Dobri in usmiljeni Bog,
blagoslovi naš adventni venec,
da nas bo spremljal
v dneh pričakovanja in upanja.
Poživi ob njem našo vero
in naše življenje usmerjaj k dobremu.
Na začetku tega bogoslužnega časa
te prosimo: združi in ozdravi vse,
kar je potrto in ranjeno.
Sveče tega adventnega venca
naj razsvetljujejo in ogrevajo ne samo našo hišo,
ampak tudi naša srca.
V naših srcih naj sveti tvoja blaga luč
in iz njih prežene mraz, temo in obup.
Pred svetlobo sveč naj se iz našega doma
umakneta prepir in nemir.
Zažarita pa naj tvoja ljubezen in upanje.
Prosimo te v teh adventnih dneh,
bodi z nami v našem domu,
da se bomo v njem počutili varne.
Sij sveč na adventnem vencu naj nas spominja
na tvojo navzočnost med nami.
Naš pravi dom je samo tam,
kjer je prostor tudi za Skrivnost.
Če si ti z nami, če si v nas,
smo sposobni dojeti,
da si neizmerna skrivnost.
Naredi iz naše hiše dom,
v katerem bomo radi prebivali.

Blagoslovi torej ta adventni venec
in z njim vse v našem domu,
ki ga razsvetljujejo njegove sveče.
Dobri in usmiljeni Bog,
Oče, Sin in Sveti Duh. Amen.

molitev je iz knjige Zgodbe za advent in božič, 21

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja MČ

Misli upanja za adventni in božični čas.

Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost. (Andrea Schwarz)

Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

SKRIVNOST ZA ZAVESO BLEŠČIC IN LUČI

Daj, da bom praznik zmogel pričakovati,
da si ne bom dovolil odvzeti adventnega miru.
Daj da bo v meni umrla želja po popolnosti doma
in namesto nje vzklila želja po Tvoji bližini.
Daj mi božič začutiti z očmi, ušesi, nosom, usti
in Njega objeti z rokami.
Daj, da bi zmogel objeti svoje,
četudi včasih ne čutim njihove bližine.
Daj, da bi videl stisko trpečih
in bil njihov prinašalec miru in hvaležnosti.
Daj, da se običaji in navade ne bodo izgubili
v pompoznem blišču veseljačenja in nakupovanja.
Pomagaj mi odstreti bleščečo zaveso materialnega,
za njo pa najti Tebe. Novorojenega.

(se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk

Božja beseda prve adventne nedelje nas vabi, naj bomo čuječi ... da nas hišni gospodar ne najde spečih, če pride nenadoma. Spanje je ravnodušnost, nečimrnost, nezmožnost vzpostavljanja resnično človeških odnosov, nesposobnost za prevzemanje odgovornosti za osamljenega, zapuščenega ali bolnega brata. Pričakovanje Jezusa, ki prihaja, je zato treba živeti v takšni budnosti, zato si v adventu postavimo zelo konkretna vprašanja: kako in za koga porabimo svoj čas, smo preveč posvetni ... komu dajemo v življenju prvo mesto ... smo pozorni na bližnjega, ki je v težavah, ne da bi čakali, da nas prosi za pomoč ... znamo prehitevati potrebe, jih predvideti, ... da bi očistili naša pota in jih pravilno usmerili, preberimo si za začetek nekaj modrih misli o adventu, ...

ADVENT

Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. (Rim 13,11-12)

Čuj iz višav veseli glas, / ki z upanjem navdaja nas. / Izgini temni mrak noči, / na nebu Jezus se blešči. // Oj, zdrami, tužno se srce, / pogled povzdigni od zemlje. (bogoslužna himna)

Praznovati advent pomeni: biti deležen hrepenenja po božjem prihodu, po spreobrnitvi, ki nas obrača k njemu. Tako doživljamo, da se nam Bog v naši temi vedno bolj približuje. (holandski katekizem)

Verniki, ki iz svetega bogoslužja prenašajo adventnega duha v svoje življenje, premišljujejo neizrekljivo ljubezen, s katero je deviška Mati pričakovala Sina. Njen zgled jih nagiblje, da se po njenem vzoru pripravljajo na prihajajočega Odrešenika in mu gredo naproti v molitvi bedeč in v svojih hvalnicah se radujoč. (sv. Pavel VI.)

Življenje, ki je bilo v nas vsejano s krstom, naj se v vsakem nanovo začetem cerkvenim letom razvije z novo močjo. Vse to velja tudi za advent. (Anton Strle)

Adventni čas nam vrača obzorje upanja, upanja, ki ne razočara, ker je utemeljeno na Božji Besedi. Poklicani smo razširiti obzorje našega srca, da se bomo pustili presenetiti življenju, da ne bomo odvisni od naših gotovosti, od naših ustaljenih shem, kajti Gospod bo prišel tisto uro, ko si ne predstavljamo. (papež Frančišek)

***

Čim bolj se bližamo božičnim praznikom, tem več mora biti v meni svete tišine, nestrpnega pričakovanja, nenehne prošnje: Posveti me, Gospod, s svojo navzočnostjo. (Franc Sodja)

V adventu zvezda repatica, / ljubezni in miru glasnica, / naznanja betlehemski čas / in drobnih strun srebrn glas: / nebeško Dete bo rojeno, / vse stvarstvo bo blagoslovljeno. (Berta Golob)

Sredi med nami Jezus živi, / k njemu naj vodijo naše poti. / “Vekomaj hvaljen, naš Rešenik, / bodi k Očetu nam pot in vodnik.” (Lojze Kozar ml.)

***

Vsak dan je božji poslanec, ki ga moramo dostojno sprejeti. (ruski pregovor)

pripravlja Marko Čuk

Slikanica pripoveduje o otroškem pričakovanju sv. Miklavža in sporoča, da je obisk sv. Miklavža najlepši dan v letu tudi zato, ker nas spomni, da sta dobrota in ljubezen najvažnejši v našem življenju. Zato sta bila glavna junaka zgodbe Peter in Miha zelo pridna, ker sta čakala na najčudovitejši dan v letu – prihod svetega Miklavža. Prisrčna zgodba ... za otroke in starše.

o vsebini:

Učiteljica Kristina malčkom pripoveduje o sv. Miklavžu, ki pride vsako leto v noči na 6. december ... in prinaša pridnim otrokom igrače.

Peter je zelo zaskrbljen in sprašuje, če je res, da ne dobiš darila, če nisi priden. Učiteljica ga potolaži ... toda sošolec Luka med odmorom pospravlja,  zbira papirčke in jih meče v koš ...

Tudi Peter sklene, da bo naredil vse, da bo Miklavž videl njegovo pridnost in prizadevanje ... tako zelo, da se spreta, kdo bo pobral več papirčkov...

Ko pride Miklavž v šolo, otroci dobijo darila, toda Peter je neučakan, in doma venomer sprašuje, kdaj bo prišel Miklavž domov ... starejši brat Miha ga nje že sit ... Kdaj ... kdaj ... bo čas za sv. Miklavža ....

pripravlja: Marko Čuk

V Tednu Karitas (27. novembra - 3. decembra 2023), nas letos nagovarja geslo: UPANJE ZA VSE..... poglejmo v Zakladnico modrosti in si preberimo nekaj modrih misli o sočutju, ...

SOČUTJE

Bodite vsi složni, sočutni, ljubite brate, bodite usmiljeni in ponižni. Ne vračajte hudega za hudo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti. (1 Pt 3,8-9)

Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. (Mt 25,40)

V duši ne sme biti razburjenja, v očeh ne zaničevanja in ne sramotilne besede na jeziku. Za sedanji trenutek naj v vasprevlada sočutje, za prihodnost pa upanje. (sv. Janez Bosko)

Razvila se je globalizacija brezbrižnosti … Skoraj neopazno postajamo nezmožni občutiti sočutje spričo bolečega krika drugih. (papež Frančišek)

Človek brez sočutja ni sposoben sprejeti Božjega usmiljenja, kajti Bog sočustvuje s trpečim. Kristusovo trpljenje in smrt sta znamenje te sočutne Božje ljubezni. (Franc Rode)

Bog je usmiljen do naše telesne in duhovne bede. Nismo Božji, če nismo polni sočutja do svojega bližnjega. (Albin Škrinjar)

Usmiljenega imenujemo človeka, ki ima sočutje s tujo žalostjo, s tujo bolečino. Celo Jezusovo življenje je bilo dejanje sočutja s tujo bolestjo, je bilo dejanje usmiljenja. (Janez Evangelist Krek)

Lastna bolečina človeka uči sočutja do bližnjega. V trpljenju skušan in utrjen človek je dober do vsakogar in želi pomagati. (Stanko Janežič)

S potrpežljivostjo je v sorodu sočutje, ena najlepših človeških lastnosti in znamenje resnične srčne kulture. (Ksaver Meško)

Ti, ki trpiš, česa si želiš? Želiš si, da se sočutni scela postavi na tvoje mesto: On, ki je sočutje, se je ne samo scela postavil na tvoje mesto, ampak je prišel, da neskončno več trpi kakor ti. (Sören Kierkegaard)

Kdor ni svoje dni nesrečen bil, pri tem boš malo sočutja dobil. (slovenski pregovor)

pripravlja Marko Čuk

Nekoč je živel mogočen kralj, najmogočnejši v svojem času. To je bil čas, ko so ljudje še vedeli, kje so nebeška vrata.
Kralj je osvojil vse, kar se je dalo osvojiti, a hotel je priti še do najpomembnejšega: hotel je najti ključe, ki odpirajo nebeška vrata. Toda nihče mu ni mogel ustreči.
Kralj je porabil velik del svojega ogromnega premoženja, da je plačeval ljudi, ki so raziskovali vse kotičke zemlje, da bi našli tiste tako zaželene ključe. Toda vse zaman! Svoje poslance je napotil v najbolj odročne kraje, a brezuspešno.
Tako je nekega dne kralj prijezdil na konju pred vrata. Stegnil je pest proti angelom, ki so jih stražili, in jim zaklical: »Ne bom imel miru, dokler ne pridem do ključev, ki odpirajo ta vrata!«
Eden od angelov je pogledal kralja in mu dejal: »Na zemlji je na tisoče ključev, s katerimi lahko odpreš nebeška vrata. Cvetijo prav pod nogami ljudi, ljudje pa jih teptajo. Tudi ti jih lahko najdeš, če jih boš znal iskati. Tebi so namenjeni trije. Če jih boš našel, boš lahko odprl nebeška vrata.«Kralj je razjahal konja in nemudoma začel iskati ključe. Več let je natančno pregledoval tla pod svojimi nogami, a noben ključ ni tam vzcvetel.
Ko se je nekega dne sprehajal, se je skoraj spotaknil ob revno in skoraj suho drevesce. V letih, ko je iskal ključe nebes, je postal manj ošaben in bolj pozoren na male stvari. Vzel je drevesce domov. Izkopal je jamo, vanjo nasul rahlo zemljo in posadil drevesce ter skrbel zanj.
Nekdo, ki je šel mimo in ga je opazoval, mu je rekel: »Ne muči se s tem ničvrednim drevescem. Tudi če ga rešiš, si prestar, da bi lahko počival v njegovi senci ali užival njegove sadove!«
»Nekega dne se bo le kdo tu usedel in blagroval senco tega drevesa in njegove sadove. Torej bo malo blagroval tudi mene,« je odvrnil kralj. »Že sedaj sem lahko srečen.«
V tistem trenutku je zagledal prvi ključ. Bil je prav pod njegovo desno nogo in zdelo se je, da je pognal iz zemlje. Bil je ključ iz nenavadne kovine: zelen kot smaragd.
Minilo je še nekaj časa. Kralj je še naprej iskal. Nekega zimskega popoldneva, med hudo nevihto, je zagledal razcapano in boso dekletce, ki se je treslo ob starih mestnih vratih. Kralj se je ustavil, vzel plašč in z njim ogrnil deklico. Potem jo je dvignil v naročje in jo odnesel v svojo palačo. Sam ji je pripravil toplo jed in poiskal primerna oblačila.
In tisti trenutek je zagledal pod svojo levo nogo drugi ključ. Tudi ta je bil skovan iz posebne kovine in bil rdeč kakor rubin.
Minilo je še nekaj let. Kralj je postal star in utrujen romar. Težko je hodil, opiraje se na palico, a ni nehal iskati ključa, ki mu je še manjkal.
Neke noči je prispel v majhno mesto na Vzhodu. Iskal je prostor, kjer bi se odpočil, tedaj je njegovo pozornost pritegnil nenavaden vrvež ljudi. Presenečen je zagledal sprevod, ki se je vil iz mesta.
»Kam gredo sedaj, ko bo že skoraj polnoč?« se je spraševal kralj. Šel je za njimi. Prišel je do revne barake, ki je služila za hlev. Ljudje, ki so hodili hitreje kot on, so se že vračali v mesto, ko je on komaj prispel do hleva. Pri medli svetlobi bakle je ugledal mlado mamo, ki je zibala svojega otroka. Tisti trenutek je otrok odprl oči. Ostarelega kralja je tisti pogled prevzel in prvič v življenju je pred nekom pokleknil. Njegovo srce pa je napolnilo veselje, kajti pred njim je kakor iz nič vzcvetel tretji ključ. Čisto zlat ključ.
Našel je vse tri ključe in zdaj je lahko odprl nebeška vrata.
⨳⨳⨳
Kralj v naši zgodbi je našel ključe nebeškega kraljestva, ne z bogastvom, močjo ali oblastjo, ampak tedaj, ko je začel zares živeti vero, upanje in ljubezen, ki jih predstavljajo zlat, zelen in rdeč ključ.
Vsi mi bi radi našli nebeške ključe, rešitev najpomembnejših vprašanj. Vsi nosimo v sebi željo, da bi našli Boga.
Prvo vprašanje, ki ga je Jezus postavil dvema učencema Janeza Krstnika, ki sta hodila za njim, je: »Koga iščeta?« Božič nam govori, da je Jezus prišel bivat na našo zemljo in da ga bo našel, kdor ga iskreno išče.
Iskati pomeni biti na poti, hoditi nekemu cilju naproti. Iskanje je vedno dejanje zaupanja in poguma. Zato malo ljudi zares išče ključe nebes. Iskati pomeni tudi napor, moč volje, ceno, ki jo je treba plačati, kot se je zgodilo kralju v naši zgodbi. ‘Iskati Boga’ pomeni predvsem posvečati pozornost temu, kar je majhno, šibko in skrito. Božič nas hoče naučiti, da so prav te stopinje tiste, ki nas vodijo k Bogu.
Mnogi ne zmorejo najti Boga, ki za večino naših sodobnikov ostaja neznanec. »Med vami stoji on, ki ga ne poznate,« nas opozarja Janez Krstnik.
Zato, ker iščejo na napačen način ali ga sploh ne iščejo.

zgodba Trije nebeški ključi je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 19 ... objavljena pa je tudi v knjigi  Zgodbe za advent in božič, str. 22. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja MČ

Razpoznavni znak kristjana je dejavna ljubezen do bližnjega, h kateri je Ognjišče že od vsega začetka spodbujalo svoje bralce. Oče urednik Franc Bole je hotel mlade vzgajati v duhu evangelija, vzgajati z dejanji in za dejanja ... usmeriti jih je hotel k dejanjem, da bi naredili nekaj za bližnjega, zlasti za tistega, ki je v stiski in potreben pomoči.

(POŠTNI) PREDAL DOBROTE, SLOVENSKA KARITAS

Takole je oče urednik zapisal v septembrskem Ognjišču leta 1967:
S to številko začenjamo novo rubriko: POŠTNI PREDAL DOBROTE. Imela bo tri dele: najprej Dopisovanje, potem Sklad nadškofa Antona Vovka in potem še Most prijateljstva.

1. Dopisovanje: Vaše dopisovanje in pozornost bomo usmerili na ljudi, ki so vaše pozornosti najbolj potrebni in to so v prvi vrsti naši bolniki. Biti bolan je že samo po sebi težka usoda, mnogokrat pretežka, da bi jo lahko bolniki prenašali sami. Najtežje pa je tistim bolnikom, ki so osamljeni in zapuščeni (to nekoliko velja prav za vsakega bolnika). Mnogi bi bili veseli, če bi od vas dobili razglednico ali pismo z nekaj toplimi besedami pozornosti in krščanske solidarnosti.(...) K dopisovanju vabimo tudi razne veroučne skupine, ki bi si hotele dopisovati z drugimi veroučnimi skupinami in tako izmenjati svoja izkustva. V dopisu naj navedejo, kaj jih zanima.

2. Sklad nadškofa Antona Vovka. Našim bralcem dajemo možnost, da preko našega lista po zgledu nadškofa Vovka pomagajo svojim bratom, ki so v stiski. Cerkev je vedno opravljala vlogo usmiljenega Samarijana, kot jo je Jezus opisal v znani zgodbi. Prve bolnice, sirotišnice, dobrodelne ustanove so vzklile iz evangelija, Danes je to skrb po vseh kulturnih državah prevzela družba. To je prav, kajti družba ima nalogo in sredstva, da skrbi za javno blaginjo, Toda beda se mnogokrat skriva pred javnostjo in zato se Cerkev ni nikdar odrekla svojemu poslanstvu, da pomaga bližnjemu, ki je v stiski. Saj piše v evangeliju: »Lačen sem bil, žejen ... , bolan ... , v ječi . . . Karkoli ste storili najmanjšemu izmed mojih bratov, ste menj storili.« Mar sv. Janez ne uči jasno: »Kdor ima premoženje sveta in vidi svojega brata v pomanjkanju, pa svoje srce pred njim zapre, kako more biti ljubezen božja v njem?«
Mnogi kristjani opravljajo to v svojih župnijah, nmogi pa bi bili pripravljeni pomagati, pa ne vedo kako. Tem hočemo pomagati, vas vse pa navajati k temu, da ne mislite samo nase in svoje potrebe ampak tudi na bedo drugih. Za vse nas velja, da denar, ki ti ni nujno potreben, ni tvoj, ampak tvojega bližnjega. Poleg svojih prispevkov nam sporočite tudi primere, ki se vam zdijo potrebni posredovanja našim bralcem. O tem, kako poteka to vaše karitativno delo, vas bomo sproti obveščali.                                                                                                                                                                                                            
Pri župnikih pa se bomo pozanimali, da bi vaši darovi prišli v prave roke, ki so pomoči res potrebne. Včasih vas bomo opozorili tudi na kakšne druge potrebe.

3. Most prijateljstva. Predlagamo vam, da nam pomagate zgraditi tak čudovit most. V vaših srcih. Segal naj bi od vašega
srca do src tistih, ki bi jim naš časopis koristil, pa si ga ne morejo nabaviti. Nekateri ste to že naredili. Mnogi starejši so plačali naročnino za tiste, ki jih imajo radi in jim hočejo koristiti, prijatelji prijateljem, botri, sorodniki, starši tistim, za katere se morda bojijo, da ne bi zgubili vere in zašli na stanpota življenja. To je najlepši dar, ki ga lahko poklonite za god, rojstni dan, božič ali novo leto. Dar, ki bo prihajal vsak mesec in vzgajal. Dar, ki ga lahko poklonite neznani osebi. V tem primeru k poslani vsoti (ki je lahko večja ali pa tudi manjša od letne naročnine) napišite: za most prijateljstva. Tisti, ki veste za primere, kjer bi naš časopis bil zelo potreben, nam sporočite naslov in kratek opis. Za vsako tako plačano naročnino bomo v naslednjih številkah označevali določeni del mostu, ki mo ga zgradili. V spisku,ki ga bomo objavljali, bomo označili vsakokrat ime, priimek in kraj ter vsoto, ki je bila v ta namen darovana. če tega ne želite, pa ne ...

januar 1968:
Stopamo v novo leto. Naš poštni predal dobrote, ki je bil lani vržen kot dobro seme na njivo vaših src, je začel poganjati korenine in se lepo razrašča. Seme je padlo v dobro zemljo. Naučili ste se v tem kotičku prebirati grenke vrstice o bedi mnogih naših bratov. Obenem pa se na teh straneh razodeva plemenitost tolikih src, da bi lahko rekli tako, kot je sv. Pavel pisal svojim vernikom: »Po vseh krajih · je šla · vaša vera v Boga, tako da nam ni treba o tem nič govoriti.«
Te mesece, ko pritiska mraz, lažje občutimo, kako mora biti tistemu, ki ga zebe, ker ni dovolj oblečen, hranjen in ni na toplem. Naj za uvod te naše rubrike v novo leto prepišem, kar je rekel apostol sv. Janez v svojem prvem listu: »Kdor ima premoženje tega sveta in vidi brata v pomanjkanju, pa svoje srce pred njim zapre, kako more biti božja ljubezen v njem? Otročiči moji, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.«

že julija 1968 pa je oblast Sklad Antona Vovka prepovedala in oče Franc je že iskal nove možnosti:
Danes objavljamo zadnjič sklad Antona Vovka v tej obliki. Prejeli smo namreč odločbo (Koper UKO - 226/68, 14. 6. 1968) po kateri se kaznujejo odgovorni urednik in oba sourednika vsak s kaznijo 200 Ndin, ker so zagrešili kaznivo dejanje z nabiranjem prostovoljnih prispevkov za sklad Antona Vovka, brez dovoljenja pristojnega upravnega organa. S tem je ukinjena naša rubrika Sklad Antona Vovka. Ker pa se zavedamo, da je karitativno delo nerazdružno zvezano s Kristusovim evangelijem, vas še bolj spodbujamo, da ne zaprete svojih oči pred trpljenjem svojih bratov. Namesto rubrike Sklad Antona Vovka bomo objavljali rubriko PRIPRAVLJENI SO POMAGATI. Kot do sedaj nam boste sporočili primere potrebnih, tisti pa, ki bi lahko kaj žrtvovali za svojega bližnjega v obleki ald v denarju, nam boste to sporočili, koliko in kaj ste pripravljeni žrtvovati. Na uredništvu vaših darov ne bomo zbirali, pač pa vam bomo sporočili, kam svoj
dar pošljite. Tako se boste še lahko povezali z osebami, ki so vaše krščanske ljubezni posebej potrebne. Prepričani smo, da bomo lahko z našim Predalom dobrote ·naredili še veliko dobrega.

Ko je s prispevki bralcev zgradil Most prijateljstva (ki ga je začel pred  desetimi meseci), se je poleti 1968 lotil nove "velegradnje" Svetilnika. Zelo jasno je napisal, kam je šel zbrani denar: "Štiristo naročnin na Ognjišče smo lahko poslali našim bratom, ki niso mogli prejemati Ognjišča: to so naši misijonarji, naši vojaki, bolniki ... mlasi in družine, ki ne bi mogle plačati naročnine ...

Naj svetilnik, ki smo ga danes začeli graditi posveti v duše mnogih naših bratov in jim pokaže smer do varnega pristana.

Naš Predal dobrote si je pridobil simpatije mnogih naših bralcev. Lahko bi rekel vseh, če bi mislil na tiste, ki ga radi berete in vas beda ljudi stisne pri srcu. Prav je to. Življenje morate gledati z odprtimi očmi in spoznati tudi bedo in brate, ki trpijo. Mi kristjani ne smemo iti mimo njih, kot da jih ni. V njih trpi Kristus. Večina od nas jim ne more veliko pomagati, ker ste še mladi, niste samostojni, ne služite. Toda Kristus tudi od vas zahteva, da se zanimate za trpeče brate. Ali se ne bi pri verouku kaj pomenili o tem? Šli obiskat stare, zapuščene in bolne v vaši župniji. Veseli vas bodo, prinesli jim boste malo mladostnega sonca in morda boste lahko kaj malega zanje storili. Poskusite in sporočite našemu Predalu dobrote vaše akcije, tudi če vsega ne bomo mogli objaviti, lahko pa vam bomo tudi kaj pomagali. Še nekaj si želimo: Že sedaj želimo vzgojiti vaša srca za dobroto, da boste pozneje, ko boste samostojni in - zakaj ne - na važnih položajih, znali voditi misli tudi za potrebe drugih. Kdor je z drugimi dober, sebe plemeniti.

SLOVENSKA KARITAS

Januarja leta 1990 smo v Ognjišču lahko prebrali tole sporočilo:
(...) z novim letom 1990 se Predal dobrote preimenuje v Slovensko Karitas, katere sedež bo dosedanja pisarna Predala dobrote v Ljubljani (Poljanska 4a). Člani Caritas Internationalis (Mednarodne Karitas) smo že od leta 1982, potem  ko je Slovenska pokrajinska škofovska konferenca odobrila statut Predala dobrote in priporočila vključitev v Mednarodno Karitas. Zadnje čase so razmere za bolj javno dobrodelno delovanje v Sloveniji izboljšujejo in prepričani smo, da bomo na tem področju lažje delovali.
Prva naloga Slovenske Karitas je povezati dobrodelno dejavnost po vsej Sloveniji. Prva podružnica Slovenske Karitas je Škofijska Karitas v Mariboru (...) V Slovensko Karitas spada tudi Kronika dobrega. Povezana pa bo tudi z Diakonijo v treh slovenskih škofijah. V Ognjišču ostanejo rubrike, ki smo jih imeli doslej: sredstva, ki se zberejo iz rubrike Revne župnije smo že sedaj namenili za revne v stiski, za številne družine, prizadetim od nesreč ... Milijonarji dobrote pomagate tam, kjer je najbolj potrebno: doma in v misijonih.

Naš namen je, zbuditi v Sloveniji zavest, da bi vsak od svojih dohodkov dal vsaj 1 % v dobrodelne namene. Potrebovali bomo tudi prostovoljce, ki nam bodo pomagali pri tem delu ...

POPLAVE NOVEMBRA 1990 - PRVI PREIZKUSNI KAMEN ZA SLOVENSKO KARITAS
Slovenska Karitas je ob novici o poplavah v krajih ob Savinji (Luče, Ljubno, Laško ...) pa tiudi na škofjeloške, v Posočju ... ob Idrijci ... takoj priskočila na pomoč. Objavili so žiro račun in začela so se zbirati sredstva za poplavljence ... pripravili so zavoje hrane, zaprosili ljudi v Prekmurju, da so pomagali z ozimnico ... Naši komaj ustanovljeni dobrodelni organizaciji so takrat priskočile na pomoč Karitas iz Nemčije, Avstrije (Koroške) in Italije. V prvem mesecu je Slovenska Karitas zbrala tudi veliko denarnih sredstev (še vedno pa so bile potrebe veliko večje. Za Slovensko Karitas, ki je bila uradno v taki obliki ustanovljena šele 1. maja 1990, je bila ta huda elementarna nesreča v Sloveniji preizkusni kamen njenega delovanja v izrednih razmerah ...

Še nekaj spominov na dogodke iz tistih prvih let Slovenske Karitas, ko je bil njen direktor msgr. Franc Bole

• 15. decembra 1990 je slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar ob navzočnosti direktorja Slovenske Karitas msgr.  Franca Boleta blagoslovil materinski dom sv. Eme na Škofljici - ki ga bosta vodila zakonca Lidija in Imre Jerebic (tudi član pripravljalnega odbora Slovenske Karitas) ...ki smo ga denarno podprle vse tri škofijske Karitas in s sredstvi Postne akcije
• 11. januarja 1991 je Franc Bole v spremstvu voditelja škofijske Karitas Maribor Branka Mačka izročil zbrano pomoč poplavljencem v Lučah, Ljubnem, Nazarjah (skupaj 8.200.000 din) ... prav tako tudi na škofjeloškem koncu, v Posočju. V postnem člasu je potekala akcija Za ljudi v stiski. Tudi TV oddaja Ona-On, ki jo je vodil Mito Trefalt na TV Slovenija je bila posvečena Slovenski Karitas ... v Ljubnem so odprli nov most
• Slovenska Karitas postaja vse bolj prisotna med ljudmi, glavni poudarek prehaja na "teren": nastajajo župnijske, področne Karitas, ki so v oporo škofijskim ...Direktor Franc pa z velikim upanjem pričakuje novo zakonodajo, v kateri bi svoj življenjski prostor in potrditev našla tudi Slovenska Karitas (tako kot v drugih sodobnih evropskih državah)
• marca 1991 je odprt prvi otroški vrtec Župnijske Karitas v Dolenjem Logatcu, pripravlja se že dom za ostarele
• Republiška skupščinska komisija je 14. maja 1991 brez posebnih zadržkov podprla predlog spremembe zakona o pravnem položaju verskih skupnosti, ki odpravlja diskriminacijo slovenskih verskih šol (semenišča) in teološke fakultete. Ta zakon je omogočil tudi "legalizacijo" Karitas, ki je bila, po dotlej veljavnem zakonu, še vedno prepovedana ... ter ustanavljanje šol, vzgojnih in varstvenih zavodov za ostarele, za ljudi v stiski...

Živimo v dobi, ko se postavljajo temelji slovenske države, zakonodaje, usmeritve za bodočnost. Za te prelom,ne čase je še kako važno, da kristjani, ki so bili petinštirideset let odrinjeni na rob dogajanja, stopimo na mesto, ki nam pripada in ki smo ga dolžni sprejeti. To ne pomeni "vtikati se v politiko", kot nam nekateri očitajo. Kristjani hočemo imeti možnost, da vplivamo na družbeno dogajanje po načelih evangelija, na katerem končno temelji tudi naša kultura. (Franc Bole 1991)

• Slovenska Karitas pomaga učencem - pri nakupu šolskih potrebščin - omogoča počitnice za otroke iz družin v stiski
• direktor Franc Bole se udeleži 14. svetovnega kongresa Karitas v Rimu (vsake štiri leta), najbolj je bil vesel novih poznanstev in zavedanja, da je  Cerkev univerzalna, veliko je lahko povedal o slovenski osmosvojitvi, najbolj koristne pa so bile izkušnkje, ki so mu jih posredovali predvsem člani evropskih Karitas
• vojna agresija na Slovenijo 1991 - nova preizkušnja za mlado Slovensko Karitas - solidarnost mednarodne Karitas - pomoč v obliki hrane in pijače za lačne voznike v blokiranih kolonah ... civilne obleke in čevlji za vojake, ki so prebežali na slovensko stran ... po hudih dneh pa pomoč vsem, ki jih je vojna tako ali drugače prizadela - sprejemanje pomoči iz zamejstva in inozemstva
• pred nami je nova preizkušnja - begunci iz sosednje Hrvaške - pomoč Hrvatom s hrano
• pri nas je že 17.000 uradno prijavljenih beguncev iz Hrvaške ... mnogi so dobili pomoč pri sorodnikih, pomoč prihaja z vseh strani: zbiranje hrane tudi v sosednji Italiji
• celjski kaplan Franci Trstenjak s sodelavci v knežjem mestu ob Savinji pripravi prvi dobrodelni koncert Klic dobrote in celodnevno akcijo slovenskih lokalnih glasbenih postaj za zbiranje pomoči potrebnim
• delo za begunce iz Hrvaške se povečuje z rastočim številom pregnancev: zbiranje hrane, obleke, denarna pomoč. Pomoč se s tovornjaki vozi na krizna področja, pomoč zbirajo tudi dekanijske Karitas (na naslovni sliki direktor F. Bole in dekan F., Pivk sta priskočila na pomoč pri raztovarjanju hrane v Kopru)
• Škofijski Karitas v Ljubljani in Mariboru načrtujeta menze za študente, Karitas išče možnosti za vse zasvojene z mamili (ponudba don Pierina za postavitev komune Srečanje pri nas
• konec poletja 1992 je pri nas v Sloveniji po podatkih Slovenske Karitas že 72.000 beguncev (leta 1991 25.000 - po takratnih evropskih merilih bi Slovenija zmogla brez posebnih težav sprejeti 12.000 beguncev) v glavnem so iz Bosne in Hercegovine. Od teh jih je 18.000 razporejenih po več kot petdesetih centrih v Sloveniji (bivše vojašnice). Vsi drugi, to je 54.000, so našli zavetje pri sorodnikih, prijateljih, znancih in pri dobrih družinah.
• Karitas sme v okviru svoje dejavnosti vključiti v  civilno služenje vojaškega roka državljane z ugovorom vesti ... oblikuje se tudi posebna skupina za pomoč zapornikom
• obisk don PIerrina v Sloveniji in blagoslovitev doma v Planini - za skupnost Srečanje
• prvič Teden Karitas (od Kristusa Kralja do  1. adventne nedelje)

To je samo nekaj kamenčkov iz velikega mozaika dobrote, ki mu je ime Karitas in jo je v letih 1991 - 1993 vodil msgr. Franc BOLE.

TEDEN KARITAS ne želi biti le priložnost za informiranost o delu in poslanstvu Karitas znotraj in zunaj cerkvenih zidov, ampak priložnost, da v vseh prebivalcih domovine prebudi, obnovi in utrdi zavest, da je dobrodelnost in pomoč človeku v stiski ena od sestavin življenja, ki je ni mogoče prezreti in utišati, kakor ne resničnosti pesnikovih besed: "Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat, s prav srčnimi čutili." (Franci Trstenjak)

SLOVO V IMENU SLOVENSKE KARITAS (Cveto Uršič, generalni tajnik)

Viktor Frankl je nekje zapisal približno takole: »Smisel življenja je v tem, da je svet malo lepši, malo boljši kot bi bil, če jaz ne bi živel.«

Zaradi dela očeta Franca in njegovih sodelavcev je prav gotovo svet ljudi, ki se znajdejo v stiski, postal malo lepši in tudi malo boljši. Drobno seme, ki so ga posadili z odprtjem Predala dobrote, s prvo organizacijo romanja invalidov in bolnikov na Brezje, oče Franc s svojim direktorovanjem Slovenski Karitas …to seme je v slovenski zemlji obrodilo zelo bogat sad. Lani je več kot enajst tisoč prostovoljk in prostovoljcev, skupaj z zaposlenimi v mreži Karitas, pomagalo skoraj 160.000 ljudem. Ali z materialno pomočjo, hrano, oblačili, plačilom položnic … ali pa s pomočjo v kriznih centrih, terapevtskih centrih, v materinskim domovih, v domovih za ostarele, s pomočjo v kuhinji za brezdomce, pro bono, z brezplačno ambulanto, pri vsem tem je pomagala Karitas doma, veliko pa je Karitas storila tudi za ljudi v tujini: na Balkanu, v Afriki, v Južni Ameriki in še drugje.

Oče Franc, hvala, boglonaj, v imenu vseh nas sodelavk in sodelavcev v Karitas, posebej pa, oče Franc, boglonaj, hvala, v imenu vseh, ljudi v stiski, vseh ljudi, ki potrebujejo pomoč. Bog vam povrni in mirna slovenska zemlja.

*************************************************************************************************************

Odlomki so iz knjige Franc Bole uresničevalec evangelija, ki predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo ... Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode ...

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

pripravil Marko Čuk

V Tednu Karitas (27. novembra - 3. decembra 2023) Slovenska karitas skupaj z RTV Slovenija prireja 33. tradicionalni dobrodelni koncert KLIC DOBROTE. Letošnje vodilo je: Upanje za vse.

Dejavna ljubezen najprej vključuje naše sočutje ter odprtost do bližnjega in do konkretnih razmer v družbi. Z dejanji srca se med nami ustvarjajo vezi, kar ljudi povezuje v skupnost. Prostovoljci in darovalci so tisti, ki v družbi širijo dobro. Vsi smo povabljeni, da postanemo del te velike družine.

Prireditev vsako leto privabi v dvorano Golovec v Celju številne obiskovalce, ki pomagajo Karitas zbrati nujno potrebna sredstva za lajšanje stisk najrevnejših družin po vsej Sloveniji.

Številni nastopajoči glasbeniki in pevci bodo tudi letos s svojim prostovoljnim nastopom nagovorili slovensko javnost. Trkali bodo na dobroto src in prinesli toplino v domove slovenskih družin v stiski.

S koncertom zbiramo nujno potrebna sredstva za lajšanje stisk najrevnejših družin po vsej Sloveniji. Del zbranih sredstev na Klicu dobrote bomo za redno življenje namenili tudi tistim družinam, ki so doživele res hude posledice nedavnih poplav in so zaradi tega postale socialno ranljive.

Želite darovati? Poglejte na stran Slovenske karitas.

Mi pa za spodbudo v Zakladnico modrosti in si preberimo nekaj modrih misli o dobroti, ...

DOBROTA

• Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. (Flp 4,5)
  
• Vsak mlad človek, tudi najbolj zanemarjen, je dostopen za dobroto. Prva stvar vzgojitelja, ki hoče doseči uspeh, je, da poišče tisto struno, ki je najbolj občutljiva za dobroto. (sv. Janez Bosko)
  
• Biti morate kot okno, skozi katero hoče sijati na svet Božja dobrota. (sv. Terezija Benedikta od Križa – Edith Stein)
  
• Dobrota, naj pride od koder koli, je vedno hčerka iste matere: Božje Previdnosti. (sv. Pij iz Pietrelcine)
  
• Več velja dobrota srca in prijaznost kot pa delati čudeže in obujati mrtve. Čuječa dobrota seže mnogo dlje kot strogost in bič. (sv. Janez XXIII.)
  
• Če človekovo srce ni dobro, potem ne more postati nič drugega dobro. In dobrota srca more naposled priti samo od Tistega, ki je Dobrota Dobrota sama. (Benedikt XVI.)
  
• Če bo naša vera bolj pristna in globlja, potem bo rastla tudi naša plemenitost, naša dobrota, bomo bolj usmiljeni in bolj odprti do sočloveka. (papež Frančišek)
  
• Majhna dejanja dobrote nas vsak dan odtegnejo sebi, a ne v odtujitev, marveč v pristno uresničitev v drži daru za drugega. (Marjan Turnšek)
  
• Kdor ima dobroto v srcu, nosi v sebi nebesa in jih izžareva v okolico. Dobrota je Božji dar, zato pravijo: kdor nosi v sebi dobroto, nosi Boga v sebi. (Anton Trstenjak)
  
• Nihče se ne more pogubiti, dokler je le še nekdo, ki veruje v njegovo dobroto. (Friedrich W. Foerster)
  
• Trdno verujte v dobroto v svetu. V srcu vsakega človeka so čudoviti zakladi: vaša naloga je, da jih spravite na dan. (Raoul Follereau)
  
• Dobrota je sredi srca doma. / Vse, kar je dobro, / dehteče dehti. / Dobrota ni sirota. / Dobrota ima veliko otrok. / Njihov prijatelj je Bog. (Berta Golob)
  
• Kdor dobroto izkaže, na svojo srečo kolo maže. (slovenski pregovor)
  
• Dober človek ima vedro srce. (finski pregovor)
  
• Bog je dal človeku roke, da bo delal dobro. (arabski pregovor)
  
  

pripravlja Marko Čuk