iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Nisem odkritelj,
ne znam poiskati najkrajše
morske poti do Indije –
toda iskati hočem
najkrajšo pot do bližnjega
v njegovi potrebi in stiski.

Nisem iznajditelj,
ne pripisujem si iznajdbe
niti žarnice niti telefona;
rad pa bi bil za druge
svetla luč in prijazen glas.

Nisem svetnik
pa tudi ne posebno nesebičen,
rad pa bi, kolikor morem,
pripomogel k temu, da bi ljudje
v miru živeli skupaj.

Nisem dragi Bog,
ne morem poboljšati sveta
z eno samo potezo,
lahko pa kaj storim za to,
da v moji okolici dobrota
ne bo pozabljena.

DIETZ, Friedrich (Pogled v nebo). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 19.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

pripravlja: Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Bodi z nami
v našem upanju
Prinašamo ti neizživete sanje,
korake, ki jih nismo naredili,
neizpolnjeno hrepenenje, zapravljen čas.

Bodi z nami v naši tesnobi, Gospod!
Prinašamo ti zanemarjene ljubezni,
besede, polne jeze in hudobije,
nestorjena dejanja in zaigrano srečo.

Bodi z nami v naših neuspehih, Gospod!
Prinašamo ti vprašanja, ki nas mučijo,
žalost, ki se je ne moremo znebiti,
smrt, ki nas spremlja in nas straši.

Bodi z nami v našem umiranju, Gospod!
Prinašamo ti upanje na tisto jutro
novega dneva, dneva brez večera,
ki bo življenju dal večno vrednost
in bo poln svetlobe in topline.

Bodi z nami v našem upanju, Gospod!

T. Laubach, Molitev: v: Ognjišče 11 (2016) 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

pripravlja Marko Čuk

Prijazna, nežna, milostna grofica
je za razliko od gospôde mlačne,
bogate, zapravljive in zvijačne,
bila nesrečnim dušam tolažnica.

Prevzeta od Gospodovega klica,
sprejela ideale je drugačne,
skrbela je za bolne, revne, lačne,
vse, ki se jim godila je krivica.

Bogastvo je privlačno in mamljivo,
velikokrat od blišča smo prevzeti,
razkošje pa se zdi nam zanimivo.

Če znali bi za revne poskrbeti,
bi stvarstvo nam postalo razumljivo,
kot sveti ogrski Elizabeti.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 57. (RAZPRODANO)

iz knjige ZGODBE ZA VESELJE DO ŽIVLJENJA (zbirka Zgodbe za dušo 14), zbral in uredil: Božo Rustja, 144 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 8,90 €, s kartico zvestobe: 8,01 €

Znani britanski časnikar Malcolm Mugge­ridge se je spreobrnil ob srečanju z materjo Terezijo, ko jo je obiskal v Kalkuti in od blizu videl, kaj vse dela za uboge. Natančno je opazoval, kar se je dogajalo v dveh velikih sobah in potem si ni mogel kaj, da ne bi rekel materi Tereziji: »Mati, tu je vse, kar naredi pekel na zemlji: skrajna revščina, podhranjeni, skeleti … Tu zreš smrti v obraz, pa vendar se smehljajo, ni videti obupa, ampak veselje do življenja. Kaj je temu vzrok?«
Mati Terezija je ravno pitala neko podhranjeno ženo, ki jo je pravkar pobrala s ceste. Za trenutek je prenehala z delom, pogledala časnikarja in odgovorila: »Tukaj ni pekel, tukaj so nebesa, ker je tukaj ljubezen!« Potem je mirno nadaljevala hranjenje žene, ki je imela odprta usta kot otrok, ki ga mati doji.
Malcolma je to, kar je videl, pretreslo. Toda kot iskalec resnice je hotel razložiti skrivnost te junaške ljubezni in je vprašal: »Toda kje najdete moč za vse to, kje najdete moč za nasmeh v tej bedi?«
Mati Terezija je časnikarja povabila: »Pridite jutri zjutraj ob šestih do našega malega samostana in videli boste, kje črpamo moč za ljubezen in za nasmeh.«
Drugo jutro, točno ob uri je res stal pred vrati samostana. Mati ga je sprejela in odpeljala v skromno kapelo, brez klopi za sedenje, kjer je bila skupina sester v sarijih, kakršne nosijo revne indijske žene, zbrana v molitvi in pri maši.
Časnikar je vse spremljal v tišini in zdelo se mu je nekam skrivnostno, pa tudi dolgočasno. Spraševal se je: “Kaj počnejo sestre? S kom se pogovarjajo? Kaj prejemajo v tistem koščku kruha? Je mogoče v tem vsa skrivnost?”
Po maši je mati odhitela k svojim ubogim. Časnikarju je dejala: »Ste videli? V tem je vsa skrivnost. Jezus naše srce napolni s svojo Ljubeznijo, me pa jo darujemo ubogim, ki jih srečamo na svoji poti.«
In kako se je zgodba končala? Časnikar, ki ga vera prej ni zanimala, je čez nekaj časa postal katoličan. Svoj korak je utemeljil: »Želim postati katoličan, da bi prejemal sveto evharistijo, ki v tej veliki ženi rojeva čudeže ljubezni in veselja.«

Živa ljubezen matere Terezije je pripeljala Malcolma Muggeridgeja v objem neminljive ljubezni. Le zakaj naša obhajila ne povzročajo podobnega učinka?

Zgodbe za veselje do življenja, 97-99
Ognjišče 10 (2019), 65.

Zgodbe … sejejo upanje, kažejo novo pot, vlivajo pogum. In zdaj, zbrane v novi zbirki, vzbujajo veselje do življenja! Ne ne, ne gre za puhlo vzhičenost ali kratkotrajno pretirano očaranost. Božo Rustja je pod tem naslovom iz svoje bogate zbirke odbral zgodbe, ki nas opomnijo, da so za pristno veselje potrebni služenje, odkrivanje notranje sreče, molitev in ljubezen v družini, prav tako odpuščanje, usmiljenje in trdna odločenost, da živimo za nekoga. Tudi te zgodbe nam pomagajo, da ob njih osebno rastemo, predvsem pa nas želijo voditi do resničnega navdušenja nad življenjem, ki nam je dano. Že štirinajstič povedano in zapisano tako, da pritegne in pusti v človeku sled," je na platnicah knjige zapisal Božo Rustja, ki je zgodbe prevedel, zbral in uredil.

izbira Marko Čuk

Temelji človeškega samozaupanja so v družini. Otrok se mora soočiti z izzivi in težavami življenja.

Janezek je bil zdrav in popolnoma normalen deček. Bil je prijeten in razigran, kakršni so pač otroci. Rad se je igral, kakor se otroci radi igrajo. Toda njegovi preveč skrbni starši so mu neprestano govorili:
"Janezek, da ne bi šel iz hiše, lahko bi še padel!
Oh, otrok, nikar tako ne divjaj in ne skači, saj se boš še polomil!
Ne igraj se z drugimi otroki. Lahko te pokvarijo!
Ne pogovarjaj se z ljudmi, ki jih ne poznaš," in tako dalje in tako dalje.
Nekega dne so obiskovalci vprašali Janezka: "Kako ti je ime?"
Očka mu je prišepnil: "Ne povej jim, lahko bi se zmotil!" in se obrnil k obiskovalcem ter rekel: "Janezek! Janezek mu je ime. A ni luštno ime?"
Ob drugi priložnosti so otroka vprašali: "Koliko si star? No, povej nam!"
Takoj je priskočila mama in rekla:
"Pet let ima! Oh, saj je še otrok!"
Občasno so sosedje vprašali Janezka:
"A boš bombone?"
Oče in mama sta jih takoj prekinila:
"Ne, hvala! Sploh ne je bombonov!"
In tako Janezek ni nikoli imel priložnosti, da bi sam govoril ali sam nekaj naredil.
Kako bi bilo mogoče, da bi tako dobri in odgovorni starši dovolili Janezku, da bi delal napake in ga tako osmešili? Kako bi ga lahko prepustili nevarnostim? In kako dovolili, da se mu kaj zgodi?
Ko pa je Janezek postal velik fant, so mu starši rekli:
"Od danes boš lahko govoril z drugimi ljudmi, toda seveda samo v naši navzočnosti."
Naslednji dan so dobili obiske. Ko so obiskovalci videli Janezka, so ga vprašali: "Kako pa je tebi ime?" Janezek se je začel tresti in popolnoma negotov se je obrnil k staršem in jih vprašal: "Ali jim lahko povem?"
Staršem je ugajalo, da jim je Janezek tako pokoren. Zato sta odgovorila: "Seveda, dragi, kar povej jim."
Janezek je odprl usta in videlo se je, da se je trudil, da bi spregovoril. Ko je spet poskusil spregovoriti, je bruhnil v jok.
Objokanih oči in jokajočega glasu je Janezek zaprosil starše: "Očka, mama, prosim, povejta jim moje ime!"
Starša sta enoglasno rekla obiskovalcem: "Janezek je njegovo ime! Tako dober, ljubezniv in ubogljiv sinek je!"

SPODBUDE ZA RAZMIŠLJANJE

Otroci potrebujejo svobodo in dovoljenje, da se zmotijo, da izkusijo rane zato, da bi dozoreli. Preveč pokroviteljski in preveč skrbni starši preprečijo rast svojih otrok.
Brez tveganja otroci ne morejo doseči samozaupanja.
Brez svobode otrok v poznejšem življenju ne bo nikoli sposoben odločanja. Ena stvar je voditi otroka, druga pa je zadušiti njegovo svobodo in pobudo.
Preveč skrbni in posesivni starši zmaličijo značaj svojih otrok.
Učimo se tudi s poskusi in na napakah. Otroci imajo pravico, da se zmotijo, da bi se iz tega naučili česa koristnega za življenje.
Rane, kritike in izpostavljanje napakam so potrebni, da bi postajali zrelejši in dosegli življenjsko izkušnjo.
Otrokom stvari ne smemo poenostavljati in preveč olajševati. Soočiti se morajo z življenjem, tudi z njegovo težko stranjo. Moderni starši prevečkrat razvajajo svoje otroke in jih zato pogosto pomehkužijo.
Otrokom moramo pomagati, da se soočijo s svojimi problemi in težavami, ne pa, da pred njimi zbežijo ali se jim izognejo.

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

• Kaj so Janezkovi starši hoteli narediti s svojim otrokom? So uspeli pri tem? Zakaj?
• Kaj so pravzaprav storili svojemu sinu? Razloži. Kako?
  Kaj otroci najbolj potrebujejo za rast in za to, da postanejo pristni, da bodo res oni?
• Kakšno korist imamo od tega, če delamo napake?
• Česa se naučijo otroci, ko se ranijo, ko pogrešijo in doživljajo kritiko?
• Kako vzgajati otroke za odgovorno svobodo?
• Zakaj Janezek ni mogel povedati svojega imena obiskovalcem? Kaj se lahko iz takega dogodka naučimo?
• So s teboj kdaj v življenju ravnati kot z Janezkom? Navedi kakšen primer.
• Kako si se takrat počutil? Kakšne dobre in slabe učinke je to naredilo nate? Lahko te izkušnje poveš tudi drugim?

Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 29-31. (ilustracija Peter Škerl) - knjiga je pošla ... morda se kje najde še kakšen izvod ...

Pred nami sta knjigi duhovne proze, ki nam pomagata iskati Boga, resnico, dobroto … Besede prinašajo uteho, presenečajo, spodbujajo, drezajo … so pa iskrene, klene in jasne … To niso pridige, tudi pesmi ne, prav tako ne »reklama« za določeno idejo, še manj enciklopedija, učbenik … so preprosto izziv k razmisleku, povabilo v mišljenje, ki lahko usmerja življenje. Razmišljanja niso dolga, na eni strani knjig hočejo izluščiti jedro stvari, so jasna, odprta … Njihov edini namen je, da bi ob prebiranju bralec mogel v sebi vzbuditi ali poglobiti ljubezen do Jezusa. Kdor zna in hoče, lahko s temi besedami moli; kdor ne zna, se lahko moliti nauči …

Ugodna ponudba: Zasidran veri I in II za 29,85 € (25 % popusta)

Peter Millonig: ZASIDRAN V VERI I

Peter Millonig: ZASIDRAN V VERI II

Boga ljubiti je največji uspeh človeka. Njega iskreno, ne namišljeno, globoko ljubiti. Prav za to ljubezen smo rojeni. Zanjo ustvarjamo. Zaradi nje smo iskalci smisla.Boga ljubiti je največji uspeh človeka. Njega iskreno, ne namišljeno, globoko ljubiti. Prav za to ljubezen smo rojeni. Zanjo ustvarjamo. Zaradi nje smo iskalci smisla.Naj bo prebiranje naslednjih strani koristno potovanje proti obzorjem te ljubezni. (Peter Millonig)

iz vsebine:

ČLOVEK NE ŽIVI SAMO OD KRUHA

Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.Tako pravi Sveto pismo, ki mu zaupamo.Kajti knjiga knjig ne vsebuje prevare, saj je delo Svetega Duha.Božja beseda, to je glavno sporočilo, v sebi ne nosi smrti.Kot večna ljubezen tega ne zmore.Nasprotno – daje, krepi in obnavlja življenje.Človek, ki dopusti, da se ga dotika beseda nebeškega kraljestva, je vzravnan in napolnjen z energijo, ki prinaša hranila celicam telesa.Hranila spoznanja.Kalorična vrednost Božje govorice je namreč resnica.Čim bolj se poglabljamo v resnico življenja, tem bolj postajamo živi.Dovzetni smo za pričevanje Vstalega, čigar beseda je večna.Če ne bi dajali svojemu telesu jedi in pijače, bi oslabeli in umrli.Če se ne bi prehranjevali z Božjo besedo, bi telo sicer živelo, vendar brez kisika Duha.Hodili bi po svetu, a v sebi bi nosili mrtvo dušo.Kdor se odvrača od Boga, je utelešeno protislovje.Živ mrlič.Koliko je takih.Jezus se je daroval prav zanje.Da bi mogli stopiti iz groba brezbrižnosti in sovraštva do zapovedi trajne Resnice.Živeti iz resnice pomeni, da poslušamo Božjo besedo, da jo slišimo in jo ponotranjimo.Kajti le ona prinaša življenje, ki je več kakor življenje telesa.

(...)

DAJ MI

Daj mi, Gospod, spoznanje resnice.Ne zavrzi mojih želja, kajti v Tebi je zajeta vsa modrost.Ničesar ne morem vedeti brez nje, brez njenega obiskovanja.Daj mi vedro srce, da bom obstal v urah bolečine.Ne štej mi v slabo nestanovitnosti, kajti moja narava je šibka.Ničesar ne zmorem brez Tvoje opore.Daj mi, da bom sejal mir.Ne zadržuj se ob mojih grehih, kadar ponujam delitve.Ničesar namreč ne morem storiti brez srčnosti, ki edina pomirja.Daj mi voljo do pravičnosti in ljubezni.Ne mudi se ob mojih napakah, ki se porajajo iz nezvestobe.Nič dobrega ne nastaja, kadar mi primanjkuje ljubezni in nisem pravičen.Daj mi zdravje, da bo moje zemeljsko delo pričalo o zmagovitem.Ne odpiši me, kadar se spozabim in črpam moč telesa za svetne užitke.Nič koristnega namreč ne prinašam drugim, ko sem oropan življenjske sile.Blagohotno se ozri name, Jezus, ko deliš nebeški blagoslov.Vem, da ga nisem vreden, a  brez njega nimam življenja.Sprejmi me v svoje srce, ko zbiraš prijatelje, da služijo Tvojemu imenu.Vem, da ne zaslužim te časti, a brez nje se, kot izobčenec, pogrezam.Varuj me pred vsem slabim, ko sile pekla zalezujejo žive.Vem, da nimam zanesljive kreposti, a brez Tvojega varstva sem izgubljen.Daj mi, Gospod, življenje.Kajti samo za življenje se splača živeti.Za nič drugega, ker je vse drugo manj od te resničnosti.

(...)

Z OČMI SRCA

Z očmi srcaGledamo, pa ne vidimo.Sicer ni nič narobe z našimi očmi, ki zaznavajo vse okoli sebe in vidijo daleč in globoko.Prepoznavajo oblike sveta, črke na potiskanem papirju, barve neba, vendar se jim ne izrisuje bistvo.Če namreč ne gledamo z očmi srca, nismo videli ničesar.Nismo videli brata ob sebi, ki potrebuje pomoč.Prezrli smo proseče obraze, ki nas obdajajo.V družbo, ki je razklana, ne prinašamo miru, ampak ostajamo nemi opazovalci obremenjenih razmerij.Ne vidimo Boga ne njegove nenehne navzočnosti v svetu.Ne znamo razbrati življenjskih znamenj, ki nam govorijo, naj se spreobrnemo.Vztrajamo na okopih samovšečnosti.Polni smo vsakršne domišljavosti in nečimrnosti.Če ne gledamo z očmi srca, ne vidimo svoje majhnosti.Ne znamo izmeriti lastnega pomena v odnosu do Večnega.Mislimo, da smo enaki Bogu, ne pa usodno odvisni od Njega.Šele z Jezusovo odrešenjsko ponudbo smo namreč postali ljudje.In poveličana bitja prihodnjega veka.Če ne gledamo z očmi srca, ne gledamo na življenje z vidika Odrešenika.Zavračamo silo ponižnosti in moč usmiljenja.Ograjujemo se od zdravilnih učinkov, ki jih prinaša dobrota.V darovanju vidimo nesmisel, ne pa vzorec za graditev trajnega občestva.Šele ko gledamo s srcem, vidimo in spoznamo.Svoj svet pridružujemo nebeškemu in pred nami se odpira prostor resnice.

pripravlja: Marko Čuk

Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga?
Pred nami je druga knjiga duhovne proze,ki se zdi korak naprej v iskanju Božjih odgovorov na pojave časa. Mogoče odseva tudi višjo stopnjo duhovne odprtosti, a zasluga ni moja – ponižno se klanjam večnemu Učitelju. On daje, kadar hoče, in On veleva, kateri misli je potrebno slediti, da bi govorica predramila speča ali otopela srca in jih napotila v smer zveličavne obljube.Zapisi naj bi pomagali razumeti globine opisanih pojavov in služili kot smerokaz na zapleteni poti do pravičnih spoznanj. Svojega prepričanja ne vsiljujem in si tudi ne bi drznil tega početi, ampak prepuščam posamezniku, da se svobodno odloči.
Bralcu seveda želim, da se odloči za Jezusa, ker je le on večen in ker smo samo prek njega večni tudi mi.Trilogija, ki se s to drugo knjigo pomembno uresničuje, stopa v slovenski knjižni svet pod glavnim naslovom, da je zasidranost v veri odrešujoče izkustvo. Vse premalo se ga zavedamo. Vera v Jezusa je sicer osebna odločitev, a življenje iz nje sodi v javni prostor. Pripadnost Bogu zahteva občestvenost, saj se Duh, ko blagoslavlja svoje stvarstvo, veseli skupnega izkazovanja ljubezni ...

Ugodna ponudba: Zasidran veri I in II za 29,85 € (25 % popusta)

Boga ljubiti je največji uspeh človeka. Njega iskreno, ne namišljeno, globoko ljubiti. Prav za to ljubezen smo rojeni. Zanjo ustvarjamo. Zaradi nje smo iskalci smisla.Boga ljubiti je največji uspeh človeka. Njega iskreno, ne namišljeno, globoko ljubiti. Prav za to ljubezen smo rojeni. Zanjo ustvarjamo. Zaradi nje smo iskalci smisla.Naj bo prebiranje naslednjih strani koristno potovanje proti obzorjem te ljubezni. (Peter Millonig)

iz vsebine:

ČLOVEK NE ŽIVI SAMO OD KRUHA

Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.Tako pravi Sveto pismo, ki mu zaupamo.Kajti knjiga knjig ne vsebuje prevare, saj je delo Svetega Duha.Božja beseda, to je glavno sporočilo, v sebi ne nosi smrti.Kot večna ljubezen tega ne zmore.Nasprotno – daje, krepi in obnavlja življenje.Človek, ki dopusti, da se ga dotika beseda nebeškega kraljestva, je vzravnan in napolnjen z energijo, ki prinaša hranila celicam telesa.Hranila spoznanja.Kalorična vrednost Božje govorice je namreč resnica.Čim bolj se poglabljamo v resnico življenja, tem bolj postajamo živi.Dovzetni smo za pričevanje Vstalega, čigar beseda je večna.Če ne bi dajali svojemu telesu jedi in pijače, bi oslabeli in umrli.Če se ne bi prehranjevali z Božjo besedo, bi telo sicer živelo, vendar brez kisika Duha.Hodili bi po svetu, a v sebi bi nosili mrtvo dušo.Kdor se odvrača od Boga, je utelešeno protislovje.Živ mrlič.Koliko je takih.Jezus se je daroval prav zanje.Da bi mogli stopiti iz groba brezbrižnosti in sovraštva do zapovedi trajne Resnice.Živeti iz resnice pomeni, da poslušamo Božjo besedo, da jo slišimo in jo ponotranjimo.Kajti le ona prinaša življenje, ki je več kakor življenje telesa.

(...)

DAJ MI

Daj mi, Gospod, spoznanje resnice.Ne zavrzi mojih želja, kajti v Tebi je zajeta vsa modrost.Ničesar ne morem vedeti brez nje, brez njenega obiskovanja.Daj mi vedro srce, da bom obstal v urah bolečine.Ne štej mi v slabo nestanovitnosti, kajti moja narava je šibka.Ničesar ne zmorem brez Tvoje opore.Daj mi, da bom sejal mir.Ne zadržuj se ob mojih grehih, kadar ponujam delitve.Ničesar namreč ne morem storiti brez srčnosti, ki edina pomirja.Daj mi voljo do pravičnosti in ljubezni.Ne mudi se ob mojih napakah, ki se porajajo iz nezvestobe.Nič dobrega ne nastaja, kadar mi primanjkuje ljubezni in nisem pravičen.Daj mi zdravje, da bo moje zemeljsko delo pričalo o zmagovitem.Ne odpiši me, kadar se spozabim in črpam moč telesa za svetne užitke.Nič koristnega namreč ne prinašam drugim, ko sem oropan življenjske sile.Blagohotno se ozri name, Jezus, ko deliš nebeški blagoslov.Vem, da ga nisem vreden, a  brez njega nimam življenja.Sprejmi me v svoje srce, ko zbiraš prijatelje, da služijo Tvojemu imenu.Vem, da ne zaslužim te časti, a brez nje se, kot izobčenec, pogrezam.Varuj me pred vsem slabim, ko sile pekla zalezujejo žive.Vem, da nimam zanesljive kreposti, a brez Tvojega varstva sem izgubljen.Daj mi, Gospod, življenje.Kajti samo za življenje se splača živeti.Za nič drugega, ker je vse drugo manj od te resničnosti.

(...)

Z OČMI SRCA

Z očmi srcaGledamo, pa ne vidimo.Sicer ni nič narobe z našimi očmi, ki zaznavajo vse okoli sebe in vidijo daleč in globoko.Prepoznavajo oblike sveta, črke na potiskanem papirju, barve neba, vendar se jim ne izrisuje bistvo.Če namreč ne gledamo z očmi srca, nismo videli ničesar.Nismo videli brata ob sebi, ki potrebuje pomoč.Prezrli smo proseče obraze, ki nas obdajajo.V družbo, ki je razklana, ne prinašamo miru, ampak ostajamo nemi opazovalci obremenjenih razmerij.Ne vidimo Boga ne njegove nenehne navzočnosti v svetu.Ne znamo razbrati življenjskih znamenj, ki nam govorijo, naj se spreobrnemo.Vztrajamo na okopih samovšečnosti.Polni smo vsakršne domišljavosti in nečimrnosti.Če ne gledamo z očmi srca, ne vidimo svoje majhnosti.Ne znamo izmeriti lastnega pomena v odnosu do Večnega.Mislimo, da smo enaki Bogu, ne pa usodno odvisni od Njega.Šele z Jezusovo odrešenjsko ponudbo smo namreč postali ljudje.In poveličana bitja prihodnjega veka.Če ne gledamo z očmi srca, ne gledamo na življenje z vidika Odrešenika.Zavračamo silo ponižnosti in moč usmiljenja.Ograjujemo se od zdravilnih učinkov, ki jih prinaša dobrota.V darovanju vidimo nesmisel, ne pa vzorec za graditev trajnega občestva.Šele ko gledamo s srcem, vidimo in spoznamo.Svoj svet pridružujemo nebeškemu in pred nami se odpira prostor resnice.

pripravlja: Marko Čuk

kuharica

Kuharica s. Vendeline se je v preteklosti priljubila kuharjem in gospodinjam, saj odraža bogastvo in raznolikost slovenske kuhinje. Njena preprostost in bogastvo jo priporočata tudi danes tistim, ki že znajo kuhati in tistim, ki bi se te ‘umetnosti’ radi naučili. Knjigo smo ponatisnili pri Ognjišču ... zdaj je spet z nami ob štedilniku največja učiteljica slovenske kuhinje s priljubljeno knjigo (kuharico) ... Po tavanju in iskanju med tujimi lonci se vračamo domov k prehrani, ki izhaja z naših vrtov, naših kuharskih receptov in našega okusa. Slovenci imamo izvirno kuhinjo, ki nas ohranja čile in zdrave.

Recepte, zbrane v knjigi, spremlja jasna razlaga in slika za sliko, ki nam olajšajo pripravo jedi. Edina prava prehrana za ljudi na tem koščku vesolja. Odprimo kuharico s. Vendeline, jo postavimo na pult k ognjišču in z ljubeznijo pristavimo lonec.

Za vse nas in za zmeraj ostaja naša učiteljica s. Vendelina.

Kuhanje se marsikomu zdi vsakdanje opravilo, od katerega smo odvisni, saj brez hrane ne moremo živeti. Toda kuhanje je tudi nekaj več, saj je vsak obed tudi srečanje. Vsak narod ima svoje značilne jedi. Tudi Slovenci.

Edvina Novak, urednica kuharic sestre Vendeline (in mnogih drugih) ... poudarja, da smo Slovenci lahko ponosni na svojo kuhinjo. V pogovoru za Ognjišče je najprej spregovorila o začetkih sodelovanja s sestro Vendelino (za izdajo prve knjige Kuharica sestre Vendelina (slovenska meščanska kuhinja):

S. Vendelina je imela v Repnjah pod Šmarno goro kuharske tečaje, ki so bili dobro obiskani. ...ko sem ustanovila svojo založbo, sem menila, da moram najti eno dobro avtorico in šla sem do s. Vendeline. Toda ona ni hotela niti slišati za knjigo.  ... Trikrat sem jo obiskala in ob njej je bila s. Nikolina, še mlada, nekakšna njena pripravnica, ki jo je spodbujala: »Pa dajte, zakaj pa ne bi izdali!«
Potem sem ji predlagala, da ne bo ona pisala, ampak ji bom pomagala in bom knjigo jaz uredila. Ona je bila strokovnjakinja za kuhanje, a seveda knjig ni pisala. Končno je pristala. In začelo se je sodelovanje. Da, začeli sva sodelovati in kar sedem let sem hodila k njej in sad tega so knjige, ki sem jih omenila, in one, ki so sledile. Prišla sem k njej. Imela je kupe papirjev z recepti, ogromno jih je znala na pamet. Pogovarjali sva se, kako bi kakšno stvar posodobila. Toliko let sem pripravljala knjige kuharic in kuhala, da sem vedela, če recept ‘drži’, če se po njem da skuhati. . Šlo je za dolgo trajajoče delo. V Repnje sem hodila z računalnikom. Običajno dvakrat na teden. Sestavljali sva jedilnike. Predelala sem jih. Morala sem paziti, da se recepti ne ponavljajo … Zelo lepo sva sodelovali.

Zakaj se je odločila še za izdajo druge kuharice Zmeraj sestra Vendelina, ki smo jo zdaj ponatisnili pri Ognjišču in jo tu predstavljamo?

Prva kuharica je bila zelo debela in brez slik. Ljudje so jo zelo lepo sprejeli. Zato sem potem predlagala, da naredimo kuharico za mlade, ki imajo radi slike in ki hočejo ‘videti’. Odbrala sem recepte, nato smo vse morali fotografirati. Pripravo rib je sicer prepustila meni, njej, rojeni Dolenjki priprava rib ni ravno dišala.

Sestra. Vendelina (Marija Ilc) se je rodila leta 1916 v Dolenjih Lazah pri Ribnici na Dolenjskem v družini z devetimi otroki, od katerih se jih je kar šest izbralo duhovni poklic: štiri dekleta so vstopila k šolskim sestram, ena sestra je postala karmeličanka, brat pa je postal duhovnik.
Osemnajstletna Marija je vstopila v noviciat šolskih sester v Mariboru in leta 1934 postala redovnica. V Mariboru je naredila šolo za učiteljico gospodinjskih šol in tečajev. Takoj je začela poučevati. Po vojni, ko je bilo delo sester ovirano, so jo poklicali na gospodinjsko šolo šolskih sester v Šentrupertu pri Velikovcu na avstrijskem Koroškem, kjer je ostala deset let.
Leta 1969 se je vrnila v Slovenijo, kjer je tudi vodila gospodinjske tečaje. Bila je hišna predstojnica, več mandatov tudi provincialna predstojnica. Od leta 1987 je živela na Brezjah, kjer je leta 2003 tudi umrla. V tem času je skupaj z Edvino Novak pripravila več knjig kuharic.

celoten pogovor z Edvino Novak, urednico kuharic, si lahko preberete v Ognjišču:
RUSTJA, Božo. Edvina Novak: Tudi kuhinja nas je oblikovala kot narod (Gost meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 8-13.

pripravlja in izbira Marko Čuk