16. oktobra leta 1978 je bil za papeža izvoljen Janez Pavel II. Bil je prvi neitalijanski papež po letu 1523 in v nekaj dneh svoje papeške službe se je ljudem zelo priljubil (podobno kot sedanji papež Frančišek), opustil je nekaj protokola in uvedel slog prisrčnosti in domačnosti, slog evangelija. »Kardinali so iskali moža globoke vere, moža molitve in dušnega pastirja. Hoteli so moža dobrote, prisrčnosti, čuječega moža, ki bi mogel svetu razodevati Božjo ljubezen.« (kardinal Wyszinski) ...in živel svetniško - 1. maja 2011 ga je papež Benedikt XVI. razglasil za blaženega, papež Frančišek pa skupaj z  Janezom XXIII., 27. aprila 2014  za svetnika.Njegovo življenje so številni želeli strniti v obširna dela, knjiga Cvetke Janeza Pavla II. pa je se razlikuje od teh, saj novega blaženega prikaže v zgodbah in anekdotah, ki so se razširile o njem. Janusz Poniewierski, avtor številnih knjig o papežu Wojtyłi, je začel zbirati razne domislice in anekdote iz njegovega življenja. Kmalu pa je ugotovil, da imajo Cvetke globlji pomen, da so to zapisi, ki utrjujejo vero v ljubezen in dobroto človeškega srca in odpirajo vrata do skrivnosti človeka, o katerem pripovedujejo. Zato so se v knjigi znašle tudi pripovedi, ki niti niso smešne – se pa nas dotaknejo, nas spodbudijo k premišljevanju ali celo ... k molitvi.
Seveda so tu tudi domislice, anekdote, ki pričajo o sproščenem odnosu Karola Wojtyłe – Janeza Pavla II. do sebe in tudi do vloge, ki mu je bila podeljena.
Tudi te, povečini duhovite pripovedi, odražajo veličino sv. Janeza Pavla II. Knjigi je dodan krajši življenjepis svetnika in nekaj "cvetk" iz zbirke njegovih fotografij.
Cvetke Janeza Pavla II. slikajo ‘običajnega’ človeka, ki je z vsem bitjem odprt za Boga in prav to ga dela ‘neobičajnega’. »Počutim se majhen v rokah mogočnega Boga,« je napisal Janez Pavel II. In v tem je prava papeževa veličina. Kot je zapisano v evangeliju  “kdor bo svojo veličino izgubil, jo bo našel.”

iz vsebine:

Tisti, ki so dobro poznali Janeza Pavla II., pripovedujejo, da papež niti v najtežjih trenutkih ni izgubil smisla za humor. Joaquín Navarro-Valls, nekdanji glavni tiskovni predstavnik Apostolskega sedeža, ga je nekoč vprašal: »Ali Vaša svetost kdaj joče?« »Nikoli navzven,« je odgovoril papež.

Ob začetku slovesnosti na začetku akademskega leta na Katoliški univerzi v Lublinu,« pripoveduje duhovnik Adam Boniecki, »je v množici zbranih zašumelo. V dvorano je namreč stopil postaven duhovnik, ki je nekaj živčno iskal po žepih. Med hitenjem skozi dvorano je iz enega žepa potegnil verižico s križem, in jo obesil okoli vratu, iz drugega žepa pa je potegnil škofovsko čepico ter si jo poveznil na glavo. Čez nekaj trenutkov se je z znamenji škofovske službe usedel na častno mesto. Prihod škofa Wojtyłe je med študenti sprožil val navdušenja ...«

Med prvo novinarsko konferenco so ga vprašali, ali bo tudi kaj smučal. Takrat je odgovoril: »Tega mi najbrž ne bodo dovolili.« Nekaj let pozneje. Papež je sprejel takratnega svetovnega prvakav alpskem smučanju -  Švicarja Pirmina Zurbrigena - ki mu je podaril ... smuči. »Ne spravljajte me v skušnjavo. Ker se bom sicer res zapeljal v dolino in kaj bo potem? Novi konklave.«

Med srečanjem mladih s papežem 18. maja 1996 v Postojni je velika množica (več kot 70.000 ljudi) vzklikala voščilo papežu za 76. rojstni dan: “Happy birthday to you”. Papež je s svojim značilnim nasmeškom v italijanščini pripomnil: »Nisem vedel, da ste Američani. Zmeraj sem mislil, da ste Slovenci.« Ko so mladi slišali to njegovo pripombo, je zadonelo slovensko voščilo: Vse najboljše za te ...

Med zaposlenimi v kuriji je krožila anekdota: »V čem se razlikuje papež od Svetega Duha?« - » ???« - »Sveti Duh je povsod.« - »In papež?« - »Papež je že bil povsod.«

pripravlja Marko Čuk

V knjigi so opisane nekatere krize in možni načini za soočanje z njimi. Vendarle pa je kriza za vsakogar tudi nekaj popolnoma osebnega. Situacije so si morda podobne, a jih vsakdo doživlja na povsem svoj, njemu lasten način, zato je tudi njihovo reševanje za vsakogar drugačno. Včasih pretvarjanje krize v novo priložnost traja zelo dolgo. Triki, kako kar najhitreje prebroditi krizo, ne obstajajo.

"Poti, ki sem jih opisal v tej knjigi, niso nasveti, ki bi bralcu sugerirali, da lahko na ta ali oni način reši vse probleme," pravi avtor. "Bolj gre za priporočila, kako lahko vsakdo reagira na krize v svojem življenju. Priporočati pomeni: nekomu zaupati, predati. So torej misli, ki jih želim zaupati bralcu ali bralki, v zaupanju, da so lahko v pomoč vsakomur. Kako jih sprejme, pa je naloga in odgovornost vsakega posameznika. Tako bralkam in bralcem želim, da svoje življenje živijo polni zaupanja; da bi bili hvaležni, kadar jim je prizaneseno s krizami. Obstajajo ljudje, ki sploh ne znajo uživati, ko jim gre dobro. Mislijo: enkrat morajo že nastopiti težki časi. Osvobodite se takšnih strahov. Zaupajte in se priporočite Božjemu blagoslovu ter zaupajte, da vas ta blagoslov vedno spremlja, ko vam gre dobro, pa tudi, ko nastopi kriza. Ne bojte se, ko ta nastopi. Lahko pomeni tudi priložnost, da bi življenje osnovali na novi podlagi, da v sebi začnete nekaj novega in pustite, da zacveti. Tako vam želim, da bi skozi vse življenjske faze, od mirnih časov in sreče do obdobij, ki jih zaznamujejo krize in zlomi, čedalje bolj rasli v edinstveno podobo, ki si jo je o vas zamislil Bog."

iz vsebine:

Tudi če poskušamo živeti dobro, paziti nase in živeti duhovno življenje, je možno, da se nenadoma in nesluteno znajdemo v situaciji, v kateri smo nemočni, obupani, zmedeni. Z vsemi močmi smo se trudili, da bi življenje zastavili tako, da nam bo najbolje. Verjeli smo, da imamo vse pod kontrolo, imeli smo skovane trdne načrte za prihodnost. Vse se je zdelo v najlepšem redu. A naenkrat od zunaj pride situacija, s katero nikakor nismo računali in ki nas iztrga iz varnega zavetja. Nič več ne vemo, kako bo naprej. Naenkrat nas doleti diagnoza težke bolezni, katere potek zasenči vse drugo. Na delovnem mestu eskalira konflikt, ki nas močno zadane. Iz malomarnosti smo povzročili nesrečo s posledicami in nas sedaj razjedajo občutki krivde. Partnerski odnos razpade in vse upanje in sanje, ki smo jih kdaj imeli, so pokopane. Umre ljubljena oseba in ostanemo sami. Obupani smo, ne znamo si več pomagati. V takih kriznih situacijah se je težko znajti.
Mnogi jih poskušajo odriniti, potlačiti. Bežijo v delo ali uteho iščejo v alkoholu. Nočejo se zavedati težav, v katerih so se znašli. Nekateri se ob brezizhodnosti položaja vdajo v usodo. Počutijo se v slepi ulici in ne vedo, kako najti izhod iz nje. Drugi poiščejo spremljevalce, ki jim pomagajo prebroditi krizo, a kot na alergijo reagirajo na vse hitre in poceni nasvete. Obstajajo tudi ljudje, ki jim natančno povejo, kaj je treba storiti. Ali pa spet drugi berejo priročnike, v katerih najdejo nasvete, kako premagati različne krize. A ko poskušajo nasvete prenesti v prakso, opazijo, da ti ne pomagajo. Ja, ob dobronamernih nasvetih postanejo še bolj obupani. Včasih dobronamerna pomoč še poglobi stisko človeka.
(... Knjiga je po eni strani namenjena vsem, ki so zašli v krizo in se naenkrat znašli v situaciji, ki jo doživljajo kot brezizhodno, in so obupani. Oris takšnih težkih življenjskih situacij naj bi jim bil v pomoč, da bi se lahko jasneje soočili z lastnim primerom. Če živijo usode drugih ljudi, se v svoji situaciji ne počutijo sami. Čutijo, da trpijo enako usodo kot še kdo drug. In upam, da se ljudje prek opisa tuje situacije čutijo razumljeni. Hkrati naj bi razmišljanja tudi prinašala upanje, da v stiski nismo nemočno prepuščeni samemu sebi, temveč je možno najti izhod iz nje. Ne gre za hitro pot, pač pa za pot, ki jo lahko prehodimo korak za korakom. In naenkrat dobimo občutek, da smo krizo pustili seboj: okrepljeni ter z novim pogledom na svoje življenje.

Poglejmo nekaj kriznih situacij:

Kako naj ravna ženska, pri kateri je prenatalni pregled pokazal diagnozo težko prizadetega otroka? Tudi v tem primeru je pomemben spremljevalec, ki mu lahko ženska zaupa vse svoje misli, skrbi in strahove. Izraziti sme vse misli,
ne da bi bile podvržene ocenjevanju.

Bolečina, ko otrok ni. Z možem nimava otrok. Sva v letih, ko morava sprejeti, da otroka ne bo. To dejstvo naju oba žalosti in naju ubija. Ko sva med drugimi poročenimi pari, imava občutek, da se morava zagovarjati in razlagati, zakaj nimava otrok. Ob tem se počutiva manjvredno.

Ko pari ne vedo več, kako naprej. Žena mi stalno očita. Pravi mi, da jo oviram pri njeni samouresničitvi. Vseeno je, kaj naredim: vedno pravi, da sem jaz vsega kriv. Prijatelji mi pravijo: pusti jo že, naj gre! Jaz pa jo vseeno ljubim. In čutim globoko sočutje. Čutim, da se sama ne počuti preveč dobro. Z njo sem želel iti na partnersko terapijo, vendar jo zavrača. Želi se ločiti. Kaj naj storim?

Ko se trgajo družinske vezi Prav zaradi tesnih vezi, ki predstavljajo družinsko življenje, so prepiri ali spori med sorojenci vedno zelo boleči.
Sestra odklanja vsakršen stik Sestra je zaključila z mano. Odkar sem se enkrat branila pred njeno ostro in ponižujočo kritiko, me ima za psihično bolno in odklanja vsak stik. Ker sicer nimam nobenega družinskega člana več, se počutim zelo osamljeno. Tudi v kraju, kjer živim, nimam veliko prijateljev. Včasih se vprašam, čemu živim. V sebi čutim veliko žalost. Mi lahko pomagate?

Ko starši postanejo naporni. Ko se pogovarjam z ljudmi, ki jih spremljam, pogovor vedno znova nanese na težavne odnose s starši, predvsem z ostarelimi starši. Pogosto poslušam, da starši pri otrocih, še posebej hčerah, skušajo vzbuditi slabo vest in na ta način izkazovati svojo moč nad njimi. Vedno znova se zato vrtimo okrog vprašanja, kako naj bi izpolnjevali zapoved »spoštuj očeta in mater«, ne da bi ob tem šli preko svojih moči ali celo klonili.

Ko otroci prekinejo odnos s starši. Tako boli Pred časom sem prejel pismo obupane matere: »Hčerka je prekinila vse stike z nama. Ne veva niti, kje stanuje. Ni nama povedala, zakaj z nama noče imeti nobenega opravka več. Od naju je zahtevala samo, naj jo pustiva pri miru. Z možem sva obupana. Tako boli, ko misliš nanjo, a ne veš ničesar o njej. Sprašujeva se, kaj sva naredila narobe.« Besede te matere niso osamljen primer. V zadnjem času mi je več starejših ljudi pripovedovalo, da so otroci pretrgali stik z njimi. Včasih prekinitev nastopi kot strela z jasnega, brez vsakršne slutnje. Razlogi so različni, izkušnja pa vsekakor boleča (...)

Zagrizeni prepiri – brezizhoden položaj? Grenkoba in resignacija V pogovorih z zakonci pogosto poslušam o hudih konfliktih in zagrizenih sporih med partnerjema. Oba se zavedata, da ju je povezala ljubezen. A kljub temu sedaj občutita samo še še tisto, kar ju ločuje. Nabralo se je toliko ran in nerazumevanja, da partnerja ne vidita več poti do drugega in nobenih možnosti za izboljšanje zveze. Je v takih situacijah še kaj možnosti? Kaj lahko pomaga?

Občutki krivde – misli, ki se jih ne znebim.  Občutki krivde so vedno neprijetni. Včasih, kadar nas preplavijo, nam lahko celo odnesejo tla pod nogami in komaj se jim lahko ubranimo. Nihče ne more biti čisto prepričan, ne more predpostavljati, da je povsem brez krivde. Nekateri občutki krivde so seveda povezani z vzgojo, pri kateri smo vedno znova poslušali, da je to ali ono greh in da naj bi bili krivi pred Bogom ali ljudmi. V preteklosti se je v Cerkvi oz. v moralno usmerjeni vzgoji tako zelo poudarjalo občutke krivde, da so mnogi od preveč izbrali ravno nasprotno pot: iluzijo, da krivda ne obstaja. Človek pri tem predpostavlja, da krivde sploh ni. A tudi ta miselnost ni realistična, bolj gre za to, da se s krivdo znamo soočiti.

Ko se izgubi vera. Vprašanja in še več vprašanj Ni redko, da med pogovori slišim: »Včasih sem bil vesten ministrant. Sedaj pa mi vse to nič več ne pomeni. V to, kar mi je bilo včasih samoumevno, ne morem več verovati. Med študijem in po vseh razočaranjih sem vero izgubil. « Mnogi potem trpijo tudi, ker so ob tem izgubili občutek gotovosti in varnosti.
Ko mi ljudje pripovedujejo o izgubi svoji vere, ponavadi vprašam: »Kaj pa si veroval pred tem? In v kaj ne moreš več verovati?« Pogosto slišim: »Prej sem veroval, da je Bog ustvaril svet, da je Jezus Kristus postal človek, da ga je rodila Devica Marija, da smo odrešeni po njegovi smrti na križu.« Potem si skupaj po vrsti pogledava te izjave. Prvo vprašanje je: Verujem v Boga? Kaj pa sploh pomeni verovati v Boga? Mnogi pravijo, da ne verjamejo v Boga, ker zavračajo podobo, ki jo v sebi nosijo še od otroštva. Pogosto gre za človeško podobo Boga, kjer je Bog kot superoče, ki skrbi za svoje otroke in jim želi najboljše. Ta podoba se zaradi izkušenj trpljenja razbije. Razložim jim, da je ta podoba morala razpasti. Osnovno vprašanje pa je: Verjamem v nekaj, kar je večje od mene? Verjamem v nekaj čudovitega, kar nas obdaja, v skrivnost, ki deluje v ozadju vsega? Nadalje vprašam: »Kaj vidiš, ko pogledaš čudovito vrtnico? Jo lahko opišeš samo znanstveno? Ali ne simbolizira nečesa, kar je večje od nje: ljubezni, lepote? In kaj je zadnji vzrok ljubezni in lepote? V ljubezni in lepoti že izkušamo Božjo sled na tem svetu. (...)

Ko hudo zboli moj otrok. Porušene sanje Vedno znova spremljam starše, ki imajo hudo bolnega otroka. Pri nekaterih otrocih kljub težki bolezni obstaja upanje na ozdravitev, a seveda starše bolezen tudi v tem primeru šokira. Ko jim zdravnik da upanje, da je bolezen mogoče premagati, se pomirijo. Poskušajo storiti vse, kar bi otroku pomagalo in kar jim priporoča zdravnik. Včasih so to težki časi. Obstajajo pa tudi starši, ki mi pripovedujejo o hudo bolnem otroku, pri katerem prognoza ni preveč spodbudna. Če zdravniško mnenje napoveduje, da otrok verjetno ne bo preživel ali da so možnosti preživetja majhne, starši pogosto izgubijo upanje na ozdravitev. S tem se tudi sesujejo njihove sanje, da bi otroka spremljali, dokler se ne osamosvoji in zakoraka v lepo prihodnost. Mnogim staršem se otrok smili. Ne vidijo samo lastne bolečine, ker ne morejo več pričakovati vnukov, temveč predvsem otrokovo bolečino. A starši otroku vcepijo nekaj, česar sam sploh ne občuti; otroci namreč včasih reagirajo drugače, kot pričakujemo sami. Bolezen sprejmejo. Naenkrat pokažejo precejšnjo zrelost. Dojamejo skrivnost življenja, z boleznijo se mirno soočijo. (...)

Bolezen, ki me vrže s tira. (...) Bolezen nam kaže, da ne moremo načrtovati vsega. Življenje ni popolnoma odvisno od naše volje. V očenašu molimo: »Zgodi se tvoja volja!« Mnogi v svoji bolezni le stežka izgovorijo te besede. Brezpogojno želijo znova ozdraveti. Sam v tem ne vidim izraza resignacije ali upora proti Božji volji. Če te besede izgovorim v svoji bolezni, bi seveda rad bil znova zdrav, a v tej prošnji dosežem tudi notranjo svobodo. Zaupam, da Bog vse dela dobro. V njegovih rokah je morebitna ozdravitev ali smrt. Zaupam, da me Bog ozdravlja. A nisem osredotočen niti na to, da moram brezpogojno ozdraveti, niti, da lahko umrem. Zaupam, da sem v vsakem primeru v dobrih Božjih rokah, ne glede na to, kako se bolezen izteče. Mnogi modri bolezen poimenujejo tudi šola življenja. Tako se moramo vprašati, česa nas želi bolezen naučiti. Morda nas želi naučiti živeti bolj osredotočeno in čuječe, se ne pustiti usmerjati zunanjim rečem ter se odreči stalnemu hektičnemu tempu. Bolezen nas tudi želi naučiti hvaležno sprejeti življenje kot dar ter hvaležno živeti vsak trenutek. Prav zato, ker je čas omejen, bi ga morali izkusiti, morali bi živeti v tem trenutku ter pogovore in srečanja, ki so nam dana, zavestno doživljati. Pogosta reakcija na bolezen je vprašanje: Zakaj prav jaz? Če gre za bolezen, ki pomeni zgodnjo smrt, se postavlja vprašanje: To je bilo vse? To bo to? Zakaj mora biti moje življenje že zdaj odrezano? Tako rad bi še živel. Nekateri se poskušajo pogoditi z Bogom. Če me Bog ozdravi, bom šel v samostan, vsako leto bom šel na romanje, daroval bom ubogim. Mnogi Boga prosijo, naj jim podari vsaj še pet ali deset let, da bi smeli živeti vsaj še tako dolgo, dokler otroci ne zapustijo doma. (...)

Prehuda bolečina, prehudo trpljenje. Najpogostejša vprašanja, ki mi jih vedno znova zastavljajo ljudje, se nanašajo na soočanje s trpljenjem in bolečino. Sprašujejo me po smislu bolečine, po smislu bolezni. In radi bi vedeli, kako naj se s trpljenjem, ki jih je doletelo, soočajo na primeren način. Seveda je vedno težko, kot nekdo od zunaj reče, kako naj se ljudje spoprimejo s svojimi bolečinami. Šele in samo če se poglobim v njihovo trpljenje, lahko poskusim dati spodbude, ki bi jim lahko pomagale pri njihovem soočanju s trpljenjem, a to niso nasveti, ki bi rešili probleme. Trpečega želijo le povabiti k razmisleku, če bi po tej ali drugi poti lahko izkusil pomoč pri soočanju z lastnim trpljenjem.

pripravlja Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je RAZPRODANA

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Vrednote od nekdaj povezujemo z vero. Morda je prav s tem povezano tako razširjeno pisanje in govorjenje o »krizi vrednot«. Takšno razmišljanje prihaja predvsem od tistih, ki pojem »sodobnega« in »naprednega« povezujejo z ateizmom, antiteizmom, zavračanjem sleherne vere in duhovnosti… Če je vera nekaj »nazadnjaškega«, potem so nujno »nazadnjaške tudi vrednote«, seveda tiste, ki so tesno povezane z vero. In zato ti sodobni ateisti govorijo o potrebi po oblikovanju »novih« vrednot, ker – bojda – stare ne veljajo več… Seveda, saj je to tudi razumljivo: človek izvor vrednot vedno in povsod, v vseh verskih sistemih tega sveta, povezuje z nadnaravnim, večnim, izvornim. Vrednote po vseh verovanjih niso nekaj, kar bi si človek preprosto izmislil, ampak prihajajo od Boga, ali od bogov, božanstev, višjih sil – od tam pač, od koder tudi vse prihaja in izvira… Človek, ki ne verjame v ne-materialni izvor vsega materialnega, ne more kar tako sprejemati tudi vrednot, ki imajo – ali naj bi imele tak nadnaravni, presežni, transcendentni, večnostni izvor… Ti materialistično usmerjeni ljudje sodobnega časa zato skušajo izumljati neki drugačen sistem vrednot – takšen, ki bo »čisto človeški«…

Pa vendar se nam ponuja tudi še drugačno gledanje in razmišljanje. Vsi raziskovalci vrednot prištevajo med vrednote tudi – vero! Kako to? Je res vera le ena izmed vrednot? Kaj potem sploh je vera? In v kakšnem razmerju so vrednote do vere?
Zavedam se, da pri takšnem razmišljanju presegam okvire čisto psihološkega in segam na področje teologije. Pa kljub temu ne nameravam pametovati z nekimi teološkimi temami, ki jim nisem kos. Ne nameravam odpirati nikakršnih polemik s teološkimi pogledi in razlagami. Kljub poseganju na teološko polje, bom poskušal ostajati v okvirih psihologije, ali še ožje, v okviru psiholoških tem, ki so pomembne za vzgojo. S tem teoloških pogledov niti ne zavračam, niti jih ne skušam po svoje obračati. Preprosto menim, da se teološko polje začne tam, kjer se moje, psihološko – ustavi!
Tudi s psihologi – raziskovalci vrednot ne nameravam polemizirati. Če raziskovalci uvrščajo vero med vrednote – to sprejemam! Vera je vrednota, ker je vera eno izmed vodil, ki človeka usmerjajo, vodijo skozi življenje, mu kažejo pot…
Tudi če pogledamo v preteklost, najdemo nešteto lepih zgledov, ki nam izpričujejo vero kot vrednoto. Poglejmo si samo tisti znani avstroogrski rek, ki je tako zelo zaznamoval naš kulturni prostor: »Vse za vero, dom, cesarja!« Rek torej v neko sistemsko celoto povezuje tri vrednote, ki naj bi v tedanji dobi najbolj odločilno usmerjale človekovo življenje in delovanje. Ljudje so za vero živeli, za vero so se vojskovali – ne samo za obrambo vere, ampak tudi za širitev vere; za vero so umirali, se žrtvovali… in če se za hip zaustavimo ob tem, hitro ugotovimo, da so vero v vseh zgodovinskih obdobjih tudi zlorabljali – v politične, ekonomske ali kakršnekoli namene pač. Tako, kot je mogoče zlorabiti tudi katerokoli drugo vrednoto, pri čemer se vrednota, seveda sprevrže v nekaj nasprotnega, v »antivrednoto«, kot včasih slišimo…
Toda vera ni samo in zgolj vrednota. Vprašanje je, kje je črta ločnica, če sploh je, vprašanje je, kako razlikovati med vero kot vrednoto in vero kot »veliko več«, kot bistvo in izvor vrednot – če je takšno razlikovanje sploh potrebno in smiselno.
V vseh verstvih in verskih sistemih poznamo tako imenovani fundamentalizem – gre za zelo ozko, nestrpno, izključujoče pojmovanje verskega sistema, ki vodi v konflikte z drugimi, z drugače mislečimi. Kaj hitro v takšnem fundamentalizmu prepoznamo ozkost, ki se kaže v tem, da posameznik (ali še bolj običajno skupina) priznava in slepo izpolnjuje le del vrednot, ki jih oznanja ta njegova vera, druge pa zanemarja, spregleda. Toda tu se lahko vprašamo, če je to sploh še vera – jaz bi temu raje rekel ideologija! Kako se lahko to zgodi? Je to vprašanje vzgoje?
Da bi to razumeli, je potrebno odpreti neko čisto posebno vprašanje človekove osebnosti - človekovo radovednost. Prav to radovednost nekateri misleci označujejo kot najpomembnejše gibalo človekovega življenja. Človek želi vedeti, spoznati, odkriti, raziskati… vse, kar mu je še neznano. Radovednost je človeka v zgodovini silila v odkrivanje neznanih dežel, radovednost ga sili v odkrivanje skrivnosti našega planeta in vesolja, v odkrivanje skrivnosti življenja… radovednost poganja vso znanost.
Radovednost je res nekaj, kar je človeku »zapisano v genih«, kar je človeku dano, ne priučeno ali privzgojeno. Poglejmo dojenčka: komaj začne zaznavati svet okrog sebe, že se v njem zbudi radovednost in začne odkrivati svet okoli sebe – pač na način, ki ga s stopnjo svoje razvitosti zmore. Okolje začne raziskovati s pomočjo svojih čutov – vid, sluh, tip, sledita vonj in okus. Ko osvoji govor, se začne najbrž najlepše obdobje v otrokovem razvoju: obdobje neskončnih otroških »zakaj«, obdobje neskončnega spraševanja. Je sploh še kdo, ki se ob teh neskončnih in neskončno lepih otroških vprašanjih ni znašel v zadregi, ker ne bi znal odgovoriti? Kot je tako lepo zapel Lado Leskovar s tisto čudovito Ježkovo pesmico, v kateri potoži: »…ah, saj veš, tale tvoj ati tako malo ve…«.
In v tem otroškem spraševanju se skriva bistvo: človekov um drvi naprej v neskončna prostranstva. Misli, razmišlja, postavlja si vprašanja. Na nekatera uspe dobiti odgovore – še več pa jih ostane brez pravega odgovora. Vendar sla po odgovoru, po vedenju, po RESNICI – ostaja. Torej potrebuje nekaj, v kar verjame, da je resnica. Človek torej potrebuje vero, da v njej najde neki svoj notranji mir!
In kje so tu sedaj vrednote? Ja, prav tu so: v tej brezmejni človeški radovednosti. Ostanimo še nekoliko pri nedolžni otroški radovednosti! Ko otroku rečemo, da nekaj ni lepo – bo vprašal: »Zakaj?«. In ko mu rečemo, da nekaj ni dobro, bo enako vprašal. In ta zakaj se pojavi prav povsod. Tudi pri vrednotah.
V svoji psihoterapevtski praksi, še posebej pri delu z mladimi, sem se s tem velikokrat srečal. Naj tu omenim le nekaj takšnih »čudnih« vprašanj, s katerimi sem se srečal!
Ko sem se z mladimi pogovarjal o drogah, sem pogosto slišal vprašanje: »Saj vse vem, kar pravite, ampak zakaj jaz tega ne bi smel poskusiti?«
Ko sem se pogovarjal o zdravem življenju, sem pogosto slišal vprašanje: »Zakaj si pa jaz sploh moram želeti biti zdrav?«
Ko sem se pogovarjal o poklicnem usmerjanju, sem slišal vprašanje: »Zakaj pa je sploh treba delati?«
Ko sem se pogovarjal o glasbi, o dobri glasbi, sem se ob komentiranju kake res sporne in slabe skladbe, srečal z vprašanjem: »Zakaj pa je to slabo, zakaj ne bi bilo to lahko dobro?«
Ko sem se pogovarjal o dobrodelnosti, sem pogosto slišal vprašanje: »Zakaj bi pa jaz sploh moral drugemu nekaj delati, če on tega meni ne dela?«
Ko sem se pogovarjal o dobrih medsebojnih odnosih, sem pogosto slišal vprašanje: »Zakaj je pa sploh dobro, da živimo v dobrih odnosih z drugimi?«
In tako naprej, in tako naprej!

No, nekomu se zdijo morda ta vprašanja neresna. In v tem je problem! Ne, niso neresna, ampak so zelo resna. Mladi jih postavljajo zelo resno. In če smo pošteni, tudi odrasli, le da si jih mladi upajo postaviti odkrito in glasno, odrasli pa se ob teh vprašanjih – sprenevedajo!
Tudi takšna vprašanja so resna, saj vsa izhajajo iz človekove brezmejne radovednosti! Da ne govorimo o čisto temeljnih bivanjskih vprašanjih: kdo sem, od kod sem, zakaj sem na svetu, zakaj je treba trpeti, zakaj je treba umreti, kaj bo po smrti… In tista, na videz »brezvezna« gornja vprašanja – so pravzaprav še kako povezana s temi temeljnimi bivanjskimi vprašanji.
Da, od kod so vrednote? Kdo jih je postavil? Zakaj jih je treba spoštovati? Kdo jih lahko spremeni?...
Vse to so vprašanja, na katera za gotovo ni znanstvenega odgovora, na katere znanost ne zna in brez dvoma tudi nikoli ne bo znala odgovoriti! Na to vprašanje odgovarja vera! In zato je vera veliko več kot le vrednota: vera je temelj, izvor vrednot! Če pade vera – padejo tudi vse vrednote, pade človeška civilizacija!
Brez temeljev vere so vrednote le nekak skupek pravil, predpisov. V življenju res srečujem tudi ljudi, ki niso verni v smislu pripadnosti neki verski skupnosti, živijo pa zelo v skladu z vrednotami. Vendar če jih spoznamo pobliže, bomo takoj ugotovili, da v te vrednote zelo – verjamejo! Torej SO verni! Tako kot, resnici na ljubo, srečujemo tudi ljudi, ki sami sebe razglašajo za verne – jim je pa njihova vera le skupek predpisov in običajev – z vero vred pa imajo zanje tako vrednost tudi vrednote!

ŽORŽ, Bogdan. Kako delujejo vrednote. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 4, str. 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk

Si kdaj opazoval obnašanje otroka, kadar mu starši nečesa ne dovolijo (npr. da bi vtaknil prst v vtičnico ali pojedel preveč čokolade)? Začne jokati, vpiti in jezno cepetati z nogami. Prepričan je, da se mu godi strašna krivica in da ga starši ne marajo, ker mu nekaj odrekajo. Podobno se dogaja tudi z nami.
Tako kot smemo Boga zaupno prositi za vse, kar potrebujemo, moramo z zaupanjem sprejeti tudi njegov odgovor na našo molitev. Če nas ne usliši, to pomeni, da to, za kar ga prosimo, za nas ni dobro ali vsaj ne ta trenutek in v teh okoliščinah … Bog najbolje ve, kdaj nekaj resnično potrebujemo.
Poleg tega molitev očiščuje naše srce. Ob njej se učimo želeti in ljubiti to, kar se zdi dobro in ugaja Bogu. Že to je odličen sad molitve, če uporabimo ta izraz.
Preveč smo omejeni, da bi vedeli, kaj je za nas najbolje. Če bi Bog ugodil vsaki naši želji, nam to ne bi koristilo.
To velja za stvari, ki se nam zdijo dobre. Seveda pa nas Bog nikoli ne bo uslišal, če ga prosimo za nekaj, kar bi škodovalo nam ali drugim!
Jezus nas uči, naj prosimo za Svetega Duha. To je zagotovo najboljša prošnja, ker je v njej zaobjeto vse, kar resnično potrebujemo.

Vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite (Mt 6,8).

Bog hoče, da bi bilo naše hrepenenje preizkušeno v molitvi. Tako nas pripravlja za sprejemanje tega, kar nam je pripravljen dati (sv. Avguštin, KKC 2737).

Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi (Rim 8,26).

VINERBA, Roberta. Sto in eno vprašanje o Bogu. Koper: Ognjišče, 2019, str. 206–207.

Vprašanje in odgovor je iz knjige Sto in eno vprašanje o Bogu, v kateri avtorica skušala odgovoriti na vprašanja o Bogu in Božjem. Vsak dan se namreč soočamo z neskončno uganko Boga in človeka, o kateri nam je več neznanega kot znanega (čeprav si morda domišljamo, da nam je vse jasno). V svoji zmedenosti, zapletenosti in razpetosti med zemeljsko omejenostjo in hrepenenjem po neskončnem se nam vprašanja porajajo kar sama od sebe: Upam, da bodo vprašanja na teh straneh vzbudila tudi tvojo radovednost in te spodbudila k razmisleku. Morda se boš z nekaterimi od njih srečal prvič. Tp niso matematične enačbe z eno samo pravilno rešitvijo, ampak lahko na vsako od njih odgovorimo na več načinov. Zato odgovori v tej knjigi niso nekaj dokončnega, ampak bolj namigi, smernice in iztočnice za nadaljnje preučevanje, ki se ga bo vsakdo lotil na sebi lasten način.

Odgovore dopolnjujejo navedki iz Svetega pisma, Katekizma katoliške Cerkve in drugih cerkvenih dokumentov pa tudi komentarji svetnikov, pesnikov, pisateljev in drugih vidnih osebnosti.

S to knjigo se boš podal na duhovno potovanje – vase. Na njem boš odkril samega sebe takega, kakršen si, brez mask. Odkril pa boš tudi znamenja in sledove Nekoga, ki te že od nekdaj ljubi in išče, Nekoga, ki si mu tako dragocen, da je zaradi tebe umrl.

Kako naj to knjigo uporabljam?
Lahko jo prebereš od začetka do konca, ali uporabljaš kot priročnik in odpreš po potrebi. Posamezna vprašanja lahko obravnavate v veroučni skupini in jih morda uporabite pri kakšnem kvizu.
Ugotovil boš, da te bo knjiga spremenila, ti razširila obzorja, dala nova spoznanja in navdihnila sveže zamisli – predvsem pa te bo utrdila v veri in poglobila tvoj odnos z Bogom.
Ker vsebuje odgovore na najpogostejša vprašanja o Bogu in Božjem, je lepo darilo za vsakogar.

pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Vsakdo se mora sprostiti,
vsi potrebujemo dneve in tedne,
ko odložimo vsakdanje skrbi.
Za to niso nujno potrebna
kakšna dolga potovanja.
Tudi preprosti sprehodi
nas lahko lepo razvedrijo.
Pomembno je predvsem to,
da znamo, kjer koli že smo,
zadihati v utripu narave,
da odpremo svoja srca
za zelena prostranstva gozdov,
za skalno belino gorskih vrhov,
za razkošno cvetje travnikov,
za mehko preprogo polj in njiv,
za šumljanje gorskih potokov,
za veseli ples morskih valov,
za zvezdni sijaj nočnega neba.

Želim ti srečo in blagoslov
za vse počitniške tedne;
želim ti srečno vožnjo -
bodisi z avtom ali z vlakom,
bodisi po zraku ali po morju.
Želim ti ubranost in sozvočje
z vsem božjim stvarstvom.

Želim ti prijetne počitnice,
miren in poživljajoč dopust,
poglobljene, a hkrati vesele
dneve zdravilne sprostitve.
Želim ti, da se med svoje
vrneš poln novih moči
in veselja do življenja.

A. Bailling, Molitev,  v: Ognjišče 8 (2011), 31.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Gospod, zahvaljujem se ti,
da si me postavil na svet:
pomagaj mi zastaviti svoje življenje
v slavo tebe in mojih bratov.
Zahvaljujem se ti,
ker si mi naklonil ta privilegij,
da si med izbrane delavce
vzel prav mene.

Poklical si me po imenu, da bi
sodeloval s tvojim delom odrešenja.
Gospod, hodim za teboj
bolj od blizu, tesneje povezan.
Hočem živeti v močnejši zvezi,
da bi mogel biti
bolj pripravljen, da ti pomagam,
bolj hiter, da bi moje noge,
ki oznanjajo mir na gorah,
nosile pozdrav onim v dolinah.

Nakloni mi veselje
delati skupaj z drugimi
in navdaj me z žalostjo vsakokrat,
ko se ločim od drugih
in si domišljam, da lahko tečem sam.

Gospod, reši me
domišljavosti, da vse vem,
nadutosti, ki ima vedno prav,
trdosrčnosti, ki ne pozna sočutja,
strogosti, ki ne odpušča napak,
hinavščine, ki se oklepa pravil
in se ne zmeni za ljudi.

Gospod, presuni moje srce
in daj, da bo moje življenje
tako dosledno, da moje besede,
ki jih izgovarjam v tvojem imenu,
na mojih ustnicah ne bodo lažnive.

T. Bello, (Molitev). Ognjišče 6 (2018), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Poslušajmo zgodbo znanstvenika, ki je Bogu obljubil, da bo veroval, če bo postavljen pred dejstvo. Dejstvo čudežnega ozdra­vljenja v Lurdu je dejansko doživel in v svoji poštenosti je priznal, da medicinska veda za to nima odgovora. Toda verovati še ni mogel, kajti vera je milost, milost pa Bog vlije le v odprto posodo ponižnega srca. Njegovo se je že odpiralo. Ni bil kakor znani francoski pisatelj Emile Zola, ki je tudi na lastne oči videl čudežno ozdravljenje v Lurdu, vendar ni veroval, ker je njegovo srce ostalo zaprto. Mož, ki ga bomo spoznali danes, pa je v noči po tistem čudežnem dogodku šel v lurško baziliko in z glavo med dlanmi roteče takole molil: »Premila Devica, ki pomagaš vsem nesrečnim ljudem, ko te ponižno prosijo, ozri se name! Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne morem še jasno videti, še vedno dvomim. Toda moja največja želja, moje najvišje hrepenenje je, da bi veroval.« Moral bo prehoditi še dolgo pot, da bo spet prišel do vere otroštva. Čudež je dejstvo milosti, vendar človeku pušča prosto voljo. Pomeni Božji odgovor: Tukaj sem, ker si me klical; išči me, da me najdeš!

Ta mož je bil Alexis Carrel, ki se je rodil v juniju leta 1873 blizu Lyona, kjer je njegov oče, bogat industrijec, imel vilo in je v njej družina preživljala počitnice. Ko je imel Alexis štiri leta, je ostal brez očeta. Breme vzgoje je padlo na ramena matere, kateri pa so veliko pomagali njeni bratje. Alexis je odraščal v okolju, ki je bilo premožno, kulturno in pobožno. Srednjo šolo je obiskoval pri jezuitih, po maturi pa se je vpisal na medicinsko fakulteto lyonske univerze. Bil je eden najboljših študentov; že takrat je bil zelo samostojen, imel je izreden dar opazovanja, tako da so sošolci o njem govorili, da »ima oči tudi zadaj«. Povsem se je posvetil svoji medicini, čisti znanosti, popolnoma pa je zanemaril svoj notranji, duhovni svet. Za tedanjimi zagovorniki scientizma in pozitivizma (nazorov, da bo znanost dala odgovore na vsa človekova vprašanja in da zato samo čista znanost nekaj velja) je ponavljal: »Resnično je le to, kar je znanstveno dokazano!« Tako je kot študent prišel ob vero. Kasneje je v svoji knjigi Potovanje v Lurd priznal, da sta se njegovo srce in njegova duša upirala biti v tisti puščavi, v katero ju je bil izgnal. Požiral je knjigo za knjigo, delal poskuse, debatiral s profe­sorji, da bi od znanosti dobil čim več. In res je tako napredoval, da je bil s tridesetimi leti ne le doktor medicine, ampak tudi profesor anatomije na lyonski univerzi. To je bilo leta 1903 in takrat je Bog prvič potrkal na zanemarjeno dušo bleščečega mladega profesorja. Kolega zdravnik, ki bi moral v Lurd spremljati bolniški vlak, je bil nujno zadržan in prosil je Carrela, če bi šel namesto njega. Carrel ni skrival svojega negodovanja, vendar pa je prijatelju vse­eno naredil uslugo. »Bom vsaj na lastne oči videl, kakšni so ti čudeži, o katerih govorijo katoličani!« si je mislil. Kolegu na vlaku je dejal: »Živčne bolezni je mogoče bolj ali manj uspešno zdraviti s sugestijo« (s prepričevanjem). Ta, ki je bil v Lurdu že večkrat, mu je pripo­vedoval, da tam popolnoma ozdravijo bolniki z raznimi organ­skimi boleznimi, pri katerih nobena sugestija nič ne pomaga. Vse ozdravljence na posebnem uradu natančno preišče strokovna komi­sija, v kateri so verni in neverni zdravniki iz raznih dežel. »Nesmi­selno je govoriti o čudežih,« je ugovarjal Carrel, »kajti naravni zakoni so nespremenljivi. Če so kakšno ozdravljenje razglasili za čudežno, pomeni, da so bolnika pred ozdravljenjem preveč površno preiskali. No, pred dejstvom se bom uklonil tudi jaz. Po­stavite me pred trdno dejstvo in bom verjel!« Njegovo pozornost je pritegnila mlada umirajoča bolnica Marie Ferrand, ki je imela tuberkulozno vnetje trebušne mrene. Bila je tako brezupen primer, da so vsi zdravniki dvignili roke od nje. Car­rel jo je preiskal in potrdil diagnozo svojih kolegov. Mislil je, da bo dekle izdihnilo v njegovih rokah. »Če bo tale ozdravela, bo to res čudež! Veroval bom in šel bom za meniha,« si je dejal. In Bog je njegovo izzivanje sprejel!

Ko so prišli v Lurd, je Marie že umirala. Njeno stanje je bilo tako kritično, da je dr. Carrel odločno prepovedal kopel pri lurškem čudežnem studencu in Marie so z lurško vodo le umili, nato pa jo odnesli pred votlino. Carrel je bil ves čas ob njej. Ko je gledal množico trpečih in pohabljenih bolnikov, je sam pri sebi - kot je zapisal sam - šepetaje prosil Marijo: »O, kako rad bi, ljuba Gospa, z vsemi temi nesrečniki veroval, da ti nisi le v domišljiji ustvarjeni zdravilni vrelec! Ozdravi torej to dekle, ki je že več kot dovolj trpela! Daj, da še nekaj časa živi, meni pa pomagaj, da bi veroval!« Potem se mu je zdelo, da sanja: umirajoče dekle je pred njegovimi očmi vstalo, njen obraz je dobil zdravo barvo, utrip žile je bil normalen. Carrel je vzel nalivno pero in kar na rokav svoje bele halje zapisal natančno uro: 2,40. »Ozdravljena sem!« je vzkliknila Marie in prosila kozarec mleka. »Nemogoče, nezaslišano! Pred mojimi očmi se je zgodil čudež!« je zapisal Carrel v svojem Potovanju v Lurd, ki ga je podpisal s psevdonimom Dr. Lerrac. Skupaj z dvema drugima zdravnikoma je ozdravljenko natančno pregledal: nobenega dvoma ni bilo - bila je popolnoma zdrava. Na vprašanje, kaj bo storila zdaj, je Marie odgovorila: »Šla bom k usmiljenim sestram sv. Vincencija, da bom stregla bolnikom.«

Kaj bo pa storil dr. Carrel, ki je Bogu obljubil, da bo veroval, če bo postavljen pred dejstvo? Vrnil se je v Lyon in svoje lurško doživetje pošteno opisal, zaradi česar si je onemogočil kariero v Franciji, ki je bila tedaj veri sovražna. Moral se je umakniti v ZDA, kjer so ga imenovali za predstojnika kirurškega laboratorija na Rockefellerjevem medicinskem raziskovalnem institutu v New Yorku. Prišel je do pomembnih odkritij o življenjski odpornosti celic in o zdravljenju tkiva s presajanjem. Za svoja odkritja je leta 1912 prejel najvišje znanstveno priznanje - Nobelovo nagrado za medicino. Leta prve svetovne vojne je preživel v domovini, potem je bil do leta 1939 spet v Ameriki. Ko se je pričela druga svetovna vojna, pa se je vnovič vrnil v Francijo in njej dal na razpolago svoje darove.

Njegova pot k veri otroških let je bila dolga in naporna. Veliko mu je na njej pomagal cistercijanski redovnik Alexis, s katerim ga je povezovalo iskreno prijateljstvo. V domovino se je leta 1939 vrnil že kot vernik in še prej je zapisal: »Hočem verovati vse, kar nas Cerkev uči. Pri tem ne čutim nobenih težav, kajti moj razum ni naletel na nikakršno nasprotje med vero in znanostjo.« O smislu življenja je zapisal: »Odgovor vere je neprimerno bolj zadovoljiv kot odgovor znanosti.« Za božič leta 1939 je zapisal v svoj dnevnik: »Življenje ni v tem, da nekaj razumemo, življenje je v tem, da ljubimo, da pomagamo drugim, da molimo, da delamo ... Moj Bog, da bi ne bilo prepozno ... Daj, da ne bi bila že napisana zadnja stran te knjige mojega življenja. Naj bo tej revni knjigi dodano še kakšno poglavje ...«

Zadnja stran knjige njegovega življenja je bila obrnjena 4. novembra 1944. Pred smrtjo je otroško vdan prejel zakramente za umirajoče. Marija, ki jo v litanijah kličemo Zdravje bolnikov, je velikemu medicincu pomagala k Božjemu Zdravniku.

Čudež v Lurdu

Vsi bolniki v dvorani bolnišnice so na ta trenutek čakali na tleh. Bili so videti mirni in srečni. Neki mlad duhovnik je stopil na prazen prostor sredi bolnikov. Začele so se velike prošnje.Duhovnik je pokleknil, obrnjen proti bolnikom in množici. Povzdignil je proti nebu roke v obliki križa.
»Sveta Devica, ozdravi naše bolnike!« je zaklical.
»Sveta Devica, ozdravi naše bolnike!« je odvrnila množica s silnim klicem, ki je valoval kot morje.
»Sveta Devica, usliši nas!«
- Sveta Devica, usliši nas!
- Jezus, ljubimo te!
- Jezus, ljubimo te!. ..«
»Pridite torej pogledat mojo bolnico!« je dejal Lerrac mlademu internistu iz Bordeauxa.
Lerracov pogled je počival na Marie Ferrand: zdelo se mu je, da se je spremenila, da je njen mrtvaški videz izginil, da je njena koža manj bleda.
»Saj imam privide!« je dejal sam pri sebi. »To je zanimiv psihološki pojav, ki si ga je treba zabeležiti.«
Izvlekel je nalivno pero in je na rokav svoje srajce zapisal natančen čas svoje zaznave: ura je bila dve in štirideset minut.
»Kako to, do danes še nikoli nisem imel prividov?« si je dejal.
Lerrac je stopil bliže ter pomeril utrip žile in dihanje. Čez nekaj trenutkov je dejal mlademu kolegu: »Dihanje se je upočasnilo.«
»Tudi meni se zdi, da bo zdaj zdaj umrla,« je dejal oni, ki je bil brez vere in torej ni mogel spoznati izrednega dejstva - čudeža.
Lerrac ni odgovoril. Pred očmi je imel očitno in naglo izbolj­šanje splošnega stanja. Nekaj se je dogajalo ...
Čez nekaj časa je ponovno stopil k Marie Ferrand, opazoval njeno dihanje. Bitje njenega srca je bilo dokaj hitro, vendar enako­merno.
»Kako se počutite?« jo je vprašal.
»Zelo dobro; sicer sem še slabotna, toda čutim, da sem ozdravljena,« je odgovorila Marie Ferrand čisto potihoma.
Lerrac se je vrnil v svoj hotel in je sam pri sebi sklenil da ne bo nič raziskoval, dokler mu ne bo povsem jasno, kaj se je Zgodilo. Okoli pol osmih je šel nazaj v bolnišnico, poln radoved­nosti in tesnobe. Mislil je: »Ali je nemogoča podmena postala resničnost?« Ko je odprl vrata dvorane Brezmadežnega spočetja, je pohitel proti postelji Marie Ferrand in brez besed obstal. Spre­memba je bila izredna!
Mlado dekle v beli bolniški halji je sedelo na postelji. Njene oči so sijale iz njene postave, ki je bila še medla in izpita, toda okretna in živahna. Na njenih licih se je že zarisala rahla rdečica.
»Gospod doktor, popolnoma sem ozdravljena,« je dejala Lerracu, ko je prišel do nje. »Počutim se še slabotno, toda zdi se mi, da bi mogla hoditi, če bi hotela.«
Lerrac jo je prijel za zapestje. Pod njegovimi prsti je njena žila bila redno in umirjeno. Tudi njeno dihanje je bilo normalno: prsi so se ji dvigale počasi in enakomerno ...
Ozdravljenje je bilo popolno. Umirajoča se je v nekaj urah spremenila v skoraj normalno dekle, le shujšana in slabotna je še bila.
»Dejansko je ozdravljena!« je dejal doktor J., globoko ganjen. »Tega ozdravljenja ni mogoče razložiti po naravni poti.«
»To je velik čudež,« je pripomnil C. »Ali se boste zdaj spreo­brnili, gospod Lerrac? Veliko sem molil za vas.«
Številni glasovi so se dvigali v notranjosti bazilike. Skupina ba­skovskih romarjev je cerkev napolnila vse do vrat.
Lerrac je obstal na pragu. Moral je narediti zadnji korak. Neizpodbitno se je zgodil čudež, kajti to je bil čudež, velik čudež! Kakšna je narava tega čudeža? »To bomo videli kasneje,« si je dejal. »Zaenkrat je gotovo, da gre za ozdravljenje.« To je pač smel trditi. Morda pa je bilo že tedaj na dnu njegovega srca nemogoče ostati pri tem ...
Lerrac je stopil naprej. V bleščavi luči in pozlate se je dviga­la pesem orgel in tisočerih ubranih glasov. Sedel je v klop k nekemu staremu kmečkemu možaku, zakopal glavo med dlani in dolgo ostal negiben. Pozibavala ga je pesem sredi noči, iz globine njegove duše pa se je dvigala tale molitev:
»Blaga Devica, pomočnica nesrečnih, ki ponižno kličejo k tebi, ozri se name! Verujem vate. Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne zmorem ga še videti in še vedno dvomim. Toda moja največja želja in najvišji cilj mojega hrepenenja je, da bi veroval, veroval z vsem srcem in brez pridržka, ne da bi še kaj ugovarjal ali oporekal.
Tvoje ime je milejše kot jutranja zarja. Sprejmi nemirnega grešnika z razdvojenim srcem in nagubanim čelom, ki se izčrpava v blodnjah. Pod globokim in trdim prišepetavanjem mojega razu­marskega ponosa so skrite, žal še vedno potlačene, sanje, najbolj vabljive od vseh sanj, namreč tiste, da bi vate veroval in da bi te ljubil kakor menihi z belimi dušami.«

ALEXIS CARREL (Potovanje v Lurd) (iz knjige ČUK,Silvester, Iskalci in pričevalci : življenjske zgodbe 30 spreobrnjencev novejšega časa, Koper: Ognjišče, 1984).

kuharica

Kuharica s. Vendeline se je v preteklosti priljubila kuharjem in gospodinjam, saj odraža bogastvo in raznolikost slovenske kuhinje. Njena preprostost in bogastvo jo priporočata tudi danes tistim, ki že znajo kuhati in tistim, ki bi se te ‘umetnosti’ radi naučili. Knjigo smo ponatisnili pri Ognjišču ... zdaj je spet z nami ob štedilniku največja učiteljica slovenske kuhinje s priljubljeno knjigo (kuharico) ... Po tavanju in iskanju med tujimi lonci se vračamo domov k prehrani, ki izhaja z naših vrtov, naših kuharskih receptov in našega okusa. Slovenci imamo izvirno kuhinjo, ki nas ohranja čile in zdrave.

Recepte, zbrane v knjigi, spremlja jasna razlaga in slika za sliko, ki nam olajšajo pripravo jedi. Edina prava prehrana za ljudi na tem koščku vesolja. Odprimo kuharico s. Vendeline, jo postavimo na pult k ognjišču in z ljubeznijo pristavimo lonec.

Za vse nas in za zmeraj ostaja naša učiteljica s. Vendelina.

Kuhanje se marsikomu zdi vsakdanje opravilo, od katerega smo odvisni, saj brez hrane ne moremo živeti. Toda kuhanje je tudi nekaj več, saj je vsak obed tudi srečanje. Vsak narod ima svoje značilne jedi. Tudi Slovenci.

Edvina Novak, urednica kuharic sestre Vendeline (in mnogih drugih) ... poudarja, da smo Slovenci lahko ponosni na svojo kuhinjo. V pogovoru za Ognjišče je najprej spregovorila o začetkih sodelovanja s sestro Vendelino (za izdajo prve knjige Kuharica sestre Vendelina (slovenska meščanska kuhinja):

S. Vendelina je imela v Repnjah pod Šmarno goro kuharske tečaje, ki so bili dobro obiskani. ...ko sem ustanovila svojo založbo, sem menila, da moram najti eno dobro avtorico in šla sem do s. Vendeline. Toda ona ni hotela niti slišati za knjigo.  ... Trikrat sem jo obiskala in ob njej je bila s. Nikolina, še mlada, nekakšna njena pripravnica, ki jo je spodbujala: »Pa dajte, zakaj pa ne bi izdali!«
Potem sem ji predlagala, da ne bo ona pisala, ampak ji bom pomagala in bom knjigo jaz uredila. Ona je bila strokovnjakinja za kuhanje, a seveda knjig ni pisala. Končno je pristala. In začelo se je sodelovanje. Da, začeli sva sodelovati in kar sedem let sem hodila k njej in sad tega so knjige, ki sem jih omenila, in one, ki so sledile. Prišla sem k njej. Imela je kupe papirjev z recepti, ogromno jih je znala na pamet. Pogovarjali sva se, kako bi kakšno stvar posodobila. Toliko let sem pripravljala knjige kuharic in kuhala, da sem vedela, če recept ‘drži’, če se po njem da skuhati. . Šlo je za dolgo trajajoče delo. V Repnje sem hodila z računalnikom. Običajno dvakrat na teden. Sestavljali sva jedilnike. Predelala sem jih. Morala sem paziti, da se recepti ne ponavljajo … Zelo lepo sva sodelovali.

Zakaj se je odločila še za izdajo druge kuharice Zmeraj sestra Vendelina, ki smo jo zdaj ponatisnili pri Ognjišču in jo tu predstavljamo?

Prva kuharica je bila zelo debela in brez slik. Ljudje so jo zelo lepo sprejeli. Zato sem potem predlagala, da naredimo kuharico za mlade, ki imajo radi slike in ki hočejo ‘videti’. Odbrala sem recepte, nato smo vse morali fotografirati. Pripravo rib je sicer prepustila meni, njej, rojeni Dolenjki priprava rib ni ravno dišala.

Sestra. Vendelina (Marija Ilc) se je rodila leta 1916 v Dolenjih Lazah pri Ribnici na Dolenjskem v družini z devetimi otroki, od katerih se jih je kar šest izbralo duhovni poklic: štiri dekleta so vstopila k šolskim sestram, ena sestra je postala karmeličanka, brat pa je postal duhovnik.
Osemnajstletna Marija je vstopila v noviciat šolskih sester v Mariboru in leta 1934 postala redovnica. V Mariboru je naredila šolo za učiteljico gospodinjskih šol in tečajev. Takoj je začela poučevati. Po vojni, ko je bilo delo sester ovirano, so jo poklicali na gospodinjsko šolo šolskih sester v Šentrupertu pri Velikovcu na avstrijskem Koroškem, kjer je ostala deset let.
Leta 1969 se je vrnila v Slovenijo, kjer je tudi vodila gospodinjske tečaje. Bila je hišna predstojnica, več mandatov tudi provincialna predstojnica. Od leta 1987 je živela na Brezjah, kjer je leta 2003 tudi umrla. V tem času je skupaj z Edvino Novak pripravila več knjig kuharic.

celoten pogovor z Edvino Novak, urednico kuharic, si lahko preberete v Ognjišču:
RUSTJA, Božo. Edvina Novak: Tudi kuhinja nas je oblikovala kot narod (Gost meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 8-13.

pripravlja in izbira Marko Čuk