Nekoč je v dolgi in ozki dolini med visokimi skalnimi gorami stala vas. Dolina se je razširila tam, kjer so se razprostirali pašniki in travniki. Prebivalci vasi so bili kar zadovoljni: njihove krave in ovce so imele dobro pašo, mleko in sir so dobro prodajali, čeprav je bilo do trga daleč. Toda nad njihovo srečo je visela temna senca. Črna senca Zakletega stolpa.
Zakleti stolp je bil kamnita gmota, ki je zapirala dolino in grozila vasi ter ji zakrivala sonce, da jo je osvetljevalo, le nekaj minut zjutraj in zvečer pred zahodom. Preostali del dneva je sonce obsevalo samo najvišja pobočja doline. Tako je bila vas čez dan v senci.
Luka, fant odprtega in odločnega značaja, se ni mogel s tem sprijazniti. Zelo rad bi imel pred svojo hišo vrt z rožami, s češnjo, dvema marelicama in jablano. Toda v vasi niso uspevale ne rože ne zelenjava, ker je bilo premalo sonca. Kdor je hotel imeti vrt, ga je moral hoditi obdelovat daleč iz vasi.
Zato so mnogi šli živet drugam in počasi se je vas praznila. Pretila je nevarnost, da bo izumrla zaradi Zakletega stolpa.
Edino ta stvar je lahko Luka spravila v slabo voljo. Vsako jutro, ko se je pretegoval na balkonu svoje sobe in se prepustil božanju sončnih žarkov, preden jih je pogoltnila senca, se je zagledal v ošabno črno gmoto.
»Presneto, presneto,« je zdihoval. »Vas brez cvetja, brez metuljev, brez petja in vas brez otrok je vas, ki izumira ...«
Oziral se je po skrilastih strehah hiš in pomislil na prebivalce, ki jih je vse poznal po imenu, priimku in vzdevku ter dejal sam pri sebi: »Na vsak način moram nekaj storiti. Sem najmlajši v vasi in to je moja naloga.«
Ko se je sonce nekega jutra skrilo za stenami stolpa, se je odločil. Na rame je vzel kramp in se odločno odpravil proti gori.
»Kam greš?« ga je vprašala mama.
»Grem porušit Zakleti stolp,« je odgovoril Luka.
»Kaj govoriš? Ali si znorel? Ne bo ti uspelo!«
»Nekdo vendar mora začeti,« je odvrnil trmasto.
Prišel je do vznožja stolpa in povzdignil pogled proti neskončni temni steni, ki se je grozeče dvigala nad njim.
»Kdo bo koga!« je rekel Luka. Odgovorilo mu je zamolklo grmenje, kakor krohot.
»Začel bom na vrhu,« si je dejal in se začel vzpenjati.
Na vrhu stolpa je bilo še nekaj snega, a Luka se ni oziral okoli. Zavihtel je kramp in z vso močjo udaril po skali. »Na, tu imaš!« Presenečen je ugotovil, da je z zamahom krampa oddrobil velik kamnit blok, ki je zdrsnil po pobočju ter se na dnu razletel v številne majhne kamne.
»Torej je mogoče!« je vzkliknil. Nadaljeval je svoje delo. Malo vesel, malo jezen.
»Odprl bom pot soncu!«
Čez kakšno uro se je vrgel na tla ves prepoten in utrujen. Pogledal je na uspeh svojega dela. V globel je zmetal že veliko kamnov, a stolpa ni znižal niti za milimeter.
»Tudi če bom moral delati celo življenje, ne bom odnehal,« je dejal sam pri sebi.
Luka je nadaljeval delo. Minil je prvi dan. In drugi ter tako cel mesec.
Vsako jutro se je Luka znova spopadel s stolpom. Toda rezultat dela je skromen; vrh se je zdel višji in trdnejši kot prej.
»Odnehaj,« so ga pregovarjali vaščani, ki so ga imeli za malo zmešanega. »Saj smo se že navadili.«
Luka pa je zmajal z glavo in dejal: »Storil bom, da bo sonce sijalo na vaše balkone ves dan in na trgu bodo vzcvetele rože.«
Vrnil se je na stolp in nadaljeval svoje delo. Čez nekaj mesecev je postalo udarjanje krampa ob skalo že domače ovcam in kravam na pašniku. Nekega jutra pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Luka je valil dol s stolpa velik kamen, ko je jasno zaslišal glasek, ki ga je klical:
»Luka, Luka.«
Presenečen je pogledal okrog sebe. Zopet je zaslišal klic. Najbolj čudno je bilo, da je glas prihajal iz notranjosti gore.
»Kje si?« je vprašal Luka.
»Tu spodaj, pod tvojimi nogami, v skali!«
Luka je pokleknil in skrbno pregledal luknjo, odkoder je odvalil kamen. Na dnu se je odpirala zelo majhna razpoka, iz katere je mahala bela ročica.
»Osvobodi me,« je prosil glasek. Vzel je v roke kramp in kopal, dokler ni prišel do ročice, potem pa pazljivo nadaljeval, dokler se ni znašel pred deklico, ki je imela oči modre barve kot gorsko jezero, njena obleka pa barvo pene gorskega potoka.
»Hvala,« je rekla deklica, Luka pa jo je zmedeno gledal. »Jaz sem vila izvirov. Hudobni graditelj Zakletega stolpa pa me je zaprl. Ker si me osvobodil, ti bom izpolnila željo.«
»Kako bi to naredila? Tako majhna in krhka si.«
»S potrpežljivostjo, z močjo vode in z nekaj časa,« se je nasmehnila vila. Dvignila je roko kot dirigent, ko daje orkestru znamenje za začetek. Tisoč izvirov se je odprlo na Zakletem stolpu. Sprva majhni so se združili v potoke, hudournike in slapove. Ti so vrezovali, kopali, rušili in nosili v dolino prod, kamenje, grušč.
»Zakleti stolp se ruši!« je zaklical Luka in vrgel klobuk v zrak. Hotel se je zahvaliti vili izvirov, a je ni bilo več.
Stekel je, da sporoči novico v vasi, ob kateri je sedaj tekel nov potok, izvirajoč iz Zakletega stolpa. Danes to vas obliva sonce od jutra do večera. V njej je polno cvetja. Kjer je stal Zakleti stolp, je zdaj skalovje. Prerašča ga mah in grmičevje. Tja hodijo starejši ljudje nabirat gobe.

Razmislek
Kako žalostno je živeti v senci! Če bi bilo kaj, kar bi preprečevalo soncu, da bi prišlo do nas, bi storili enako kot Luka. Poskušali bi odstraniti oviro, kajti sonce je pomembno, je življenje.
Tudi za prihod pomembne osebnosti, za obisk predsednika države je veliko priprav: določi se pot, postanki, srečanja. Odstranijo se vse mogoče ovire.
Janez Krstnik nas vabi, da podobno naredimo za Jezusov prihod. On je pomembnejši od sonca in katerekoli osebnosti. Ovire, ki jih moramo odstraniti, pa so v nas; slabe navade, grehi, lenoba, grde besede. Vse te stvari padajo kot senca na našo dušo.
Luku je veliko dejanje uspelo, ker je dopustil, da mu je pomagala vila izvirov. Tudi mi moramo dopustiti, da nam pomaga Božja milost, to je moč, ki jo Bog daje vsem, ki trdno sklenejo, da ga bodo sprejeli v svoje življenje.
Zato imamo zakramente, zlasti zakrament sprave ali spovedi.

Molitev
Pridi, Gospod,
na poti do mojega srca
ni ovir.
Zasij kakor luč
v moji temi.
Moje ustnice bodo
oznanjale tvoje ime;
vsa zemlja bo spoznala
tvojo ljubezen
in vsi ljudje tvoje odrešenje.

zgodba Luka in zakleti stolp je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 40-45. ...

pripravlja Marko Čuk

V najbolj temnem letnem času hrepenimo po luči. Zaradi tega z adventom povezujemo adventne sveče, ki z vsakim tednom bolj razsvetljujejo adventni venec. Ena izmerd O-antifon, ki jih v božični devetdnevnici pojemo peti dan, Jezusa opeva kot "svit večne luči": "O Vzhajajoči, svit večne luči in sonce pravice: pridi in razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci."
Vzhajajoča zvezda danica je od nekdaj simbol luči, ki zmaguje nad temo, podoba prenove našega življenja, ki jo doživljamo vsak dan znova. Ta luč je pravzaprav Kristus sam. On je, kot se izrazi Drugo Petrovo pismo, "svetilka, ki sveti na mračnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vcaših srcih" (2 Pt 1,19). Ko Kristus prebiva v našem srcu, s svojo lučjo prodira v našo najglobljo temo. Vsi poznamo strah pred temo, v kateri ne obvladujemo več svojih čustev, v kateri se v nas pojavljajo nočni strahovi, ki nas plašijo. Poznamo temno luknjo depresije, v kateri tičimo in ne najdemo izhoda. Tedaj hrepenimo po luči, ki vzhaja v našem srcu.
Antifona Kristusa imenuje "svit večne luči". Luči, ki jo odseva Kristus, ne more premagati več nobena tema. Neokrnjena je in večna. Prihaja iz Božje večnosti in ima delež večnega Božjega življenja. To je luč brez madeža, luč, ki je ne zatemni nobena senca, ki ne noisi madežev teme in je ne ovira naša krivda.

Bog sam nas bo obiskal v Kristusu. V naš svet vstopa kot Božji obiskovalec. In njegovo darilo gostiteljem je luč, ki razsvetljuje naše domove in naša srca. Pred nami so prižgane sveče. Poglejmo si, kako mila svetloba sveče osvetljuje vse, kar je v sobi, kako na vse razliva svoj mili, nežni sij. Predstavljajmo si, da na božič Kristus sam pošilja svojo nežno svetlobo v vse prostore našega srca, v naš strah, v naš nemir, v našo površinskost, v našo jezo ... itd.
Poglejmo zdaj s svojimi notranjimi očmi, in videli bomo, kako svetloba sveče seže prav tja, kjer jo v tem trenutku najbolj potrebujemo.

Kristusova luč želi obsijati tudi vse prostore naše hiše, našo klet, naše delovne sobe ... kuhinjo, dnevno sobo, kjer preživljemo skupni čas, naše spalnice, v katerih počivamo ....
Zaupajmo tej navidezni šibki svetlobi, da bo močno obsijala vse naše življenje, in bo v našo hišo prinesla skrivnost Božje ljubezni, da bomo lahko tam, kje smo, v resnici doma.
Kajti doma smo lahko samo tam, kjer prebiva skrivnost. Dom najdemo le tam, kjer nas obiskuje Bog v obliki luči in ljubezni ter tuje v nas spreminja v domače. (ob knjigi Moj resnični božič razmišlja Marko Čuk)

Misli upanja za adventni in božični čas. Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

iz vsebine: Božič - to je prestopanje meje. Bog postane človek. In od tistega dne ni več meje med nebesi in zemljo. Delček nebes se je naselil na zemljo. In ta delček nebes je živel z nami - ko pa se je vrnil k Očetu, nam je pustil nebesa odprta. Od takrat je meja odprta. In od takrat vemo: ne konča se s tem, kar je tukaj na zemlji - ampak se nadaljuje, morda se na novo začenja. Smrt je le navidezna meja. Grob je prazen. Kaj iščete živega med mrtvimi?
Božič je prav ta obljuba. Meje so odprte, zidovi so padli, prehodi niso zaprti. Smrt ni konec, je le prestopanje te meje. Za mejo pa se dežela ne konča - samo drugam prideš. Mogoče govorijo tam drug jezik, imajo druge navade - toda meja je vedno samo prehod, nikoli konec.
Jasli in križ - to sta dva mejna prehoda. Bog postane človek - in se vrne v nebo. In od takrat so nam nebesa odprta - če le hočemo ... In to je sporočilo teh dni: ko prestopimo mejo našega življenja, nam ne grozi smrt, ampak nam zacveti življenje. Ker nam je Bog prišel že zdavnaj naproti, nam odprl mejo, tebe in mene pa vabi v življenje.

Mislim, da se bo v našo dušo vrnil mir prav takrat, ko se bomo osvobodili misli, da moramo nekaj dati, česar sploh nimamo. In šele takrat bomo ta mir lahko delili tudi z drugimi. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da v sebi zbiramo živo vodo, da priznamo to žejo in se pustimo obdariti. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da se osvobodimo nekih pričakovanj - pa naj bodo to naša ali tuja.
Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da prosimo zase Boga prav za to, o čemer poje toliko adventnih pesmi: »Rosite, nebesa, od zgoraj / ... / Gospod naj se spomni ... « Tudi zase smemo prositi - ...
Bog ne zahteva od nas česar ne znamo česar nimamo in kar nismo; želi da to, kar nam je dal, kar nam je podaril v preobilju, podarjamo drugim, da dajemo od tega, kar znamo, kar imamo, kar smo ... (mč)

adventni koledar

1. adventna nedelja
Temni časi našega življenja so prehod in enega v drugo. Nočejo nam povedati, da »nič več ne gre«, ampak nam govorijo, da »tako ne gre več«, da se mora začeti nekaj novega. Poslovimo se, spustimo, da se to novo lahko začne. Kdor pa se ne odpre za slovo, za tistega se tudi ne more začeti kaj novega.
IZZIV: Vprašaj babico ali dedka, kako so včasih molili v adventu. Kaj so peli, kakšni so bili takrat družinski običaji? Iz preteklosti izbrskano molitev ali obred vključi v svoj advent.

ponedeljek 1. adventnega tedna
Ta čas nam je dan, da zmoremo premagovati melanholijo, sami sebi tiho in vztrajno dopovedovati, kar nam govori naša vera. To je čas, da besedo vere potrdimo: verujem v večnost Boga, ki prihaja v naš čas, v moj čas. Pod utrujajočimi vzponi in padci vsakdana že skrito raste življenje, ki ne pozna več smrti.
IZZIV: Kako bom negoval ta kalček življenja, ko pa sem utrujen, izčrpan, prestrašen …? Prav preprosto je začeti: pred Jezusa odložim skrbi, ne razmišljam več o njih. V mislih ponavljam le: »Tukaj sem, vzemi vse.«

torek 1. adventnega tedna
Toliko teme je v človeškem življenju – včasih tudi v mojem. To so ure samote, ko ne zmoreš več naprej, breme skrbi je pretežko – in nikogar ni, ki bi ti pomagal.
IZZIV: Vsak potrebuje ljudi, pri katerih lahko odloži svoje breme. Osebe, ki znajo poslušati, ne da bi le čakale, da povedo svojo zgodbo. Danes želim najprej jaz biti tak bližnji drugim. Gospod, oblikuj me, da bom zmogel.

sreda 1. adventnega tedna
»O pridi, Emanuel, osvobodi svoj ubogi Izrael!« Da bi le prišel Bog v vso to našo temo, jo preplavil, se razlil, da bi vse osušeno v meni prepredel, me poživil in me prepojil z živo vodo!
IZZIV: Sestavim molitev, ki se začne z besedo: Pridi.

četrtek 1. adventnega tedna
O Bog, prepoji sušo mojega življenja! Oživi, kar je v meni umrlo! Preplavi me vsega! Ne dopusti, da otrdim in postanem neobčutljiv! Ne do sebe – in ne do drugih.
IZZIV: Molim za vse, ki v teh časih delajo z ljudmi, da jim strah pred bolečino ne bi vzel občutkov, da bi ostali topli in čuteči.

petek 1. adventnega tedna
»Sredi teme zacveti. Ljudje to imenujejo Božič.« Kar se zdi na videz mrtvo, je samo življenju skrito in čaka, da lahko končno zaživi. In to drži za drevje, grmovje in vejice prav tako kot za nas ljudi.Ž
IZZIV: Danes, na sv. Barbaro, pripravim Barbarine vejice: naberem češnjeve vejice in jih položim v vodo. Za Božič bodo cvetele.

sobota 1. adventnega tedna
Včasih je treba le malo pozornosti, malo naklonjenosti, malo časa – malo »tople vode« –, in ljudje, ki so na videz brez življenja, na novo »zacvetijo«. Toda: življenja, rasti in cvetenja ne morem prisiliti. Lahko ustvarjam le pogoje za to – ne morem pa tega narediti.
IZZIV: Kakšni so pogoji, ki spodbudijo doživet Božič? Čas za ustvarjalnost. – Iskreno obdarovanje. – Mir – Kaj še?

2. adventna nedelja
Pravzaprav poznamo to iz starih pravljic – in te nam v svoji govorici in v podobah
veliko povedo o življenju: Kdor sreča »skrivnost« – in pred to skrivnostjo ne pobegne, pa naj bo to
zaželena princesa, hudobni zmaj ali samorog – ta se lahko spusti v pustolovščino. Kdor v svojem življenju dopušča skrivnosti, ta lahko to doživi. In kdor se spusti v skrivnost Boga, ki je postal človek,
kdor je odprt za božično skrivnost, ta lahko to doživi in bo doživel: pustolovščino adventa.
IZZIV: Kakšno opremo so imeli pustolovci? Kaj vse so potrebovali misijonarji, ko so šli med tuja ljudstva? Tudi za pot proti Božiču potrebujemo dobro opremo. In načrt poti. Danes razmislim o svojih adventnih »načrtih« in opremi, ki jo potrebujem.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Našega Boga nič ne moti, da se rodi v hlevu – v hlevu mojega in tvojega življenja, kjer je pogosto umazano in nepospravljeno – in v katerem mogoče včasih tudi neznosno smrdi …
IZZIV: Marsikdaj nam je težko iti do Njega, a On prihaja k nam, ne čaka, da se podamo na pot proti Njemu. Kakšni bodo moji koraki k Njemu?

torek 2. adventnega tedna
Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost.
IZZIV: S prijateljem, bratom ali sestro se pogovorim o adventnih načrtih. Prosim ga, da me opomni, če opazi, da sem v adventu »zašel«.

sreda 2. adventnega tedna
Adventne pesmi so pesmi upanja in hrepenenja. Potrebujemo pesmi, s katerimi izrazimo svoje hrepenenje.
IZZIV: Katera ti je najljubša? Zapojem jo skupaj s svojo družino ali prijatelji.

četrtek 2. adventnega tedna
Potrebujemo mnoge male božične skrivnosti in šelestenje darilnega papirja, potrebujemo mirne ure za pisanje božične pošte, da lahko oddaljenim prijateljem pošljemo prisrčno misel.
IZZIV: Kljub omejitvam poskrbimo tudi za šelestenje darilnega papirja, poskrbimo za lučke. Vzemimo si čas in božično pošto opremimo z res osebnimi zapisi.

petek 2. adventnega tedna
Te adventne tedne potrebujemo, da se vedno znova učimo hrepeneti, slišati obljube in gledati za zvezdo.
IZZIV: Kdo so luči v mojem življenju, kdo so moje »zvezde«? Danes vsem svojim dragim, s katerimi si svetimo na poti k Bogu, pošljem SMS z drobnim iskrivim sporočilom. Prav preprosto naj bo!

sobota 2. adventnega tedna
Bog postane človek, da lahko ljudje končno postanejo človeški.
IZZIV: V korona časih je samota, osamljenost dobila resnične obraze. Ni nam jih treba iskati, tu so, prav blizu. Pokliči v dom upokojencev in prosi socialno delavko, da ti pove, koliko ostarelih nima svojcev. Pripravi voščila zanje.

3, adventna nedelja
Meje med smrtjo in življenjem, med nebom in zemljo, so se z Božičem odprle. Delček nebes pride na zemljo, da lahko v sebi nosimo nebesa.
IZZIV: So meje danes odprete ali zaprte? Sem lahko jaz izjema? Toliko se letos govori o mejah. A ključna meja, meja med nebesi in zemljo, se je z Jezusom odprla in ostaja odprta za vedno. Božič nas spomni tudi na to.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Morda ugotovimo, da smo živeli preveč v ospredju in smo pozabljali na ozadje.
IZZIV: Danes stopim iz svoje zgodbe v čevlje nekoga drugega. Prisluhnem mu. Ne razlagam in analiziram, le poslušam. Dogovorim se tudi za adventno spoved.

torek 3. adventnega tedna
Morda smo živeli preveč na veliko – hoteli smo vse imeti, vse biti –, šele zdaj pa se nam odpira globina življenja.
IZZIV: Od danes do Božiča ne bom gledal oglasov, listal reklame pošte. Si upam?

sreda 3. adventnega tedna
Morda smo imeli napačne predstave, podobe – o sebi, o drugih, o Bogu – in vse to se je porušilo, ker smo se soočili z drugimi dimenzijami življenja in vere, saj se je naše srce odprlo za pravo resničnost.
IZZIV: Kako je videti/slišati moj advent? Napišem, narišem, uglasbim ga …

četrtek 3. adventnega tedna
Nikomur se nam ni treba dokazovati, da smo enkratni in privlačni – ker nas Bog ljubi prav takšne, kot smo.
IZZIV: Slečemo si obleko (dekleta si odstranimo ličila) in pred zrcalom molimo, da bi se zmogli sprejeti takšni, kot smo, lepi in ljubljeni.

petek 3. adventnega tedna
Svojo temo lahko zapustimo, ker je tu nekdo, ki nas vodi iz nje – ni se nam treba skrivati za barvno sliko visoko svetlečega prospekta.
IZZIV: Danes ob venčku molim za vse kristjane, ki so preganjani.

sobota 3. adventnega tedna
Ni nam treba živeti po pričakovanjih drugih, če bi nas radi določili, naj bomo takšni, kakršne bi nas radi imeli.
IZZIV: V odnosih so »pričakovanja« dvosmerni promet. Kako ga lahko ustavim?

4. adventna nedelja
Božič – to je obljuba, da moremo in smemo izstopiti iz sodobne nuje po vedno bolje, vedno hitreje, vedno več – ni se nam treba naprezati, preprosto bodimo ljudje.
IZZIV: Bog v Svetem pismu obljublja ... Odprem Sveto pismo in poiščem kakšno njegovih obljub. Namig: 1 Mojzesova knjiga 28,25 ali Pregovori 1,33.

ponedeljek 4. adventnega tedna
Biti prisoten – to je pogoj, da se lahko zgodi Božič, da nebesa lahko dobijo tu na Zemlji roke in noge, da lahko Bog prestopi mejo med nebom in Zemljo in jo odpre za nas. Da se Božič zgodi v meni in se Bog v meni rodi.
IZZIV: Danes živim brez mobitela.

torek 4. tedna
Hrepenenja po življenju ne smemo omejiti na nekaj tednov v letu, ki so povrhu še prežeti s pretirano dejavnostjo in hitenjem.
IZZIV: Adventno živeti – 365 dni v letu! Kaj to v bistvu pomeni?

sreda 4. adventnega tedna
Božič pomeni nov začetek – ker Bog začenja z nami novo pot. Pravzaprav mi za to ni treba veliko narediti – samo prisotna moram biti.
IZZIV: Sem tu pred Betlehemom, čisto zares prisoten?

četrtek 4. adventnega tedna
Lahko ustvarim pogoje za to, ne morem pa narediti, da se Božič zgodi v meni. Tudi Božič, cvetenje v mrazu, v temi, je in ostaja dar. Zato moram biti vsaj pripravljena, da se pustim obdariti.
IZZIV: Darila je včasih težko sprejeti (lažje jih je podariti). Kako pa je z Jezusom? Ga je lažje sprejeti ali podariti?

Marjetka Pezdir Kofol, Moj resnični božič. Adventni koledar 2020. Ognjišče 12/2020.

Čudno, se vam ne zdi? ... Angel zapusti Marijo, ko se njene težave pravzaprav šele začenjajo: Ali se bo izkazalo za resnično, kar je napovedal angel? In kako to razložiti Jožefu? In sosedom, ki tudi znajo šteti in računati ...
Toda angel se ne ozira na ta vprašanja: odide in zapusti Marijo. Tako je to - Božji dotik ni stanje, ki ostaja - to je minljiv trenutek, življenje ostaja ...

Tako kot pri vsakem uspehu ... recimo v gorah ... na vrhu ne moreš ostati, treba je računati tudi s spustom v dolino. Vrniti se je treba v življenje. Trenutka ne moreš zadržati. Lahko pa ga ohraniš v srcu.

Ali ni že to veliko:
- da ostajamo zvesti v tem svojem kratkem življenju
- da se lahko spominjamo,
- da lahko živimo svoj vsakdan, ker se vednio zavedamo trenutkov Božjega dotika.

Angel odide - toda bil je tukaj. In to spreminja mene in moj vsakdan. Ker se me je dotaknil angel, gledam nase drugače, v  meni se je nekaj zganilo, me poživilo in mi dalo novih moči.
Dotik poživlja.
Toda tega, kar se me dotakne, ne morem zadržati.

Nagnjeni smo k temu, da žalujemo, ker lepo mine, ker nas spet pušča same in zaradi žalovanja se ne premaknemo, poskušamo se ugnezditi v lepo, dobro ... in tam ostati. To pa ne more dolgo trajati, saj nas razočaranja vrnejo v resničnost življenja. Če angela ne izpustimo, si torej sami otežujemo življenje.

Bodimo hvaležni, da smo doživeli Božji dotik, ko pa želi oditi ... ga moramo izpustiti. Dal nam je priložnost in sedaj smo na vrsti mi..(ob knjigi Moj resnični božič razmišlja Marko Čuk)

Misli upanja za adventni in božični čas. Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

iz vsebine: Božič - to je prestopanje meje. Bog postane človek. In od tistega dne ni več meje med nebesi in zemljo. Delček nebes se je naselil na zemljo. In ta delček nebes je živel z nami - ko pa se je vrnil k Očetu, nam je pustil nebesa odprta. Od takrat je meja odprta. In od takrat vemo: ne konča se s tem, kar je tukaj na zemlji - ampak se nadaljuje, morda se na novo začenja. Smrt je le navidezna meja. Grob je prazen. Kaj iščete živega med mrtvimi?
Božič je prav ta obljuba. Meje so odprte, zidovi so padli, prehodi niso zaprti. Smrt ni konec, je le prestopanje te meje. Za mejo pa se dežela ne konča - samo drugam prideš. Mogoče govorijo tam drug jezik, imajo druge navade - toda meja je vedno samo prehod, nikoli konec.
Jasli in križ - to sta dva mejna prehoda. Bog postane človek - in se vrne v nebo. In od takrat so nam nebesa odprta - če le hočemo ... In to je sporočilo teh dni: ko prestopimo mejo našega življenja, nam ne grozi smrt, ampak nam zacveti življenje. Ker nam je Bog prišel že zdavnaj naproti, nam odprl mejo, tebe in mene pa vabi v življenje.

Mislim, da se bo v našo dušo vrnil mir prav takrat, ko se bomo osvobodili misli, da moramo nekaj dati, česar sploh nimamo. In šele takrat bomo ta mir lahko delili tudi z drugimi. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da v sebi zbiramo živo vodo, da priznamo to žejo in se pustimo obdariti. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da se osvobodimo nekih pričakovanj - pa naj bodo to naša ali tuja.
Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da prosimo zase Boga prav za to, o čemer poje toliko adventnih pesmi: »Rosite, nebesa, od zgoraj / ... / Gospod naj se spomni ... « Tudi zase smemo prositi - ...
Bog ne zahteva od nas česar ne znamo česar nimamo in kar nismo; želi da to, kar nam je dal, kar nam je podaril v preobilju, podarjamo drugim, da dajemo od tega, kar znamo, kar imamo, kar smo ... (mč)

adventni koledar

1. adventna nedelja
Temni časi našega življenja so prehod in enega v drugo. Nočejo nam povedati, da »nič več ne gre«, ampak nam govorijo, da »tako ne gre več«, da se mora začeti nekaj novega. Poslovimo se, spustimo, da se to novo lahko začne. Kdor pa se ne odpre za slovo, za tistega se tudi ne more začeti kaj novega.
IZZIV: Vprašaj babico ali dedka, kako so včasih molili v adventu. Kaj so peli, kakšni so bili takrat družinski običaji? Iz preteklosti izbrskano molitev ali obred vključi v svoj advent.

ponedeljek 1. adventnega tedna
Ta čas nam je dan, da zmoremo premagovati melanholijo, sami sebi tiho in vztrajno dopovedovati, kar nam govori naša vera. To je čas, da besedo vere potrdimo: verujem v večnost Boga, ki prihaja v naš čas, v moj čas. Pod utrujajočimi vzponi in padci vsakdana že skrito raste življenje, ki ne pozna več smrti.
IZZIV: Kako bom negoval ta kalček življenja, ko pa sem utrujen, izčrpan, prestrašen …? Prav preprosto je začeti: pred Jezusa odložim skrbi, ne razmišljam več o njih. V mislih ponavljam le: »Tukaj sem, vzemi vse.«

torek 1. adventnega tedna
Toliko teme je v človeškem življenju – včasih tudi v mojem. To so ure samote, ko ne zmoreš več naprej, breme skrbi je pretežko – in nikogar ni, ki bi ti pomagal.
IZZIV: Vsak potrebuje ljudi, pri katerih lahko odloži svoje breme. Osebe, ki znajo poslušati, ne da bi le čakale, da povedo svojo zgodbo. Danes želim najprej jaz biti tak bližnji drugim. Gospod, oblikuj me, da bom zmogel.

sreda 1. adventnega tedna
»O pridi, Emanuel, osvobodi svoj ubogi Izrael!« Da bi le prišel Bog v vso to našo temo, jo preplavil, se razlil, da bi vse osušeno v meni prepredel, me poživil in me prepojil z živo vodo!
IZZIV: Sestavim molitev, ki se začne z besedo: Pridi.

četrtek 1. adventnega tedna
O Bog, prepoji sušo mojega življenja! Oživi, kar je v meni umrlo! Preplavi me vsega! Ne dopusti, da otrdim in postanem neobčutljiv! Ne do sebe – in ne do drugih.
IZZIV: Molim za vse, ki v teh časih delajo z ljudmi, da jim strah pred bolečino ne bi vzel občutkov, da bi ostali topli in čuteči.

petek 1. adventnega tedna
»Sredi teme zacveti. Ljudje to imenujejo Božič.« Kar se zdi na videz mrtvo, je samo življenju skrito in čaka, da lahko končno zaživi. In to drži za drevje, grmovje in vejice prav tako kot za nas ljudi.Ž
IZZIV: Danes, na sv. Barbaro, pripravim Barbarine vejice: naberem češnjeve vejice in jih položim v vodo. Za Božič bodo cvetele.

sobota 1. adventnega tedna
Včasih je treba le malo pozornosti, malo naklonjenosti, malo časa – malo »tople vode« –, in ljudje, ki so na videz brez življenja, na novo »zacvetijo«. Toda: življenja, rasti in cvetenja ne morem prisiliti. Lahko ustvarjam le pogoje za to – ne morem pa tega narediti.
IZZIV: Kakšni so pogoji, ki spodbudijo doživet Božič? Čas za ustvarjalnost. – Iskreno obdarovanje. – Mir – Kaj še?

2. adventna nedelja
Pravzaprav poznamo to iz starih pravljic – in te nam v svoji govorici in v podobah
veliko povedo o življenju: Kdor sreča »skrivnost« – in pred to skrivnostjo ne pobegne, pa naj bo to
zaželena princesa, hudobni zmaj ali samorog – ta se lahko spusti v pustolovščino. Kdor v svojem življenju dopušča skrivnosti, ta lahko to doživi. In kdor se spusti v skrivnost Boga, ki je postal človek,
kdor je odprt za božično skrivnost, ta lahko to doživi in bo doživel: pustolovščino adventa.
IZZIV: Kakšno opremo so imeli pustolovci? Kaj vse so potrebovali misijonarji, ko so šli med tuja ljudstva? Tudi za pot proti Božiču potrebujemo dobro opremo. In načrt poti. Danes razmislim o svojih adventnih »načrtih« in opremi, ki jo potrebujem.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Našega Boga nič ne moti, da se rodi v hlevu – v hlevu mojega in tvojega življenja, kjer je pogosto umazano in nepospravljeno – in v katerem mogoče včasih tudi neznosno smrdi …
IZZIV: Marsikdaj nam je težko iti do Njega, a On prihaja k nam, ne čaka, da se podamo na pot proti Njemu. Kakšni bodo moji koraki k Njemu?

torek 2. adventnega tedna
Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost.
IZZIV: S prijateljem, bratom ali sestro se pogovorim o adventnih načrtih. Prosim ga, da me opomni, če opazi, da sem v adventu »zašel«.

sreda 2. adventnega tedna
Adventne pesmi so pesmi upanja in hrepenenja. Potrebujemo pesmi, s katerimi izrazimo svoje hrepenenje.
IZZIV: Katera ti je najljubša? Zapojem jo skupaj s svojo družino ali prijatelji.

četrtek 2. adventnega tedna
Potrebujemo mnoge male božične skrivnosti in šelestenje darilnega papirja, potrebujemo mirne ure za pisanje božične pošte, da lahko oddaljenim prijateljem pošljemo prisrčno misel.
IZZIV: Kljub omejitvam poskrbimo tudi za šelestenje darilnega papirja, poskrbimo za lučke. Vzemimo si čas in božično pošto opremimo z res osebnimi zapisi.

petek 2. adventnega tedna
Te adventne tedne potrebujemo, da se vedno znova učimo hrepeneti, slišati obljube in gledati za zvezdo.
IZZIV: Kdo so luči v mojem življenju, kdo so moje »zvezde«? Danes vsem svojim dragim, s katerimi si svetimo na poti k Bogu, pošljem SMS z drobnim iskrivim sporočilom. Prav preprosto naj bo!

sobota 2. adventnega tedna
Bog postane človek, da lahko ljudje končno postanejo človeški.
IZZIV: V korona časih je samota, osamljenost dobila resnične obraze. Ni nam jih treba iskati, tu so, prav blizu. Pokliči v dom upokojencev in prosi socialno delavko, da ti pove, koliko ostarelih nima svojcev. Pripravi voščila zanje.

3, adventna nedelja
Meje med smrtjo in življenjem, med nebom in zemljo, so se z Božičem odprle. Delček nebes pride na zemljo, da lahko v sebi nosimo nebesa.
IZZIV: So meje danes odprete ali zaprte? Sem lahko jaz izjema? Toliko se letos govori o mejah. A ključna meja, meja med nebesi in zemljo, se je z Jezusom odprla in ostaja odprta za vedno. Božič nas spomni tudi na to.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Morda ugotovimo, da smo živeli preveč v ospredju in smo pozabljali na ozadje.
IZZIV: Danes stopim iz svoje zgodbe v čevlje nekoga drugega. Prisluhnem mu. Ne razlagam in analiziram, le poslušam. Dogovorim se tudi za adventno spoved.

torek 3. adventnega tedna
Morda smo živeli preveč na veliko – hoteli smo vse imeti, vse biti –, šele zdaj pa se nam odpira globina življenja.
IZZIV: Od danes do Božiča ne bom gledal oglasov, listal reklame pošte. Si upam?

sreda 3. adventnega tedna
Morda smo imeli napačne predstave, podobe – o sebi, o drugih, o Bogu – in vse to se je porušilo, ker smo se soočili z drugimi dimenzijami življenja in vere, saj se je naše srce odprlo za pravo resničnost.
IZZIV: Kako je videti/slišati moj advent? Napišem, narišem, uglasbim ga …

četrtek 3. adventnega tedna
Nikomur se nam ni treba dokazovati, da smo enkratni in privlačni – ker nas Bog ljubi prav takšne, kot smo.
IZZIV: Slečemo si obleko (dekleta si odstranimo ličila) in pred zrcalom molimo, da bi se zmogli sprejeti takšni, kot smo, lepi in ljubljeni.

petek 3. adventnega tedna
Svojo temo lahko zapustimo, ker je tu nekdo, ki nas vodi iz nje – ni se nam treba skrivati za barvno sliko visoko svetlečega prospekta.
IZZIV: Danes ob venčku molim za vse kristjane, ki so preganjani.

sobota 3. adventnega tedna
Ni nam treba živeti po pričakovanjih drugih, če bi nas radi določili, naj bomo takšni, kakršne bi nas radi imeli.
IZZIV: V odnosih so »pričakovanja« dvosmerni promet. Kako ga lahko ustavim?

4. adventna nedelja
Božič – to je obljuba, da moremo in smemo izstopiti iz sodobne nuje po vedno bolje, vedno hitreje, vedno več – ni se nam treba naprezati, preprosto bodimo ljudje.
IZZIV: Bog v Svetem pismu obljublja ... Odprem Sveto pismo in poiščem kakšno njegovih obljub. Namig: 1 Mojzesova knjiga 28,25 ali Pregovori 1,33.

 (se nadaljuje -)

Marjetka Pezdir Kofol, Moj resnični božič. Adventni koledar 2020. Ognjišče 12/2020.

Za mnoge so ti dnevi vse prej kot mirni. Opravkov ne manjka ... Toda ali je vse to, kar se dogaja zunaj in okoli nas, res potrebno in tisto pravo, resnično, vredno?..
Advent nas vabi, da prisluhnemo tišjim tonom. Je čas za pesmi hrepenenja in obljub: »Kdaj, Zveličar, prišel boš ...?«, čas za prilike in starodavne zgodbe, ki govorijo o upanju: »Volk bo prebival z jagnjetom ...«. Je tudi čas komaj slišnih glasov beguncev, vzdihov osamljenih v domovih ostarelih, hropenja umirajočih na oddelkih za intenzivno nego ....
To je čas, ko moram prisluhniti Božjemu glasu v sebi, ki nas tiho vabi, namenjen je vsakemu od nas, sprašuje in prinaša besede tolažbe, usmiljenja, ljubezni ...

Da bi ga slišali, moramo najprej sami umolkniti. Sveta noč je tudi »tiha« noč. in nekaj okusa te blaženosti in tihote si lahko privoščimo že v teh dneh ... lahko gremo v cerkev in za nekaj trenutkov prisluhnimo tišini ... Lahko to naredimo na delovnem mestu, pri študiju, vsak dan doma: v dnevni sobi, kuhinji ... prižgimo svečo, zvečer postojmo pred vrati in se zazrimo v zvezdnato nebo ... Prisluhniti.

In če zbrano prisluhnemo, lahko postanemo dojemljivi za Božje, pobožni. Vem, ne sliši se prav moderno in privlačno, toda to je dar Svetega Duha, ki nam pomaga razumeti, da je Bog naš Oče, ki nas ljubi, daje moč, mir in veselje. Z njegovo pomočjo postane še tako težko življenje, znosno in vredno ...
Poglejmo primer. Ko je bil veliki nemški skladatelj Ludwig van Beethoven star 46 let, je popolnoma oglušel. Bil je obupan. Toda v tistih trenutkih obupa je zbral takšno notranjo moč, da je premagal tudi na videz nemogoče okoliščine. Vrgel se je na delo in v dveh letih je zložil Slavnostno mašo (Missa Solemnis) in na koncu pripisal: »Mojemu Bogu, ki me ni nikoli zapustil. On je neomajna moč.« In povabljeni smo, da se povežemo s to silno močjo – kot jadrnica, ki na morju lovi pravi veter: odrinimo, napnimo jadra, naj zastava zaplapola. Dovolj je bilo pozibavanja v zalivu.

Marija je prisluhnila, se prepustila tej moči. V duhovnosti bi temu rekli, da je bila predana. Kar tudi ustreza pomenu besede 'pobožen‘, katere prvotni pomen je ‚uporaben, dati se na razpolago, srčen, pogumen‘ ... Bodimo ji vsaj malo podobni. (ob knjigi na glas razmišlja Marko Čuk)

Knjiga Divji božič nas v adventno pričakovanje in božično praznovanje popelje na nekoliko drugačen način. Naj ne bo advent čas stresa, hitenja, nakupovanja ... Saj si vendar vsi v tem času tako želimo mir, skrivnostno tihoto, pričakovanje drugačnih, globlje doživetih praznikov. Povabljeni smo ven iz ustaljenih navad, v notranjo svobodo, v tisto "izvorno človeško divjost" ... v kateri bomo lahko začutili Božjo bližino. Vzemimo v roke knjigo Divji božič in naredimo letos nekaj novega: pustimo Nepričakovanemu, da se nas dotakne, pripravimo si praznovanje drugače, živimo te štiri tedne v Božji navzočnosti, blizu Bogu in med seboj – v pričakovanju rojstva Življenja …

Berem knjigo Divji božič ... ne razumem takoj provokativnega naslova ... pa mi je že po prebranem uvodnem razmišljanju bolj jasno, da se za besedo »divji« - ki po našem mišljenju v božično razpoloženje ne spada - skriva življenjska moč, ki prihaja iz naše notranjosti. ... Nasprotje tega je vse tisto, kar je pod našim nadzorom, prilagojeno našim potrebam, kontrolirano – tisto, kar najbolj ustreza našemu razmišljanju in ne vzbuja nemira, ne uide izpod nadzora. Vse nadzorovano in kontrolirano je manj nevarno in bolj "nedolžno", bolj v skladu z "logiko" vsakdanjega življenja.
Tak pa božič zagotovo ni – čeprav se močno trudimo, da bi ga naredili takega. Božič je drugačen, pravzaprav popolnoma drugačen, preseneča nas  in pusti brez besed, v preprostem doživljanju – če si seveda to resnično dovolimo. Glavni namen praznika Gospodovega rojstva ni izpolnjevanje naših pričakovanj, rad bi nas usmeril na tisto, kar se skriva v samem izvoru praznika in mu daje življenjsko moč. To je OBLJUBA. Ljudje bi radi ustrezali vsem pričakovanjem, resničnim in namišljenim, radi bi bili vedno dosegljivi, bili o vsem "na tekočem", se neprestano primerjali s prijatelji znanci in "neznanci" ... vedno hoteli nekaj narediti bolje od drugih - zato se se zapletamo v vezi ... Božični dogodek pa pretrga vezi, v katere smo ujeti. Dete prihaja na svet in se nam podarja življenje in svobodo. Ta otrok nas ljubi take, kot smo. Svoboda zmaguje - to je uresničitev obljube. Nobenih pritiskov, zahtev, raznih »to-pa-moraš«, osvobojen vsega, kar zatira in zasužnjuje, svoboden vsega, kar otežuje dih, jemlje pogum in moč. Biti svoboden – da bi bil živ, živahen.
Svoboda je širina, odprtost, pustolovščina. Nič skupnega nima z lepo okrašenimi domovi, v katerih se udobno namestim in Bogu dovolim, da prevzame vlogo dobrega moža. Svoboda je veter, ki nam prinaša svežino na obraz; nas izziva in od nas pričakuje več življenja. Dogaja pa se, da je naše življenje tudi bolj viharno: peščen vihar nam v oči nosi pesek, ... dežne kaplje, ki nas v silnem nalivu premočijo do kože. Morda imamo celo občutek, da se izgubljamo na neskončlnih širjavah življenja ... A Otrok je z nami, gre z nami, drži nas za roko – in skupaj gremo življenju naproti. To je božič – »divji« in »svoboden«. Zato je ta knjiga je korak vstran od običajnih pričakovanj, v njej ni veliko božičnih okraskov, svečk ... zato pa veliko življenjskih misli, moči ...oprimkov na poti v življenje (mč)

iz vsebine:

»Živeti adventno« je mogoče tudi vse leto in je pravzaprav osnovna drža nas kristjanov. Divje gosi me le opomnijo na to ...  In tako naj bi bili adventni dnevi pravzaprav prostor za vadbo v hrepenenju.

1. Pričakovanje. Advent ni čas pričakovanj, temveč pričakovanja. Pridi, kadarkoli, kakorkoli. Tu sem – zate!
Advent je povabilo, naj se ločimo in poslovimo od ‚pričakovanj‘, starih podob in predstav ter se priučimo ‚pričakovanja‘! Bog bo prišel – to je obljuba. Morda je čisto drugačen, kot si predstavljam. Morda ta veliki, nedojemljivi Bog pride kot otrok, rojen v hlevu, in bo moral bežati. Morda ...
Bog je čisto drugačen – in najbrž bo tudi njegov prihod precej drugačen, kot si zamišljam. Težko bi rekli že samo, kdaj bo ...
Zato: naj vas tuje ideje, kako bi morali preživeti in praznovati advent ter božič, ne omamijo, prijetni božični napevi in ‚100 najboljših božičnih daril‘ ne uspavajo. Pogumno, naj bosta advent in božič drugačna. Bodite čuječi, odprite oči za znamenja in se pripravite na Boga. Prižgite svečko, in ne takoj celotnega drevesca! Dajte Bogu priložnost! In s tem tudi priložnost sebi ...
Tako se kmalu znajdemo sredi adventa. A možno je tudi drugače. Zato: bodite budni – da dobri nameni ne izzvenijo zaradi »vedno smo tako delali«. Pričakovati in ostati v pričakovanju, ne pa se ujeti v svoja pričakovanja. Pričakovati prihod Gospoda ... brez pričakovanj. To je advent. 

2. Za nov začetek. O, Odrešenik, pretrgaj nebo, / dol, dol, pridi na zemljo, / nebeška nam vrata razpri, / razpri, kar ključ in zapah drži!
Pretrgati: to je krik, ki pride iz globine srca! Nihče ne reče: bi lahko morda malo odprli nebo? Ali: potisnite vendar zapah malo proti steni in odklenete vrata – temveč: razprite vrata, odtrgajte ključavnice in zapahe!
To hrepenenje, ta krik – to je advent. In je naše upanje, da bo Bog storil prav to. Ne moremo vedeti, kdaj bo in kako se bo zgodilo. Lahko pa smo prepričani, da Bog obljubo drži. Le budni moramo biti ... Naša adventna naloga ni samo to, da se domislimo primernega darila za vse, ki jih želimo obdarovati, da nakupimo dovolj hrane, pijače in pripravimo dobro kosilo, večerjo ... Tudi to mora biti  - a to ni bistvo adventa. Glavna naša naloga je, da smo budni, čuječi ... da v  svoji notranjosti hrepenimo po Bogu, njegovi moči in veličastvu: želimo, da bi nebo prišlo na zemljo, da bi se lahko vzravnali in bi bili svobodni pred svojim Bogom! (misel za drugi dan)

3. Zunaj na morju. Ladja se bliža, do krova napolnjena. (adventna pesem iz 14. stoletja)
zunaj na morju / hladen je veter / oblaki bežijo / mivka udarja v obraz / plohe premočijo do kosti / a se oziram / upiram / čakam / sem / enkrat bo ladja le prišla / advent

4. Pomladi naproti. Ko smo jeseni z vrta pospravili pridelke, smo v zemlji pustili cvetlične čebulice, da bodo tam počakale na pomlad. Ko mine zima in pride otoplitev, bodo kot znamenje prihajajoče pomladi pognale steblo v novo svetlobo, razvile liste in kasneje tudi zacvetele. To je znamenje upanja in zaupanja in adventni dnevi nas učijo upati in zaupati.
Jezus se je rodil sredi temačnosti, strahu in brezizhodnosti; tega božični praznik ne izbriše, iz tega dogodka pa raste poganjek upanja, saj imamo obljubo:»Naj vriskata puščava in goljava« (Iz 35,1) Iz teme gremo pomladi naproti, ko si z Detetom iz Betlehema upamo začeti na novo.
»V snegu verjeti v moč žafranov.« (Wilhelm Bruners)
»Porežemo lahko vse cvetlice, pa ne bomo ustavili pomladi!« (Pablo Neruda)

5. Vstati. Ko se zabriše dan in sence rastejo ... Me ogrne tema brez konca ... odteka čas
Poln hrepenenja ... a kljub temu brez moči ... se temi prepustiti, hrepeneč upati ... gledati ... prisluhniti
prenašati temo ... ostati v praznini  ... zaznavati z vsemi čuti
slediti nemiru srca ... podobam svojih sanj ... upanju svoje duše
še enkrat vstati ... še enkrat se vzravnati ... znova iskati življenje

Ponoči sem ga iskala, / pa ga nisem našla // Če ga najdete, mu sporočite, / da sem bolna od hrepenenja. // Spala sem, a moje srce je bedelo / poslušaj, trkanje
Vstala bom / krožila po mestu, / po ulicah in trgih / ste ga videli?
ne budite ljubezni, / dokler se veseli
Vstani, moja draga, / lepotica moja, odpravi se, /  ker glej, zima je minila,
deževje ponehalo, /  cvetice so se prikazale v deželi, / čas petja je prišel (Visoka pesem)

6. Zunaj je božič. Ko je Miklavž (vanj se je oblekel domači župnik) prišel pred otroke v vrtcu, je vzgojiteljioca vprašala otroke: »No, kdo je to?« Neka deklica se je oglasila: »Zunaj je Miklavž, notri pa župnik!« Res je. Župnik ni Miklavž – in Miklavž ni župnik. Kar je zunaj, ni nujno tudi znotraj. In to, kar je notri, si včasih nadene drugačno podobo.Prav tako je z božičem.
Božič spremlja veliko zunanjih podob: lučke, božički, ki visijo s strehe, božične pesmi po radiu, pričakovanje daril, družinsko praznovanje, polni nabiralniki, božični sejmi ...Kaj pa se skriva v ‚notranjosti‘ božiča?
Bog postane človek prihaja na svet, k nam, v naš svet. Odpre vrata med nebom in zemljo, odpre meje, na zemljo prinese nebesa. Pride k meni, tebi ... če prinaša človeštvu nebesa ... potem nas tudi povabi, naj bomo bolj človeški! To pomeni, da moramo zaupati, se ne ustrašiti, poskusiti nekaj novega, iti na pot, ljubiti ... Kako pa vse tisto, kar se v teh dneh dogaja zunaj nas (vse zunanje) odseva naše notranje razpoloženje Ali imata Jezušček in njegovo veselo sporočilo sploh še kakšno možnost proti ‚božičku‘? Ali morda delamo enako kot vsi drugi? In to kljub temu da nas ‚notranjost‘ niti ne zanima kaj dosti?
Jaz pa verjamem v božič.Ne glede na vse zunanje ... lahko najdem v tem tudi nekaj notranjega. Tega mi ne more odvzeti noben božiček, nobena še tako privlačna praznična okrasitev. Tudi sredi prepolnega nakupovalnega centra, obdarovalne mrzlice, lahko najdemo sledi hrepenenja, ljubezni, upanja. Otrok v jaslicah je obljuba ljubezni. Zato ne smemo izgubili upanja, da ljudje hrepenijo prav po tem, po življenju, obljubi in upanju, ... da bi postali bolj ljudje. Tudi to notrranje si včasih le nadene podobo zunanjega ...

7. Cimetove zvezdice v maju. Odpreti adventni koledar na sveti večer je približno tako, kot bi kupili cimetove zvezdice v maju. Odpreti naenkrat vseh 24 okenc na koledarju??? ... Torej živimo času primerno. Zdaj je čas za adventni koledar in cimetove zvezdice, čas za pričakovanje, čas priprave na prihod Odrešenika. Božič pa praznujmo šele na božič.

8. Advent v parkirni hiši. Avtorica knjige opisuje, kako je parkirala avtomobil v garažni hiši ... ko pa je hotela zvečer zapustiti parkirišče, se zapornica ni odprla ... poklicala je upravitelje garaže in čakala, da je prišla pomoč ...
Tudi mi včasih obsedimo ... ostanemo ujeti ... ne znamo si pomagati. Včasih smo v takih situacijah, da si ne znamo pomagatiu, da nismo sami krivi in nujno potrebujemo pomoč drugih - Na božič Bog odpre vrata iz nebes na zemljo. Bog postane človek, pride v moj svet, odpre in čaka – dokler nisem spet sposoben iti dalje. - Kaj je potrebno? Nič, samo moje hrepenenje, da bi spet šel na pot.

9. Nebeški telefon. Na enem od božičnih sejmov v Avstriji je bila tudi telefonska govorilnica z nebeškim telefonom, kjer si lahko poklical "Jezuščka" in mu povedal svoje želje... A "Jezušček" je imal uradne ure ... bil je dosegljiv le vsak dan od treh do petiih popoldne ....
...  Naš Jezušček pa  je dosegljiv štiriindvajset ur na dan, vse dni i v letu. In ne potrebujemo ne telefona ne spiska želja. Moramo si le želeti, hrepeneti – ter v to verovati.

10. Čisto sveže. Besede "verjeti", "živeti", "ljubiti" so glagoli, ki jih je treba izvrševati, jih izvrševati v življenju ... jih živeti. Advent je torej povabilo "za življenje" - to pa ne pomeni samo "nekaj početi". Važno je tisto, kar mi pomaga resnično živeti. In kaj je to? - Svežina, to je prave beseda za tisto, kar spodbuja, poživlja, prinaša veter, me ponese višje, dlje, dopušča nekaj drugačnega... Nekaj podobnega je doživljala Marija ... prav tako Jožef. Prepustila sta se.
Advent pomeni upati si narediti kaj drugače: pričakovati nepričakovano, početi nemogoče, odpraviti se na pot, na novo pot, narediti kaj prvič, nanovo ... kakšno čisto novo reč ... in začutiti svežino ... (to je to)

(se nadaljuje - poglejte vsak dan ... to stran)

pripravlja Marko Čuk

Vzemimo, da Marije ne bi bilo doma, ko je prišel nadangel Gabrijel in ji prinesel presenetljivo sporočilo. Lahko bi šla po nakupih, na čaj, kavo k prijateljici ali po kakšnih drugih opravkih po Nazaretu. (...)
Vse se je lahko začelo s tem, da je angel našel Marijo doma, da je bila tam, pripravljena ...

Biti prisoten - to je pogoj, da se lahko zgodi božič, da nebesa lahko dobijo tu na Zemlji "roke in noge", da lahko Bog prestopi mejo med nebom in zemljo in jo odpre za nas. Da se v meni zgodi božič in se Bog rodi.

Biti prisoten - to se sliši tako lahko in preprosto, pa se pogosto zalotimo, ko nekaj delamo in smo z mislimi drugje ... razmišljamo čisto nekaj drugega, vzamemo v roke telefon in se povezujemo drugam ... Ali smo sploh še sposobni prisotnosti ...? Živeti sedaj, ta trenutek, z vsemi svojimi čutili? Ne da bi nam misli splavale kam drugam? Biti zraven ...

Ali se zmoremo prepustiti trenutku? Temu, kar je sedaj, pomembno, kar je resnično pomembno... Veliko je tega (preveč), kar nas hoče speljati proč - in nas tudi pogosto zapelje.

Preprosto biti prisoten ... Tudi v prenesenem pomenu to ni vedno preprosto. Ne čakajo nas samo lepe in prijetne ure, ko bi bili z veseljem udeleženi v tisti zgodbi - tu so tudi ure teme, umiranja in smrti, ure, v katerih se življenje ne zdi preveč fino, ure, v katerih sploh ne bi bili radi zraven, ampak bi raje kam pobegnili ...

Biti prisoten ... pomeni v celoti, ali pa nič. Za svoj obstoj in bivanje si ne morem izbirati le prijetnih ur, vse neprijetne pa potisniti stran. Kot pravi izrek: "Če je lepo sem tukaj, če je neprijetno, se umaknem." Tako res ne gre! Če ne morem živeti in preživeti nižin svojega življenja, ne bom mogel doživeti tudi "višin". Če si izberem samo svetle ure, nisem več prisoten. Potem pobegnem v življenje, ki pa je življenje le takrat, ko odgovarja mojim zahtevam. To, kar se je zgodilo Mariji, Božji materi, gotovo ni ustrezalo njenim predstavam, željam, načrtom ... Pa je bila vseeno pripravljena in je rekla "da!"

Biti prisoten - to je ključ življenja, s katerim lahko vedno začenjam znova. Ker ni treba, da vse ostane rtako, kot je bilo. Ker je lahko vse drugače, kot je sedaj.

Božič pomeni nov začetek - ker Bog začenja z nami novo pot. Pravzaprav nam za to ni treba veliko narediti - samo prisotni moramo biti....(Marko Čuk)

Misli upanja za adventni in božični čas. Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

iz vsebine: Božič - to je prestopanje meje. Bog postane človek. In od tistega dne ni več meje med nebesi in zemljo. Delček nebes se je naselil na zemljo. In ta delček nebes je živel z nami - ko pa se je vrnil k Očetu, nam je pustil nebesa odprta. Od takrat je meja odprta. In od takrat vemo: ne konča se s tem, kar je tukaj na zemlji - ampak se nadaljuje, morda se na novo začenja. Smrt je le navidezna meja. Grob je prazen. Kaj iščete živega med mrtvimi?
Božič je prav ta obljuba. Meje so odprte, zidovi so padli, prehodi niso zaprti. Smrt ni konec, je le prestopanje te meje. Za mejo pa se dežela ne konča - samo drugam prideš. Mogoče govorijo tam drug jezik, imajo druge navade - toda meja je vedno samo prehod, nikoli konec.
Jasli in križ - to sta dva mejna prehoda. Bog postane človek - in se vrne v nebo. In od takrat so nam nebesa odprta - če le hočemo ... In to je sporočilo teh dni: ko prestopimo mejo našega življenja, nam ne grozi smrt, ampak nam zacveti življenje. Ker nam je Bog prišel že zdavnaj naproti, nam odprl mejo, tebe in mene pa vabi v življenje.

Mislim, da se bo v našo dušo vrnil mir prav takrat, ko se bomo osvobodili misli, da moramo nekaj dati, česar sploh nimamo. In šele takrat bomo ta mir lahko delili tudi z drugimi. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da v sebi zbiramo živo vodo, da priznamo to žejo in se pustimo obdariti. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da se osvobodimo nekih pričakovanj - pa naj bodo to naša ali tuja.
Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da prosimo zase Boga prav za to, o čemer poje toliko adventnih pesmi: »Rosite, nebesa, od zgoraj / ... / Gospod naj se spomni ... « Tudi zase smemo prositi - ...
Bog ne zahteva od nas česar ne znamo česar nimamo in kar nismo; želi da to, kar nam je dal, kar nam je podaril v preobilju, podarjamo drugim, da dajemo od tega, kar znamo, kar imamo, kar smo ... (mč)

adventni koledar

1. adventna nedelja
Temni časi našega življenja so prehod in enega v drugo. Nočejo nam povedati, da »nič več ne gre«, ampak nam govorijo, da »tako ne gre več«, da se mora začeti nekaj novega. Poslovimo se, spustimo, da se to novo lahko začne. Kdor pa se ne odpre za slovo, za tistega se tudi ne more začeti kaj novega.
IZZIV: Vprašaj babico ali dedka, kako so včasih molili v adventu. Kaj so peli, kakšni so bili takrat družinski običaji? Iz preteklosti izbrskano molitev ali obred vključi v svoj advent.

ponedeljek 1. adventnega tedna
Ta čas nam je dan, da zmoremo premagovati melanholijo, sami sebi tiho in vztrajno dopovedovati, kar nam govori naša vera. To je čas, da besedo vere potrdimo: verujem v večnost Boga, ki prihaja v naš čas, v moj čas. Pod utrujajočimi vzponi in padci vsakdana že skrito raste življenje, ki ne pozna več smrti.
IZZIV: Kako bom negoval ta kalček življenja, ko pa sem utrujen, izčrpan, prestrašen …? Prav preprosto je začeti: pred Jezusa odložim skrbi, ne razmišljam več o njih. V mislih ponavljam le: »Tukaj sem, vzemi vse.«

torek 1. adventnega tedna
Toliko teme je v človeškem življenju – včasih tudi v mojem. To so ure samote, ko ne zmoreš več naprej, breme skrbi je pretežko – in nikogar ni, ki bi ti pomagal.
IZZIV: Vsak potrebuje ljudi, pri katerih lahko odloži svoje breme. Osebe, ki znajo poslušati, ne da bi le čakale, da povedo svojo zgodbo. Danes želim najprej jaz biti tak bližnji drugim. Gospod, oblikuj me, da bom zmogel.

sreda 1. adventnega tedna
»O pridi, Emanuel, osvobodi svoj ubogi Izrael!« Da bi le prišel Bog v vso to našo temo, jo preplavil, se razlil, da bi vse osušeno v meni prepredel, me poživil in me prepojil z živo vodo!
IZZIV: Sestavim molitev, ki se začne z besedo: Pridi.

četrtek 1. adventnega tedna
O Bog, prepoji sušo mojega življenja! Oživi, kar je v meni umrlo! Preplavi me vsega! Ne dopusti, da otrdim in postanem neobčutljiv! Ne do sebe – in ne do drugih.
IZZIV: Molim za vse, ki v teh časih delajo z ljudmi, da jim strah pred bolečino ne bi vzel občutkov, da bi ostali topli in čuteči.

petek 1. adventnega tedna
»Sredi teme zacveti. Ljudje to imenujejo Božič.« Kar se zdi na videz mrtvo, je samo življenju skrito in čaka, da lahko končno zaživi. In to drži za drevje, grmovje in vejice prav tako kot za nas ljudi.Ž
IZZIV: Danes, na sv. Barbaro, pripravim Barbarine vejice: naberem češnjeve vejice in jih položim v vodo. Za Božič bodo cvetele.

sobota 1. adventnega tedna
Včasih je treba le malo pozornosti, malo naklonjenosti, malo časa – malo »tople vode« –, in ljudje, ki so na videz brez življenja, na novo »zacvetijo«. Toda: življenja, rasti in cvetenja ne morem prisiliti. Lahko ustvarjam le pogoje za to – ne morem pa tega narediti.
IZZIV: Kakšni so pogoji, ki spodbudijo doživet Božič? Čas za ustvarjalnost. – Iskreno obdarovanje. – Mir – Kaj še?

2. adventna nedelja
Pravzaprav poznamo to iz starih pravljic – in te nam v svoji govorici in v podobah
veliko povedo o življenju: Kdor sreča »skrivnost« – in pred to skrivnostjo ne pobegne, pa naj bo to
zaželena princesa, hudobni zmaj ali samorog – ta se lahko spusti v pustolovščino. Kdor v svojem življenju dopušča skrivnosti, ta lahko to doživi. In kdor se spusti v skrivnost Boga, ki je postal človek,
kdor je odprt za božično skrivnost, ta lahko to doživi in bo doživel: pustolovščino adventa.
IZZIV: Kakšno opremo so imeli pustolovci? Kaj vse so potrebovali misijonarji, ko so šli med tuja ljudstva? Tudi za pot proti Božiču potrebujemo dobro opremo. In načrt poti. Danes razmislim o svojih adventnih »načrtih« in opremi, ki jo potrebujem.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Našega Boga nič ne moti, da se rodi v hlevu – v hlevu mojega in tvojega življenja, kjer je pogosto umazano in nepospravljeno – in v katerem mogoče včasih tudi neznosno smrdi …
IZZIV: Marsikdaj nam je težko iti do Njega, a On prihaja k nam, ne čaka, da se podamo na pot proti Njemu. Kakšni bodo moji koraki k Njemu?

torek 2. adventnega tedna
Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost.
IZZIV: S prijateljem, bratom ali sestro se pogovorim o adventnih načrtih. Prosim ga, da me opomni, če opazi, da sem v adventu »zašel«.

sreda 2. adventnega tedna
Adventne pesmi so pesmi upanja in hrepenenja. Potrebujemo pesmi, s katerimi izrazimo svoje hrepenenje.
IZZIV: Katera ti je najljubša? Zapojem jo skupaj s svojo družino ali prijatelji.

četrtek 2. adventnega tedna
Potrebujemo mnoge male božične skrivnosti in šelestenje darilnega papirja, potrebujemo mirne ure za pisanje božične pošte, da lahko oddaljenim prijateljem pošljemo prisrčno misel.
IZZIV: Kljub omejitvam poskrbimo tudi za šelestenje darilnega papirja, poskrbimo za lučke. Vzemimo si čas in božično pošto opremimo z res osebnimi zapisi.

petek 2. adventnega tedna
Te adventne tedne potrebujemo, da se vedno znova učimo hrepeneti, slišati obljube in gledati za zvezdo.
IZZIV: Kdo so luči v mojem življenju, kdo so moje »zvezde«? Danes vsem svojim dragim, s katerimi si svetimo na poti k Bogu, pošljem SMS z drobnim iskrivim sporočilom. Prav preprosto naj bo!

sobota 2. adventnega tedna
Bog postane človek, da lahko ljudje končno postanejo človeški.
IZZIV: V korona časih je samota, osamljenost dobila resnične obraze. Ni nam jih treba iskati, tu so, prav blizu. Pokliči v dom upokojencev in prosi socialno delavko, da ti pove, koliko ostarelih nima svojcev. Pripravi voščila zanje.

3, adventna nedelja
Meje med smrtjo in življenjem, med nebom in zemljo, so se z Božičem odprle. Delček nebes pride na zemljo, da lahko v sebi nosimo nebesa.
IZZIV: So meje danes odprete ali zaprte? Sem lahko jaz izjema? Toliko se letos govori o mejah. A ključna meja, meja med nebesi in zemljo, se je z Jezusom odprla in ostaja odprta za vedno. Božič nas spomni tudi na to.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Morda ugotovimo, da smo živeli preveč v ospredju in smo pozabljali na ozadje.
IZZIV: Danes stopim iz svoje zgodbe v čevlje nekoga drugega. Prisluhnem mu. Ne razlagam in analiziram, le poslušam. Dogovorim se tudi za adventno spoved.

torek 3. adventnega tedna
Morda smo živeli preveč na veliko – hoteli smo vse imeti, vse biti –, šele zdaj pa se nam odpira globina življenja.
IZZIV: Od danes do Božiča ne bom gledal oglasov, listal reklame pošte. Si upam?

sreda 3. adventnega tedna
Morda smo imeli napačne predstave, podobe – o sebi, o drugih, o Bogu – in vse to se je porušilo, ker smo se soočili z drugimi dimenzijami življenja in vere, saj se je naše srce odprlo za pravo resničnost.
IZZIV: Kako je videti/slišati moj advent? Napišem, narišem, uglasbim ga …

četrtek 3. adventnega tedna
Nikomur se nam ni treba dokazovati, da smo enkratni in privlačni – ker nas Bog ljubi prav takšne, kot smo.
IZZIV: Slečemo si obleko (dekleta si odstranimo ličila) in pred zrcalom molimo, da bi se zmogli sprejeti takšni, kot smo, lepi in ljubljeni.

petek 3. adventnega tedna
Svojo temo lahko zapustimo, ker je tu nekdo, ki nas vodi iz nje – ni se nam treba skrivati za barvno sliko visoko svetlečega prospekta.
IZZIV: Danes ob venčku molim za vse kristjane, ki so preganjani.

sobota 3. adventnega tedna
Ni nam treba živeti po pričakovanjih drugih, če bi nas radi določili, naj bomo takšni, kakršne bi nas radi imeli.
IZZIV: V odnosih so »pričakovanja« dvosmerni promet. Kako ga lahko ustavim?

4. adventna nedelja
Božič – to je obljuba, da moremo in smemo izstopiti iz sodobne nuje po vedno bolje, vedno hitreje, vedno več – ni se nam treba naprezati, preprosto bodimo ljudje.
IZZIV: Bog v Svetem pismu obljublja ... Odprem Sveto pismo in poiščem kakšno njegovih obljub. Namig: 1 Mojzesova knjiga 28,25 ali Pregovori 1,33.

Marjetka Pezdir Kofol, Moj resnični božič. Adventni koledar 2020. Ognjišče 12/2020.

zgodba za tretji dan devetdnevnice

Vemo, da je bilo takrat, ko še ni bilo računalnikov, vse znanje v posesti sedmih ljudi. To je bilo slavnih sedem modrih. Sedem modrih, ki so poznali odgovore na vprašanja zakaj, kako, kdaj, in poznali so rešitve za vse, kar se je dogajalo.
Bili so tako pomembni, da so jih imeli za kralje dežel, kjer so živeli, čeprav dejansko vsi niso bili kralji. Zato so teh sedem modrih imenovali tudi modri kralji.
Leta 0 je vseh sedem modrecev, ko so se poglobili v svoje skrivnostne rokopise, prišlo do presenetljivega sklepa. Prav neke noči tistega leta naj bi se pojavila izredna zvezda, ki naj bi jih vodila do zibelke Kralja kraljev.
Od tedaj so vse noči skrbno raziskovali nebo in se vsak dan pripravljali na odhod. Dokler se neke noči ni na nebu pojavila zvezda, popolnoma drugačna od drugih. Brez odlašanja je sedem modrecev krenilo na pot iz različnih koncev sveta, kjer so bivali. Truditi so se morali, da zvezde, ki jim je kazala pot, nikoli ne izgubijo izpred oči.
Vseh sedem modrih je bilo stalno zazrtih v zvezdo, ki so jo samo oni lahko videli dan in noč. Oblečeni so bili v plašče, stkane iz zlatih niti in vsak plašč je bil pravi zaklad. Za njimi so bili vsi njihovi spremljevalci. Konji in kamele so bili otovorjeni s čudovitimi oblačili, z opremo in predvsem z dragocenimi darovi za Božje Dete.
Počasi se je sedem karavan pomikalo proti Gori zmage, kamor jih je vodila zvezda, da bi se tam modri srečali in se združili v eno samo karavano.

Olaf, modrec iz hladne in negostoljubne Dežele fjordov, je prepotoval neizmerno stepo in verigo ledenih gora. Prispel je v toplo in zeleno dolino, kjer so bila drevesa polna okusnega sadja, podnebje pa milo. Olaf in njegovi spremljevalci še nikdar niso videli česa lepšega, zato so se odločili, da se za nekaj časa ustavijo. Zaman je zvezda z neba utripala in vabila modreca, naj nadaljuje pot.
Olaf je plaval v topli vodi jezer čarobne doline, porjavel je na prijetnem soncu in začel graditi velik grad.
Igor, modrec iz dežele Sotočij, je bil mlad, močan in samozavesten, vešč mečevanja in velikodušen. Brž ko se je zvezda pojavila, je krenil na pot. Spremljali so ga dvorjani, modrooki in svetlolasi kakor on, vsi so imeli srebrne čelade, okrašene z rdečim perjem.
Prepotovali so ravnine in zorana polja in prišli v kraljestvo Rdečega kralja, hudobnega in krutega vladarja. Njegovi rablji so pretepali in pobijali njegove podložnike.
Plemenita srca Igorja in njegovih spremljevalcev, je bolela vsaka krivica, zato so sklenili, da nekaj ukrenejo. Neko jutro so srečali četo kraljevih stražarjev, ki so gnali uklenjene in lačne kmete. Igor je s svojimi vojaki napadel stražarje. Začela se je dolga in krvava vojna. Igor je postal branilec ubogih, toda izgubil je izpred oči zvezdo. In je ni več iskal.

Yan Hu je bil modrec Nebeškega cesarstva. Njegov razum je bil bister kot diamant in prodoren kot nož. Vsi njegovi sopotniki so bili modroslovci in učenjaki.
Ko so sledili zvezdi, so razpravljali o matematiki in reševali najbolj zapletene probleme.
Prispeli so v čudovito mesto, bogato s spomeniki iz marmorja, z vrtovi in z znamenito univerzo, kjer so poučevali slavni učitelji. Yan Hu se ni mogel upreti.
»Ustavil se bom za kakšno uro,« je rekel sam pri sebi. Prav tisti dan je neki zelo znan učenjak imel predavanje o nastanku vesolja. Yan Hu ga je izzval na javni debati, ki je bila nepozabna.
Trajala je cel teden in med njo se je Yan Hu z znanstvenikom sprehodil po vseh poljih znanosti. Soočenje sta končala s partijo šaha, ki še danes zanima poznavalce zaradi genialnih potez modrega kralja Yan Huja. On je namreč zmagal. Ko pa se je spomnil na zvezdo, je bilo prepozno. Ni je uspel več najti.

Leon je bil modrec, knez in pesnik iz zahodnih dežel. Za zvezdo je šel s svojimi najdražjimi prijatelji, ki niso nosili orožja, ampak samo glasbene instrumente. Leon je zložil milo pesem na čast zvezde in Kralja kraljev, ki je prišel na zemljo, da prinese ljubezen in mir vsem ljudem. Vsi, ki so jo slišali, so bili ganjeni do solz.
Leonova karavana je potovala skozi dva velika gozdova in nekega večera so prosili za gostoljubje v vasi, kjer so bili kmetje mirni in delavni.
Župan je mladega kralja in njegovo spremstvo povabil na gostijo. Prikupna županova hči je plesala in pela pred povabljenci.
In Leon se je zaljubil in zaman so ga njegovi tovariši spominjali pomembne poti, na katero se je odpravil. Vse njegove misli so se sukale okrog županove hčerke. Na njegovem nebu je zvezda počasi bledela, dokler ni povsem zašla.

Melhior, perzijski kralj, je jezdil pred svojimi dvorjani in ni nikoli izgubil zvezde izpred oči.
Bil je vajen naporov in žrtev in svojim očem noč in dan ni dal spati. Ni hotel tvegati, da bi izgubil izpred oči zvezdo, ki mu je kazala pot.

Gašper, kralj Indije, je imel s seboj malo zaupnih ljudi. Njegova pot je bila zelo dolga in ni maral zamuditi srečanja. »Zagotovo vem in ne morem se motiti. Rodil se je človek, nam povsem podoben, ki bo Gospod vse zemlje in bo vladal na veke. Trepetajočega srca bom padel predenj. To bo največje doživetje mojega življenja,« je razmišljal.

Baltazar, kralj v Arabiji, je bil že star. Potoval je na kameli. Enolično jahanje ga je uspavalo. Zato je bil ob njem paž, ki je skrbel, da je ostal buden. Tudi s kakšnim sunkom pod rebra. Samo da se ne bi zgodilo, da bi zaspal in bi izgubil zvezdo, ki ga je vodila.

Tako so na srečanje na Goro zmage prišli samo trije modri. Ko so razjahali, so zagledali, kako se je nebo na široko odprlo in prikazali so se čudoviti angeli, ki so v rokah nosili zvezdo repatico in vsa gora je sijala.
Ob vznožju gore so prišli skupaj in se umili pri izviru. Ob njemu je raslo sedem dreves: oljka, trta, mirta, cipresa, limonovec, cedra in jelka. Toda štiri drevesa so se sušila in Melhior, Gašper in Baltazar so razumeli, da drugi štirje modri ne bodo prišli.
Potem ko so se umili, so se združili v eno samo karavano. »Čas je, da krenemo,« je rekel Baltazar, ki je bil najstarejši in najmodrejši od vseh. In zvezda je spet vstala nad njimi in jim kazala pot proti Betlehemu.

Razmislek
Samo modri, ki so resnično bedeli, niso zamudili najpomembnejšega srečanja v svojem življenju. Kristjan je kot stražar, biti mora čuječ in se ne sme prepustiti lenobi. Če hočeš biti kristjan, moraš biti sposoben upreti se skušnjavam.
Biti buden pomeni, biti gospodar svojega življenja in se ne prepustiti temu, kar mislijo drugi.
Življenje je resna zadeva. Zato moramo biti čuječi in pozorni ter ne smemo tvegati, da bi izgubili, kar je res pomembno v življenju: tisto, kar nam je prišel povedat Kristus.
Danes ljudje velikokrat ponočujejo, a tvegajo, da zgrešijo najpomembnejše bedenje: tisto, ko pričakujemo Jezusa Kristusa.

Molitev
Velik si ti, Gospod
in prišel si med nas
kot brat, kot nam enak.
Prišel si nas iskat
in klicat enega za drugim nas.
Šel bom za teboj
in vsem svojiim prijateljem dejal:
Prišel je,
Tisti, ki ga je čakalo naše srce!

zgodba Prišli so samo trije je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 25-31. ...(RAZPRODANO)

pripravlja Marko Čuk

Kmalu bomo začeli pripravljati jaslice ... ideje se že krešejo. Zato že danes, teden dni pred božičem ... vprašanje: Kaj bomo letos prinesli Jezusu v  jaslicah? Kaj mu bomo podarili? Mu sploh želimo kaj podariti? Nas to zanima, nas božič, Jezus v  jaslicah sploh zanima? Kaj je tisto, česar imamo v izobilju - in bi lahko podarili? Podarili Bogu. Prav gotovo je tudi danes kje kdo, ki potrebuje nekaj, kar se nam morda tudi zdi nepomembno. In čaka, da se vsaj spomnimo nanj, da mu podarimo nekaj časa...
To je božič. Nič več in nič manj. Bog nam daje to, česar ima v izobilju - ljubezen. Tako zelo nas ljubi, da se rodi kot nebogljeno dete in lahko prehodi z nami vse človeške poti.
Bogu nam ni treba dajati tega, česar nimamo, česar ne znamo ali nismo. Svojega pomanjkanja ne smemo povečevati; dajajmo od tistega, česar imamo preveč in v obilju. Mnogi imajo preveč časa, drugi znajo dobro peti, igrati ... zoper drugi znajo odlično kuhati, mnogi znajo odlično poslušati ... To prinesimo detetu v jaslih.

Poglejmno okrog sebe, ali ožje - po svojem sorodstvu: mnogi so žalostni, strah jih je, obupujejo, so osamljeni, bolni, slabo vidijo ... drugi spet pretirano korajžni in samozavestni, ukazovalni ... prijetni in težki značaji ... razvajeni in pretirano asketski ... nekateri se na Božji glas odzivajo morda le enkrat na leto ... zaradi tradicije ... drugi svojo vero doživljaji globoko ... Pa jih pospremimo ... na daljavo ... pred Božje dete, pojdimo z njimi: Božje dete ne sprejema le lepih daril, sprejme tudi težka in temna darila.
Podarimo mu to, kar imamo - Bog že ve, kaj bo s tem začel ... kako bo pomagal ... Bodimo pa prepričani, da bo vse, kar imamo, znamo in smo, sprejel in preobrazil in vrnilo se nam bo po drugi poti ...
Na Božič naj pride vsak od nas pred Boga - s svojim darilom. Prinesimo mu vse, za kar smo hvaležni, vse svoje veselje ... trpljenje, težave... vse tisto, česar imamo preveč
Seveda pa je  najpomembnejše to, da se odločimo in se podarimo Bogu - danes, tu in sedaj ...(Marko Čuk)

Misli upanja za adventni in božični čas. Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

iz vsebine: Božič - to je prestopanje meje. Bog postane človek. In od tistega dne ni več meje med nebesi in zemljo. Delček nebes se je naselil na zemljo. In ta delček nebes je živel z nami - ko pa se je vrnil k Očetu, nam je pustil nebesa odprta. Od takrat je meja odprta. In od takrat vemo: ne konča se s tem, kar je tukaj na zemlji - ampak se nadaljuje, morda se na novo začenja. Smrt je le navidezna meja. Grob je prazen. Kaj iščete živega med mrtvimi?
Božič je prav ta obljuba. Meje so odprte, zidovi so padli, prehodi niso zaprti. Smrt ni konec, je le prestopanje te meje. Za mejo pa se dežela ne konča - samo drugam prideš. Mogoče govorijo tam drug jezik, imajo druge navade - toda meja je vedno samo prehod, nikoli konec.
Jasli in križ - to sta dva mejna prehoda. Bog postane človek - in se vrne v nebo. In od takrat so nam nebesa odprta - če le hočemo ... In to je sporočilo teh dni: ko prestopimo mejo našega življenja, nam ne grozi smrt, ampak nam zacveti življenje. Ker nam je Bog prišel že zdavnaj naproti, nam odprl mejo, tebe in mene pa vabi v življenje.

Mislim, da se bo v našo dušo vrnil mir prav takrat, ko se bomo osvobodili misli, da moramo nekaj dati, česar sploh nimamo. In šele takrat bomo ta mir lahko delili tudi z drugimi. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da v sebi zbiramo živo vodo, da priznamo to žejo in se pustimo obdariti. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da se osvobodimo nekih pričakovanj - pa naj bodo to naša ali tuja.
Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da prosimo zase Boga prav za to, o čemer poje toliko adventnih pesmi: »Rosite, nebesa, od zgoraj / ... / Gospod naj se spomni ... « Tudi zase smemo prositi - ...
Bog ne zahteva od nas česar ne znamo česar nimamo in kar nismo; želi da to, kar nam je dal, kar nam je podaril v preobilju, podarjamo drugim, da dajemo od tega, kar znamo, kar imamo, kar smo ... (mč)

adventni koledar

1. adventna nedelja
Temni časi našega življenja so prehod in enega v drugo. Nočejo nam povedati, da »nič več ne gre«, ampak nam govorijo, da »tako ne gre več«, da se mora začeti nekaj novega. Poslovimo se, spustimo, da se to novo lahko začne. Kdor pa se ne odpre za slovo, za tistega se tudi ne more začeti kaj novega.
IZZIV: Vprašaj babico ali dedka, kako so včasih molili v adventu. Kaj so peli, kakšni so bili takrat družinski običaji? Iz preteklosti izbrskano molitev ali obred vključi v svoj advent.

ponedeljek 1. adventnega tedna
Ta čas nam je dan, da zmoremo premagovati melanholijo, sami sebi tiho in vztrajno dopovedovati, kar nam govori naša vera. To je čas, da besedo vere potrdimo: verujem v večnost Boga, ki prihaja v naš čas, v moj čas. Pod utrujajočimi vzponi in padci vsakdana že skrito raste življenje, ki ne pozna več smrti.
IZZIV: Kako bom negoval ta kalček življenja, ko pa sem utrujen, izčrpan, prestrašen …? Prav preprosto je začeti: pred Jezusa odložim skrbi, ne razmišljam več o njih. V mislih ponavljam le: »Tukaj sem, vzemi vse.«

torek 1. adventnega tedna
Toliko teme je v človeškem življenju – včasih tudi v mojem. To so ure samote, ko ne zmoreš več naprej, breme skrbi je pretežko – in nikogar ni, ki bi ti pomagal.
IZZIV: Vsak potrebuje ljudi, pri katerih lahko odloži svoje breme. Osebe, ki znajo poslušati, ne da bi le čakale, da povedo svojo zgodbo. Danes želim najprej jaz biti tak bližnji drugim. Gospod, oblikuj me, da bom zmogel.

sreda 1. adventnega tedna
»O pridi, Emanuel, osvobodi svoj ubogi Izrael!« Da bi le prišel Bog v vso to našo temo, jo preplavil, se razlil, da bi vse osušeno v meni prepredel, me poživil in me prepojil z živo vodo!
IZZIV: Sestavim molitev, ki se začne z besedo: Pridi.

četrtek 1. adventnega tedna
O Bog, prepoji sušo mojega življenja! Oživi, kar je v meni umrlo! Preplavi me vsega! Ne dopusti, da otrdim in postanem neobčutljiv! Ne do sebe – in ne do drugih.
IZZIV: Molim za vse, ki v teh časih delajo z ljudmi, da jim strah pred bolečino ne bi vzel občutkov, da bi ostali topli in čuteči.

petek 1. adventnega tedna
»Sredi teme zacveti. Ljudje to imenujejo Božič.« Kar se zdi na videz mrtvo, je samo življenju skrito in čaka, da lahko končno zaživi. In to drži za drevje, grmovje in vejice prav tako kot za nas ljudi.Ž
IZZIV: Danes pripravim Barbarine vejice: naberem češnjeve vejice in jih položim v vodo. Za Božič bodo cvetele.

sobota 1. adventnega tedna
Včasih je treba le malo pozornosti, malo naklonjenosti, malo časa – malo »tople vode« –, in ljudje, ki so na videz brez življenja, na novo »zacvetijo«. Toda: življenja, rasti in cvetenja ne morem prisiliti. Lahko ustvarjam le pogoje za to – ne morem pa tega narediti.
IZZIV: Kakšni so pogoji, ki spodbudijo doživet Božič? Čas za ustvarjalnost. – Iskreno obdarovanje. – Mir – Kaj še?

2. adventna nedelja
Pravzaprav poznamo to iz starih pravljic – in te nam v svoji govorici in v podobah
veliko povedo o življenju: Kdor sreča »skrivnost« – in pred to skrivnostjo ne pobegne, pa naj bo to
zaželena princesa, hudobni zmaj ali samorog – ta se lahko spusti v pustolovščino. Kdor v svojem življenju dopušča skrivnosti, ta lahko to doživi. In kdor se spusti v skrivnost Boga, ki je postal človek,
kdor je odprt za božično skrivnost, ta lahko to doživi in bo doživel: pustolovščino adventa.
IZZIV: Kakšno opremo so imeli pustolovci? Kaj vse so potrebovali misijonarji, ko so šli med tuja ljudstva? Tudi za pot proti Božiču potrebujemo dobro opremo. In načrt poti. Danes razmislim o svojih adventnih »načrtih« in opremi, ki jo potrebujem.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Našega Boga nič ne moti, da se rodi v hlevu – v hlevu mojega in tvojega življenja, kjer je pogosto umazano in nepospravljeno – in v katerem mogoče včasih tudi neznosno smrdi …
IZZIV: Marsikdaj nam je težko iti do Njega, a On prihaja k nam, ne čaka, da se podamo na pot proti Njemu. Kakšni bodo moji koraki k Njemu?

torek 2. adventnega tedna
Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost.
IZZIV: S prijateljem, bratom ali sestro se pogovorim o adventnih načrtih. Prosim ga, da me opomni, če opazi, da sem v adventu »zašel«.

sreda 2. adventnega tedna
Adventne pesmi so pesmi upanja in hrepenenja. Potrebujemo pesmi, s katerimi izrazimo svoje hrepenenje.
IZZIV: Katera ti je najljubša? Zapojem jo skupaj s svojo družino ali prijatelji.

četrtek 2. adventnega tedna
Potrebujemo mnoge male božične skrivnosti in šelestenje darilnega papirja, potrebujemo mirne ure za pisanje božične pošte, da lahko oddaljenim prijateljem pošljemo prisrčno misel.
IZZIV: Kljub omejitvam poskrbimo tudi za šelestenje darilnega papirja, poskrbimo za lučke. Vzemimo si čas in božično pošto opremimo z res osebnimi zapisi.

petek 2. adventnega tedna
Te adventne tedne potrebujemo, da se vedno znova učimo hrepeneti, slišati obljube in gledati za zvezdo.
IZZIV: Kdo so luči v mojem življenju, kdo so moje »zvezde«? Danes vsem svojim dragim, s katerimi si svetimo na poti k Bogu, pošljem SMS z drobnim iskrivim sporočilom. Prav preprosto naj bo!

sobota 2. adventnega tedna
Bog postane človek, da lahko ljudje končno postanejo človeški.
IZZIV: V korona časih je samota, osamljenost dobila resnične obraze. Ni nam jih treba iskati, tu so, prav blizu. Pokliči v dom upokojencev in prosi socialno delavko, da ti pove, koliko ostarelih nima svojcev. Pripravi voščila zanje.

3, adventna nedelja
Meje med smrtjo in življenjem, med nebom in zemljo, so se z Božičem odprle. Delček nebes pride na zemljo, da lahko v sebi nosimo nebesa.
IZZIV: So meje danes odprete ali zaprte? Sem lahko jaz izjema? Toliko se letos govori o mejah. A ključna meja, meja med nebesi in zemljo, se je z Jezusom odprla in ostaja odprta za vedno. Božič nas spomni tudi na to.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Morda ugotovimo, da smo živeli preveč v ospredju in smo pozabljali na ozadje.
IZZIV: Danes stopim iz svoje zgodbe v čevlje nekoga drugega. Prisluhnem mu. Ne razlagam in analiziram, le poslušam. Dogovorim se tudi za adventno spoved.

torek 3. adventnega tedna
Morda smo živeli preveč na veliko – hoteli smo vse imeti, vse biti –, šele zdaj pa se nam odpira globina življenja.
IZZIV: Od danes do Božiča ne bom gledal oglasov, listal reklame pošte. Si upam?

sreda 3. adventnega tedna
Morda smo imeli napačne predstave, podobe – o sebi, o drugih, o Bogu – in vse to se je porušilo, ker smo se soočili z drugimi dimenzijami življenja in vere, saj se je naše srce odprlo za pravo resničnost.
IZZIV: Kako je videti/slišati moj advent? Napišem, narišem, uglasbim ga …

četrtek 3. adventnega tedna
Nikomur se nam ni treba dokazovati, da smo enkratni in privlačni – ker nas Bog ljubi prav takšne, kot smo.
IZZIV: Slečemo si obleko (dekleta si odstranimo ličila) in pred zrcalom molimo, da bi se zmogli sprejeti takšni, kot smo, lepi in ljubljeni.

petek 3. adventnega tedna
Svojo temo lahko zapustimo, ker je tu nekdo, ki nas vodi iz nje – ni se nam treba skrivati za barvno sliko visoko svetlečega prospekta.
IZZIV: Danes ob venčku molim za vse kristjane, ki so preganjani.

 (se nadaljuje -)

Marjetka Pezdir Kofol, Moj resnični božič. Adventni koledar 2020. Ognjišče 12/2020.

Neki pastir je poslal svojega sina k modrecu, da bi mu dal spoznati, v čem je skrivnost sreče. Ko je deček prišel do čudovitega gradu, kjer je živel ta modri mož, mu je razodel, zakaj je prišel: želel je zvedeti, v čem je skrivnost uspeha. Toda modrijan mu ni razodel skrivnosti, temveč mu je dal žlico, polno olja, ter mu naročil: »Oglej si grad. Toda s seboj nosi to žlico v roki in pazi, da ne poliješ olja.«
Deček si je začel ogledovati grad in neprestano gledal v žlico olja. Čez dve uri se je vrnil v sobo, kjer ga je čakal modrec.
»In kaj si videl?« ga je vprašal.
Deček je bil v zadregi in priznal je, da ni videl ničesar. Skrbelo ga je samo to, da ne bi razlil olja, kakor mu je bil naročil modrec. »Potem se pa vrni,« je dejal učitelj »in opazuj lepoto mojega bivališča. Ne moreš zaupati človeku, če ne poznaš njegovega domovanja.«
Olajšano je deček popravil žlico v roki in si šel še enkrat ogledovat palačo. Tokrat tako, da si je ogledoval lepo pohištvo in umetnine ter občudoval čudovite sobane. Nato je stopil na vrt z lepimi vodometi in bujnim cvetjem in vpijal njihov opojni vonj. Ko se je vrnil k modrecu, mu je poročal o podrobnostih, ki jih je videl.
»Kje pa je olje, ki si ga nosil v žlici?« je vprašal modri mož. Deček je pogledal v žlico in videl, da je vse olje razlil.
Modri mož je nato povzel: »Skrivnost sreče se skriva v sposobnosti, da opaziš lepote sveta in ne pozabiš na olje v žlici.«

Lahko je biti srečen, ko delamo, kar želimo. Srečo moramo odkriti v tem, kar moramo delati, ne pa v tistem, kar radi delamo. To prinaša Božji blagoslov.
Sreča ni v praznem samozadovoljstvu. Ne zamenjujmo veselja z zadovoljstvom. Zadovoljstvo je telesno, veselje duhovno. Samo Bog lahko izpolni našo željo po sreči in najglobljem veselju. Notranje veselje je znamenje Božje navzočnosti. Temelj našega veselja je zavest, da nam je »Gospod blizu« (Flp 4,5).

zgodba Skrivnost sreče ali Gospod je blizu je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 56. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja in izbira Marko Čuk