Nova zbirka duhovitih zgodb
»Smeh strežem le na svoj račun. Štiri leta v smešnicah na straneh Ognjišča in sedaj v drugi knjigi, v kateri je zbran snop štiriindvajsetih novih smešnih prigod. Če je bila prva knjiga naslovljena Jaz, Čarli Čeplin, kar pomeni Jaz, Karli kaplan (sem namreč kaplan v Lučah in Solčavi), nosi druga naslov Jaz, Čeplin Čarli – poslovenjeno: Jaz, kaplan Karli. Naj smešne prigode začinijo vaše dni z radostjo, optimizmom in vas krepijo v zdravju – kot pravi ljudska modrost: Smeh je pol zdravja,« je avtor predstavil svojo knjigo.

POSEBNA PONUDBA
Duhovitost duhovnih – dve knjigi p. Karla Gržana vam ponujamo za samo 24,75 €
(sicer bi stali 33,00 €)

Besedila so dve leti (2020-21) izhajala v Ognjišču v rubriki Duhovitost - duhovnost, zdaj pa so zbrane v knjigi.

Že kot otrok sem ozavestil, da se ni spodobno smejati na račun drugih. Takšen smeh ne bodri duha, pač pa ga zamori. Smeh ni posmehovanje; osvobajajoča ironizacija in smeh tudi nista slaboumno hahljanje; sta umetnost, ki omogoča preraščanje iz utesnjujočih stanj tako posameznika kot družbe. Če je ironiji – smehu – komediji posvetil svoj razmislek celo Aristotel v drugem delu Poetike (nastanek v letu 335 pr. Kr. – žal se ta del njegovega zapisa ni ohranil), pomeni, da sta ironija in smeh (med)osebno in družbeno izjemno pomembna, ker omogočata preraščanje iz duhamorne ujetosti. Ironizacija v pripovedovanju smešnih prigod ni (samo)poniževanje, je pa ponižnost. Temelji na (samo)zavesti. – Šele na osnovi zavesti tega, kar je v nas in v družbi vredno, izpostavimo v ironijo kar želimo v smehu osvoboditi. Tudi na tem področju je zdravilno razmerje 5 : 1. Na pet ozaveščenih odličnosti izpostavimo eno področje, ki ga je za kvaliteto (so)bivanja vredno spremeniti – izpostavimo, kar želimo z močjo ironije in smeha prerasti. Samo takšen smeh zagotavlja zdrav razvoj tako posameznika kot družbe in omogoča duhovno osvobajanje. Kot ste opazili, v smešnicah ironiziram predvsem svoj ego, ali pa neprimeren odnos do bližnjih in potem izpostavim lekcijo, ki je sicer za moj ego bridka, a je osvobajajoča. Saj veste: šola uči, izuči pa nas življenje. Za marsikaj. Tudi za medsebojno spoštljivost. (Karel Gržan v uvodni zgodbi)

Podpirajmo se med seboj, da bomo življenje lažje zaznavali tudi iz lepe in vedre strani. Takšen pogled je milost(en) in zanj je potrebno tudi prositi. Zgled za to nam je lahko sv. Tomaž More (1477–1535), ki je imel radosten odnos do življenja celo v času preganjanja. Kako je to zmogel? Morda bomo odgovor zaznali v njegovi molitvi, ki jo je naslovil Molitev za dobro voljo:
O Gospod, nakloni mi dobro prebavo
in kaj za prebavljanje.
Daj mi zdravo telo
in dovolj dobre volje, da bom zanj skrbel.
Nakloni mi, o Gospod, preprosto dušo,
ki bo ohranila vse, kar je dobro,
ki se ne bo zlahka prestrašila
in bo znala stvari postaviti na pravo mesto.
Daj mi dušo, ki ne bo poznala dolgčasa,
godrnjanja, vzdihovanja in pritoževanja,
in ne dopusti, da bi se vrtel okrog svojega ega.
Nakloni mi, Gospod, smisel za humor
in milost, da se bom znal pošaliti;
tako bom v življenju
našel nekaj radosti
in bom zmogel razveseliti tudi druge. Amen.

iz vsebine

Mmm, kisla repica!
»Naj vam postrežem krvavico s kislo repo?« me je povprašala gospodinja tam na Razborju pod Lisco.
»Neeee!« sem se ponudbe ubranil z odločnostjo, v kateri se je okušala panična bojazen.
»Čudno, drugod jo pa tako radi jeste,« je bolj zabrundala, kot rekla. »Bi raje kislo zelje?«
“Lahko bi si ga privoščil, glede na to, da močno sneži in je zato večerno predavanje odpovedano,” sem pomislil, a kljub temu za vsak slučaj predlagal: »Če se strinjate, bi za prilogo raje krompirjevo solato.«
In med tem, ko se jaz (se ve, da samo v spominu) prestavljam iz kuhinje v župnijsko pisarno, si vi gotovo zastavljate vprašanje: »Zakaj panična bojazen pred kislo repo in čemu pomislek pred kislim zeljem in to v povezavi s predavanjem?«
Samo še pri nekaj pisarniških opravkih se pomudim (v spominu, seveda), pa vam pojasnim.
Tako! Urejeno je.
Torej: bilo je v Trebnjem. Večerno predavanje. Prisotni so me zavzeto poslušali, ko se je vzbudilo ali prebudilo – kakor hočete (z izrazom si postrezite sami). Kaj se je vzbudilo oziroma prebudilo? Kaj, le kaj? Kislo zelje v delovanju! Kje? V mojem črevesju! Kako? Kaj sprašujete, kako, saj menda veste, da kislo zelje ni le odličen diuretik, pač pa tudi odvajalo!
Najprej sem pomislil: “Pa menda ja ne.” Misel sem hitro povrnil k predavanju od dogajanja tam globoko v meni (tokrat ne mislim na mojo duhovno, pač pa mislim na telesno razsežnost). Pa ne za dolgo. Tema predavanja se je v moji glavi vedno bolj mešala z mislijo na stranišče in z vprašanjem: ali je mogoče, da vzdržim do konca. “Moram!” sem si zabičal. “Bila bi sramota! Tega si kot ugleden človek nikakor ne morem privoščiti!”
A se je misel na skromni prostorček, v katerem bi mi odlegla vedno bolj nujna potreba, bolj in bolj vsiljevala in kmalu celo prevladovala. “Kako naj prekinem predavanje, da ne bodo uvideli, da gre za straniščno potrebo?” sem panično iskal rešitev, medtem, ko sem razlagal vzgojna napotila. (Pa naj še kdo reče, da lahko samo ženske mislijo naenkrat na dve stvari. Tudi moški to zmoremo! – No, vsaj občasno. Zagotovo takrat, ko je sila. In v tistem trenutku je sila vsekakor bila – tam v črevesju!)
Zamencal sem in uvidel: Odštevajo se mi sekunde, v katerih lahko zadevo še opravim dostojno v WC sobici, ki mi zagotavlja intimnost in ne kar javno in to celo na odru.
»Oprostite!« sem zaječal. »Pavza!« sem nato kriknil v sili in brez razlage, zakaj odmor, pospešeno odracal iz dvorane. (Saj veste, kako se hodi po račje takrat, ko lahko na tem svetu upaš in razmišljaš le o eni stvari: Ali bom uspel priti do stranišča še v pravem času. – Seveda v upanju, da ne bo zasedeno.) In sem doživljal relativnost časa: vsak, čeprav še tako hiter stopicljaj, sem doživljal kot v upočasnjenem posnetku. (Saj poznate domislico, s katero razlagajo fiziki relativnost časa: čas teče popolnoma drugače za tistega, ki doživlja čas olajšanja na stranišču, kot pa za tistega, ki stoji v veliki potrebi pred vrati. Na WCju v mojem domu je od tistega dogodka med Trebanjci napis: V življenju so trenutki, ko ni nič bolj pomembno kot doseči stranišče. – Seveda mora biti prosto!)
Res, v življenju so trenutki, ko ni na tem svetu nič bolj pomembno, kot to, da odkriješ, kje je WC in ga seveda dosežeš še v pravem času. Meni je takrat, Bogu hvala, uspelo! Kako mi je odleglo. Kako olajšan sem se povrnil v dvorano. Na svetu je bilo kar naenkrat manj problemov – celo vzgojnih! Zame največja težava se je srečno rešila. In življenje se mi je prikazalo v lepši luči.
»Konec pavze!« sem naznanil in z osvobojeno mislijo nadaljeval predavanje. Prav nič me ni vznemirjala misel: Le kaj si mislijo? “Pa naj si mislijo!” sem pomislil sproščeno. (Morda tudi zato, ker kislo zelje ne vpliva ugodno le na črevesno floro in zato (lahko tudi neugodno) deluje kot odvajalo, pač pa deluje tudi kot blago pomirjevalo: je pomagalo zoper živčno napetost, celo tesnobo in potrtost. – Torej, le jejmo kislo zelje! Samo, bodimo pozorni kdaj.
+++
»Kosilo!« je zakričala gospodinja tam iz kuhinje.
»Že grem,« sem naznanil in se iz pisarne prestavil v kuhinjo in sedel za mizo.
Kako lep prizor: skleda krompirjeve solate in seveda na krožniku tri prečudovite krvavice: ena za gospodinjo in seveda dve zame – po tiho sem upal, da ta veliki.
»Bova zmolila!« sem rekel pred jedjo, ko je pozvonilo na vratih župnišča.
»Kdo je pa zdaj! Pa ravno, ko je kosilo!« je bila gospodinja očitno nejevoljna.
»In v takšnem vremenu!« sem dodal in se ozrl skozi okno. Zunaj je veter vrtinčil snežinke.
»Bom jaz pogledala kdo je,« je rekla in že hitela k vratom.
Prisluhnil sem:
»Bog daj!«
»O, vi ste, Franc. Bog daj! Kaj bi pa radi?«
»Župnika.«
»Gospod so ravno pri molitvi.«
»Bom pa počakal.«
»Franc, kar pridite v kuhinjo. Sem že končal molitev,« sem zatulil preko ovinkov do gosta, se pobožno pokrižal in se zazrl h krvavicam, ki so me vse bleščeče vabile, da se jih lotim – no vsaj tisti dve, ki sta bili namenjeni meni. K sebi sem vzel seveda ta največjo.
»Kar k peči sedite. Saj ste čisto mokri,« je rekla gospodinja.
»Peš?« sem bil radoveden, čeprav sem vedel, da je pripešačil, če pa je cesta neprevozna.
»Peš, peš,« je potrdil Franc. »Dobro uro sem gazil. So zameti, ki jih človek komaj premaga!«
»Dobri ste,« sem rekel in pri tem pomislil, kako dobra je krvavica. Bogu hvala: gospodinja si je dala na krožnik ta najmanjšo, torej bo ostala zame še srednje velika.
»Je kaj novega tam v Polani?« sem povprašal in si s prtičkom popivnal mastne ustne kotičke.
»Ah, nič posebnega, gospod župnik.«
»Res, čisto nič?« sem bil ob krvavici željan še kakšne sveže novice.
»No, to je že novost, da je naša koza skotila kar tri mladiče.«
»Tri?« se je začudila gospodinja. »Ja, kako pa pol zizajo. Koza ima samo dva seska.«
Globoko sem vzdihnil in obračajoč oči proti nebu pomislil: “Kako banalni pogovor. In to za župnijsko mizo.”
»Ja, takole je: dva zizata, eden pa gleda,« je razložil Franc.
»Ja, kako se pa sirotek počuti?« sem bil sočuten s ta tretjim kozličkom. »Med tem, ko ona dva jesta, on samo gleda …«
»Kako se počuti? Le kako? Tako kot jaz, ki vaju samo gledam, med tem, ko se vidva mastita,« je bil jasen Franc. In jaz sem v hipu uvidel, da tista srednje velika krvavica tokrat ne bo namenjena meni.
+++
Vem, vem! – Na dolgu imam pojasnilo, zakaj sem se, kot priloge h krvavici, kisle repe tako silno ubranil.
Razlog je v posledici. Ne, ne … – Ne v odvajalni. Razlog je v posledici dogodka, ki vam ga opišem.
Bil sem novinec na neki župniji. (Nikar ne razmišljajte, na kateri – to bi se mi lahko zgodilo na katerikoli.) Življenje me takrat še ni izučilo – vsaj na tistem področju. Saj veste: Šola nas uči, življenje pa izuči. Takšne napake danes vsekakor ne bi naredil.
Napaka – kakšne je bila napaka? Pravzaprav ni bila napaka, bila je usodna izjava!
Prišel sem na eno izmed domačij, ravno ob času kosila.
»Saj bi vas povabili k mizi, pa imamo kislo repo. Saj veste, petek je …« se je kakor opravičevala gospodinja.
»Jaz imam kislo repo zelo rad. Četudi ni petek,« sem rekel, da bi sprostil nelagodje, a sem s tem zapečati svojo kulinarično usodo na tisti župniji.
»Če mu postrežete s kislo repo – četudi ni petek – se ne morete zmotiti. Nadvse jo ima rad,« se je razširila novica po fari in kamorkoli sem prišel mi je bila postrežena v izobilju.
No, bila je izjema: Nekje so mi (končno, vendar le!) postregli kosilo brez zakisane repe. Pred odhodom pa mi je izročila gospodinja posodo z naročilom: »Tu je kisla repa. Pogrejte si jo za večerjo, da se boste malce posladkali.«
In sem se kislo nasmehnil.

pripravlja Marko Čuk

Če kdo misli, da nam vera nima več kaj povedati – žal se najdejo tudi taki – vendar je ta tudi nekdo, ki razmišlja, to je, ne verjame na prvi pogled, temveč hoče jasno sliko.
Če kdo misli, da je Sveto pismo stvar za v antikvariat – žal se najdejo tudi taki – vendar je ta tudi nekdo, ki razmišlja, in ne zaupa temu, kar sliši okoli sebe.
Če kdo misli, da Jezus ni več zanimiv, da ne more več izzvati današnjega človeka – žal se najdejo tudi taki – vendar je ta tudi nekdo, ki razmišlja, to je, osebno preverja.
Prav! Če je kdo tak, potem mu 365 + 1 dan s Teboj lahko koristi!

Od osemnajstega do petintridesetega leta se zgodi marsikaj: matura, iskanje zaposlitve, univerzitetni študij, diploma, izbira partnerja, služba, politična stranka, sindikat, poroka, nov dom, otroci.
Ta temeljna razdobja v življenju mlad človek pogosto preživi brez vsake povezave s krščansko vero.
Ali zato, ker opusti vero takoj po birmi v prepričanju (h kateremu prispeva svoje tudi takšen verouk, ki zgolj posreduje znanje!), da vera nima nič opraviti s konkretnimi problemi v življenju.
Ali zato, ker se skromno znanje, ki si ga je pridobil pri verouku, ni  moglo kosati s srednješolskim znanjem in univerzitetnim študijem.
Ali zato, ker so študijske in službene obveznosti počasi odrinile in stlačile vero v vedno tesnejši kotiček povsem obrobnega pomena.
Ali zato, ker se je kaj drugega, kar ponuja življenje, zdelo bolj zanimivo in pomembno.
Ali zato, ker se mu zdijo duhovniki, redovnice in tisti, ki hodijo k maši, zoprni, dvolični leporečniki, zaostali in nazadnjaški.
Ali zato, ker je v župnijski skupini, v katoliškem društvu ali gibanju doživel razočaranje.
Ali zato, ker mislili, da bo lahko shajal brez vere tako kot mnogi njegovi prijatelji in kolegi.
Ali zato, ker se mu dozdeva, da Jezus Kristus nasprotuje volji in veselju do življenja.
Ali zato, ker ...

Zdaj imate 366 priložnosti, da o veri ponovno premislite, jo znova odkrijete, bolje spoznate in poglobite.
Niso izbrane zaradi knjige, iz potrebe po predstavitvi celovite vsebine krščanstva, temveč izhajajo iz življenja. Iz želje, da bi našli odgovor na vprašanja, dvome, težave, pomanjkljivo razumevanje ali napačne poglede, na najpogostejše razloge za nejevoljo in odpor do krščanske vere in do tistih, ki jo izpovedujejo in poosebljajo.
Navedki iz Svetega pisma so zelo kratki ne samo zaradi omejenega prostora, temveč predvsem zato, da bi v bralcu vzbudili zanimanje in bi jih prebral v celoti.
Ne služijo kot osnova za razlago, temveč dajo idejo za razmišljanje, prikličejo molitev, ležejo kot kamen na srce ali pa zasijejo v povsem novi luči v primerjavi z že ničkolikokrat slišanim, običajnim, ustaljenim, s tistim, kar govorijo ljudje, kar ustreza splošnemu okusu današnjega časa, in s čedalje bolj razširjenim: »Tako so rekli na televiziji«.
Svetopisemski odlomki so ključ, ki požene motor razmišljanja, osebnega, v družini ali v skupini.

iz vsebine

1. september

Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini (Markov evangelij 4,37-38).

Kadar v meni raste nemir,
ker so valovi visoki
in piha močen veter.

Kadar izgubim svoj mir,
ker se mi zdi,
da težave presegajo
moje opešane moči.

Kadar ničesar več ne razumem,
ko mi krmilo uhaja iz rok
in jadro ponori.

Kadar moje roke
ne obvladujejo več vesel
in čoln pluje po svoje ...

Gospod Jezus,
spomni me, da si ti tu,
na krmi
in mirno spiš na blazini.

In tvoj mir
bo tudi moj mir.

In tvoja moč
bo tudi moja moč.

19. september

Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen (Janezov evangelij 13,35).

Kristjani so si izmišljali in si izmišljajo marsikaj, da bi iznašli kakšno drugo osebno izkaznico.
So taki, ki hodijo k maši, taki, ki hodijo okoli z rožnim vencem v rokah, taki, ki se za nekaj časa umaknejo v kakšen samostan ali živijo kot puščavniki, taki, ki organizirajo slovesne procesije ...
Vendar osebna izkaznica kristjanov ostaja vedno le medsebojna ljubezen.
Duhovniki v talarjih, redovnice v oblačilu podeželank izpred sto in več let, križ okoli vratu, križ na reverju suknjiča, zlati križi na prsih, črna oblačila z rdečo ali vijolično rdečo obrobo, čudna pokrivala na glavi, prstani ...
Vendar pa razpoznavni znak kristjanov ostaja vedno le medsebojna ljubezen.

»Kaj pa maše, zakramenti, molitve, rožni venci?«
So vir, iz katerega je treba črpati to ljubezen, ki ni ljubezen po meri človeka, temveč Kristusova ljubezen do nas: popolna ljubezen vse do žrtvovanja samega sebe.

»Kaj pa oblačila, pokrivala, prstani?«
Ta res ne služijo ničemur.

4. oktober

Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil ves svet križan zame, jaz pa svetu (Pismo Galačanom 6,14).

Frančišek, toliko stoletij po tvojem kratkem bivanju na zemlji (1182-1226) je tvoje izpričevanje vere še vedno sveže, kakor da se je pravkar pojavilo.
Med tistimi, ki te poznajo, ni človeka – moškega ali ženske, mladega ali starega, vernega ali nevernega – ki ne bi občutil tvoje privlačnosti in te ne bi iskreno občudoval.
Frančišek, ti nam kažeš, kakšno veličino lahko doseže človeško bitje, če v celoti sprejme Kristusa, iskreno in brez dvoličnosti.
Ti si dokaz, da resnična vera premika ne samo gore, temveč ves svet.
Včasih nas zavaja misel, da nam bo svet prisluhnil, če bomo paktirali s feministkami, s homoseksualci, z okoljevarstveniki in z ne vem kom vse.
Ti vpiješ, da nas svet ne posluša ne zato, ker smo preveč kristjani, ampak ker smo premalo kristjani.
Frančišek, kaj bi se zgodilo na svetu danes, če bi bilo deset takšnih kristjanov kakor ti?
Če samo pomislim, me kar spreleti.
Frančišek, in če bi bil jaz vsaj malo podoben tebi, kaj bi se zgodilo tam, kjer živim in delam?

29. oktober

Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti ... (Matejev evangelij 25,35).

Če se moram peljati z vlakom v Benetke, mi nič ne koristi vozovnica za Neapelj.
Če moram delati izpit iz matematike, mi nič ne koristi, da zelo dobro znam geografijo.
Če ne morem hoditi bos, nič ne pomaga, da nataknem rokavice.
Jezus je določil pravila, pogoje, da pridemo v kraljestvo njegovega Očeta:
»Lačen sem bil, žejen sem bil, tujec sem bil, nag sem bil, bolan sem bil, v ječi sem bil ... in ste mi pomagali.«
Vse drugo ne odpre vrat Božjega kraljestva.

»Kaj pa molitve? In maše? In zakramenti? In procesije? In romanja? In verouk? In večerna srečanja bibličnih skupin? In poletni tabori? In duhovne vaje? In post? In življenje v samostanu? In odpoved poroki in lastni družini? In odkrivanje čudežev in svetniških ljudi?«
Ne pomagajo, da pridemo v Božje kraljestvo.

Molitve, maše, zakramenti torej ne pomagajo?

Pomagajo nam, da imamo moč in vidimo Jezusa v tistem, ki je lačen, tistem, ki je žejen, tistem, ki je nag, tistem, ki je bolan, tistem, ki je tujec, tistem, ki je v ječi, in mu pomagamo.

pripravlja Marko Čuk

Biblija za mlade katoliške Cerkve s predgovorom papeža Frančiška
Sveto pismo za mlade, ki ste ga odprli, je bogato s pričevanji - pričevanji svetnikov in pričevanji mladih -, ki kar vabijo, da bi ga prebrali od prve do zadnje strani v enem dahu.
Človek, ki ni bil kristjan, Mahatma Gandhi, je nekoč rekel: »Vi, kristjani, imate v posesti dokument, ki v sebi skriva dovolj dinamita, da bi lahko celotno civilizacijo razstrelil na koščke in svet postavil na glavo ter temu svetu, raztrganemu zaradi vojn, prinesel mir. Vi pa z njim ravnate, kot da bi bil le primerek dobre literature - in nič drugega.«
Ne, po Božji besedi je na svet prišla Luč. In nikoli ne bo ugasnila. V dokumentu Evangelii Gaudium (175) je papež Frančišek zapisal: »Ne tavamo v temi in ni nam treba čakati, da bi nam Bog naklonil svojo besedo, kajti, Bog je že govoril, ni več veliki, neznani, ampak se je razodel'. Sprejmimo ta vzvišeni zaklad razodete Besede v nas.«
V rokah torej držite nekaj Božjega: knjigo, ki je kot ogenj! Knjigo, po kateri govori Bog. Zapomnite si: Biblija ni na svetu zato, da bi jo postavili na knjižno polico, ampak da bi jo imeli pri roki ter pogosto brali iz nje, vsak dan, tako sami kot v skupinah. Saj se vendar tudi s športom ukvarjate skupaj z drugimi, ali pa greste skupaj po nakupih.
Zakaj ne bi po dva, trije ali štirje skupaj brali iz Svetega pisma? Zunaj, v naravi, v gozdu, na obali, zvečer ob soju sveče ... Pridobili boste neverjetno izkušnjo! Ali pa se bojite, da bi se s takšnim predlogom osramotili drug pred drugim?
Berite pozorno. Ne ostajajte na površju kot pri kakšnem stripu!
Božje besede nikoli ne berite tako, da bi jo le preleteli! Vprašajte se: »Kaj to pove mojemu srcu? Ali mi Bog po teh besedah govori? Se me dotika v globinah mojih hrepenenj? Kaj moram storiti?« Le na ta način lahko Božja beseda razvije svojo moč. Le tako lahko spremeni naša življenja, postane velika in lepa.

Rad bi vam povedal, kako berem svoje staro Sveto pismo. Pogosto ga vzamem v roke, v njem nekaj malega preberem, nato ga odložim ter dovolim Gospodu, da me opazuje. Ne opazujem sam Gospoda, ampak ON opazuje mene. ON je vendar tu. Dovolim mu, da me gleda. Nato začutim - in to ni nikakršna sentimentalnost-, najgloblje začutim stvari, ki jih Gospod govori v meni. Včasih tudi on ne spregovori.
Takrat ničesar ne čutim, le praznino, praznino, praznino ...
Toda potrpežljivo vztrajam in tako čakam. Berem in molim. Molim sede, kajti boli me, če pokleknem. Včasih pri molitvi celo zaspim. A nič zato. Sem kot sin pri Očetu, in to je pomembno.(papež Frančišek)

Kako lahko bereš Sveto pismo
Sveto pismo je napisano zate. Lahko ga bereš in pri tem dovoliš, da Božja beseda postane beseda tvojega življenja. Pri tem ti lahko pomaga naslednjih deset pravil za branje.

Beri Sveto pismo ...
1 ... in moli.
Biblija je Sveto pismo. Zato je dobro, da pred branjem prosiš Boga za njegovega Svetega Duha ter se mu po branju zahvališ. Kako lahko moliš? Začni preprosto s to kratko molitvijo: »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi« (Ps 119,105).

2 ... in se pusti presenetiti.
Sveto pismo je knjiga, polna presenečenj. četudi si nekatere pripovedi že slišal: daj jim še drugo priložnost. In tudi sebi! Sveto pismo ti kaže vse presegajočo širino in veličino Boga.

3 ... in se veseli.
Sveto pismo je velika ljubezenska zgodba s srečnim koncem: Smrt nima nobene možnosti. Življenje zmaga. To veselo sporočilo najdeš vedno znova v vseh svetopisemskih besedilih. Išči jih - in se veseli, ko jih najdeš.

4 ... in delaj to redno.
Sveto pismo je knjiga za tvoje življenje. če vsakodnevno bereš iz nje, četudi je to le ena vrstica ali kratek odlomek, lahko spoznaš, kako dobro ti ta knjiga dene. Tako kot šport in glasba: le redna vadba omogoča napredek - in ko si že nekoliko utečen, postane vse skupaj resnično zabavno

5 ... in ne beri preveč.
Sveto pismo je ogromen zaklad. Podarjen ti je brezplačno. Ni ti treba takoj odpreti vsega. Beri le toliko, kot lahko dobro sprejmeš. Če te nekaj še posebej nagovori, si to zapiši in se nauči na pamet.

6 ... in si vzemi čas.
Sveto pismo je prastara knjiga, ki je večno mlada in nova. Noče biti prebrana v eni sapi. Dobro je pri branju narediti premor. Tako lahko pri sebi razmisliš in začutiš, kaj ti želi Bog povedati. In ko enkrat prebereš celotno Sveto pismo, začni preprosto spet od začetka. V njem boš ponovno odkril povsem nove strani.

7 ... in bodi potrpežljiv.
Sveto pismo je knjiga, polna globoke modrosti, občasno pa se zdi tudi nerazumljiva in tuja. V prvem trenutku ne boš razumel vsega. Nekatere stvari je mogoče razumeti le na podlagi časovnega konteksta ali zgodovinske situacije. Bodi potrpežljiv s seboj in s Svetim pismom. Če ti kaka stvar noče postati jasna, jo poglej glede na kontekst ali pa glede na druga mesta, kjer je obravnavana ista tema. Tvoje Sveto pismo ti ponuja veliko točk za pomoč
.
8 ... in beri ga skupaj z drugimi.
Z drugimi lahko podeliš, kaj ti pove Sveto pismo. To, kar v Svetem pismu odkrivajo drugi, pa lahko pomaga tebi, da ga boš bolje razumel. Če z drugimi govoriš o Svetem pismu, bodi pozoren na to, da v središču ostane Božja beseda in da je ne boste ubili z besedičenjem. Sveto pismo ni nikoli orožje proti drugim; je most za graditelje miru.

9 ... in odpri svoje srce.
Sveto pismo je stvar srca. Kdor bere Sveto pismo, ne more ostati zgolj pri golem prebiranju. Bog bo odprl tvoje srce. Njegova beseda se bo pisala naprej v tvojem življenju in lahko jo obhajaš pri bogoslužju. Brati Sveto pismo z odprtim srcem - k temu si povabljen.

10 ... in se odpravi na pot.
Sveto pismo je kompas tvojega življenja. Kaže ti smer, po kateri je treba hoditi. Sam hodiš po svoji poti življenja. A po njej ne hodiš osamljen. Pomisli na učenca iz Emavsa (Lk 24,13-35). Najprej nista spoznala Jezusa, ki ju je spremljal v njuni žalosti. Kasneje pa sta se spraševala: »Mar ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« (Lk 24,32)

,, Živi to, kar si razumel v evangeliju. Pa tudi če je še tako malo. Toda živi to! (brat Roger Schutz)

Biblija je najbolj razširjena knjiga na svetu. Nobena druga knjiga ni bila večkrat prevedena v različne jezike. Nobena druga knjiga ni imela večjega vpliva v zgodovini človeštva. Za vse kristjane je Biblija Sveto pismo.
Sveto pismo je svetovna literatura. Vsebuje čudovite pripovedi. Mnogi deli Svetega pisma imajo v sebi izredno poetično lepoto, npr. Jobova knjiga in cela vrsta Psalmov iz Stare zaveze ali pa Visoka pesem ljubezni (1 Kor 23) ter Janezovo Razodetje iz Nove zaveze. Sveto pismo je pogosto moteče . Je kritično . Včasih deluje tuje. Lahko se zgodi, da kdo potrebuje leta in leta, da razume določen odlomek iz Svetega pisma. Toda splača se začenjati z vedno novim zagonom. Za vse kristjanke in kristjane je Sveto pismo temeljni dokument vere.

Še več: Sveto pismo je »Božja beseda«. Zapisana je s človeškimi besedami in v človeški govorici. Toda v resnici je razodetje. Napisana je bila, ker so ljudje prisluhnili Božjim besedam in jih zapisali s svojimi besedami. Ohranila se je, ker so drugi tem ljudem verjeli, da si niso ničesar izmislili, ampak da so resnično prenesli sporočilo Boga. Sveto pismo nas želi premakniti. Želi nas motivirati za življenje, ki hrepeni po Bogu.

To življenje naj bi združevalo ljubezen do Boga in ljubezen do ljudi. Zato ne moremo ostati zgolj pri prebiranju. K temu spada tudi molitev, pomoč drugim, premišljevanje o veri - in predvsem veselje, da imamo Boga, ki nam podarja življenje.

pripravlja Marko Čuk

Kako biti usmiljen v današnjem času, če ne dovolimo, da bi začutili usmiljenje tudi mi sami, če usmiljenja sploh ne poznamo?

O usmiljenju ne moremo razmišljati ali govoriti, ne da bi v to vključili tudi zakrament svete spovedi, ki ga lahko imenujemo tudi zakrament Božjega usmiljenja. Logika tega sveta nas je oddaljila od prave vsebine Božjega usmiljenja, zato je ta knjižica napisana v obliki pogovora s p. Andražem Arkom in vabi bralce, da bi odkrili nove razsežnosti Božjega usmiljenja, svete spovedi ... in tako prepoznali Božjo logiko, ter se po njej ravnali tudi v vsakdanjem življenju.

Knjiga V šoli usmiljenja nas spodbuja, da bi opustili določene napačne vzorce in predstave o zakramentu svete spovedi, ki smo si jih morda ustvarili skozi leta in desetletja, ter se odpravili v šolo. Ker živimo v času, ko se od nas zahteva vseživljenjsko izobraževanje in odprtost za pridobivanje znanja, je ta knjiga namenjena tako najstnikom, ki šele začenjajo bolj zavestno razvijati svoj odnos do zakramenta svete spovedi kot tudi starejšim. Razmišljanje p. Andraža bo gotovo vzbudilo kakšen nov vidik v spoznavanju in v razumevanje zakramenta svete spovedi, morda se nam bo posvetilo ... Pogovori so bili pripravljeni in objavljeni v rubriki V šoli usmiljenja v reviji Ognjišče v letu 2016.

»Na usmiljenje pozabimo zaradi samoljubja. V svetu se to kaže v iskanju zgolj lastnih interesov, ugodij in časti, združenih v željo po kopičenju bogastva, v življenju kristjanov pa se kaže v hinavščini in posvetnosti. Dejanja
samoljubja so tako številna, da jih pogosto niti ne prepoznamo več kot skrajnosti ali kot grehe. Zato je nujno priznati, da smo grešniki." (papež Frančišek)

P. Andraž, kakšna je bila vaša osebna izkušnja leta usmiljenja?

Najprej to, da sem si - predvsem v srcu - uspel bolj poglobljeno ozavestiti, da je Bog usmiljen z nami, torej tudi z mano. To je seveda vodilo predvsem k temu, da moram postati bolj usmiljen tudi do samega sebe. Ne glede na to, da sem duhovnik, redovnik, sem slednjič samo Andraž. Andraž, z vsemi svojimi slabostmi, pomanjkljivostmi, šibkostjo, omejitvami, grešnostjo. Da nisem noben Superman in mi to tudi ni treba biti, da tega tudi Bog ne pričakuje. Da sem človek, ki moram znotraj danih možnosti in s talenti, s katerimi me je Bog obdaril, narediti največ, kar se da, in delovati v svojem realnem dometu vključno z vsemi omejitvami, šibkostmi in grešnostjo.
Pozitiven vidik tega leta vidim v tem, da lahko živim svoje življenje v radosti, veselju, in to je verjetno posledica zavedanja usmiljenja, ki ga ima Bog do mene. Bolj ko se zavedam in poskušam živeti usmiljenje do samega sebe, bolj se mi zdi, da lahko to odmeva tudi v odnosih z drugimi. Koliko sem pri tem res uspešen, pa vprašajte druge, predvsem moje sobrate.

Pravilno razumevanje zakramenta spovedi je: da pridem k Bogu in mu priznam, da mi je žal, da sem se oddaljil, da sem ga zatajil, da sem ga kje polomil ... S tem izrazim, da želim z Njim še naprej sodelovati pri njegovem načrtu, biti bliže Njemu in sebi. A ta korak vedno vključuje mojo ponižnost in krotkost – tako v odnosu do Boga kot tudi do bližnjega.

V kakšnem odnosu sem jaz z Bogom? Če verjamem, da je Bog dober, in verjamem, da me ima rad, je jasno, da mi želi dobro. Pa dojemam Boga na ta način? Eno od sporočil leta usmiljenja je gotovo tudi to, da Bog ni sadist, ki bi se izživljal nad mano, me teroriziral in mi kot diktator prepovedoval to in ono. Nasprotno – Bog me ima rad in mi želi dobro!

Če svoje doživljanje, razmišljanje, posnetke ... objavljam na spletu, na blogih, Facebooku, je to prej stvar iskanja lastne potrditve in neke vrste razkazovanje. Pri spovedi gre za nekaj drugega – za potrebo po osebnem stiku. S tega vidika lahko rečemo, da imajo nekateri raje spoved z odprto mrežo v spovednici ali celo v kabinetu – iz oči v oči, saj jim to omogoča bolj oseben vstop v zakrament in spoved zanje dobi bolj oseben značaj.

V veliko pomoč pri procesu odpuščanja nam je lahko tudi knjiga kanadskega duhovnika Jeana Monbourquetta Kako odpustiti, ki je izšla pri Ognjišču/Slomškovi založbi, saj ponuja tudi možnost konkretnih vaj in dejanj odpuščanja.

pripravlja Marko Čuk

Album - knjiga, v katero bodo starši lahko zapisovali najzanimivejše stvari in osnovne podatke o otroku od njegovega rojstva naprej.
Ob besedilu je prostor za fotografije. Ob koncu otroštva bo knjiga dragocen spomin na najnežnejša leta.
Ob naštetem je v knjigi tudi precej namigov za vzgojo otroka, zlasti za njegovo versko rast.

iz vsebine

Spomin na moj krst in otroštvo
Rojstvo (moja prva fotografija)
Moji starši (mama, oče)
Krst
Moji botri
Moje ime in moj zavetnik, moj god
Moji bratje in sestre
Kdo so moji stari starši

Kako sem rastel
Moje najljubše stvari
Moje prvo Sveto pismo
Rojstni dnevi

Moje prve molitve
Jutranja in večerna molitev
Kesanje

pripravlja Marko Čuk

PRIPRAVLJENI NA VZLET?

40 aktualnih svetopisemskih vrstic – 40 kratkih močnih razlag in 40 konkretnih izzivov za življenje; takšno, kot si ga je za mlade zamislil Bog.

PREDSTAVLJAJ SI …
… da bi Jezus živel danes. Koliko sledilcev bi imel? Bi bil ti med njimi? Namesto »Hodi za menoj!« bi te poklical: »Sledi mi!« Kaj pravzaprav pomeni slediti Jezusu? Nič drugega kot hoditi z njim v šolo, preživljati dneve skupaj z njim doma, obiskati prijatelje ... Ali biti povsem sam. Z Njim.

KAJ POTREBUJEJO MLADI?
Mladi potrebujejo jasne odgovore, konkretne vsebine, oprijemljivo vero. Vsako leto znova se v času birm pokaže potreba po dobri knjigi za fante. Letos vam veseli predstavljamo knjigo, ki je super za punce in ODLIČNA za fante. Sestavlja jo 40 izzivalnih nagovorov. Nekaj več kot polovico jih je sestavil Christian Bangert. Po moško, odločno, jasno in preudarno – o krščanskem načinu življenja. Slabo polovico jih je napisala Nelli Bangert, avtorica knjižne uspešnice Ti si Božja zamisel, ki ste jo lani vzeli za svojo. Če vam je bila všeč, vam bo Sledi mi gotovo tudi.

AKTUALNE TEME:
družabna omrežja, denar, meja med pretirano pobožnostjo in pristnim krščanstvom, spolnost …

Sočutno napisana knjiga s pravo mero odločnosti, ki jo mladi potrebujejo.

pripravila Marjetka Pezdir Kofol (urednica)

o avtorjih:

Avtorja Nelli in Christian Bangert sta mlada kristjana, mož in žena, ki sta približno pet let vodila mlade iz mladinske skupine v Gelnhausnu, ki jim tudi posvečata to knjigo.
Njuna strast je bila in je še spodbujati in krepiti mlade pri hoji za Jezusom. Rada skupaj odkrivata čudovit Božji svet na potovanjih. Mladim v Sloveniji namenjata naslednje misli:

Pozdravljeni, dragi mladi v Sloveniji!
Iz vsega srca vam želiva, da bi vas najina knjiga Sledi mi opogumila, da boste zavzeto in predano sledili Jezusu Kristusu. On nam podarja večno življenje v polnosti, in če mu sledimo, bomo videli in okušali, kako dobro je. Moliva, da vam bo najina knjiga v blagoslov!
Povezani v Jezusu,

(...) Za pripravo na potovanje ne potrebuješ dolgega seznama potrebščin. Pravzaprav sta pomembna le Bog in ti. Če želiš, še prijatelj oziroma prijateljica. S tem si že pripravljen za odhod! Enkrat na teden se lahko v živo ali po spletu srečaš s svojim sopotnikom, da skupaj prebereta nagovor in govorita o svojih odkritjih na poti. A ne le to – saj bi bilo sicer dolgočasno: na vsakotedenskem cilju te s tedenskim izzivom spodbujava, da bi prebrano zares udejanjil. Kajti hoja za Jezusom se zgodi s korakanjem – ne z branjem.
Pri izzivu se med seboj lahko tudi podpirata in se spodbujata. Ko opraviš izziv, ga obkljukaš na začetku knjige.
In če ti ob koncu uspe obkljukati ravno toliko križcev kot tvojemu sopotniku? Če kdaj ne zmoreš opraviti izziva, je seveda tudi to v redu. Takrat lahko preprosto uživaš v razgledu in ne počneš ničesar – konec koncev potovanje ne bi smelo biti preveč stresno.
Želiva ti veliko lepih trenutkov z Bogom, veliko poguma, potovalni odmerek veselja – in obilo hrane za dušo.

Nelli in Christian

poglavje iz knjige

7. KORAK ZA KORAKOM

• Spotoma je zagledal Levija, Alfejevega sina, ki je sedèl pri mitnici, in mu rekel: »Hodi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim.
  Mr 2,14

Če bi te vprašala, kako slediti Jezusu danes, kaj bi mi odgovoril? Sploh ni tako preprosto, kajne? Če malo premislimo, ugotovimo, da hoja za Jezusom pomeni zelo veliko. A ni le enkratna »stvar«, ki jo enkrat opravimo in z njo zaključimo. Hoja za Jezusom je proces: naredimo en korak, potem naslednjega in spet naslednjega …
Kadar gledam druge kristjane – in sebe štejem mednje! – imam včasih občutek, da nečesa nismo prav razumeli. Postavamo naokrog, naš moto je: o lepo, Bog me ljubi. O lepo: Jezus je za nas umrl. Jupi – lepo, hočem sladoled. Življenje je lepo. Naslonim se nazaj, se sprostim, »čilam«. Jasno – saj hodim k maši, in jasno, pazim na to, da pri testu ne prepisujem. Seveda hočem biti dober kristjan in slediti Jezusu.
A če smo čisto iskreni: to ni hoja za Jezusom!  (...)

(...) Sledenje Jezusu pomeni: poslanstvo, da to, kar slišimo, vzamemo resno. Jezusa vzamemo resno in mu sledimo, korak za korakom. Pri tem doživljamo, kako on košček za koščkom spreminja naše življenje. Vadimo se v tem, da se vedno bolj zanesemo nanj in da mu vedno bolj zaupamo.
Nehamo obrekovati ljudi v svojem razredu. Spoznamo, da je denar pomemben, vendar ne sme posedovati mojega srca. Začenjamo razumeti, da naša lastna vrednost ni odvisna od drugih ljudi, ampak samo od Boga.
Hojo za Jezusom moram vaditi, čisto zares, in to ni nič kaj enostavno. Stane nas volje, moči, truda, pogosto pa tudi boli. Jezusu ni lahko slediti, tega se bomo pogosto spomnili, ko nas bo želel spremeniti prav tam, kjer si mi spremembe sploh ne želimo. A kadar mu to dopustimo, ugotovimo, da nas vedno bolj spreminja. Ne čez noč – ampak z mnogimi majhnimi koraki.  (...)

IZZIV
Danes lahko vadiš tako, da besede Svetega pisma vzameš zares. 😊 Preberi Pismo Filipljanom, 3. poglavje. Katere nasvete za hojo za Jezusom najdeš tam? Označi si jih z markerjem. Nato si nasvete izpiši in si jih zapomni. Moli, da jih Bog zapiše v tvoje srce in da jih ne pozabiš prehitro. Nato pa: hodi za Jezusom. Sledi mu! Vadi, da boš kar se le da konkreten. Kaj boš pri tem doživel in kako bo to spremenilo tvoje življenje?
P. S.: Ta izziv lahko opraviš tudi s kakšnim drugim svetopisemskim besedilom. Dopusti spremembo! Odpri se za hojo za Jezusom. Ni ti treba delati velikanskih korakov – ampak pojdi korak za korakom.
Nelli

izbira in pripravlja Marko Čuk

Gregor nas z Zgodbami iz velike knjige in iz malega predala nagovarja s preprosto in življenjsko govorico ... kot preroki - v prilikah in prispodobah iz davnine ... prihodnjemu rodu ... izvirno in navdihujoče ... potiho - kot Božje šepetanje (stara zaveza) in vzhičeno in glasno, s petjem in ... grmenjem ...

Velikemu pripovedniku iskreno čestitam za izviren pristop in sveže misli, za ustvarjalno in hkrati stvarno obdelavo izbranih besedil, zlasti pa za brezkončno bogastvo duhovnega sveta, ki ga nosi v sebi in iz njega velikodušno nataka vsakemu, ki pride mimo. Kakor prerok Izaija: “O vsi žejni, pridite k vodi! In vi, ki nimate denarja, pridite, kupite žito in jejte! Pridite, kupite žito brez denarja in brez plačila vino in mleko!” (Iz 55,1). (škof Jurij Bizjak)

Sveto pismo, ki je za mnoge knjiga knjig, za nekatere izmišljena, za druge pa resničnejša od resničnega življenja, se začne z besedami: »V začetku je Bog …« In nekoč, pred davnimi časi, je v deželi za devetimi gorami in devetimi vodami živel oče, ki je svojemu sinu vsak večer pripovedoval zgodbe. In njegova prva zgodba se je prav tako začela z besedami: »V začetku je Bog …« Tej prvi zgodbi v knjigi sledi še sedemindvajset (27) drugih - zelo so povezane z drevesi - Bog Oče je logar... najprej je bilo seveda treba vse ustvariti ... že tedaj smo bili vsi v Božji zamisli ... tu je drevo življenja, Adam in Eva ... Kajn, Abel ... pa zgodba o potopu, o Noetu (podiranje dreves) smrti in življenju - novemu začetku (sajenje dreves) - Abrahamova zgodba, obljuba neštevilnega potomstva ... Izak ... začetek Mojzesove poti, rešitev čez Rdeče morje ... zgodba o zlati kravi ... hiša, krona, prestol, zlato ... bogastvo - Salomon ... ne prinaša sreče in rešitve - ta se skriva v Božjem srcu ... prihaja On, ki je Upanje. ki je Bog. Moj Bog. Moje upanje. Moj Odrešenik. Moj sin … Slišiš angele, ki pojejo v višavi? Pojejo in plahutajo s krili … kot liščki … v začetku. Pojejo ubrano. Večglasno. Ni ga med njimi brez posluha. Dobrodošel, Odrešenik. Dobrodošel, moj sin … Dobrodošel, Jezus!

V drugem (novozaveznem) delu pa je dvaindvajset (22) nenavadnih zgodb, ki jih je zapisal neznani evangelist: o mali deklici (Mariji), nenavadnem tesarju (Jožefu), o sanjah, o življenju, ki bo premagalo smrt ...  nenavadnem rojstvu, nenavadni zvezdi in treh modrih, o krstu (umivanju s Svetim Duhom) v Jordanu, o grmenju, ...evangelistu Janezu, o deklici Taliti, Lazarju iz Betanije ... o Petru, ki ni znal plavati (?), pa o blagrih, ki so nova Postava (samo z eno zapovedjo in še eno, ki je tej enaka ... tudi zgodba o mlajšem bratu je tu, o tistem, ki hoče po poti velikih, a se vrača k očetu, ... pa bogati mladenič, ki mu bogastvo ne osrečuje ... prav tako ne pomaga veliko Zaheju ... o sekanju češnje, razbojniku Dizmi in umiranju Jezusa na križu, o prihodu angela in peklenščka in o neki smrti ... On pa prinaša novo življenje, ki že klije ... odmreti je treba staremu in zaživeti na novo ... v zgodbi o Magdaleni in nenavadnem vrtnarju, o Tomažu, ki je videl jato golobov ... učenca Jezusa spoznata po lomljenju kruha ... Jezus prihaja med svoje prijatelje .... Jezus prihaja med nas

Kaj pa zgodba o ilustratorju? Brat Luka Modic sam spregovori o svojem likovnem povezovanju poetike in skrivnostnosti pripovedi: od naslovne zavese pred Najsvetejšim, ki razkriva, kaj se skriva zadaj: kerubina, ki igra na kitaro in prepeva, sedeč na skrinji zaveze, tam je tudi predal, iz katerega so vzeti osnutki za vsebino knjige ... do domačega praga na koncu ... do zlatih domačih vrat. Luka, po mnenju bralca, z ilustracijami zelo dobro sledi zgodbam ....ob marsičem na ilustraciji (drobnem napisu, simbolu ... vinjeti) sem se moral po prebrani zgodbi ... ustaviti, da bi v zgodbi (kot odmev) še enkrat poiskal povezavo (in vse ima neko zvezo - nič ni brezveze) ... nove (prave) poudarke, ki sem jih morda med branjem "preslišal" ali odrival

iz vsebine

ZGODBA O MLEKU IN MEDU
Abrahamovi potomci so po puščavi blodili štirideset let.
Po pripetljaju z zlatim teletom in viharjem je bil Bog namreč tako utrujen, da je za nekaj trenutkov zaprl oči. A kar je pri Bogu kratek hip, je na zemlji lahko cela večnost! Bog je zakinkal, ljudje pa so skrenili s prave poti … na stranpoti …  na kriva pota … Vrteli so se v krogu … nekajkrat prišli spet na začetek in začenjali znova. Bili so tudi taki, ki so se želeli vrniti nazaj, tja, od koder so prišli, med kamnite bogove … pa tudi tja niso poznali poti!
Ljudje so tako šli za nosom in za Mojzesom štirideset let in niso vedeli, kam gredo in kaj jih čaka.
A ko se je pozno popoldne Bog prebudil, se pretegnil in si pomel oči, je rekel: "No, saj ste že tu. Glejte, za onim hribčkom je obljubljena dežela!"
Ljudje so pohiteli na vrh hriba in pogledali na drugo stran.
Zagledali so bujne zelene pašnike, prek katerih se je razlivala reka, zagledali so polja, vinograde, gozdove … in v daljavi gore, ki jih je pokrival sneg … Potem ko so štirideset let okrog sebe gledali samo pesek in pesek in pesek, je bil
to brez dvoma čudovit razgled.
Pa vendar je nekdo rekel: »No … saj je lepo, nič ne rečem … ampak… kje pa sta mleko in med?«
»Točno,« je rekel drugi. »Mar ni Bog rekel, da se bosta v obljubljeni deželi cedila mleko in med?«
»Mojzes, ali si prepričan, da si nas pripeljal prav?«
A še preden je Mojzes lahko odgovoril, je zahajajoče sonce z zadnjimi svojimi žarki poljubilo gore in jih obarvalo z zlato in rumeno, da se je zazdelo, kot da niso več prekrite s snegom, ampak da se z vrhov cedi najslajši med …
Le hip zatem je na drugi strani vzšla luna in v njeni bledi

ZGODBA O NENAVADNEM POGREBU
Jakob je zvedel, da je ponoči umrl Lazar, bogat trgovec iz Betanije.
Poznal ga je sicer le bežno, a z njegovima sestrama Marto in Marijo je včasih hodil skupaj v šolo. V šestem razredu je bil nekaj časa celo malo zaljubljen v Marto.
»Spodobi se, da grem in voščim sožalje!« je rekel. Kupil si je nov črn plašč, črne čevlje in črno kravato. Ko je zagledal svoj odsev v čebru vode, si je bil neznansko všeč.
»Kar škoda me je za na pogreb!«
A v Betaniji ga je namesto pogreba pričakala veselica: Lazar, ki bi moral ležati v grobu, je z razposajenimi pogrebci plesal na mizi, pri kateri je na častnem mestu sedel tesarjev sin, ob njem pa Marija, ki je kar srkala vsako
njegovo besedo. Jakob je poiskal Marto. Našel jo je v kuhinji med lonci.
»Kaj se dogaja? Mar Lazar ni umrl?«
»Je. Pa ga je tesarjev sin poklical iz groba. In namesto sedmine imamo zdaj celo ohcet. A pomiješ krožnike, prosim?! Za vse sem sama. Marija pa spet igra gospo!« je godla Marta med mešanjem omake.
Jakob je bil sicer vesel za Lazarja, žal pa mu je bilo, da se Marta ni kaj dosti zmenila zanj in da ne ona ne nihče drug ni opazil njegove lepe nove obleke.
Za nameček jo je moral pokriti s predpasnikom, da bi je ne umazal.
Ko je torej slišal, da imajo v Nainu tudi pogreb, da je umrl neki mlad fant, je odvrgel predpasnik in pohitel tja … da se pokaže. Pa je naletel na vesel sprevod in na mladeniča, ki je za sabo vlekel prazna nosila.
»A sem zamudil pogreb?!« je, ves zadihan, vprašal Jakob.
»Sploh ga ni bilo!« je ves srečen odgovarjal fant. »Tesarjev sin me je prijel za roko in me zbudil. Živ sem!«
»No, lepa reč!« je bil slabe volje Jakob. »Hočem reči: lepo! Res, lepa reč!« je še dodal, ko je videl, da ga ljudje čudno gledajo.
Na poti domov je pred neko hišo stalo veliko ljudi. Bili so žalostni in mnogi so jokali.
»Kaj se dogaja?«
»To je hiša načelnika shodnice. Hči mu je umrla,« so mu povedali.
»Pa bom le doživel pogreb!« se je Jakob pomešal med ljudi, tedaj pa je iz hiše prišel tesarjev sin in rekel:
"Deklica ni mrtva! Le spala je!"
Ko je Jakob med vriskanjem množice ves poklapan odhajal, ga je dohitel tesarjev sin. Razigrano ga je udaril po rami in mu rekel:
"Jakob, pojdi z mano, pa boš doživel pogreb, kot ga svet še ni videl!"

Čez nekaj mesecev je v jasni zvezdni noči stal na Oljski gori ob tesarjevem sinu, ko so prišli vojaki. Tesarjev sin se je obrnil k njemu in rekel:
"Jakob, glej, pogrebci so prišli pome! Pripravi se!"
Jakob pa se je prestrašil. Segli so po njem, pa se jim je izmaknil. Zgrabili so ga za obleko, pa se jim je iztrgal in nag pobegnil. Vojakom pa pustil svojo lepo črno obleko in kravato. Čevlje pa je obdržal.

 pripravlja Marko Čuk

iz knjige Jarc-Smiljan, J., MARIJA NA KOLENCAH, Žepna knjiga Ognjišča 17),  256 strani, 11,5 x 18,5 cm, mehka vezava, čb fotografije, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 11,90 €, s kartico zvestobe: 10,71 €

»Ali nas bo še dolgo premetavalo po teh ovinkih?« je kar med branjem knjige vprašal David.
»Med vožnjo se ne bere!« ga je, kot že tolikokrat, podučila mamica. Neprestane težave imajo z njim. Vsepovsod samo bere ... In to pri osmih letih. »Sploh pa bomo vsak čas prispeli,« je pristavila mamica Nada.
»Ob Soči ni ravnih poti,« je presodila desetletna Vita, ki je vožnji spremljala po zemljevidu. Žiga pa je iz otroškega sedeža le opazoval okolico in se od vseh najbolj razveselil, ko je očka dejal: »Tu smo!«
Otroci so si v naglici obuli pohodne čevlje, da bi si čimprej ogledali vse, o čemer so se že nekaj dni pogovarjali.
»Kje so pa romarji?« se je začudil Uroš. Na parkirišču je stalo samo nekaj avtomobilov.
»Zgodnji smo še,« je menila žena.
Otroci so se zapodili v smeri kažipota. Zagledali so namreč čuden šopek v lesenem košu. Presenečeni so ugotovili, da so le lepo oblikovane pohodne palice.
»Kar tako so tukaj?« so z vprašanjem pričakali očka in mamico. »Ali jih nihče ne odnese domov?«
»Saj lepo piše: Prinesi nazaj!« je očka pokazal na pritrjeno tablico.
»Vseeno jih lahko odnesejo.«
»Kako bi jih mogel kdo odnesti, ko pa so ponujene na zaupanje,« jim je razložila mamica. Otroci so prikimavali, čeprav niso čisto razumeli te modrosti.
Da bodo šli mimo kapelic križevega pota, so dobro vedeli, in da je mozaike naredil naš znani umetnik. Tekli so, da bi jih čimprej videli. Pa so se kmalu vrnili. »Saj ni nikjer Jezusa, niti Pilata in tudi Jeruzalema ni nikjer, tako kot v naši cerkvi!« je hitel razlagat David.
»Vidiš, to sva vam pa pozabila povedati! Vsebino vsake postaje je umetnik izrazil samo z obrazi. Skrbno si jih oglejte in ugotavljajte, kaj je hotel z njimi povedati.«
Zopet so stekli po stezi navzgor. Kar nekaj časa jih ni bilo nazaj.
»Ampak nekaj ljudi bi pa že vendar moralo prihajati,« je vznemirjalo Uroša. »Da nisi morda obvestila narobe razumela?«
»Ne, ne!« je bila Nada odločna.
»Morda pa je maša šele popoldne?« je ugibal Uroš.
»Točno vem, da je bilo rečeno, da je ob enajstih.«
Otroci so se spet vrnili. Da so pogledali že štiri postaje in da so vse zelo zanimive, mozaikov pa vseeno še ne razumejo. Šli so potem skupaj od postaje do postaje in ugibali, kaj je umetnik hotel povedati, starša sta jim pa potem razlagala po svojih močeh.
»Očka, kakšen pa je kip Marije na kolenih, ali kako si že rekel?« se je oglasil Žiga, ker so štiriletnika pogovori o križevem potu dolgočasili.
»Počakaj, ga boš že v cerkvi videl.«
»Kako lahko drži Marijo v naročju njena mama Ana, ona pa Jezusa?« ni šlo v račun Viti.
»Tako si je pač neki rezbar predstavljal tri rodove skupaj,« je razlagal očka, kot je vedel in znal.
Po stezi je prišla nasproti manjša skupina.
»Ste od devete maše?« je vprašala Nada.
»Od maše?« so se začudili. »Danes ni nobene maše.«
»Je potem cerkev zaprta?« je začudeno vprašal David.
»Seveda!«
»Kaj pa Marija na kolenih?« je hitro vprašal Žiga.
»Marija na kolencah ji rečemo mi. Nekoč je bil ta kip v cerkvi, pa ga je odnesla prva svetovna.«
»Kdo ga je odnesel?« je vprašala Vita.
»Saj se ne ve točno, kdo,« je posegel vmes očka.
»Potem ga ne bom videl?« je zajokal Žiga.
Prišleki so samo odkimali in se na hitro poslovili.
Nada se je usedla na bližnjo klopco. Vzela je v naročje jokajočega Žiga in nemočno pogledala otroka in nato moža. Poznala je njegovo vzkipljivost. »Sedaj bo počilo!« ji je šlo skozi misli.
Nekaj časa je bilo vse tiho. V to napeto tišino se je zaslišal Urošev topel in sproščen smeh. Usedel se je poleg žene, jo objel čez ramena in dejal: »Če prav razumem, nam gre danes vse narobe. Ampak pravkar mi je prišlo nekaj na misel: Mi lahko naredimo kip Marije na kolencah!«
Žiga si je obrisal solze. »Ga bom videl?«
»Seveda ga boš. Ne samo videl. »Ti boš glavna oseba tega kipa: mamica bo, tako kot Ana, držala v naročju Marijo. Vito, ona pa tebe: Jezusa. Razumeš. In imeli bomo Marijo na kolencah.«
»Kaj pa jaz?« se je oglasil David.
»Ti?« se je popraskal očka za ušesom. Ti boš, ne, midva bova pa moška veja svete družine; jaz bom sveti Jožef, ti pa že malo večji Jezus.«
Otroci so gledali, kam se lahko postavijo. »Tam pred cerkev bomo postavili naš kip,« je odločil očka.
Hiteli so. Čisto so pozabili, da so pravzaprav prišli na shod. da so si želeli ogledati Marijino sliko, ki sta jo še pod Italijani naslikala umetnika Tone in Mara Kralj. Pa so se še vedno ustavili pred vsako kapelico in odkrivali misli, ki jih je pater Marko položil v mozaike, v vsak obraz, v vsako potezo obraza.
Proti vrhu so jih ustavile votline, rovi, kaverne, izdolbene v skalo. Da so jih kopali vojaki med prvo svetovno vojno, sta jim razlagala oče in mamica, da bi se zavarovali pred mrazom in sovražnimi kroglami.
Na vrhu jih je sprejela preprosta cerkev. Zaklenjena seveda. Žiga se je takoj spomnil, da je že čas, da postane Jezus. Usedli so se na stopnice pred cerkvijo. Tam ga je Vita nežno vzela v naročje in sama sedla na mamina kolena.
»Tako lepega kipa še nisem videl!« je dejal očka, ko jih je fotografiral z vseh strani. Nato je stopil k Davidu in ga objel.
Še kar nekaj časa bi uživali v toplini svete družine, če se ne bi mali Žiga naveličal svoje vloge in zlezel iz Vitinega naročja. Potem so nekajkrat šli okoli cerkve, si ogledali Zavetišče svetega Jožefa in pritisnili pečat, ki je shranjen v skrinjici v obliki Aljaževega stolpa.
Vsa pokrajina okoli njih, vse v njih, je bila ena sama mogočna katedrala.
»Super dan!« je rekla Vita Davidu, ko so se vračali v dolino.
»No, ja,« se je nekoliko strinjal s sestro.
»Si videl?« je dejala čez čas in ga pogledala z žarečimi očmi.
»Kaj?«
»Kako ima očka mamico rad.«
»Seveda jo ima rad,« se mu je zdela Vitina pripomba nepotrebna.
»Saj tudi sama vem. Ampak danes sem to začutila. Res jo ima rad, sicer se ne bi mogel tako iz srca nasmejati.«
David se je malo zamislil. »To je pa res,« je čez čas dejal.
Stekla sta za drugimi, ki so jima že izginili izpred oči. David je prijel sestro za roko. Morda zato, da ne bi padla, ali pa kar tako, ker je za njimi tako lep dan.

JARC-Smiljan, Janko (zgodbe) Ognjišče (2011) 03, str. 24

 in v knjigi Marija na kolencah

 pripravlja in izbira Marko Čuk