Poleti 2018 je izšla nova revija "iz zbirke" Verujem, upam, ljubim!, ki izhaja občasno in ni vezana na določen časovni okvir, saj je tematska.

Tokrat je revija bolj počitniško - razvedrilno naravnana - pravzaprav je to strip s stotimi prigodami Indijančka. Indijančka? Ja, prav ste prebrali, tistega iz Ognjišča, ki že več kot petdeset let - mesec za mesecem - razveseljuje bralce s svojimi iskrivimi vragolijami. Bralci Ognjišča ga dobro poznajo, nekateri pravijo, da še vedno, ko vzamejo v roke novo revijo, najprej pogledajo, kaj je tokrat "ušpičil" Indijanček. Veliko je tudi takih, ki so Ognjišče odkrili in ga začeli brati ... prav zaradi Indijančka in - so kar težko čakali, da bo mesec naokoli in izide nova "indijanska" dogodivščina ... nekaj znanih ljudi pritrjuje temu tudi v svojih spominih, ki so tudi objavljeni v reviji ... Nekateri ljubitelji stripov so Ognjišče že doslej kupovali samo zato, da so lahko izrezali stran z Indijančkom (...) ko se jih je dovolj nabralo, pa so jih dali vezati in imeli svoj strip. Seveda pa se bo našlo tudi nekaj takih, ki zanj še niso vedeli, in je izdaja revije priložnost, da Indijančka odkrijejo "v paketu", potem pa ... morda mu bodo kasneje sledili tudi kot bralci Ognjišča ...

Strip ima tudi danes veliko izrazno moč in je pri mnogih ljudeh različne starosti zelo priljubljen, Indijanček ima francoskega avtorja in prav francoski strip je bil že od nekdaj zelo kvaliteten. Seveda pa ima strip lahko tudi pomembno sporočilno in vzgojno moč, prinaša lahko dragocena življenjska spoznanja ... v izrisani zgodbi in kratkih stavkih v "oblačkih"  V reviji smo vsaki Indijančkovi dogodivščino pripisali še pregovor (večinoma so slovenski, nekaj tudi tujih), ki skuša širše povzeti vsebino ali glavno sporočilo posamezne "indijanske" zgodbe. (...) Vedno se nam morda ni ravno najbolje posrečilo, ker je težko prav za vsako življenjsko zgodbo najti ustrezen pregovor ... morda pa boste bralci odkrili kaj bolj posrečenega (le sporočite nam), dodatno "napenjanje možganov" prav gotovo ne bo škodilo ... sicer pa imajo "vsake oči svojega malarja", kajne? ...

Še izkušnja: ...v začetku letošnjega leta sem dober mesec, dva ... dan za dnem preživljal z Indijančkom ... veliko sem se ukvarjal z njim: iskanje, skeniranje, restavriranje raztrganih originalov, izbiranje, spravljanje v  neko logično "vrsto", celoto, zgodbo ... zamenjave, dodajanje pregovorov in ... zdaj se mi zdi, da sem se pri tem naučil bolj sproščeno gledati na svet, bolj po otroško (kar nam manjka danes, kajne), odkrivati drobne stvari, humor, se veseliti, biti presenečen, se čuditi novemu, neznanemu ...uporabljati zdravo pamet, se šaliti ... vse to nam v svojem "vsakdanu" prinaša tudi Indijanček ... pa še nekaj je: ko čez nekaj mesecev vzamem v roke strip, se mi zdi, da mi spet hoče povedati nekaj novega ... (zdaj bi že marsikaj spremenil, dodal ... lahko verjamete) ... njegova zgodba je zanimiva, "svoja" v vsakem času ...

Še zaradi nečesa se splača vzeti v roke Indijančka (revijo): vse Indijančke smo za to izdajo še enkrat skenirali (iz že natisnjenih francoskih in belgijskih predlog)  in tako smo dobili novo, kvalitetno in tudi za oko privlačno zunanjo podobo  ... za razliko od tistih Indijančkov, ki so v  štiriinpetdesetletni zgodovini Ognjišča izhajali v reviji, ki je bila (predvsem) v osemdesetih letih, natisnjena na slabem papirju in so bile tudi Indijančkove dogodivščine bolj težko "berljive"?

In še: strip lahko tudi naročite - še več: če bi hoteli imeti katero od objavljenih dogodivščin na posterju -
Preprosto! Napišite številko strani iz stripa in želeno število izvodov.
Naročilo pošljite po mailu: ognjisce.narocila@ognjisce.si.
Možni so trije formati:
A4 -  3 €    A3 -  5 €    A2 -  10 €
Za izdelavo plakata je potrebno nekaj dni. Ob naročilu se dogovorimo za točen čas dostave. Pošljemo vam po pošti, plačate po povzetju ali po predračunu (s stroški poštnine).

iz vsebine

Še nekaj o zgodovini Indijančka: prvi Indijanček, ki je doma iz Francije, je bil v Ognjišču objavljen julija leta 1970 in odtlej smo njegove vragolije redno spremljali vsak mesec. Ob prvih objavah oče urednik Franc Bole Indijančka ni omenjal kot kakšno posebno ‘novost’, očitno takrat še ni slutil, kako zelo se bo priljubil bralcem. Kmalu pa je spoznal, kako pomembno vlogo ima Indijanček za prepoznavnost Ognjišča, zato je vsa leta iz svojega ‘indijanskega’ arhiva skrbno izbiral najbolj posrečene in iskrive prigode. Indijanček je imel svoj ‘šotor’ proti koncu revije, kjer je običajno prostor za humor. Ko smo v devetdesetih letih vsebino Ognjišča nekoliko ‘premešali’ in se je selil tudi Indijanček, so bralci takoj klicali, da Indijančka ne najdejo in naj ga vrnemo na njegovo staro mesto.
Doslej (junij 2018) je bilo objavljanih že več kot 500 različnih prigod našega Indijančka. Arhiv očeta urednika se je v teh, skoraj petdesetih letih objavljanja, počasi izčrpal in če hočemo, da še naprej ostane Indijanček prepoznavni znak našega Ognjišča, moramo kakšnega iz tistih prvih časov (ko je bil tisk slabši) ponoviti. Za največje ‘indijanske’  navdušence pa smo pripravili ta ‘strip’ z izborom stotih že objavljenih.

Gotovo vas tudi zanima, kako je Indijanček prišel v naše Ognjišče? Oče urednik Franc Bole se je v petdesetih letih minulega stoletja (in tisočletja), med bogoslovnim študijem, z avtoštopom ‘potepal’ po Franciji, ki je bila tedaj vzor v liturgični obnovi in je imela najbolj sodoben in prodoren verski tisk. Tam je nabral razne časopise, revije in zlasti mladinski verski tisk, računajoč, da mu bo to v pomoč pri bodočem pastoralnem delu na župniji.
Ko se je aprila leta 1965 v Postojni rodilo Ognjišče in je Franc Bole ustanovil uredništvo v Kopru, je med tistim  ‘francoskim gradivom’ našel tudi veliko takega, kar mu je pomagalo pri ustvarjanju mladinskega verskega mesečnika. Dobrodošli sta bili tudi francoski mladinski reviji Formule 1 in Triolo, ki sta leta 1968 začeli objavljati tudi strip Plumoo (Indijanček). Francosko ime naslovnega junaka izhaja iz besede ‘plume’ (fr. pero), kajti njegov razpoznavni znak sta dve okrašeni peresi, zataknjeni v laseh. Omenjeni reviji sta prihajali tudi na uredništvo v Koper in oče urednik se je s francoskimi prijatelji dogovoril, da sme Indijančka objavljati v Ognjišču.

pripravlja Marko Čuk

Povest družine Martin v preprostem tonu pripoveduje o življenju staršev svete Terezije Deteta Jezusa, ki sta bila leta 2015 razglašena za svetnika. Zakonca Martin sta se srečevala s podobnimi težavami, kakor se danes srečuje večina sodobnih zakoncev. S požrtvovalno ljubeznijo sta skrbela za pet hčera, med katerimi je bila sv. Terezija najmlajša. Vseh pet se je posvetilo Bogu. V sodobnem svetu, ko zahteva veliko poguma že sama sklenitev zakonske zveze, kaj šele zakonska zvestoba in odločanje za večje število otrok, naj bo ta knjiga vsaj majhna spodbuda in potrditev vsem tistim, ki v slovenskem prostoru pričujejo o lepoti in veličini zakonske zveze, kakor si jo je zamislil Stvarnik.

»Svetlo pričevanje novih svetnikov nas nagovarja, da stopimo na pot veselega služenja bližnjim, z zaupanjem v Božjo pomoč in materinsko varstvo Device Marije.« (papež Frančišek)

iz vsebine

Na misijonsko nedeljo, 19. oktobra 1997 je sv Janez Pavel II. razglasil za cerkveno učiteljico mlado karmeličanko iz Lisieuxa, sv. Terezijo Deteta Jezusa. To dekle se je po »mali poti« svetosti hitro dvignilo do najvišjih obzorij – tja, kjer prebiva le še LJUBEZEN. V svoji avtobiografiji sv. Terezija pripoveduje: »Če bi kaka majhna cvetka mogla govoriti, mislim, da bi preprosto pripovedovala, kaj je Bog zanjo storil, in ne bi nič poskušala skrivati njegovih dobrot ... Cvetka, ki bo pripovedovala svojo povest, je vesela, da sme razglašati velike milosti, katere ji je naklonil Jezus. Njegova zasluga je, da je vzbrstela na sveti zemlji, tako rekoč prepojena z deviškim vonjem ...«
Pričujoča knjiga z naslovom Povest družine Martin v preprostem tonu pripoveduje o življenju na tej »sveti zemlji«. Starša sv. Terezije sta se v mladosti vsak na svoj način želela posvetiti Bogu v redovnem poklicu. Božja volja je bila
drugačna. V zrelih letih sta se Zelija in Ludvik Martin srečala. Združila ju je močna ljubezen in jasni življenjski cilji. V družini, ki sta jo ustvarila, je vladala izjemna predanost in zaupanje, kar se je pokazalo predvsem ob preizkušnjah.
Od devetih otrok, katere jima je Bog podaril, so štirje umrli še prav majhni. Kljub veliki bolečini nista omahovala v upanju. S požrtvovalno ljubeznijo in resno vzgojo sta skrbela za pet hčera, med katerimi je bila sv. Terezija najmlajša. Vseh pet se je posvetilo Bogu – štiri v Karmelu, ena pa pri sestrah Marijinega obiskanja. Sv. Terezija je o svojih starših zapisala: »Dobri Gospod Bog mi je podaril očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kakor zemlje.«
Zakonca Martin sta se srečevala s podobnimi težavami, kakor se danes srečuje večina sodobnih zakoncev. Preden sta se poročila, sta se dobro usposobila vsak v svoji stroki. Oče se je izučil urarstva, mati pa izdelovanja znanih alençonskih čipk. Poslovanje s to obrtjo jima je zadajalo nemalo skrbi. Bila sta odprta za življenje in se z vso pozornostjo posvečala vzgoji otrok. Mati je zgodaj zbolela za rakom in umrla, ko je Terezika, njen deveti otrok, dopolnila štiri leta. Oče je bil 17 let vdovec. V starosti je zbolel za arteriosklerozo.
Molitev je v družini vselej bila na prvem mestu. Gotovo je bil tudi to razlog, da ob preizkušnjah v družini ni bilo prostora za obup, ampak so vse sprejemali iz Božjih rok. Vendar, če se je sv. Terezija hitro povzpela do vrha svetosti »z
dvigalom ljubezni«, za njena starša velja, da sta nebesa dosegla počasneje, z velikim trudom, po stopnicah vsakdanjega služenja. To je pot večine naših krščanskih zakoncev. Mnogi od njih so v družini Martin našli vzpodbudo za oblikovanje lastnega družinskega ognjišča.

Na misijonsko nedeljo 19. oktobra 2008, ju je papež Benedikt XVI. razglasil za blažena. Tako sta se pridružila vrsti sodobnih svetnikov laikov, kot so sv. Ivana Beretta-Molla, zdravnica in mati, ki je žrtvovala svoje življenje za četrtega otroka (za svetnico razglašena 16. maja 2004); blažena zakonca Luigi in Maria Quattrocchi (beatifikacija v oktobru 2001; od njunih štirih otrok so trije postali duhovniki) in mnogi drugi, znani in manj znani pričevalci za lepoto in svetost življenja v družini. S tem Cerkev ostaja odprta za povabilo 2. vatikanskega cerkvenega zbora, ki govori o poklicanosti vseh k svetosti.

Na tretjo nedeljo v času zasedanja škofovske sinode, 18. oktobra 2015, pa je papež Frančišek zakonca Martin razglasil za svetnika. V navzočnosti več deset tisoč vernikov je sveti oče starša priljubljene svetnice označil kot zgledna kristjana, ki sta služenje bližnjemu zvesto pričevala v svoji družini, »tako da sta dan za dnem gradila okolje, napolnjeno z vero in ljubeznijo«. Velik del nagovora med bogoslužjem je Frančišek namenil še enemu sporočilu: z jasnimi besedami je spomnil, da stremljenje po zemski oblasti v katoliški Cerkvi ne bi smelo imeti prostora. »Častihlepje in karierizem sta nezdružljiva s hojo za Kristusom«, je Frančišek dejal v luči včerajšnjega evangelija na temo »moč in služenje«. Zbrane vernike je pozval, naj »izkoreninijo nagon po prevladi bližnjemu in se urijo v kreposti ponižnosti«. Želja po zemeljski časti in slavi, po uspehu in slovesu ne sodi k logiki Jezusove smrti na križu. »V krščanskem občestvu je slog avtoritete pomeni služenje«, je dejal papež. Resnična avtoriteta v Cerkvi je le tista, ki služi bližnjemu in mu ne odreka ugleda. To je Jezus s svojim zgledom jasno poudaril. »Bodimo kanali njegove ljubezni, njegovega sočutja, še posebej do tistih, ki so se znašli v položajih bolečine, strahu, nespodbude ali osamljenosti«, se je sveti oče obrnil na vernike.

pripravlja: Marko Čuk

Revija Radost zrelih let je druga "iz zbirke" Verujem, upam, ljubim!, ki izhaja občasno in ni vezana na določen časovni okvir, saj je tematska. Namenjena "ljudem v zrelih letih": tistim torej, ki se na starost šele pripravljajo (vsi!) in tistim, ki jo že občutijo - in so morda še zelo pri močeh ... morda pa že delno ali popolnoma odvisni od pomoči domačih ... Tudi za tiste je primerna, ki se trudijo, da bi našli pravi (= zdravi) stik s starostniki, ... in še veliko koristnega prinaša Radost zrelih let. V Sloveniji je namreč že slaba petina starejših od 65 let, do leta 2060 nas bo skoraj še enkrat toliko ... Revijo smo izdali prav zato, da bi bolje razumeli starost, se nanjo pripravili, da bi ustvarili take pogoje, da bomo za ta "zrela leta" lahko rekli, da so radostna, da bo staranje je lahko čas sproščenega, vedrega in enostavnega življenjskega zorenja. Da bi bilo tako, pa je potrebno med mlajšo in starejšo generacijo graditi naraven in dostojanstven odnos ...

Prehod iz aktivnega delovnega obdobja v obdobje starosti je na socialnem, zdravstvenem, ekonomskem in duhovnem področju ... zelo različen. Pomembno je, koliko samostojnosti lahko ohranijo starejši ljudje, koliko so še pri zdravju, ali se v svojem vsakdanjem okolju dobro počutijo, so z mlajšimi našli pravi način sobivanja - ali pa morda vsega tega ni in so vedno bolj odvisni od drugih, domačih ali so morda v domu ostarelih - in so prisiljeni sprejeti pomoč drugih ... Danes različne generacije ne živijo več tako tesno druga ob drugi, ne krepi se več naraven in spontan (=prijazen) odnos med starejšo in mlajšo generacijo, vzorov naravnega in "srečnega" sobivanja je vsak dan manj ... težje je ... mlajša generacija ima vedno manj časa, da bi se okvarjala s starejšimi, da bi bila pripravljena žrtvovati svoj čas. Na stara leta sicer ostane v domači oskrbi še vedno več kot tri četrtine starejših ljudi. Prav zanje je v reviji  Radost zrelih let nekaj izkušenj in smernic, kako se pripraviti, sprejeti in tudi izvajati domačo oskrbo. Pri tem se je treba zavedati, da ne gre le za "servis" ampak gre pri oskrbi starejšega človeka predvsem za odnos, za medčloveški odnos, s katerim gradimo dostojanstvo in spoštovanje. ... In ena najboljših priložnosti, da krepimo svoje socialno zdravje in razvijamo zdravo sodoživljanje s človekom v potrebi, je oskrbovanje onemoglega ali bolnega svojca ... Koliko težav si bomo morda prihranili, če se bomo poučili o tem, kaj "samostojnim in odvisnim" to obdobje prinaša.
Naj bo ta revija pomoč in vodilo, da bo prehod v starost in življenje z drugimi (mlajšimi) ... čim bolj polno in radostno. Dr. Jože Ramovš in Antonija Fink, sta strokovnjaka na področju sobivanja generacij, staranja ... o tej problematiki pišeta zelo poljudno, razumljivo, ... vse z enim samim namenom, da bi lahko čimveč naših starostnikov, ne glede na to, ali so samostojni ali odvisni - ta del življenja preživeli dostojanstveno - radostno. Saj so si to prav gotovo zaslužili.

iz vsebine

S kakšno popotnico se oskrbujemo na poti v samostojno starost?

Upokojitev je v današnji družbi najvidnejši mejnik med srednjimi leti in tretjim življenjskim obdobjem; če rečemo prehod v starost, se sliši trdo, je pa jasneje, da je pred človekom zadnje večje življenjsko obdobje. Kako ravnati, da bo upokojitveni prehod iz srednjih let v starost uspešen?

Kdo naj poskrbi za moje kakovostno staranje? Zakonec? Otroci? Država? Društvo upokojencev? Cerkev? Vsi ti in drugi lahko marsikaj pripomorejo, da se bom staral bolj zdravo, lepše, s trdnejšim človeškim dostojanstvom.

Pri športu šteje končni rezultat. Je tako tudi s človekovim življenjem? Mislim, da imamo v zadnji tretjini – po upokojitvi – nekaj možnosti, da slabo popravimo, dodamo nekaj dobrega, predvsem pa izbrusimo bisere življenjskih izkušenj iz mladosti in srednjih let.

Staranje je lahko čas sproščenega, vedrega in enostavnega življenjskega zorenja

S seboj v starost nosimo tudi bremena, ki so se nabrala v življenju: poraze, nesreče, krivice, zmote, krivdo ... Kako in kam z vsem tem, da nas ne bo vleklo k tlom? Ob upokojitvi je treba v tretje življenjsko obdobje vstopiti spravljen s svojim dosedanjim življenjem. Sprava pa ni lahka naloga.

V starosti se srečujemo z duševnimi, socialnimi in duhovnimi boleznimi, ki niso lažje od telesnih. Naučimo se jih razumeti, da se nam bo ob sitnobi bližnjega prebudilo podobno sočutje kot ob hromem človeku.

Kaj lahko naredim za varovanje in krepitev svojega zdravja v starosti?

Zdravje v starosti je velik blagoslov. Ko pešata telesno in duševno zdravje, nam ostajata veliki rezervi: krepimo zdravo sožitje in duhovno zdravje. Preostane nam vprašanje, kakšen je vpliv v nasprotni smeri. Ali nam telesna bolezen, revščina, slabo počutje in neprimerna oskrba uničijo vso duševno moč in duhovni razvoj?

Kdo pomaga onemoglim, bolnim in invalidnim ljudem? V odgovor bomo navedli stvarne številke. Oskrba, nega in pomoč tem ljudem so zelo stvarne zadeve. Da preživijo, potrebujejo pomoč. Tisti, ki jim pomagajo, opravljajo zanje konkretna vsakdanja opravila, ki morajo biti narejena. Za vsakim primerom je enkratna zgodba, pri njej pa stiske oskrbovalcev in veselje, s katerim pomagajo svojcu.

Oskrbovati svojca, ki mu v starosti pešajo moči ali je bolan, je veliko lažje, če staranje razumemo. Ko upoštevamo, kaj vse je prinesel s seboj iz mladosti in srednjih let, česar ne more več spremeniti, nas mine jeza, ko je siten.

Zakaj je pogovor enkrat lep, drugič ni? Odgovor iščemo zato, ker je komuniciranje z bolnim ali starim svojcem včasih zelo naporno.

Kako ravnati, ko je onemogli svojec težaven in neprijeten? Ko je vse narobe: skriva denar, obtožuje, se zapira vase, sitnari. Ima tistega od domačih, ki ga oskrbuje, za najmanj vrednega. Se loti stvari, ki jih ne zmore več. Hoče nekaj, kar mu škoduje ...

Demenca ostarelega družinskega člana povzroča domačim večinoma hujše stiske kot druge bolezni. Oskrbovanje je lažje, ko to bolezen nekoliko spoznamo in se naučimo osnovnih veščin za komuniciranje z dementnim človekom.

Oskrbovanje težko bolnega, dementnega, onemoglega ali invalidnega svojca je eno od zahtevnejših opravil v življenju. Oskrbovalca izčrpava v celoti in mu poraja hude stiske. Stiska pa je energija, ki daje človeku moč za čudovite ustvarjalne dosežke; če pa je ne uporabi za to, ga pohablja.

V preteklosti so starostno onemogle, bolne in invalidne ljudi oskrbovali samo domači in sosedje. Zadnja desetletja je bila v ospredju javne pozornosti preselitev v dom za stare ljudi. Današnji evropski razvoj gre v oskrbovanje na domu, pri čemer združujejo moči za dostojno življenje onemoglega domači, različne stroke s svojim znanjem ter javna organizacija občinske, pokrajinske in nacionalne politike. Katere strokovne ustanove in programi pomagajo pri oskrbi na domu?

Oskrba starostno onemoglega, dolgotrajno bolnega ali invalidnega svojca je ena od najzahtevnejših življenjskih nalog. Toda ljudje, ki so jo dobro opravili, so tega bolj veseli in na to bolj ponosni, kakor na svoje uspešno podjetje ali hišo, ki so jo zgradili. Velike življenjske naloge pa zahtevajo dobro sodelovanje več ljudi. Malokaj bolj olajša in izboljša oskrbovanje kakor dobro sodelovanje svojcev in povezanost družinskih oskrbovalcev v kraju.

Oskrbovanje starostno onemoglih, kronično bolnih in invalidnih družinskih članov je najboljša pot na vrhove sočutne pomoči drugim, obenem pa tudi na vrhove duhovnega poglabljanja v krščanskem in občečloveškem smislu.

Vsak četrti starostno onemogli, kronično bolan ali invaliden se preseli v dom za stare ljudi; slovenski domovi oskrbujejo skoraj 20.000 ljudi. Pri večini od njih je bila preselitev v dom res nujna, vendar pa neredko tudi zelo boleča tako za starega človeka kakor za njegove svojce.

Ko nekdo umira, je to svet trenutek. Takrat človek potrebuje samo še čuteče spremljanje. Kakor ni boljšega negovalca v onemoglosti od domačih, tako tudi ni boljšega spremljevalca pri umiranju od intimnega življenjskega sopotnika iz domače družine.

Ko človek izgubi nekaj vrednega, mu je žal. Za ljudi so najvrednejša stvar na svetu ljudje. Po izgubi ljubljenega bližnjega – pa tudi stvari, ki nam je pri srcu – je žalovanje domače zdravilo za dušo in telo, ki zdravi srčno rano, srce pa odpira, da bo zmožno videti nove možnosti in življenjske naloge ter se zanje ogreti. Zdravo žalovanje hrani našo povezanost s pokojnim čez mejo tega sveta in z Življenjem, v katerem verujemo, da živi.

Za negovanje starostnika potrebujemo ustrezno znanje. Pridobimo ga z branjem strokovne literature in udeležbo na tečajih. Ena izmed knjig, ki opisuje nego starostnika v domačem okolju, je priročnik Domača nega, ki jo je izdala Celjska Mohorjeva družba. Že utečene tečaje z naslovom Domača nega organizira Slovenska karitas. O izvedbi teh tečajev se pozanimamo v naši župnijski Karitas. Navežimo tudi stike z ljudmi, ki imajo podobne izkušnje, saj dobimo koristne nasvete in potrditev svojega dela.

Zaradi bolezni ali obnemoglosti je bivalno okolje včasih treba prilagoditi potrebam starostnika. Prilagoditev stanovanja omogoča starostniku varnost, neodvisnost, boljše počutje in tudi lažje negovanje. Prilagoditev okolja je še posebno pomembna, kadar živi starostnik sam.

Staranje povzroči napredujoče spremembe, ki vplivajo na zmanjšano telesno zmogljivost in povzročijo pešanje moči. Vse to vodi v večjo izpostavljenost nevarnostim.

Gibanje je pomembno za vsakega človeka, ker izboljša telesno in psihosocialno zdravje. Vpliva na moč mišic, gibljivost ter prožnost sklepov, boljšo prekrvavitev organov in telesa, boljšo prebavo, vzdrževanje primerne telesne mase in dober spanec. Z gibanjem preprečujemo in zmanjšujemo tveganje za nastanek bolezni, kot so osteoporoza, obolenja srca in ožilja, možganska kap, povišan krvni tlak in drugo.

Negibljivi, slabo gibljivi in oslabeli varovanci, ki večino časa preživijo v ležečem, polsedečem ali sedečem položaju, so izpostavljeni različnim zapletom, kot so razjeda zaradi pritiska, otrdelost sklepov (kontrakture), venska tromboza in zastojna pljučnica.

Starostnik pogosto potrebuje pomoč pri vzdrževanju osebne higiene. Poskrbimo za higieno kože, higieno ustne votline, striženje nohtov, urejanje pričeske, britje brade in urejanje brkov pri moških.

Premikanje in dvigovanje varovanca je zahtevno, zato ga moramo izvajati varno in pravilno, da preprečimo poškodbe hrbtenice.

Za zdravje in dobro počutje varovanca je poleg umivanja kože pomembna tudi higiena ustne votline, nega las, urejanje brkov in britje brade pri moških, striženje nohtov ter primerna obleka in obutev.

Kaj si želite za svojo starost? Vsak si želi ostati vitalen in kar se da dolgo in samostojno živeti v domačem okolju. Ko pa preseneti bolezen ali nesreča, pride na obisk v naš dom patronažna sestra. Nekaterim dobrodošla sogovornica v vsakdanji rutini, drugim razlog za nemir. Kdo so patronažne sestre in kakšno delo opravljajo ter zakaj se je vredno potruditi in včasih poklicati številko patronaže? V pogovoru z ekipo patronažnih sester ZD Izola se lahko prepričate, da ni razloga za strah ali sram. Moji sogovornici sta bili Mirjam Fičur in Klavdija Viler, ki je vodja patronažne službe ZD Izola.

Dom sv. Jožef že 20 let bogati družabno in duhovno življenje Celja in širše okolice. Vodi ga lazarist Jože Planinšek, ki še posebej čuti s starejšimi. Kulturne prireditve in bogato življenje duhovno-prosvetnega centra spremlja varstvo starejših – v Martini hiši nad Celjem je doma 121 stanovalcev.

pripravlja Marko Čuk

Si kdaj opazoval obnašanje otroka, kadar mu starši nečesa ne dovolijo (npr. da bi vtaknil prst v vtičnico ali pojedel preveč čokolade)? Začne jokati, vpiti in jezno cepetati z nogami. Prepričan je, da se mu godi strašna krivica in da ga starši ne marajo, ker mu nekaj odrekajo. Podobno se dogaja tudi z nami.
Tako kot smemo Boga zaupno prositi za vse, kar potrebujemo, moramo z zaupanjem sprejeti tudi njegov odgovor na našo molitev. Če nas ne usliši, to pomeni, da to, za kar ga prosimo, za nas ni dobro ali vsaj ne ta trenutek in v teh okoliščinah … Bog najbolje ve, kdaj nekaj resnično potrebujemo.
Poleg tega molitev očiščuje naše srce. Ob njej se učimo želeti in ljubiti to, kar se zdi dobro in ugaja Bogu. Že to je odličen sad molitve, če uporabimo ta izraz.
Preveč smo omejeni, da bi vedeli, kaj je za nas najbolje. Če bi Bog ugodil vsaki naši želji, nam to ne bi koristilo.
To velja za stvari, ki se nam zdijo dobre. Seveda pa nas Bog nikoli ne bo uslišal, če ga prosimo za nekaj, kar bi škodovalo nam ali drugim!
Jezus nas uči, naj prosimo za Svetega Duha. To je zagotovo najboljša prošnja, ker je v njej zaobjeto vse, kar resnično potrebujemo.

Vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite (Mt 6,8).

Bog hoče, da bi bilo naše hrepenenje preizkušeno v molitvi. Tako nas pripravlja za sprejemanje tega, kar nam je pripravljen dati (sv. Avguštin, KKC 2737).

Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi (Rim 8,26).

VINERBA, Roberta. Sto in eno vprašanje o Bogu. Koper: Ognjišče, 2019, str. 206–207.

Vprašanje in odgovor je iz knjige Sto in eno vprašanje o Bogu, v kateri avtorica skušala odgovoriti na vprašanja o Bogu in Božjem. Vsak dan se namreč soočamo z neskončno uganko Boga in človeka, o kateri nam je več neznanega kot znanega (čeprav si morda domišljamo, da nam je vse jasno). V svoji zmedenosti, zapletenosti in razpetosti med zemeljsko omejenostjo in hrepenenjem po neskončnem se nam vprašanja porajajo kar sama od sebe: Upam, da bodo vprašanja na teh straneh vzbudila tudi tvojo radovednost in te spodbudila k razmisleku. Morda se boš z nekaterimi od njih srečal prvič. Tp niso matematične enačbe z eno samo pravilno rešitvijo, ampak lahko na vsako od njih odgovorimo na več načinov. Zato odgovori v tej knjigi niso nekaj dokončnega, ampak bolj namigi, smernice in iztočnice za nadaljnje preučevanje, ki se ga bo vsakdo lotil na sebi lasten način.

Odgovore dopolnjujejo navedki iz Svetega pisma, Katekizma katoliške Cerkve in drugih cerkvenih dokumentov pa tudi komentarji svetnikov, pesnikov, pisateljev in drugih vidnih osebnosti.

S to knjigo se boš podal na duhovno potovanje – vase. Na njem boš odkril samega sebe takega, kakršen si, brez mask. Odkril pa boš tudi znamenja in sledove Nekoga, ki te že od nekdaj ljubi in išče, Nekoga, ki si mu tako dragocen, da je zaradi tebe umrl.

Kako naj to knjigo uporabljam?
Lahko jo prebereš od začetka do konca, ali uporabljaš kot priročnik in odpreš po potrebi. Posamezna vprašanja lahko obravnavate v veroučni skupini in jih morda uporabite pri kakšnem kvizu.
Ugotovil boš, da te bo knjiga spremenila, ti razširila obzorja, dala nova spoznanja in navdihnila sveže zamisli – predvsem pa te bo utrdila v veri in poglobila tvoj odnos z Bogom.
Ker vsebuje odgovore na najpogostejša vprašanja o Bogu in Božjem, je lepo darilo za vsakogar.

pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Vsakdo se mora sprostiti,
vsi potrebujemo dneve in tedne,
ko odložimo vsakdanje skrbi.
Za to niso nujno potrebna
kakšna dolga potovanja.
Tudi preprosti sprehodi
nas lahko lepo razvedrijo.
Pomembno je predvsem to,
da znamo, kjer koli že smo,
zadihati v utripu narave,
da odpremo svoja srca
za zelena prostranstva gozdov,
za skalno belino gorskih vrhov,
za razkošno cvetje travnikov,
za mehko preprogo polj in njiv,
za šumljanje gorskih potokov,
za veseli ples morskih valov,
za zvezdni sijaj nočnega neba.

Želim ti srečo in blagoslov
za vse počitniške tedne;
želim ti srečno vožnjo -
bodisi z avtom ali z vlakom,
bodisi po zraku ali po morju.
Želim ti ubranost in sozvočje
z vsem božjim stvarstvom.

Želim ti prijetne počitnice,
miren in poživljajoč dopust,
poglobljene, a hkrati vesele
dneve zdravilne sprostitve.
Želim ti, da se med svoje
vrneš poln novih moči
in veselja do življenja.

A. Bailling, Molitev,  v: Ognjišče 8 (2011), 31.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je RAZPRODANA

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Vrednote od nekdaj povezujemo z vero. Morda je prav s tem povezano tako razširjeno pisanje in govorjenje o »krizi vrednot«. Takšno razmišljanje prihaja predvsem od tistih, ki pojem »sodobnega« in »naprednega« povezujejo z ateizmom, antiteizmom, zavračanjem sleherne vere in duhovnosti… Če je vera nekaj »nazadnjaškega«, potem so nujno »nazadnjaške tudi vrednote«, seveda tiste, ki so tesno povezane z vero. In zato ti sodobni ateisti govorijo o potrebi po oblikovanju »novih« vrednot, ker – bojda – stare ne veljajo več… Seveda, saj je to tudi razumljivo: človek izvor vrednot vedno in povsod, v vseh verskih sistemih tega sveta, povezuje z nadnaravnim, večnim, izvornim. Vrednote po vseh verovanjih niso nekaj, kar bi si človek preprosto izmislil, ampak prihajajo od Boga, ali od bogov, božanstev, višjih sil – od tam pač, od koder tudi vse prihaja in izvira… Človek, ki ne verjame v ne-materialni izvor vsega materialnega, ne more kar tako sprejemati tudi vrednot, ki imajo – ali naj bi imele tak nadnaravni, presežni, transcendentni, večnostni izvor… Ti materialistično usmerjeni ljudje sodobnega časa zato skušajo izumljati neki drugačen sistem vrednot – takšen, ki bo »čisto človeški«…

Pa vendar se nam ponuja tudi še drugačno gledanje in razmišljanje. Vsi raziskovalci vrednot prištevajo med vrednote tudi – vero! Kako to? Je res vera le ena izmed vrednot? Kaj potem sploh je vera? In v kakšnem razmerju so vrednote do vere?
Zavedam se, da pri takšnem razmišljanju presegam okvire čisto psihološkega in segam na področje teologije. Pa kljub temu ne nameravam pametovati z nekimi teološkimi temami, ki jim nisem kos. Ne nameravam odpirati nikakršnih polemik s teološkimi pogledi in razlagami. Kljub poseganju na teološko polje, bom poskušal ostajati v okvirih psihologije, ali še ožje, v okviru psiholoških tem, ki so pomembne za vzgojo. S tem teoloških pogledov niti ne zavračam, niti jih ne skušam po svoje obračati. Preprosto menim, da se teološko polje začne tam, kjer se moje, psihološko – ustavi!
Tudi s psihologi – raziskovalci vrednot ne nameravam polemizirati. Če raziskovalci uvrščajo vero med vrednote – to sprejemam! Vera je vrednota, ker je vera eno izmed vodil, ki človeka usmerjajo, vodijo skozi življenje, mu kažejo pot…
Tudi če pogledamo v preteklost, najdemo nešteto lepih zgledov, ki nam izpričujejo vero kot vrednoto. Poglejmo si samo tisti znani avstroogrski rek, ki je tako zelo zaznamoval naš kulturni prostor: »Vse za vero, dom, cesarja!« Rek torej v neko sistemsko celoto povezuje tri vrednote, ki naj bi v tedanji dobi najbolj odločilno usmerjale človekovo življenje in delovanje. Ljudje so za vero živeli, za vero so se vojskovali – ne samo za obrambo vere, ampak tudi za širitev vere; za vero so umirali, se žrtvovali… in če se za hip zaustavimo ob tem, hitro ugotovimo, da so vero v vseh zgodovinskih obdobjih tudi zlorabljali – v politične, ekonomske ali kakršnekoli namene pač. Tako, kot je mogoče zlorabiti tudi katerokoli drugo vrednoto, pri čemer se vrednota, seveda sprevrže v nekaj nasprotnega, v »antivrednoto«, kot včasih slišimo…
Toda vera ni samo in zgolj vrednota. Vprašanje je, kje je črta ločnica, če sploh je, vprašanje je, kako razlikovati med vero kot vrednoto in vero kot »veliko več«, kot bistvo in izvor vrednot – če je takšno razlikovanje sploh potrebno in smiselno.
V vseh verstvih in verskih sistemih poznamo tako imenovani fundamentalizem – gre za zelo ozko, nestrpno, izključujoče pojmovanje verskega sistema, ki vodi v konflikte z drugimi, z drugače mislečimi. Kaj hitro v takšnem fundamentalizmu prepoznamo ozkost, ki se kaže v tem, da posameznik (ali še bolj običajno skupina) priznava in slepo izpolnjuje le del vrednot, ki jih oznanja ta njegova vera, druge pa zanemarja, spregleda. Toda tu se lahko vprašamo, če je to sploh še vera – jaz bi temu raje rekel ideologija! Kako se lahko to zgodi? Je to vprašanje vzgoje?
Da bi to razumeli, je potrebno odpreti neko čisto posebno vprašanje človekove osebnosti - človekovo radovednost. Prav to radovednost nekateri misleci označujejo kot najpomembnejše gibalo človekovega življenja. Človek želi vedeti, spoznati, odkriti, raziskati… vse, kar mu je še neznano. Radovednost je človeka v zgodovini silila v odkrivanje neznanih dežel, radovednost ga sili v odkrivanje skrivnosti našega planeta in vesolja, v odkrivanje skrivnosti življenja… radovednost poganja vso znanost.
Radovednost je res nekaj, kar je človeku »zapisano v genih«, kar je človeku dano, ne priučeno ali privzgojeno. Poglejmo dojenčka: komaj začne zaznavati svet okrog sebe, že se v njem zbudi radovednost in začne odkrivati svet okoli sebe – pač na način, ki ga s stopnjo svoje razvitosti zmore. Okolje začne raziskovati s pomočjo svojih čutov – vid, sluh, tip, sledita vonj in okus. Ko osvoji govor, se začne najbrž najlepše obdobje v otrokovem razvoju: obdobje neskončnih otroških »zakaj«, obdobje neskončnega spraševanja. Je sploh še kdo, ki se ob teh neskončnih in neskončno lepih otroških vprašanjih ni znašel v zadregi, ker ne bi znal odgovoriti? Kot je tako lepo zapel Lado Leskovar s tisto čudovito Ježkovo pesmico, v kateri potoži: »…ah, saj veš, tale tvoj ati tako malo ve…«.
In v tem otroškem spraševanju se skriva bistvo: človekov um drvi naprej v neskončna prostranstva. Misli, razmišlja, postavlja si vprašanja. Na nekatera uspe dobiti odgovore – še več pa jih ostane brez pravega odgovora. Vendar sla po odgovoru, po vedenju, po RESNICI – ostaja. Torej potrebuje nekaj, v kar verjame, da je resnica. Človek torej potrebuje vero, da v njej najde neki svoj notranji mir!
In kje so tu sedaj vrednote? Ja, prav tu so: v tej brezmejni človeški radovednosti. Ostanimo še nekoliko pri nedolžni otroški radovednosti! Ko otroku rečemo, da nekaj ni lepo – bo vprašal: »Zakaj?«. In ko mu rečemo, da nekaj ni dobro, bo enako vprašal. In ta zakaj se pojavi prav povsod. Tudi pri vrednotah.
V svoji psihoterapevtski praksi, še posebej pri delu z mladimi, sem se s tem velikokrat srečal. Naj tu omenim le nekaj takšnih »čudnih« vprašanj, s katerimi sem se srečal!
Ko sem se z mladimi pogovarjal o drogah, sem pogosto slišal vprašanje: »Saj vse vem, kar pravite, ampak zakaj jaz tega ne bi smel poskusiti?«
Ko sem se pogovarjal o zdravem življenju, sem pogosto slišal vprašanje: »Zakaj si pa jaz sploh moram želeti biti zdrav?«
Ko sem se pogovarjal o poklicnem usmerjanju, sem slišal vprašanje: »Zakaj pa je sploh treba delati?«
Ko sem se pogovarjal o glasbi, o dobri glasbi, sem se ob komentiranju kake res sporne in slabe skladbe, srečal z vprašanjem: »Zakaj pa je to slabo, zakaj ne bi bilo to lahko dobro?«
Ko sem se pogovarjal o dobrodelnosti, sem pogosto slišal vprašanje: »Zakaj bi pa jaz sploh moral drugemu nekaj delati, če on tega meni ne dela?«
Ko sem se pogovarjal o dobrih medsebojnih odnosih, sem pogosto slišal vprašanje: »Zakaj je pa sploh dobro, da živimo v dobrih odnosih z drugimi?«
In tako naprej, in tako naprej!

No, nekomu se zdijo morda ta vprašanja neresna. In v tem je problem! Ne, niso neresna, ampak so zelo resna. Mladi jih postavljajo zelo resno. In če smo pošteni, tudi odrasli, le da si jih mladi upajo postaviti odkrito in glasno, odrasli pa se ob teh vprašanjih – sprenevedajo!
Tudi takšna vprašanja so resna, saj vsa izhajajo iz človekove brezmejne radovednosti! Da ne govorimo o čisto temeljnih bivanjskih vprašanjih: kdo sem, od kod sem, zakaj sem na svetu, zakaj je treba trpeti, zakaj je treba umreti, kaj bo po smrti… In tista, na videz »brezvezna« gornja vprašanja – so pravzaprav še kako povezana s temi temeljnimi bivanjskimi vprašanji.
Da, od kod so vrednote? Kdo jih je postavil? Zakaj jih je treba spoštovati? Kdo jih lahko spremeni?...
Vse to so vprašanja, na katera za gotovo ni znanstvenega odgovora, na katere znanost ne zna in brez dvoma tudi nikoli ne bo znala odgovoriti! Na to vprašanje odgovarja vera! In zato je vera veliko več kot le vrednota: vera je temelj, izvor vrednot! Če pade vera – padejo tudi vse vrednote, pade človeška civilizacija!
Brez temeljev vere so vrednote le nekak skupek pravil, predpisov. V življenju res srečujem tudi ljudi, ki niso verni v smislu pripadnosti neki verski skupnosti, živijo pa zelo v skladu z vrednotami. Vendar če jih spoznamo pobliže, bomo takoj ugotovili, da v te vrednote zelo – verjamejo! Torej SO verni! Tako kot, resnici na ljubo, srečujemo tudi ljudi, ki sami sebe razglašajo za verne – jim je pa njihova vera le skupek predpisov in običajev – z vero vred pa imajo zanje tako vrednost tudi vrednote!

ŽORŽ, Bogdan. Kako delujejo vrednote. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 4, str. 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk

(peti ponatis) Ob tem naslovu boste morda pomislili na avtobiografijo komika Charliea Chaplina, toda natančen pogled na naslovnico knjige razkrije, da je knjigo napisal nam dobro znani Karel Gržan. Le kaj nam duhovni pisatelj ponuja pod tem naslovom, ki spominja na komedijo ... Nikar prehitro in lepo po vrsti ... Karel nam v knjigi naslov sam razloži: "Kot veste mi je ime Karli – po angleško torej Charlie (Čarli) in sem v Lučah in Solčavi kaplan – po angleško chaplain (čeplin)." Ja, prav sklepate, v knjigi nam Karel Gržan razkriva dogodke, ki so se mu zgodili in to smešne dogodke, pravzaprav resnične dogodke, ki zbujajo smeh. Z njimi nas želi  nasmejati, ne na  cenenih banalnostih, ali zbijanju šal na tuj račun, pač pa ob njegovih dogodkih življenja. Nikar ne mislite, da se mu v njih dogajajo le lepe in prijetne stvari. Kot Charli Chaplin (zvezdnik iz nemih filmov) je tudi on izkusil (in, kot pravi, še okuša) marsikaj bridkega. Zvezdnik nemih filmov je kot otrok izkusil sirotišnico, a je zapisal kot svoje vodilo: »Moraš verjeti vase. To je skrivnost! Tudi, ko sem bil v domu za otroke, ko sem bil bolan in lačen, tudi takrat sem verjel vase!«
"In če lahko zaupaš vsaj enemu človeku na tem svetu ter imaš vero v Boga in v duhovnem življenju izkušaš, kako se On kot Sveti (tisti, ki svetli) sklanja v temine tvojega življenja, potem si zmagal in se zmoreš kljub vsemu po vseh predelanih doživljajih zopet nasmejati," pravi Karel. "Duhovitost brez duhovnosti je hroma, duhovnost brez duhovitosti pa je slepa," zapiše v moto knjige Čarli Čeplin (kaplan Karli).
In v knjigi je veliko veselja do življenja, vedrine, sproščenosti ... šaljivosti ... pa tudi resnih stvari ... ki pa jih Karel pripoveduje sproščeno, kot človek, ki mu ni težko povedati, kje je bil, kaj je doživel, o čem je razmišljal, kako je hotel najboljše, pa mu je kljub temu šlo vse narobe ... Zelo pomembna pa je modrost, ki jo je Karel, in jo tudi vsak človek, "pridela" ob takih dogodkih in ob smehu na svoj račun - vse to je balzam za dušo ... za eno lepo in bolj veselo življenje.

Ja, vse zgodbe, ki jih berete na teh straneh, so resnične. Zapisane so zato, da bi se ob mojih nebogljenostih ne le nasmejali, pač pa se tudi sami mirno soočili z vsemi svojimi nerodnostmi, se v njih lažje sprejeli in se nasmehnili v življenje. Eno izmed napotil, ki sta mi ga dala starša na pot, je: »Nikoli se ne jemlji preresno. Smeh osvobaja!!« Ja, smeh je znamenje, da smo tudi težje ‘lekcije’, ki nam jih je ponudil, Ž/življenje izkoristili za profit. Smeh je znamenje, da se osvobajamo iz zasužnjenosti v svobodo božjih otrok. (Karel Gržan)

Besedila so dve leti izhajala v Ognjišču v rubriki Duhovitost - duhovnost, zdaj pa so zbrane v knjigi, ki ji je priložen tudi CD z nekaterimi humoreskami, ki jih bere Marjan Bunič z radia Ognjišče.

iz vsebine

Do sedaj so mi policisti prizanesli s kaznijo samo enkrat. To je bilo na začetku moje vozniške kariere. Oče je bil kot sopotnik običajno ves živčen in je pritiskal z nogo ob tla, kot da zavira namesto mene. »Počasi! Vozi bolj počasi!« me je nenehno opominjal. Če je bila omejitev 50, je zganjal paniko že pri 45 km/h. Skratka, bil je neizprosen kontrolor moje vožnje. Kot šoferskega ‘zelenca’ me je neprestano opozarjal, med tem ko je s sokoljim očesom spremljal prometne znake in situacijo tako na cesti kot ob njej. Pa se je vendarle zgodilo, da sva spregledala omejitev. »Policija!« sem se zdrznil. »Ustavlja me.«
»Si vozil prehitro?« je izustil oče z ledenim glasom.
»Daj smernik. Poglej mrtvi kot. Zdaj pa počasi zavij do policista. Bolj počasi! Pazi, saj ga boš še podrl.«
Storil sem vse po napotilih.
»Vozniško in prometno, prosim,« je bil policist uradno resen. »Karel Gržan. Vidim, da ste mladi voznik,« je govoril, ko je pregledoval dokumente.
»Ali veste, da je v tem kraju omejitev 40. Vi pa ste peljali 48 km/h.«
Takrat pa je zarjulo ob meni: »Kaj?!« Oče je vzrojil, kot še nikoli. Začel je kričati name in je pri tem tako krilil z rokami, da sem se jim komaj izmikal. »Mulc, kolikokrat naj ti še rečem, da upoštevaj pravila.«
»Nisem videl znaka,« sem zaječal in se umikal od očeta tja proti policistu – zavetju.
»Kaj nisi videl ... Zakaj pa imaš oči?« je kričal oče. »Se boš celo življenje izgovarjal ...«
»Gospod, gospod ...« se je oglasil policist.
»Umirite se, gospod. Prosim vas, pomirite se.«
»Kako naj se umirim, če pa se vozim s takšnim divjakom!« je robantil oče.
»Samo osem km/h je prekoračil,« me je vzel v bran policist.
»A sedaj ga boste pa še zagovarjali!? Kaznujte ga. Vzemite mu vozniško!« je podkuril oče stopnjo svoje razvnetosti.
»Gospod, umirite se. Vašega sina sem hotel le opomniti ...« Morda bi policist še kaj dodal, če mu ne bi oče segel v besedo: »Boš že videl, ko prideva domov ...« Potem se je oče srepo zazrl predse in dihal kot pobesneli bivol.
»Vračam dokumente. Kar lepo počasi nadaljujte vožnjo,« je rekel uradnik in me pomilovalno pozdravil.
Zaprl sem okno in se prestrašen ozrl k očetu. Ta si je z rokami zakril obraz. Tresel se je po celem životu.
Takšnega – tako razkačenega do takrat nisem poznal. Vklopil sem desni smernik, pogledal mrtvi kot in se previdno vključil v promet.
Takrat pa je izbruhnil ... – Ne v jezo, pač pa v krohot.
Tista telesna tresavica, ki sem jo opazil malce prej, je bila le posledica smeha, ki ga je dušil pred sprostitvijo.
»Oprosti. Upam, da si ugotovil, da je bila le igra,« mi je rekel. »V tvojih letih sem bil amaterski igralec.«
»Očitno imaš talent,« sem odvrnil in se olajšan nasmehnil.
Kazni takrat res nisem plačal, mi je pa ostal očetov (čeprav igrani) izbruh v trajen opomin, da so omejitve hitrosti zato, da se jih držimo.

Pa še en hec o prehitri vožnji. Ste že slišali, kako je celo papež Frančišek prekoračil hitrost vožnje?
Še ne? Če verjamete, je bilo takole: Šofer je peljal papeža Frančiška iz Vatikana na obisk k bolnemu prijatelju. V papežu, ki že nekaj let ni vozil avtomobila, se je prebudila želja, da bi prijel za volan.
»Poslušajte, prijatelj,« je rekel šoferju, »v Vatikanu mi ne dovolijo voziti; niti takrat, ko sem kje na obisku. Jaz pa bi rad malo sedel za volan. In sedaj je za to priložnost.«
Šofer se je prestrašil: »To ni mogoče, ostal bom brez službe, če vam ustrežem.«
A je papež moledoval tako učinkovito, da sta se presedla: papež za volan, šofer pa se je še vedno zbegan skril za zatemnjena stekla na zadnjih sedežih.
Papež Frančišek je užival v vožnji in pri tem spregledal, da je prekoračil dovoljeno hitrost. Policist na motorju ga je ustavil. Papež je spustil steklo in prijazno pozdravil uradno osebo. Ko ga je policist zagledal, se je prestrašil, bežno pogledal v zadnji del avtomobila, potem pa je pohitel do motorja. Vklopil je radijsko postajo: »Šef, ustavil sem avto. Vozil je več kot petdeset na uro, ampak ne vem, kaj naj storim!«
»Kako ne veš? Kazen mu napiši!«
»Ampak, šef ne morem. Na previsokem položaju je.«
»Da ni morda župan?«
»Višji.«
»Minister?«
»Še višji, šef.«
»Pa menda nisi ustavil predsednika?!«
»Še višji.«
»Ja, kdo pa je potem?«
»Šef, mislim, da je Bog.«
»Kako, Bog?«
»Kdo drug pa bi imel papeža za šoferja?«

Ja, tako je: pogosto ne le videz, pač pa tudi situacije varajo. Neredko nas speljejo v napačno misel tudi predsodki ali predstave. Ali si lahko predstavljate, da bi tudi mene obiskale bolhe? Ne? Se razume, da ne. Uši in bolhice v naših predstavah pač ne spadajo na Bogu posvečene osebe. Tako je očitno mislila tudi tista gospa v lekarni.
»Prosim, prašek proti bolham,« sem rekel.
»Imate psa ali mačko?« me je povprašala farmacevtka.
»Imam bolhe,« sem ji odvrnil.
Za konec paberkovanja, pa samo še o odličnem varnostnem sistemu znanca. Živi v okolju, kjer so vlomi pogosti. Njegovega soseda so, kljub strokovno umeščenem alarmnem sistemu, oropali že dvakrat. Vlomilci so pač običajno korak pred tehniko. Znanec pa ima sistem, ki presega še tako domiselno tehnologijo. V času daljše odsotnosti nastavi pred hišna vrata par zelo velikih (res zelo velikih!) delovnih škornjev. Zraven položi izvod revije Lovec in veliko posodo (res zelo veliko!) za hranjenje psov. Na vratih pa pusti listek na katerem piše: Špela, z Gorazdom sva šla na lovsko zvezo po naboje za puško. Vrneva se kmalu. Rotweilerja pusti pri miru. Zjutraj sem ju peljal na cepljenje, pa sta nerazpoložena.
Kako zelo in kako pogosto je lahko videz (tudi učinkovita) prevara!

pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Gospod, zahvaljujem se ti,
da si me postavil na svet:
pomagaj mi zastaviti svoje življenje
v slavo tebe in mojih bratov.
Zahvaljujem se ti,
ker si mi naklonil ta privilegij,
da si med izbrane delavce
vzel prav mene.

Poklical si me po imenu, da bi
sodeloval s tvojim delom odrešenja.
Gospod, hodim za teboj
bolj od blizu, tesneje povezan.
Hočem živeti v močnejši zvezi,
da bi mogel biti
bolj pripravljen, da ti pomagam,
bolj hiter, da bi moje noge,
ki oznanjajo mir na gorah,
nosile pozdrav onim v dolinah.

Nakloni mi veselje
delati skupaj z drugimi
in navdaj me z žalostjo vsakokrat,
ko se ločim od drugih
in si domišljam, da lahko tečem sam.

Gospod, reši me
domišljavosti, da vse vem,
nadutosti, ki ima vedno prav,
trdosrčnosti, ki ne pozna sočutja,
strogosti, ki ne odpušča napak,
hinavščine, ki se oklepa pravil
in se ne zmeni za ljudi.

Gospod, presuni moje srce
in daj, da bo moje življenje
tako dosledno, da moje besede,
ki jih izgovarjam v tvojem imenu,
na mojih ustnicah ne bodo lažnive.

T. Bello, (Molitev). Ognjišče 6 (2018), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk