Mesto je nenadoma zajela čudna epidemija. Začela se je kot prehlad: okuženi so začeli kihati, potem jim je koža malo posivela, dokler ni bolezen udarila z vso močjo. Oboleli so najprej postali pohlepni, potem predrzni, celo tatinski in drug do drugega strašno nezaupljivi. Misel na denar je prevladala nad vsemi drugimi mislimi.
»V življenju je pomemben samo denar. Z denarjem lahko dosežeš vse,« so trdili.
Z mislijo na denar je prišel tudi strah. Prodajalci blagajn in varnostnih ključavnic niso mogli ustreči naročilom.
V družinah so starši kradli denar iz hranilnikov svojih otrok. Otroci pa so samo še spraševali: »Koliko mi boš plačal?« Ne samo zato, da so pomili posodo, ampak tudi za to, da so se šli v park igrat.
Lekarnar je poskušal bolnikom razdeliti knjige o velikodušnosti in dobroti. Toda bolniki so knjige hiteli prodajat. Neke sobote popoldne je nastal velik pretep na glavni ulici zaradi enega samega kovanca.
Življenje v mestu je postalo neznosno. Skoraj vsi so hodili okrog oboroženi, bogatejši so najeli telesne stražarje. Bolnikom se je videlo, da so nesrečni. Predvsem pa so delali nesrečne tiste, ki so z njimi živeli. Slišal si lahko samo besede: denar, menjava, obresti ... Župan in občinski svetniki so sklenili, da se gredo posvetovat k Barnabu, ki je bil samotar pa tudi malo čarovnika. Prosili ga bodo za zdravilo ali vsaj za nasvet.
Puščavnik z dolgo belo brado jim je pozorno prisluhnil. Bolezen je poznal, prav tako virus, ki jo povzroča. »To je strašen virus. Kdor se okuži, postane vedno bolj neobčutljiv, njegovo srce okameni, njegovi možgani pa se spremenijo v računalnik. Virus je mogoče za nekaj časa zatreti, če opravljamo dobra dela in smo velikodušni, a za stalno ozdravljenje obstaja samo eno zdravilo: voda s Pojoče gore. Najti morate močnega in pogumnega mladeniča, popolnoma duhovnega, ki bo to nalogo opravil samo iz ljubezni do ljudi. Voda velikodušnosti deluje samo, če jo res želimo, pričakujemo in sprejmemo. To je razumljivo, mar ne? Tudi če boste našli primernega mladeniča, ki se bo lotil te naloge – in ta ne bo tako lahka – bo zdravilo učinkovito samo, če ga bo kdo pričakoval.«
»Vsi ga bomo pričakovali!« so v en glas zagotavljali župan in svetniki.
Naslednji dan so po vseh zidovih v mestu viseli plakati: »Iščemo pogumnega mladeniča za junaško dejanje.«
Dva tisoč mladeničev se je odzvalo na razpis. Ko so zvedeli, da za to ne bodo dobili nikakršnega plačila, pa so odstopili vsi, razen enega. To je bil velik, prijeten fant, predvsem pa zaskrbljen zaradi nenavadne bolezni, ki je razsajala v mestu. Ime mu je bilo Jože.
Župan in svetniki so mu razložili, kakšna je njegova naloga, čeprav niso imeli pojma, kje naj bi bila Pojoča gora. Jože jim je mirno dejal: »Poiskal jo bom!«
»Čakali te bomo,« so obljubili ljudje. »Na okna bomo vsak večer postavili luč. Tako boš vedel, da te čakamo.«
Jože se je odpravil na pot. Tri dni je odločno korakal proti goram daleč na obzorju. “Ko pridem do njih, bom samo še poiskal Pojočo goro,” si je mislil. A se je motil. Po desetih dneh hoje se je zdelo, da so gore še bolj daleč. Vendar Jože ni odnehal. Mislil je na meščane, ki ga gotovo čakajo. Minilo je še deset dni in potem še deset mesecev.
V mestu so prve noči res na številnih oknih bile prižgane luči. Bila je prava paša za oči. Prižgane luči so bile zares znamenje upanja: pričakovali so vodo velikodušnosti, ki naj bi jo prinesel Jože. Bolj ko je mineval čas, manj luči je gorelo. Nekateri so na luči preprosto pozabili, drugi pa so zaradi svoje bolezni varčevali. Večina meščanov pa je po kakšnem mesecu menila, da Jožetu ni uspelo in ga ne bo več nazaj.
Toda po enem letu je Jože prišel do gora. Te so od začetnih nizkih vzpetin postajale vse višje, bolj strme in težko prehodne. Fant je pozorno prisluškoval, da bi zaslišal Pojočo goro. Toda kakšna je piskala, ko je zavel veter, druga je bobnela, ker so po njenem pobočju tekle vode, pela pa ni nobena.
V majhni koči pod gorami je srečal starega pastirja in ga vprašal za Pojočo goro. Pastir mu je ponudil skodelico svežega mleka in dejal: »Pojoča gora? Seveda vem, kje je. Ne da mi spati, ko v tistih krajih pasem ovce. Strma je kot steber in ob njej je velikan Pihač«
»Kdo je to?«
»To je velikan, ki se zabava, da odpihne dol tiste, ki se skušajo povzpeti na goro.«
Toda Jože je bil trdno odločen, da se povzpne nanjo. Stari pastir ga je pospremil do vznožja in mu zaželel srečo.
Gora je res pela z mogočnim glasom, a nekoliko razglašeno. Mladenič se je začel vzpenjati. Stene so bile strme in ostre, da je kmalu imel krvave roke. Bil je že skoraj na sredi stene, ko je zapihal močan veter in plezalec je padel precej metrov nižje.
Ko je padel, je slišal smeh velikana Pihača, ki se je naslajal nad mladeničevim padcem. Toda tudi to hrabremu Jožetu ni vzelo poguma. Napolnil si je žepe s kamni. Naložil si jih je tudi pod srajco in se začel znova vzpenjati. Sedaj je bil težji in vsak centimeter je terjal večji napor. Velikan je zopet zapihal, a tokrat mu plezalca ni uspelo niti premakniti. Zato je kmalu odnehal z neslano šalo.
Ko je Jože stopil na vrh, je tam zagledal izvir kristalno čiste vode velikodušnosti. Gora je štiriglasno pela Händlovo Alelujo. Vračal se je veliko hitreje. Izpolnil je nalogo in njegovo srce je bilo zadovoljno, saj bodo meščani spet srečni, kot so bili nekoč. Na hrbtu je nosil sodček z dragoceno vodo. Tudi če je ne bo dovolj za vse, sedaj ve pot do nje.
Do hriba, od koder se je videlo njegovo mesto, je prispel prav v noči, ko niso sijale ne zvezde ne luna. Zadnjih nekaj metrov do razgledišča je pritekel, a pogled ga je razžalostil in razočaral. Mesto je bilo zavito v trdo temo. Na nobenem oknu ni bilo luči. Nihče ga ni pričakoval: »Vse je bilo zaman. Ves moj trud! Nihče me ne pričakuje. Voda ne bo imela učinka!« Najraje bi zlil vso vodo, za katero se je toliko namučil. Sedaj pa ga je nekaj zaustavilo. Tam zgoraj je luč! Drobna trepetajoča lučka se je bojevala s temo med mestnimi zidovi.
»Nekdo me pričakuje!« se je od sreče zasmejal Jože in stekel proti svetlobi. Prepoznal je hišo in okno. V globini srca pravzaprav ni nikoli podvomil. Močno je potrkal in zaklical ime svoje zaročenke: »Rožamarija!«
Zaročenca sta se objela in dekle je zašepetalo: »Jaz sem te vedno čakala.«
⨳ ⨳ ⨳
Voda velikodušnosti, ki more ozdraviti mesto sebičnosti, učinkuje, samo če jo pričakujemo. Kdor ničesar ne pričakuje, običajno tudi ničesar ne dobi. Prav naša pričakovanja nam pomagajo živeti in nam dajejo moč za upanje in usmerjajo naše življenje. Zato ni vseeno, koga pričakujem.
Samo zaročenka je do konca čakala na Jožeta, ker ga je ljubila. Imeti moramo koga radi, da ga res pričakujemo.
Kaj danes ljudje pričakujemo? Ali še pričakujemo Božje odrešenje? Kaj pričakujemo v teh adventnih dneh? Počitnice, darila, praznovanje ...?
So v našem mestu, v naši župniji ljudje, ki pričakujejo Kristusa in njegovo sporočilo?
Če pričakujemo pomembnega človeka ali osebo, ki jo ljubimo, potem se pripravljamo na njegov prihod. Koliko pa se pripravljamo na Kristusov prihod?

zgodba Pričakovati je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 11. ... objavljena pa je tudi v knjigi  Zgodbe za advent in božič, str. 28. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja MČ

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Dobrotljivi nebeški Oče,
v tem svetem adventnem času
obhajamo spomin tistih časov,
v katerih so ljudje
s prisrčnimi željami
pričakovali
obljubljenega Odrešenika.

Očisti v tem svetem
adventnem času naša srca
in razsvetli zmoto našega duha
z milostjo svojega obiskanja,
da pripravimo tvojemu
edinorojenemu Sinu
pot v svoje srce
in ostanemo vedno
z njim združeni.
Amen.

BARAGA, Friderik bs.(Molitev). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 12, str. 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

 izbira in pripravlja: Marko Čuk

Nekdaj smo se 10. decembra spominjali sv. Judite, svetopisemske junakinje, ki je z vojno zvijačo in drzno odločitvijo rešila svoje ljudstvo v veliki nevarnosti ... O tem govori svetopisemska Juditina knjiga, ki pa ne more biti zgodovinsko zanesljivo poročilo, čeprav slavi moč zaupanja v Boga in v Božjo ljubezen do izvoljenega ljudstva. Judite po prenovi koledarja ni več v našem LS niti v Rimskem martirologiju, čeprav se na koledarjih še pojavlja in tudi pri nas je kar razširjeno (626 oseb). Judita je svetopisemsko ime (iz hebr.: ‘judovska, iz Judeje’, tj. ‘Judinja’). Pri nas znane oblike so še Judit (15), Dita (31), Ditka (28), Juta (37). Dekleta in žene s temi imeni lahko godujejo 12. 5. (sv. Juta) ali na god sv. Ivete (13. 1.)

IME in GOD:
Judita je svetopisemsko ime in izhaja iz hebrejskega imena Jehudít v pomenu 'judovska, iz Judeje', tj. 'Judinja'. V vulgati je oblika Iudith, v grščini Júdith. Moška oblika imena Judita je Juda, tj. Jud, hebrejsko Jehúd, ki ga razlagajo iz pridevnika jehudí 'judovski'. Različica Dita je nastala po opustitvi prvega zloga Ju-dita, Ditka pa je tvorjenka na ‑ka iz imena Dita. Ime Juta, nemško Jutta, Jutti, je lahko nastalo tudi po naslonitvi na germansko plemensko ime Juti. Pogosta angleška različica Judy se je posplošila in pomeni 'ženska oseba v lutkovnem gledališču' in pogovorno 'ženska; dekle' (gl. tudi izraz marionéta, ki je nastal po francoski manjšalnici imena Marion – Marionette). (dr. Janez Keber)

S. Čuk, Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - M. Čuk. Koper: Ognjišče, 2018, 330.

 več o sv. Juditi:

"V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova..." Tako se začenja evangeljski odlomek 29. navadne nedelje (letos 21. oktobra). Glavni osebi prilike, s katero Jezus svoje poslušalce (in tudi nas) spodbuja, da morajo vedno moliti in se ne naveličati, sta uboga vdova in brezvesten sodnik. Podoben par najdemo tudi v svetopisemski knjigi, ki nosi ime po glavni "junakinji", pobožni vdovi Juditi (ime je simbolično, pomeni "Judinja" in pooseblja žlahtno bistvo najčistejšega judovstva); njej nasproti stoji Holofern, debel in pohoten vrhovni poveljnik vojske babilonskega kralja Nabukadnezarja, ki oblega mesto Betulijo, kar naj bi bilo "prikrito" ime za Jeruzalem, saj pomeni "Hiša Božja". Svetopisemski avtor ni imel namena pisati zgodovinsko točnega sporočila, čeprav je neko zgodovinsko ozadje obstajalo, hotel je napisati poučno in vzgojno knjigo, versko spodbudno branje.

Pozornost posvetimo Juditi, ki je za Izraelce postala "mati domovine", ker je s svojo krhko žensko močjo, ki jo je podpirala neomajna vera v Boga, premagala silovitega sovražnika. Trdnjava Betulija je bila oblegana, vodnjaki in kapnice so usahnili, mesto bo vzdržalo le še pet dni. Ljudje so bili obupani. Ko je bogata in lepa vdova Judita slišala, da se misli mesto predati sovražnikom, je obljubila svojo pomoč. Najprej se je v iskreni molitvi obrnila k Bogu, potem pa se je po njegovem navdihu odpravila v sovražni tabor, kjer je s svojo lepoto "oslepila" sovražnega vojskovodja Holoferna. "Vendar tudi sredi sovražnega tabora Judita ne pozabi Boga," beremo v uvodu v Juditino knjigo v Slovenskem standardnem prevodu (Ljubljana 1996). "Dan za dnem se posti, noč za nočjo se odpravlja k molitvi in očiščevalnim obredom. Končno nastopi njen trenutek, ko po neki gostiji pijanemu in spečemu Holofernu z njegovim lastnim mečem odseka glavo. Po opravljenem junaškem dejanju se s Holofernovo glavo srečno vrne v Betulijo. Ob novici o uboju svojega poglavarja se sovražna vojska spusti v beg. Zmagoviti Izraelci zasledujejo svoje sovražnike daleč prek meja svoje domovine, Judito pa proslavljajo kot svojo rešiteljico."

Slovenski življenjepisec te svetopisemske junakinje pravi: "Če pozorno beremo zgodbo, vidimo, da vsa svetloba v njej pada na eno osebo -na junaško Judito, ki ni dala knjigi samo ime, marveč ji je bila tudi povod, da je bila napisana. Če prezremo njeno zvijačnost, ki jo je uporabila za to, da je rešila svoje ljudi v največji stiski, to bogato in lepo vdovo označujejo bogaboječnost, zaupanje v božjo pomoč, pogum in hrabrost, zvestoba do pokojnega moža in naposled tudi njena velikodušnost, s katero je svoj bojni plen darovala Gospodu kot zaobljubljeno daritev."

Te lastnosti, zlasti pa njena čistost in njena duševna moč, so bile povod, da so Judito navajali kot predpodobo Jezusove matere Marije: Juditin hvalospev Gospodu za zmago na Holofernom so uporabljali v marijanskih molitvah, kjer Juditino zmago primerjajo z Marijino zmago nad kačo, ki ji je glavo strla.

S. Čuk, Svetopisemski lik, v: Ognjišče 10 (2007),16. in v knjigi ČUK, Silvester. Svetopisemski liki. Koper: Ognjišče, 2014, str. 50.

V nekem samostanu ni bilo vse tako kot bi moralo biti. Redovniki so bili naveličani, ni bilo ognja in navdušenja, svojih dolžnosti niso opravljali vestno, njihove molitve so bile površne. Mladi niso več vstopali v samostan.
Nedaleč od samostana je živel puščavnik. Veliko je molil in ljudje so govorili o njem, da je svetnik. Opat samostana se je nekega dne odpravil k njemu, da bi se z njim pogovoril. Sveti mož je bil opatovega obiska vesel in ga je prisrčno sprejel. Predstojnik je puščavniku potožil o težavah v samostanu. Ob koncu pogovora je puščavnik opatu dejal: »Reci bratom v samostanu, da med vami živi Mesija, Odrešenik!« Opatu je bil silno presenečen. Hvaležen se je poslovil od puščavnika in odhitel domov.
Takoj je sklical brate in jim povedal novico. Tudi bratom je vzelo sapo. Od tega dne se je v samostanu življenje spremenilo. Ko so se bratje srečevali, so si mislili: kaj pa če je on Mesija, Odrešenik. Drug do drugega so bili prijazni, trudili so se, da bi premagali svojo slabo voljo in bili do sobratov ljubeznivi - saj je vendar nekdo od njih Odrešenik.
Kmalu se je glas o nenavadni spremembi v samostanu razširil in ljudje so začeli prihajati k njim. Številni so se odločili za življenje v taki skupnosti. V samostan se je vrnilo življenje in med brati je zavladalo veselje.
⨳ ⨳ ⨳
»Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov,« nas opominja Jezus. Bodimo pripravljeni, kajti ko ga ne pričakujemo in ko najmanj mislimo, bo prišel Sin človekov in nas bo obiskal.
Tudi nam se Bog približuje v vsakdanjih dogodkih, v vsakdanjem delu in obveznostih, v enoličnih opravilih in dolžnostih, v redni molitvi in v ljubezni do sozakonca ali do otrok, do bratov in sester. V vseh in v vsem tem prihaja Kristus neopazno k nam. (Zgodbe za srečo v družini, 83)

zgodba Med vami je Kristus je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 13-14. ... in v knjigi Zgodbe za srečo v družini, str. 83.

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Neki slep mož je z menoj stal sredi množice potnikov v letališki stavbi. »Počakaj me tu,« sem mu dejal. Želel sem mu prihraniti neprijetno prerivanje po ogromni stavbi, zato sem ga pustil v varnem kotičku. Sam sem odšel potrdit vozovnico, oddat pošto ter preverit prihode in odhode letal.
Vračal sem se k njemu in ga iz razdalje opazoval. Mirno je stal tam. Ljudje so hodili okrog njega. Neki otrok je strmel vanj. Nosač je okoli njega znosil prtljago. Fant, ki je prodajal časopise, se je čudil, zakaj časopisov niti ne pogleda. Slepi mož je samo stal.
Odmev korakov, različni ropot in neznani glasovi, ki so jih povzročali ljudje s svojim prihajanjem in odhajanjem, mu niso nič pomenili. On je stal tam in čakal, da se vrnem.
Čakal je potrpežljivo, v prepričanju, da se bom vrnil. Na njegovem obrazu ni bilo niti sence dvoma. Na njem si lahko opazil le pričakovanje: Vrnil se bo, me prijel pod pazduho in me peljal naprej.
Ta pogled slepega moža z zaprtimi očmi, ki je stal sredi vrveža, me je spomnil, kakšno bi moralo biti kristjanovo pričakovanje v adventu: polno vere in zaupanja v Gospoda, ki gotovo pride!

zgodba Pričakovati je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 26. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Misli upanja za adventni in božični čas. Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

Misli iz knjige Moj resnični božič nas opogumljajo tudi na ADVENTNEM KOLEDARJU, ki ga lahko spremljate in delite tudi na FB in IG strani Ognjišča @ognjisce

iz vsebine: Božič - to je prestopanje meje. Bog postane človek. In od tistega dne ni več meje med nebesi in zemljo. Delček nebes se je naselil na zemljo. In ta delček nebes je živel z nami - ko pa se je vrnil k Očetu, nam je pustil nebesa odprta. Od takrat je meja odprta. In od takrat vemo: ne konča se s tem, kar je tukaj na zemlji - ampak se nadaljuje, morda se na novo začenja. Smrt je le navidezna meja. Grob je prazen. Kaj iščete živega med mrtvimi?
Božič je prav ta obljuba. Meje so odprte, zidovi so padli, prehodi niso zaprti. Smrt ni konec, je le prestopanje te meje. Za mejo pa se dežela ne konča - samo drugam prideš. Mogoče govorijo tam drug jezik, imajo druge navade - toda meja je vedno samo prehod, nikoli konec.
Jasli in križ - to sta dva mejna prehoda. Bog postane človek - in se vrne v nebo. In od takrat so nam nebesa odprta - če le hočemo ... In to je sporočilo teh dni: ko prestopimo mejo našega življenja, nam ne grozi smrt, ampak nam
zacveti življenje. Ker nam je Bog prišel že zdavnaj naproti, nam odprl mejo, tebe in mene pa vabi v življenje.

Mislim, da se bo v našo dušo vrnil mir prav takrat, ko se bomo osvobodili misli, da moramo nekaj dati, česar sploh nimamo. In šele takrat bomo ta mir lahko delili tudi z drugimi. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da v sebi zbiramo živo vodo, da priznamo to žejo in se pustimo obdariti. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da se osvobodimo nekih pričakovanj - pa naj bodo to naša ali tuja.
Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da prosimo zase Boga prav za to, o čemer poje toliko adventnih pesmi: »Rosite, nebesa, od zgoraj / ... / Gospod naj se spomni ... « Tudi zase smemo prositi - ...
Bog ne zahteva od nas česar ne znamo česar nimamo in kar nismo; želi da to, kar nam je dal, kar nam je podaril v preobilju, podarjamo drugim, da dajemo od tega, kar znamo, kar imamo, kar smo ...

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

O Brezmadežna, mnogi ne poznajo niti tvojega imena.
Drugi tičijo v močvirju nemoralnosti
in si ne upajo povzdigniti oči k tebi.
Spet drugi menijo, da te za dosego
svojih življenjskih ciljev ne potrebujejo.
Obstajajo tudi mnogi, katerim satan,
ki te sam noče priznati za Kraljico
in je zato iz angela postal satan,
prepoveduje poklekniti pred teboj.
Mnogi te ljubijo, toda le malo je takih,
ki so pripravljeni za tvojo ljubezen
vse pretrpeti in sprejeti vsako delo,
vsako trpljenje, celo žrtvovati življenje.
Kdaj, o Gospodarica,
boš zavladala v vseh srcih?
Kdaj te bodo vsi prebivalci Zemlje
priznali za svojo Mater in Očeta v nebesih
za svojega Očeta,
da se bodo potem čutili
kot bratje med seboj?

sv. Maksimilijan Kolbe, v: Ognjišče 8 (2010), 2

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja: Marko Čuk

»Kaj je treba še narediti?« je vprašala tajnica. Zelo zaposleni direktor je pogledal na uro in v beležnico.
»Moral bi biti že zunaj. Takoj moram prenehati delo.«
Tajnica se je nasmehnila: »Da ne pozabite, tu je še pismo vašega sina, kakšno darilo si želi za Miklavža. Ne pozabite, da je Miklavž že čez tri dni.«
»Hvala Bogu, da ste se vsaj vi spomnili,« je zavzdihnil prezaposleni direktor. »Bojim se, da je moj sin malo jezen name. Morda ima tudi razlog za to. Tako malo časa imam za svojo družino. Ko se zvečer vrnem domov, je otrok že v postelji. Saj skoraj nikoli ne govoriva. Vsaj za Miklavža bi ga rad razveselil z lepim darilom. A kaj, ko nimam časa … Naredimo tako: vi boste šli kupit darilo. Ne glejte, koliko stane. Preberite pismo in mu kupite, kar si želi.«
Tajnica je odprla pismo in smeje se dejala šefu: »Vedno izpolnim vaša naročila, toda tokrat ne morem.«
»Zakaj pa ne? Mar danes osemletnemu otroku ni mogoče priskrbeti, kar želi? Dajte, pokažite mi pismo!«
Brez besed je tajnica pomolila direktorju sinovo pismo. Sin mu je napisal:
Dragi očka!
Za Miklavževo darilo si želim, da mi v prihodnjem letu vsak dan pokloniš pol ure časa. Nič drugega.
Tvoj sin.

zgodba Darilo za sina je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 37. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk