Misli upanja za adventni in božični čas.

Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost. (Andrea Schwarz)

Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

Kdor hoče resnično praznovati božič, potrebuje pustolovščino adventa, da se božič lahko rodi. Advent lahko razumemo in ga primerno predstavimo le tako, če ta čas štejemo nazaj od božiča. In prav tako kot noče biti božič samo datum v našem koledarju, prav tako niso ti tedni pred sveto nočjo samo čas od 1. adventne nedelje do 24. decembra, niso samo tedni božične peke in  nakupov, stresa in božične pošte, priprave tega in onega ...

Pustolovščina adventa je

• čakanje in prisluškovanje, če se kaj dogaja,
• iskanje in odločitev za pot,
• videti zvezdo v temi in ji zaupati,
• imeti sanje in želje, upanje in hrepenenje,
• nezadovoljstvo s tem, kar je - in stremljenje po tem, kar še ni, pa bi lahko bilo,
• hrepenenje po več življenja, po resničnem življenju,
• iskanje Boga v lastnem življenju,
• umetnost čudenja,
• tista svetla budnost, ki opazuje svoje življenje in stvarstvo

In pustolovščina se začenja: ko slišiš neizrečeno, ko zaupaš neverjetnemu, ko se premakneš, ko se odparaviš na pot. Kdor se bliža pustolovščini božiča, se spusti v pustolovščino adventa ...

(se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk

V Judovski deželi Kanaan je živel deček, ki si je močno želel, da bi videl preroka Elija. Prosil je očeta, naji mu ga pokaže. Oče mu je dejal: "Če se boš pobožno in vztrajno poglabljal v postavo, ti zagotavljam, da ga boš vreden videti."
Sin se je z vso vnemo vrgel v študij svetih knjig in jih nekaj tednov prebiral dan in noč. Potem je stopil pred očeta in dejal: "Storil sem, kar si ahteval od mene, toda Elija se mi ni razodel!"
"Ne bodi neučakan," je odvrnil oče, "če si ga tako želiš, se ti bo zagotovo razodel."
Ko je nekega večera deček sedel pri mizi, je v hišo stopil berač. Bil je blaten od poti in njegova obleka je bila razcapana. Njegov obraz je bil poln gub in na upognjenem hrbtu je nosil težak tovor. Ko je hotel breme odložiti, mu je deček osorno dejal: "Kaj pa delaš? Ali misliš, da si prišel v gostišče?"
"Zelo sem utrujen," je popotnik dahnil s šibkim glasom. "Dovoli, da mi, da si tu vsaj malo odpočijem, potem bom poiskal prenočišče."
"Ne, ne moreš ostati tukaj. Oče ne dovoli, da bi prihajali v našo hišo klateži s svojo umazano ropotijo!"
Popotnik je zazvzdihnil, si oprtal tovor in odšel.

Uro pozneje se je vrnil oče in sina vprašal: "Ali si že srečal preroka Elija?"
"Ne, ne še," je odvrnil sin."Ali ni bilo nocoj nikogar sem?" je vprašal oče.
"O ja, pred kratkim je bil tukaj neki klatež s težko prtljago," je povedal sin.
"In si ga lepo sprejel?"
"Ne, nisem."
"Zakaj pa ne? Mar nisi vedel, da je to Elija? Žal je sedaj prepozno.
Odtlej si je sin vedno prizadeval, da bi sprejel vsakega popotnika, ne glede na to, kakšen je njegov zunanji izgled. Bil je prepričan, da s takim ravnanjem sprejema samega preroka Elija.

* * *

Kristus nam je pokazal, da ga lahko srečamo v svojih bližnjih: naših domačih, sosedih in sodelavcih, v ubogih in vseh, ki so v stiski. Imamo pa še eno nalogo: da z dejavno ljubeznijo Kristusa naredimo vidnega vsem ljudem, s katerimi živimo in se srečujemo.

zgodba Pričakovati Gospoda je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 27-28

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Sredi adventa smo - in sedaj bi se moralo že kaj poznati, da zares živimo adventno sporočilo in se resno pripravljamo na božič, na praznik Kristusovega rojstva - da v nas raste božič. Ti dnevi nam nudijo posebno priložnost, ki jo velja izkoristiti sedaj, ne moremo in ne smemo jo prestavljati na april, julij ali september. Zdaj moram reči DA, saj je Bog tudi zame prav zdaj izrekel svoj veliki DA. Smem stati za svojimi mejami, smem imeti svoje meje - ker imam v Bogu brezmejnega Drugega. Njegova brezmejnost objema mojo omejenost in jo dviga k sebi. Ker je v mojem življenju Bog, sem lahko in smem biti človek z vsemi ostrinami in robovi, z vsemi močmi in slabostmi, z vsemi vzponi in padci - in z vsemi svojimi omejitvami.
Ni se mi treba izgubljati v mislih, da zmorem vse, ni se mi treba delati večje/ga kot sem, toda tudi poniževati se mi ni treba. Moj prostor je omejen in ni neskončen - toda ta prostor si lahko vzamem in smem stati za seboj in svojimi posebnostmi. To, kar je mišljeno kot poslanstvo v svobodnem duhu, lahko marsikoga tudi prestraši - in človek se odpove svoji osebni svobodi in se raje skrije za brezimno množico, da ja ne bi izstopal, samo da ne bi koga užalil in si ne bi nakopal kakšnih problemov.
Ljudje smo danes pripravljeni zatajiti svojo enkratnost, svojo pristnost in identiteto, upogniti svojo hrbtenico, da bi si pridobili vstop v navidez pomembno družbo.
Prilagajamo se, na noben način nočemo biti drugačni od drugih, nočemo izstopati, trudimo se, da ne bi koga užalili in ne bi izpadli iz določenega kroga. Tako izgubljamo svojo identiteto in tonemo v množici. Primerjamo se z drugimi in radi bi prekrili svojo pravo podobo ... izgubili svoj obraz. Blaženi Carlo Acutis je rekel že večkrat slišano: "Človek se rodi kot original, umre pa kot kopija." Podrejamo se diktatu mode, zapeljivosti reklam, počenjamo to, kar je "in", pustimo se določati temu, kar delajo "vsi". Postajamo takšni, kot so vsi - in se pri tem izgubljamo. Vsem se želimo ukloniti, se prilagoditi ... in se pri tem izgubljamo v nič. (Marko Čuk)

Misli upanja za adventni in božični čas. Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

iz vsebine: Božič - to je prestopanje meje. Bog postane človek. In od tistega dne ni več meje med nebesi in zemljo. Delček nebes se je naselil na zemljo. In ta delček nebes je živel z nami - ko pa se je vrnil k Očetu, nam je pustil nebesa odprta. Od takrat je meja odprta. In od takrat vemo: ne konča se s tem, kar je tukaj na zemlji - ampak se nadaljuje, morda se na novo začenja. Smrt je le navidezna meja. Grob je prazen. Kaj iščete živega med mrtvimi?
Božič je prav ta obljuba. Meje so odprte, zidovi so padli, prehodi niso zaprti. Smrt ni konec, je le prestopanje te meje. Za mejo pa se dežela ne konča - samo drugam prideš. Mogoče govorijo tam drug jezik, imajo druge navade - toda meja je vedno samo prehod, nikoli konec.
Jasli in križ - to sta dva mejna prehoda. Bog postane človek - in se vrne v nebo. In od takrat so nam nebesa odprta - če le hočemo ... In to je sporočilo teh dni: ko prestopimo mejo našega življenja, nam ne grozi smrt, ampak nam
zacveti življenje. Ker nam je Bog prišel že zdavnaj naproti, nam odprl mejo, tebe in mene pa vabi v življenje.

Mislim, da se bo v našo dušo vrnil mir prav takrat, ko se bomo osvobodili misli, da moramo nekaj dati, česar sploh nimamo. In šele takrat bomo ta mir lahko delili tudi z drugimi. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da v sebi zbiramo živo vodo, da priznamo to žejo in se pustimo obdariti. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da se osvobodimo nekih pričakovanj - pa naj bodo to naša ali tuja.
Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da prosimo zase Boga prav za to, o čemer poje toliko adventnih pesmi: »Rosite, nebesa, od zgoraj / ... / Gospod naj se spomni ... « Tudi zase smemo prositi - ...
Bog ne zahteva od nas česar ne znamo česar nimamo in kar nismo; želi da to, kar nam je dal, kar nam je podaril v preobilju, podarjamo drugim, da dajemo od tega, kar znamo, kar imamo, kar smo ... (mč)

adventni koledar

1. adventna nedelja
Temni časi našega življenja so prehod in enega v drugo. Nočejo nam povedati, da »nič več ne gre«, ampak nam govorijo, da »tako ne gre več«, da se mora začeti nekaj novega. Poslovimo se, spustimo, da se to novo lahko začne. Kdor pa se ne odpre za slovo, za tistega se tudi ne more začeti kaj novega.
IZZIV: Vprašaj babico ali dedka, kako so včasih molili v adventu. Kaj so peli, kakšni so bili takrat družinski običaji? Iz preteklosti izbrskano molitev ali obred vključi v svoj advent.

ponedeljek 1. adventnega tedna
Ta čas nam je dan, da zmoremo premagovati melanholijo, sami sebi tiho in vztrajno dopovedovati, kar nam govori naša vera. To je čas, da besedo vere potrdimo: verujem v večnost Boga, ki prihaja v naš čas, v moj čas. Pod utrujajočimi vzponi in padci vsakdana že skrito raste življenje, ki ne pozna več smrti.
IZZIV: Kako bom negoval ta kalček življenja, ko pa sem utrujen, izčrpan, prestrašen …? Prav preprosto je začeti: pred Jezusa odložim skrbi, ne razmišljam več o njih. V mislih ponavljam le: »Tukaj sem, vzemi vse.«

torek 1. adventnega tedna
Toliko teme je v človeškem življenju – včasih tudi v mojem. To so ure samote, ko ne zmoreš več naprej, breme skrbi je pretežko – in nikogar ni, ki bi ti pomagal.
IZZIV: Vsak potrebuje ljudi, pri katerih lahko odloži svoje breme. Osebe, ki znajo poslušati, ne da bi le čakale, da povedo svojo zgodbo. Danes želim najprej jaz biti tak bližnji drugim. Gospod, oblikuj me, da bom zmogel.

sreda 1. adventnega tedna
»O pridi, Emanuel, osvobodi svoj ubogi Izrael!« Da bi le prišel Bog v vso to našo temo, jo preplavil, se razlil, da bi vse osušeno v meni prepredel, me poživil in me prepojil z živo vodo!
IZZIV: Sestavim molitev, ki se začne z besedo: Pridi.

četrtek 1. adventnega tedna
O Bog, prepoji sušo mojega življenja! Oživi, kar je v meni umrlo! Preplavi me vsega! Ne dopusti, da otrdim in postanem neobčutljiv! Ne do sebe – in ne do drugih.
IZZIV: Molim za vse, ki v teh časih delajo z ljudmi, da jim strah pred bolečino ne bi vzel občutkov, da bi ostali topli in čuteči.

petek 1. adventnega tedna
»Sredi teme zacveti. Ljudje to imenujejo božič.« Kar se zdi na videz mrtvo, je samo življenju skrito in čaka, da lahko končno zaživi. In to drži za drevje, grmovje in vejice prav tako kot za nas ljudi.
IZZIV: Na sv. Barbaro, pripravim Barbarine vejice: naberem češnjeve vejice in jih položim v vodo. Za božič bodo cvetele.

sobota 1. adventnega tedna
Včasih je treba le malo pozornosti, malo naklonjenosti, malo časa – malo »tople vode« –, in ljudje, ki so na videz brez življenja, na novo »zacvetijo«. Toda: življenja, rasti in cvetenja ne morem prisiliti. Lahko ustvarjam le pogoje za to – ne morem pa tega narediti.
IZZIV: Kakšni so pogoji, ki spodbudijo doživet božič? Čas za ustvarjalnost. – Iskreno obdarovanje. – Mir – Kaj še?

2. adventna nedelja
Pravzaprav poznamo to iz starih pravljic – in te nam v svoji govorici in v podobah
veliko povedo o življenju: Kdor sreča »skrivnost« – in pred to skrivnostjo ne pobegne, pa naj bo to
zaželena princesa, hudobni zmaj ali samorog – ta se lahko spusti v pustolovščino. Kdor v svojem življenju dopušča skrivnosti, ta lahko to doživi. In kdor se spusti v skrivnost Boga, ki je postal človek, kdor je odprt za božično skrivnost, ta lahko to doživi in bo doživel: pustolovščino adventa.
IZZIV: Kakšno opremo so imeli pustolovci? Kaj vse so potrebovali misijonarji, ko so šli med tuja ljudstva? Tudi za pot proti Božiču potrebujemo dobro opremo. In načrt poti. Danes razmislim o svojih adventnih »načrtih« in opremi, ki jo potrebujem.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Našega Boga nič ne moti, da se rodi v hlevu – v hlevu mojega in tvojega življenja, kjer je pogosto umazano in nepospravljeno – in v katerem mogoče včasih tudi neznosno smrdi …
IZZIV: Marsikdaj nam je težko iti do Njega, a On prihaja k nam, ne čaka, da se podamo na pot proti Njemu. Kakšni bodo moji koraki k Njemu?

torek 2. adventnega tedna
Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost.
IZZIV: S prijateljem, bratom ali sestro se pogovorim o adventnih načrtih. Prosim ga, da me opomni, če opazi, da sem v adventu »zašel«.

sreda 2. adventnega tedna
Adventne pesmi so pesmi upanja in hrepenenja. Potrebujemo pesmi, s katerimi izrazimo svoje hrepenenje.
IZZIV: Katera ti je najljubša? Zapojem jo skupaj s svojo družino ali prijatelji.

četrtek 2. adventnega tedna
Potrebujemo mnoge male božične skrivnosti in šelestenje darilnega papirja, potrebujemo mirne ure za pisanje božične pošte, da lahko oddaljenim prijateljem pošljemo prisrčno misel.
IZZIV: Kljub omejitvam poskrbimo tudi za šelestenje darilnega papirja, poskrbimo za lučke. Vzemimo si čas in božično pošto opremimo z res osebnimi zapisi.

petek 2. adventnega tedna
Te adventne tedne potrebujemo, da se vedno znova učimo hrepeneti, slišati obljube in gledati za zvezdo.
IZZIV: Kdo so luči v mojem življenju, kdo so moje »zvezde«? Danes vsem svojim dragim, s katerimi si svetimo na poti k Bogu, pošljem SMS z drobnim iskrivim sporočilom. Prav preprosto naj bo!

sobota 2. adventnega tedna
Bog postane človek, da lahko ljudje končno postanejo človeški.
IZZIV: V korona časih je samota, osamljenost dobila resnične obraze. Ni nam jih treba iskati, tu so, prav blizu. Pokliči v dom upokojencev in prosi socialno delavko, da ti pove, koliko ostarelih nima svojcev. Pripravi voščila zanje.

3, adventna nedelja
Meje med smrtjo in življenjem, med nebom in zemljo, so se z božičem odprle. Delček nebes pride na zemljo, da lahko v sebi nosimo nebesa.
IZZIV: So meje danes odprete ali zaprte? Sem lahko jaz izjema? Toliko se letos govori o mejah. A ključna meja, meja med nebesi in zemljo, se je z Jezusom odprla in ostaja odprta za vedno. Božič nas spomni tudi na to.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Morda ugotovimo, da smo živeli preveč v ospredju in smo pozabljali na ozadje.
IZZIV: Danes stopim iz svoje zgodbe v čevlje nekoga drugega. Prisluhnem mu. Ne razlagam in analiziram, le poslušam. Dogovorim se tudi za adventno spoved.

torek 3. adventnega tedna
Morda smo živeli preveč na veliko – hoteli smo vse imeti, vse biti –, šele zdaj pa se nam odpira globina življenja.
IZZIV: Od danes do božiča ne bom gledal oglasov, listal reklame pošte. Si upam?

sreda 3. adventnega tedna
Morda smo imeli napačne predstave, podobe – o sebi, o drugih, o Bogu – in vse to se je porušilo, ker smo se soočili z drugimi dimenzijami življenja in vere, saj se je naše srce odprlo za pravo resničnost.
IZZIV: Kako je videti/slišati moj advent? Napišem, narišem, uglasbim ga …

 (se nadaljuje - poglejte vsak dan ... to stran)

Marjetka Pezdir Kofol, Moj resnični božič. Adventni koledar 2020. Ognjišče 12/2020.

Gospodar se je odpravil na pot in služabnikom naročil, naj skrbijo za hišo in posestvo. Obljubil jim je, da bo ob prihodu nagradil vse, ki bodo vestno opravljali svoje delo. Služabnik, ki mu je zaupal varovanje hiše, je bil posebej počaščen. Rad je imel svojo stražarsko obleko, znamenje odgovorne službe. Ko jo je oblekel, se je zdel sam sebi pomemben.
Čas je tekel. Odpirati in zapirati glavna vrata obiskovalcem je s časom postalo dolgočasno. Nič novega in vznemirljivega ni bilo na tem. Postajalo je navada. Še vedno pa je vestno opravljal svoje delo, a vse je postajalo že vsakdanje. Ko se bo gospodar vrnil, ga bo našel pri opravljanju zaupane mu dolžnosti. Bil je buden, toda bil je živ mrtvec, ker je njegovo delo in njegovo življenje izgubilo dušo.
Navada nas počasi utruja, ubija. Ljudje se sčasoma navadimo na vse. Žal tudi na slabo in slabe navade jemljejo našemu življenju polet.
Navajenost zapade v bledo vsakdanjost. Navadimo se in potem delamo iz navade. Advent je za nas priložnost, ki nam jo daje Bog, da začnemo znova, da obudimo prvotno navdušenje in se otresemo navad, ki motijo naše življenje.

zgodba Služabnik je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 36. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Lucija

Življenje Rešeniku posvečeno,
na srcu venec sveč prižganih Njemu;
že kot dekle odrekla se je vsemu,
živela Bogu vdano in pošteno.

Navidez brez moči in nebogljeno
brezverci so držali jo v prijemu,
a ona je v Gospodovem objemu
jim vračala svetlobo izgubljeno.

Je trdna vera v Kristusa napaka?
Je res poštenost danes bedarija?
Sta dan in noč po svêtlosti enaka?

Ko svet vse bolj objema hudobija,
bodimo Božje lučke v času mraka,
kot v tistih časih je bila Lucija.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 133.

Na rdeči strehi velikega bloka je kraljevala televizijska antena, ki je zelo vestno izpolnjevala svojo nalogo. Vsem stanovanjem je morala posredovati televizijsko sliko.
Že leta je bila tam gori in poznala je že vse. Vsak dan je televizorjem v bloku pošiljala slike, ki jih je ujela v zraku. Stalno so jo obdajale barve in zvoki, ki so bili za druge nevidni, ne pa zanjo. Te barve in zvoke je ujela in posredovala televizijskim sprejemnikom.
Njen dan se je začenjal zelo zgodaj. Velik možak Jože iz drugega nadstropja je vstajal že ob šesti uri in je želel gledati poročila. Niko in Marjan, bratca iz tretjega nadstropja, sta hotela gledati risanke ob osmi uri. In gledala sta jih kar leže v postelji.
Kako jima je to antena zavidala! Zlasti pozimi, ko je pihal leden veter in se je nanjo obešal led in se je morala z vsemi močmi držati za strešnike, da je ostala pokonci in da slika ni bila popačena.
Potem so bili tu filmi in televizijske limonade, ki so tudi anteno zelo ganile. Prepovedani zakon za sestri Babič v tretjem nadstropju. Črni biser za bogato gospo Sivec iz pritličja. Bolečina, solze in zmešnjava za upokojenega računovodja, ki je gledal te limonade, a ni hotel, da bi drugi to zvedeli.
Potem še lepotna tekmovanja in pevske tekme za najstnico družine Novak v petem nadstropju. In tako ves dan, pa še lep del noči: tekme, filmi, dokumentarci, videospoti in celo okrogle mize o politiki. Te so bile za anteno najbolj nevarne, saj je bilo nevarno, da med njimi zaspi.
Vedno, ko je bil prižgan kakšen televizor, je antena vstopala v stanovanje. Ni se omejevala na posredovanje samo želenih podob, ampak je izkoristila elektronske oči televizorja, da je pokukala v notranjost. Številni so pustili prižgan televizor, ko so kaj delali. Tako je antena temeljito spoznala prebivalce stolpnice in ne le njihov televizijski okus. Odkrila je, da marsikaj ni tako kot bi moralo biti.
»In če jaz česa ne ukrenem«, je dejala sama pri sebi, »nikoli ne bodo našli rešitve. Niti zavedajo se ne, in prav to je najbolj hudo.«
Odločila se je. Zbrala je vse svoje moči in pripravila najlepši prenos v svojem življenju. Namesto da bi posredovala slike od zunaj, jih je začela snemati iz enega stanovanja in jih posredovati v drugo. Pri tem je imela svoj načrt.
Začela je s sestrama Babič. Namesto da bi na svojem zaslonu videli priljubljeno televizijsko nadaljevanko, se jima je nenadoma prikazala starka, ki je silno žalostno strmela v neko fotografijo.

»To bo najbrž nova nadaljevanka,« je rekla starejša sestra.
»Ampak to je starka iz četrtega nadstropja!« je vzkliknila mlajša.
»Ali je televizijska zvezda?«
»Ne, saj je v svojem stanovanju. Poglej okna!«
Pozorno sta pogledali. Starka je imela solzne oči. Z robom predpasnika si je obrisala solze. Pojedla je kakšno žlico mineštre, a brez volje in s pogledom, ves čas uprtim v fotografijo, naslonjeno ob steklenico vode.
»Jaz je nikoli nisem niti pozdravila,« je rekla starejša sestra.
»Biti mora strašno osamljena,« je dodala mlajša.
»Zakaj je ne bi povabili na kavo?« je vprašala starejša.
»In na piškote,« je dodala mlajša.
»Pojdiva takoj,« je rekla starejša. Sestri sta vstali in prvič v toliko letih pozabili na svojo nadaljevanko.

Niko in Marjan sta se posvečala svoji priljubljeni igri – medsebojnemu prepiru. Televizija je predvajala dokumentarec o živalih, ki se je nenadoma prekinil.
»Poglej,« je rekel Niko. »Nova reklama.«
Na ekranu sta se pojavila dečka, ki sta se igrala v svoji sobi.
»Saj ... saj ...« je zajecljal Marjan. »To sta vratarjeva sinova.«
»In tisto je razbita igrača, ki smo jo včeraj vrgli v smeti.«
»In ono so moji stari stripi.«
»Igrata se s tistim, kar smo mi vrgli stran ...« je rekel Niko.
»Pokličiva ju, naj se prideta igrat z nama,« je dejal Marjan.
»Štirje se lahko kregajo bolje kot samo dva,« je sklenil Niko.
»Mama, pri malici bomo štirje,« sta zaklicala v en glas in odšla ven.

Lepotica Lili se je česala in vzdihovaje občudovala pevce. »Kako so lepi,« si je dejala in srce ji je močneje bilo. »Ne pa one mozoljaste face iz mladinske skupine. Kako so zdolgočaseni.«
Naenkrat se njena priljubljena oddaja prekine in na ekranu se prikaže preprosta, a urejena sobica. In z nečim, kar ji je bilo znano. Nad mizo se je sklanjal fant z bujnimi lasmi in študiral pravo iz debele knjige. Videti je bilo, da ga zmaguje spanec, a stiskal je pesti ter bral in bral.
»Sveta nebesa!« je dejala Lili. »Saj to je fant iz petega nadstropja, ki dela v blagovnici. Vsak dan, vedno me pozdravi, ko se srečava na stopnicah, jaz pa ga še pogledam ne. Joj, kako sem neumna ... Mama,« je na lepem zaklicala, »ali lahko povabim prijatelja na kosilo za božič?«

V vseh stanovanjih stolpnice se je godilo enako. Ljudje, ki so živeli pod isto streho, ki so se tolikokrat na dan srečevali na stopnicah, v dvigalu ali na ulici, ko so celo življenje živeli v istem stanovanju, so se nenadoma prvič ‘videli’.
Visoko na strehi se je antena izčrpana, toda srečna veselila in pripravljala, da bo prenašala 5000. del nadaljevanke Bolečine, solze in zmešnjava.

⨳ ⨳ ⨳

Obstaja skrivnostna bolezen, za katero zbolijo mnogi. Ime ji je sindrom nevidnega človeka. So ljudje, ki živijo z nami, jedo z nami, so z nami morda cele dneve, vendar jih ne vidimo. Koliko ljudi trpi prav zato, ker jih ne vidijo, so kot tapete na stenah: so tam, vidimo jih, a nas ne zanimajo.
Uporna antena nas uči videti »nevidno«. Dobro se vidi samo s srcem in z dušo.
Ali bodo ljudje, ki ne znajo videti niti tistih, ki jih imajo cele dneve pred nosom, znali videti Boga v betlehemskem Detetu?

zgodba Uporna antena je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 33-37. ... objavljena pa je tudi v knjigi  Zgodbe za advent in božič, str. 58. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Pridi,
Gospod Jezus
Gospod Jezus, pridi v našo slabotnost.
Pridi v naše strahove.
Pridi v našo tesnobnost.
Pridi v naše napake.
Pridi v naše poraze.
Pridi v naše razprtije.
Pridi v našo žalost.
Pridi v našo osamljenost.
Pridi v našo temo in obup.
Pridi v naše dvome, bolezen in umiranje.

Pridi v naše veselje in upanje.
Pridi, Gospod Jezus.

Pridi v naše napake in stopi v naše neuspehe.
Pridi v našo žalost in stopi v našo osamljenost.
Pridi v našo temo in stopi v naš obup.
Pridi v naše razprtije in stopi v naše dvome.
Pridi v našo bolezen in bodi z nami v našem umiranju.
Pridi, Gospod Jezus.

molitev Pridi, Gospod Jezus je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 9. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Oskar je imel vse, kar si lahko zaželi enajstleten otrok: tri polne omare oblek, velik televizijski zaslon, playstation zadnje generacije, najboljši pametni telefon ... tablico ... Imel je police polne DVD-jev ter tri I-pade.
»Kaj si želiš za božič?« ga je vprašal oče. »Pomisli na kaj lepega, kar ti pride na misel. Dal ti bom denarja, kolikor ga boš rabil.«
Oskarjevi starši so bili bogati. Denar pri njih ni bil nikoli problem. Mama je dodala: »Mislila sem ti kupiti žametno obleko, ki bi se ti odlično podala. Vsi sošolci bi ti jo zavidali.«
»Jaz pa sem videl pripomočke za mladega astronoma,« se je oglasil dedek. »Mislim, da bi bilo lepo darilo zate.«
Babica pa je dodala: »Jaz sem ti kupila komplet za zobno higieno.«
Oskar jih je pogledal in dejal: »Nočem kompleta za zobno higieno, nočem pripomočkov za astronoma, ne žametne obleke!«
»Česa pa si potem želiš?« je presenečeno vprašala mama.
»Rad bi, da bi bili kdaj skupaj in se lepo pogovarjali, samo to si želim ...«
»Kaj vendar govoriš, Oskar?« mu je vskočil v besedo oče. »Lepo se pogovarjati, biti prijazen, razumevajoč ... Tega ti ne moremo kupiti.«
»Res je,« je odgovoril Oskar, »tega ni mogoče kupiti.«

zgodba Oskarjeva želja je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 48. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk