iz knjige Peter Millonig, ZASIDRAN V VERI, 184 strani, 17 x 24 cm, trda vezava s ščitnim oviktkom, dvobarvne fotografije, cena: 19,90 € ... Prelistajte... Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga?
Pred nami je druga knjiga duhovne proze,ki se zdi korak naprej v iskanju Božjih odgovorov na pojave časa. Mogoče odseva tudi višjo stopnjo duhovne odprtosti, a zasluga ni moja – ponižno se klanjam večnemu Učitelju. On daje, kadar hoče, in On veleva, kateri misli je potrebno slediti, da bi govorica predramila speča ali otopela srca in jih napotila v smer zveličavne obljube.Zapisi naj bi pomagali razumeti globine opisanih pojavov in služili kot smerokaz na zapleteni poti do pravičnih spoznanj. Svojega prepričanja ne vsiljujem in si tudi ne bi drznil tega početi, ampak prepuščam posamezniku, da se svobodno odloči.
Bralcu seveda želim, da se odloči za Jezusa, ker je le on večen in ker smo samo prek njega večni tudi mi.Trilogija, ki se s to drugo knjigo pomembno uresničuje, stopa v slovenski knjižni svet pod glavnim naslovom, da je zasidranost v veri odrešujoče izkustvo. Vse premalo se ga zavedamo. Vera v Jezusa je sicer osebna odločitev, a življenje iz nje sodi v javni prostor. Pripadnost Bogu zahteva občestvenost, saj se Duh, ko blagoslavlja svoje stvarstvo, veseli skupnega izkazovanja ljubezni ... (Peter Millonig)
Vsi ljudje so živi, ker jih je ustvarila Božja roka.
Nihče ne bi bil član človeškega rodu, če ga Bog ne bi poklical v bivanje.
Njegova volja, zastonjska in neizmerna ljubezen, sta tlakovali pot našemu življenju.
Človek tega ne bi mogel storiti – sebe ustvariti iz nič, iz zamisli
in navdiha bežnega trenutka.
To zmore le sila Najvišjega, ki je vedno bil, je in tudi bo.
Poklicani smo na svet, da bi skozi ves zemeljski trud našli Jezusa.
Kajti na koncu življenja ni pomembno, kakšen položaj smo zasedali
v družbi, koliko smo zaslužili in kolikšna je vrednost našega premoženja, ampak samo to, ali smo srečali Odrešenika.
Njega srečati pomeni, da ga ljubimo z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem.
Pomeni izvrševati postavo.
Ljubiti sebe in druge.
Darovati svoje življenje za čast in slavo nebeškega doma.
Potem ko smo vse to storili, se lahko nadejamo večnosti.
Bistvo odrešenja je torej, da nam le pravično in sveto življenje pomaga priti k Jezusu, saj se rajska lepota troedinega Boga lahko obdaja samo
s čistim in lepim.
Z brezmadežnim in brezhibnim.
Kolikor pa smo grešni ob prehodu v večnost, tolikšna je potreba
po očiščevanju.
Nesmotrno je torej živeti življenje v vsakršnem grehu, misleč, da bomo naposled samodejno deležni Božjega usmiljenja.
Kajti ni zagotovila, da ga bomo.
Če pa smo ga deležni, zakaj bi žrtvovali čisto življenje za breme pokore, ki ne bo prizanašala in je trpljenje neizmerno večje od največje odpovedi, naložene po zahtevi kreposti?
Trpeti za Jezusa na tem svetu je manj bridka izkušnja, pa čeprav bi pretrpeli mučeništvo, kakor odplačevanje dolga po smrti.
In še med nebeščane bomo prišteti takoj.

MILLONIG, Peter. Zasidran v veri II. (Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga?). Ognjišče, 2021, str. 18.

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

S plakatov se smehljajo
vitka telesa
v tesnih oblekah.
Popolna polt,
bleščeče beli zobje.

Gospod, podaril si mi
moje telo, ki je
enkratno med milijardami.
Prava umetnina.
Pomagaj mi spoznati
mojo lepoto
in sprejeti
moje omejenosti,
zunanjosti ne dajati
prevelikega pomena.
Popolno telo lahko
brezhibno deluje,
notranjost pa je prazna.

Odpri mi oči za to,
kar vsakega človeka
dela enkratnega.

S. Sigg, Pogled v nebo, v: Ognjišče 2 (2022), 91.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Veliko je ljudi,
ki me v življenju spremljajo.
Nekateri hodijo z menoj
samo delček poti,
druge srečujem vedno znova.
Nekateri so mi zelo blizu
in ko se poslovijo,
gre z njimi košček mojega srca.
Mnogi me srečajo slučajno
in gredo spet na svojo pot.

Zares dobri odnosi
se gradijo na vzajemnosti.
Sam ne moreš nič pričakovati,
sam ne moreš nič dajati.
Bog mojega življenja,
podeli mi dovolj moči,
da bom na razpolago tistim,
ki me potrebujejo,
in jih bom v življenju spremljal
z enako ljubeznijo,
s kakršno ti spremljaš mene.

M. Walke, Pogled v nebo, v: Ognjišče 2 (2021), 71.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Med nebom in zemljo
se dogaja tako veliko takega,
kar daleč presega naše umevanje
in vedno ostane nerazumljivo.

Med nebom in zemljo
vedno znova vzhaja za nas luč,
ki našo notranjo slepoto
ljubeče odkriva in ozdravi.

Med nebom in zemljo
se nas dotakne kakšen tvoj namig,
presije našo zamorjenost
in razširi naše tako ozko obzorje.

Med nebom in zemljo
zadene katera tvojih besed,
nam zagotavlja svetlo jutro
in nam podarja nov začetek.

Med nebom in zemljo
si za nas razpel
mavrico svoje zvestobe,
ki nas kliče k miru in spravi.

Med nebom in zemljo
nam prihaja in odhaja čas,
ki nam ga podarjaš,
da bi rasli in zoreli.

P. Weismantel, Pogled v nebo, v: Ognjišče 2 (2017), 57.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Knjiga je posvečena Božji služabnici Cvetani Priol (1922–1973), za katero se je pričel škofijski postopek za razglasitev med blažene. Mariborčanka Cvetana Priol je s svojo duhovnostjo Božjega otroštva podobna sv. Tereziji Deteta Jezusa in predstavlja posebno za mlade v Sloveniji vabilo na pot svetosti. Svoje življenje je povsem darovala Bogu  za duhovnike in Cerkev, za ohranitev vere v slovenskem narodu.
Knjiga prinaša del duhovnega dnevnika Cvetane Priol, njene duhovno poglobljene prozne spise in pesmi, esej prof. Adolfa Mežana o duhovni podobi Cvetane Priol ter številne zapise in pričevanja o tej slovenski ‘Mali Cvetki’.

S Cvetano Priol sem se srečeval kot dijak na klasični gimnaziji v Mariboru, kjer je študirala eno leto za menoj, vendar se pobliže z njo nisem spoznal. Šele ko sem pripravljal za tisk njen duhovni dnevnik »Darovana«, sem z začudenjem ugotavljal samosvojo duhovno podobo te nekdanje gimnazijske sošolke, poznejše profesorice glasbe, ki je svoje globinsko izkustvo srečanja z Bogom doživela kot 17-letno dekle spomladi leta 1939 v mariborski stolnici (v Križevi, sedaj Slomškovi kapeli), ko se je povsem in za vedno darovala Bogu, da bi kot laikinja v ljubezni služila Kristusu v njegovi Cerkvi, posebej med svojimi slovenskimi rojaki, z željo, da bi ostali zvesti veri in krščanskim vrednotam. (Stanko Janežič, 2003)

Mnogi ste mi večkrat izrazili željo po ponatisu knjige »Cvetana Priol na poti svetosti«. Z veseljem pozdravljam pripravljenost, da Ognjišče – Slomškova založba to knjigo z manjšimi dopolnitvami ponovno izda. Človeka bolj nagovori pričevanje kot pa množica zgolj lepih besed. Življenje Božje služabnice Cvetane Priol je bilo preprosto in iskreno življenje po evangeliju, sredi vsakdana. Temelj njene vere je bil globok osebni odnos z Bogom. Ta odnos je bil pri njej domač, otroško preprost, iskren in predan. Mnogi ob Cvetani kaj hitro najdejo podobnost z nam tako drago svetnico sv. Terezijo Deteta Jezusa, ki je svoj odnos z Bogom popisala v knjigi »Povest duše«. (nadškof Alojzij Cvikl)

iz vsebine:

Mariborčanka Cvetana Priol je bila izredna osebnost. Šele zdaj, trideset let po njeni smrti, polagoma odkrivamo njeno veličino, njene junaške kreposti, globino njenega duhovnega življenja. Bog ji je bil vse. Iz vere v neskončno svetega, neskončno dobrega, vsemogočnega Boga je živela, iz te vere je črpala moči za strašno, dolgotrajno trpljenje, za hude preizkušnje, ki jih je morala prestajati. Iz sebe je izklesala svetal krščanski lik, ki je velik vzor nam vsem. Za naš narod pa ima Cvetana še poseben pomen zaradi tega, ker je Bogu ponudila svoje življenje, da bi Bog Slovencem ohranil vero in Cerkev. Dosegla je tako visoko stopnjo popolnosti, da se je zdaj pričel zanjo postopek razglasitve za blaženo.

Cvetana je bila umetniška duša, a je bila hkrati zelo stvarna, trezna. Po poklicu je bila glasbenica. Študirala je klavir in solopetje. ...
Cvetana je bila tudi pesnica. Njene pesmi so v veliki meri verskega značaja. V njih se zrcali njena globoka vera, velika ljubezen do Boga, Marije, svetnikov, do Cerkve, do Božjega kraljestva, njena velika apostolska gorečnost.
Cvetana je bila tudi izvrstna pisateljica. To je dokazala predvsem s svojim čudovitim duhovnim dnevnikom.
Cvetana je raznim ljudem pisala tudi izredno lepa pisma; nekatera so še ohranjena.
Cvetana pa je preko Kristusa hotela živeti še za druge, za vse ljudi. Takole piše v dnevniku: »Jezus, daj , da bom živela le za druge! Daj mi srce, v katerem bo imel prostor vsak človek in vsi ljudje! O, daj, da bo vsakdo, ki bo iskal mene, našel v moji bolniški sobi samo tebe – Kristusa!« In res se je Cvetana vedno trudila ustreči, pomagati drugim. Bila je zelo požrtvovalna, nikoli egoistična.
Cvetana je bila vsa evharistično usmerjena. Evharistija ji je pomenila srčiko njenega življenja. Sveto mašo je doživljala tako močno z vsem svojim bitjem, da se je to odražalo tudi na njenem obličju, posebno pa v življenju. Čutila je, da more daritev svete maše prenoviti svet. Brez obhajila enostavno ni mogla živeti.
Vsa Cvetanina duhovnost je bila prepojena z Božjo močjo, ki jo je obilno delila vsem, ki so se z njo družili. V duši je nosila svetle ideale in je vseskozi ohranila veder pogled na življenje in posluh za težave drugih.
Cvetana je bila zelo čuteča in je veliko dobrega naredila za ljudi. Tudi to je bilo povezano z njenim apostolatom. Najprej na duhovnem področju. Kjer je opazila duhovno in moralno revščino, je ljudi poučevala, jim kazala pravi smisel in cilj življenja (veliko z lastnim zgledom).
Cvetana je bila slovensko narodno zavedna. Ljubila je svoj narod. Za ohranitev vere med Slovenci je darovala svoje trpljenje in življenje. To narodno zavest ji je še posebno poglobilo nemško zatiranje slovenskega naroda. Takole govori v svojem dnevniku Bogu: »Hvala ti, da si nam dal leta vojne, da smo se naučili ljubiti svojo domovino, ta mali košček slovenske zemlje, kamor si nas postavil, kot si ti ljubil svoje rojake, svojo zemljo.«

V sestavku Molitev (dnevnik, 1947) pripoveduje: »Iskal si me, Gospod, pred mnogimi leti in klical si me že v mladosti. Izbral si otroka zase in ga vodil skozi jasnino in temo, srečo in dvome. Po dolgih letih si mi pokazal sedaj moj cilj in poklic.« In na ta Božji klic Cvetana odgovarja: »Hočem živeti za Boga, za Njegovo čast in ne za svojo tolažbo. Hočem ostati v temi, hočem trpeti samoto in zapuščenost... Hočem ljubiti Boga pod križem.«

Bog ji je postal vse, vsa njena moč, vse njeno srčno hrepenenje. Sama pravi: »O moj Bog! Daj mi spoznanja, da si ti sam moje plačilo, ker tistim, ki vse zapustijo in hodijo za teboj, si ti vse. Moj Bog, bodi še meni vse: mir in sreča in ljubezen.« Svoje življenje je popolnoma usmerila vanj.

Kristus stopa skozi mesto,
v vetru plašč njegov vihra,
roke širi, plašč odkriva
plamen mu kipi iz Srca.
Srce Božje, v svojem ognju
tudi meni vžgi srce,
da v molitvi kakor v delu
mi gori, Gospod, za te! (Cvetana Priol)

pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Vse ima svoje posledice -
kamen, ki ga vržem v vodo,
beseda, ki jo izrečem,
misel, ki jo gojim,
načrti, ki jih kujem,
laži, ki jih širim,
dobrohotnost, ki jo prinašam,
zaupanje, ki ga podarjam,
obljube, ki jih izpolnim,
pohvala, ki jo priznam
ostre pripombe, ki jih izrečem,
dobrotni »da«, ki ga komu naklonim,
grenki »ne«, ki zavrača,
krivica, ki ji pritrdim,
rana, ki jo na novo odprem,
nemir, ki ga razširjam,
mir, ki ga izžarevam,
priznanje, ki ga izkazujem,
predsodki, ki jih gojim,
nasilje, ki se ga poslužujem,
mir, ki ga sklepam.
Vse se širi v krogih -
vse dobro in lepo,
pa tudi vse slabo in grdo.

K. Nodewald, Pogled v nebo, v: Ognjišče 3 (2011), 33.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

 izbira in pripravlja: Marko Čuk

iz knjige Žorž B., NAUK GORA, 184 strani, format 13,5 x 21,5 cm, trda vezava, črnobele fotografije, cena: 9,50 €, s kartico zvestobe 8,55 € ... Prelistajte... Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Bogdan Žorž je kot ljubitelj gora želel svoje globlje izkušnje pri vzponu na različne vrhove zapisati in posredovati drugim. Z ženo, drugimi družinskimi člani in s prijatelji se je podal na mnogo planinskih poti in osvojil veliko vrhov.
Knjiga je zbirka prispevkov, ki so izhajali v rubriki Pot do Boga – preko gora v reviji Ognjišče . »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« je napisal Bogdan v pogovorih za sodelovanje z revijo. Tako je začel leta 2012 objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Čeprav je do konca ustvarjal, svojega dela ni uspel končati. Zato je njegov prijatelj dr. Jože Ramovš napisal članek, ki ga je Bogdan napovedal – pot o caminu. Prav tako je Ramovš dodal še ženine spomina na njuno delovanje z otroki, ki potrebujejo vzgojno pomoč, njune gorske vzpone ter zadnje dneve pred Bogdanovim slovesom s tega sveta 6. marca 2014.
Žorževa globoka ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ presegajo zunanji opis vzpona oziroma poti, govorijo tudi o notranji poti vsakega izmed nas.
V vsakdanjem življenju pogosto slišimo od človeka, ki je doživel nekaj hudega, izjavo “Tega pa res ne morem sprejeti!” ali “S tem se nikakor ne morem sprijazniti.” Pri tem se zdi, da obe frazi pomenita isto, da sta nekaki sopomenki. Tudi v drugačni povezavi, ko se srečamo s človekom, ki že zelo dolgo žaluje za nekom, ki je utrpel neko nepopravljivo krivico, škodo, nesrečo … ljudje pogosto uporabljamo te besede. Kmet, ki mu je toča uničila pridelek, reče “Kaj mi pa preostane drugega, nič ne morem proti temu, sprijazniti se je treba s tem in iti naprej!”. Nekomu, ki nikakor ne more razumeti, da je v prometni nesreči izgubil nogo, mu zelo dobronamerno obzirno reče prijatelj: »Saj vem, da je hudo, ampak živeti boš moral s tem, sprijazniti se moraš s svojo nesrečo!«. Ženi, ki je umrl mož in dolgo žaluje, prijatelji dobronamerno rečejo: »Saj si že dovolj žalovala, sprijazni se končno s tem da ga ni več, živeti moraš dalje!« …
In vendar je velika razlika med ‘nekaj sprejeti’ in ‘se z nečim sprijazniti’. Tudi to razlikovanje bom poskušal približati bralcu s pomočjo planinskega izleta.

Namenoma sem tokrat izbral zelo nezahteven izlet, da tudi s tem pokažem, kako gre za vsakdanjo zadevo in ne za nekaj izjemnega. Izbral sem izlet na Kofce, zelo lepo planinsko izletniško točko na zelo razgledni planini, na višini nekaj manj kot 1500 m, pod Košuto. Zame kot Primorca, je to dokaj odročna planinska pot in zato sva se z ženo prvič odločila zanjo pred leti, ko sem imel neko predavanje v Tržiču, enkrat v zimskem času. Tam sva tudi prespala, naslednji dan me je čakalo predavanje v Tinjah na Koroškem v Avstriji. Ker pa je bilo dokaj lepo, sončno vreme, sva se odločila, da izkoristiva priložnost za ‘skok’ na Kofce. Nekje sem ujel informacijo, da je dom na Kofcah odprt tudi v zimskem času in to je bilo za naju še dodatna spodbuda. Kake zahtevnejše ture si niti ne bi mogla privoščiti, zato niti nisva imela s seboj nič opreme – čevlje, vetrovko …, tako, za kak daljši sprehod. Še nahrbtnika nisva imela s seboj! Ampak Kofce so se nama zdele ravno pravšnje: nenaporen vzpon, nato malo sprehoda za razgledovanje v okolici, kosilo v planinskem domu in nato povratek ter nadaljevanje poti v Tinje!
Iz Tržiča sva se napotila skozi Dovžanovo sotesko in si tam privoščila postanek. Soteska je že sama na sebi lepa, tokrat pa je bila še lepša, ker jo je jasna noč okrasila z ivjem in ledom … Potem sva nadaljevala pot skozi Dolino do Jelendola. Ker tu še ni bilo snega, sva se odločila, da si pot še malce skrajšava, in sva se po slabi gozdni cesti ob potoku Dolžanka zapeljala še malo višje ter na primernem mestu parkirala in nadaljevala peš. Prav kmalu nad naseljem sva prišla do snega, zato nisva rinila previsoko z avtomobilom, saj nisva vedela, kaj naju čaka višje. Pa se je izkazalo, da ni bilo posebnih težav. Pot je bila lepo uhojena, tako da tudi z orientacijo ni bilo težav – le sledila sva uhojeni poti. Sicer pa tudi snega ni bilo veliko, le dobro pobeljeno je bilo, tako da sva zelo lepo in dokaj hitro prišla do mesta, kjer se steza odcepi od poti in nato nadaljuje po gozdu, malo višje pa spet prečka lepo planino. Snega je bilo tu že malo več, še vedno pa sva sledila lepo uhojeni poti. Nama je pa razglede pokvarila megla, ki jo je očitno iz doline dvignilo jutranje sonce. Skoraj do vrha naju je spremljala, le od časa do časa se je skoznjo prebilo sonce. Dobra ura hoje, manj kot poldruga ura – in že sva se znašla ob znaku, ki naju je usmerjal h kapelici. Zavila sva, do nje je s steze res le par korakov. Zdaj je kapelica počivala v snegu, nisva uspela kaj veliko videti. Je pa v poletnem času kapelica kar obiskana, vsako nedeljo v juliju in avgustu je tu sveta maša! Pot naju je nato kar mimo kapelice peljala naprej in že po nekaj minutah se je pred nama odprla planina, odeta v snežno belino in na vrhu koča. Ko sva se povzpela do koče, sva ugotovila le, da ta v resnici ni na vrhu, da se nad kočo planina še vedno nadaljuje navzgor, le bolj položna je, koča pa je postavljena na nekaki terasi … Žal nama je pogled proti jugu še vedno zakrivala megla, pogled proti severu pa je bil odprt. Kofce gora, Veliki vrh, Kladivo – te tri vrhove sem uspel nekako prepoznati kljub snežni preobleki. Košuto sem tja proti vzhodni strani pa že bolj slutil, le ugibal sem, kje naj bi bila.
Malo sva se čudila, ker ni bilo nikjer nikogar, pa sva pomislila na to, da je še zgodaj. Ko sva se razgledala, sva se vendar podala h koči. In tu naju je čakalo razočaranje: zaprto! Sedaj vem, da je bilo razočaranje neupravičeno. Po prihodu domov sem šel preverjati podatke in sem ugotovil, da je sicer koča res odprta vse leto, a izven glavne poletne sezone le ob sobotah, nedeljah in praznikih! Takrat pa tega nisva vedela. Čudila sva se, ker je bilo vse okrog koče shojeno, mize lepo postavljene v prijetnem kotičku z nadstreškom pred kočo … Nekaj časa sva se celo ogledovala, če morebiti kdo od kje prihaja, prisluškovala sva glasovom, a zaman. Koča je ostala zaprta, midva pa žejna in lačna! Ni nama preostalo drugega, kot da se odpraviva nazaj v dolino, po isti poti do avta in nato do prve gostilne …

Doživela sva planinski izlet, ki nama je ponujal zelo veliko možnosti. Najbrž ne bi bilo prav nič čudnega, če bi se pred spustom v dolino pošteno sprla. Žena bi imela dovolj razlogov, da bi svoje razočaranje, ker se je morala odpraviti nazaj v dolino brez planinske malice, celo brez čaja, ki bi se nama zares prilegel! Upravičeno, saj sem jo prav jaz prepričeval, da nama ni treba čisto nič nositi s seboj, ker je koča odprta! Toda s takim prepirom bi pokvarila v resnici zelo lep zimski planinski izlet. Če odštejem zaprto kočo, je bilo pravzaprav vse popolno! Začelo se je že v prečudovito okrašeni Dovžanovi soteski in potem nadaljevalo vse do vrha. Zamegljen pogled proti jugu ni mogel pokvariti idile, se je zato gorski greben na severni strani toliko bolj bleščal v soncu! Prepir bi vse to izničil razvrednotil. Ostal bi le še spomin na prepir in ponesrečen, pokvarjen izlet … No, nisva se sprla. Kanček razočaranja je bilo, malo neprijetnih občutkov zaradi žeje, kake posebne lakote v resnici ni bilo! »Kljub temu je lepo!« je bil najin zaključek.
In tu se lahko sedaj vprašamo: sva se mar ‘sprijaznila’ s tem, da je koča zaprta? Pravzaprav ne! Nisva se, še do danes ne! Še danes, ko to pišem, pomislim na to, kako lepo bi bilo, če bi lahko takrat sedla v prijetno toplo kočo, si privoščila skodelico čaja, se nato še malo sprehodila po okolici, nato nekaj toplega pojedla, popila še kak čaj in se lepo, počasi spustila v dolino! Tako sva v dolino hitela, da prideva čimprej … Ne, nikakor se nisva s tem »sprijaznila«!. Sva pa sprejela to dejstvo, ki ga nisva mogla spremeniti. Tudi mojo napako, ki je nisem več mogel popraviti. Kaj pa naj bi? Mar bi jeza in prepir odprla kočo? Mar bi očitki, ki bi mi jih natrosila žena, zavrteli čas nazaj, ali nama ‘pričarali’ nahrbtnik, v katerem bi tičala termovka čaja?

V tem je razloček med ‘sprijazniti se’ in ‘sprejeti’. ‘Sprijazniti se’ pomeni, da mi to, kar mi je bilo prej morda neprijetno, moteče, boleče, postane všeč, blizu, ‘prijazno’. To pa ne gre kar tako, pogosto je celo nemogoče. Če je nekaj zame boleče, če mi pomeni razočaranje, bolečino, poraz, nezadovoljstvo … ti neprijetni občutki ostajajo dolgo, lahko celo za vse življenje. In s tem se res ne moremo ‘sprijazniti’! Toda so neprijetne izkušnje, ki so sicer lahko zelo neprijetne, vendar vemo, da v zvezi z njimi ne moremo ničesar spremeniti. Te je treba samo sprejeti. Če jih ne sprejmemo, obtičimo v tej neprijetnosti, si jo še povečujemo, ne iščemo izhodov, ne zmoremo se prilagoditi …
‘Sprejeti’ zato ne pomeni ‘sprijazniti se’. Če se vrnem k najinemu izletu: ko sva sprejela dejstvo, da je koča zaprta in tudi mojo napako, ki je bila kriva, da sva se znašla lačna in žejna pred zaprto kočo, sva šele lahko pomislila na najprimernejši izhod iz zagate.
Pogosto srečam ljudi, ki za nekom ali nečem žalujejo. »Ne morem sprejeti tega, kar se mi je zgodilo«, pravijo. Žalovanje je ob izgubah zelo človeški, celo koristen, zdravilen čustveni odziv. Toda zdravilno postane žalovanje šele, ko to izgubo, nesrečo …, sprejmemo! Če je ne sprejmemo, se žalost kaj rada začne spreminjati v jezo, obup … To pa ni več zdravilno!
Še posebej v današnjem času je pomembno, da sebe in svoje otroke načrtno vzgajamo za to, da bodo zmogli sprejemati tudi razočaranja, poraze, izgube … Izleti v gore nam ponujajo obilo možnosti tudi za to učenje! Če še tako planiramo izlet – vedno se na poti lahko zgodi tudi kaj neprijetnega, kako razočaranje. Pomembno je, da se prav ob takih razočaranjih, ki niso »življenjskega pomena«, učimo sprejemati poraze, sprejemati neuspehe, izgube in celo krivice!

B. Žorž, Sprijazniti se ali sprejeti: Pot do Boga - preko gora, v: Ognjišče 2 (2012), 38-39.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Pred nami sta knjigi duhovne proze, ki nam pomagata iskati Boga, resnico, dobroto … Besede prinašajo uteho, presenečajo, spodbujajo, drezajo … so pa iskrene, klene in jasne … To niso pridige, tudi pesmi ne, prav tako ne »reklama« za določeno idejo, še manj enciklopedija, učbenik … so preprosto izziv k razmisleku, povabilo v mišljenje, ki lahko usmerja življenje. Razmišljanja niso dolga, na eni strani knjig hočejo izluščiti jedro stvari, so jasna, odprta … Njihov edini namen je, da bi ob prebiranju bralec mogel v sebi vzbuditi ali poglobiti ljubezen do Jezusa. Kdor zna in hoče, lahko s temi besedami moli; kdor ne zna, se lahko moliti nauči …

Ugodna ponudba: Zasidran veri I in II za 29,85 € (25 % popusta)

Peter Millonig: ZASIDRAN V VERI I

Peter Millonig: ZASIDRAN V VERI II

Boga ljubiti je največji uspeh človeka. Njega iskreno, ne namišljeno, globoko ljubiti. Prav za to ljubezen smo rojeni. Zanjo ustvarjamo. Zaradi nje smo iskalci smisla.Boga ljubiti je največji uspeh človeka. Njega iskreno, ne namišljeno, globoko ljubiti. Prav za to ljubezen smo rojeni. Zanjo ustvarjamo. Zaradi nje smo iskalci smisla.Naj bo prebiranje naslednjih strani koristno potovanje proti obzorjem te ljubezni. (Peter Millonig)

iz vsebine:

ČLOVEK NE ŽIVI SAMO OD KRUHA

Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.Tako pravi Sveto pismo, ki mu zaupamo.Kajti knjiga knjig ne vsebuje prevare, saj je delo Svetega Duha.Božja beseda, to je glavno sporočilo, v sebi ne nosi smrti.Kot večna ljubezen tega ne zmore.Nasprotno – daje, krepi in obnavlja življenje.Človek, ki dopusti, da se ga dotika beseda nebeškega kraljestva, je vzravnan in napolnjen z energijo, ki prinaša hranila celicam telesa.Hranila spoznanja.Kalorična vrednost Božje govorice je namreč resnica.Čim bolj se poglabljamo v resnico življenja, tem bolj postajamo živi.Dovzetni smo za pričevanje Vstalega, čigar beseda je večna.Če ne bi dajali svojemu telesu jedi in pijače, bi oslabeli in umrli.Če se ne bi prehranjevali z Božjo besedo, bi telo sicer živelo, vendar brez kisika Duha.Hodili bi po svetu, a v sebi bi nosili mrtvo dušo.Kdor se odvrača od Boga, je utelešeno protislovje.Živ mrlič.Koliko je takih.Jezus se je daroval prav zanje.Da bi mogli stopiti iz groba brezbrižnosti in sovraštva do zapovedi trajne Resnice.Živeti iz resnice pomeni, da poslušamo Božjo besedo, da jo slišimo in jo ponotranjimo.Kajti le ona prinaša življenje, ki je več kakor življenje telesa.

(...)

DAJ MI

Daj mi, Gospod, spoznanje resnice.Ne zavrzi mojih želja, kajti v Tebi je zajeta vsa modrost.Ničesar ne morem vedeti brez nje, brez njenega obiskovanja.Daj mi vedro srce, da bom obstal v urah bolečine.Ne štej mi v slabo nestanovitnosti, kajti moja narava je šibka.Ničesar ne zmorem brez Tvoje opore.Daj mi, da bom sejal mir.Ne zadržuj se ob mojih grehih, kadar ponujam delitve.Ničesar namreč ne morem storiti brez srčnosti, ki edina pomirja.Daj mi voljo do pravičnosti in ljubezni.Ne mudi se ob mojih napakah, ki se porajajo iz nezvestobe.Nič dobrega ne nastaja, kadar mi primanjkuje ljubezni in nisem pravičen.Daj mi zdravje, da bo moje zemeljsko delo pričalo o zmagovitem.Ne odpiši me, kadar se spozabim in črpam moč telesa za svetne užitke.Nič koristnega namreč ne prinašam drugim, ko sem oropan življenjske sile.Blagohotno se ozri name, Jezus, ko deliš nebeški blagoslov.Vem, da ga nisem vreden, a  brez njega nimam življenja.Sprejmi me v svoje srce, ko zbiraš prijatelje, da služijo Tvojemu imenu.Vem, da ne zaslužim te časti, a brez nje se, kot izobčenec, pogrezam.Varuj me pred vsem slabim, ko sile pekla zalezujejo žive.Vem, da nimam zanesljive kreposti, a brez Tvojega varstva sem izgubljen.Daj mi, Gospod, življenje.Kajti samo za življenje se splača živeti.Za nič drugega, ker je vse drugo manj od te resničnosti.

(...)

Z OČMI SRCA

Z očmi srcaGledamo, pa ne vidimo.Sicer ni nič narobe z našimi očmi, ki zaznavajo vse okoli sebe in vidijo daleč in globoko.Prepoznavajo oblike sveta, črke na potiskanem papirju, barve neba, vendar se jim ne izrisuje bistvo.Če namreč ne gledamo z očmi srca, nismo videli ničesar.Nismo videli brata ob sebi, ki potrebuje pomoč.Prezrli smo proseče obraze, ki nas obdajajo.V družbo, ki je razklana, ne prinašamo miru, ampak ostajamo nemi opazovalci obremenjenih razmerij.Ne vidimo Boga ne njegove nenehne navzočnosti v svetu.Ne znamo razbrati življenjskih znamenj, ki nam govorijo, naj se spreobrnemo.Vztrajamo na okopih samovšečnosti.Polni smo vsakršne domišljavosti in nečimrnosti.Če ne gledamo z očmi srca, ne vidimo svoje majhnosti.Ne znamo izmeriti lastnega pomena v odnosu do Večnega.Mislimo, da smo enaki Bogu, ne pa usodno odvisni od Njega.Šele z Jezusovo odrešenjsko ponudbo smo namreč postali ljudje.In poveličana bitja prihodnjega veka.Če ne gledamo z očmi srca, ne gledamo na življenje z vidika Odrešenika.Zavračamo silo ponižnosti in moč usmiljenja.Ograjujemo se od zdravilnih učinkov, ki jih prinaša dobrota.V darovanju vidimo nesmisel, ne pa vzorec za graditev trajnega občestva.Šele ko gledamo s srcem, vidimo in spoznamo.Svoj svet pridružujemo nebeškemu in pred nami se odpira prostor resnice.

pripravlja: Marko Čuk