska dobrota.
»Domovina je prišla k meni!« je šepetal Damijan. »Tolažnica žalostnih! To je domovina!«
»Ave Maria ...« je molil Conrady naprej in Flamec je z drhtečimi ustnicami odgovarjal. Solze so mu zalile oči. Razdvojeno srce je začutilo božajočo materino dlan.
»Hvala ti, prijatelj! Tisočkrat se ti zahvalim!« je jecljal Damijan. »A zdaj te prosim, pusti me samega!«
»Da, Jožef, zdaj grem. Pustil te bom pri Tolažnici žalostnih.«
Zgodil se je čudež! Vsa bojazen, vsa žalost se je umaknila iz duše pred sliko nebeške Gospe. Tolika sreča in tolažba je napolnila duhovnikovo srce, da bi najraje zakričal od veselja:
»Hvala ti, Mati, hvala. hvala! Dala si mi mir, ki ga človek potrebuje ob smrti!«
V cerkvi pred zlato monštranco pa je klečal Lambert Conrady in tudi njegovo srce je prekipevalo v hvaležnosti. Skozi na stežaj odprta okna je slišal patra Damijana, ki je pel s hripavim glasom: »Nunc dimittis!« ...
»Zdaj, o Gospod, odpuščaš svojega služabnika v miru, zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje!«
»In jaz, bedak, da se nisem prej spomnil na Mater božjo iz Scherpenheuvela!« je mrmral Valonec.
Popoldne je prišel pater Vendelin Moellers iz Kalaupape, da bi bolnika spovedal. Našel ga je žarečega od veselja. Na smrt se je pripravljal kakor na praznik.
»Poglejte moje roke, pater!« je rekel. »Vse rane se celijo. Naznanjajo smrt. Bog me kliče, da bom veliko noč praznoval v nebesih! Bog bodi za to slavljen!« (...)

 pripravlja in izbira Marko Čuk

Kategorija: Knjižne izdaje založbe Ognjišče

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Stojijo tam
in zbegano gledajo v nebo.
Tako radi bi ga zadržali.
Toda ni se dal ujeti.
Njihova učna doba je končana.
Zdaj se morajo izkazati
v zvesti hoji za njim.

Kako pogosto stojim
in zbegano gledam v nebo.
Kako pogosto iščem tam
odgovore na vsa moja vprašanja.
Se mi bo morda prikazal angel
in mi dal prava navodila?
Toda že vnaprej vem,
kaj bi tak angel rekel:
»Kaj gledaš v nebo?
Tvoje naloge so tu na zemlji.
Poklican si k hoji za Njim.
Tvoja učna doba je končana.
Zdaj zvesto pričuj Zanj.
On računa nate!«

G. Baltes, Pogled v nebo, v: Ognjišče 5 (2023), 80.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

 

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj