iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

O Mati čudovita,
daruj me svojemu
ljubljenemu Sinu
kot njegovo večno lastnino!
Po tebi me je Jezus odrešil,
po tebi naj me zdaj sprejme.
0 Mati usmiljenja,
podeli mi milost, da dosežem
od Boga resnično modrost!
Sprejmi me, prosim,
med število tistih, ki jih ti
ljubiš, učiš in vodiš,
hraniš in braniš kakor otroke,
ki so popolnoma tvoji.
0 zvesta Devica, daj,
da bom v vseh rečeh popoln
učenec, posnemovalec in služabnik
učlovečene božje Modrosti,
tvojega Sina Jezusa Kristusa.
Daj me njemu
tako popolnoma v last,
da po tvoji priprošnji
in po tvojem zgledu dosežem
na zemlji polnost Kristusove
starosti in v nebesih
polnost njegove slave.
Amen.

Ludvik Montfortski, Molitev, v: Ognjišče 8 (2011), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

»Smrt se zasluži z življenjem,« je zapisano v uvodu življenjepisa patra Maksimilijana Kolbeja izpod peresa poljske pisateljice Marije Winowske, ki je v slovenskem prevodu izšel pod naslovom Moč ljubezni (Žepna knjižnica Ognjišča 2, Koper 1967). Življenjepis nam predstavlja izrednega človeka, kristjana, redovnika, duhovnika, domiselnega misijonarja in organizatorja sodobnega apostolata.
Minilo je že skoraj osemdeset let od tistega velikega dne (14. avgusta 1941), ko je v peklu človeške zlobe in sovraštva, v koncentracijskem taborišču Oswiecim (Auschwitz), v popolni predanosti Bogu, katerega je ljubil v svojem bratu - kot naroča Kristus - umrl Maksimilijan Kolbe. Njegovo življenje se ni moglo končati drugače. Ta sedeminštiridesetletni mož, ki je na zgleden način uresničeval ideal sv. Frančiška Asiškega, katerega duhovni sin je bil kot član minoritskega reda, je umrl kot duhovnik.

Ko ga je »krvavi Fritsch«, popolnoma razorožen ob tem, ko je videl, da se je prostovoljno javil, da gre v »bunker lakote« namesto družinskega očeta, ves zmeden vprašal: »Kdo si?«, je  Maksimilijan Kolbe preprosto odgovoril: »Katoliški duhovnik.« Kot duhovnik je spremljal skupino devetih soobsojencev. Ni se izpostavil samo zato, da reši desetega; želel je biti v pomoč devetim in jih spremljati v zadnji uri. Od trenutka, ko so se za obsojenimi na strašno počasno umiranje zaprla vrata, pa se je čutil odgovornega ne samo za to deveterico, ampak tudi za vse druge, ki so v grozi in obupu počasi od lakote umirali. Njihovi kriki in nečloveško rjovenje je vsakemu, ki je šel mimo »bunkerja lakote«, pognalo strah v kosti. Dejstvo je, da se od trenutka, ko je bil med temi nesrečniki oče Maksimilijan Kolbe, ti niso več čutili same, zapuščene in brez pomoči. »Krike obupa je zamenjala molitev, pričakovana smrt je pomenila odrešenje in upanje, tako da so celo poskušali zapeti,« je dejal nekoč tedanji krakovski nadškof kardinal Karol Wojtyla. Ko je kot papež Janez Pavel II. 7. junija 1979 obiskal Oswiecim, je svojo homilijo med mašo, pri kateri je sodelovalo okoli milijon ljudi, začel takole: »To je zmaga, ki premaga svet: naša vera. Te besede iz pisma svetega Janeza mi prihajajo na misel in silijo v srce, ko stojim na tem kraju, kjer je dosegel človek posebno zmago z vero. Z vero, ki rodi ljubezen do Boga in bližnjih: edino ljubezen, 'največjo' ljubezen - tako, ki je pripravljena, da 'da svoje življenje za svoje prijatelje'. Torej zmaga po ljubezni, ki oživlja vero do skrajnega pričevanja. To zmago po veri in milosti je izbojeval na tem kraju človek, ki mu je bilo ime Maksimilijan Marija, s priimkom Kolbe, 'po poklicu' (kakor je bilo o njem napisano v taboriščnih registrih) katoliški duhovnik, sin svetega Frančiška, sin preprostih, delavnih, bogaboječih staršev, tekstilnih delavcev iz okolice Lodza, po milosti božji in sklepu Cerkve razglašen za blaženega. To zmago po veri in ljubezni je izbojeval ta človek na tem kraju, ki je bil postavljen, naj bi zanikal vero - vero v Boga in vero v človeka, z namenom, da do kraja poteptajo ne samo ljubezen, marveč tudi vse znake človeškega dostojanstva, človečnosti, ki je bil osnovan na sovraštvu in zaničevanju človeka v imenu blazne ideologije, ki je bil osnovan na krutosti. Kraj, kamor še vedno vodijo vrata s posmehljivim napisom: 'Arbeit macht frei' (Delo osvobaja). Toda ta resničnost je bila v popolnem nasprotju z vsebino tega napisa. Na tem kraju strahovitega mučenja, zaradi katerega je umrlo štiri milijone ljudi različnih narodnosti, je oče Maksimilijan Kolbe izbojeval duhovno zmago, podobno zmagi Kristusa, s tem, da je šel prostovoljno v smrt - za svojega bližnjega. Ta bližnji še danes živi na poljski zemlji...«
Zmagovalca iz Oswiecima je za blaženega razglasil skorajšnji svetnik, papež Pavel VI. 17. oktobra 1971; Janez Pavel II., prvi slovanski papež in svetnik, sad mučeniške krvi Maksimlijana Kolbeja, pa ga je 10. oktobra 1982 slovesno prištel med svetnike katoliške Cerkve. Knjiga vam iz bogate zakladnice Kolbejeve zapuščine ponuja nekaj njegovih misli, ki naj bi pomagale globlje spoznati tega svetnika današnjih dni. Videli bomo, da se je vse, kar je v preroški slutnji zapisal, uresničilo v njegovem življenju, katerega krona je bila mučeniška smrt iz ljubezni do bližnjega. (p. Maks Klajnšek v spremni besedi)

iz vsebine

V poslušnosti smo modri in močni
V poslušnosti Bogu se dvigamo nad lastno omejenost, ker ravnamo po načrtu neskončne Modrosti, božje Modrosti. Gospod Bog nam ponuja svojo neskončno modrost in razumnost, ki naj vodi naša dejanja. S poslušnostjo smo brezmejno močni, kajti kdo bi se mogel upirati božji volji? Samo ta pot - in edino ta - je zares pot modrosti, razumnosti, neomejene moči. Le ta način delovanja daje Bogu najvišjo čast. Ko bi bila možna druga, boljša pot, bi jo Jezus s svojo besedo ali zgledom učil. Toda v Svetem pismu izrecno beremo o tridesetih letih njegovega skritega življenja: »In bil jima je pokoren«; kot tudi iz časa njegovega javnega delovanja večkrat zvemo, da je prišel izpolnjevat voljo nebeškega Očeta.

Božja Mati
Človeške besede ne morejo izraziti, kdo je bila tista, ki je resnično postala Božja Mati. Gotovo, tudi ona je le stvar; toda z božjega vidika je tako vzvišeno bitje, da si moram priklicati v spomin, kdo je Bog, da bi tako lahko razumeli, kdo je Božja Mati. Vera nas uči, da je Marija resnično Božja Mati. Ni pa mogoče biti le mati enega otrokovega dela. Marija je mati celega Jezusa, Boga-človeka, zato je božja Mati. Čeprav je dostojanstvo njenega Božjega materinstva pravzrok vseh njenih prednosti, je vendar kot prvo milost prejela od Boga brezmadežno spočetje, kar pomeni, da je od prvega trenutka svojega življenja prosta vsakega madeža, tudi madeža izvirnega greha.

Genij in svetnik
Genij lahko prinaša človeštvu korist, pogosto pa tudi škodo. Napoleon je bil gotovo genialen vojskovodja, a koliko solza je povzročil, koliko krvi prelil in kako oslabljeno je zapustil svojo državo! Danes se prek tiska in drugih sredstev namesto kulture pogosto seje seme laži in moralne gnilobe. Koliko literarnih talentov se trudi zmešati red in bralce odtujiti njihovemu Stvarniku! Koliko mladih duš zastrupljajo njihove knjige in spisi! Svetnik pa po Jezusovem zgledu hodi okoli in deli dobrote. Kamor koli pride, zaseje resnico in srečo. S svojim zgledom kaže na večno dobroto. Vsak ne more biti genij, pot do svetosti pa je odprta vsakomur.

Kako naj molimo?
Z molitvijo in s trpljenjem si lahko izprosimo veliko milosti. Zunanja dejavnost milosti samo pripravlja pot, milosti same pa ne prinaša. Kako naj torej molimo? Jezus sam nas je učil s temi besedami: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26, 39). Smemo torej moliti za odvrnitev trpljenja, a vedno le tako, da se istočasno vdamo v božjo voljo. Obstaja molitev, ki zanesljivo ustreza božji volji: to je prošnja za lastno posvečenje in za posvečenje drugih. Napoleona so nekoč vprašali, kaj je potrebno, da dobi bitko. Odgovoril je: »Denar, denar in spet denar!« Ko gre za posvečenje duš, bi morali reči: »Molitev, molitev in spet molitev!« Brez molitve duša oslabi. Čim več črpamo iz tega zaklada milosti, tem več milosti bomo imeli. 

Izročitev
Brezmadežna Kraljica nebes in zemlje,
pribežališče grešnikov
in naša preusmiljena Mati,
jaz, nevredni grešnik,
padam k tvojim nogam
in te ponižno prosim:
vzemi me vsega v svojo last
ter stori z menoj
in z vsemi mojimi sposobnostmi
duše in telesa,
z vsem mojim življenjem in smrtjo
in za mojo večnost
tisto, kar je tebi všeč.

Misli »zavetnika našega stoletja«, zbrane v pričujoči knjigi, nam bodo odkrile bogastvo njegovega duhovnega življenja. Življenjepis izpod peresa Silvestra Čuka in izbor fotografij nam bosta približala življenje in delo svetega Maksimiljana.

pripravlja: Marko Čuk

Razumevanje krščanstva – uvajanje v 26 korakih

Biti kristjan pomeni razmišljati globlje in se ne zadovoljiti z nejasnimi odgovori. Tečaj vere (uvajanje v 26 korakih) želi navdušiti ... da bi mi, katoliški kristjani, spet pridobili tisti žar, ki so ga nekoč imeli prvi kristjani. Ti so imeli ugled, imeli so pogum in željo, da bi bili drugačni od sodobnikov, ki so jih poskušali na vse mogoče načine očrniti, ovajali so jih, zapirali, mučili ... z ničemer pa jih niso mogli prepričati, da bi se vrnili na "staro pot".
Glavni razlog je bil prav v njihovem trdnem prepričanju, v njihovi veri. Prvi kristjani so si zelo prizadevali, da bi spoznali svojo vero, da bi jo dobro poznali in bi se po tem razločevali od sodobnikov. Njihova vera ni bila nekaj, kar bi lahko čez kakšno leto, dve ... zamenjali s čim ustreznejšim ... Ne, vera je bila resničnost in zanjo so bili pripravljeni tudi umreti.
Danes je čas, da si kristjani s tako odločnostjo spet pridobimo ugled. Zato moramo dobro poznati vero Cerkve, ki jo prinaša Katekizem katoliške Cerkve (za mlade v razumljivejši obliki kot Youcat - katekizem). Papež Benedikt XVI. je mlade že ob izidu Youcata (2011) pozval, naj berejo katekizem, se vanj poglabljajo. V današnjem svetu je zelo pomembno, da so zakoreninjeni v veri bolj kot generacija njihovih staršev, da se bodo mogli z odločnostjo postaviti po robu izzivom in skušnjavam časa. Da bi z Božjo pomočjo premagali skušnjave potrošništva in druge napade hudobnega duha ...
Tečaj vere nam pomaga razumeti krščanstvo, pelje nas čez vse glavne "vrhove" naše vere ... spremljajo nas ugotovitve iz YOUCAT-a, ki nas s poti peljejo še globlje - v globino vere ...
Tečaj vere lahko opravlja vsak sam, še bolje pa je v skupini, s prijatelji, saj lahko tako prepričanja potrjujemo in bolje osvojimo s pomočjo dialoga. Obstaja pa tudi možnost, da si na pametni telefon naložimo brezplačni vodič YOUCAT (o tem več v knjigi - str. 170)

iz vsebine:

Kaj vemo o Bogu?
Kako se Bog prikaže ljudem?
Kaj pomeni verovati?
Čemu je dobro Sveto pismo?
Kaj pomeni: Bog postane človekj?
Zakaj trpljenje?
Zakaj križ?
Čemu potrebujemo Cerkev?
Zakaj se kristjani dajejo krstiti?
Zakaj se dajejo kristjani birmati?
Kako nas Bog spravi s seboj in z drugimi?
Zakaj je sveta maša osrednji dogodek Cerkve?
Kako Bog kliče?
Kaj pomeni celibatsko življenje v Cerkvi?
Kaj pomeni poročiti se v Cerkvi?
Kaj imajo zapovedi skupnega z ljubeznijo?
Kaj človeka dela človeka?
Kaj me osvobaja in kaj me utesnjuje?
Kaj pomeni "Posvečuj nedeljo!"?
Kaj pomeni "Ne pričaj po krivem!"?
Kako kristjani ravnajo družbeno odgovorno?
Kaj je to - molitev*
Kako se lahko naučimo moliti?
Kaj je češčenje?
Kako nas Jezus uči moliti?
Kako Bogu rečemo DA*

pripravlja: Marko Čuk

Včasih nam že ena sama misel spremeni življenje: odpre nov pogled, prinese tolažbo, žarek upanja, rešitev iz stiske ... prežene tesnobo .... V tej drobni knjižici je nekaj kratkih misli sv. Terezije iz Kalkute. Svetnica pred nas postavlja deset pomembnih življenjskih odločitev, za katere si je treba vzeti čas, da bo življenje postalo lepše in polnejše, svetlejše, vredno ... Čas je najdragocenejši dar ... da poiščemo, kje se skriva izvor moči, največja moč, glasba duše, mladostna moč, sad milosti, zmaga ljubezni ... in pot k sreči ... Fotografija, ki spremlja vsako misel nam pomaga, da razmišljamo še bolj doživeto ... tako je tudi knjižica privlačnejša. Prav primerna je, da jo še komu podarimo ... ali pa priložimo darilom ob raznih priložnostih ... tako bo s spodbudnimi mislimi še bolj osebno ...

vsebina:

Najdi čas

Najdi čas za razmišljanje – to je izvir moči.
Najdi čas za molitev – to je največja moč.
Najdi čas za smeh – to je glasba duše.
Najdi čas za igro – to je skrivnost mladosti.
Najdi čas za ljubezen – to je sad milosti.
Najdi čas za darovanje – to je zmaga ljubezni.
Najdi čas za branje – to je izvir modrosti.
Najdi čas za druženje – to je pot blaženosti.
Najdi čas za delo – to je vrednost prihodnosti.
Najdi čas za dobra dela – ta so ključ večnosti.
sv. Terezija iz Kalkute

pripravlja: Marko Čuk

Knjiga In za pot veste ... je vodnik vračanja k samem sebi in zato k pristnosti v odnosu do Boga, sočloveka, stvarstva... Zgodbe se prepletajo v dogajanju in dialogu avtorja Karla z Nežo in Janezom (ob njih ima pomembno vlogo tudi kuža Toro) na Dolgi njivi tam pod Velikim Zvohom.
Začnejo se z izgubljenostjo (avtor poosebi v sebi najgloblje osebne in družbene stiske našega časa) in se razpletejo v nakazane smeri, ki vodijo bralca iz tesnobnih ujetosti.
Avtor Karel Gržan poudarja, da se je v zgodbah te knjige, ki so izhajale v reviji Ognjišče, napotil najbolj na globoko v človeško doživljanje.

Moji vzponi proti vznožju Velikega Zvoha tja h koči v sredi Dolge njive k Neži in Janezu (pa da ne pozabim na Torota) so bili vedno pogostejši. Na videz sem se vzpenjal na goro, očem nevidno pa so se dogajali še pomembnejši vzponi – tam globoko v meni; tudi tisti dan, ko sem jima zastavil vprašanje: »Kaj vaju je pritegnilo, da sta iskala in našla presežno vrednost življenja?« (...)

Opazoval sem ju, vedno znova sem ves zvedav oprezal kje – od kod pijeta tisto blagost, ki jo delita naklonjena drug k drugemu in k bližnjim. »Človek podarja, kar nosi v sebi. – Iz globine daje v zaznavo osebno resničnost,« sta mi dejala nekoč. In sem uvidel: še preden sta stopala v odnos, sta bila v Odnosu – v zaznavi tiste sprejetosti, ki je objetost v Ljubezni za naše ljubezni. (...

iz vsebine
»Ljubezen je torej najpomembnejša za srečo v življenju,« sem rekel. Janez se je dobrohotno nasmehnil in me izzval v razmislek: »Ali je ljubezen do vožnje že zagotovilo, da smo za vožnjo tudi usposobljeni? In ljubezen do kitare: mar pomeni, da jo že znamo igrati? In ali prebujeno ljubeče čutenje že samo po sebi zadostuje in zagotavlja, da bo ljubezen v odnosu (pre)živela?«
»Katastrofa je, če se gre nekdo ljubezen, pa ni vešč – nima poosebljenih temeljnih pravil in veščin, ki so za pot ljubezni potrebne: spoštljivost, pravičnost, iskrenost, odgovornost, zvestobo … – vse, kar zagotavlja varnost v ljubečem sožitju.« (...)

Skozi majhna okenca nas je Sonce zvabilo na plan. Tako blagodejno nas je v svetlobi zajela toplina. »Zakaj se umikata v gore?« sem ju povprašal. Neža se je ozrla k jasnini neba. »Hrepenenje naju priteguje … – nekje globoko v naju hotenje po tisti bistrini, ki poteši in umiri.« »Ob kalni reki sva se vzpenjala tako dolgo, da sva prišla do čistine njenega izvira,« je dodal Janez.

Neža je negovala v srcu, kar je pestovala v svojem naročju – knjigo/sporočilo evangelijev v zgodbi Življenja. »To, kar je razodel Jezus o medsebojnih odnosih, so poudarjali tudi stari modreci kot vredno(te) v sobivanju,« je rekel Janez. »Platon, Aristotel … Zanje je bila dopustna le takšna skrb za javni blagor, v kateri je dostojno poskrbljeno za vse – ne le ljudi, tudi živali.«

»Kako veličastno se je Lepota podpisala v lepoto stvarstva,« je rekla Neža, ko smo zrli krasoto v osrčju gora. »Le njen delček smo. Pomembno je v spoštljivosti odkrivati in živeti zakon H/harmonije,« je bil sredi spokojnega sozvočja v naravi poetičen celo Janez. »A je Bog vendarle rekel, da smo ljudje gospodarji – da naj nad vsem gospodujemo,« sem pripomnil kot učen teolog.
»Biti vreden oskrbnik vsega, kar nam je zaupano. Nikoli samopašen, sebičen, izkoriščevalski,« je govorila Neža. »Bog ni ustvaril le nas; je Stvarnik vsega, kar nas obdaja. Če je tako in ker je tako, nosi vse Njegov pečat. Po Bogu smo z vsem notranje povezani. Kot bratje in sestre smo …«
V čutenju se je budila zaznava prisotnosti: pisa nih rož z zdravilnimi močmi zoper mnogotere bolezni, pa pomirjajočega zelenja in veličastnih gora, sinjine neba … Iz molka je v nekem hipu zazvenel glas Neže. Zapela je. Pela je Sončno pesem sv. Frančiška Asiškega: »Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi, posebno s Soncem, velikim bratom, /…/ v sestri luni in zvezdah, /…/ v bratu vetru in zraku, v oblačnem in jasnem – sploh vsakem vremenu, /…/ v naši sestri vodi, /…/ v bratu ognju, /…/ v naši sestri zemlji, ki nas kakor mati hrani … Hvaljen bodi, moj Gospod!«

Z Nežo in Janezom smo stopali proti vrhu bližnje gore. Toro nas je poln moči in navdušenja prehiteval – se od nas oddaljeval, pa se zopet približeval in pri tem je za povrh še raziskoval. Tam na vrhu smo sedli v sredo razkošja lepote, ki nas je obdajala z vseh strani. »Takšna krasota, pa smo v njej sami,« sem rekel. »Ne spreglej, da nas obdaja mnogo vrhov,« mi je odvrnil Janez.

Vedno znova smo se srečevali tam na Dolgi njivi pod Velikim Zvohom. Koliko semen za nove uvide v življenju sta Neža in Janez iz pripovedi svojih izkustev na tisti ‘njivi’ spoznavanja posejala vame. In da ne pozabim na štirinožnega prijatelja Torota, ki me je v tisti noči iskanja privedel k njima. Tokrat sem jih povabil k sebi. Bil je čas praznovanja, čas, ki ga delimo s prijatelji srca.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Gregor Čušin znani in priljubljeni igralec, zlasti monokomedij, je že vrsto let tudi sodelavec Ognjišča. Pisati je začel leta 2009, ko smo ga povabili, da bi za vsak mesec napisal uvodnik (Na začetku). Njegovo pisanje je bilo zelo dobro sprejeto, bralci so ga vzeli za svojega in tako je pisal uvodnike pet let. Leta 2014 je predlagal, da bi imel v Ognjišču nekoliko drugačno rubriko. Tako je nastal Razsuti tovor, rubrika, v kateri je na svoj duhovit način predstavljal nekatere življenjske resnice. Tudi to pisanje se je bralcem zelo priljubilo (veliko je bilo odzivov), vendar pa smo po enem letu Gregorja vrnili na "tretjo stran", saj so tako želeli tudi naši bralci in tudi v uredništvu menimo, da so njegova večno aktualna razmišljanja ob začetni molitvi "najboljši vstop" v listanje in branje revije.

Zaradi velikega zanimanja za njegovo pronicljivo pisanje, smo mu leta 2014 predlagali, da ta razmišljanja izdamo tudi v knjigi. Nastajala so pet let in tudi v knjigi so razvrščena v pet poglavij: Misli, Želje, Pisma, Nasveti in prošnje in Molitve. Tako so "mesečni uvodniki" ostali zapisani v knjigi, ki prinaša dragocena razmišljanja o cerkvenem letu, dogajanju v Cerkvi in družbi ... Čeprav govorijo o težkih stvareh, niso ‘zateženi’. Iskrivi in igrivi, smešni, a obenem resni, pred nas razgrinjajo sedanji trenutek slovenskega krščanstva in utrip naše utrujene kulture. Duhovna in duhovita knjiga, zabavno in obenem koristno branje.
Gregor je o svojem pisanju uvodnikov (knjige) povedal: Prvo leto sem imel težave že s tem, da to pišem, drugo in tretje leto sem se ujel, potem pa je bila težava, kako osmisliti tiste mesece, zato sem pisal bolj razmišljanja, meditacije, skoraj pesmi. Ko sem jih s časovnim zamikom v knjigi vzel v roke, sem bil sam nad sabo prevzet. Napisal sem jih, oddal in mnogokrat pozabil nanje. Ko sem jih pred izdajo prebiral, sem bil presenečen, ker imam v njih zabeleženih pet let svojega življenja, pet let svojih mesečnih razmišljanj. Ob branju sem se spomnil, kaj je sprožilo določen zapis, kako je nastajal. V besedilu se seveda tega ne opazi, jaz pa to vem.
Zelo nerad se oglašam na družbene in politične dogodke, saj pravzaprav ne vem, kaj je v ozadju. Če se že lotim te teme, potem to opravim na šaljiv način, na splošno sprejemljiv način ali pa tako, da samo jaz razumem, kaj sem hotel povedati ali koga sem imel v mislih. Zgodilo se je že, da sem nekoga imel v mislih, ta človek pa je drugim kazal članek in govoril: “Poglejte, kaj je Čušin napisal!” Jaz pa sem mislil nanj! Sicer pa bežim od teh tem, zanima me ‘večno’ aktualno.
Gregor se je odzival tudi na dogajanje v Cerkvi: "Kakor me motijo stvari pri meni, v družini, pri sosedih, v službi, v šolstvu ... Najbolj me na neki način boli odnos s svetom. Mislim, da Cerkev ne zna odreagirati. Če nas nekdo udari in odreagiramo, kakor vsi drugi, je bolje, da smo tiho. Odreagirati moramo krščansko. Cerkev premalokrat tako odreagira. ...Boli me, ker od ‘naših’ pričakuješ več. Kakor od svojih otrok pričakujem več. Ne moti me, če se sosedov otrok grdo obnaša, če se pa moj otrok grdo obnaša, mi je hudo in skušam to popraviti. Podobno je pri Cerkvi. Če se politiki gredo, kar se pač gredo, rečem, da to ni lepo . Od ‘naših’, ki verujejo v Boga in pravijo, da ljubijo svoje bližnje, pričakujem več. Tudi od sebe moram pričakovati več, ker sem tudi jaz član Cerkve.

Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

iz vsebine

(Ne)kulturni pomislek

Večina ljudi ne razlikuje med kulturo in umetnostjo. Medtem ko je, povzeto po SSKJ, umetnost »dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti«, je kultura »skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja« in tudi »lastnost človeka glede na obvladanje, uporabljanje splošno veljavnih načel, norm, pravil pri vedenju, ravnanju«. Kulture in umetnosti torej ne gre enačiti, saj je slednja le droben delček prve. Kulturni praznik torej ni praznik umetnikov, temveč umetnosti; ni družabni, temveč družbeni dogodek, ko se skupnost veseli dosežkov svojih ustvarjalcev.
Vendar tako kot je umetnost nujno prisotna v kulturi, se zdi, da je kultura vse manj prisotna v umetnosti. In če je Prešeren, ki mu umetniške genialnosti nihče ne oporeka, marsikdo pa (upravičeno) dvomi o njegovi intimni, značajski kulturi, s svojim ustvarjanjem bistveno pripomogel k obogatitvi in utrditvi širše, družbene kulture, to težko trdimo o sodobnih (slovenskih) umetnikih, ki bi si, kot vse kaže, radi podvrgli ne le umetnost (ki bi ji morali služiti), ampak tudi kulturo. In, saj vemo, kako so rekli že stari puščavniki: »Napake, ki preidejo v modo, postanejo krepost.« A če že kdo, bi morali prav kristjani znati ločevati med ljulko in pšenico.

Ljubi moj slovenski kristjan!
Ne vem, če veš, da slovenski jezik premore lepo besedo svetek, ki pa jo je v novejšem času nadomestila, zamenjala, premagala in popolnoma zameglila beseda: praznik. Torej: to, kar danes imenujemo praznično, je bilo svoj čas sveto, in to kar bi nam danes moralo biti sveto je postalo prazno! In ta nadomestek, ta zamenjava, ta premaga, ta megla ni naključna. Zlato tele vzgaja in vodi svoje ljudstvo po drugačnih načelih kot Jahve. S svojimi kopiti pač ne zmore držati palice, zato ponuja le krmo. Namesto, da bi nam sveti dnevi prinesli, česar si v svojih voščilih želimo, torej: miru, sreče in blagoslova, nam praznični dnevi to povečini odnesejo in ostane: praznina. In to praznino je treba z nečim zapolniti. Zato zlati teliček kapitalizma zapove: Razprodaje! Vse je ceneje! Čevlji za pet odstotkov, hlače za deset, srajca za dvajset ... Duše po polovični ceni, telo pa pod ceno ali pa celo zastonj! Dobiti, imeti, posedovati ... so glagoli, ki so zamenjali: želeti, hrepeneti, prositi ... Lonci mesa so stvarni, otipljivi, postavljeni na mizo, obljubljena dežela pa je daleč, onkraj ... Jezusovo navodilo: »Prosite in se vam bo dalo« je prezamudno in zakomplicirano, saj zlato tele da, še preden potrebujem, in še raje česar sploh ne potrebujem. Imeti, imeti, imeti, namesto: biti, biti, biti.
In ker tu ne šteje zgolj načelna odločitev, ampak je treba biti zvest v dejanju, te moram, draga sestra, dragi brat v Kristusu, vprašati: Kako preživljaš »Gospodove dneve«? Je zate nedelja petek ali svetek? Se ti toži po egiptovskih loncih mesa ali pričakuješ mane?
Prvi človek se je v rajskem vrtu, vedoč, da je grešil, skril pred Bogom, ki ga je iskal in klical. Moderni človek pa se, rekoč: da Boga ni, skriva za masko ... pred kom? Pred samim seboj? Pred sočlovekom? Ali vendarle pred Njim, za katerega trdi, da je mrtev? In ko sva že pri maskah ... Pust je eden redkih poganskih običajev, ki ga Cerkev ni pokristjanila, mu je pa v svoji modrosti pripela Pepelnico in postni čas. Priložnost torej, za naju oba, ljubi kristjan, da se zaveva, kaj sva: le prah in pepel, da snameva pogansko masko potrošniškega vsakdana, da slečeva praznično obleko starega človeka in se odločiva za svetost. V besedah in dejanju!
Tega ti iz srca želim! Gregor

FEBRUAR – NAVODILA ZA UPORABO
Pred uporabo natančno preberite navodila. O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte sami s sabo, s prijatelji in bližnjimi, z duhovnim voditeljem!
1. KAJ JE FEBRUAR  IN ZAKAJ GA UPORABLJAMO
Februar ali svečan je drugi mesec v letu. Blaži posledice prekomernega uživanja praznikov, realno znižuje previsoko in preoptimistično zastavljene novoletne obljube, zaradi svoje ugodne lege sredi koledarske zime nudi obilo smučarskih užitkov, ki so običajno povezani s šolskimi počitnicami. Zaradi različnih vremenskih vplivov - hude zime ali pa zgodnje pomladi – se lahko zunanji izgled februarja spreminja, kar pa bistveno ne vpliva na samo vsebino.
2. KAJ VSEBUJE FEBRUAR
Vsak februar je sestavljen iz nedelj, navadnih dni, svečnice, Prešernovega dne in valentinovega. Letošnji pa poleg že naštetega vsebuje še pust in pepelnico, dodan pa mu je še prestopni dan. Vse sestavine lahko vsebujejo zdravilne učinke, pri čemer najbolj izstopa začetek posta oziroma pepelnica.
3. KAJ MORATE VEDETI PRED VSTOPOM V FEBRUAR
Če ste preobčutljivi ali alergični na veseljačenja ob pustu in komercializacijo valentinovega, vam svetujem, da se na omenjena dneva zadržujete doma in se izogibate stikom z ljudmi, ki v tem uživajo. Odsvetujem snemanja mask in trganje srčkov, kajti oboje lahko povzroči nepredvidljive posledice v odnosih. Ob hudih skušnjavah vam svetujem, da povečate odmerek molitve, priporočam pa tudi obisk cerkve.
Prav tako ne bo odveč, če že kar preventivno povečate dnevni odmerek molitve ob Prešernovem dnevu. Nekulturne proslave ob kulturnem prazniku so v naši deželi postale običajna praksa in se jim boste težko izognili. Ne bo škodilo, če si ta dan preberete kakšno pesem, ki vam je res pri srcu in prižgete svečo na grobu kakšnega pokojnega umetnika.
4. MOŽNI NEŽELENI UČINKI
Kot vsak mesec, ima lahko tudi februar neželene učinke, ki pa se ne pojavijo pri vseh ljudeh. Najpogosteje se pojavljata razdražljivost in nemir ob pustu in valentinovem, nekulturnost pa ob pretiravanju lahko povzroči celo čir na želodcu.
Precejšnje spremembe se lahko zgodijo tudi ob zbranem in resnem vstopu v sveti postni čas, vendar boste sčasoma opazili, da so te spremembe ne le želene in hotene, temveč celo nujne.
5. DOZIRANJE IN SHRANJEVANJE
Februar jemljite z dobro voljo in vero. Vsak dan posebej dobro prežvečite. Rok uporabe preteče zadnjega dne v mesecu, vendar februar lahko, če ga boste lepo preživeli, še dolgo hranite v spominu.

pripravlja Marko ČUK

Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga?
Pred nami je knjiga duhovne proze, ki nam pomaga iskati Boga, resnico, dobroto ... Besede prinašajo uteho, presenečajo, spodbujajo, drezajo ... so pa iskrene, klene in jasne ...To niso pridige, tudi pesmi ne, prav tako ne "reklama" za določeno idejo, še manj enciklopedija, učbenik ... so preprosto izziv k razmisleku, povabilo v mišljenje, ki lahko usmerja življenje. Na eni strani knjige hočejo izluščiti jedro stvari, so jasne, odprte ... njihov edini namen je, da bi ob prebiranju bralec mogel v sebi vzbuditi ali poglobiti ljubezen do Jezusa. Do njegove očarljive privlačnosti in večne resnice. Bog je v njih odkrito navzoč: kot gledalec in poslušalec, kot sogovornik in sodelavec, kot stvarnik in odrešenik,
kot dobri Oče in zvesti Brat in vseobjemajoči Duh. Kdor zna in hoče, lahko s temi besedami moli; kdor ne zna, se lahko moliti nauči ...

nekaj avtorjevih misli o knjigi:

Pred bralcem je sto različnih pojmov, pojavov in tem, ki jih ponuja življenje in sem jih kot avtor ubesedil tako, da nam spregovori bistvo, gledano skozi prizmo krščanskega navdiha. Med njimi so molitve in hvalospevi srca.  ...
Fotografije, s katerimi so besedila opremljena, so prav tako iz lastne zakladnice;
Moj namen je, da bi prvi knjigi v doglednem času sledili še dve, tako da bi celoten opus obsegal tristo osebnih pričevanj.
Vsebina knjige je nenavadna in svojevrstna. Gre za posebno obliko duhovne proze. Beseda zmore – kot nekakšen manifest življenja – navdihovati, ker je iskrena, klena in jasna. Posamezna spoznanja so zavestno odmerjena, tako da ne presegajo ene strani. Hočejo izluščiti jedro stvari. Tudi z uporabo le najnujnejšega besednjaka.
Knjiga nima skritih namenov. Je odprta, vsem enako dostopna zgodba.
Edini namen je, da bi ob prebiranju opažanj bralec mogel v sebi vzbuditi ali poglobiti ljubezen do Jezusa. Do njegove očarljive privlačnosti in večne resnice. Do njegove karizmatične pojavnosti in odrešenjske sile. (...)

iz vsebine:

SVETI DUH

Bog nam govori po Svetem Duhu.
Sveti Duh je nepogrešljiv v Presveti Trojici.
Je ljubezen, ki izvira iz osrčja nebeškega Očeta.
Je živa voda, ki se razliva iz Jezusovega naročja in blagoslavlja
vse stvarstvo.
Kot vez med Očetom in Sinom združuje človeštvo v ljubezni do Boga.
Sveti Duh nam daje uvid, nas krepi v urah skušnjave in bolečine.
Z njegovo pomočjo zmoremo razločevati med dobrim in zlim, se
odločati, kakor je všeč dobremu nebeškemu Očetu in ostati poslušni
Jezusovemu učenju.
Sveti Duh je plamen modrosti, ki nevidno lebdi nad nami.
Povezuje nas v občestvo zanesljivih pričevalcev prihodnjega veka.
Njegova ljubezen je nepreklicna.
Veje, kjer hoče, in njegova dela so velika.
Tam, kjer ni več sovraštva med ljudmi in zavlada usmiljenje, je na delu
Sveti Duh.
Kjer se napuh spremeni v srčno ponižnost, slutimo njegovo navzočnost.
Kjer se zgodijo čudežna notranja spreobrnjenja, zasledimo njegovo
zvesto pisavo.
Sveti Duh je sedež modrosti, ki usmerja ljudstva na zemlji proti
večnemu kraljestvu.
V njem živi, je živel in bo živel brez konca.
Priklonimo se torej njegovi sveti naravi in vsakršni vzvišenosti,
saj prihaja od Boga in je Bog sam.

V SREDIŠČU

V središču vesolja ni sonce, okoli katerega se vrtijo planeti,
ampak Bog.
Vse se namreč vrti okoli Njega.
On je ustvaril sonce, luno in zvezde in vsa telesa galaksij.
Ustvaril je Zemljo in jo obdaril z življenjem.
Le na njej namreč vzkali in zraste seme, se pretakajo vode in narava živi.
Živi pa tudi ves živalski svet in krona stvarstva, človek.
Sonce samo ne bi moglo pognati v bivanje tolikšnega življenja.
Ne bi moglo proizvesti kisika in določiti fizikalnih zakonov,
ki uravnovešajo zemeljske sile.
Le vrhunski um je lahko sestavil nesestavljivo v sosledje in soodvisnost živega.
Um, ki se nikoli ni začel, ampak je vedno bil.
In tudi vedno bo.
Kristus je Alfa in Omega.
Edini, večni in živi Bog.
Njegovo kraljestvo je vladavina večnosti.
Temelj vidnega in nevidnega sveta pa je ljubezen.
Na njej je zgrajeno veličastvo neminljivega nebeškega dvora.
V središču našega vesolja je torej Jezus.
Jezus kot Stvarnik.
Jezus kot Odrešenik.
Jezus kot Zveličar.
Ali bi nas sonce moglo odrešiti, ali bi se po njem lahko zveličali?
Nasprotno, če bi se nam približalo, bi izpuhteli.
Ne bi prenesli njegove vročine, ki je resnično koristna le takrat,
ko deluje iz razdalje milijonov kilometrov.

BITI OČE

Kadar nas Bog kliče v zakonski stan, smo deležni posebne nebeške
ljubezni, če lahko postanemo starši.
Če smo z Njegovo voljo posredovalci življenja.
Kot mati in oče.
Na tem mestu razmišljamo o očetovstvu.
Biti oče je dar in odgovornost, izvoljenost in milost.
Je posnemanje vloge nebeškega Očeta v krogu lastne družine.
Kakor je nebeški Oče na samem vrhu Presvete Trojice, tako je tudi oče
vladar družine.
Ne zato, da bi bil prvi, ampak da s svojo močjo, preudarnostjo in
zvestobo zaščiti življenje vseh njenih članov.
Da skrbi za duhovno rast potomstva in daje s pričevanjem ljubezni
do žene trajen zgled otrokom, saj morajo postati vzorni člani družbe,
da bodo tako utirali Božji volji pot v prihodnje rodove.
Oče je porok trdnosti.
Najbližjim nakazuje smer po strmi poti, ki vodi v odrešenje.
Njegovo srce mora izgorevati za Gospoda, da plamen ljubezni ne bi
ugasnil, ampak zanesljivo živel v srcih potomcev.
Očetova vloga zato ni časovno ali vsebinsko omejena.
Krščanski oče gradi ljubezen, ki ga preživi.
Jezusova navzočnost v družini daje očetovemu prizadevanju največji
možni razmah.
Kadar se namreč družinski oče pri vseh svojih besedah in dejanjih opira
na Boga, ga nebeški blagoslov ne zapusti.
Družino zavaruje pred vsem hudim, saj najde Jezus v iskrenem srcu
družinskega očeta svojega zemeljskega zaveznika.
Blagohotno se ozira nanj, da more življenje vzkliti in obroditi trajen sad.

pripravlja: Marko Čuk

Najti pot skozi bolečino
Knjižica govori o trenutkih, ko v veselo pričakovanje ali družinsko idilo zareže nepričakovana izguba otroka. Otroka lahko izgubimo na več načinov. A vsak izgubljen otrok je dragocen. In za vsako izgubo ostane žalost. V takšnih trenutkih gre za občutke velike bolečine, travme in praznine Kako se lahko spoprimemo s šokom in z bolečino? Kam se lahko obrnemo po pomoč? Kdo bo prekinil začarani krog vprašanj in obžalovanja? Na podobna vprašanja, ki se ob tem porajajo, in ob iskanju smeri, kako naprej, lahko pomagajo razmišljanja in spodbude, zbrane v tej knjigi.
Avtorica jih podaja na spodbuden način, da so lahko spremstvo skozi težko obdobje, ko se starši postavljajo na noge in poskušajo najti neki smisel ob tej izgubi ... prinašajo pa tudi spodbudo in upanje.

Zakaj?
Bolečina in vprašanja so pogosto povezani.
Zakaj se je rodila z neozdravljivo boleznijo?
Zakaj sem spet splavila?
Zakaj nisem preverila, ali je na varnem?
Zakaj je moral trpeti, kljub temu da ni razumel?
Zakaj je kombi pripeljal ravno takrat, ko je stekla na cesto?
Zakaj mi v bolnišnici niso povedali, kakšna so tveganja?
Zakaj ni zajokal in nas zbudil?
Zakaj sem ga spustila z oči?
Zakaj sem poškodovala svojega otroka?
Zakaj je ravno ona padla s skal?
Zakaj je epidemija prišla ravno k nam?
Zakaj je moral umreti moj otrok?

Vprašanja se nam podijo po glavi. Čutimo, da bi morali obstajati odgovori. Čutimo, da nam jih nekdo dolguje.
Vendar razlag ni in zdi se, da jih ne moremo najti nikjer.

Krivda in obžalovanje
Z vprašanji pride obžalovanje. Občutki krivde niso nikoli daleč stran. Če čutimo, da smo za smrt svojega otroka na nek način odgovorni, so lahko zelo pri roki.
Smo bili premalo skrbni, preveč sproščeni, preveč zaupljivi, preveč nepotrpežljivi, nismo bili pripravljeni poslušati?
Bi lahko odvzeli nekaj bolečine?
Bi lahko storili kaj več?
Mogoče nismo nikoli vzpostavili res tesnega odnosa, ki smo si ga želeli. Bi lahko pokazali svojo ljubezen, ko je bil otrok tukaj?
Ko bi le bila bolj nežna.
Ko bi le poslušala, ko mi je hotela kaj povedati.
Ko bi si le vzela več časa in kaj počela skupaj z njim. (...)

Žalovanje in pomoč drugih
Vendar je težko vedeti, kam se obrniti po nasvet.
Izguba je osamljena izkušnja. Je edinstvena in včasih zelo osebna. Pogosto je žalost težko deliti z drugo osebo, naj ti je še tako blizu.
Včasih, ko umre otrok, se starša v žalosti ne zbližata. Namesto tega ju žalost čez nekaj časa odtuji.
Mogoče ne vesta, kako tolažiti drug drugega.
Besed ne izrekata zlahka, ker se morata najprej spoprijeti z lastno žalostjo.
Drugi ljudje pogosto ne vedo, kako nuditi tolažbo.
Tragičnost mlade smrti vse zavije v žalost.
Včasih so izrečene napačne reči. Dobronamerne besede lahko bolijo, opažanja, ki naj bi pomagala, lahko zvenijo nepremišljeno in površinsko.
Ko žalujemo, potrebujemo čas. Skozi izgubo ljubljene osebe ne moremo hiteti nazaj v normalno življenje. V nekem smislu naša življenja ne bodo nikoli več normalna.

Upanje za žalujoče
Ko žalujemo, lahko zaznamo čustveno zmedo, ki začne izčrpavati naš um in telo. Zdi se, da nikakor ni mogoče olajšati globin bolečine, ki nas
obkroža.
Tistim, ki obupujejo, govori krščansko sporočilo o upanju.
Pravi, da so nam lahko odpuščene vse krivice, ki smo jih storili, in da smo zaradi Jezusa lahko pomirjeni z Bogom.
Pravi, da smrt ni konec življenja, temveč le del potovanja, mejnik, ki ga moramo prečkati vsi. In pred smrtjo stoji prav Jezus, ki pravi: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.«
Kajti v svojem vstajenju nam je Jezus pokazal, da obstaja življenje po smrti, ki je življenje brez bolečin.
A za naše zdajšnje trpljenje krščansko sporočilo ne ponuja lahkih rešitev. Pravzaprav pravi ravno obratno: da je ta svet težak in da je lahko življenje zelo težko.
Greh je na svet prinesel nesrečo in bedo. To vpliva na vse nas; vsi s tem živimo in umremo.
Zemeljski greh vpliva celo na Boga. Odločil se je, da bo trpel izgubo Ljubljenega, da bi nam prinesel upanje.
Odnos z Jezusom nam pomaga, da pričnemo proces zdravljenja.

pripravlja Marko Čuk