iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022
.Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Odšel si, Gospod,
in se vrnil k Očetu.

Vendar si med nami
in vodiš naše stopinje.

Odprl si nam vrata
v večno življenje.

Prostor si nam pripravil
ob sebi in svojem Očetu.

Za teboj hrepenimo
v naš zadnji Dom.

Tvoj vnebohod
je kažipot za vse nas.

Ob uri slovesa
nas ti pospremi Domov.

S. Janežič, Pogled v nebo, v: Ognjišče 5 (2006), 51.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Priročnik Simona Lenarčiča Kdaj imam god? ponuja zanesljive odgovore na vprašanja v zvezi z godovi in krstnimi zavetniki. Knjiga ima pet poglavij:

- Godovni zavetniki za vsako ime,
  omogoča enostavno in hitro iskanje podatkov o možnih godovnih zavetnikih in dnevih za posamezno krstno ime. Dodani so nasveti za določanje godovnih zavetnikov z nesvetniškim imenom.

- Godovni zavetniki za vsak dan,
  je koledar, ki povezuje cerkveni koledar z ljudskim. Omogoča enostavno in hitro iskanje godovnega zavetnika za vsak dan v letu.

- Primerjava cerkvenega in ljudskega koledarja,
  pa prikazuje, kako so v teku stoletij svetnike prestavljali in kako so pri nas v starih časih zapisovali njihova imena (in imena praznikov).

- Latinsko-slovenski in slovensko-latinski slovar izbranih svetniških in svetopisemskih imen,

- Uporabni tematski seznami.

V tem priročniku boste našli ime godovnega zavetnika za vsakogar in za vsak dan!

KDAJ IMAM GOD?
Ali ime, ki ga nima še noben svetnik, res ni krščansko?

Med kristjani je močno razširjeno prepričanje, da ime, ki ga nima še noben svetnik, ni krščansko. Tudi cerkveno pravo je še sredi 20. stoletja uporabljalo izraza krščansko ime in nekrščansko ime in župnikom velevalo: »Skrbe
naj župniki, da se krščencu da krščansko ime; če tega ne morejo doseči, naj imenu, ki so ga dali starši, dostavijo ime kakega svetnika in naj v krstno matico zapišejo obojno ime.«
Toda krščansko je vsako ime, ki ga nosi kristjan in ki ne izraža pripadnosti drugemu verstvu. Ime, ki ga nosi svetnik, pa je poleg tega, da je krščansko, tudi svetniško.
Utemeljena je torej le delitev na svetniška in nesvetniška imena. Kajti kakor so že v prvih stoletjih po Kristusu zaradi svojih Kristusu zvestih nosilcev postajala svetniška izrazito poganska imena (npr. Satir, ki ga je v 4. stoletju nosil brat sv. Ambroža, rojen krščanskim staršem), tako lahko tudi danes postane svetniško vsako ime, ki ga nosi kristjan, četudi ni bilo vzeto neposredno s seznama svetnikov ali iz cerkvenega koledarja:
v novi Rimski martirologij je prišlo kar nekaj pred tem nesvetniških imen mučencev, npr. poljsko Jarogniew in ugandsko Mukasa, na Hrvaškem so na pomlad 2013 dobili blaženega mučenca z imenom Miroslav, pa tudi doma imamo svetniško kandidatko z imenom Cvetana. Vsekakor danes v Katekizmu katoliške Cerkve nesvetniška krstna imena niso več označena za nekrščanska, in tudi določilo cerkvenega prava je drugačno, bolj ohlapno kot pred pol stoletja: »Starši, botri in župniki naj skrbijo, da krščenec ne bo imel imena, ki bi bilo tuje krščanskemu čutu.« Krščanskemu čutu namreč niso (ali vsaj ne bi smela biti) tuja niti imena, ki so slovenski ustreznik svetniškemu imenu (npr. ime Božidar, ki po pomenu ustreza imenu Teodor), niti imena, ki so s kakim svetnikom povezana po pomenu ali kako drugače (npr. ime Zvonko, ki so ga zaradi zvonca na upodobitvah sv. Antona Velikega povezali s svetniškim imenom
Anton), in seveda niti nesvetniška svetopisemska imena ne (nesvetniška starozavezna imena, npr. Rebeka in Ruben, so zadnja leta vedno bolj priljubljena). Sicer pa so za kristjane že lep čas sprejemljiva tudi krstna imena, ki so svetniškim podobna zgolj po črkah (in še to včasih le po kakšnem jezikovnem ovinku, kakor npr. ime Drago imenu Karel/Carolus na podlagi latinske besede carus, 'drag'), kar je prejkone omogočil prejšnji, več stoletij veljavni Rimski katekizem, v katerem piše, da nas »bo podobnost imena [latinsko nominis similitudine] vzpodbujala k posnemanju svetnikove kreposti in svetosti«.(Simon Lenarčič)

 pripravlja Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je razprodana

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja uza vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga razprodana, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

V našem času zelo pogosto slišimo besedo »vrednote«. Slišimo jo v najrazličnejših pomenih in povezavah, kjer je to povsem na mestu – in tudi, kjer to ni. Zdi se, da je beseda »vrednote« postala še ena od »modnih« besed. A kaj, ko se z besedami dogaja nekaj podobnega kot z denarjem: če je preveč denarja v obtoku – začne izgubljati svojo vrednost, pride do inflacije. Vse kaže, da tudi tu doživljamo nekako inflacijo; zdi se, da že kar preveč lahkotno uporabljamo besedo »vrednote« - in zato izgublja svoj pravi pomen!

O čem pravzaprav govorimo, kadar govorimo o vrednotah? Govorimo o enem najpomembnejših gibal v človekovem življenju! V psihologiji poznamo besedo »motiv«, ki označuje vse vrste teh človekovih gibal. »Motiv« je torej tisto gibalo, ki človeka žene k neki dejavnosti, ki ga požene v dejavnost, »motivacija« pa proces tega poganjanja v dejavnost. A moramo vendarle – zaradi jasnosti – povedati, da pravzaprav niti okrog tako »enostavnih« pojmov, kot sta »motiv« in »motivacija« - v psihologiji ni nekega popolnega soglasja. V povezavi z motivi in motivacijo pa so vselej človekove potrebe.
Tudi o potrebah in zadovoljevanju potreb veliko govorimo – morda več, kot so naši predniki. In vendar moramo tudi tu ugotoviti, da je kljub navidezni jasnosti pojma – tudi v pogledu potreb veliko nejasnosti, strokovnega neskladja in laične zmede. Tudi s tem zapisom ne bom te zmede razjasnil – a poskušal bom svoje razmišljanje uokviriti tako, da zmede ne bo, predvsem pa – da ne bo zavajajoča!
V strokovnih razpravah o potrebah in raziskavah potreb najdemo zelo različne pristope. Strokovnjaki so poskušali delati najrazličnejše sisteme potreb, razvrščali so potrebe po najrazličnejših merilih, pri tem so, zaradi jasnosti, uvajali tudi različne izraze. Tako, na primer, že v zelo zgodnjih psiholoških raziskavah zasledimo ločevanje na prirojene, gensko zasnovane potrebe, ki naj bi bile usmerjene predvsem v zadovoljevanje bioloških funkcij organizma, v ohranjanje biološkega ravnotežja, v preživetje. Vendar je že ta pojem »preživetja« od samega začetka razširjen – med prirojene potrebe sodijo tudi spolne potrebe, potrebe po razmnoževanju – ki pa niso usmerjene v ohranjanje posameznega življenja, posameznega organizma, ampak v ohranjanje, obstoj vrste, človeštva. Nekateri so tem potrebam rekli tudi »nižje« potrebe, ker jih lahko prepoznavamo pri vseh živih bitjih – od potrebe po hrani, zraku, tekočini…, do potrebe po razmnoževanju.
Raziskovalci so potem odkrivali še druge potrebe, za katere ni tako jasno, v kolikšni meri so prirojene in v kolikšni meri priučene, privzgojene. Sem sodi cela vrsta tako imenovanih »socialnih« potreb, ki usmerjajo človekovo obnašanje v družbi, v človeški skupnosti. Pravimo, da je človek socialno bitje, saj v socialnem okolju v družbi, v skupnosti z drugimi udejanja večji del svojega življenja. Seveda pa bi lahko naštevali še cel kup drugih potreb, še bolj pa je očitno, da so tudi tiste zares »prvobitne« biološke potrebe v socialni družbi, v socialnem okolju, zelo socializirane, torej spremenjene s človeškimi navadami, običaji – torej z vsem tistim, kar ni prirojeno, gensko določeno, ampak privzgojeno. Potreba po tekočini je zelo očitno in jasno prirojena, gensko določena, saj človek, kot druga živa bitja, nujno potrebuje preživetje. Brez tekočine zelo hitro, že po nekaj dneh (odvisno od zunanjih okoliščin), umre. Toda, potreba po tekočini je le delno povezana z vso množico človeških navad, povezanih s pitjem. Potrebo po tekočini zadovoljimo z dobro, čisto vodo – ljudje pa pijemo najrazličnejše pijače, vse do zelo škodljivih! Prav tako je s potrebo po ohranjanju telesne temperature, zaradi katere ljudje nosimo oblačila – a ljudje nosimo tudi oblačila zaradi mode, celo oblačila, ki nas utesnjujejo, nam škodujejo, nas ne ščitijo pred zunanjimi škodljivimi vplivi…
Že od samih začetkov raziskovanja potreb govorimo tudi o potrebah, ki sploh niso povezane z biološkim preživetjem: govorimo o kulturnih, intelektualnih… in govorimo tudi o duhovnih potrebah. Strokovnjaki so v zgodnjih obdobjih psihologije razne kulturne in podobne potrebe še nekako sprejemali, večinoma pa so zavračali duhovne potrebe. Ko so o njih govorili, so jih uvrščali med privzgojene, torej »umetno« ustvarjene potrebe, ki so torej za človeka manj pomembne. Prav tu je prišlo do razhajanja med psihologijo in vero, religijami. Religije namreč že od nekdaj učijo, da so prav človekove duhovne potrebe najpomembnejše. Toda, kako naj bodo najpomembnejše, če pa so umetno privzgojene, kar torej pomeni, da bi človek mirno živel tudi brez njih – tako kot bi lahko mirno živel brez filmskih predstav ali brez kokakole in brez pice! Prav takšno gledanje na duhovne potrebe in s tem na duhovnost nasploh, je bilo v veliki meri povod za omalovažujoče poglede na vero in na religijo sploh!
Toda sodobne raziskave takšno gledanje v veliki meri spreminjajo. Sodobna nemška psihologinja, psihoterapevtka Elizabeth Lukas je s svojimi raziskavami potrdila, dokazala obstoj »potrebe po smislu« kot prvobitne, izvirne potrebe, ki se pri človeku pojavlja neodvisno od kulturnega, socialnega okolja – torej neodvisno od vzgoje. Mogli bi torej reči, da je tudi potreba po smislu na neki način človeku prirojena, zapisana v genih! Pa, saj to spoznamo lahko tudi brez znanstvenih raziskav, Dovolj je, da spremljamo otrokov razvoj, da ga opazujemo. In zelo jasno bomo ugotovili, da otrok zelo zgodaj začne postavljati vprašanja »Kako sem prišel na svet?«, »Zakaj sem se rodil?«…, pa tudi »Zakaj je treba umreti?« in tako naprej. Ta vprašanja se otroku porajajo neodvisno od vzgojnega okolja. Še več, opažamo lahko celo nasprotno. Zlasti v novejšem času. Ta vprašanja se otroku porajajo, spontano – okolje pa jih s svojo neodzivnostjo, ko jih zavrača, ko jih ne sprejema, ko jih otroku ne dovoljuje – pač zavre, zatre!
Če začnemo o teh vprašanjih razmišljati nekoliko širše, antropološko, potem zelo hitro začnemo prihajati do sklepov, da je tudi s človekovo potrebo po svobodi tako, da človek že »po naravi« teži k svobodi. In s potrebo po ljubezni je prav tako!
Tu se pa nenadoma znajdemo v zelo zamegljenem prostoru. Kaj so torej »potrebe«, če med potrebe prištevamo tudi tako zelo nejasne pojme z duhovnega področja človekovega bivanja, kot so potreba po smislu, potreba po svobodi, potreba po ljubezni….
Potrebe so torej tista gibala, ki težijo k zadovoljitvi, ki človeka silijo k izpolnitvi, potešitvi. Potreba se pojavi, kadar se poruši neko ravnotežje, harmonija v človeku – pa naj gre za biološko ravnotežje ali za ravnotežje, povezano z življenjem v socialnem okolju, ali za duhovno ravnotežje. Potreba se torej pojavi neodvisno od posameznikove volje, od njegove zavestne odločitve. Šele zadovoljevanje potrebe je povezano s človekovo voljo, s svobodno izbiro. Seveda je pri tem človekovo odzivanje zelo različno ob različnih potrebah. Pri nekih potrebah lahko človek ravna zelo avtomatično, rekli bi »nagonsko«, torej je tudi zadovoljevanje potrebe zelo prvobitno. Pri drugih potrebah pa je njegovo vedenje zelo zavestno uravnavano. Tu prihaja do izjemno velikih razlik, tako od posameznika do posameznika, kot tudi od situacije do situacije. Tudi posameznik se v različnih okoliščinah na svoje potrebe odziva zelo različno.
V psihologiji je znan rek, da »brez motiva ni spremembe«. Šele potreba spravi posameznika, človeka v gibanje, v dejavnost. Potrebe torej človeka potiskajo (kot je temu rekel naš psiholog Musek) v dejavnost. Če bi ostali pri tem osnovnem, biologističnem gledanju, bi torej lahko sklenili, da je človek na neki način »žrtev«, »suženj« svojih potreb. Stara, biologistična gledanja na človeka so pogosto vsiljevala takšno pojmovanje. Vendar nas že zgornji odstavek usmeri na drugačno pojmovanje. Že res, da so potrebe pač potrebe in se pojavljajo neodvisno od volje, razuma, izobrazbe, vere…, torej ne glede na človekovo »svobodo«. Človekova svoboda se začne tu! In tu se začne razlikovanje med resnično in navidezno svobodo. Človekova svoboda je v tem, da lahko izbira načine zadovoljevanja svojih potreb; še več: človek lahko s svojo svobodno voljo celo odloči, da neke svoje potrebe ne bo zadovoljil. Sodobni ideal, ki se tako zelo vsiljuje v naši potrošniški družbi kot ideal svobode, »delam, kar hočem«, je torej lažna svoboda. V tem »delam, kar hočem« se namreč človek neopazno, ne da bi se tega prav zavedal, spremeni le še v bitje, ki slepo zadovoljuje svoje potrebe, v sužnja potreb. Še več, v sodobni potrošniški družbi posameznik – potrošnik niti ne zadovoljuje več »svojih« potreb, ampak nenadzorovano privzema za »svoje« potrebe, ki mu jih na najrazličnejše načine, pogosto zelo prefinjene, vsiljuje »potrošniška mašinerija«. ...(se nadaljuje)

ŽORŽ, Bogdan. Med potrebami in vrednotami. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 1, str. 72-74 .

priporavlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Zahvalim Te, o Bog,
za mesec maj,
ko se razcvetajo jasmin,
prežlahtna šmarnica,
dehteči rožmarin,
stolistna vrtnica,
ko Kras, čeprav ubog,
spreminja se v razkošen gaj.

Hvala Ti, o Bog,
za dobri čas cvetenja,
ki zvrhanih, bogatih rok
ponuja mi cvetoči dar
pomladnega življenja,
da s prešernostjo otrok
z nakitom pomlajenja
stopam pred Marijin oltar.

Prosim Te, o Bog,
naj še sam vzcvetim
v majniško cvetenje,
da Ti posvetim
svoje mlado hrepenenje
in Ti podarim
razpaljeno hotenje
po rokah nebeške Matere.

A. Miklavec, Molitev, v: Ognjišče 5 (2007), 2

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Na godovni dan sv. Jožefa Delavca, ki  nas glasno uči: z delom naj vsakdo na svoj način in na svojem mestu sodeluje pri graditvi človeku bolj prijaznega sveta, kjer bo mogel vsakdo spolnjevati svojo nalogo.... poglejmo v Zakladnico modrosti (knjiga je razprodana) in si preberimo nekaj modrih misli o delu, ...

DELO

Kajti ko smo bili pri vas, smo vam dali tole navodilo: kdor noče delati, naj tudi ne jé. (2 Tes 3,10)

Vsako, tudi najneznatnejše delo, hočem opraviti iz čiste ljubezni do tebe. (sv. Terezija Deteta Jezusa)

Delo je velik dar Božji in delati je vsakemu stanu velika čast. Delo nam zemljo polepša, nas s kruhom oskrbi in nas greha varuje. (bl. Anton Martin Slomšek)

Ni odločilno, kako dolgo, kako važno in pomembno delo opravljamo, ampak da opravljamo tisto, kar nam nebeški Oče naloži in ukaže. (Gregorij Rožman)

Treba je delati. Vsak dan znova začetki borbo. Neuspeh te nikdar ne sme potreti. Spet se je treba zagnati v delo in iskati pot, ki te bo pripeljala do cilja. (Stane Kregar)

Delo je dolžnost in splošno premoženje vseh zdravih ljudi. Pošteno in dobro delo, kakor tudi pravična plača za delo ustvarja splošno blagostanje naroda. (Janez Ev. Krek)

Ravnaj se po geslu: Moli in delaj! Za delo sta potrebni dve roki, za hojo dve nogi, za osebno posvečenje delo in molitev. (Franc Cerar)

Če bi se navadili zjutraj reči: “Naj bo danes vsako moje delo opravljeno iz ljubezni do tebe, moj Bog”, bi naše najmanjše delo postalo veliko. (Polikarp Brolih)

Koliko ljudi vsak dan dela, da moje življenje teče urejeno! Kako vrednotimo njihovo delo? Ali znamo reči hvala za vsakdanje reči? (Bogdan Dolenc)

Vsak dan sem srečen že zato, ker živim ... In ko prosim Boga za sebe in za svoje bolnike, ga prosim, da bi skozi moje delo uresničeval svojo zamisel in svoj namen. (Jože Felc)

Kakršno delo, taka pohvala. (slovenski pregovor)

Delo pridnih rok blagoslavlja Gospod. (slovenski pregovor)

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Če pšenično zrno
ne pade v zemljo
in ne umre,
ostane samo.
Če pa umre,
obrodi obilo sadu
(Jn 12,24).
Gospod, daj, da se bo
naše življenje
kakor pšenično zrno,
ki je padlo v zemljo,
v tebi znova rodilo.

Gospod, pomagaj nam
v tvojem križu in vstajenju
videti zgled, kako moramo
v bojih in napetostih
vsakdanjega življenja.
vztrajati do konca.

Pomagaj nam razumeti,
da samo z umiranjem sebi
postajamo sposobni
živeti polneje – za druge,
kajti samo če s teboj
umiramo, bomo mogli
s teboj vstati.

sv. Terezija iz Kalkute, (Molitev), v: Ognjišče 4 (2020), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je razprodana

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Politične vrednote najdemo na veliki večini lestvic vrednot, čeprav jih različni avtorji opredeljujejo nekoliko različno. Naš strokovnjak za vrednote Janek Musek v svojih lestvicah govori o »političnem uspehu« kot vrednoti. Kot že nekajkrat, si bomo tudi ob tej vrednoti - ali sklopu vrednot - dovolili neko poenostavljanje, in bomo pod imenom »politika« pač obravnavali tiste vrednote, ki igrajo pomembno vlogo v posameznikovem političnem delovanju.

Sam izraz, pojem »politika« ima sicer zelo širok pomen. Tu ga bomo uporabljali v tistem pomenu, ki ga tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika postavlja na prvo mesto. Govorili bomo o politiki kot urejanju splošnih družbenih razmer s pomočjo države in njenih organov. Govorili bomo torej o političnem delovanju posameznika, s ciljem sodelovanja pri urejanju splošnih družbenih vprašanj, nalog, zadev splošnega družbenega pomena. Posameznik posredno sodeluje pri tem že z izražanjem svoje volje na volitvah, s čimer vpliva na izbiro ljudi, ki bodo neposredno delovali v državnih organih, od vaške ali krajevne skupnosti, mestne četrti, občine, do parlamenta in vlade. Posameznik politično lahko deluje prostočasno, v svojem prostem času - ali celo poklicno. Župani večjih občin opravljajo svojo izvoljeno politično funkcijo poklicno, prav tako poslanci v državnem zboru. Posameznik lahko uresničuje svoje politične ambicije v okvirih političnih strank, v okvirih različnih gibanj in združenj »civilne družbe«, kot danes rečemo, ali celo kot neorganiziran, nepovezan posameznik. Tudi ta dejstva nam v resnici zelo »razteguje« politiko kot vrednoto - pa se zato ne bomo mogli izogniti poenostavljanju ...

Prav ta pojem politike in političnega delovanja je v ljudskem umevanju dokaj kontroverzen. Kar pogosto slišimo kritike na račun politike in politikov ter političnega delovanja. V tem pogledu obstajajo velike razlike med posameznimi narodi, državami ... Pravimo, da imamo države z »visoko politično zavestjo«, kjer uživa politika velik ugled, in prav tako tudi politiki. Imamo pa tudi države z »nizko politično zavestjo«, kjer tudi politika nima ugleda. Različne raziskave nam kažejo, da se Slovenci ne uvrščamo ravno med države z visoko politično zavestjo. Zadnje čase celo slišimo pozive nekaterih politikov in uglednih ljudi, ki opozarjajo, da bi bilo dobro nekaj narediti za dvig te politične kulture in politične zavesti. No, med preprostimi ljudmi slišimo kar veliko zelo pikrih, zajedljivih pripomb na račun politike. Najbolj znana je morda tista, da »je politika kurba«.
Kako naj ob takšnih pogledih sploh govorimo o politiki kot o vrednoti?
Preden poskušamo odgovoriti na to vprašanje, si velja pogledati, kako individualistično - psihoanalitično usmerjeni misleci razmišljajo o človekovih motivih za politično delovanje. Pogosto zasledimo, da ljudje (tudi resni misleci, strokovnjaki!) pri tem razmišljajo o vrednotah, ki naj bi vodile, usmerjale posameznika na področje političnega delovanja, ampak razmišljajo o povsem drugačnih motivih: od iskanja materialnih koristi, do sle po moči in oblasti ...
V resnici vsega tega ne gre zanemarjati! De­jan­sko zelo pogosto spoznavamo, da se je nekdo odločil za »politično kariero«, pa naj bo to funkcija člana vaškega sveta (sveta krajevne skupnosti) ali državnega poslanca, zaradi pričakovanja nekih materialnih koristi. In v resnici lahko opažamo, da je nekaterim »politikom« pomembnejša oblast, lastna moč - kot pa javni interes, oz. javno dobro. Pa še nekaj močno drži: tudi če se nekdo ne odloči za politično delovanje zaradi teh motivov, mu politika sama kasneje ponudi možnosti, da začne te motive (materialna korist, moč, oblast, ali tudi kaki drugi motivi) udejanjati.
Če govorimo o slabem ugledu politike, o šibki politični zavesti - potem je to brez dvoma povezano s temi pojavi, torej s pojavi zlorabe politike za uveljavljanje svojih teženj po moči, oblasti ali želja po materialnem ali drugačnem okoriščanju. Problem je torej v tem, da je teh negativnih pojavov preveč in zato prihaja do negativnega posploševanja, v smislu, da je »vsa politika gnila«.
In prav v tem vidim smisel in potrebo po tem, da glasneje govorimo o politiki kot o vrednoti - in da si odločneje prizadevamo tudi za vzgojo »politične zavesti«, »politične kulture« - za vzgojo vseh tistih vrednot, ki so pomembne pri političnem delovanju.

Človek je občestveno, skupnostno, družbeno bitje, kot pravijo sociologi. Od pradavnine živi v nekih skupnostih in v teh skupnostih je potrebno tudi urejati vprašanja, ki zadevajo nekak »skupen interes«. Če sledimo našemu kulturno - civilizacijskemu sistemu, ki je zgrajen na judovski, grški in rimski tradiciji, vidimo, da so vse te kulture, kolikor daleč nazaj sega zgodovinski spomin, imele neke trdne oblike »političnih sistemov« - torej sistemov, ki so na eni strani zagotavljali opravljanje nalog skupnostnega pomena, na drugi strani pa so tudi imele neke prepoznavne oblike vključevanja posameznikov v te »politične funkcije«. Pri vseh teh treh civilizacijah tudi vidimo, da je bilo politično delovanje tesno povezano z vero, oziroma z verskimi, duhovnimi vrednotami, kar naj bi varovalo politiko (predvsem pa politike), da se ne spridi. In vendar nas zgodovina uči, da se je to »spridenje« političnih veljakov dogajalo vedno v zgodovini, v vseh treh civilizacijah. Tudi Sveto pismo je polno poročil o teh spridenjih, pa čeprav so politični veljaki, kralji in drugi voditelji ljudstva za osnovo svojega delovanja uporabljali deset božjih zapovedi!
V novejšem času, zlasti v dvajsetem stoletju, se je z uveljavitvijo demokracije kot družbene ureditve politično delovanje ločilo od verskega, politične vrednote so se ločile od duhovnih vrednot in se nekako uveljavile kot samostojne vrednote. Povezanost teh vrednot z vrednotami, kot so mir, solidarnost, spoštovanje, narod, jezik, domovina, kultura, pa tudi blagostanje, zdravje, varnost, napredek… je več kot očitna. Toda tudi povezava »političnih vrednot« z duhovnimi vrednotami ostaja. Ob »ločitvi vere od države«, kar velja za nekako demokratično pridobitev demokratične družbe, ki naj zagotavlja večjo enakopravnost, spoštovanje ljudi različnih prepričanj, zato ostaja na tem področju kar neka zmeda, nejasnost. Srečujemo tudi stranke, ki v svojem imenu jasno poudarjajo versko opredelitev, torej duhovne vrednote (n. pr. krščansko demokratske stranke). Spet drugi imajo prav tako neka svoja nazorska prepričanja, ki pa jih prikrivajo, ali skrivajo za pojme »naprednosti« ... Tudi to je dodaten razlog, da bolj odločno govorimo o političnih vrednotah in o vzgoji teh vrednot. Če hočemo imeti dobre politike na vseh ravneh družbenega življenja, jih moramo vzgajati!

Vzgoja za politične vrednote se začne nekoliko kasneje, ne tako zgodaj, kot to velja za vzgojo večine temeljnih vrednot. Toda zato je vzgoja teh vrednot, kot so poštenje, mir, spoštovanje, red, pravičnost ... predpogoj za zdravo vzgojo političnih vrednot. Otrok lahko začne razumevati politične vrednote šele takrat, ko se odpre v širši družbeni prostor, torej z vstopom v šolo ali še kasneje. Tu se znajde v skupnosti z drugimi, kjer je potrebno začeti urejati neka »skupna vprašanja«. V vrtcu so tudi neka taka skupna vprašanja, vendar jih urejajo drugi, vzgojiteljice. V šoli pa se začne otrok zavedati, da lahko tudi sam aktivno sodeluje pri urejanju nekih skupnih zadev. Pomemben delež vzgoje političnih vrednot je torej postavljen v šolo in šolski sistem. Morali bi si prizadevati, da je tovrstnih dejavnosti čim več - od različnih solidarnostnih projektov, programov, do športnih in kulturnih, ki so namenjeni skupnosti, vsem, pa tudi do reševanja sporov, konfliktov, znotraj razreda. Menim, da uvajanje različnih oblik mediacije v šolski prostor znatno prispeva tudi k vzgoji političnih vrednot.
Še vedno pa ostaja veliko prostora tudi za vzgojo političnih vrednot v družini. Ta se začne z zgledom. Zelo pomembno je, kakšen odnos do politike kažemo otroku. Če otrok sliši samo negativna stališča do politike, če starši ne gredo na volitve, grdo govorijo o kandidatih in o strankah, se ne zanimajo za javna vprašanja nasploh - potem si tudi otroci en bodo mogli privzgojiti političnih vrednot. Na drugi strani pa je potrebno v odnosu do politike spodbujati pri otroku kritično razmišljanje. Torej: kritičnost DA, kritizerstvo NE!
Za vzgojo političnih vrednot pa je morda še najbolj pomembno, da pri otroku spodbujamo razmišljanje o stvareh, vprašanjih, ki zadevajo skupnost, narod, državo, blaginjo ... Pomembno je, da se z otrokom n. pr., pogovarjamo o zdravstvu kot o službi, dejavnosti, ki jo je potrebno organizirati, financirati, skrbeti, da učinkovito deluje ... Prav tako je pomembno, da se z otrokom pogovarjamo o policiji in njenih nalogah, o šolstvu - pa o davkih, ki jih država pobira, da lahko financira vse te dejavnosti. S spodbujanjem zanimanja za vse, kar zadeva neke »skupne interese«, otrok spoznava pomen političnega delovanja in si ob tem sam postavlja vprašanja, ki se nanašajo na vrednote.

B. Žorž, Politične vrednote: Vzgoja za vrednote, v: Ognjišče 3 (2011), 30-32 .

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Vstali Gospod,
ti si pastir mojega življenja.
Ti si moj pastir,
zato nobenega koraka
ne napravimo v neznano.
Ti si moj pastir,
zato nismo vesoljske sirote,
prepuščeni samim sebi.
Ti si moj pastir,
zato ne blodimo v življenju
na slepo in brez cilja.
Ti si moj pastir,
zato nismo niti vódeni,
še manj pa prisiljeni.
Ti si moj pastir,
podarjaš nam zaupanje,
krepiš našo samozavest,
vlivaš nam pogum in radost.
Vstali Gospod,
o pastirju nisi le govoril,
dobri pastir si tudi postal.
Nisi me odpravil z nasveti,
ampak si za nas življenje dal.

R. Ruthe, (Molitev), v: Ognjišče 4 (2021), 2

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk